Tschimy: Human OS

Ima sodobni slovenski pop končno svojega Franka Oceana? Prvenec mladega kantavtorja in producenta, ki je doslej ustvarjal v polju trapa in se razvijal kot vokalist, na domačo sceno prinaša svežino. Produkcije, zmes emotivnega popa, seksapilnega R & B-ja in nostalgičnega neo-soula, so preprosto izvrstne. Njegov božajoči žametni glas pa je eden prepoznavnejših domačih vokalov zadnjih let. Težko te pustijo hladnega tudi zapomnljivi ljubezenski verzi v slovenščini, ki se ti hitro usidrajo v ušesa in te spremljajo skozi dan. Poskusi poslušati komad Hera, ne da bi ga nato predvajal vsaj še dvakrat. Human OS je izdaja, ki brbotajočo slovensko sobno ustvarjalnost vpenja v srednji tok globalnega popa. Eden presežkov letošnjega leta.

Joji: Nectar

Svojevrsten fenomen sodobne glasbene produkcije, ki zgovorno priča o duhu časa, je priljubljenost muzike, ki jo ustvarjajo tako imenovani youtubarji. Gre za spletne nastopače, ki milijonsko občinstvo kratkočasijo predvsem z govoričenjem in duhovičenjem pred spletnimi kamerami, nekateri pa enormne baze spletnih sledilcev izkoristijo tudi za to, da jim poleg vsakodnevnih videovsebin prodajajo še svojo avtorsko glasbo, ki je večinoma, milo rečeno, generična, pogosto pa tudi skoraj neposlušljiva. Najopaznejša izjema med takšnimi izvajalci je George Miller oziroma Joji, pevec in producent japonsko-avstralskih korenin, ki se je v nekaj letih iz spletnega komika prelevil v avtorja prefinjenih pop skladb, pri katerih lahko brez težav odmislimo njegovo youtubarsko zgodovino in jih obravnavamo kot dela polnopravnega glasbenika.

Ammar 808: Global Control/Invisible Invasion

Svetovno priznana ljubljanska založba raznorodnih glasb sveta streže z navdahnjeno izdajo na presečišču tradicije in avantgarde. Drugi album tunizijskega glasbenika, ki je nastal na terenu v indijski zvezni državi Tamil Nadu, prinaša amalgam magrebskih ritmičnih sinkop, aktualnih klubskih trendov, zvokov tradicionalnih indijskih glasbil, psihedeličnih elektronskih zvočnih barv ter glasov lokalnih pevcev in pevk. Elektrificirane afriške poliritmije, ki so jih v zadnjih letih popularizirali Deena Abdelwahed, 3Phaz in varovanci ugandske založbe Nyege Nyege Tapes, se prepletajo z melosom bendov à la Tamikrest in Tinariwen ter Greenwoodovega projekta Junun. Dinamično in samosvoje.

Etceteral: Ama-gi

Prvenec dvojca Etceteral – oziroma trojca, če dodamo močno in stalno vizualno komponento –, ki vneto vijuga po presečiščih jazzovskega gruva, postrockovske intenzivnosti in elektronskih raziskovanj in med njimi, potrjuje raznovrstnost in raznoličnost domačih neinstitucionaliziranih (ob)jazzovskih praks. Ama-gi, neprekinjeno brbotanje saksofona, bobnov in sintetizatorjev, najbolj prepriča v delih, ki so jedrnati in kompaktni. V delih, kjer so melodične teme izčiščene in kjer je v ospredju dinamična igra med hudo prepletenimi ritmi in saksofonskimi sunki. Plošček, ki na trenutke v spomin prikliče početje opaznejših britanskih sodobnikov in ki mu edinstvena frenetična napetost popušča v nekaj pretirano razvlečenih delih.

AG Cook: Apple

Britanski producent AG Cook, ki deluje tudi kot šef ekscentrične založbe PC Music, je v samoizolaciji milo rečeno hiperproduktiven. Prejšnji mesec je izdal svoj prvi album, ki na sedmih ploščkih ponuja kar 49 skladb, te dni pa je izšla plošča, ki jo je sam označil za svoj drugi prvenec. Ker je ta izdelek veliko bolj strnjen od predhodnika – na njem je zgolj deset skladb –, bi bilo pričakovati, da bo tudi bolj koherenten, a je prav tako eklektičen, zato je v njem težko prepoznati rdečo nit. Plošča najbolj prepriča, ko AG Cook predstavlja svojevrstno vizijo klubske glasbe jutrišnjega dne, v kateri se izživlja z dih jemajočimi producentskimi veščinami, ko pa zaplava v ironično osladnost baladnega popa, se spotika ob lastne težnje po duhovičenju.

SAULT: UNTITLED (Rise)

Četrti album skrivnostnega kolektiva prihaja le tri mesece po tretjem, oba pa zavzemata eksplicitno, a precej nevsakdanjo pozo uporniške muzike iz obdobja družbenih gibanj po umoru Georgea Floyda. UNTITLED (Black is) in UNTITLED (Rise) poslušamo kot dvojni projekt, ki je usklajen in uglašen z gibanjem Black Lives Matter, le da tega nikoli ne skandira na prvo žogo. Kar pa ne pomeni, da sploh ne skandira.

Sevdaliza: Shabrang

Drugi album iransko-nizozemske pop avantgardistke zavzame na las podobno pozo kot prvenec, saj sta prvi in glavni značilnosti počasnost teka in splošna prostorskost. Shabrang ni ravno glasba za sončne nedelje. Je kos temačne elektroakustične introspekcije, ki ne vliva posebnega upanja in ki v morju odzvenov klavirja, kitare, violine in sintetizatorjev pluje med zibanjem čistih balad, bonaco basovskih masiranj in razburkanimi triphopersko pljuskajočimi valovi. Sevdaliza po črnini meandrira z glasom, ki je hkrati krhek in prepoznaven in ga občasno barvajo z efektom auto-tuna. Dvakrat zapoje tudi v farsiju. Plošček sodobnega zvoka, retro šika in neduhamorno zamorjenega duha, obtežen s kakšnim odvečnim posnetkom.

Kelly Lee Owens: Inner Song

Valižanska tehno didžejka spada med sodobne ustvarjalce, kot je Nicolas Jaar, ki smo jih nekoč nekje opisali z izrazom producent kantavtor. Album Inner Song, na katerem gostuje John Cale, legenda popularne muzike 20. stoletja in soustanovitelj zasedbe The Velvet Underground, je namreč liričen in introspektiven kot katerikoli povprečni akustični kitarski album. Mehkobne produkcije Owensove so zavidanja vreden primer sinteze prefinjene pop senzibilnosti in zasanjane klubske elektronike na mejah tehna, downtempa in synthwava. Povezuje jih njen hlepeči, eterični vokal, ki lebdi na krilih ponekod čustvenih, drugod erotičnih instrumentalnih podlag in manifestira njeno notranjo pesem. Atmosferični tehno pop za nočne meditacije.

The Flaming Lips: American Head

Na začetku sedemdesetih let se je Tom Petty s svojim prvim bendom za kratek čas ustavil v Oklahomi. Tam je takrat odraščal Wayne Coyne, idejni vodja zasedbe The Flaming Lips. Coyne na svoji 16. konceptualni plošči pripoveduje fiktivno zgodbo, v kateri njegova pot prekriža Pettyjevo: skupaj se odpravita na dogodivščino z motoristično tolpo, ki preprodaja LSD. Lahko bi trdili, da gre za precej nenavadno zasnovo plošče, a ta se pravzaprav ne more kosati z bizarnostjo konceptov prejšnjih albumov. Bend se je že dolga leta spotikal ob lastne težnje po eksperimentiranju, tokrat pa se vrne h koreninam in suvereno prepriča s klasično mešanico psihedelije in baladnosti, kakršna ga je odlikovala v njegovih najboljših letih.

Marilyn Manson: WE ARE CHAOS

Marsikdo je za Marilyna Mansona bržkone prvič slišal na hodnikih osnovne ali srednje šole, po katerih so kot sezonska gripa krožile anekdote o paru reber, ki si ga je dal odstraniti, in prakticiranju avtofelacije. Najbrž ni popkulturne ikone, ki bi v devetdesetih letih in na prelomu tisočletja v svoji osebi združila toliko nasprotujočih si mitov, fenovskih legend, medijskih kontroverznosti in drugih polresnic kot on. Utelešal je obsesijo takratne dobe s torture porn grozljivkami, srhljivimi videoigrami, srednješolskimi pokoli, pornografijo BDSM in nasploh degenerativnim vplivom sočasne pop kulture na odraščajoče milenijce. Ob njegovem konstruiranem alteregu, ki je poosebljal ameriško kolektivno obsesijo s smrtjo in nasiljem, so se lomila kopja za svobodo umetniškega izražanja. V nekem trenutku je v očeh poklicnih moralistov pomenil resnično nevarnost za zahodnjaško omiko. Toda kot vsi popkulturni fenomeni je tudi njegov freakshow sčasoma izgubil ostrino. Šok rock, ki so mu pot na različne načine tlakovali liki kot Alice Cooper, Ozzy Osbourne in GG Alin, je na začetku novega tisočletja postal del glasbenega establišmenta, Manson pa je napredoval v njegovega ambasadorja.

Dua Lipa & The Blessed Madonna: Club Future Nostalgia

Kakšen je v času, ko je večina plesišč po svetu »do nadaljnjega« zaprta, namen uradne zbirke klubskih remiksov pop plošče? Težko se je znebiti občutka, da gre predvsem za tržno sredstvo, ki bo Dui Lipi pomagalo poloviti nekaj dodatnih prihodkov, za katere jo je prikrajšalo umanjkanje velikih turnej. Brez tega konteksta se zdi plošča povsem odveč. Kljub nekaterim izjemnim producentom s seznama sodelujočih remiksarjev, ki ga je kurirala The Black Madonna – oziroma The Blessed Madonna, kot se je pred nedavnim preimenovala iz vzgibov politične korektnosti –, remiksi zaradi komercialne naravnanosti še zdaleč ne bodo prepričali elektronskih sladokuscev, hkrati pa se jih trmasto otepajo tudi pevkini zvesti oboževalci.

Duval Timothy: Help

Britanski umetnik in pianist iz Sierre Leone je za četrti album k sodelovanju povabil različne akterje londonske klubske scene, kot so Lil Silva, Mr. Mitch in Vegyn. Help prinaša navdahnjen preplet impresionističnih klavirskih motivov, soul jazz idiomov, r & b tankočutnosti, pridušenih klubskih ritmov in fragmentarne pop lirike. Pomemben element so inventivno obdelani vokalni hooki različnih izvorov, ki v odsotnosti refrenov pesmim vdihujejo nekakšno naracijo, vključujoč teme rasne identitete, zgodovine, samote in individualizma. Večplastni in eterični »londonski jazz«, ki se po intimni zvočnosti precej razlikuje od bendovskega jazza someščanov à la Shabaka Hutchings, Nubya Garcia in Kamaal Williams.

Tricky: Fall to Pieces

Štirinajsti album nekoč čudaškega genialca bristolske scene trip hopa prihaja po najhujši mogoči očetovski tragediji. Prihaja pa tudi z novo pevsko partnerico. Kot že večkrat Tricky večidel besedičenja tudi na tem albumu prepusti vokalistki, tokrat poljski neznanki Marti Złakowski. Naveza deluje. Povsem nizkoleteče, bandcampovsko, brez pompa izdani Fall to Pieces je najbolj fokusiran in zvočno kompakten Trickyjev izdelek zadnjih let, za katerega je sam rekel, da vsebuje njegov najboljši približek pop glasbi. A urejena produkcijska podstat, mehko drgnjenje violončela in lebdeči kitarski rifi značilno raskavost samotnega potnika le nekoliko preveč polikajo, manjka tudi kakšen konkretnejši udarec distorzije.

6ix9ine: TattleTales

Razvpiti raper 6ix9ine je izid prvenca spremljal kar izza rešetk, za katerimi je pristal zaradi obtožb o nezakoniti posesti orožja in zaradi vpletenosti v strelske obračune. Dolgoletne zaporne kazni se je rešil tako, da se je iz ultimativnega dvornega norčka rap scene začasno preobrazil v zloglasnega ovaduha in po slabih dveh letih iz ječe odkorakal na prostost. Že prej je imel več hejterjev kot oboževalcev, pričanje proti članom tolpe Nine Trey Gangsta Bloods – s katerimi naj bi se bil družil le zaradi večje ulične kredibilnosti – pa je še dodatno okrepilo njegov status najbolj osovraženega izvajalca hip hopa. Mnogi so predvidevali, da ponovni zagon njegove glasbene kariere ne bo mogoč, a pri tem so očitno precenjevali moralni kompas nekritičnega občinstva. Drugi singel, ki ga je izdal na prostosti, je dosegel rekord in v enem dnevu preštel več ogledov na YouTubu kot katerikoli raperski videospot doslej.

Disclosure: ENERGY

Producentski dvojec bratov Lawrence se je po petletnem zatišju vrnil najprej z malo ploščo evforičnih house bangerjev, zdaj pa je postregel še s tretjim dolgometražnim albumom, na katerem svoje studijske veščine ponovno spaja z vojsko gostujočih vokalistov. Izbira teh se je pri prejšnjih izdajah zdela čedalje bolj preračunljiva in je dvojcu zagotovila častna mesta na vrhovih lestvic, zdaj pa moči združuje tudi s številnimi izvajalci, ki še niso prodrli v mainstream. S tem ponudi odgovore na vprašanja, ki si jih verjetno nihče ni nikoli postavil: kako bi raperji, kot sta Mick Jenkins in slowthai, zveneli v kontekstu naspidiranega housa ali kako se bo Syd iz zasedbe The Internet odrezala s future garage podlago. Ne le vprašanja, tudi odgovori se zdijo precej odvečni.

Angel Olsen: Whole New Mess

Ameriška kantavtorica – ki bi morala ravno minuli teden nastopiti v Zagrebu, pa ji je pandemija prekrižala načrte – na petem studijskem albumu streže s »slečenimi« verzijami skladb z odlično sprejete lanske plošče All Mirrors. V primerjavi s stadionskim maksimalizmom predhodnika je Whole New Mess, ki je bil zaradi posebne akustike posnet v cerkvi, posvetilo intimi in ranljivosti. Očarljivo barvo njenega glasu in otožne ljubezenske verze elegantno dopolnjuje minimalistični zven elektrificirane kitare. Gre za tipičen breakup album, ki surovo in iskreno dokumentira pevkino spoprijemanje s propadom romantične zveze in depresijo, ki ji sledi. Dobrodošla tolažba za strta srca.

The Lemon Twigs: Songs for the General Public

Elton John je v nedavnem intervjuju za BBC ostro kritiziral sodobno popularno glasbo in dejal, da uspešnice, ki te dni zasedajo vrhove lestvic, večidel pravzaprav sploh niso »prava glasba«. Med prefinjeno sodobno produkcijo, ki dosega njegove standarde, je poleg avtorjev, kot sta Father John Misty in Conan Gray, omenil tudi ameriško zasedbo The Lemon Twigs, psych-pop dvojec bratov D’Addario. Ob poslušanju njune tretje plošče dojamemo, kako zelo egocentristične so pravzaprav glasbenikove sporne besede: njun značilni retro šik se ne spogleduje zgolj z glam rockom sedemdesetih let, temveč se v marsikaterem pogledu očitno klanja prav delu Eltona Johna. The Lemon Twigs predvsem reciklira klasično vintidž rock zapuščino, kar opravi v tehnično natančni, a skoraj nadležno baročni maniri.

Matmos: The Consuming Flame: Open Exercises in Group Form

Novi album tandema Matmos je nastal v sodelovanju s 97 (!) gosti (skupaj s kolovodjema je vseh akterjev torej točno 99) in v celoti vztraja pri hitrosti 99 udarcev na minuto. Kar verjetno niti ni najnenavadnejši ustvarjalni okvir ameriškega dvojca nepredvidljive elektronike, za katerega je pridevnik »raziskovalni« precej blag opis. V preteklosti je že postregel s projektom, ki je v celoti uporabil le zvokovje Whirlpoolovega pralnega stroja, spet drugi je semplal samo zvoke, ki jih ustvarjajo plastični predmeti. Tretji je za izvorno gradivo uporabil zven kirurških posegov. Kaj?! Matmos pa poznamo tudi po bolj klasičnih referencah – večkratnem sodelovanju z Björk, pri snemanju njenih dolgometražcev in tudi na poteh živega nastopanja. Zakaj tokrat ravno številka 99?

Nas: King’s Disease

Nas velja za enega najpronicljivejših tekstopiscev in tehnično bolj izpiljenih brcačev rim v zgodovinskih učbenikih rap glasbe. Potem ko je zadnje desetletje izdal bolj malo in predlani zgrešil tarčo z albumsko navezo s Kanyejem Westom, je njegov trinajsti studijski pridelek nekoliko bolj artikuliran. King’s Disease je sprehod po poteh spominov, je nostalgično spominjanje začetkov in kariernih vrhuncev in je opozarjanje na »črne kralje« (med katere poleg nekaterih košarkarskih ikon seveda spada tudi sam). Album, na katerem je precej prepiha zaradi vrzeli med prepričljivimi in šibkimi trenutki ter na katerem steber newyorške scene zveni včasih starčevsko, drugič vitalno. Nebistven trenutek veterana.

kleemar: no love in modern world

Od izdaje Banana Split z zasedbo Trus! s(m)o feni prekmurskega zvočnega maga Mateja Končana na novo muziko čakali kar sedem let. Kljub maloštevilnim komadom si je kleemar priigral naziv enega bolje skritih biserov domače producentske srenje, ki je z igrivim filigranskim pristopom navdihnil marsikaterega nadobudneža. Pred nami je tako eden teže pričakovanih prvencev v zgodovini slovenske neodvisne glasbe in po pričakovanjih je preprosto čudovit. Kleemar izhaja iz tradicije najboljših v svojem žanru, ki bi ga raje kot IDM preprosto opisali kot (kant)avtorska elektronska glasba, saj se v vsakem detajlu skriva avtorjev pečat … daleč od trendov in urbanega hajpa, kjer je edini relevanten kontekst zvok.

Nubya Garcia: Source

Nubya Garcia velja za eno ključnih muzicistk mlajše generacije »londonske scene novega jazza«. Gibka saksofonistka je do sedaj stregla s konsistentno nametanimi drobci: krajšimi projekti in gostovanji pri kolegih. Osišče njenega zgoščenega prvenca so bolj klasične žanrske (solistične) strukture, toda nevarnosti prevelikega odmerka konvencije ni. Source ni čistokrvni jazzovski album, slišimo sledi, pa tudi čisto konkretne vzorce zvoka črnega Atlantika, največkrat duba in soula, a tudi manj pričakovanih slogov – od calipsa do cumbie. To so godbe – izviri njenega izraza, ki jih obkljuka vestno, vendar dovolj po svoje. Plošča pa ni samo njena – je precej kolektivna, z dovolj prostora za glasove številnih sobendašev.

Bright Eyes: Down in the Weeds Where the World Once Was

Kdo ve, koliko strtih in zdolgočasenih src bele ameriške in evropske mladeži je nekje na sredini prvega desetletja 21. stoletja predmestno melanholijo hranilo z repetitivnim poslušanjem komada Lua z intimne indie klasike I’m Wide Awake, It’s Morning, ki jo je ugledna ameriška revija Time uvrstila med deseterico najboljših albumov leta 2005. Od takrat projekt Bright Eyes pod vodstvom Conorja Obersta, ki sicer deluje od leta 1995, velja za enega ključnih predstavnikov zlate dobe indie rocka, še posebej njegovih sentimentalnih in jokavih odvodov. Revija Rolling Stone je Obersta leta 2008 celo oklicala za najboljšega kantavtorja tistega leta. Krhki, negotovi zven njegovega glasu še danes velja za enega prepoznavnejših v indie sferi. Po skoraj desetletnem zatišju in številnih solo projektih ter sodelovanjih, denimo projektu Better Oblivion Community Center z na tem mestu nedavno recenzirano Phoebe Bridgers, se bledolični ameriški sanjač zdaj vrača z desetim albumom projekta Bright Eyes.

Aminé: Limbo

Aminé, mladi raper iz Portlanda, z vsako izdajo zveni čedalje bolj pragmatično, sočasno pa vedno bolj prepričljivo. Na plošči Limbo se je potopil v do množic prijazen zvok rapa in prav najbolj spevni in spolirani komadi na albumu so tisti, po katerih se Aminé najbolj odlikuje. Nikakor ne bi mogli reči, da gre na Limbu za pretirano svež, kaj šele edinstven zvok, saj se avtor precej očitno sklicuje na vzornike, a pri tem nikoli ni anahronističen ali neizviren: poklanja se denimo zgodnjim delom Kanyeja Westa, MTV-jevskemu »bling-era« hiphopu s preloma tisočletja in rap klasikam devetdesetih let, najočitneje pa se sklicuje na diskografske vrhunce kanadskega superzvezdnika Draka in njegovo značilno špuro pravzaprav zvozi bolje, kot bi jo Drake sam.

Idris Ackamoor & The Pyramids: Shaman!

Ameriški kombo spiritualnega afro-jazz-funka The Pyramids je deloval le kratek čas, na sredini sedemdesetih let je nanizal tri albume in potem izginil. Po precejšnjem povečanju zanimanja za takšne štihe je vodja, saksofonist Idris Ackamoor, projekt – sicer v precej spremenjeni zasedbi – obudil k življenju leta 2016. Shaman! je že tretji album reinkarnacije, ki dosledno, a ne rigidno sledi izročilu afrocentrističnih izrazov črne Amerike. V ospredju sta živahni pihanji saksofona in flavte, precej markantno pa je tudi sodelovanje violine. Ackamoor z druščino tokrat udari izjemno razgibano, tekoče, na trenutke epsko, s številnimi brundanji napevov, od hipnotičnega do plesnega. Album, ki od časa do časa zveni staromodno, a nikoli zastarelo. Živahni veterani.

Washed Out: Purple Noon

Ernest Greene spada v generacijo sobnih producentov, kot so Toro y Moi, Wild Nothing in Neon Indian, ki so na začetku minulega desetletja popularizirali lenobne in sanjave melodije elektronskega indie žanra, znanega kot chillwave. Njegov singel Feel It All Around iz leta 2009, ki ga poznamo iz uvodne špice TV-serije Portlandia, ostaja himna hipsterske generacije. Po vmesni eskapadi k založbi Stones Throw se Washed Out zdaj vrača h kultni seattelski instituciji Sub Pop. Vendar Purple Noon deluje kot predvidljiva vrnitev k njegovi izvirni nostalgični estetiki. Pravzaprav je kar sinonim za ime projekta ... utrujen in oguljen, od sonca zbledel album, na katerega pozabiš, še preden prideš do konca.

Glass Animals: Dreamland

Po sila uspešni plošči How to Be a Human Being, izdani leta 2018, je bila prihodnost oxfordske zasedbe Glass Animals svetla: potem ko je spletne pretoke svojih uspešnic že štela v milijardah, je začela kovati še velikopotezne načrte za dvoletno svetovno turnejo, ki naj bi jo izpeljala skupaj z Beckom. Nato pa je bobnarja Joeja Seawarda med kolesarjenjem zbil tovornjak. Zaradi hudih možganskih poškodb se je moral ponovno naučiti govoriti in hoditi; ko je osvojil osnovne motorične spretnosti, je spet sedel tudi za bobne. Zdaj se skupina Glass Animals vrača z novo ploščo, ki zveni precej drugače od prejšnjih dveh. Idejni vodja Dave Bayley je zatišje izkoristil za radikalno slogovno preobrazbo, ki jo zaznamuje predvsem prizadevanje za vključitev v aktualne tokove v popu, vendar deluje prisiljeno in preračunljivo.

Hudson Mohawke: B.B.H.E.

Šampion malce manj ziheraških, a nadvse dostopnih in absolutno učinkovitih klubskih streljačin Hudson Mohawke streže z albumom presenečenja oziroma nenapovedanim izidom skupka neizdanih – hitičev in čistih neznank. Draž staritet je v tem, da nanizajo celotni diapazon prepoznavnih estetik škotskega wunderkinda bolje kot »pravi« albumi, ki so zvočno enotnejši. B.B.H.E. je tako nekakšen retrospektivni prelet brez velikega pompa, zvrstijo se hiphoperski beati samosvojega zibanja bobnov, kosi raziskovanja obračanja semplov, synthovske himne in uničevalci klubskih zvočnih sistemov. Arhivska mapica, ki ne zapolni samo diskografske vrzeli, ampak dostavi tudi dobro vago (stare) svežine.

Laraaji: Sun Piano

Sedeminsedemdesetletnega multiinstrumentalista in pionirja new age glasbe iz newyorškega Harlema je marsikdo odkril, ko je izšla prelomna mojstrovina Ambient 3: Day of Radiance, ki jo je leta 1980 produciral Brian Eno. Danes njegova diskografija šteje več kot 50 albumov in velja za enega izmed utemeljiteljev meditativnih zvočnih raziskovanj, ki zadnja leta privabljajo številne nove poslušalce. S Sun Pianom, prvim poglavjem iz trilogije improviziranih del, ki ga je posnel v eni od brooklynskih cerkva, se vrača k svojemu študijskemu instrumentu. Dvanajsterica klavirskih meditacij s tisto tipično sončno Laraajijevo avro sicer ne prinaša presenečenj. Je pa nedvomno fina spremljevalka v prvih jutranjih urah.

The Microphones: Microphones in 2020

Philu Elverumu, enemu od največjih in diskografsko najplodnejših kantavtorjev, ki ga poznamo predvsem pod imenom Mount Eerie, še zdaleč ne zmanjkuje navdiha, še posebej zato, ker črpa predvsem iz lastnega trpljenja. Tragična poglavja njegovega življenja, denimo soprogina bolezen in smrt, so obrodila nekatere od najbolj pristno bridkih, a niti malo patetičnih pesnitev, ki jih Elverum artikulira v obliki banaliziranih, vendar intimnih in čutnih pripovedi o žalovanju. Z novo ploščo, ki je pravzaprav petinštiridesetminutna skladba, edinstvena lo-fi folk epopeja, se vrača k psevdonimu, s katerim se ni podpisal že sedemnajst let. Kljub spremembi imena pa The Microphones ne pomeni radikalnega slogovnega zasuka, kar je pravzaprav več kot dobrodošlo.

Jaga Jazzist: Pyramid

Velikobesedne razprave o londonski novi stvari, mestni sceni novega jazza, pljuskajo po javnosti okvirno zadnjih pet let, vendar najdemo kar nekaj širše britanskih bendov slogovno sorodnega početja, ki to delajo že precej dlje in jim tako lahko pripišemo nekakšne zasluge za oranje ledine ali tlakovanje poti. Morda je najnazornejši primer veteranska zasedba Cinematic Orchestra, ki pa bi ji težko uspel resnejši preboj brez zaledja večje in vplivne založbe.