Wolverine

The Wolverine, 2013
James Mangold

proti

Hude jame.

Gotovo veste, da lahko vampirja pokončaš le tako, da mu skozi srce zabiješ kol, in da lahko volkodlaka pokončaš le s srebrno kroglo. Wolverine, drugi del franšize, ki so jo naplavili Možje X, pa nas prepričuje, da lahko mutantske zlikovce pokončaš le tako, da jih vržeš v prepad. V poštev pridejo prepadi vseh vrst – nebotičniki, globoki jaški ipd. Ker pa Wolverina (Hugh Jackman), krempljastega mutanta čistega srca, ki hlepi po umrljivosti, pošljejo v Tokio, mesto nebotične urbanosti, lahko metanje v prepad prelevi v koncept, kar pa je še dobro, če pomislite, da bi nas lahko mučil tudi s konceptom harakirija, ki jemlje čas. Wolverinu se na srečo mudi, zato mutante meče v hude jame, toda to izgleda tako patetično in utrudljivo, kot če bi veliki Arni tisti svoj »To imej za ločitev« dahnil čisto po vsakem obračunu. Večnost ni le prekletstvo, ampak tudi dolgčas.