Goran Kompoš  |  foto: Uroš Abram

5. 2. 2016  |  Mladina 5  |  Kultura  |  Portret

Jardier, bend

... ki je lani navdušil glasbene kritike in poslušalce

Prvenec, ki so ga objavili konec lanskega leta, je končal pri vrhovih lestvic najboljših domačih albumov. Za sabo imajo tudi že nastope na velikih festivalih, kot sta zagrebški INmusic in ljubljanski Flow, in pred polnim Kinom Šiška. Ja, za dolenjsko-ljubljansko peterico, ki je moči združila pod imenom Jardier in prvi koncert imela šele pred dobrim letom, se vse skupaj odvija zelo hitro. Toda na to, da svojo glasbo predstavijo (koncertnemu) občinstvu, so bili zelo dobro pripravljeni. Zato številne pohvale na njihov račun niso presenetljive.

Ker so njihove pesmi napisane v angleškem jeziku, oprte na aktualne (ob)rockovske smernice in za nameček še hitro obstanejo v ušesih, so bili mnogi najprej presenečeni, da gre sploh za slovenski bend. Tudi nekateri glasbeni kritiki so se ob izidu njihovega prvenca, ki so ga naslovili po samih sebi, strinjali, da smo z Jardier naposled dobili domač bend, ki v ničemer ne zaostaja za indie rockovskimi zvezdniki. Toda sami so do takšnega in drugačnega opredeljevanja zadržani. Še najbolj prav do oznake »indie«, za katero pravijo, da je postala sinonim za praktično vse, kar sodi v kontekst sodobnega sredinskega rocka. Ker pa danes brez tega, da poveš, kaj igraš, ne gre, na koncu sklenejo, da svojo glasbo vidijo kot nekakšen melanholičen severnjaški rock oziroma pop.

Njihov prvi album je izrazno lepo zaokrožen, a v posameznih skladbah so opazni raznoteri vplivi, od rocka in bluesa do folka in klasičnega singer-/songwriterstva. Odmev slednjega je logičen, saj je pevec, kitarist ter avtor besedil in glasbe Alex Raztresen vse skladbe najprej napisal le ob spremljavi akustične kitare. Je imel pa že ob njihovem nastajanju v mislih tudi idejo o bendu, zato se je potem, ko se je prvotna, kratkotrajna zasedba zaradi različnih obveznosti razšla, v studiu odločil posneti zahtevnejše aranžmaje. Skladbe je tam pilil skupaj s priznanim producentom Zmagom Šmonom - Zedom, s katerim sta za bobnarja angažirala Andreja Zavašnika, s tem pa se je spontano začela oblikovati aktualna postava Jardier. Raztresen je k sodelovanju povabil prijatelja iz otroštva, kitarista Boruta Peršeta, in po dolenjski navezi še tamkajšnjega glasbenega »multipraktika«, multiinštrumentalista Dejana Slaka (Moveknowledgement, Kill Kenny, Dubzilla), ki so ga zadolžili za bas kitaro. Potrebovali so še klaviaturista, zato je Zavašnik v ekipo povabil tudi Jureta Pohlevna, sicer tudi kolega iz zasedbe Srečna mladina.

Čeprav so na začetku imeli nekaj manjših porodnih težav, so se tako glasbeno kot značajsko zelo dobro ujeli. Nove člane je k sodelovanju preprosto pritegnila glasba, ki sta jo pred njeno pridružitvijo posnela Raztresen in Šmon. Je pa skrajno zanimivo, da ima še najmanj glasbenih izkušenj med njimi prav Raztresen, ki je glasbo zares začel spremljati z vzponom seattelskega grungea. Zavašniku so bližje severnoameriške trše rockovske in metalske muzike, Pohleven je prisegal na britanski rock in britpop, Perše si je izkušnje nabiral v nafankirani rockovski zasedbi BFC, Slaka pa že nekaj let srečujemo v različnih žanrskih kontekstih. Toda imajo tudi skupne favorite – denimo britanske zvezdnike Arctic Monkeys. Nihče od njih pa ni prav veliko poslušal ameriških indie rockerjev, čeprav jih tako radi primerjajo z njimi.

Tisto, kar po dobrem letu morda najprej zbode v oči, je njihova koncertna bera. »Res so se nam veliki nastopi zgodili na hitro. Pravzaprav smo kar preskočili tisto običajno bendovsko uvajalno obdobje igranja po klubih,« se strinjajo. Treba pa je poudariti, da na velikih odrih niso pristali zaradi zvez in poznanstev. Na Flow in INmusic sta ju popeljala razpisa, prav tako na dogodek javnega radia Val 014 v ljubljanski Cvetličarni. Najbolj se jim je v spomin vtisnil nedavni nastop pred polnim Kinom Šiška, kjer so kot predskupina zasedbe Dan D predstavili albumski prvenec. »Ta koncert je bil nekaj posebnega, tako zaradi publike in izvrstnega razpoloženja kot zavoljo tega, da smo takrat začutili tisto pravo bendovsko sinergijo,« pravijo. To se seveda ni zgodilo čez noč. Skladbe s plošče so vadili in prirejali za živo izvedbo dobro leto. Vsekakor lep nauk za vse, ki se jim preveč mudi na odre.

Ko pogovor nanese na tujino, se zdijo zadržani. Seveda jih to zanima že iz povsem praktičnih razlogov, saj si želijo čim več igrati, v Sloveniji pa je realnost taka, da ti prej ali slej zmanjka primernih prizorišč. Sploh če ne sodiš v kategorijo bendov za razne vaške ali študentske veselice in se te za nameček prime še sloves benda za večje odre. Toda s tem se še najmanj obremenjujejo. Že danes zvečer (na dan izida Mladine) jih lahko v živo slišite v Ljubljani na festivalu Ment, v začetku marca pa še na krajši turneji po slovenskih klubih. Morda tam spet najdejo kakšno novo idejo in navdih za nadaljevanje skupnega ustvarjanja. In menda jih na vajah, na skupnih (improviziranih) džemih, že vleče tudi stran od smeri, ki so si jo zastavili s prvo ploščo ...

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.