CHAI: WINK

Japonski kvartet predstavlja prvo ploščo za legendarno založbo Sub Pop, na njej pa intenzivno, skoraj karikirano igrivost, ki je zaznamovala njegovi prvi plošči, nekoliko omili z introspektivnim songwritingom, subtilnejšimi aranžmaji ter vplivi prefinjenega synth-funka, neo-soula in zapohanega slacker rocka. Igrivost kljub temu ostaja ena od ključnih kvalitet, ki glasbo zasedbe naredijo tako izjemno svežo, iskreno in prijetno na posluh, deluje pa tudi kot rdeča nit, ki povezuje izjemno eklektično paleto žanrov: od indie popa prek housa do hiphopa. Tudi ko CHAI v skladbah obdeluje resne teme in se spogleduje s spokojnejšim glasbenim izrazjem, zveni tako prikupno, kot bi nam igral bend fiktivnih likov iz kakšnega priljubljenega animeja.

Sons of Kemet: Black to the Future

Sons of Kemet ni vsakdanji jazzovski kvartet. Londonski stroj neobrzdanega žanrskega jezika in mini plehgodbene sestave uporablja nenavaden arzenal: dve bobnarski bateriji – ki neprestano v dialogu pleteta goste (poli)ritmične pletenice –, tubo v vlogi basa in različna pihala, najpogosteje saksofon ali klarinet. Tega gibko čudovito, včasih himnično divje, drugič gromko jezno, spet tretjič senzibilno melodično z navidezno lahkoto vihti vodja, avtor vse muzike in mastermind Shabaka Hutchings, sicer šef še ene zasedbe Shabaka and the Ancestors in član trojca The Comet Is Coming. Hutchings je poleg tega najbolj spoštovan in izpostavljen akter londonskega glasbenega novega vala, ki se je v zadnjih letih, tudi čezžanrsko, razvlekel od podzemnih klubov novih plesnih smernic do elitnih kulturnih ustanov, kot sta Barbican in Tate Modern.

J. Cole: The Off-Season

J. Cole, eden od najpopularnejših glasov sodobnega hiphopa, se je končno nekoliko sprostil. Sicer od nekdaj velja za izjemno veščega rimoklepača in tudi nadarjenega beatmakerja, a doslej se je pogosto spotikal ob pretencioznost svojih pridigarskih nagnjenj. Njegov rap je bil precej obremenjen z moraliziranjem, pretirano politično korektnostjo in s tem tudi s pomanjkanjem smisla za humor, tokrat pa – celo, ko obdeluje življenjske in družbenokritične teme – zveni, kot da se je med snemanjem plošče dejansko zabaval. Predvsem takrat, ko mu družbo delajo drugi reperji: ja, J. Cole se najbolj odlikuje pri sodelovanjih, to je pravzaprav že večkrat dokazal, a gostujočim vokalistom se je do zdaj na svojih avtorskih izdajah trmasto izogibal.

Alleged Witches: Work After Machinery

Logaški producent Kristjan Kroupa od leta 2017 pod psevdonimom servira okultne odvode modernega perkusivnega techna – glasbeno spremljavo za skrivne nočne obrede na Slivnici. Minuli teden je pri priznani manchestrski založbi nenapovedano izdal prvenec, ki reflektira zgodovino človeškega dela. Njegovo zvočno črno magijo preveva fiktivno mračnjaško poganstvo v duhu producenta Ancient Methods, ki se manifestira v obliki masivnih obrednih tolkal, srhljivega skandiranja in šepetanja, mističnega brnenja žuželk ter drugih atmosferičnih prijemov, ki nam poženejo kri po žilah. Samosvoja sodobna klubska muzika, ki bi lahko delovala tudi kot novi soundtrack za Russllove Hudiče ali Hardyjevega Moža iz protja.

Squid: Bright Green Field

Squid je trenutno vroče ime bogate tradicije britanskega postpunk rocka. Brightonski hrupneži so nase opozorili s serijo osvežilno kompaktno razmetanih malih plošč, s prvencem pa letvico v ravno pravem trenutku ravno prav zvišujejo. Bright Green Field je zabavno, a nič zabavljaško, igrivo, domiselno, nepredvidljivo in na trenutke zahtevno poslušanje. Nelinearno zastavljeni posnetki sežejo tudi čez osemminutno točko, besedila presegajo hecne nesmisle in površno kritiko družbenih okoliščin, še bolj pa navduši iznajdljivi nabor glasbil. Z obilico domišljije, hrabrosti, zasukov in energičnosti, za zdaj eden albumskih vrhuncev kitarskih muzik letošnjega leta. Ime skupine zavaja: prav nič mehkužno!

St. Vincent: Daddy’s Home

Po seksualno napetem petem albumu Masseduction, ki sta mu sledili izdaji minimalističnih klavirskih priredb in elektronskih remiksov, ter produkciji albuma indie pionirk Sleater-Kinney se popartovsko navdihnjena pop rock ikona Annie Clark, ki jo poznamo kot mojstrico preobrazb, vrača s frišnim dolgometražcem, s katerim ponovno okupira prostor med sodobnim rock in pop glamurjem. Album Daddy’s Home, nekakšno refleksijo družine, starševstva in identitete, je navdihnila zgodba njenega očeta, ki se je konec leta 2019 vrnil iz zapora, kjer je zaradi finančnih prevar preživel celo desetletje.

Symann Ulix: Acupunctures

Dj Ulix je praktično starosta domače klubske scene, saj je razbijal po plesiščih plesnih podijev že v časih klasične šole »slovenskega tehna« devetdesetih let. Z glasbenim zorjenjem je prišlo tudi zanimanje za mehkejše in bolj raztresene odvode raziskovalnega housa, downtempa in ambientala in od tod nov psevdonim, Symann. Na novi mali plošči zdaj združuje oba izraza, čeprav stilsko praktično ves čas pohajkuje po poteh planeta slednjega. Glavno vodilo projekta Acupunctures je odmerjanje. Vbodi so počasni, razvoj potrpežljiv. Posnetki zmerno postajajo vse kompleksnejši, plasti številčnejše, do konca, ki se raztopi v čisto ambientalo. Symann Ulix gradi in razstavlja z občutkom, glasbeni premiki delujejo naravno. Brez panike.

dvidevat x Nulla: 068/078-1

Prvenec elektronskih ambasadork mlajše generacije, duhovnih naslednic veteranov dolgoletne klubske serialke Elektroliza, zapolnjuje vrzel, ki se je v zadnjih letih pojavila na domačem elektro parketu. Kot didžejki smo ju večkrat ujeli na skupnih nastopih, zdaj pa na skupni mali plošči servirata devet žanrsko pravovernih, a izrazno samosvojih štiklov, ki brez kompliciranja izpolnjujejo poslanstvo še danes enega bolj radikalnih med elektronskimi žanri – kovinsko hladni gruvi v duhu detroitskih očakov, zlovešče sintovske prikazni, retrofuturistični blipi in abstrakcije ter distopična atmosfera za digitalizirano in brezogljično Slovenijo prihodnosti. Resen prvenec, s katerim producentki avtohtonemu elektro izrazju dajeta nov zagon.

Weezer: Van Weezer

Člani kalifornijske power-pop zasedbe Weezer te dni štejejo že okoli petdeset let, a še naprej vztrajno snemajo komade, ki potrjujejo, da jim najstniškega elana še zdaleč ni zmanjkalo, hkrati pa zvenijo, kot bi jih slišali že vsaj stokrat. Tudi na svoji petnajsti plošči se držijo zvoka, s katerim so zasloveli v devetdesetih, in se ga niti malo ne trudijo začiniti s kakršnimkoli sodobnim zasukom. Namesto tega se na svoji petnajsti plošči klanjajo glasbenim idolom osemdesetih, na kar očitno namigujeta tako naslov kot porazna naslovnica plošče. Spogledovanje s hard rock klasikami privre na površje predvsem v obliki ekscesnih kitarskih solaž, ki pa vsesplošnemu medlemu vtisu plošče ne naredijo nikakršne usluge.

Tony Allen: There Is No End

Posthumni albumi pokvarijo še tisti zadnji drobec (lažnega) namišljenega občutka, da plošče glavni ustvarjalci ustvarjajo ali vsaj vodijo sami, da jih sami pripeljejo do konca in da – če gre še za projekt sodelovanj – nastajajo kolektivno, intimno, v živo. Da na primer gostujoči vokalistke in vokalisti ždijo skupaj z glavnim producentom/izvajalcem v studiu, da skupaj gnetejo ideje, iščejo rešitve in delajo muziko čarobnih trenutkov, do katerih pri delu na daljavo ne more priti. Seveda kar nekaj sodelovanj nastaja na licu mesta, tête-à-tête, a trik je v tem, da kadar ne, se ta še zmeraj pretvarjajo tako. Iskrenost, da se – sploh pop – naveze speljejo, ne da bi se sodelavci sploh kdaj srečali, je redka. Ustvarjanje glasbe na daljavo v izhodišču razumemo kot nekaj »na pol«, kot ne čisto pravo stvar.

DJ Khaled: KHALED KHALED

Zgodba o uspehu enega najuspešnejših velikanov ameriškega hiphopa je neverjetna: DJ Khaled ni glasbenik ali producent, a se pretvarja, da je: skladbe podpisuje kot soizvajalec, čeprav v njih ne nastopa, temveč zgolj vztrajno vpije nekaj vedno istih gesel, na primer svoje ime ali ime svoje založbe »mi smo najboljši!«. Je zgolj kurator, prodaja pa se kot umetnik. KHALED KHALED je še ena »plošča« v njegovem prenatrpanem opusu, ki je pravzaprav zgolj na hitro narejena, ekscesno sprocesirana kompilacija najpopularnejših imen v hiphopu in popu, na katerih gradi svojo slavo. Večina gostujočih vokalistov zveni zdolgočaseno, kot bi jih Khaled prisilil, da zanj posnamejo nekaj verzov, čeprav so verjetno vnaprej vedeli, da bo končni izdelek porazen.

Leon Vynehall: Rare, Forever

Čeprav se je Leon Vynehall iz malega Brightona v mogočni kompleks klubske scene prebil z idiomom house muzike, se je kaj kmalu izkazal za večkategornika – s svojimi didžejevskimi nastopi in tudi avtorskimi izdelki – med njegovimi albumi se najdejo med-/nadžanrski in čisto konceptualni. Producent, ki mu ne manjka zamisli in se ne boji zvedavih (i)zvrstnih zavojev, se je novega albuma lotil prosto, brez vsakih omejitev, okvirjev in predalčkov. Rare, Forever odlikuje pedantno zvočno oblikovanje, ki občasno zavije na plesišče. Plošča presenečenj, ki ponudi pritikline housa, ambientalne glasbe, soula, jazza, IDM-a ..., vendar hkrati ni nič od naštetega. Nepredvidljiva, a tekoča, razdrobljena, a celovita, hudo izdelana, a ne hermetična.

Marianne Faithfull with Warren Ellis: She Walks In Beauty

Prav v času uresničevanja dolgoletne želje – albuma interpretacij poezije britanskih romantikov, kot so Keats, Byron, Shelley in Wordsworth – je angleška popkulturna ikona z božajočim raskavim glasom komaj preživela okužbo s covid-19. Pevka in igralka z razburkano življenjsko potjo, ki je debitirala davnega leta 1965, je moči združila z ekipo izkušenih veteranov; ob avstralskem magu Warrenu Ellisu so ponekod filmsko simfonične, drugod ambientalno statične zvočne podlage, nad katerimi slovesno lebdijo njej ljubi verzi o ljubezni in transcendenci, podpisali še Nick Cave, Brian Eno in drugi. Sofisticirana avdioknjiga za pesniške mentalne eskapade, ki zahteva vso vašo pozornost.

Snoop Dogg: From Tha Streets 2 Tha Suites

Snoop Dogg, absolutna legenda gangsta rapa in G-funka devetdesetih let, je v zlatih letih svoje maratonske kariere ustvaril marsikaj tako izjemnega, da mu lahko odpustimo (skoraj) vse sramotne spodrsljaje, ki so zaznamovali zrelejša leta njegove ustvarjalne poti. Zaradi brezsramnih zaslužkarskih teženj je sodeloval tako rekoč s komerkoli, ki je bil za njegov gostujoči verz pripravljen odšteti mastno vsoto, in tako se je znašel denimo na EDM-štancah Davida Guette, na polomiji srbske turbofolk pevke Ljupke Stević, na porazni mešanici countryja in rapa, ki jo je zakrivil skupaj s country legendo Willijem Nelsonom, pristal pa je celo na bizarni plošči Coreyja Feldmana, ki je bila soglasno oklicana za najslabši album prejšnjega desetletja ... če božičnega albuma in poraznega zavoja v žanr reggae glasbe, ki jo je ustvarjal kot Snoop Lion, sploh ne omenjamo. Skratka, zabredel je zelo globoko, a kot rečeno, so njegova zgodnja dela tako brezčasna in prelomna, da kljub vsem grehom ni zmožen omadeževati svoje zapuščine. Je pa kot sodoben ustvarjalec izgubil skoraj vso verodostojnost, in to tako zelo, da tudi ko posname razmeroma solidno ploščo, kakršna je najnovejša From Tha Streets 2 Tha Suites, ta ostaja razmeroma spregledana – pri kritikih in pri občinstvu. Ja, Snoop Dogga pri devetinštiridesetih letih nihče več ne jemlje prav resno.

Lea Bertucci: A Visible Length of Light

Avantgardna saksofonistka in skladateljica v glasbi raziskuje razmerja med zvokom in akustiko posameznih prostorov. Pri nastajanju novega albuma, ki ga zvočno zaznamuje njeno domače mesto New York, je navdih črpala iz prostranosti ameriške pokrajine, kar se kaže tudi v dolžini njenih kontemplativnih, počasi izgorevajočih, toda notranje dinamičnih kompozicij, ki jih zaznamujejo nenavadni odtenki saksofona, žareče melodije in harmonije, psihedelično dromljanje v duhu La Monta Younga ter pestri elektroakustični dražljaji in terenski posnetki. Ekspresivna avtorska glasba, ki se spogleduje s transcendenco, na meji med jazzom, sodobno komponirano muziko in eksperimentalno elektroniko.

Greta Van Fleet: The Battle At Garden’s Gate

Čeprav velik delež rocka novega tisočletja (Black Keys, Alabama Shakes, Jack White ...) načrtno zveni kot (daljna) preteklost, noben zvezdniški sodobni bend ne sledi tako dosledno enemu samemu poglavju iz glasbene zgodovine kot Greta Van Fleet. Ko se je skupina pred nekaj leti pojavila, smo v en glas prikimali: »Pljunuti Led Zeppelin!« To je potrdila na prvencu. In to sedaj potrjuje še enkrat. The Battle At Garden’s Gate je še en korekten paket retro blues-psych-rocka s težkimi rifi, akustičnobaladnimi vložki, dolgimi kitarskimi solažami in kričeče zavijajočimi vokali. Greta Van Fleet se (ponovno) izkaže za tehnično brezhibno in karakterno bledo zasedbo. Pljunuta kopija Led Zeppelina ali stava na eno samo karto.

Kero Kero Bonito: Civilisation II

Čeprav je britanski trojec Kero Kero Bonito prepoznan kot pomemben akter pri vzponu hyperpopa, pravzaprav z značilnim zvokom tega ekscentričnega internetnega žanra ironične elektronike na steroidih nima prav veliko skupnega. Vplive namesto iz pozabljenih tradicij plesne glasbe devetdesetih let in najsodobnejših mutacij klubske elektronike vleče predvsem iz J-popa, elektra, indietronice in še marsičesa in jih tudi na novi mali plošči zapakira v izrazito samosvojo interpretacijo synthpopa. Namesto ekscesno sprocesiranih vokalov, ki sicer zaznamujejo večji del hyperpopa, glasbo zasedbe tudi tokrat odlikujejo sladkobni napevi frontmanke Sare Bonito, enega najprepoznavnejših glasov v sodobni produkciji indie popa.

La Femme: Paradigmes

Glamurozni electro pop/psych rock kolektiv, eden najprepoznavnejših francoskih indie bendov našega časa, je pod taktirko kitarista Sache Gota in klaviaturista Marlona Magnéja od izdaje vznemirljivega prvenca Psycho Tropical Berlin (2013) med globalnim poslušalstvom obudil lik šik eksistencialista s čikom v ustih, ki so ga utelešali v glasbi kameleonski šansonjer Serge Gainsbourg, na papirju kak Albert Camus (tisti s Cartier-Bressonovega portreta), na velikem platnu pa novovalovski liki Jean-Luca Godarda. Ne preseneča, da je muzika skupine precej cinematična in bi zato fino delovala kot soundtrack za romantične eskapade, kakršni sta Do zadnjega diha (1960) in Nori Pierrot (1965). Zato bend od časa do časa zveni kot kičasta milenijska karikatura zgodovine kulske francoske muzike in takrat pride prav Netflixu ter različnim modnim znamkam. Na splošno pa si ekipa z eklektičnim lotevanjem glasbe prizadeva za preseganje pastiša in stavi na lasten izraz; to ponovno bolj ali manj uspešno dokazuje tudi na tretjem albumu.

The Armed: ULTRAPOP

Nekoč skrivnostna zasedba The Armed je ob izdaji nove plošče končno razkrila identiteto članov. Zdaj vemo, da gre za oktet, ki ga med drugim sestavljajo dva bobnarja in štirje kitaristi, kar pojasni intenzivno nasičenost zvočnega zidu, ki ga gradi v svoji hrupni glasbi – domiselni mešanici (post)hardcora, artpopa in še marsičesa. ULTRAPOP je resnično edinstvena plošča, ki je tako polna neprizanesljive distorzije, težkokategornih kitarskih rifov in ekstatičnega kričanja, da od poslušalca zahteva veliko, a ga nekoliko razbremeni z melodičnimi, sila čustvenimi napevi, ki so učinkovito nasprotje kaotične, ekscesno skompresirane zvočne slike tega nenavadnega albuma.

Damon Locks-Black Monument Ensemble: NOW

Chicaška založba International Anthem se z zadnjo serijo izdaj utrjuje kot zastavonoša mlajših ameriških novojazzovskih gibanj. Nazadnje z drugim albumom lokalnega multidisciplinarca Damona Locksa, ki je podaljšek prvega. NOW je ponovno hudo kolektivno delo, ki združuje dva pola ustvarjanja glasbe, individualnega in komunalnega, kolažno sempladelijo in aranžiranje množice. Locks je k muziciranju spet povabil kup kolegic in kolegov, njihovo početje je potem subtilno rezal in lepil, hkrati pa dodajal izrezke govorov iz različnih kontekstov afroameriških družbenih gibanj. Angažirani spiritualni jazz, pri katerem ne manjka gostih ritmičnih prepletov, markantnih zborovskih napevov in epske dolžine. Čas je ZDAJ!

Andy Stott: Never The Right Time

Mojster meditativnega dub-techna in podobnih odvodov komorne elektronike, se po petih letih vrača z novo dolgometražno ploščo. Ta se osredotoča predvsem na ambientalne, a spevne zvočne krajine, obogatene z zasanjanim glasom Alison Skidmore, Stottove nekdanje učiteljice klavirja. Avtorja tudi tokrat odlikuje podrobno zvočno dizajniranje večplastne produkcije, ki z vsakim vnovičnim poslušanjem albuma razkrije kakšno novo podrobnost. Edino, kar lahko očitamo tej izjemni plošči, je njena nekoherentnost: večidel album zveni kot dreampop, na trenutke pa nas preseneti z rafali kompleksnih synthov, ki se – ne glede na to, kako mojstrsko so sproducirani – preprosto ne uležejo v kontekst celotnega izdelka.

Doša: iru: tok misli

Doša je tako rekoč od resnejših začetkov domačega organiziranega raperskega početja stalnica-ponikalnica tovrstnih formacij. Pojavlja se že več kot dve desetletji, sporadično. Je daleč od naše »prve generacije« rimopljuvačev, a takrat izjemno jezni mulec se je prvič pojavil na nosilcu zvoka že leta 2000 kot polovica naveze Da II Deuce s komadom Dost Vas Mam!, enim vrhuncev kompilacije 5’00“ Of Fame Za Narodov Blagor. Sledil je podtalni hit Fuknte sredince v zrak, ki do danes ostaja eden glavnih rušilcev iz zgodovine slovenskega rapa. Bil je član kolektiva Sami norci. Leta 2010 je izšla kar dvojna samostojna plata Memento Mori s še enim uličarskim presežkom Iz ulc Ljubljane. Nadaljevanje smo čakali kar deset let, in ko je prišlo, je prišlo nenapovedano.

Benny Sings: Music

Benny Sings predstavlja že drugo ploščo, izdano pri razvpiti kalifornijski založbi Stones Throw, ki je svoje žanrske okvire v zadnjih letih s hiphopa razširila na polje neo-soula in indie popa. In ravno nekje na presečišču teh žanrov se nahajajo sladkobni napevi nizozemskega prijazneža, ki znova šarmira z optimističnimi, rahlo zapohanimi in izrazito spokojnimi disko šlagerji. Plošča Music je tako sproščena, da bi se lahko vrtela v čakalnicah ali dvigalih, a hkrati dovolj groovy, da bi lahko ogrevala plesišča. Bennyjev falzet je dvorezen meč, saj je po eni strani sila očarljiv, a kmalu postane nekoliko repetitiven in posledično malce nadležen. Kljub temu da dogajanje popestrijo gostujoči glasbeniki, kot je Mac DeMarco, album zaradi monotonosti vzdušja pusti nekoliko medel vtis.

Slowmotion Livestream: From Beak To Bone

Domača založba Beton pogosto postreže s kakšnim popolnim presenečenjem popolnega neznanca. S ploščkom izvajalca, ki ni vpet v nobeno sceno, kulturno formacijo ali ustaljena lokalna elektro-produkcijska razmerja. Tudi tokrat! From Beak To Bone je prvenec novih glasbenih podvigov Matevža Kovačiča, kitarista, ki se vešče spoprijema tudi s tolkali in ritmičnimi zankami. Kot Slowmotion Livestream streže s kaleidoskopom znanih stilov post-rocka in raznih elektronskih – tako sodobnih kot polretro – odvodov, a na povsem svojstven način. Streže s kompaktnimi zunajmodnimi aranžmajskimi domislicami jasnih asociacij – od zlatega obdobja založbe Ninja Tune do kakšnih Radioheadov. Drugače, po svoje.

Samba Touré: Binga

Transnacionalna ljubljanska založba predstavlja novo ploščo malijskega mojstra puščavskega bluza, ambasadorja glasbene dediščine ljudstva Songhai in duhovnega naslednika legendarnega Alija Farke Touréja. Album nosi ime po istoimenski malijski regiji, kjer je avtor odraščal, in predstavlja posvetilo njegovim koreninam. Touré odpira teme družbeno-političnih anomalij, ki pestijo njegove ljudi – državnih udarov, bega možganov ter gnilih sistemov zdravstva in šolstva. Zasnovan je minimalistično okoli zvokov kitare, strunskega instrumenta ngoni, orglic, idiofona calabash in drugih tradicionalnih tolkal, a je učinek, ko glasbila slišimo v sozvočju z vokalom, vselej hipnotičen in evokativen. Muzika za duhovne roadtripe.

BROCKHAMPTON: ROADRUNNER: NEW LIGHT, NEW MACHINE

BROCKHAMPTON – eden najštevilčnejših boybandov na sceni, ki poleg šestih reperjev in vokalistov vključuje mnogo drugih ustvarjalcev z različnih področij, od producentov do vizualnih umetnikov – se vrača s še eno odlično ploščo. Ta naj bi bila po skrb zbujajočih napovedih frontmana Kevina Abstracta tudi njegova predzadnja: BROCKHAMPTON naj bi letos izdal še en album in se nato poslovil od scene. Glede na osupljive učinke pogumnih ustvarjalnih korakov, ki jih naredi z vsako novo izdajo, lahko le držimo pesti, da si bo premislil in novo glasbo snemal še vsaj desetletje. ROADRUNNER: NEW LIGHT, NEW MACHINE je namreč suveren dokaz, da članom zasedbe še zdaleč ne zmanjkuje ustvarjalnega goriva, da še naprej rastejo v vseh razsežnostih svoje kreativnosti in da je bilo navdušenje, ki so ga poželi z izjemno serijo SATURATION, več kot upravičeno.

Iglooghost: Lei Line Eon

Mladi britanski producent, ki je na polju eksperimentalne bass glasbe jutrišnjega dne že v zgodnji puberteti suvereno premikal meje – in že v rosnih letih sodeloval z velikani, kot je Flying Lotus –, predstavlja popolnoma novo poglavje pestre ustvarjalne poti. Nasičenost intenzivne bubblegum bass in glitch-hop produkcije je večidel zamenjal z orkestralnim minimalizmom in spokojno melanholijo, klubske elemente pa je tako dekonstruiral, da postanejo skoraj ambientalni. Čeprav je Lei Line Eon njegov najintimnejši in najbolj pretanjeni studijski izdelek doslej, vseeno kar kipi od avtorjevih igrivih zamisli in edinstvenih produkcijskih postopkov, ki tudi najbolj umirjene kompozicije naredijo izjemno nepredvidljive in izvirne.

nibo: Same Day Delivery

Kot pri vsaki obrti je tudi pri klepanju ritmov ključen odnos mentor–vajenec. Frišna zbirka domiselnih zaprašenih beatov veterana Borke in mladega talenta Niksona je eklatanten primer sinergije dveh generacij, ki ju povezuje ljubezen do robnega hip hopa. Neizčiščene ritmične domislice navdahnjenega mladca dopolnjujejo razštelani Borkovi sampli, povlečeni iz naftalina popularne muzike, vključujoč kuriozitete, kot so kultni britanski bend White Noise, brazilski pop pevke Cláudie in druge fino sesekljane melodične abstrakcije. Njuni žmohtni, organsko zveneči komadi so kot cronenbergovski stvori, ki dihajo, se razraščajo in občasno razpočijo. Medgeneracijski ustvarjalni pingpong, ki je obrodil slastne sadove.

Tomahawk: Tonic Immobility

Ameriška superskupina rockovske zdrahe od začetkov na prelomu tisočletja deluje v presledkih. Člani skupin The Jesus Lizzard, Battles, Mr. Bungle ... so zasedeni gospodje. Najbolj seveda najbolj znani – za pristavek k petemu albumu naoštrenih sekir si je kričač Mike Patton vzel kar nekaj časa. Glavnina je bila posneta že pred štirimi leti, čakali so le še frontmana; ta je končno dostavil med brezdeljem zadnjega leta. Tomahawk ponovno zabije žebljico na glavico, včasih kar z macolo. Tonic Immobility je uigran, natančen, našpičen, frenetičen, raznoličen, vrhunsko aranžiran in ultra dinamičen lunapark od hrupa do slemarskih gruvov in redke lebdeče umirjenosti. Z mankom ščepca čudaškosti. Mojstri svojega foha.

Dry Cleaning: New Long Leg

V eseju Zrno glasu francoskega filozofa Rolanda Barthesa beremo, da je bil glas ob koncu 19. stoletja in na začetku 20. srčika popularne glasbe in medij, ki prenaša na tisoče odtenkov neubesedljivih človeških občutij. Zdaj pa se poskusite spomniti, kdaj ste nazadnje v muziki slišali glas, za katerim bi obračali glavo in iskali njegov izvor – glas, ki bi vas kot krotilec kač vabil k sebi. Med imetnice kozmičnega glasu te sorte med drugimi uvrščamo pevke, kot so Marianne Faithfull, Joni Mitchell, in če si drznemo, tudi Florence Shaw, pevka londonskega umetniškega postpunk kvarteta Dry Cleaning – pa ne zaradi razpona ali tehnike, temveč zgolj zavoljo hipnotičnosti njenega subtilnega deškega glasu. Omotična, nezainteresirana spoken word artikulacija poslušalca morda na prvi posluh odbije, a nam Florence Shaw kmalu zleze pod kožo … in tam ostane še dolgo. Gre za tisti tip androginega, mističnega glasu, ki bi mu bodisi otrok bodisi starec zaupljivo sledil v najtemnejšo noč.