V deželi krvi in medu

Če bi se film V deželi krvi in medu dogajal v Sierra Leoneju, potem bi ga morda tu, v »regiji«, gledali skozi oči otroka, tako pa lahko rečemo le: ne delaj vojne, če nočeš, da Hollywood o njej posname film. Gotovo poznate šalo: do peleponeške vojne je prišlo zato, da bi lahko Tukidid napisal knjigo o peleponeški vojni. Hollywood tako vidi vojne: zgodijo se le zato, da bi lahko o njih snemal filme.

To je vojna!

Pri Varni hiši bi lahko napisal, da dokazuje, da je CIA bolj nevarna sebi in Ameriki kot al Kaidi. Pa nisem. Toda to lahko napišem pri filmu To je vojna!: CIA je bolj nevarna sebi in Ameriki kot pa al Kaidi. Lahko dodam tudi klicaj, da bom v rimi s filmom, ki je v rimi z Varno hišo, v kateri mora moški (Ryan Reynolds) rešiti moškega (Denzel Washington), da bi prišel do ženske – če bo njegova misija uspešna, ga bodo namreč povišali in premestili v Pariz, kjer živi njegova muza.

Varna Hiša

Ko gledate akcijski film Varna hiša, hitro ugotovite, kako zelo vplivna je bila serija akcijskih filmov o amnezičnem tajnem agentu Jasonu Bournu, predvsem zadnji del, Bournov ultimat, ki ga je tako kinetično, tako frenetično in tako ringelšpilsko posnel Paul Greenglass, Evropejec. Tudi Varno hišo, ki povsem jasno pokaže, da za moške ni varnih hiš, je posnel Evropejec, ne Anglež, ampak Šved, Daniel Espinosa.

Mumini lovijo komet

Glasove finskemu animiranemu filmu, v katerem proti Zemlji drvi komet (in jo zadene), sta dala tudi Alexander Skarsgård in njegov oče, Stellan Skarsgård – jasno, za oba je bilo to le ogrevanje za Melanholijo, v kateri proti Zemlji drvi skrivnostni planet (in jo zadene). Tole je izključno za otroke, ki imajo še občutek, da je čas dolga, počasna, plišasta, waldorfska reka, v kateri je zrasla Björk.

Nanga Parbat

Brata Messner, Günther (Andreas Tobias) in Reinhold (Florian Stetter), se leta 1970 ločita od himalajske ekspedicije in na vrh gore Nanga Parbat kreneta po svoje. Ko sestopata, Güntherja odpihne plaz. Joseph Vilsmaier, avtor Stalingrada, njun sestop posname kot bitko za Stalingrad: obkoljena sta z nepredvidljivim »sovražnikom«, stalno sta na muhi, vsaka skala je ostrostrelec, nikoli ne vesta, od kod bo priletelo, toda vesta, da bo. Ko se ločita od ekspedicije in kreneta po svoje, je tako, kot bi rekla: Midva ali vi! Ali pa: Razkropimo se! Ker pa Vilsmaier išče predvsem najbolj kontroverzne, najbolj tabloidne aspekte te spodletele ekspedicije, je drame in napetosti tu manj, kot bi pričakovali – precej manj kot v precej nižji Severni steni Eigerja.

Potovanje v središče Zemlje 2: Skrivnostni otok

Če ste gledali matinejsko, ringelšpilsko Potovanje v središče Zemlje, potem veste tole: vse, kar je pisal Jules Verne, je res! Središče Zemlje res obstaja. Sean (Josh Hutcherson), ki je v prvem Potovanju to izkusil na lastni koži, dobi zdaj dedkov tajni signal, da tudi Vernov Skrivnostni otok res obstaja. In še preden rečete Otok zakladov (ali pa Otok Liliputancev), se že v družbi svojega očima (Dwayne »The Rock« Johnson), pilota (Luis Guzman) in njegove hormonske hčerke (Vanessa Hudgens) zavihti na Južni Pacifik, kjer ga »onstran mavrice« čaka utopični otok, ki so ga veliki pisatelji, od Verna do Swifta in Stevensona, zavijali v literarne fikcije, da ga ljudje ne bi slučajno iskali. Če bi ga našli, bi ga kolonizirali, skomercializirali, zlorabili in uničili. Da bi ga pisatelji rešili, so morali ustvariti vtis, da ne obstaja. Verne in ostali so pač ugotovili, da je resnica najboljša fikcija.

Zaobljuba ljubezni

Zaobljuba ljubezni je tako za lase privlečena, da so jo morali posneti po resnični zgodbi. Vsaj tako pravijo. Predstavljajte si moškega, ki se loči – najde si mlajšo ali pa kaj takega. Nekdanja žena se obrne proti njemu, dela se, da ga ne pozna, obnašati se začne čudaško in zoprno, nenadoma začne kazati povsem drugačen karakter, med njiju pride zid. Ločitev pač.

Ženska, ki poje

V kanadski Ženski, ki poje, posneti po gledališki igri libanonsko-kanadskega dramatika Wajdija Mouawada, v Kanadi umre Nawal Marwan, priseljenka z Bližnjega vzhoda. Njena otroka, Simon (Maxim Gaudette) in Jeanne (Mélissa Désormeaux-Poulin), potem odpotujeta na Bližnji vzhod, da bi svojemu očetu in svojemu polbratu izročila materini pismi, toda tam dobita več, kot sta iskala. Bližnji vzhod izgleda kot nadaljevanje starogrške tragedije z drugimi sredstvi – tu imate sicer Ahila s smodnikom, toda trik je spet v njegovi peti.

Nevarna metoda

Čas, v katerem se je rojevala psihoanaliza, je bil zategnjen, zapet, zadržan, statičen, formalističen, puritanski – in tak je tudi slog Nevarne metode, v kateri David Cronenberg popisuje kostumsko rojevanje psihonalize, ki izgleda kot staromodna Merchantova produkcija Ivoryjeve adaptacije Forsterjevega romana (dejansko Cronenbergova adaptacija Hamptonove dramatizacije Kerrove rekonstrukcije »velikega odkritja«), le da telo Sabine Spielrein (Keira Knightley), ki pride med Sigmunda Freuda (Viggo Mortensen) in Carla Junga (Michael Fassbender), tako krčevito žlobudra, da bi ji Vatikan, mistični varuh patriarhalne družbene ureditve, predpisal eksorcizem.

Kronika

Ljudje se stalno snemajo – vsak svoj korak jutjubizirajo, fejsbukirajo, videoblogirajo, podkastirajo, dokumentirajo, arhivirajo. To so »znaki življenja«, ali bolje rečeno: to, da se snemajo, je edini dokaz, da so še živi. In v tem je nekaj morbidnega. V nekem smislu so že mrtvi. Dogaja se jim to, kar se zgodi junakom Čarovnice iz Blaira in Cloverfielda: ko obsesivno, tako rekoč fetišistično in cinefilsko snemajo svoje življenje, posnamejo svojo smrt.

Izdana

Za režiserja, ki je že pred leti oznanil, da ne bo več snemal filmov, ima Steven Soderbergh kar impresiven opus. Studijski hiti – recimo Oceanovih 11, 12, 13, Erin Brockovich – mu ratinge ohranjajo tako visoko, da lahko ostale filme dela po svoje, saj veste, z arty, antistudijsko, nenališpano estetiko Seksa, laži in videotrakov, Kafke, Cheja, Solarisa in Shizopolisa.

Zaklonišče

Če ste kdaj gledali stare ameriške hladnovojne vzgojno-propagandne dokumentarce, s katerimi so panične Američane učili, kako se zaščititi v primeru sovjetskega atomskega napada, potem si lahko živo predstavljate, kaj se dogaja v glavi Curtisa (Michael Shannon), družinskega človeka iz ruralnega Ohia, ko se začne nebo temniti, ko začne padati umazani, kisli dež, ko začne treskati, ko začnejo strele izgledati kot »znamenja« in ko ga začnejo tlačiti moraste sanje, paranoidne vizije bližnje apokalipse.

Zapiti dnevnik

Tisti, ki so poznali ameriškega novinarja Hunterja S. Thompsona, so rekli, da česa tako čudaškega in odbitega, tako živčnega in intenzivnega, tako agresivnega in paranoidnega, tako žaljivega in pikaresknega, tako apokaliptičnega in nagonskega, tako zabavnega in ciničnega, tako matadorskega in karizmatičnega, tako furijastega in pretiranega, tako teatraličnega in neudomačljivega še niso videli, toda vsi so hoteli pisati kot on. Vsi so hoteli pisati bizarno, divje, eksplozivno in nebrzdano.

Podzemlje: prebujenje

In vi ste mislili, da so problem vampirji in volkodlaki – ne, problem je človeštvo. V prvih treh delih Podzemlja, ki je poletelo leta 2003, ste gledali vojno med vampirji in volkodlaki – med dvema »klanoma«, no, med dvema fanatičnima, karizmatičnima, krvoločnima družinama. Konflikt je bil šekspirjanski, toda podžgan s tempom računalniških igric, baletnim vizualnim dizajnom Matrice in usnjenim, neogotskim, vampirskim seksapilom Kate Beckinsale, nove akcijske junakinje, pri kateri ste se vedno bali, da jo bo borilni, destruktivni gusto tako prevzel in tako ponesel, da bo prebila scenografijo in padla v drug film, recimo v Nevidno zlo, akcijsko franšizo, ki jo pilotira Milla Jovovich.

Grivasti vojak

Ko gledate Grivastega vojaka, imate občutek, da ga je Steven Spielberg posnel za tiste, ki sta se jim zdela Reševanje vojaka Ryana in Schindlerjev seznam, njegova filma o II. svetovni vojni, preveč brutalna, preveč krvava in preveč sadistična. Ali bolje rečeno: Grivasti vojak je vojni film za tiste, ki ne marajo vojnih filmov.

Marčeve ide

Če ste opazovali slovensko predvolilno kampanjo in povolilno licitacijo, ki je itak izgledala kot nadaljevanje predvolilne kampanje, potem ste videli politično korupcijo, zvijanje demokracije, manipuliranje, šikaniranje in izsiljevanje, dvojne in trojne igre, umazane trike, igre moči, zakulisne kupčije, taktiziranje, nenačelnost, oportunizem, egoizem in cinizem. Ironija je v tem, da so vsi ti politiki obljubljali, da vam bodo izboljšali življenje – in seveda, da bodo spremenili svet. Ironija je precej hujša, če se niste vprašali: ali lahko kateri izmed teh politikov izboljša naša življenja?

Sneg na Kilimandžaru

V filme se je spet vrnil razredni boj. A da se razumemo: boj med razredi, ne pa boj med pripadniki istega razreda. Tega razrednega boja je bilo v filmih vedno dovolj – pripadniki istega razreda so bili drug drugemu pes. Zdaj pa so pripadniki istega razreda končno spregledali, da so izkoriščani in da jih izkoriščajo drugi, višji razredi. Problem so višji razredi, ne pa pripadniki tvojega razreda. Kar seveda pomeni, da junaki odkrivajo razredno zavest – in razredno solidarnost.

Obuti maček

Ko ste že mislili (in upali), da je DreamWorks izčrpal serijo o Shreku, jo izcuzal in odpisal, je iz nje skočil Obuti maček, mušketirski lik, ki je – z glasom Antonia Banderasa – debitiral v Shreku 2. Obuti maček je namreč sequel serije o Shreku in obenem prequel, saj nas odpelje v sirotišnico, v kateri je zrasel Obuti maček, ki ga obtožijo zločina, s katerim pa dejansko nima nobene zveze, tako da zdaj, v »sedanjosti«, še vedno išče načine, da bi dokazal svojo nedolžnost in rešil svoj ugled, kar ga pripelje v situacije, v katerih se je nekoč znašel Banderas, bodisi v Zorroju ali Desperadu.

Tihotapci

Islandci so pred štirimi leti posneli akcijski triler Reykjavik-Rotterdam, v katerem nekdanjega tihotapca, ki se posveti družinskemu življenju, potegnejo nazaj v tihotapsko shemo – hja, na last job. Akcijski triler? Islandci? Mar jih ni skoraj sedemkrat manj kot Slovencev? Koscenarist te žanrske delikatese je bil Arnaldur Indriðason, islandski pisec kriminalk, eden izmed kraljev sodobnih »skandinavk«, prevajan v vse svetovne jezike, tudi v slovenščino.

Izlet

Slovenci so svetovni popotniki, ekstremni športniki, maratonci, alpinisti, sprehajalci, pohodniki – gibalci. Komaj čakajo, da se premaknejo. Toda slovenski filmi so vedno tako statični, tako negibni, tako mrtvi. Vedno so tudi bili. Vedno so komaj čakali, da se ne premaknejo. Gibanje so slabo prenašali, če ne že kar sovražili.

Angleška pita

Grčija morda ni seksi, toda štirim deviškim tinejdžerjem iz južne Anglije, ki se utapljajo v dolgčasu in neuslišanosti, že na daleč diši po seksu, zabavi, pijači, seksu, zabavi, pijači, seksu. In še enkrat seksu. Grčija je orgija! Dekadenca! Superhudo! Mental! Vukojebina, v kateri živijo, je eno samo poniževanje – sošolke jih nočejo, starši jih žalijo. Ne le da izgledajo kot najslabši možni izgovor za »boy band« – taki, kot so oni, običajno v slasherjih končajo med prvimi žrtvami maskiranega psihopata. Čas je, da spokajo v Grčijo, toda ko pridejo tja, pristanejo v apartmaju, ki izgleda kot dopolnilo tistega »najslabšega stranišča na Škotskem«, o katerem je pel Trainspotting, in kot parodija stereotipov o grški stvarnosti – vse je razsuto, postano, dotrajano.

Le Havre

Če ste videli Sekula-Burchev dokumentarec Pozabljeni prostor, potem veste, da so kontejnerji motorji globalizacije, motorji neoliberalnega kapitalizma: kontejnerji so znižali vse stroške, tudi stroške delovne sile, s čimer so jo zlagoma povsem razvrednotili in deklasirali. Kontejnerji, pošastni simboli kapitalistične učinkovitosti, racionalnosti, ekonomičnosti in reda, so ustvarili nered in socialne katastrofe – svet so destabilizirali. Množice deklasirancev, ki se zgrinjajo v favele in slume, in množice beguncev, ki se tihotapijo na Zahod, so žrtve kontejnerjev.

Ženske iz šestega nadstropja

Film Ženske iz šestega nadstropja, postavljen v leto 1962, je razredna farsa, ki pa je tako mehka, fantazijska in ziheraška, da misli, da ima rob – kot da bi se ustrašila svoje lastne premise, ostane na varni strani razredne napetosti. Napetosti so tu le seksualne. Jean-Louis Joubert (Fabrice Luchini), premožni borzni posrednik, tipični pariški buržuj in družinski človek, na lepem odkrije diskretni šarm šestih španskih služkinj, ki živijo nad njim. Vsaka ima svojo žalostno zgodbo, vse so slabo plačane, vse so v Francijo prebegnile pred Francovim režimom, vse so temperamentne, poskočne, optimistične, tople in nesebične, polne življenja, čudno žive in vitalne – María (Natalia Verbeke) je celo tako lepa, mlada in seksi (chica jamon!), da ga začne vidno vzburjati. Flamenco! Ja, Jean-Louis, še malo prej ves zapet, rigiden in mrtev, čudežno oživi. Naloga delavskega razreda je, da zabava in osrečuje oligarhijo – da ji torej vrača elan in joie de vivre.

Jack & Jill

Al Pacino na koncu reče: »To sežgi! Tega ne sme nihče videti! Uniči vse kopije!« S tem meri sicer na reklamo, ki jo posnamejo v filmu Jack & Jill, toda lahko bi meril tudi na sam film. Tega res ne bi smel nihče videti. Adam Sandler je verjetno poklical Pacina: »Hej, Al, imam genialno idejo. Filmu bo naslov Jack in Jill. Trik je v tem, da bom oboje jaz – Jack in Jill!« Moški in ženska? »Točno, jaz bom Jack in njegova dvojčica, Jill.« A, kul – ljudje bodo za ceno ene vstopnice dobili dva Adama Sandlerja. In kaj bom jaz? »Ti boš Al Pacino.« Bom igral samega sebe? »Tako je! Drugi so že pristali.« Kdo? »John McEnroe, Shaquille O’Neal, Johnny Depp. Naj nadaljujem?« Kje je Tom Cruise? »Nadomešča ga Katie Holmes.« In kaj bom počel? »Zatreskal se boš vame.« V Jacka? »Ne, v Jill.« Okej, potem pa pridem. Ko boste to videli, si boste rekli: je to res ali le sanjam? Sandler in Pacino sta očitno mislila, da o tem sanjate.

Kuhati zgodovino

Ljubezen gre skozi želodec – tako je naslov popularnega kuharskega šova zakoncev Novak. Naslov češkega dokumentarca Kuhati zgodovino, v katerem vojaški chefi razkrivajo recepte, s katerimi so nahranili vojske (od Hitlerjeve do Titove), pa bi se lahko povsem mirno glasil: Vojna gre skozi želodec.

Muppetki

Ker živimo v času rebootov, so na vrsto za reboot prišli tudi Muppetki, lutkasti junaki varietejskega Muppet šova, globalnega TV hita, ki ima kontrakulturne korenine – Muppetki, ki jih je kreiral Jim Henson, so namreč prvič zablesteli v TV seriji Sesame Street, ki je vzletela leta 1969 in ki je bila produkt flower-power filozofije: otroke je mojstrila v strpnosti in altruizmu, nematerializmu in nenasilju, spoštovanju drugačnih in raznolikosti ter ljubezni do okolja. Konservativci so serijo odkrito prezirali in obenem svarili pred njenimi škodljivimi vplivi, toda raziskave so pokazale, da imajo otroci, ki serijo gledajo, v šoli boljše ocene od otrok, ki serije ne gledajo.

Parada

Ker so gejevske parade ponosa v Srbiji tabu, potemtakem nekaj nezaželenega, nepriporočljivega, prepovedanega in tako rekoč smrtno nevarnega, je Srdjan Dragojević, režiser filmov Mi nismo angeli, Rane in Lepe vasi lepo gorijo, sklenil, da priredi svojo parado ponosa – Parado, v kateri gejevski aktivisti ne morejo dobiti policijske zaščite za parado ponosa, pa jim potem na pomoč priskoči Limun (Nikola Kojo), junak balkanskih vojn, vojni kriminalec in povojni dobičkar, nacionalist, šovinist in patriot.

Sherlock Holmes: Igra senc

Igra senc – nadaljevanje Sherlocka Holmesa, ki je najslovitejšega rezidenta londonskega Baker Streeta prelevil v bondovskega kung-fu die-hardista – ve, kdaj se dogaja (leta 1891), obenem pa se tudi zelo dobro zaveda, kdaj je bila posneta in kdaj se bo tržila: v času vojn, terorja, džihadizma, bombnih atentatov, globalnih napetosti in anarhističnih »groženj«.

Alvin in veverički 3

Že tretjič nas skušajo prepričati, da so veverice, ki piskajoče, cvileče pojejo, blazno kul – da je torej piskanje isto kot šarm. Rekli boste: naj že izginejo na kak samotni otok! In natanko to se zgodi: Alvin in veverički namreč – jasno, v družbi Jasona Leeja in Chipettes – po krajšem križarjenju obtičijo na samotnem otoku, kjer potem piskajo vse štikle, ki se rimajo na Survivor in Bad Romance. Vidite, izgon na samotni otok ne zadošča. Sporočilo Alvina in veveričk 3, napol animiranega filma, je tako kot sporočilo večine animiranih filmov: bodi to, kar si! In čas bi že bil, da veverice postanejo to, kar so – da torej nehajo peti. In piskati. Veverice ne pojejo, ne.

Dekle z zmajskim tatujem

Če ste se pred nekaj leti vozili po Italiji, ste na vsakem vogalu zagledali skladovnice Larssonove trilogije Millenium. Na črpalkah so imeli skladovnice ponavadi kar na treh koncih. Potem je vse to bušnilo tudi k nam. Dekle z zmajskim tatujem, Dekle, ki se je igralo z ognjem in Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo. Vmes so trilogijo, ki je postala globalni bestseller, ne, superseller, ekranizirali, lokacije, na katerih se dogaja, pa so prelevili v romarske točke in tematske parke, da ne govorimo o biografijah Stiega Larssona, ki se množijo kot spletne teorije zarote.