Petja Grafenauer  |  foto: Uroš Abram

8. 4. 2016  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Portret

Nina Čelhar, slikarka

Lanska dobitnica posebne nagrade Essl Art Award CEE

Je ena najperspektivnejših slovenskih slikark, kar med drugim potrjuje posebna nagrada »Collector’s Invitation« (Povabilo zbirateljev), ki jo je lani prejela ob podelitvi mednarodnih nagrad Essl Art Award CEE, pomembnih priznanj za študente umetnosti iz srednje in jugovzhodne Evrope.

Njena družina ni bila nič kaj umetniško naravnana, a jo je že od nekdaj požrtvovalno podpirala pri ustvarjanju. Že v prvem razredu, ko so morali s sošolci izpolniti vprašalnik o načrtih za prihodnost, se je namreč odločila, da bo slikarka. No, ali pa arheologinja, a kasneje je zgodovina, razen umetnostne, ni več zanimala.

Osnovnošolskih let v domači Pivki se ne spominja rada. Njeni popoldnevi so bili zapolnjeni z obilico krožkov in popoldanskih dejavnosti, a bolj kot družbo otrok je iskala družbo odraslih, zato je komaj čakala počitnice in potem še srednjo šolo ter v zadnjem trenutku izbrala umetniško gimnazijo likovne smeri v Novi Gorici. Tam je prvič v življenju počela tisto, kar jo je res veselilo: slikala je. Za dan ali dva v tednu se je lahko zaprla v šolski atelje v Kromberku. To je bil poseben prostor, kjer se je razvil od mesta oddaljen in komuni podoben svet za mlade ustvarjalce.

Potem se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Najbolj jo je sicer mikala ilustracija, toda samostojnega študija te še ni bilo, na študiju vizualnih komunikacij, ki ji je bil najbolj podoben, pa je bilo kandidatov skoraj za polovico preveč. In tako je izbrala slikarstvo. Njena generacija je prva občutila breme in bedo bolonjske reforme, zaradi katere se je na slikarski oddelek akademije prvič v njegovi zgodovini vpisalo kar 30 slušateljev. To je močno ogrozilo ustaljeni način dela. Študentski ateljeji, ki so dotlej ponujali prostor trem ali štirim ustvarjalcem, so bili zdaj nabito polni. V njih se je drenjalo tudi po 13 umetnikov.

Že pred sprejemnimi izpiti je obiskovala slikarske tečaje in se tam izpopolnjevala v upodabljanju figure, a vendarle ji je bilo v začetku študija težko. Prvi letnik, ki je temeljil prav na upodabljanju figure, ji ni ustrezal, saj se ni čutila dovolj suverene. A danes ve, kako pomembno podlago ji je dal takratni dril. Je bilo pa vsako naslednje študijsko leto prijetnejše in s sošolci niso zamudili skoraj nobene razstave, sicer pa so se družili v ateljejih ob slikanju, pogovorih in poslušanju glasbe. V četrtem letniku sta se, verjetno zaradi številnosti razreda, začela kazati tekmovalnost in rivalstvo: »Nihče pač ne potrebuje 30 slikarjev,« ugotavlja, »pravzaprav nihče ne potrebuje slikarjev. Slikaš preprosto zato, ker je to tvoja notranja nuja.«

Slikanje jo vedno umiri. Je tudi edina stvar, ki jo vedno, ne glede na okoliščine, počne rada. Dobra je v slikanju arhitekture, kjer dopušča dovolj beline, da si oko spočije od ponorelega sveta. Njeno slikarstvo je dobro, ker zmore zaustaviti begajoči pogled. Toda kar naenkrat je hobi postal njen poklic. »Zoprno je, da stvar, ki si jo v preteklosti delal iz veselja, kar naenkrat postane služba, da so tu neka pričakovanja in kvote, ki jih je treba izpolniti, da se preživi,« pravi. Morda je to tudi eden od razlogov, da jo je odvrnilo od osebnoizpovedih tem. Kopanje po samemu sebi se ji ne zdi nekaj, kar bi lahko počela vsakodnevno, sploh ne pred širnim občinstvom.

Težava je tudi sam sistem umetnosti v slovenskem prostoru, ki ne navdaja z upanjem. Sploh ne umetnikov na začetku kariere. Trg umetnin pri nas skoradja ne obstaja, možnosti za preboj je malo, razstav ni na pretek, v ateljih in delovnih sobah se kopičijo neprodane slike in ves čas se je treba boriti za vidnost in preživetje. Ob vsem tem pa je treba vseeno nekako najti motivacijo za slikanje.

Sama je, tudi zato, študij nadaljevala v nemškem Leipzigu. A ker je, kot mnogi drugi, živela v prepričanju, da se slikarju svet odpre, ko prestopi lokalni prag, je bilo soočenje s tujino težko. Klet bloka, kjer je najemala sobo, je bila porisana s kljukastimi križi. Takrat ji ni bilo najlažje na glas priznati, da je Slovanka. Ko je sredi študijskega leta izgubila še pravico do uporabe ateljeja, je večino časa preživljala v stanovanju in tam slikala, popolnoma neodvisna od kraja, kjer je bila. Danes pravi, da je bil Leipzig zanjo vendarle neprecenljiva izkušnja. Tista, ki sta ji jo pomagala prebroditi, pa sta bila slovenska slikarja Mitja Ficko in Suzana Brborović, ki sta se v tem vzhodnonemškem mestu mudila v istem času.

Po vrnitvi v Slovenijo se je srečala z razblinjenimi upi. Njen dan sta zdaj ona in platno. Da prihrani, slika kar v sobi, kjer živi. Tudi po osem ur na dan, saj je njen ustvarjalni proces počasen. Napačna poteza lahko povzroči, da slike ni mogoče dokončati. Sicer pa je prihodnost že premislila in po izteku študijske štipendije bo za to, da preživi, pripravljena poprijeti za katerokoli delo. A najprej bo poskusila znova oditi v tujino, po študijsko izkušnjo ali pa vsaj na daljšo umetniško rezidenco.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.