Goran Kompoš  |  foto: Uroš Abram

11. 3. 2016  |  Mladina 10  |  Kultura  |  Portret

Blaž, producent elektronske glasbe

... ki stavi na izvirnost in avanturizem

Naslov njegovega prvega pravega albuma Don’t Listen To This, ki ga bo 17. marca premierno predstavil na festivalu Tresk, dopušča več interpretacij. Morda gre za subverziven marketinški trik. Ker, saj veste, prepovedi ponavadi dosežejo prav nasprotni učinek. Ampak tisti, ki BlažaAC Gracarja poznajo, vedo, da ustvarjanje jemlje preveč resno, da bi uporabljal takšne trike. Sam pravi, da se je poskušal z naslovom le zavarovati pred morebitnimi očitki, da je album preveč zahteven ali pa naporen. »Težko si namreč predstavljam, da bo ob njegovem poslušanju kdo doživljal podobno evforijo, kot sem jo sam ob njegovem ustvarjanju,« priznava.

Ker bo te dni objavil videospot za prvi singel Friendzone, v katerem se poljubljata starejša ženska in mlajši moški, naslov albuma morda lahko razumemo tudi kot politični komentar. Kot kritiko konservatizma, ki tovrstne zveze, tudi po Blaževi osebni izkušnji, diskriminira podobno kot homoseksualne. Toliko bolj v majhnih krajih, kakršna je njegova domača Izola.

Tudi tisto domnevno »napornost« novih skladb je treba postaviti v pravi kontekst. Za povprečnega poslušalca bo album verjetno res precej ekscentričen. Toda za tiste, ki smo si posluh oblikovali ob glasbi istih ustvarjalcev kot Blaž, ni nič manj ekscentričen pop, ki se ni bistveno spremenil že pol stoletja. Zato ne preseneča, da tisti, ki smo album že imeli priložnost slišati, o njem govorimo v presežnikih. Ja, Blažev občutek za skladanje, drznost in tehnično spretnost je, sploh ker gre za »le« 24-letnega producenta, naravnost osupljiv. Je pa res, da je svoje producentske spretnosti začel piliti pri desetih. In da ima v svoji diskografiji že šest malih plošč. Najboljše skladbe z njih je konec leta 2014 objavil na izvrstnem kompilacijskem ploščku The b Of. Prav ta ga je lani izstrelil med najzanimivejše domače glasbene ustvarjalce.

No, poznavalci domače hip hop scene so ga kot Dpeka opazili že leta 2008. Takrat je v navezi s prijateljem, raperjem Drillom, pod imenom R.I.C. objavil album Masaker, na katerem se je preizkusil kot MC in beatmaker. To je bil čas, ko so se obalni raperji družili in ustvarjali v legendarnem studiu v Luciji, kamor je takrat zahajal tudi danes mednarodno prepoznavni producent Gramatik. Prav po njegovem priporočilu je Blaž leta 2009 pri losangeleški založbi Cold Busted objavil svoja prva solistična EP-ja. Ker pa je založnik vse sile usmeril v promocijo Gramatika, ostali od te izkušnje niso imeli veliko. Zato je sam naslednje plošče objavljal v samozaložbi.

Za hip hop sta ga navdušila takrat vseprisotni Eminem in njegov film Osem milj. V petem razredu je med odmori tudi sam freestylal. S prijatelji se jim je zgodil tudi prvi resnejši nastop na šolskem dvorišču, kjer so odrapali enega od svojih komadov, z njim zmagali na natečaju in ga za nagrado posneli v studiu Radia Koper. Kasneje je poslušal legendarnega hip hop producenta J Dillo, pa elektronske posebneže Aphexa Twina, Boards Of Canada, tudi Radiohead. Potem pa je spoznal še njihovega sodobnega somišljenika Clarka in ta ga je navdihnil, da se je začel tudi sam lotevati bolj drzne in raziskujoče muzike. Ni presenetljivo, da mu je v najlepšem spominu ostal lanski nastop v Kinu Šiška. Za njim je oder namreč zavzel sam Clark.

Sam nikoli ni silil na oder, zato se mu je prvi solistični nastop zgodil šele leta 2011. V izolskem letnem kinu ga je oddelal kot opravičilo za razbito mizo, posledico mladostniškega vandalizma, ki si ga je privoščil ob predstavitvi pesniškega prvenca. Pesmi ne piše več, še vedno pa piše prozo in menda ima za seboj že nekaj romanov. Zakaj torej zadnja leta ustvarja skoraj izključno instrumentalno glasbo? »Pri ustvarjanju glasbe ponavadi izhajam iz razpoloženja, kar mi odpira neomejene možnosti, ki mi jih ni treba pojasnjevati. Pri pisanju pa, če nisi ravno kakšen postmodernist, mora biti sporočilo bolj jasno. Zato se pisanja lotevam veliko bolj racionalno,« pravi.

Sam skrbi tudi za vizualno podobo svojih plošč. Med študijem montaže na AGRFT je vstopil tudi v svet filma in delal kot montažer, režiser, scenarist, pa tudi avtor glasbe, s katero je opremil kar nekaj diplomskih filmov. Pri tem mu je zelo prav prišlo osnovnošolsko učenje klavirja. Že v otroštvu je razvil tudi svoj sistem pisanja aranžmajev, stik s klasično glasbo pa je ohranil tudi denimo tako, da je očeta Ivana, akademsko izobraženega violončelista, povabil k sodelovanju na novem albumu.

Pri nastajanju tega je kot aranžer in bobnar pri nekaj skladbah sodeloval tudi Simon Intihar, s katerim pa sta se zaradi nekompatibilnih osebnostnih lastnosti nedavno razšla. Toda še vedno rad sodeluje z drugimi glasbeniki. Kot (so)producent je pravkar dokončal novo solistično ploščo N’toka, resne načrte ima tudi z zasedbo Bags, v kateri je moči združil z Andrijo Šulićem - Šuljem (Tekochee Kru). Še vedno ga mikajo tudi filmi, pa klasični (godalni) aranžmaji, proza ... Ja, ustvarjalne vneme mu za zdaj niti približno ne manjka.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.