Jekleno nebo

Jekleno nebo je bilo hit, še preden so ga posneli. Še preden so ga posneli, pa je bilo tudi kult. Kultnega filma ne moreš posneti, ali natančneje, ne moreš reči: zdaj bom pa posnel kultni film! Kultni film namreč ni žanr, kot je to romantična komedija, akcijski film ali pa grozljivka.

Talisman

Talisman sporoča: vojne so dobre. Če ne bi bilo vojne, ne bi bilo velike ljubezni. Hujša ko je vojna, večje ljubezenske zgodbe se rojevajo. Ali natančneje: če ne bi bilo iraške vojne, če torej Američani ne bi napadli in okupirali Iraka, potem Logan (Zac Efron), ameriški vojak, ne bi nikoli srečal Beth (Taylor Schilling), ljubezni svojega življenja. Toda ne sreča je v Iraku, ampak v Ameriki. Ko je namreč v Iraku, sredi akcije, zagleda fotografijo, ki leži na tleh – pobere jo, kmalu zatem pa mesto, na katerem je malo prej stal, zadene raketa.

Viharni vrh

Kaj nas običajno najbolj moti pri ekranizacijah starih literarnih klasik, še zlasti tistih, ki so v svojem času – pač tedaj, ko so nastale – publiko stresle, šokirale, celo škandalizirale? To, da niso zveste originalu, da se obnašajo preveč svojevoljno? Ne. Drži, to morda moti puriste, toda puriste moti že samo dejstvo, da so staro literarno klasiko sploh ekranizirali, češ literatura lahko povsem dobro shaja brez filma, ki literarni mojstrovini itak nima kaj dodati, ampak jo kvečjemu pokvari.

Bojna ladja

V Transformerjih je treba rešiti svet – saj veste, pred transformerji, bazično igračami, ki jih izdeluje ameriško podjetje Hasbro. Kar vas pripelje do vprašanja: je treba ta svet res tako nujno rešiti? Le zakaj bi bilo treba rešiti svet, ki je ustvarjen po podobi igrač? Nič drugače ni v sci-fi spektaklu Bojna ladja, v katerem Pearl Harbor, Ameriko in s tem svet napadejo zlonosni, destruktivni, apokaliptični vesoljci, ki čas in prostor prepotujejo v plovilih, na las podobnih transformerjem.

Sol življenja

Gotovo ste videli kako izmed verzij Nevidnega človeka, saj veste, grozljivko o tipu, ki s pomočjo tajnega znanstvenega eksperimenta postane neviden. Kar je kul – zdaj lahko mirno otipava ženske. Nihče mu nič ne more. Počne lahko, kar se mu zljubi. Ta, ki je neviden, ima velike prednosti.

Eksotični Hotel Marigold

Ko se Američani upokojijo, se preselijo na Florido. Zaradi tople klime – in zaradi nizkih davkov. Na Floridi je življenje poceni. In kam se preselijo Britanci, ko se upokojijo? V Slovenijo? Ne, ampak v Indijo, svojo nekdanjo kolonijo.

Albert Nobbs

Skrivnost Igre solz poznate: ona je on! V Albertu Nobbsu je ravno nasprotno: on je ona! Ne brez razloga: film, posnet po stari noveli, ki so jo leta 1982 prelevili v off-broadwaysko predstavo, v kateri je briljirala Glenn Close, se dogaja v 19. stoletju na Irskem. To je bil čas, ko so ženske veljale za drugorazredna bitja, tako da na kake silne karierne in socialne priložnosti niso mogle računati.

Ameriška pita – Obletnica

Do vulgarnosti ste lahko zadržani, toda nič ni bolj kompleksnega od vulgarnosti. Še več: nič ni bolj nostalgičnega od vulgarnosti. In obratno: nič ni bolj vulgarnega od nostalgije. Vulgarnost, ki velja za nekaj nizkega, in nostalgija, ki velja za nekaj visokega, sta si bližje, kot mislite.

Titanik 3D

Največja ladja na svetu, »kraljica sveta«, ki se utaplja v katastrofi, in brutalno razslojeni, razredno povsem ločeni ljudje, agonični, ustrahovani in šokirani »potniki«, ki se skušajo sredi te kataklizme obnašati povsem »normalno«, kot da ni nič – to je zgodba Titanika, ki ga je James Cameron splavil leta 1997. Mar ni to tudi zgodba sodobnega kapitalizma? Kapitalizem, »kralj sveta«, ki tone – ki se utaplja v katastrofi? Šokirani ljudje, ki se skušajo sredi te kataklizmične finančne in gospodarske krize obnašati »normalno«? »Oh, kakšna sreča,« dahne Leonardo DiCaprio, ko si v partiji pokra priigra karto za Titanik. Na koncu zmrzne. Mar ne spominja na Slovence, ki pred dvajsetimi leti niso skrivali sreče in navdušenja, ko so si priigrali karto za kapitalizem – in ki zdaj zmrzujejo? In ki ne bodo preživeli. In ki jim je bilo kljub temu v čast, da so živeli v kapitalizmu – tako kot je tistim glasbenikom v čast, da so igrali na prvi in zadnji vožnji Titanika.

Bes titanov

Bes titanov, nadaljevanje Spopada titanov, je film za otroke, ki tudi izgleda tako, kot da so ga posneli otroci. Saj veste, otroci se razdelijo – eni so partizani, drugi pa Nemci. Ali pa: eni so kavboji, drugi pa Indijanci. Brez razloga. Toda razdelijo se. Če ne ni igre.

Arheo

Upajmo, da superminister Žiga Turk tega slovenskega filma ne bo videl, saj bi se mu lahko zdel kot izpolnitev prerokb o slovenski kulturi, ki da je nenamenska in sama sebi namen. Je pa res, da je to ljudski film, vseslovenski praznik – v Arheu bi lahko namreč igral vsak Slovenec, tudi Turk. Ker mu ne bi bilo treba govoriti.

Igre lakote – Arena smrti

Deklici odrežejo jezik, deček dobi nož v hrbet, deklico prestreli puščica, dečku presekajo vrat, deklici zmečkajo glavo, dečka raztrgajo genetsko spremenjeni volkovi in tako dalje – otroci serijsko umirajo v Areni, toda trupla hitro odstranijo, da jih ne bi kdo pojedel. Kajti distopični svet, v katerem se dogajajo Igre lakote, kliče po kanibalizmu.

Lorax

Lorax je orjaški globalni hit, animirani 3D spektakel, posnet po enem izmed mnogih bestsellerjev dr. Seussa (Theodor Geisel), priljubljenega pisca otroške literature (Grinch), toda na svoje veliko presenečenje boste ugotovili, da srce tega blockbusterja ni na strani kapitalizma, ali bolje rečeno – Lorax se ne strinja s kapitalizmom. Zakaj ne? Ker so efekti kapitalizma pogubni.

Pogovoriti se morava o Kevinu

Film Pogovoriti se morava o Kevinu, posnet po romanu Lionela Shriverja, je film o pokolu – o tipičnem ameriškem pokolu. A la Columbine. Srednješolec pobije srednješolce, svoje sošolce. Kar tako. Kar na lepem. Kar naenkrat. Brez razloga – nerazumljivo in nedoumljivo.

Odklop

George (Paul Rudd) in Linda (Jennifer Aniston) sta newyorški par, ki živi pod pezo kapitalizma – živita stresno in hitro, stalno sta v pogonu, iz ljubezni do svojega poklica se ugonabljata, stalno dokazujeta svojo konkurenčnost in dodano vrednost, ko prideta domov, pa sta tako izčrpana, da med seksom zaspita.

Masaker

Ko enajstletnik udari enajstletnika, svojega sošolca, in mu izbije zob (in pol), se starši obeh dobijo, da bi zgladili spor, toda mirovni sporazum, ki ga sklenejo, je bolj boleč od izbitega zoba in bolj nasilen od nasilja. Vojna je morda res pekel, toda pravi pekel je mir, ali bolje rečeno – prava vojna je mir.

Vse za denar

Janet Evanovich je tipična ameriška pisateljica: hotela je napisati Veliki ameriški roman, toda vse založbe so jo zavrnile. Pa je začela pisati romance, saj veste, pogrošne, romantične, kičaste večernice, ki jih ženske berejo, da lažje zaspijo. Leta 1994 je sklenila, da bo svojim romancam dodala kriminal – in tako je objavila roman Vse za denar, v katerem je Stephanie Plum, punca iz Trentona (New Jersey), počela to, kar je v filmu Midnight Run počel Robert De Niro: lovila je zapornike, ki kršijo pravila pogojnega izpusta.

John Carter

John Carter, 250-milijonski matinejski retro sci-fi spektakel, z enako vnemo krade Vojni zvezd, Avatarju, Kavbojem in vesoljcem, Conanu barbaru, Časovnemu stroju, Spopadu Titanov, Flashu Gordonu, Supermanu, Thoru, Zvezdnim stezam in Spider-manu. No, po uri in pol pa se mu celo zazdi, da je že tako originalen, da lahko replicira še morilsko penetracijo v orjaško pošast, ki jo je v Potopljenem svetu izvedel Kevin Costner, le da podmorsko beštijo zamenja eksotični, gladiatorski, godzilasti albino z Marsa, kjer na lepem obtiči John Carter (Taylor Kitsch), nihilistični junak divjega zahoda in veteran ameriške državljanske vojne, ki ga stik z mističnim artefaktom v črni votlini – podobno kot junake Kronike – prelevi tudi v nadnaravno bitje, antigravitacijskega superjunaka, sandalsko-tarzanskega odrešitelja Marsa, ki je očitno komaj čakal na nekoga z inicialkama JC (Jesus Christ).

Kotlar, krojač, vojak, vohun

Leto 1973, čas hladne vojne: »Cirkus«, štab britanske tajne službe, pošlje agenta Jima Prideauxa (Mark Strong) v Budimpešto, za »železno zaveso«, kjer naj bi se srečal z disidentom, prinašalcem usodnih informacij, toda srečanje je le past. V »Cirkusu« je očitno »krt«, dvojni agent, ki dela za sovjetski KGB in ki ga je treba čim prej odkriti, razkrinkati in odstraniti. Koga pokličejo? Jamesa Bonda? Ne, ampak Georga Smileyja (Gary Oldman), priletnega, tihega, redkobesednega, diskretnega, nevsiljivega, stoičnega, zaočaljenega, intelektualističnega, aseksualnega spy-catcherja, nekdanjo desno roko »Kontrole« (John Hurt), na hitro upokojenega in umrlega šefa »Cirkusa«, ki je sumil, da je sovjetski »krt« bodisi Percy Alleline (Toby Jones), Roy Bland (Ciarán Hinds), Bill Haydon (Colin Firth) ali pa Toby Esterhase (David Dencik), pač eden izmed štirih stebrov »Cirkusa«.

Sramota

Sramota izgleda kot eterično dopolnilo filma V deželi krvi in medu, v katerem je Angelina Jolie obsodila vojne zločine, še posebej posiljevanje žensk. Steve McQueen, znan po Lakoti, se v Sramoti zavihti na drugo stran spolne enačbe, ali bolje rečeno – obsodi moško spolno odvisnost. In to počne tako naivno, tako kričavo, tako na silo in tako kataloško kot Angelina Jolie.

Umetnik

Umetnik je francoski nemi film, ki je na Oskarjih premagal vse zvočne filme. Ker pa sem mu mero vzel že v prejšnji številki Mladine, bi rekel le tole: če ste videli prejšnje filme Michela Hazanaviciusa, potem niste niti v sanjah pomislili, da bi lahko kdaj dobil Oskarja. A po drugi strani, če ste videli njegove prejšnje filme, ki so od prvega do zadnjega – vsi trije, heh! – slavili cinefilijo in filmsko preteklost, stare filme in stare žanre, ste si lahko predstavljali, da bi se vse to lahko končalo s kakim Umetnikom, črno-belim nemim filmom, himno dobremu, staremu, smešnemu Hollywoodu.

Ženska v črnem

Ali obstaja življenje po Harryju Potterju? Daniel Radcliffe ima za sabo Harryja Potterja – pred sabo pa mešanico življenja in smrti. V Ženski v črnem, posneti po romanu Susan Hill, čaka na nekaj, kar bi ga premaknilo. Da ne bi obtičal v Harryju Potterju. Igra namreč Arthurja Kippsa, depresivnega, letargičnega, pasivnega vdovca in viktorijansko-edvardijanskega odvetnika, ki ga pošljejo v ruralni, zakotni, somračni, močvirni, megličasti Crythin Gifford, kjer naj bi uredil dokumente preminule bogatašinje, toda ko pride tja, ga vsi odganjajo – in seveda, otroci začnejo umirati. Grizlijevsko.

Kupili smo živalski vrt

Matt Damon ima v filmu Kupili smo živalski vrt veliko dela. Res veliko. Prvič, Damon igra resnično osebo, Benjamina Meeja (film je posnet po njegovi avtobiografski knjigi). Drugič, igra novinarja, ki svojemu uredniku predlaga, da bi napisal zgodbo o koncu sveta skozi oči generacije, ki bo svet rešila (delovni naslov: E-pokalipsa). Tretjič, igra vdovca z dvema otrokoma, z angelsko hčerkico (Maggie Elizabeth Jones), ki še vedno verjame v velikonočnega zajca, in pubertetniškim sinom (Colin Ford)), ki ga vržejo iz šole. In četrtič, igra samega sebe, Matta Damona – to, da je Damon družinski človek s kopico otrok, ve ves svet.

Hudič v nas

Film Izganjalec hudiča je dopolnil že skoraj 40 let (roman jih je že!), pa ljudem in filmarjem še vedno ne gre iz glave (in trebuha!), tako da vsako leto dobimo nekaj eksorcističnih šokerjev, med njimi praviloma enega velikega, pompoznega, pikantnega in smrtno, tako rekoč telenovelistično resnega, lansiranega kot »pravo« stvar (resnična zgodba!), tokrat – v Hudiču v nas – spodvitega in zavitega v modni faux dokumentarec (alias found-footage), katerega siže je Isabella (Fernanda Andrade), hči ženske (Suzan Crowley), ki je pred dvajsetimi leti v mističnem demoničnem transu pobila tri cerkvene profije, zdaj pa trohni v »vatikanski ječi«, okej, v rimski umobolnici, kot neke vrste kronski dokaz, da Hudič res obstaja, kot groteskni eksponat, ki čaka na svoj close-up. Hudič v nas je lenobni šokumentarec, »amaterski« film-v-filmu, pri katerem ni jasno, kdo je komu bolj v napoto – scenarij realnosti ali realnost scenariju?

Samomorilec

Nick Cassidy (Sam Worthington), nekdanji newyorški policist, pobegli zapornik, obsojen zaradi ropa diamantov, se prijavi v hotel, odide v sobo, ki se nahaja v 21. nadstropju, odpre okno in stopi na okensko polico – skočil bo. Vsaj tako misli voajerska množica, ki se zbere pod nebotičnim hotelom. In tako misli policijska pogajalka (Elizabeth Banks), ki ga skuša odvrniti od samomorilskega skoka, a ne ve, da je njegovo samomorilsko poziranje le predstava, le diverzija, s katero skuša bratu (Jamie Bell) in njegovi seksi partnerki (Genesis Rodriguez) omogočiti vlom v trezor, v katerem je »dokaz«, da je bil Cassidyju rop podtaknjen.

Železna lady

Margaret Thatcher (Meryl Streep) vidi mrtve. Tako kot oni fantič v Šestem čutu. Tudi ona bi lahko rekla: »I see dead people.« Presenetljivo velik del filma Železna lady se namreč pogovarja z Denisom Thatcherjem (Jim Broadbent), svojim pokojnim možem, ki se ji stalno prikazuje. Stalno jo obiskuje, še zlasti ko je sama, pa tudi v prisotnosti drugih, ki potem to predstavo – ta duet z mrtvim – le po malem zgroženo, a potrpežljivo gledajo. To je seveda signal, da se Thatcherjeve loteva demenca – da je torej stara, betežna, obnemogla, nemočna.

Nevidni jezdec: Duh maščevanja

Duh maščevanja, nadaljevanje Nevidnega jezdeca, v katerem Johnny Blaze (Nicolas Cage) pade v vzhodno Evropo in 3D, je le nadaljevanje Izganjalca hudiča z akcijskimi, pompoznimi, stripovskimi sredstvi. Cage rešuje otroka, ki ga obsede Hudič, tandem Neveldine/Taylor, ki je posnel hipertenzijski, turbokinetični, antigravitacijski Crank, v katerem Jasonu Stathamu adrenalin ne sme pasti (če mu pade, umre!), pa se dela, da je Cage Jason Statham – v upanju, da Cage tega ne bo opazil.

Potomci

Se še spomnite Paynovega Gospoda Schmidta, ki ga je igral Jack Nicholson? Se še spomnite njegove žene? Se še spomnite, kaj se ji je zgodilo? Točno, na lepem se je zgrudila – mrtva. Po malem zato, ker je bila že v letih, po malem pa zato, ker si je gospod Schmidt, ki je bil do nje hladen in distanciran, želel, da bi preprosto crknila.

Attenberg

Attenberg je anarhična, disonantna, mozaična instalacija grške depresije, v kateri Grčija izgleda kot morbidni turistični kraj zunaj sezone, da ne govorim o Grkih, ki izgledajo tako, kot da so ravno sredi priprav na bojkotiranje 21. stoletja. Oče (Vangelis Mourikis), toksični ateist in modernist, ki umira, svoji hčerki Marini (Ariane Labed) dahne: »Novemu stoletju te prepuščam, ne da bi te česarkoli naučil.«

Kruha in iger

Film Kruha in iger – elegantna pop farsa, produkt novomeškega high-concepta, ki mu lahko dodate še Gazvodov Izlet in Virčev doku-napovednik Houston, We Have a Problem! – prihaja v pravem času: kruha bo zaradi varčevanja vse manj, iger pa vse več. Politika bo pač potrebovala nekaj, s čimer bo mirila ljudstvo. In če bo hotela, da bo ljudstvo pozabilo na varčevanje, negotovost in težke razmere, bo potrebovala veliko iger, predvsem veliko TV iger, najboljše pa so tiste TV igre, v katerih lahko ljudstvo gleda samega sebe.