Projekt: Otrok

Za razliko od Petletne zaroke, ki je komedija dolgega oddaljevanja, je Projekt: Otrok komedija dolgega približevanja. Situacija je klišejsko klasična: Julie (Jennifer Westfeldt) in Jason (Adam Scott) sta najboljša prijatelja. Saj veste – kot Sally in Harry. Zaročena, ne da bi to vedela.

Petletna zaroka

Petletna zaroka nima nobene zveze s tistim francoskim filmom, ampak bolj z dobro znano tendenco h’woodskih romantičnih komedij, ki si skušajo v imenu večje nepredvidljivosti in izvirnosti izmišljati čim bolj odbite in čim bolj za lase privlečene premise.

Fant s kolesom

Fant s kolesom, ki je na lanskem Cannesu dobil Grand Prix žirije, je film o fantu s kolesom. In fant, 11-letni Cyril (Thomas Doret), je obseden s tem kolesom, oklepa se ga, bori se zanj, kajti svet je poln tatov koles.

Cezar mora umreti

Vincent Price, kralj groze in terorja, največji intelektualec med pošastmi, je na začetku sedemdesetih – v kultnem britanskem šokerju Teater krvi – igral Edwarda Lionhearta, klasičnega šekspirjanskega igralca, ki je v svoji dolgi karieri preigral vse šekspirjanske negativce, a ima tisti nezgrešljivi občutek, da so ga kritiki v svojih recenzijah preskočili in posledično pokopali, zato – po vrnitvi od mrtvih – sklene, da se jim bo maščeval, jasno, brutalno, da ne rečem grizlijevsko, pač šekspirjansko. Lionheart, alias Levjesrčni, hoče funt njihovega mesa.

Na varnem

Jason Statham zagreši to, kar v Šundu zagreši Bruce Willis: v ringu ne pade. Ni boksar, ampak eks newyorški policaj, ki postane moderni gladiator – saj veste, fighter v kletki. Ruska mafija, menedžerka tega X športa in stavnic, je rezultat zrežirala, tako da bi moral Statham, po malem tudi moderni Faust, v ringu – okej, v kletki – pasti.

Glorija kurb

Michael Glawogger, sloviti avstrijski dokumentarist, ki je v dokumentarcu Smrt delavca prepotoval svet (Ukrajina, Indonezija, Nigerija, Pakistan, Kitajska), da bi pokazal, da kapitalizem le peščici ljudi omogoča, da živijo v 21. stoletju, medtem ko druge sili, da živijo v 19. stoletju (in da tudi delajo tako, kot se je delalo v 19. stoletju – stahanovsko, nečloveško, umazano), zdaj v dokumentarcu Glorija kurb, sklepnem delu njegove »globalizacijske trilogije«, prepotuje svet (Tajska, Mehika, Bangladeš), da bi pokazal, kako dobro je sodobni kapitalizem integriral prostitucijo, popolno metaforo izkoriščanja in zlorabljanja.

Prometej

V dvorani je bil kaos. Kot da bi jo zadel cunami. Publika je vreščala in lovila sapo, se agonično tresla in zvijala, se stiskala pod stole, si panično zakrivala oči in se umikala nazaj po dvorani. Vsi so hoteli biti čim dlje od platna. Nekateri so zbežali iz dvorane, drugi so špegali izza zavese, ki je dvorano ločevala od lobija, spet tretji so ječali: O, Jezus! Niso mogli verjeti svojim očem. Kakih 40 žensk se je zateklo na stranišče, kjer so bruhale. Ena izmed žensk je zvočnike prekrila z brisačo, da bi utišala neznosni zvok, ki se je trgal s platna. Nekomu je počila kost. Biljeter se je onezavestil. To, kar so videli, je bilo huje od tiste odžrte glave v Žrelu. Huje od tiste rotirajoče glave v Izganjalcu hudiča. In huje od tistih žaganj, sekanj in natikanj v Teksaškem pokolu z motorko.

Pupijeva dogodivščina

Pupijeva dogodivščina po malem izgleda kot nadaljevanje Reševanja malega Nema in po malem kot nadaljevanje Kraljestva morskega psa, toda to ni niti Pixar niti DreamWorks, kaj šele Disney ali Aardman, ampak Silver Ant? Silver Ant? Kaj je to? Pixarjev brat? Nov h’woodski animacijski studio? Ne, pač pa malezijski studio.

Sneguljčica in lovec

Ko izbruhne kriza, nastopi čas za pravljice, ki ljudi utrjujejo v veri, da je bilo prej bolje kot zdaj in da se je treba vrniti v tisti srečni, idilični, čarobni predkrizni čas, pri čemer kakopak vsi skupaj pozabijo, da krize ne bi bilo brez tistega srečnega, idiličnega, čarobnega predkriznega časa, da je bila torej sprožilka te mračne, mučne, depresivne krize prav tista slavljena predkrizna idila.

Alpe

Kriza je katastrofa, toda ima tudi dobre plati. Dobra plat krize so filmi. Samo pomislite: katera država je pin-up te krize? Točno, Grčija. Grčija je v hudi, mučni, apokaliptični krizi, ki naj bi jo povsem iztirila – v krizi, ki je tako huda, da bi iztirila stoletje.

Kaj pričakovati, ko pričakuješ?

E, tole pa je definitivno film za nasprotnike družinskega zakonika. Kaj je bila njihova mantra, veste: prvič, otrok mora imeti očeta in mater, in drugič, moški in ženska morata imeti otroka. Nerodno je le to, da živimo v tako kriznih in tako asocialnih časih, da mati in oče kmalu ne bosta več mogla imeti otroka.

Muharjenje v Jemnu

Škotom je kazalo zelo dobro – spomnite se le Trainspottinga. Ali pa Seana Conneryja, alias Jamesa Bonda, ki je postal strah in trepet diktatorjev, tiranov in despotov. Kaj se je zgodilo s Škoti? Zakaj ne ponorijo?

Možje v črnem III

Možje v črnem so bili leta 1997 vendarle praznik – bili so elegantni, lucidni, frivolni, duhoviti. Odvisni od specialnih efektov in zunajzemeljskih pošasti, toda obenem od njih povsem neodvisni.

Ločitev

Iranski kler, ki je alergičen na seks, kaj šele na ilegalni, prešuštni seks, si je izmislil kratkoročne, enourne zakonske zveze, da bi lahko moški nemoteno in legalno občevali s prostitutkami: moški in ženska se za eno uro poročita, po seksu pa se ločita. Vse je legalno.

Ulični ples 2

Ko gledate Ulični ples 2, nimate občutka, da je bil posnet v času hude finančne in gospodarske krize. Zdi se, kot da je bil posnet v času prosperitete, visoke gospodarske rasti – vsi namreč plešejo in rajajo in žgejo. Ne, nikoli ne bi pomislili, da je bil posnet v času krize, pa četudi je posnet v 3D tehniki.

Soundbreaker

Ko gledate slovenske fante (oh, in slovenske punce), ki vlečejo meh, imate občutek, da ga vlečejo tako, kot bi hoteli njihovi starši. Ali bolje rečeno: harmoniko igrajo tako, kot bi jo igrali njihovi starši. Ko igrajo, skušajo na vsak način ugajati svojim staršem, ne pa svoji generaciji. In pri tem hudo pretiravajo – kičasto pretiravajo. Njihova muzika za starše zveni kot muzika za vrtne palčke. A po drugi strani: ko igrajo za svoje starše, izgledajo kot vrtni palčki.

Izpovedi eko-terorista

Paul Watson, karizmatični vodja Sea Shepard Society, je po malem pirat, po malem anarhist, po malem aktivist, po malem križar, po malem biocentrični okoljevarstvenik, po malem vegi, po malem pozerski fundamentalist, po malem medijski narcis. Z eno besedo: eko-terorist.

Najsrečnejše dekle na svetu

Romuni so odločno zrušili komunizem – morda celo najbolj odločno, navsezadnje, svojo odločnost so poantirali z naglo eksekucijo zakoncev Ceausescu. Sprejeli so kapitalizem, ki pa jih zdaj vse bolj spominja na komunizem, na enoumje, na diktaturo.

Pobalinka

Francoska Pobalinka stopa sicer po terenu, po katerem so stopali že mnogi filmi (Alfred Nobbs, Igra solz, Fantje ne jočejo, M. Butterfly, Moje življenje v rožnatem), toda svoje premise – Laure (Zoé Héran), desetletno deklico z nasmehom Mone Lize, ki se nekega lenobnega poletja z družino preseli v novo mesto in novo okolje, zamenjajo za fanta – ne prepusti vrtiljaku senzacij ali pa sentimentalizma, ampak jo pusti tam, kjer jo najde: v otroškem svetu, v katerem je vse vedno zelo zares.

Diktator

Sacha Baron Cohen je Sacha Baron Cohen. Enkrat se pretvarja, da je Ali G., drugič, da je Borat, tretjič, da je Brüno.

Jekleno nebo

Nič, le opozorilo, da Jekleno nebo – Laibachkunst kot vesoljska opera – zdaj prihaja tudi na redni program. Dodam lahko le še to: Maščevalcem, paketu elitnih superjunakov, bo vedno manjkal James Washington (Christopher Kirby), prvi temnopolti Američan na Luni – zlahka bi vskočil namesto Nicka Furyja (Samuel L. Jackson), »sedmega samuraja«.

21 Jump Street: Mladenič v modrem

V času, ko so TV serije pogosto boljše od filmov, filmi, posneti po TV serijah, vedno tvegajo posmeh, toda filmu 21 Jump Street: Mladenič v modrem ni treba zardevati niti pred TV serijami, ki jih snemajo danes, niti pred TV serijo, po kateri je posnet in ki je – ob koncu osemdesetih – lansirala, da ne rečem katapultirala Johnnyja Deppa, jasno, v vlogi policaja, vedno pripravljenega na infiltracijo, magari v srednjo šolo.

Prijatelja

Prijatelja ste že videli. Večkrat. Pa ni rimejk. Zgodba o dveh popolnih neznancih, ki prihajata iz socialno, razredno, kulturno in rasno povsem različnih svetov, ki se spričo absurdnih okoliščin združita in ki se potem – navkljub prepadu in množici osebnih problemov – sprijateljita, je namreč skoraj tako stara kot film.

Temne sence

Tim Burton ljubi svet, ki stoji na glavi. Bolj ko stoji na glavi, bolj je pri sebi. Boljših nog od glave nima. In seveda: bolje mu ne bo nikoli. Burtonovi filmi – vse tja od Batmana do Alice v čudežni deželi, od Brezglavega jezdeca do Sweeneya Todda, od Edwarda Škarjerokega do Mrtve neveste – so glorifikacije sveta, v katerem je to, da si drugačen, prednost, ne pa hiba, presežek, ne pa primankljaj, bonus, ne pa malus.

Maščevalci

Ste videli superjunaški film Prvi maščevalec – Stotnik Amerika? Ste videli Iron Mana? Pa Hulka? In Thora? Če jih niste, nič hudega – to so bili le predfilmi za Maščevalce, le napovedniki superjunaške epopeje popa, stripovskega Woodstocka, ali bolje rečeno, stripovskega Band Aida.

Moj teden z Marilyn

Se še spomnite romantične komedije Notting Hill, v kateri naivni londonski nobody preživi teden z največjo filmsko zvezdo na svetu? No, ta fantazija se zdaj preseli v film Moj teden z Marilyn, le da je posnet po resnični zgodbi, ali bolje rečeno, po dnevniku Colina Clarka, ki je leta 1956 naivni londonski nobody. Ker pa se skuša na vsak način prebiti v filmski biznis, kot deklica-za-vse pristane v produkcijski hiši Laurenca Oliviera, ki ravno tedaj snema Princa in plesalko, svojo romantično komedijo z Marilyn Monroe. Olivier (Kenneth Branagh), igralec, ki hoče postati filmska zvezda, sreča Marilyn (Michelle Williams), filmsko zvezdo, ki hoče postati igralka, toda ta igra moči Marilynkino agonijo – njeno depresivnost, njeno negotovost, njeno nespečnost, njeno izgubljenost, njene strahove, njeno tesnobo – tako stopnjuje, da dobi Colin (Eddie Redmayne) – »tretji asistent režiserja,« njen novi zaupnik, zaščitnik, tešitelj, sprehajalec, soplavalec in rešitelj – občutek, da je največja filmska zvezda na svetu čakala prav njega, da sta torej sorodni duši in da sta si nekako usojena. Kar je seveda tipična fanovska fantazija: fan namreč vedno skrivaj verjame, da je med njim in zvezdo nekaj več, da bi ji lahko pomagal, da bi jo lahko osrečil, da bi bila lahko prijatelja, celo ljubimca. Olivier, veliki perfekcionist, ki je najprej upal, da ga bo Marilyn pomladila, in ki potem v njenem sijaju zagleda le odsev svoje lastne neadekvatnosti, dvomi, da je Marilyn Monroe nekdo, ki ga je treba reševati, še toliko bolj, ker Marilyn, ki je ustvarila množico Colinov, bolj potrebuje tablete in Metodo kot Colina. To, kar je predstavljala, pa je itak težko – celo nemogoče – igrati. Marilyn ni le igrala, da ne igra, ampak res ni igrala.

Zrcalce, zrcalce

Tole reciklažo Sneguljčice in sedmih palčkov, v kateri zlobno kraljico igra Julia Roberts, deviško Sneguljčico – izgnano princeso – pa Lily Collins (hči Phila Collinsa), je režiral Tarsem Singh (Nesmrtni), ki ima sicer oko za kostume, scenografijo, dekor in vizualni pomp, toda artificielnost je tako težka in moreča, da Sneguljčico povsem zaduši (podobno kot je v Rdeči kapici zadušila ono drugo devico), medtem ko jo palčki – po novem ne več rudarji, ampak gozdni banditi – kanalizirajo skozi Robina Hooda, še toliko bolj, ker kraljica s svojim dekadentnim trošenjem, svojim hedonističnim zadolževanjem, svojim bankrotom ter svojim izkoriščanjem in zastraševanjem revnega, obupanega, razcapanega proletariata (»99%«), ki prileti iz Dickensovih Težkih časov, spominja na elitni »1%,« le da pri vsem skupaj ni jasno, zakaj bi bilo bolje, če kraljestvo dobi tisti »1%,« ki ga uteleša – do bogastva »dedno« in »genetsko« upravičena – Sneguljčica.

Projekt X

Trije gimnazijci, ki so tudi prijatelji in sošolci, imajo občutek, da niso dovolj kul. In ker bi bili radi kul, priredijo hausbal. Povabijo le nekaj deset sošolcev, ne ravno prepričani, da se bo sploh kdo prikazal (res niso kul), toda potem pride nekaj tisoč ljudi, ki poskrbijo, da se njihova mala topless fantazija, verjetno podžgana s filmi Nora hiša, Pri pujsu, Ameriška pita, Superhudo in Prekrokana noč (ne pa toliko s Ferrerijevo Veliko požrtijo), prelevi v armagedonski Jackass, saj vse, ki se zberejo, žene neizmerna sla po uničevanju, kaosu, anarhiji, požiganju in izzivanju statusa quo, tako da imate na koncu le eno vprašanje: zakaj svoje ekstatične sle ne premaknejo pred Wall Street? Je pa res, da se med protestniki s svojo homofobijo in svojim seksizmom ne bi ravno prebili.

Imamo papeža

Papež umre. Svet plane v silovit plač. Kardinali se zaprejo – izvoliti morajo novega papeža. In kmalu ga res izvolijo – novi papež postane kardinal Melville (Michel Piccoli), ki pa je ob izvolitvi šokiran. Ni pričakoval, da bo kdaj papež. Niti to ni hotel biti. Še v sanjah ne.

Koča v gozdu

Pet hormonskih najstnikov si za vikend omisli kočo, v kateri naj bi do nezavesti žurirali, noreli, pili, pohali in – če bo le mogoče – seksali. Tipično. Med njimi najdete vse običajne osumljence – mrho, športnika, šolarja, kretena in devico. Tipično. Ker grešijo, jih čaka brutalna kazen – pokol. Tipično. In seveda: kako bodo umrli, ni odvisno od njih. Tipično. Ali bolje rečeno: tipična premisa slasherjev.