Shy FX: Fast Lane

Shy FX je drum and bass legenda, ki je zakrivil komad Original Nuttah, džunglistično himno iz '94. Nato mu je propadla pogodba z multinacionalko, s katero bi se naj prebil stopnjo (ali več njih) naprej in rabil je sedem let, da se je vrnil. Stari maček je zbral vso svežo robo, ki odziva na skupnega prednika, džunglo - če je na katerem drugem kontinentu ogrožena, na stari celini...

Rebeka: To sem jaz

Zadnje čase mi TV-odvisniki zelo hvalijo Rebeko, bivšo misico, ki trenutno raztura na estradi in v trač rubrikah. Njeni TV-šovi naj bi bili najboljši v državi. Nekateri jo povezujejo s Krkinim direktorjem Milošem Kovačičem iz enaindvajsetega foruma, drugi trdijo, da je veliko bližje Sebastijanu Cimerotiču, nogometašu, ki so mu poškodbe preprečile, da bi spomladi zabil nekaj golov in se zdaj zabava na druge načine.

Chris Eckman: The Black Field

V Seattlu, današnji svetovni prestolnici grandža, je Chris Eckman pred natanko dvajsetimi leti donegoval enega najbolj zimzelenih poganjkov americane, ki je pod imenom The Walkabouts in po zaslugi sugestivnega vokala Carle Torgerson do srca najprej segel občinstvu onkraj oceana. Temačne, prostrane in baladno zasnovane zgodbe, ki so jih pripovedovali Walkabouts, so v občasno skrčeni zasedbi Chris & Carla še...

Elliott Sharp: The Velocity of Hue

Njegov strunarski kolega, someščan Ribot, je tako lepo zadel, ko je cedejko solov na akustični kitari pospremil z besedami: "To so močne ideje, ki jih Elliott udejanja z izjemno tehniko in občutljivostjo. Solističen akustičen format je v njegovi igri izrisal tenkočutnost, ki jo zlahka lahko pogrešamo v večjih in glasnejših ansamblih." The Velocity of Hue je nekaj najboljšega, kar se je zgodilo na akustični...

Ektomorf: Destroy

Ko je v devetdesetih letih Max Cavalera še deloval v skupini Sepultura ter izdelal ploščo Roots in kasneje formiral še Soulfly, je kaj kmalu dobil množico glasbenih klonov in posnemovalcev. Tudi madžarska zasedba Ektomorf po glasbeni in idejni plati spada v to množico.

Kora Jazz Trio

Že naziv tria je nekaj nepričakovanega, a vsled dinamiki in prilagodljivosti afriških glasbenikov ne nekaj, na kar ne bi bilo moč pomisliti. Staro griotsko glasbilo Mandejcev je 21-strunska harfa kora, ki se je od konca 19. stoletja razširila onstran meja mandinško in maninško govorečih ljudstev v zahodni Afriki in celo ni več ostajala ekskluzivno v rokah dedne kaste, obrtniškega razreda ndjamakala, ki je bil...

Rok Kosmač: Rokosmač

Konec lanskega leta so pri Niki odkrili novega najstniškega pop lepotca Roka Kosmača. Prelepi mladenič je sicer s povprečnimi komadi in jako povprečnim vokalom razturil predvsem žensko/otroško publiko in velja mu napisati tudi nekaj pohvalnih besed... Sprašujete se, kakšnih... Sprašujete se, zakaj. Fantič je poleg poudarjene zunanjosti, ki nas opazuje z naslovnice, napisal še v...

Styles of Beyond: Megadef

Plošče Megadef pravzaprav sploh ne bi smelo biti, saj sta se člana dueta Ryu in Takbir po uspešnem prvencu 2000 Fold iz leta '98 in težavami z založbo ironičnega imena Ideal, z grenkobo v srcu razšla. Vkup ju je spravila šele božja roka v obliki prometne nesreče, v kateri se je Takbir poškodoval, njegov bivši bandmate pa ga je po njej ves v skrbeh poklical.

Will Guthrie: Building Blocks

Stopnja, na kateri muzičist predela svoj inštrumentarij, se morda oplemeniti z "džankom" ali celo poda k izumljanju novih glasbil, je identična tisti stopnji zrelosti v (glasbeni) teoriji, ko se ovemo plodno drastičnega razmerja med klasičnim in alternativnim. Poslej ni več vrnitve. Kraj zločinskega reza je obenem znan in neznan, svobodno improvizirana godba pa poljana, ki so na nji takšna tveganja najsuverenejša,...

Bohem: Življenje ni zločin

Na radiu in televiziji je Boheme največkrat slišati skupaj z Laro Baruco v komadu Kraljica sanj. Čeprav so očitno v ta komad največ investirali, se ob poslušanju celega CD-ja zdi, da izbor ni bil najboljši. Sicer pa gre verjetno za komercialno potezo mogoče edinega res simfo benda trenutno pri nas...

Space Invaders

Se kdo z izjemo največjih računalniških moljev, ljubiteljev retro tehnologije in bivših strank Mini casina še spomni danes primitivne, takrat pa revolucionarne streljačine, ene prvih računalniških iger, ki so spotoma skrbele za prvo srečanje nič hudega sluteče mladine s sintetičnim zvokovjem?

DJ Tsuyoshi: Break the Sytem Down 3

Tsuyoshi Suzuki je, davno je že tega, ustanovil usodno založbo Matsuri in vrtel na vseh glavnih veselicah zlate dobe tehna, zadnje čase pa se, namesto da bi se uklonil inerciji in maniram glavnega toka psy trance producentstva, ukvarja s parjenjem "žive" in elektronske muzike v matičnem podjetju Joujouka.

Waco Jesus: Filth

Grind core, ki se pojavi konec osemdesetih let, kmalu dobi malo morje podzvrsti, kot so goregrind, deathgrind, crustgrind in ne nazadnje tudi pornogrind. Ob dandanašnjih razsežnostih pornografskega nasilja je tudi pornogrind precej brutalna in skrajna glasbena praksa, o čemer pričajo tudi Waco Jesus. V sterilnem in umetnem okolju moderne zvočne produkcije Waco Jesus z nasilnimi besedili uničijo sleherno čustvo...

Clash of the Titans

Včasih bi pod sorodno zvenečim nazivom pričakovali kako metalsko žurko, danes pa dobimo bobenbasersko elito. Tole ni povsem navadna plošča; njih šest je nastalo na zadnji silvestrov večer, ko se je v londonskem Coronetu zbrala vsaj polovica prve lige: Grooverider (BBC), prvoborca iz džungle Mampi Swift ter Shy FX, ostroritmično razpoloženi Brian Gee, Friction mračejši od noči, DJ SS back to back (komad na...

Deicide: Scars of the Crucifix

Čeprav Glen Benton ni storil napovedanega obrednega samomora pri svojih triintridesetih letih, so Deicide še vedno najbolj resnična diabolična death metal skupina na svetu. Scars Of The Crucifix v slabih tridesetih minutah prinaša devet pesmic, ki skozi besedila ( Mad At God ali Fuck Your God ) odkrito razglašajo močno sovraštvo do enega od večjih prekletstev človeštva, krščanske religije.

Stewe Swell's Suite for Players, Listeners and Other Dreamers

Newyorška založba, ki je povsem na robu in stopa po britvi svobodnjaške, improvizirane, jazzovske in skladane godbe, se kliče Creative Improvised Music Projects. Kakšnih deset let neutrudno snema, dokumentira in izdaja sijajne kose, manj bleščeče, tvegane, duhovite, resnobne. Šef založbe in producent je "manični" Bob Rusch, ki je v jazzu od petdesetih let naprej.

Johnny Cash: Unearthed

Leta 1993 sta se v kalifornijskem Orange Countyju srečala znameniti 61-letni pevec countryja iz Arkansasa in 30-letni producent rock in rap glasbe iz New Yorka. Moža v črnem je srečal mož z brado. Kar se je na začetku zdelo kot začetek čudovitega prijateljstva, je preraslo v fenomen, ki po silovitosti kreativnega potenciala od izida Dylanove The Times They Are A-Changin' v zgodovini popularnega, vendar ne...

Scanner: double fold

Robin Rimbaud oziroma Scanner na srečo ni eden tistih, ki menijo, da jim produciranje oglate, taninaste, plebsu neužitne muzike avtomatično priskrbi avreolo razumništva, kar je dokazal že na prvem gostovanju v okviru serije re-lax v Minimalu in bojda še izrecneje v Zagrebu, kjer je povzročil za tovrstne dogodke ne ravno značilno mezganje. Scanner tu premelje kar pol ploščka, da se skozi halucinantno zaveso iz...

Gabriel le Mar: Short Stories

Če se je kdo le vprašal, kam sta jo pred monotonim galopom psy-trance konjenice, kakršen se praviloma razlega tudi z naših plesišč, ucvrli hipijada in psihedelija, bi si morda veljalo položiti na uho četrti album Gabriela Le Mara. Le Mar, ki je bil zraven pri začetkih frankfurtskega tehna in se z dubologijo že dolgo ukvarja v okviru Saafi Brothers, je z dobro mero dubovskih načel, tam okoli subwooferskega dela...

Hypocrisy: The Arrival

Ker se v Hypocrisy med drugimi nahaja tudi Peter Tagtgren, ki je pred kratim zaprl svoj famozni Abyss Studio (in se posvetil samo še Hypocrisy in stranskemu projektu Pain), ni nič čudnega, da je zvok zgoščenke The Arrival na zavidljivem produkcijskem nivoju. Vseeno pa sama zvočna podoba ne more prepričati slušatelja tudi v tako imenovano glasbeno inovativnost.

Probot

Razlog za podrobnejši prisluh tej kovinostrugarski delavnici je povsem nostalgične narave, zgodil pa se je po naključju, ko sem v nočnih urah na VH1 ujel ata Lemmyja, ki - ne glede na inflatorno serijo zadnjih albumov - med zaščitnimi znaki žilavega rokenrola kotira zelo visoko, če ne kar najvišje. No, tisto noč je zvenel še posebej sveže, štiklc Shake Your Blood pa kot najboljša stvar, kar so jih Motorhead...

Bast: The Secret Life of the Next Door Neighbor

Drugi album studijskomuskontarskega kolektiva BAST je poln nihanj, sijajnih kosov in lukenj, plodnih navezav in nasičenega mreženja, pregnanega (re)komponiranja in togega eklekticizma. Še najbolj ugaja nestandardizirana (iz)raba multimedije in 11 avtorskih videokosov na 20 sekundni šumnostrumni odkrušek Burn Out (videasti so veterani, če ne kar že "uradni alterart", in manj veterani tukajšnje...

Carl Stone: Nak Won

www.sonore.com

Sketch & Code (ft. MC Co-Gee): Highly eMotif Mix

Založba Emotif, katere varovanci radi razbijajo po tech-steperski strani bobenbaserskega planeta, je naredila dobro samopromocijsko potezo po nizki ceni. Predstavljanje novitet založb na tovrstno prijazen način je nekaj povsem nasprotnega od cenovnih nalepk na domačih prodajalnih policah. Sketch & Code sicer prispevata tretjino njunih izmed 19 kompozicij, kar pa tokrat še zdaleč ne pomeni ravne črte po...

Tolovaj Mataj: Stare in bradate

Ena bolj pregnanih sodb ob vprašanju, koliko časa se določena muzika gode, dogaja, "živi", se glasi: "dokler obstaja razlog, da jo ljudje igrajo". (Družbenih) razlogov pa je več vrst; lahko so nacional-ideološki, ekonomski, metafizični, komunitarni, povsem osebnostni, nostalgični, celo resistenčni, ozko žanrskopripadnostni, "amaterski" v žlahtnem pomeni, namreč v njihovi ljubezni do godbe.

DJ Randall: Drum and Bass Arena

Če bi sodili po založbi, na kateri je izšla kompilacija na treh miksanih CD-jih, bi se človek pred poslušanjem še morda ustrašil, da je nastopil čas MTV-ja in popoldanskega predvajanja na radijih. Ampak strah je (še)neutemeljen. Čeprav ne zaobide pevaljk od Midnight do Barcelone, jih dolgotvezno obtežuje z utežmi s temne strani številnih mesecev, ki so pretekli od nastanka ...

Cephalic Carnage / Anal Blast Split

Z zgoščenko, ki si jo delita dve skupini zna biti včasih tudi križ, kajti le kaj boš počel z dvema bendoma, če je ušesom všečen le en sam. V paketu s Cephalic Carnage se tako žal nudijo tudi Anal Blast, nedomiselna banda topoglavih mačistov, ki več kot očitno skozi glasbo sproščajo maloumne frustre do ženskega spolovila, kar se odraža tudi na godbi sami, ponesrečenemu poizkusu ...

Projekt mesto: Minute

Po nekaj folk narodno zabavnih ploščah( Zlatko, Župan Vogrin in Rod), smo se posvetili bolj prefinjeni glasbi, ki jo proizvajajo Projekt Mesto. Pred časom sem poslušal en krajši intervju s šefom benda, ki je obenem tudi en kos pesnika ali natančneje sodobnega umetnika, ki poskuša brisati meje med različnimi oblikami umetnostnega izražanja. Fantu je vse jasno in to gre tudi spoštovati, ob plošči, ki se je vrtela v...

June Carter Cash: Wildwood Flower

Obstajajo plošče, za katere bi raje videl, da jih ne bi bilo, vendar pa bi v tem primeru glasbena zbirka ostala brez najimpresivnejših primerkov. Wildwood Flower je uglasbena oporoka ene imed najmočnejših in najvztrajnejših žensk, ki je velik del svoje 64-letne muzikalične kariere podpirala tri vogale bržčas najvplivnejše dinastije v zgodovini ameriške glasbe.

Louis Logic: Sin-A-Matic

Ko sredinskemu konzumentu glasbenih dobrin (ne glede na preferiran žanr) pride na uho besedna zloženka under-ground, se mu v glavi večinoma začnejo predvajati temačni, zademfani, lo-fi, razpacani, atonalni, razštelani in v vseh ozirih zateženi zvoki. Mogoče je tovrsten predsodek pogojen že s samim pomenom besede undergound in temačnostjo, ki jo podzemeljstvo prinaša s seboj ali pa z ne preveč sijočimi in...