Damjan Kozole, filmski režiser

Novembra 2009 se je v ljubljanski galeriji Škuc na otvoritev svoje razstave pripravljal priznani umetnik Ulay, ki je meje svojega telesa nekoč preizkušal tudi v udarnem tandemu z Marino Abramović. Pozneje se je umaknil iz sveta umetnosti, a kustos Tevž Logar ga je prepričal v comeback.

Matej de Cecco, ilustrator in stripar

Zasanjani fantje in dekleta, okoli katerih lebdijo srčki. Oblačilne muke pred prvim dejtom. Strah. Veselje. Razočaranje. Upanje.

Nina Rakovec, igralka

Še vedno se spomni trenutka, ko je prvič začutila, da je gledališče nekaj čarobnega. Že kot čisto majhna deklica je z dedkom, ki je bil igralec, zahajala v ljubljansko Dramo in v tamkajšnjem bifeju zabavala druge igralce. Na nekem gostovanju v Trstu pa so ji prvič dovolili, da je videla zaodrje. In pozneje, med predstavo, so ji naročili, naj dedku na oder odnese klobuk. Takrat se je skozi zatemnjeno dvorano, polno gledalcev, prvič sprehodila proti odru, in ko je vendarle stopila nanj, se ji je zazdelo, da vse okrog nje žari. In da se je znašla sredi nečesa resnično pomembnega.

Nejc Gazvoda, filmski režiser in pisatelj

Pred dvema letoma je naredil filmsko zgodbo o treh prijateljih, ki imajo za to, da si po dolgem času povedo vse, kar je dobrega in slabega, na voljo en sam konec tedna. Zdaj je naredil zgodbo o mladih ženskah, ki imata za to, da se spoznata in spokata karseda daleč proč, na voljo en sam dan.

Miha Štrukelj, slikar

Čisto vsako sliko začne z mrežo. S tankimi črtami, ki njegova slikarska platna spremenijo v morje kvadratkov. No, pravzaprav vsako sliko začne že veliko prej … ko po Ljubljani ali tujih velemestih s fotoaparatom v roki preži na tipične urbane motive. Na gradbišča, stolpnice, mostove, viadukte. Potem črno-bele fotografije razvije. In na tisto, ki ga najbolj zintrigira, s svinčnikom nariše mrežo. Identično, le bistveno večjo mrežo nato nariše še na platno. In nato v vsakem od kvadratkov z veliko mero natančnosti in potrpežljivosti poustvari motiv s fotografije. Najprej s svinčnikom, nato še z olji.

Maša Kagao Knez, plesalka in koreografinja

Ne spomni se točno, kdaj je prvič stala na odru, a bila je še dekletce. Njena mama se je že takrat zavedala, kako dragoceno je, če se lahko že v najzgodnejših letih naučiš razumeti in obvladovati telesne gibe, zato ji je pogosto predvajala glasbo, ona pa je nato improvizirala. Včasih je v plesu uživala ure in ure. In če že ni plesala, je spremljala mamine vaje in predstave; mama Jasna Knez je bila že takrat ena naših najvidnejših sodobnih plesalk in koreografinj.

Ivan Peternelj, igralec

Prišli so na oder in začeli brati knjigo. In že smo se znašli sredi divje zgodbe, v kateri so se junaki neprestano grabili, slačili, se dajali dol na vse mogoče načine, tudi tiste najbolj skrajne, kaznive, pri tem pa so nas polivali s svojimi telesnimi izločki, in to res s čisto vsemi, in nazadnje umirali v peklenskih mukah, pa še takrat z mislijo na le še en sam poslednji trenutek naslade …

Rok Biček, filmski režiser

Ko se je konec avgusta odpravil na beneški filmski festival, je bil za večino le neznani mulc, ki je posnel film. In je imel veliko srečo, da ga je opazil eden najpomembnejših filmskih festivalov na svetu. Deset dni kasneje se je domov vrnil zmagoslavno, kot eden največjih upov slovenskega filma.

Nataša Muševič - Dot, intermedijska umetnica

Sedla je za računalnik in na njem »zagnala« zvok. Ta je bil obiskovalcem križevniške cerkve v Ljubljani včasih komaj slišen, včasih pa je bil tako mogočen, da je zbujal namrgodene poglede mimoidočih in bližnjih sosedov. A bilo je vredno biti priča temu dogajanju, saj se je ob vsakem zvoku nekaj premaknilo. In to dobesedno.

Trus!, bend

Ena punca in dva fanta. Jelena Rusjan za mikrofonom in na basu, Boštjan Simon na sintu, Marko Lasič na bobnih. So udarni, razigrani, sveži, drugačni. In so Trus!, eno največjih glasbenih presenečenj v zadnjem letu.

Izar Lunaček, filozof in stripar

Februarja je v ljubljanskem Kinu Šiška zaživel Stripolis, vsakomesečni dogodek, ki si je za ključno misijo naložil na prvi pogled pretrd oreh: da slovenska stripovska scena prileze iz vseh skritih lukenj, se znova poveže in skupaj požene nove korenine.

Matjaž Tančič, fotograf

Prostorna, temačna soba z omarami, divanom in umetelno izrezljano leseno mizo, za katero sedi njena edina prebivalka – starejša gospa v preprostem modrem suknjiču.

Brane Vižintin, lutkovni igralec in animator

Zajec in pes. Najprej se igrata, skrivata in lovita. Nato se spreta zaradi drevesa med njunima hišama. Vsak od njiju trdi, da ga ima raje, zato sledi tekmovanje v izkazovanju naklonjenosti, dokler ne ugotovita, da bi si drevo lahko razdelila … na pol. A na koncu ga vendarle ne uničita, saj gre za živo bitje, in vsi lahko živijo v sožitju.

Simon Chang, fotograf

Mlada ženska z velikim golim trebuhom. In nekaj trenutkov pred porodom. In ko stoji na obali z lasmi, razpihanimi od vetra, in zaščitniško pestuje dojenčico. Potem sta v gozdu. Na saneh. Stopnicah. Podzemni. Nato mama sama skače po trampolinu. Deklica pa prvič preizkusi, kako se je potopiti pod vodo. Kakšnega okusa je njen nožni palec. Kako se je igrati s psom, nekajkrat večjim od nje. In potem so tu še utrinki iz narave okrog njiju – s soncem obsijani Ljubljanski grad, ogolelo drevo sredi zasnežene ravnice, senca mačke z dvignjenim repom ...

Uroš Weinberger, slikar in glasbenik

Njegova dela žarijo. Na njih so tako močni rumeni in zeleni poudarki, da se oči kar prilepijo nanje. In medtem ko strmiš vanje, podobno kot v osvetljen ekran, se postopoma zaveš, da prizori pred teboj niso lahkotni, temveč srhljivi, grozljivi, celo apokaliptični …

Trapez, multidisciplinarni kolektiv

V zadnjih letih se je med potikanji po tujih velemestih skorajda nemogoče izogniti pop-up gostijam. Pojavijo se nenadoma, morda tam, kjer hrane sploh ne bi pričakovali. Glas o nekaterih se širi prek družbenih omrežij, o drugih le od ust do ust. Na nekaterih kuhajo vrhunski chefi in so zato dražje, tiste ulične pa so običajno cenovno zelo dostopne. A ne glede na to, kakšne so, skušajo prav vse iz »navadnega« obroka ustvariti nekaj več, posebno doživetje. Tudi denimo tako, da ti trije mladeniči sredi londonskega Soha na točno določen dan, ob točno določeni uri, v živo spečejo pico v prtljažniku trikolesnega avtomobila, predelanega v peč. Dvesto hlebčkov testa jim je pošlo v dveh urah.

Matej Andraž Vogrinčič, vizualni umetnik

Pred natanko štirimi leti je sredi Stare Ljubljane vzniknila pekarnica. Obiskovalce je mamila z vonjem svežih rogljičkov in tudi, ko je dnevna zaloga 700 kosov pošla, so gostje ostajali na njenem od vrveža umaknjenem vrtu. Sploh ob sobotah. Čez mesec se je spremenila nazaj v Galerijo Škuc.

Arne Hodalič, fotograf in novinar

Pred dobrima dvema desetletjema se mu je v kolumbijskih Andih uspelo prebiti natanko tja, od koder se zaradi strmih gora in bližine obale razprostira eden najbolj edinstvenih razgledov na svetu. V morje je mogoče zreti z več tisoč metrov nadmorske višine.

Zora Stančič, vizualna umetnica

Vam je že kdo rekel, da ste res pacient? Ste že koga vprašali, ali bi pil čaj, in dobili odgovor: »Pa sej nisem bolan.«

Polonca Lovšin, intermedijska umetnica

Sredi Centra in Galerije P74 te dni stoji čisto pravi kokošnjak. Narejen je iz svetlega lesa. Ima dva prostora, enega za spanje in drugega, obdanega z žico, namenjenega dnevnemu življenju kokoši.

Rosana Hribar & Gregor Luštek, sodobna plesalca in koreografa

Moški in ženska. On skodran blondinec, ona ognjeno rdečih las. Negibno ležita, pokrita z belo rjuho, in zreta v strop. Nato on počasi pogleda njo. Ona mu vrne pogled. On hip zatem izgine pod rjuho. In nato še ona. In tam, pod rjuho, ki se je medtem spremenila v prostran pajčolan, se začneta njuni skoraj goli telesi, oblečeni le v bele spodnjice, v ritmu glasbe zbliževati in oddaljevati, prepletati, odbijati, prerivati, poskakovati, dokler na koncu ne omahneta drugo na drugo in ju povsem prekrije belina.

Klemen Slakonja, televizijski voditelj in igralec

»Vlada mi razpada, ampak jaz sem vaš predsednik. Čeprav me vsi zapuščate, vztrajam, nisem bednik.« Te besede, odpete v grosupeljskem dialektu, so sredi februarja najprej odmevale iz skeča, pravzaprav spota, v njegovi televizijski oddaji Zadetek v petek na TV3 Medias, nato pa z vso silo še iz računalnikov, s tablic in telefonov. Na pamet so jih znali vsi, stari in mladi, levi in desni. JJ Style je bil glasbeno-satirični hit zime. Posnetek na YouTubu je doslej zabeležil že skoraj 550.000 ogledov.

Severa Gjurin, glasbenica

Ima enega najbolj prepoznavnih vokalov na slovenski glasbeni sceni. Takšnega mehkobnega, toplega, ki boža ušesa. Pa čeprav ti sredi pogovora nenadoma zapoje le preprost »u-u u-u-u u-u« in takoj zatem še nekaj drugih podobno obarvanih glasov.

Elvis Halilović, industrijski oblikovalec

Prejšnji ponedeljek mu je ameriška platforma Kickstarter, ki kreativcem z vsega sveta pomaga zbirati zagonska sredstva za njihove avtorske projekte, prižgala zeleno luč in mu dala na voljo trideset dni, da prepriča njene uporabnike, od resnih poslovnežev do čisto »navadnih« ljudi, naj njegov projekt podprejo s prispevki v skupni višini 10.000 dolarjev.

Po sredstva za musguard na Kickstarter

Jurij Lozić, avtor Musguarda, blatnika za kolesa, se na Kickstarterju bori za sredstva za zagon proizvodnje. Do zdaj je zbral malo manj kot 9 tisoč od načrtvanih 10.000 dolarjev, ki jih potrebuje za začetek proizvodnje. Časa ima še 26 dni.

Sanja Grcić, modna oblikovalka

Pokrivalo, kakršno je nosil Kekec, je še pred dvema letoma veljalo za zastarelo in preživeto. Ter popolnoma nemodno. Nosili so ga le planinci. Danes so Kekčevi klobuki po njeni zaslugi kultno pokrivalo, ki pozornost zbuja tudi daleč zunaj naših meja, celo v modni prestolnici New Yorku, kjer so jo že pred leti označili za »vzhodnoevropsko kraljico sloga«.

Aljaž Jovanović, igralec

Vlak je drvel s svetlobno hitrostjo. No, danes bi drvel s svetlobno hitrostjo, takrat, v 20. letih prejšnjega stoletja, ko je avantgardist Stanisław Ignacy Witkiewicz napisal kultno Ponorelo lokomotivo, pa je vlak drvel z za tiste čase vseeno svetlobnimi 130 kilometri na uro. In ravno on je bil, skupaj z Janezom Škofom, tisti, ki ga je, polnega potnikov, po odru divje gnal naprej in naprej, prek vseh meja, naravnost v pogubo.

Tomato Košir, oblikovalec

Ministrstvo za kulturo je pred leti slovelo kot ena redkih državnih institucij z res do potankosti premišljeno zasnovano celostno grafično podobo.

Polona Kasal, glasbenica

Vozila se je po cestah. Srbskih, makedonskih, albanskih, črnogorskih. Redko poseljena pokrajina, ki jo je takrat odkrivala prvič, je brzela mimo nje in se ob tem vse bolj zlivala s pesmimi, ki so odzvanjale iz avtomobilskih zvočnikov. Šlo je za pesmi o iskanju smisla življenja. O naših odnosih z drugimi. In tudi o cesti, »zavetju nemirnih ljudi«, ki »drvijo od mesta do mesta brez sna in izgubijo na tisoče srečanj vse dni«.

olgafacesrok, oblikovalca nakita

Pred nekaj meseci je kitajska modna oblikovalka Masha Ma zaključevala svojo kolekcijo oblačil za zimo 2013/14 in po spletu okoliščin ji je v roke prišel njun uhan. En sam. Pa še ta je bil prototip. A ena sama skrivnostna in na prvi pogled krhka črna roža je bila dovolj, da sta jo prepričala, da svoja oblačila dopolni z njunim nakitom.