Saša Eržen  |  foto: Uroš Abram

29. 4. 2016  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Portret

Mateja Benedetti, kostumografinja in modna oblikovalka

... ki svojo prihodnost vidi v ekološki modni znamki

Za njo je doslej najbolj produktivno leto, saj je ustvarila okoli deset gledaliških kostumografij in eno za opero, za katero je bilo treba zasnovati in izdelati nič manj kot 200 kostumov. Gre za opero Otello, ki sta jo producirala SNG Opera in balet Ljubljana ter Cankarjev dom. Zanjo so kostume delali eno leto, a Mateja Benedetti pravi, da je šlo vse gladko, zanjo je bilo celo lažje kot pri kaki predstavi s samo šestimi kostumi.

K operi – pred Otellom je ustvarila že kostumografiji za dve operi v Italiji in eno v Nemčiji, pri vseh štirih pa je sodelovala z istim režiserjem – jo je pripeljal splet naključij. Na povabilo British Councila je predstavila svoje delo, kar je videl Stefan Siegel, ustanovitelj platforme Not just a label, ki je nekakšna baza tisočih najbolj nadarjenih sodobnih modnih oblikovalcev z vsega sveta. Ko je režiser Manfred Schweigkofler za postavitev opere Rusalka v Palermu prek Siegela iskal modne oblikovalce, ki se ukvarjajo tudi s kostumografijo, se je med tristo predlaganimi odločil zanjo.

Strast do risanja in vsega likovnega je gojila od otroštva. Že od vrtca. Krilo in majčko, ki ju je sama ukrojila, je sešila na svoj prvi šivalni stroj Višnja, ki ga je dobila v četrtem razredu. Dve leti kasneje je že vedela, da hoče na srednjo oblikovno šolo. Dve leti je prepričevala starše, da so jo iz rodnega Kopra pustili na sprejemne izpite in šolanje v Ljubljano. Pri šestnajstih je imela prvo samostojno razstavo slik in oblačil v galeriji, pri devetnajstih je samostojno organizirala prvo modno revijo na Obali.

Po srednji šoli je ‘padla’ v teater. Ker ni naredila sprejemnih izpitov na likovni akademiji v Benetkah, se je odločila, da bo eno leto opravljala pripravništvo v Mladinskem gledališču v Ljubljani, kjer je spoznala Alana Hranitelja. Ugotovila je, da jo ustvarjanje gledaliških kostumov bolj veseli kot oblikovanje oblačil. Kljub temu je končala študij na ljubljanski Naravoslovnotehniški fakulteti in odšla vmes na študijsko izmenjavo na Nizozemsko, kjer se je srečala s konceptualnim oblikovanjem, kar je bila še ena od prelomnic v njenem ustvarjalnem procesu.

V petnajstih letih je izdelala več kot 80 gledaliških kostumografij. Za nekaj časa se je odmaknila od mode, saj je v gledališču kot ustvarjalka lažje dihala. A vseeno je največjo potrditev in preboj v svet doživela s kolekcijo svetlobnih oblek z všitimi LED-diodami pred šestimi leti. Takrat se je spoznala med drugim tudi z Eliom Frascom, iskalcem mladih talentov ter urednikom revij visoke mode, kot sta Rendez-vous de la mode in Book sposa, s katerim sta povezana še danes. Frasca, ki ima dober pregled nad svetovnim modnim dogajanjem, njegovemu pogledu ne uide noben modni teden, nobena velika blagovna znamka, je njeno ustvarjanje postavil v širšo, globalno perspektivo ter ji pokazal njene prednosti.

Začela je razmišljati drugače in leta 2013 ustvarila svojo ekološko znamko Terra urbana, ki jo je zelo uspešno predstavila v Galeriji Emporium. V smeri eko mode je sicer razmišljala že od študija, a je bil tedaj edini tovrstni dostopen material ekološki bombaž, pa še tega je bilo mogoče kupiti le v količinah, večjih od tisoč metrov. Pred nekaj leti so se končno pojavile prve ekološke svile, tkanina tencel, ki je narejena na osnovi lesa, ekološka tkanina iz bambusa ...

Ekološka moda je odziv na industrijo tako imenovane hitre mode, ki izkorišča naravne vire in ljudi in spada med največje onesnaževalce okolja na svetu. Zato se je veliko ukvarjala z vrednotami. Zagovarja modne izdelke, za katere so delavci pošteno plačani, tiste, ki čim manj obremenjujejo okolje in nimajo škodljivega vpliva na človekovo zdravje. Njena ekološka modna znamka, ki združuje ljubezen do narave in estetike ter odgovornost do okolja in soljudi, sodi med znamke srednjega višjega cenovnega razreda. Za zahtevnejše kupce pa uporablja dražje materiale, kot sta usnje iz lososa in ekološka svila. Iz njih izdeluje tudi večerne obleke.

Tovrstnih ekoloških modnih znamk je malo. Zato jo vabijo na predstavitve in tedne mode po vsem svetu. Terra urbana je zahteven podvig, v njem, kot sama pravi, vidi smisel svojega življenja, vendar za zdaj le kot hobi, saj vanjo samo vlaga. Preizkuša nove ekološke naravne materiale, kot sta na primer mlečna preja, ki jo izdelujejo iz mlečnega odpadka oziroma skisanega mleka, ali usnje iz jabolk. Išče prodajne poti in dobavitelje. Sedanji so iz Anglije, Nemčije, Nizozemske, iz ZDA, Kanade, Kitajske, Indije, Tajvana in Avstralije. Vzporedno razvija tudi cenejšo linijo ekoloških oblačil TU yoga, njeno proizvodnjo pa načrtuje v Bosni in Hercegovini.

Nekega dne, ko bo imela za sabo močno in številnejšo ekipo ter kapital, ko bosta identiteta in stil blagovne znamke v celoti razvita in prepoznavna, ko bo tudi poslovno kos vsem zahtevam, ki se pojavljajo od zunaj, bo vse njeno ozemlje »poseljevala« Terra urbana, sem ter tja pa bo za dušo še naredila kakšno kostumografijo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.