Jack White: Fear of the Dawn

+ + +

Jack White je nenehno na potezi. Naj gre za producentsko ali studijsko delo, za igranje v raznih bendih (začelo se je z The White Stripes, nič manj kot najvplivnejšim rockovskim tandemom sodobne dobe), za vodenje založbe Third Man, za obsesivno zanimanje za tehniko (inštrumente in studijsko opremo) ali za strast do taksidermije (?!), njegov status enega redkih »starošolskih« (tudi folklorno ekscentričnih) rockovskih zvezdniških delavcev je nesporen. Svoj vpliv je zbadljivo skromno parafraziral kar sam, ko je ob neki priložnosti izjavil, da v televizijskih reklamah pogosto ujame melodije, ki ga več kot očitno posnemajo in so največkrat delo skupine Black Keys. Kljub nenehnemu glasbenemu brcanju, raziskovanju, igračkanju in brskanju pa Jack White samostojnih albumov ne snema prav pogosto. Tretjega, dokaj nenavadnega, kolažnega in po lastni oceni »bizarnega« Boarding House Reach je izdal leta 2018 in zajahal lestvice kljub nekonvencionalnosti. Zdaj je tu četrti, Fear of the Dawn.

Gre za prvega od dveh za letos napovedanih Whitovih albumov. Drugi, Entering Heaven Alive, ki naj bi izšel poleti, bo folkaški, medtem ko je ravnokar izdana plošča etiketirana kot klasično rockovska. In res, če naslov projekta beremo kot hommage ali refleksijo oz. ne preveč prikrito aluzijo na legendarno kitarsko eksplozijo Fear Of The Dark zasedbe Iron Maden, se Whitov album sicer začne v krepko počasnejšem tempu, a mogočno rifovsko, udarno, glasno, skratka »hardrockovsko«. S tem pa torej bolj defleppardsko kot ironmadensko. Pri četrtem posnetku Hi-De-Ho že poslušamo nekaj povsem drugega: po zloveščem kitarskem uvodu zaslišimo semplani napev swingerja Caba Callowaya, trenutek zatem že rime raperja Q-Tipa in špansko zveneče kitarske viže. Sledi posnetek psihedelije, nato vložek, ki spominja na rockovske norije 90. let.

White je v idejah maničen (ne prvič!) in stilsko namerno ne najbolj konsistenten. Vezno tkivo albuma Fear of the Dawn je tako dvojno – stalnica so zastrašujoče masivni kitarski rifi in precej izčiščen, enoten pop zvok. Kričeči, a spoliran zvok spomni na prvo ligo rockovskih studiev. Od raziskovanj čudaško ekscentričnega bluesmana je tako ostalo bolj malo, zvoki Nashvilla in New Orleansa so doživeli resno nadgradnjo visoke ločljivosti.

Načrtno žanrski album Jacka Whita pa vendar ne pomeni avtomatično ugajanja pričakovanjem poslušalske baze, pa tudi ne nekega resnejšega brzdanja. Paradoksalno, prav glavna pomanjkljivost ploščo tudi vsaj za silo reši: brez stilske razmetanosti ali nepredvidljivosti in idejne prenasičenosti bi bil šus skoraj popolnega zvočnega pakiranja preprosto dolgočasen, plosk in pravilen. Adijo garaža, živel pop!