Molchat Doma: Monument

Beloruski trojec Molchat Doma, ki je letos nepričakovano zaslovel s pomočjo platforme TikTok, predstavlja svojo tretjo dolgometražno ploščo, v celoti posneto med pandemijo. Distopija, v kateri so se Belorusi znašli ne le zaradi koronavirusa, ampak tudi zaradi napetega političnega položaja in totalitaristične represije, je kot osrednja tema plošče izjemno kompatibilna s hladnim postpankom in doomerskim synthpopom, kakršnega navadno ustvarja zasedba. Plošča je tako najprepričljivejša ravno v mračnih »coldwave« trenutkih, ko pa občasno zaide v svetlejšo, diskoidno retro nostalgijo po osemdesetih letih, s katero Molchat Doma tudi v teh kriznih časih ohranja pogojni optimizem, izgubi precej čara.

balans: sam pravm

Ljubljanski trio je ta hip eden redkih domačih bendov, ki jih lahko neposredno umestimo v bogato tradicijo slovenskega postpanka. Na njegovem četrtem, a prvem polnokrvnem studijskem albumu, ki prinaša obrat proti bolj dodelani zvočni sliki, prepoznamo sledi Tožibab in Otrok socializma, pa tudi Čao pičk in Vie Ofenzive. Instrumentalno minimalistični hitiči, kot sta Uganka in Prišla je sama, niso revolucionarni, vendar delujejo. Posebne jih delata karizma pevke Kristin, ki spomni na Nico ali Grace Slick, in hudomušni značaj basista Andreja, nekakšnega Esada Babačića nove generacije. Večplastna poetična besedila in zajebantske reference v slovenščini pa dodatno začinijo že tako fino poslušalsko izkušnjo. Avtohtona muzika!

Repetitor: Prazan prostor među nama koji može i da ne postoji

Najglasnejši kitarski šus regije streže z albumom na vsako olimpijsko štiriletko in tako je tudi v četrto. Prazan prostor ... je miniaturka. Je hipen, komaj kaj več kot dvajsetminutni sprint na kratke proge, nič kaj drugačen od preteklih truščev zasedbe: jezen, glasen, hreščeč, jedrnat in masiven. No, masiven je tokrat še malo bolj, a s presenetljivo mehkim zaključkom. Čeprav je Repetitor odrski bend, ki ga zares slišiš šele, ko ga vidiš, tudi na ploščah redno odpihne suvereno, z neposredno liriko in minimalnim instrumentarijem. Preprostost, obrana do kosti, preprosto dela. Kot je rekel pevec zasedbe Boris Vlastelica, vse večja beda svetovnega reda je »neusahljiv vir navdiha«. »Slušaj mamu i punk!«

Ariana Grande: Positions

Ariana Grande se je v zadnjih letih iz otroške zvezdnice in avtorice glasbe za osnovnošolce prelevila v presenetljivo ustvarjalko zrelih pop in R & B-uspešnic, s katerimi ni zgolj suvereno osvajala vrhov lestvic – bila je prva izvajalka v zgodovini Billboardove lestvice, ki je sočasno zasedala prva tri mesta –, temveč je prepričala tudi glasbene kritike, da so jo soglasno okronali za eno vodilnih pevk sodobnega popa. Z novo ploščo Positions ji krona sicer ne pade z glave, a izgubi precej sijaja.

Busta Rhymes: Extinction Level Event 2: The Wrath of God

Dvaindvajset let po prvem delu apokaliptične epopeje in osem po zadnjem albumu je čas za vrnitev odpisanega Busta Rhymesa. Ko se je že zdelo, da je starcu rapa pošla sapa, nas je eden najhitrejših rimopljuvačev na tej strani vesolja zasul z debelim, pod številom gostov šibečim se projektom epske razvlečenosti. Extinction Level Event 2 je album, na katerem se nam v uho dere komik Chris Rock, nam pridiga pridigar Louis Farrakhan in kakšno vrstico dodajo Kendrick, Mariah Carrey, Anderson .Paak ... Celo Ol’ Dirty Bastard za to priložnost vstane od mrtvih. Trik je seveda, da je vsak čas primeren čas za album ob koncu sveta, le da je Busti uspelo ujeti vrhunec. Spodobno odrapano, prenasičeno, na trenutke nadležno. Preveč.

Ennio Morricone: Morricone Segreto 

Čeprav so pregledne posmrtne kompilacije pogosto namenjene zgolj kopičenju kapitala glasbene industrije, sveži izbor velikana filmske glasbe, ki je v svoji več kot 60-letni karieri napisal čez 600 avtorskih del, poleg že slišanih prinaša sedem prej neobjavljenih filmskih skladb iz plodovitega obdobja med koncem 60. in začetkom 80. let. Ker ga večina pozna po vesternih, Skrivni Morricone opozarja na njegovo manj mitologizirano dediščino, predvsem muziko za psihološke krimiče, gangsterske drame in italijanski giallo žanr. Vizionarska glasba, ki je preplet avantgardne in popularne kulture njegove dobe ... Obvezno poslušanje za vse, ki vas je maestro navdihnil že ničkolikokrat, a potrebujete več.

clipping. - Visions of Bodies Being Burned

clipping. je eden najbolj domiselnih ušesu neprijaznih raperskih kolektivov zadnjega desetletja. Kalifornijski trojec, ki vedno prinaša poslušalsko zahtevne in težko prebavljive, a dosledne in celostne izdelke, tokrat streže z drugim, sklepnim delom dvojčka albumov grozljivk, ki neposredno referira tako na razna poglavja raperske niše horrorcora kot na filmske slasher klasike. Visions of ... je venček slikovitih zgodb groze na pedantno hreščeči produkcijski posteljici. Je album, ki svoj zavestno utesnjujoč konceptualni okvir vešče izkoristi za nojzersko brezhibnost in domišljijsko konkretnost. Je brneč, kričeč, zlovešč, temačen, ekstremen, piskajoč, rezek, hladen, udrihajoč, osoren in krvav udarec po ušesih. Strašljivo prepričljiva prikazen.

Kylie Minogue: DISCO

2020 bo eno bolj depresivnih let, kar jih pomnimo v popu. Pa ne ker bi manjkalo dobre muzike. Epohalnost trenutka se kaže v dejstvu, da so prvič po španski gripi telesni stik, ples in petje sinonim za antikolektivizem in sebični hedonizem. Disko kot družbeni prostor za skupnostno uživanje v glasbi se je čez noč prelevil v simbol kužnosti. Če malo pretiravamo: zamislite si, da na klubske fotke prepotenih teles iz časa pred epidemijo fotošopiramo plešoče okostnjake – evo vam posodobljen danse macabre. Veliko letošnjih plesnih pop albumov je zaznamoval ponoven disko preporod, ki smo mu bili prvič priča že na prelomu tisočletja. Industrija se je znašla v shizofreni situaciji, saj največje uspešnice leta temeljijo na verzih o ljubezni na plesišču in bližini med neznancema. Medtem pa ljudje hite konzumiramo varni med štirimi stenami svojih domov, daleč od pogledov ter vonjev tujcev in kolektivne ekstaze noči. Kot bi nam kapital diskretno prišepetaval: »Pleši in uživaj, vendar le sam s sabo!«

Dizzee Rascal: E3 AF

Dizzee Rascal je tisti raper, ki je leta 2003 s prvencem Boy in da Corner poskrbel za prvi val splošne okuženosti z muziko grima. K žanru se je nekoliko mlačno vrnil pred tremi leti, ko je ta po srednjetoku valovil že drugič in še močneje, z novim albumom pa veteranski jezikohitrec isti štos le izostri. E3 AF je izrazito londonski album, z različnimi gosti pa tudi prikima trendom, ki jih je ustvarila britanska periferija. Predvsem pa je povsem sodoben, saj tako kot izdelki trenutno najpopularnejših grimerjev zna loviti ravnotežje med trdo surovostjo v avtu ropotajočih petard in trapastimi melodikami pop senzibilnosti. Dizzee Rascal je sicer daleč od tega, da bi se vrnil na prestol, se pa še zmeraj lahko kosa s prestolonasledniki.

Oneohtrix Point Never: Magic Oneohtrix Point Never

Daniel Lopatin, eden prodornejših ameriških producentov našega časa in avtor odličnega soundtracka za odpiljeni krimič Uncut Gems (2019), na devetem albumu kontemplira postinternetne zvočne estetike, ki jih je populariziral zadnje desetletje. Čeprav gre v osnovi za pop album, ki za konceptualno izhodišče jemlje radijski format, se njegove elektronske produkcije bohotijo z zanj značilno kompleksnostjo v obliki baročnih godal, vintage sintovskih valovanj, čudaških zvočnih kolažev in električne statike. Prosto lebdeče melodije silijo druga čez drugo, abstraktne glasovne manipulacije nas begajo, psihedelične skladbe pa fantomsko prehajajo druga v drugo. Magični nadrealizem za kapitalistični realizem.

Salem: Fires in Heaven

Ameriški dvojec Salem je pred desetimi leti z nenavadno zmesjo temačne elektronike, upočasnjenega southern rapa, hrupnih synthov in gotičarskega lo-fi popa na ameriško alternativno sceno prinesel precej mračne svežine in se uveljavil kot pionir žanra, znanega pod imenom witch house. Ta je sicer kmalu poniknil, a njegov vpliv na sodobni pop je neizmeren. Skrivnostno pa je poniknil tudi Salem, saj se z novo ploščo vrača po desetletnem zatišju. Fires in Heaven daje vtis, da je Salem ostal tam, kjer je začel, ne da bi v svoj ustaljeni zvok dodal karkoli novega. In ker je glasbena industrija v vmesnem času dodobra posvojila mešanico zvokov, ki je bila v času vzpona Salema pretresljivo nekonvencionalna, plošča verjetno ne bo dvignila veliko prahu.

Mr. Bungle: The Raging Wrath of the Easter Bunny

Mr. Bungle je do letošnjega leta veljal za nikoli uradno razpadlo skupino, ki pa se dokaj verjetno tudi nikoli več ne bo sestavila. Bend, zaradi katerega je Mike Patton dobil službo pevca pri kasnejših zvezdah Faith No More in s katerim je v devetdesetih letih vzporedno nanizal kultne albume živahnih žanrskih sestavljank, je bil dve desetletji zamrznjen; zadnjo je rekel na koncu tisočletja s plato California. Sedaj se vrača po več kot dvajsetih letih, a ne z novim. Vrača se k čistim začetkom: s poustvarjanjem, reinterpretacijo svojega prvega demo izdelka The Raging Wrath of the Easter Bunny iz leta 1986. Ker je bil ta takrat posnet dokaj obupno – na kaseto –, skupina tokrat popravlja krivico s tehnično neoporečno novo verzijo. In z nekaj ključnimi spremembami.

Lee Patterson, Samo Kutin: The Universal Veil That Hangs Together Like A Skin

Sama Kutina najbolje poznamo kot tretjino ustroja domače zasedbe »namišljenega folka« Širom, vendar to še zdaleč ni edini ventil njegovih glasbenih pajdašenj. Tokrat v navezi s priznanim zvočnim raziskovalcem Leejem Pattersonom ohlapno, prosto, dromljajoče, zračno, minimalistično, čudaško, ambientalno in komaj kdaj ritmično vleče počasne odtenke elektroakustike. To je glasba, ki ni zares glasba, ampak bolj improvizacija v nizih oglašanja virov zvoka in počasnem razvoju tonov. Album, na katerem so tehnike ozvočevanja in ojačevanja pomembnejše od kompozicije. Gvišno povsem nišno.

Drone Emoji: In The Room The Women Come And Go. Talking Of Michelangelo

Reference na zastavonošo pesniškega modernizma T. S. Eliota, citati iz slovenske filmske klasike Maškarada, izseki iz anime serij in komadov Ditke Haberl, Adija Smolarja ter Slona in Sadeža, čudaške priredbe hitov italijanske zasedbe Eiffel 65 in britanske pevke Robin S ter zazankani sampli različnih soulovskih biserov so le nekateri izmed številnih najdenih in na novo kontekstualiziranih zvočnih elementov, ki so se znašli na transžanrskem prvencu enigmatičnega domačega producenta. Z resno zajebantskim postmodernističnim lotevanjem muzike kot internetnega mema nam Drone Emoji s procesom odtujitve vsem znane stvari prikazuje iz povsem drugačne (zvočne) perspektive.

HEALTH: DISCO4 :: PART I

Zasedba HEALTH, ki je pred dobrim desetletjem navduševala s hrupno, eksperimentalno in izrazito samosvojo različico indie rocka, je z ostrim zavojem proti synthpopu dolga leta čedalje bolj nazadovala. Zdaj se po svoje vrača h koreninam, hkrati pa odpira novo poglavje, saj je oguljeni synthpop osvežila s pestrim naborom distopičnih industrial zvokov. Brez zadržkov lahko trdimo, da HEALTH že vsaj deset let ni zvenel tako dobro, vprašanje pa je, koliko zaslug za napredek gre pripisati dejanskim članom zasedbe, koliko pa gostujočim glasbenikom, ki uzurpirajo veliko večino plošče. Glede na izjemno eklektično izbiro sodelujočih izvajalcev pa je treba HEALTH čestitati že za to, da izdelek dejansko zveni kot razmeroma koherenten album in ne zgolj kot kompilacija.

Gorillaz: Song Machine, Season One: Strange Timez

Očitno niti najbolj znan fiktivni bend na svetu ni odporen proti pomislekom o smiselnosti rabe klasične oblike albuma, ki od povprečnega sodobnega poslušalca preprosto zahteva preveč pozornosti. Njegova sedma studijska izdaja pregovorno konceptualno in estetsko zaokroženost nadomešča z načinom »anything goes« spletne serije, v kateri je vsaka skladba ena samostoječa epizoda, vse skladbe skupaj pa prva sezona »zvočne serije« ... Kot nalašč za leto 2020, ko tudi predavanja na fakultetah in poslovni sestanki postajajo interaktivne spletne epizode.

Il Quadro di Troisi: Il Quadro di Troisi

Italijanska techno legenda Donato Dozzy in pevka, producentka ter skladateljica Eva Geist združujeta moči pri novem projektu, ki je svojevrstno posvetilo italijanskemu synth popu in italo discu, pa tudi dediščini progresivnega rocka v tradiciji avant pop ikone Franca Battiata. Debitantska plošča dvojca prinaša devet mehkobnih in sanjavih skladb v italijanščini, ki vsaka nosi duha čutnega zimzelenega hita Amore disperato pevke Nade iz leta 1983. Čeprav gre za očitno posvetilo specifičnemu obdobju in nostalgičnemu občutju, je Il Quadro di Troisi eden bolj svežih tovrstnih poskusov oživitve neke estetike s sodobnimi producentskimi in ustvarjalnimi postopki. Obvezno poslušanje za fene Róisín Murphy!

James Blake: Before

Elektroničarski trubadur James Blake se oglaša iz samoizolacije, v kateri je izjemno produktiven. Poleg vrhunskih plodov sodelovanja z dvojcem Mount Kimbie in slowthaijem ter ganljive priredbe Franka Oceana je njegovo karantensko ustvarjanje zdaj obrodilo še malo ploščo Before. Blake se je iz prodornega producenta futuristične elektronike preobrazil v baladnega popevkarja in s tem tudi zaslovel, zdaj pa združuje oba svetova in po dolgem času zapoje čez plesne beate, ki tokrat krmarijo med tehnoidnimi ritmi 4 x 4 in dobrim starim 2-stepom, s katerim je avtor navduševal v kratkem, a sladkem obdobju future garagea. Before v kontekstu Blakove diskografije sicer ni presežek, je pa dobrodošel zavoj proti njegovim klubskim koreninam.

Autechre: SIGN

Zadnji dolgometražec dvojca Autechre je bil maratonski, osemurni skupek radijskih posnetkov, predzadnji je bil sveženj petih zajetnih EP-jev, štirinajsti pa je čisto pravi, po formi navaden album. Prvaka in pionirja britanskega izraza IDM-a se po več kot tridesetih letih uglaševanja in razglaševanja glasov mašin še nista upehala, vsako poglavje njunega pogosto precej zahtevnega in obsežnega poslušanja je nekaj čisto svojega. Tudi tokrat. SIGN je natančen scenosled podrobnih melodičnih razvojev in ritmičnega drobljenja. Je presenetljivo prizanesljiv, jedrnat, celo ambientalen, z izhodišči osnovnih tonov, ki hitro začnejo bezljati v najpogosteje nežne melodije. Autechre za množice (zvedavih piflark in piflarjev)!

Jay Electronica: Act II: Patents of Nobility

Po dolgoletnem zatišju se je Jay Electronica – nekoč virtuozni novi up rap scene, zdaj legenda le še med poznavalci – končno izmotal iz naftalina. Glasno je opozoril, da je še med nami, to je storil povsem nepričakovano in kar dvakrat. Najprej s ploščo A Written Testimony, studijskim prvencem, ki pa je kljub izjemnosti pustil nekoliko medel vtis. Verjetno zato, ker ni bil izpolnitev dolga zvestim oboževalcem, ki so dobrih deset let pridno čakali na Act II. Sveže posneta plošča je bila nekakšna tolažilna nagrada za njihovo potrpežljivost. Je pa, čeprav jo je z gostujočimi verzi skoraj v celoti uzurpiral Jay Z, vsaj delno zadovoljila pričakovanja mitoloških razsežnosti, ki spremljajo (in bremenijo) diskografske izdelke Jaya Electronice.

METZ: Atlas Vending

Kot se za najglasnejšega kanadskega predstavnika noise rocka spodobi, METZ tudi pri četrti plošči poslušalcu le redko pusti zajeti sapo. Ponovno navduši z gostim zvočnim zidom hrumečih kitar, skozi katerega prebija neutrudni bobnar, ki po glasbilu tokrat udriha, kot bi se mu s čim močno zamerilo. Nekje globoko pod debelo fasado hrupa je zaznati bendovo spogledovanje s postpunkom, punk rockom in shoegazom, a le če smo izjemno pozorni, saj vsakršen namig na milejše kitarske žanre suvereno preglasi intenzivna nasičenost distorzije. Najočitnejša posebnost, po kateri se zasedba še naprej ločuje od nojzerskih somišljenikov, je spevnost vokala, ki tokrat še bolj kot kadarkoli spominja na posthardcore bende z začetka devetdesetih let.

Nejc Pipp: Ulysses

Popovska ustvarjalnost domače mladeži je očitno končno v polnem razcvetu. Po nedavno recenziranem Tschimyju v posluh dobivamo nadpovprečno dodelani prvenec škofjeloškega srednješolskega talenta Nejca Pippa, pri katerem je kot kitarist sodeloval Krištof Pogačnik. Ulysses je res fin primer sodobnega sobnega kantavtorstva na meji med zapohanim popom in intimnim R & B-jem s tipično britansko melanholično naravo. Poznavalcem bo v spomin priklical kakega Jamesa Blaka ali morda še aktualnejše Cobyja Seya, Tirzah in domačo zasedbo YGT. Njegova macmillerjevska angleška izgovarjava je brezhibna, produkcije pa zlahka primerljive s tistimi globalnih vrstnikov. Subtilen in iskren glas generacije Z. Zapomnite si to ime!

21 Savage & Metro Boomin: Savage Mode II

Atlantski raper 21 Savage ponovno združuje moči s producentskim pajdašem, ki ustvarja pod imenom Metro Boomin. Uradno nadaljevanje enega od najbolj cenjenih trap mikstejpov tega desetletja je v vseh razsežnostih tudi njegova nadgradnja: teatralno temačna produkcija in flegmatična dostava hladnih gangsterskih verzov sta v učinkovitem sožitju, ki v izrazito avtentični maniri zaobjame duha temnih strani atlantskih ulic. Boominova melodika ustvarja vtis filmske glasbe iz kakšne vintidž grozljivke, k cinematičnemu razpoloženju pa tokrat pripomore tudi nepričakovan gost, oskarjevec Morgan Freeman. Ta v dramatičnih monologih recitira slovarske definicije raznih gangsterskih izrazov, kar deluje rahlo komično in ploščo razbremeni pretirane resnobnosti.

Future Islands: As Long as You Are

Ameriška skupina Future Islands je utečen ustroj, pri katerem stvari klikajo. Poleg tega, da njeni nešteti živi nastopi – v desetih letih jih je bilo več kot tisoč – še zmeraj veljajo za ene bolj prepričljivih v kolesju »kompleksa festivalske industrije« pop miljeja, šesta plošča As Long as You Are retro naravnane, a osvežilne špure ne usmerja v kakšno novo ali drugačno smer, ampak ostaja pri preverjenem, le malce počasnejšem ritmu.

Idles: Ultra Mono

Eden najpopularnejših pljuskov britanskega novega vala (neodvisnega) kitarskega hrupa je tempiran pretkano. Bristolska skupina Idles je najprej leta 2017 navdušila s prvencem Brutalism, z nadaljevanjem Joy as an Act of Resistance pa je že zajahala lestvice in festivalske urnike. To pa ne pomeni, da je ubrala taktiko »mehčanja zvoka«. Niti malo. Tudi tretji album je kričeč udarec distorzije in vpitja, punkerski v svoji preprostosti in minimalizmu, manj pa v samem slogu in masivnosti debeline zidu zvoka. Skupina, ki ji nekateri očitajo prilastitev drže delavskega razreda, tudi tokrat dostavi gruve, ki rušijo, a ob tem razplešejo, in besedila, ki bevskajo neposredno in hkrati enodimenzionalno. Naj se trese.

Sufjan Stevens: The Ascension

Pet let po osebnoizpovedni folk mojstrovini Carrie & Lowell, enem njegovih nespornih diskografskih presežkov, se prvi indie glas ameriškega Srednjega zahoda vrača z osmim studijskim albumom, na katerem ponuja posodobljeno varianto baročne indietronice predhodnika The Age of Adz (2010). Kakor namiguje spiritualni naslov, je Vnebohod še en ambiciozen album o sodobni družbeni tesnobi in iskanju odrešitve, utelešenem v verzu »I want to die happy« iz komada Die Happy. Stevens se tako pridružuje številnim ustvarjalcem, ki zadnja leta v svoji glasbi osmišljajo sodobno epidemijo anksioznosti in samozdravljenja z vidika družbenega, duhovnega in eksistencialnega. Izčrpen, toda obenem razvlečen album.

Action Bronson: Only for Dolphins

Nekoč kuhar v restavracijah za petičneže na Manhattnu, zadnje slabo desetletje pa brezbrižni raper barvito eksplicitnih vsebin in iznajdljivi jahač širše pop kulture streže z albumom popolne ležernosti in čiste zankarske preprostosti. Only for Dolphins je ravnica zibanja z glavo ob srkanju pina colade med oddihom na karibskem otoku in je precej kompilacijsko zveneča plošča. Nič čudnega, saj je izdelavo podlag podpisala druščina Bronsonovih starih znancev. Lenobnost rimarske dostave, eksotičnost uporabljenih semplov in tehnična rudimentarnost so že stalnice, ironija pa je v tem, da je bil newyorški zabavnež v časih, ko so mu očitali kopiranje wu-tangovca Ghostfacea Killaha, precej bolj osvežilno izviren kot tokrat.

Róisín Murphy: Róisín Machine

»Róisín Murphy je v pop izgnana princesa glama. Pooseblja zvezo diska in umetnosti, čutnosti in inteligence, razkošne površinskosti in eksistencialne tesnobe, zvezo, ki se je nekoč zdela neizogibna, zdaj pa je postala tako rekoč nemogoča.« Tako je enigmatično podobo ene bolj sofisticiranih predstavnic šovbiznisa opisal pokojni britanski kritik in teoretik Mark Fisher. Nekdanji partner Mark Brydon pa je njen glas označil z besedami »Peggy Lee na meskalinu« in s to oznako zaobjel tehnično podkovanost ter hkratno drzno nekonvencionalnost Murphyjeve, ki bolj kot na všečnost bleščičaste disko ikone Donne Summer spominja na neposrednost postpunk kraljice Siouxsie Sioux.

Deftones: Ohms

Ameriški alt-metalski veterani, ki letos praznujejo že dvajseto obletnico izida plošče White Pony – svojega komercialnega preboja –, so suvereno prestali preizkus časa. Ne zgolj, da se je njihova diskografija postarala kot dobro vino; z enajsto ploščo dokazujejo, da še vedno premorejo ravno toliko ustvarjalnega elana kot pri prvih korakih. Album Ohms odlikujejo udarni rafali bobnov in težkokategorni sludgerski rifi, ki so zaznamovali bendova najboljša dela, najopaznejši element pa je jasno dramatična melanholičnost pevca China Morena, ki ponovno navduši z neverjetnim razponom glasu.

Public Enemy: What You Gonna Do When The Grid Goes Down?

Ali starčevska, (politično) najglasnejša rap skupina osemdesetih let sploh še zmore dvigniti glas leta 2020? Ja! Petnajsti album javnega sovražnika številka ena pomeni vrnitev k matični založbi Def Jam, je pa hkrati tudi nekakšna velika veteranska zabava, saj se modrecu Chucku D-ju in nergaču Flavorju Flavu pridruži nagnetena druščina starejših občanov. Pofočkajo se Mike D in Ad-Rock iz trojca Beastie Boys, Ice-T, George Clinton, Nas, Black Thought, DJ Premier, Run-DMC ... What You Gonna Do ... je plošček dostojnega hrupa, neprekinjenega gruva, nujne kritike in zmerne nostalgije. Praznik starega, a ne povsem zastarelega hiphopa, ki precej stavi na staro slavo, a doda tudi kaj aktualnega. In predvsem tu in tam udari po glavi.