Moor Mother & billy woods: BRASS

Eden absolutnih lanskih vrhuncev iz oddelka podtalnoraperske dolge metraže je prišel čisto ob koncu leta. Posnela ga je naveza pesnice in najpogosteje zvočno dokaj ekstremistične glasbenice Moor Mother in enega najprepričljivejših newyorških emsijev sodobnosti billyja woodsa. BRASS je glede na reference predvsem prve nepričakovano meditativen in nehrupen album, s pravim odmerkom temačnosti, zloveščosti in brnenja. Je bogata pletenica lucidnih enovrstičnic in natančno strukturiranih miselnih tokov, ki referirajo na krvavi imperializem preteklosti in na pokvarjeno sedanjost. Apokalipsa ne prihaja, ampak je že ves čas tu. Vrhunsko sklenjeno, kljub neskladnosti produkcijske podstati.

Viagra Boys: Welfare Jazz

Januarsko diskografsko sušo je vsaj malo popestrila izdaja drugega albuma potetoviranih švedskih fejk mačotov iz zasedbe Viagra Boys, ki so leta 2018 s prvencem Street Worms dodobra razburkali indie vode in se hitro znašli med favoriti evropskega postpunka. Poslušalce in kritike so prepričali njihov samonanašalni črni humor in satirična besedila, skratka dejstvo, da se ne jemljejo preveč resno; to potrjuje tudi njihov najbolj znani videospot za singel Sports, v katerem blesti za sončnimi očali skriti frontman Sebastian Murphy, nekakšen bastard med gnusnim Iggyjem Popom, rafiniranim Nickom Cavom in zamorjenim Ianom Curtisom. Gre skratka za bend, ki je iz nekega razloga, podobno kot priljubljeni britanski vrstniki iz skupine Idles, požel veliko odobravanja pri rock publicistih, četudi zvočno zares ne izstopa iz povprečja. Njegov glavni adut naj bi bil prav ta poskus parodije odrskih klišejev in rocku inherentnega mačizma.

Mica Levi: Ruff Dog

Malo je imen, ki so uspešna ne le v svetu filmske, ampak tudi popularne glasbe. Poleg Daniela Lopatina je nekonformistična londonska skladateljica in producentka nedvomno primer take fleksibilnosti. Poleg glasbe za filma Under the Skin (2013) in Jackie (2016), ki je pritegnila precej pozornosti, je Mica Levi soodgovorna tudi za bisere intimnega spalničnega popa, kot je Devotion pevke Tirzah, ter izdaje benda Good Sad Happy Bad. Sredi minulega meseca pa je na Bandcamp nenapovedano naložila dolgometražni debi, izbruh surove avtorske ekspresije, ki ga preveva zasičena ter hrupna kitarska naredi-sam estetika, utelešena v omamnih lo-fi baladah, distorziranem čudaškem popu ter šugejzerskih emo izbruhih. Iskriva besedila in iskrena muzika za čustvene ljudi.

R.A.P. Ferreira: Bob’s Son

Potem ko si je ameriški predstavnik podtalnega oddelka rapa Milo nadel novo ime, je lani takoj postregel z enim od žanrskih dolgometražnih vrhuncev leta. Pod imenom R.A.P. Ferreira zdaj v drugo nadaljuje pot ležerno ohlapnega hiphopa, ki najpogosteje sloni na šumečih, razmajanih in počasnih jazzovsko obarvanih zankah in ki neločljivo prepleta lenobno rapanje s spoken wordom. Bob’s Son ... je hkrati tudi hommage, oda beatniškemu pesniku in začetniku antifilozofije abomunizma Bobu Kaufmanu. Na prvi posluh zmedeno abstraktno nametavanje rim brez posebne vneme pod površjem skriva precej več: zabavne dovtipe, poetične fragmente in tehnično natančnost. Slogovno precej enovit izdelek, ki ga lupimo počasi.

Rico Nasty: Nightmare Vacation 

Odkar je ameriška raperka Rico Nasty pred tremi leti suvereno prodrla na sceno, nas je marljivo zalagala z udarnimi mikstejpi, na katerih se je kazal precejšen potencial, zdaj pa je nabrite zamisli osredotočila in dostavila prvi pravi studijski izdelek, na katerem pokaže številne obraze. Od mešanice agresivnega trapa in metalske ognjevitosti, s katero je navduševala na začetku ustvarjalne poti, prek bolj melodičnih, komercialno usmerjenih popevk, s katerimi si skuša odpreti vrata v mainstream, do drznih hyperpop bangerjev, ki jih je ustvarila v sodelovanju z zastavonošama tega žanra, dvojcem 100 gecs. Z ostrim zavojem v bleščečo, sila eksperimentalno in celo rahlo parodično estetiko hyperpopa tvega veliko, vendar se njen pogum milo rečeno obrestuje.

Four Tet: Parallel

Kieran Hebden velja za enega ključnih akterjev širšega sodobnega britanskega elektronskega miljeja. Zadnji dve desetletji – najpogosteje pod imenom Four Tet – niza prelomen projekt za prelomnim projektom, marsikdo pa mu pripisuje kar status glasbenega čudodelca epohalnih zmogljivosti. Leta 2020 je bil nadvse zaposlen: najprej je izdal deseti studijski album Sixteen Oceans, potem je ponovno prekrižal roke z mojstrom dubovskih impulzov Burialom in frontmanom skupine Radiohead Thomom Yorkom, tudi tokrat je plod tega sodelovanja dvojna vinilna singlica. Nakazal je prihajajočo navezo s hiphoperskim kultom Madlibom in za božič nenapovedano izdal kar dva albuma hkrati.

YUNGBLUD: Weird!

Mladi britanski glasbenik YUNGBLUD, samooklicani panker, iz naftalina brez sramu vleče žanre, za katere bi bilo morda bolje, če bi še nekaj časa ostali v pozabi. Naj gre za reference na pop pank in emo glasbo ali pa celo za spogledovanje z nu metalom, YUNGBLUD ne špara z obujanjem zasmehovanih fosilov s konca devetdesetih let. Še več, z EDM-ovskimi produkcijskimi prijemi jih našopa s steroidi in predstavlja v bleščeči luči sodobnosti, kar bi teoretično lahko bilo prebavljivo, morda celo zanimivo, a pravzaprav še zdaleč ni nič od tega. Weird! že z naslovom namiguje, da se trudi biti »čudaški«, a pod fasado ekscentričnega videza svojega avtorja skriva dolgočasno navadnost oziroma običajen dolgčas.

YNGFirefly: ANOY

Čeprav je založba Beton ena redkih razpisno neodvisnih domačih butičnih založb (in zatorej ne lovi rokov), je pritisnila na plin prav ob koncu leta. Poleg maratonske kompilacije, ki počasi kaplja že devet mesecev, je decembra navrgla dva albuma. Drugi je samostojni prvenec mariborskega mladinca YNGFireflya, ki velja za enega najzanesljivejših podajalcev, kadar raperji na tej strani Alp potrebujejo podlage. Tokrat se jih je otresel – ANOY je absolutno samostojen izdelek, je skupek kratkih instrumentalnih udarcev zmaličenih semplov in toplih synthovskih melodij. Čeprav je udobno ugnezden v žanru beatov, pa ne manjka na trenutke neortodoksnih ritmik in dobre vage odbitih domislic. Z debelim avtorskim pečatom.

Različni izvajalci: FCKXMS

Ena osrednjih institucij sodobne elektronike pri nas je ob izteku leta presenetila s kompilacijo raznorodnih elektronskih muzik desetih domačih producentk in producentov. Poleg že uveljavljenih imen scene à la Warrego Valles, Lifecutter, Gašper Torkar, beepblip, Zergon in Blaž izdaja vključuje tudi nekatere debitante, denimo nadarjenega Doucheana. V prvi polovici FCKXMS prinaša navdahnjene plesne bombe s presečišča techna, breakbeata, hrupa in dekonstruiranih klubskih glasb za plesišča bližnje prihodnosti. V drugi pa slišimo meditativne muzike za pozne ure, od božičnega dubstepa ustvarjalca Marka Sana do eksperimentalno-atmosferičnih skladb novincev Ž-ja in ala pelicula. Izvrsten presek avtohtone ustvarjalnosti.

Playboi Carti: Whole Lotta Red

Playboi Carti na polju mainstreamo vskega trapa velja za obstranca, ki igra po svojih pravilih, pa naj gre za izbiro nekonvencionalnih beatov ali za repanje v svojevrstnem jeziku, ki je morda nekoč bil angleščina, a ga je Carti dekonstruiral, preobrazil oziroma iznakazil v nekaj čisto novega, kar je včasih verjetno razumljivo zgolj njemu. Ko je svet prepoznal njegovo nadarjenost, je začel odlašati z izdajami in zvestoba njegovega občinstva se je počasi spremenila v potrpežljivost. Pomanjkanje načelno ustvarja in krepi povpraševanje, z izdajo plošče Whole Lotta Red pa je avtor zavlačeval tako dolgo, da so nanj začeli pritiskati celo oboževalci.

Frankly: Bad Judgement

Ljubljanska hip hop/elektronska založba, ki letos slavi 10-letnico delovanja, je v začetku meseca predstavila prvenec basista Jana Franka, ki smo ga doslej poznali kot člana post stoner rock zasedbe Inhibis. Kot še nekateri drugi predstavniki domače kitarske scene je Frankly nedavno presedlal na producentski stolček. Bad Judgement vključuje razgiban nabor razpoloženjskega IDM-a in alternativnih hip hop bitov z občasnimi melodičnimi primesmi težkokategornih kitarskih muzik ali celo growlanja. V nekaterih produkcijah je zaznati vplive muzik založniškega kolega Blaža, tiste bolj jezne pa mestoma spomnijo na temačne in hrapave produkcije britanskega industrial dub hip hop projekta Scorn. Obetaven začetek.

Arctic Monkeys: Live At The Royal Albert Hall

Namen nove izdaje posnetka koncerta sheffieldskih rockovskih velikanov iz leta 2018 na srečo ni kompromis zalaganja občinstva z nečim vsaj približno »živim« v času covid-19. Razlog je dobrodelen, saj gre zaslužek od prodaje dobrodelni organizaciji War Child. Live At The Royal Albert Hall je skoraj brezhibna in povsem tekoča demonstracija frajerstva, Arctic Monkeys skozi nekakšen »best of« dvajsetih komadov (s poudarkom na zadnjih dveh platah) zdrvi precej lahkotno, skoraj rutinsko in brez posebnega truda, a z dovolj elana. Posebnost posnetka je simpatično nepopolno petje Alexa Turnerja in dodobra ozvočeno občinstvo, ki včasih deluje že kot peti član benda. Prepričljivo, brez razvlačevanja in zavlačevanja.

Mario Judah: Whole Lotta Red (Part I)

Mario Judah je svojevrsten internetni fenomen, ki se je z domiselnim trolanjem v nekaj tednih iz skoraj neznanega producenta prelevil v viralno superzvezdo. Razbesnjen nad dejstvom, da njegov idol Playboi Carti že dve leti zavlačuje z izdajo nove plošče Whole Lotta Red, mu je Judah na družabnih omrežjih »zagrozil«, da jo bo – če se Carti ne podviza – posnel namesto njega. S svojo prvo malo ploščo zdaj delno izpolnjuje to obljubo, pri čemer dokazuje predvsem imitatorske veščine: njegova interpretacija Cartijevega značilnega zvoka nima izrazito originalnega zasuka ali drugih dodanih vrednosti. Bolj kot sama glasba so za Judahov nenadni uspeh očitno ključne njegove nastopaške veščine, ekscentričen imidž in prebrisane piarovske strategije.

Taylor Swift: Evermore

Ob vseh nenapovedanih albumih, ki so izšli letos, se zdi vztrajno medijsko poudarjanje izjemnosti tovrstnih izdaj v primerih nekaterih zvezdnikov že kar smešno, posebej ko je govor o pogumu ali celo kreativni drznosti, čeprav gre večinoma le za posledico objektivnih razmer, ki onemogočajo izvedbo standardnega promocijskega cikla ob izdaji albuma. V primeru ameriške kantavtorice Taylor Swift, ene objektivno najuspešnejših glasbenic zadnje dekade, ki je poleti fene presenetila s toplo sprejetim karantenskim pop folk albumom Folklore, s katerim je naznanila novo, odraslo ustvarjalno fazo, je bil trik učinkovit celo dvakrat.

Krust: The Edge of Everything

Legenda britanske drum’n’bass scene ne počiva na lovorikah. V primerjavi s sodobnimi glasbenimi trendi, kjer tako v popu kot podzemlju redno opažamo brezsramno kapitalizacijo nostalgije, je njegov prvi album v 14 letih primer drznega, predvsem pa naprej usmerjenega ustvarjanja. Bristolski pionir prepoznavne d’n’b obrazce navdahnjeno prepleta z aktualnimi klubskimi zvoki (bristolski bass techno, drone, ambient …) ter osebnimi vložki (prog rock sinti, spoken-word elementi, trip hop atmosfera). Kot pravi modernist Krust še naprej stavi na izvirnost, ki je bila osrednje vodilo progresivne elektronike 90. let, in tako konkurira novi generaciji naprednih junglistov, kot so Tim Reaper, Sully in Dead Man’s Chest.

Svemirko: Skalamerija

One man bend, ki se na odru prozorno pretvarja, da je pravi bend, Svemirko stavi vse na eno karto. Na karto jugo synth popa 80. let. Preprosta taktika ni tako preprosta, saj je poustvarjanje nečesa tako dogmatičnega hoja po tankem ledu. Marko Vuković je znamko z dvema albumoma zakoličil prepričljivo in tretji, ki sklene trilogijo »-ija«, ne meri pretirano drugam. Še zmeraj gre za »emo-macho pop«, za skupek elektro sintetizatorskih, šolsko aranžiranih retro popevk, ki je tokrat še malce stilsko dostopnejši, bolj radiofoničen, z več recepture za tisti pravi radijski hit v zvočno za odtenek bolj nagrmadenem formatu. Nagomiljena elektro bonboniera, ki zna kliše brez resnih intervencij pregnesti v nekaj razpoznavno svojega.

Kid Cudi – Man on the Moon III: The Chosen

Kid Cudi, tesni sodelavec Kanyeja Westa, s katerim je lansko leto posnel odličen projekt Kids See Ghosts, se vrača s sklepnim poglavjem trilogije Man on the Moon, ki jo je začel izdajati pred več kot desetimi leti. V vmesnem času je avtor precej zabredel, tako v osebnem življenju kot v diskografskih podvigih; ko je premagal boje z zasvojenostjo, depresijo, samomorilskimi nagnjenji in izrazito spodletelimi zavoji v svet kitarske glasbe, pa je presenetil z veličastno vrnitvijo na sceno. The Chosen je osupljiva, vrhunsko sproducirana zbirka psihedeličnih trap in pop jeremijad, ki sicer niso pretirano izvirne, saj se zelo očitno sklicujejo na značilni zvok Travisa Scotta, a kljub temu predstavljajo enega nespornih vrhuncev Cudijevega opusa.

The Avalanches: We Will Always Love You

Pot do preboja avstralske skupine The Avalanches je bila dolga in ovinkasta birokratska nočna mora. Čez palec od 900 do 3500 semplov, za katere je bilo treba dobiti dovoljenje za uporabo. To pomeni, da je bilo treba za (nekaj) tisoč uporabljenih zvočnih koščkov, hakeljcev in zank najti lastnike pravic in z njimi zadevo pravno urediti. Prvenec Since I Left You je bil namreč nasičen popkulturni kolaž, katerega popovska privlačnost pa je bila tako visoka, da se je za mukotrpno »legalizacijo« uporabe ukradenih izrezov splačalo potruditi. In so se.

Pouch Envy: North American Amusement EP

Pouch Envy je popolnoma novo ime na domači sceni, a hkrati tudi eno najobetavnejših; to suvereno dokaže s prvo malo ploščo, izdano pri butični španski založbi Abundance. Za projektom stoji Per Pintarič, ki se je v domačem kolektivu Spejs predstavljal z domiselno dubstep in hiphop produkcijo, z novim, izrazito klubskim projektom pa krmari med različnimi klubskimi žanri, tradicionalnimi in futurističnimi. Na mali plošči se izživlja z naspidiranim tehnom na steroidih, izvirno interpretacijo klubskih zvokov Baltimora in New Jerseyja ter dekonstruirano klubsko glasbo, ki med drugim črpa iz grima, jungla in tehna. Ne glede na to, v katero slogovno smer zavije, na vsakem koraku izkazuje izjemne produkcijske veščine.

Nitz: Ankshis

Prekaljeni ljubljanski producent, DJ in organizator Tine Vrabič je letos postregel s kar nekaj kakovostnimi solo in skupnimi izdajami. Pri mladi domači založbi AmbientSoup, ki se posveča ambientalni glasbi, zdaj predstavlja svoj bržkone najbolj sofisticiran neklubski kratkometražec doslej. Ankshis sestavljajo štiri izrazito večplastne, počasi razvijajoče se zvočne krajine, po katerih se lahko poslušalec mentalno sprehaja od detajla do detajla in sledi asociacijam. Zamegljena, nadvse kontemplativna atmosfera spomni na alpsko techno estetiko nemške založbe Ilian Tape. Filmska narava njegovih skladb pa je kot ulita za kak zasnežen prizor prihodnjih pustolovščin eksistencialista Tarasa Birse. Muzika za seanse globokega poslušanja!

Megan Thee Stallion: Good News

Megan Thee Stallion je mlada teksaška emsijka, ki je jezik brusila in prve tlakovce svoje kariere polagala s starošolsko veščino fristajlanja. To je pustilo posledice, saj velja za tehnično eno prepričljivejših raperk mlajše generacije, vedno prisotna pretirana samozavest ima oprijemljivo podlago. Njen prvenec prihaja le nekaj mesecev po tem, ko je bila ustreljena v nogo – ne enkrat, ampak dvakrat –, a na Good News dogodka ne izrabi za potrjevanje avtentičnosti uličarstva. Ker ji ni treba. Album je pozitivno naravnan skupek vulgarnih pančlajnov, razmetane neizstopajoče produkcije, suverenega in kompaktnega vihtenja jezika, četice zvezdniških gostov in obupnih vsiljencev pop maziva. Megan ni z ulice, ona je ulica!

Sigur Rós, Hilmar Örn Hilmarsson & Steindór Andersen: Odin’s Raven Magic

Če ste zvesti oboževalec zasedbe Sigur Rós in se boste zaradi tega razveselili novice, da so vaši islandski favoriti po dolgem času izdali novo ploščo, vas utegne Odin’s Raven Magic močno razočarati. To ni postrockovska epopeja, kakršno bi načelno pričakovali od najslavnejšega – poleg Björk – islandskega glasbenega izvoznega fenomena. Najnovejša izdaja znamenite zasedbe je zbirka osmih dolgih, nekoliko morečih orkestralnih skladb, ki temeljijo na poznosrednjeveški islandski pesnitvi iz 13. stoletja.

Različni izvajalci: NAREDTE REVOLUCIJO (ZA) KUZLE (GRE)

Ob 40. obletnici ustanovitve so se idrijske Kuzle namesto za predvidljivo povratniško izdajo ali koncert odločile za kompilacijo priredb svojih bolj in manj legendarnih komadov. Glede na naslov bi človek pričakoval izbor mladih glasbenikov, ki bodo na ramenih avtohtonega panka osemdesetih let delali revolucijo v 21. stoletju. Vendar je razen Koala Voicea in Shauna Banksa pretežna večina sodelujočih dolgoletnih akterjev na slovenski in regionalni sceni. Transžanrska kompilacija prinaša bolj navdahnjene (Okustični, Jure Lesar), a tudi manj posrečene koverje (Dubioza Kolektiv, Noctiferia). Spodbuden projekt in hvalevreden moment domačega glasbenega kolektivizma, toda o revoluciji ne duha ne sluha.

Lenart Merlin: Masa Ljudi EP

Kdo bi pričakoval, da bo eden lokalnih vrhuncev letošnjega diskografskega izkupička prispel iz štaba novomeške pop rock zasedbe MRFY? Njen basist Lenart Merlin, sicer grafični oblikovalec in slikar, je v izjemno diskretni maniri izdal čudovito, izrazito eklektično in (žal) večjezično malo ploščo Masa Ljudi, ki slogovno krmari med akustično folkovsko psihedelijo, surovim noise rockom in DIY-elektro popom. Merlin s solističnim projektom najbolj prepriča, ko poje v maternem jeziku, še posebej v trenutkih, ki bežno spominjajo na hipijevsko psihedelijo šestdesetih let. A tudi takrat, ko se mladi avtor predstavlja s hrupnejšimi kitarskimi in elektronskimi odvodi, pod debelo fasado nasičenega ropota prepoznamo izjemen songwriterski potencial.

Jahari Massamba Unit: Pardon My French

Karriem Riggins je bobnar, ki precej spretno tapka tudi hiphopovske instrumentale. Madlib je najpronicljivejši producent sodobnega obdobja podzemnega oddelka omenjenega žanra. Skupaj sta Jahari Massamba Unit, enota za duhovnojazzovske vesoljske odprave, ali kot ju je označil veteranski pozavnist Phil Ranelin, »črna klasična glasba«. Na ploščku Pardon My French se muziciranja lotevata ležerno, z ohlapnim gruvom, a tudi pravim odmerjanjem konkretnosti. Riggins suvereno drži ritem, Madlib pa naj bi bil odigral prav vse druge inštrumente – sicer ni mojster nobenega, a jih vseeno obvlada kup. Še en hudo impresiven jazzovski košček v neverjetnem opusu nejazzista in nemuzicista.

Miley Cyrus: Plastic Hearts

Miley Cyrus lahko primerjamo z Davidom Bowiejem – seveda ne po vizionarstvu. Podobna mu je po rednih slogovnih transformacijah in produkciji alter egov. Seznam njenih preobrazb sega od najstniškega Disneyjevega produkta (Hannah Montana) in nedolžne pop rock faze prek zloglasnega twerka na podelitvi MTV-jevih nagrad leta 2013 in rojstva provokativne Miley pa do kasnejšega smešnega neo hipi momenta in nazadnje levitve v country dekle na albumu Younger Now (2017). Kljub statusu superzvezdnice ji v karieri razen nekaj pozornosti deležnih hitov à la Wrecking Ball še ni uspelo ustvariti albuma, ki bi kaj veljal tudi v širšem kontekstu popkulturne zgodovine. Zdi se, kot da že desetletje skače z vlaka na vlak, ne da bi točno vedela, kam sploh želi.

William Basinski: Lamentations

Newyorški skladatelj William Basinski, nesporno eden najpomembnejših ustvarjalcev ambientalne glasbe in avtor brezčasne klasike The Disintegration Loops, še naprej navdušuje s hipnotičnim razkrajanjem zvoka z neskončnim zankanjem magnetofonskih trakov iz svojih zaprašenih arhivov. Za Basinskega je značilno, da kratke izseke zvočnih posnetkov ponavlja v nedogled, to pa ima na poslušalca včasih meditativen, spet drugič nekoliko utrujajoč učinek, a tokrat se predstavi s krajšimi, bolj strnjenimi kompozicijami, zaradi česar je Lamentations njegova najpestrejša in najbolj dinamična plošča doslej.

Cabaret Voltaire: Shadow of Fear

Richard H. Kirk, soustanovitelj vplivne sheffieldske industrial trojke, ki je v osemdesetih letih pod vplivi narkotiziranega literata Williama Burroughsa ter bleščičaste zasedbe Roxy Music neizbrisno zaznamovala presečišče postpunka in plesne glasbe, po 26-letnem premoru obuja pionirski britanski bend, tokrat kot solistični projekt. Pravi, da se ni vdal trendu kapitalizacije nostalgije, ki ji težko ubežijo celo najradikalnejši vizionarji. Ironično je album popolnoma podrejen prepoznavni, šumeče-prasketajoči dadaistični disco estetiki skupine. Toda v tem tesnobnem času je kaotičnost njene retro elektronike pravi balzam za dušo … Kot fellinijevska kabarejska predstava, v kateri uživamo, medtem ko v ozadju gori svet.

King Gizzard & The Lizard Wizard: K. G.

King Gizzard & The Lizard Wizard, ena od diskografsko najplodnejših zasedb na sceni – v desetih letih delovanja je izdala kar 16 plošč –, predstavlja svoj karantenski album. Čeprav je vsak od njenih šestih članov prispevek k plošči posnel v domači samoizolaciji, album zveni konsistentno, člani benda pa medsebojno uigrani, kot da ne bi ustvarjali na daljavo. Bend sicer slovi po vztrajnem preizkušanju novega, a tokrat se drži ustaljenih tirnic in se predstavi z značilnim psihedeličnim zvokom – močno začinjenim z vzhodnjaškimi vplivi –, ki je rdeča nit njegovega barvitega opusa. Ko pa se za trenutek spodletelo preskusi v plesnih ritmih in kitare zamenja z zvoki turškega disca, se zdi, da bi bilo veliko bolje, če bi se držal tega, kar mu preskušeno gre najbolje.

Kali Uchis: Sin Miedo (del Amor y Otros Demonios) ∞

Ameriška pevka Kali Uchis je po slogovno precej pisanih začetkih pred dvema letoma postregla s prvencem z žanrsko širino in posrečeno izbranimi gosti. Kritika je tako rekoč enovito navdušeno prikimala, vse skupaj pa je bil sijajen nastavek in zaletišče za naprej. A potem je Uchisova zavila povsem drugam.