Med prebiranjem gradiv, ki zadevajo 80-letnico konca II. svetovne vojne, sem v reviji Slovensko domobranstvo, leto I., št. 17, naletel na članek »Naša kultura živi«. V članku se opisuje literate – odlikovance, ki so odklonili kulturni molk med vojno ter so »iz bogatih zakladnic svojega duha dali svojemu narodu najboljše, kar so premogli.« 28. marca 1945 je bil v pokrajinski palači kulturni praznik. Komisija pod predsedstvom prof. Jožeta Peterlina, ki so jo sestavljali še člani, urednika Borko in dr. Tine Debeljak ter dramaturg prof. Moder, je predlagala prezidentu Pokrajinske uprave generalu Leonu Rupniku, da podeli naslednjim literatom pokrajinska priznanja in nagrade. Med nagrajenci so bili pesnik Alojzij Gradnik, pisatelja Stanko Majcen in Emilijan Cevc ter posthumno borec – pesnik France Balantič.

Prezident general Rupnik je predlog komisije sprejel ter vsem navedenim mojstrom slovenske besede v znak priznanja za njihovo literarno ustvarjanje podelil pokrajinske diplome in pokrajinske literarne nagrade. Nato je odredil, da se v počastitev za domovino padlega pesnika osnuje »Balantičeva ustanova«, iz katere se bo vsako leto podelila literarna nagrada pesniškemu prvencu. Podeljevanje literarnih priznanj in nagrad naj bi tako postalo trajno. Dogodek se je sicer odvil le dober mesec pred 9. majem 1945, koncem II. svetovne vojne.

Pa vendar pomeni nauk za trenutno stanje pri nas. Lavreate, pesnike, so z lovorjevim vencem ovenčali že Grki in Rimljani, kasneje pa so bili umetniki literati in znanstveniki v vseh družbeni sistemih nagrajevani z najvišjimi priznanji in nagradami. Ali potem referendum o odpravi tozadevnega zakona pri nas pomeni, da ne spoštujemo več tisoč-letne svetovne prakse. Sicer pa komedija zmešnjav nastane ob vsakršni referendumski odločitvi, če en zakon odpravimo, ostane v veljavi obstoječi in priznanja in nagrade se bodo še naprej podeljevale. Glede na to, da po rodu izhajam iz Višnje Gore, ne morem, da se ne bi tudi ob tem primeru spomnil na Jurčičevo Kozlovsko sodbo v Višnji Gori. 

V zvezi s prispevkom »GZS, AmCham z milijoni javnega denarja«, objavljenim 18. aprila 2025 v tedniku Mladina, objavljamo popravek naslednjih navedb:

1. Trditev: “Opozoriti pa gre tudi na Ameriško gospodarsko zbornico (AmCham Slovenija), lobistično organizacijo, ki deluje v korist ameriškega kapitala [...]«

Popravek: AmCham Slovenija je po pravni obliki zbornica, po delovanju pa neodvisna poslovna skupnost, ki si prizadeva za boljše poslovno in življenjsko okolje v Sloveniji. Naše vodilo so vrednote, zaupanje, optimizem, integriteta, sodelovanje in ambicioznost. Naše delovanje se financira iz članarin več kot 400 slovenskih in mednarodnih podjetij. Našo poslovno skupnost tvorijo majhna, srednje velika in velika podjetja. Ponovno poudarjamo, da nismo lobistična organizacija, kar v vašem mediju vztrajno napačno navajate. Je pa zagovorništvo, in ne lobiranje, eden od stebrov našega delovanja. Zagovorništvo pomeni prizadevanje za podporo določeni ideji ali interesu v javnosti ali pri odločevalcih. V našem primeru gre za interes celotnega gospodarstva in s tem celotne družbe, saj je naš pomemben cilj tudi družba blaginje. V okviru zagovorništva deluje 7 delovnih komisij, člani komisij so predstavniki podjetij. Skupno to pomeni več kot 380 strokovnjakov in strokovnjakinj, ki izražajo pogled na gospodarstvo, in argumentirano navajajo predloge za boljše gospodarsko in življenjsko okolje.

2. Trditev: “A tudi AmCham in druge zbornice, ’oaze zdrave pameti’, ki lobirajo za nizke davke in minimalno intervencijo države, visijo na javnih blagajnah [...] »

Popravek: Vsa pridobljena sredstva, vključno z javnimi sredstvi, so namenjena izvajanju projektov v korist gospodarstva, podjetniškega ekosistema, družbeno odgovornih iniciativ ter razvoja mladih talentov. Javna sredstva, ki smo jih prejeli od leta 2022, so bila pridobljena kot rezultat uspešnih prijav in izvedb projektov na javnih razpisih. AmCham Slovenija ne prejema javnega financiranja za osnovno delovanje.

3. Trditev: »AmCham Slovenija pa že dve leti dobiva javni denar za promocijo ameriškega trga in mreženje na njem – torej za svojo temeljno dejavnost.«

Popravek: V projektih, ki so bili javno financirani, nismo promovirali ameriškega trga, pač pa smo pomagali slovenskim podjetjem pri prodoru ali prvih korakih pri vstopu na ameriški trg. Promocija transatlantskih odnosov- torej tako evropskega kot ameriškega trga- je ena od dejavnosti naše zbornice. Kadar pa gre za razvoj trga za posamezna podjetja, pa je to dodatna dejavnost. AmCham Slovenija je bila izbrana na dveh javnih razpisih za izvedbo mednarodnih pospeševalniških programov, v okviru katerih je – skladno z razpisnimi pogoji – sodelovalo 20 zagonskih podjetij. Projekta sta bila izvedena v celoti, transparentno in z rednim poročanjem, v podporo slovenskim podjetjem pri vstopu na trg ZDA. Ne gre za temeljno dejavnost AmCham Slovenija, temveč za posebno projektno aktivnost. 4. Trditev: »Na omenjena razpisa podjetniškega

sklada se je v letih 2023 in 2024 prijavila le in samo zbornica AmCham.« Popravek: AmCham Slovenija je bila na razpisih izbrana v skladu z razpisnimi pogoji in strokovnimi merili. Domnevamo, da smo bili edini prijavitelj, ker je nosilec razpisa sredstva odmeril zelo učinkovito in načrtno ter je bilo zaradi zelo visokih pričakovanj in nizkih sredstev projekt težko izpeljati profitno. Glede na naše dobre povezave v ZDA in učinkovito delovanje smo program izpeljali zelo uspešno in v najvišje dobro slovenskih podjetij. Zato močno nasprotujemo vašim podtikanjem in poskusu zmanjševanja zakonitosti izbora in relevantnosti projekta. Vsi postopki so bili javni, projektno vodenje pa transparentno in pregledno. Rezultat obeh programov so zadovoljna zagonska podjetja, kar je potrdila tudi anketa, ki smo jo izvedli na koncu programa.

5. Trditev: »[...] lobistka tujega kapitala, ki pogosto nastopa proti ’javnemu’ [...]«

Popravek: AmCham Slovenija ne deluje proti ’javnemu’, temveč podpira javno-zasebno sodelovanje in oblikovanje rešitev, ki prispevajo k širšemu gospodarskemu in družbenemu razvoju. Naša vloga ni politična, temveč usmerjena v strokovno razpravo in predloge, ki temeljijo na dejstvih, dobrih praksah in vključevanju deležnikov.

S spoštovanjem.

Spoštovani!

Prosim, da objavite manjši popravek ob površnosti vašega kolumnista Bernarda Nežmaha v njegovem zapisu v reviji Mladina 30. aprila 2025. V Rožni dolini v Ljubljani so se v noči 26. / 27. april 1941 zbrali trije kulturni delavci, med njimi gostitelj Josip Vidmar, Ferdo Kozak in France Šturm ter le trije člani KPS: Aleš Bebler, Boris Kidrič in Boris Ziherl. Sodelovala sta še krščanski socialist Tone Fajfar in sokol Josip Rus. Po vseh dosedanjih pričevanjih med njimi ni bilo literarnega zgodovinarja Franceta Kidriča (1880–1950). Pet oseb, večina prisotnih, ni predstavljala komunistične partije. Avtor neutemeljeno promovira KP kot edino in že tedaj vodilno odporniško politično organizacijo. Za bralce je najmanj podcenjevalno tudi omenjanje žrtve domobranskega nasilja, Franceta Šturma, univerzitetnega profesorja na Filozofski fakulteti, kot zastopnika KP.

Prijazen pozdrav.

V člankih »Vikendpaket v Istri«, objavljenem v tedniku Mladina 18. 4. 2025, in »Vikendpaket v Istri / Bi moral Robert Golob zaradi tega odstopiti?«, objavljenem na spletni strani www.mladina. si 18. 4. 2025, se avtor sprašuje, ali se je protikorupcijska komisija zganila v primeru, ko je Janša letoval v Vili Zlatorog, in odgovori, da se ni. Navede tudi, da se ni nič zgodilo, ko je Janševa vlada na različne funkcije imenovala odvetnika Francija Matoza. Z namenom objektivne in vsestranske obveščenosti javnosti pojasnjujemo, da je Komisija za preprečevanje korupcije obravnavala tako primer letovanja Janeza Janše v Vili Zlatorog kot imenovanja Francija Matoza na mesto neizvršnega direktorja DUTB. V obeh primerih je sprejela ugotovitve o kršitvi določb Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. V primeru Vile Zlatorog vodimo na Komisiji na podlagi odločitve sodišča ponovljeni postopek, ki še ni zaključen, v primeru imenovanja v DUTB pa so ugotovitve pravnomočne. Vprašanje posledic in pravočasnega prevzemanja odgovornosti pa je odraz politične kulture. 

Ena večjih zmag civilne družbe v Sloveniji je bila zagotovo tista, ko so zaposleni na RTV skupaj s prostovoljci iz Inštituta 8. marec in Glasu ljudstva z ramo ob rami ubranili javno televizijo pred pretnjami povampirjenega janšizma. In takrat smo se nadejali, da je normalizacija medijske politike mogoča in da bodo končno prevladali profesionalni novinarski standardi. Kaj se po treh letih resnično dogaja v tej ključni ustanovi medijske krajine? Za površen pregled je dovolj, če nanizamo nekaj neprijetnih izkušenj, katere se, kot kaže, v zadnjem času množijo. Ni treba biti teoretik zarote, da tovrstni trend pripišemo naraščajoči predvolilni histeriji, ki jo skupaj z opozicijo zganjajo mnoge interesne skupine v bojazni pred izgubo privilegijev, ki jih tako slastno uživajo dolga leta.

Vsaj povprečno poučen in motiviran poslušalec ali gledalec bi upravičeno pričakoval nevtralen stil poročanja, pa žal temu ni tako. Nekateri primeri so več kot povedni. Ko je bila v drugo potrjena novela zakona o zdravstveni dejavnosti v parlamentu, je ta nedvomno pomembna novica komajda našla skromno omembo v radijskih poročilih, v prime time terminih na televiziji pa sploh ne. In ko je novinar Igor Bergant v Odmevih gostil sodelujoče v napornih, a uspešnih pogajanjih okoli pokojninske reforme, ni moglo uiti, kako nonšalantno jo je poimenoval z „reformica“ in to kar nekajkrat, tako da je morala Lidija Jerkič povzdigniti glas in zahtevati več spoštovanja. Da sploh ne omenjamo Manice Janežič, ko je nedavno naslavljala aktualna vprašanja premierju, pa spet ni mogla kontrolirati dobesedno zaničevalnega odnosa, ki ga je razkrivala njena neverbalna komunikacija.

Posebna zgodba so intervjuji s predstavniki Levice. Že vrabci na strehi čivkajo, kakšen sovražni odnos gojijo novinarji do njih, verjetno predstavlja komunikacija Uroša Slaka s Pop TV tisto najnižjo točko, ki je sploh mogoča. Pa bi moralo biti drugače? Nihče seveda ne more pričakovati, da tudi novinarji ne smejo biti ideološko opredeljeni. Vendar pozor, ravno tako kot npr. psihoterapevt z nasprotno ideološko orientacijo od klientove, ne more in ne sme podleči skušnjavi, da tak konflikt odkrito izrazi, nenazadnje profesionalna etika tega ne dopušča. In zakaj bi novinarji pri tem bili izjeme? Ali jih omejuje etični kodeks? Ali jih zavezuje k temu, da z vsemi intervjuvanci ravnajo enako? Zakaj se potem do avtoritarnega Janeza Janše, ko nastopi v medijih, obnašajo kot podrepne muhe? Vsi se še spomnimo živčnosti Tanje Starič, kako je izvajala pogovor ob prevzemu oblasti prejšnje vlade. In zakaj res nikoli, res nikoli novinarji stranke SDS ne označijo s pravim ideološkim predznakom, torej kot skrajno desnico? Od kod ta zadrega, od kod pomanjkanje volje, je v ozadju strah pred maščevanjem avtoritarnih nosilcev politične moči? Kakšno podobo novinarjev v javnosti si vodstvo RTV želi? Smo se zato borili za vas? Morda pa gre samo za oportunizem, za dobrikanje bodočemu vladarju, za katerega je marsikdo prepričan, da se bo zagotovo vrnil. S svojim lakajskim vedenjem RTV izgublja tisto edino sidro, ki ga še ima, ta pa korenini v kritični javnosti, zavezani demokraciji. 

Spoštovani g. Gruden!

Po vašem mnenju bi Evropa »morala poskrbeti, da bi imeli vsi ljudje materialne možnosti za zaupanje v demokracijo, da bodo imeli občutek varnosti, da bodo verjeli, da je demokracija sistem, ki lahko poskrbi za njihove interese.« Kot ves preostali svet da malo na evropsko demokracijo, ker jo je doživel na lastni koži, tudi sami Evropejci spoznavamo, da so naše države ukradene, naše skupno dobro pozasebljeno, mi pa varni le, dokler ne postavimo pod vprašaj ustroja družbe, ki nas siromaši, zastruplja in omejuje, da bi lahko neki ljudje bili še bolj bogati, kot so. Takrat nemudoma zapoje pendrek. Zatrdite: »Pametna evropska politika bi morala omogočiti oboje, obstoj socialne države ob hkratni rasti investicij v obrambo.« Vse dosedanje vlade so trdile, da nimamo sredstev niti za evro več socialne države, kot nam jo velikodušno odmerjajo. Zdaj, ko nam grozi pretres gospodarstva zaradi brezumja ZDA, pa naj bi naenkrat imeli dovolj denarja, da ga lahko mečemo v ogenj?

Ocenjujete, »da je možnost ruskih vojaških ali hibridnih napadov na EU bistveno višja kot pa napad ZDA na Grenlandijo.« ZDA so že napadle Evropo – s carinami. S pomočjo spletnih storitev, ki jih koristimo, so o nas zbrale več podatkov kot Rusi in Kitajci skupaj (da o veleposlanikih ZDA, ki se obnašajo kot razbojniki z Divjega zahoda, sploh ne govorimo). Te storitve nam lahko kadarkoli odtegnejo ali zaračunajo ter nas s tem izsiljujejo. In zakaj ne bi napadle Grenlandije? A se vam zdi, da jo bo EU branila?

»V Evropi naj bi imeli politični sistem, ki temelji na demokratičnih in humanističnih, razsvetljenskih metodah,« trdite. »Kar se danes dogaja v ZDA, kar se že leta dogaja v Rusiji, in kar nekateri uspešno uvažajo v EU, je boj proti vrednotam, na katerih je Evropa po drugi svetovni vojni gradila svojo stabilnost in mir.« Humanizem in razsvetljenstvo sta oče in mati evropske obsedenosti s čisto krvjo in narodno pripadnostjo. Evgenika je hči, holokavst pa vnuk razsvetljenstva. Je edina celina, ki ima vse države poimenovane po večinskih narodih (razen Velike Britanije). Ti redno čistijo svoje države: manjšine asimilirajo, segregirajo, selijo, izganjajo, brišejo in iztrebljajo. Medsebojne meje ob vsaki priliki rišejo in prerisujejo s krvjo. Na drugih celinah pa so jih prav vrli Evropejci risali s topovi in ravnilom – tako pred 2. sv. v. kot po njej, in vselej tako, da so narode in ljudstva delili. Genocida niso izumili, so pa iztrebili več ljudstev kot prebivalci vseh ostalih celin skupaj. Tudi koncentracijska taborišča so evropski izum. In tujska legija ne brani ozemeljske celovitosti Francije, ampak zanjo pobija ljudi na drugih celinah … Ko Neevropejcu omeniš človekove pravice, se upravičeno prime za pištolo. Človekove pravice niso bile nikoli mišljene zanje. Navsezadnje so prav evropske vrednote tiste, zaradi katerih EU in večina evropskih držav dejavno podpira izraelski genocid nad Palestinci, kritike pa zapira, odpušča in izganja. Ne trdim, da so ruske vrednote kaj boljše, a naše vsekakor niso nekaj, s čimer bi se lahko hvalili ali česar bi bilo škoda, če konča na smetišču zgodovine.

S spoštovanjem!

V članku Umetnost preživi človeka, zapisu o ponovitvi petdesetletne gledališke predstave Noordung 1995 – 2045, sem pri naštevanju igralske zasedbe pomotoma izpustil Damjano Černe. Igralka je brez dvoma eden od ključnih stebrov te izjemne predstave, in moja naloga je bila, da to tudi poudarim, zato se ji za svojo površnost iskreno opravičujem.

V času od 20. marca, ko je bila sprejeta odločitev vlade, da bo Gorenjska bolnišnica umeščena v Kranju, do danes, je bilo izraženo nestrinjanje vseh gorenjskih občin vzdolž Save Dolinke in Save Bohinjke. Kot rojena Jeseničanka, nekdanja sodelavka ter stalna spremljevalka razvoja zdravstva na Jesenicah moram povedati tudi svoje nestrinjanje glede umestitve Gorenjske bolnišnice v Kranju. Strinjam se z jeseniškim županom, da je ta odločitev v celoti politična. Lahko trdim, da je narejena na pomanjkljivih analizah, morda celo brez kakršnih koli analiz.

Nesporno dejstvo je, da je jeseniška bolnišnica priznana zdravstvena ustanova, z več kot stoletno tradicijo, ki neprestano posodablja svoje delovanje. Pred nekaj leti je z državnim, davkoplačevalskim denarjem zgradila nov urgentni center, heliport, novo garažno hišo, posodobila lekarniško dejavnost ter energetsko in požarno sanirala stavbe. V jeseniški bolnišnici se zdravijo bolniki z vse Gorenjske. Priključena sta ji tudi Posočje in Severna Primorska, saj so povezani z železniško progo. Da ne govorimo o strateški infrastrukturi, železniškem vozlišču tudi z Avstrijo, železniški in cestni promet skozi predor Karavanke, tovarna – jeklarna s pogostimi nesrečami; ne smemo pozabiti na turizem, še posebno zimski turizem in tekmovanja v Kranjski Gori in Planici, idr.

Ob jeseniški bolnišnici deluje srednja zdravstvena šola. Na Jesenicah ves čas dopolnjujejo izobraževanje zdravstvenega kadra, ki je pomemben za razvoj zgornje Gorenjske. Leta 2014 je začela delovati Fakulteta za zdravstvo, pred šestimi leti je bil uveden doktorski študij. Vemo, da je izobraževanje zdravstvenih delavcev vezano na prakso v zdravstveni ustanovi, ob pacientih.

Torej Gorenjska že ima regijsko bolnišnico, na Jesenicah! Ali bi sedaj vse to zavrgli? Kateri odgovoren gospodar bi vrgel denar proč za vse zgrajeno, posodobljeno in, kar je najbolj pomembno, kar zelo dobro in nepretrgano deluje.

In zakaj v bližini Ljubljane graditi Gorenjsko bolnišnico tako rekoč iz nič? To je nerazumno in skrajno potratno. Tako se ne sme razsipati davkoplačevalski denar.

Apeliram, naj se izjasni odbor za nadzor javnih financ, ali je res ceneje graditi bolnico na novo, kot pa povečati kapacitete bolnice, ki že obstaja in odlično deluje.

In šele sedaj naj bi se dogovarjali o tem, kar bi moralo biti opredeljeno že pred ugotovitvijo potrebe o novi gorenjski bolnišnici!

O tem najbolj slikovito priča izjava kranjskega župana, ki je pojasnil tole: „Najprej je treba določiti, kakšna bo vsebina nove bolnišnice. To bo naloga ministrstva za zdravje oziroma posebne delovne skupine, sestavljene iz strokovnjakov zdravstvenega področja, ki poznajo situacijo na Gorenjskem. Skupina bo morala opredeliti vsebino nove regijske bolnišnice in obstoječih bolnišnic, to je Bolnišnice za ginekologijo in porodništvo Kranj, Klinike Golnik, Psihiatrične bolnišnice Begunje ter Splošne bolnišnice Jesenice.“ Poleg tega je tu še Golnik. Minister Arčon je rekel, da se bo v novo bolnico preselila tudi klinika Golnik. Vsi razumemo, da je Golnik na Golniku zaradi svežega zraka in na Golnik hodi cela Slovenija, nihče ne dvomi v njihovo strokovnost. Sprašujem, kako se bodo pljučne bolezni po novem zdravile na zemljišču med avtocesto in mestnim središčem?

Predlagam, da KPK vzame gorenjsko bolnišnico pod drobnogled glede možne korupcije. Kakšni interesi so vgrajeni v odločitev gradnje nove Gorenjske bolnišnice v Kranju, medtem ko bolnišnica že obstaja in odlično deluje na Jesenicah, Kirurgija Bitenc ima gradbeno dovoljenje za gradnjo klinike na Golniku. Se pravi, javno bolnico umikamo z odlične lokacije v onesnaženo okolje, zato da ne bo delala konkurence zasebniku, ki bo še edini ponujal storitve na Golniku.

Jesenice imajo dovolj prostora za širitev bolnišnice na Spodnjem Plavžu, tik ob obstoječi bolnišnici. Ni pa še potrjeno, kje bi bila umeščena regijska bolnišnica v Kranju. Ali bi zopet žrtvovali vso rodovitno zemljo Zlatega polja? Kje je Ministrstvo za kmetijstvo? Vsakega domoljuba boli srce, ko gleda izkop kvalitetnega kmetijskega zemljišča in na istem mestu gradnjo betonskih stavb in trgovskih centrov. Vemo, da se bliža gospodarska kriza in to z nevzdržno hitrostjo. Zavedati se moramo, da bomo potrebovali plodno zemljo za svoje preživetje. Betonskih kolosov ne moremo jesti!

Politiki vedno poudarjajo enakomeren regionalni razvoj. S tako nerazumno, brez argumentov podkrepljeno politično odločitvijo, da se Gorenjska bolnišnica zgradi v Kranju, pa se zopet koncentrira še ena dejavnost na enem mestu, v Kranju. To pomeni osiromašenje zgornje savske doline.

Ne bi rekla, da je stroka odpovedala, ampak je politika poteptala stroko. Prevladala je neustavljiva aroganca različnih kapitalskih interesov in pohlepa.

Pozivam pravnike, zaposlene v Splošni bolnici Jesenice in na občini, da preučijo možnosti izpodbijanja sklepa vlade o umestitvi Gorenjske bolnišnice v Kranju. 

Oglašam se na zapis sicer izjemno prodorne avtorice Stanke Prodnik, ki je po mojem mnenju, ob rednem spremljanju njenih komentarjev, prvič močno zgrešila, in sicer z oceno položaja psihoterapije. Uvodno pojasnilo je nujno – nisem ne psiholog, še manj priložnostni psihoterapevt s kakšnim tečajem ali morda večletnim izobraževanjem, tako da pišem le kot rahlo kvalificirani bralec, ki so ga pa pred dobrim desetletjem psihoterapevti povabili na Bregantove dneve s prošnjo za naslovno predavanje.

Že takrat je bilo vsakomur jasno, da si nihče ne želi zakona, ki bi urejal področje psihoterapije, vseh pa so bila polna usta prizadevanj zanj. Eden najbolj znanih psihiatrov je po mojem predavanju naslednjega dne javno izjavil, da je vso noč pisal pismo ministru in verjame, da se bo področje urgentno uredilo. Seveda se ni zgodilo nič.

Ne da se postaviti boljše diagnoze, kot jo je psihiatrinja prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek – gre izključno za moč in denar. Seveda na obeh straneh. In prav tako so na obeh straneh šarlatani, ki pa jih novi zakon omejuje. Enako so na obeh straneh »čuječi podjetniki« in ne samo na eni, kakor meni Stanka Prodnik. Naj omenim samo osebo, ki je na »pravi« strani psihoterapije, kakor jo opredeljujejo podpisniki protestnega pisma premieru, ki naj bi zagovarjal škodljiv zakon. Ta oseba, s psihoterapevtsko licenco, da ne bo dvoma, je pojasnjevala, da je do izbrisa v Sloveniji neizogibno prišlo zaradi specifične lege planetov.

In če citiram še enkrat Mojco Z. Dernovšek – tudi med psihiatri najbrž nima vsak opravljenih izobraževanj, ki jih bi moral po novem zakonu imeti za tako delo.

Pa še utrinek o usposobljenosti izven »uradne« psihoterapije. Seveda zaveza molčečnosti brani vedeti, kdo vse je bil deležen psihoterapije pri enem največjih strokovnjakov, Zoranu Milivojeviću. Ta je »uradno« zgolj šarlatan. A včasih se uporabniki njegove terapije sami pohvalijo z njim, in zlasti njega, avtorja mnogih sijajnih knjig in učbenikov. Zbirka imen bi utegnila biti zelo zanimiva. Marsikdo si je že pustil šraufati glavo pri njem. Pa ni edini odličen z drugega brega.

Če je doslej neuradno izobraževanje potekalo po evropskih standardih in ne gre za vikend tečaje (ki jih na žalost sicer ne manjka), ampak za večletno usposabljanje, utegne biti strah pred tako usposobljenimi psihoterapevti v resnici le strah pred izgubo ekskluzivnosti oziroma moči in denarja.

Bilo bi slabo za ugled Mladinine sicer odlične rubrike, če bi se dalo pomisliti na izrazito pristranskost ali celo podleganje prepoznavno močnemu lobiranju ene strani.

Trumpova administracija je pravilno ocenila, da je konec svetovnega gospostva kolektivnega imperializma Zahoda pod vodstvom ZDA. Po teoriji Samirja Amina pet monopolov omogoča imperialističnim državam, da si prisvajajo presežno vrednost, ki jo proizvede delavstvo v odvisnih deželah svetovnega kapitalizma. Kolektivni imperializem Zahoda, ki je do zloma neoliberalnih politik okoli leta 2000 še obvladoval svetovno gospodarstvo, je nekatere monopole že izgubil, druge pa izgublja.

1. S tehnološkim vzponom Kitajske, Republike Koreje, Singapurja, Vietnama, Malezije je zahodni imperializem izgubil tehnološki monopol.

2. Na izgubo ideološkega monopola kaže onemogočanje alternativnih stališč o genocidu v Palestini, cenzura ruskih občil v EU, omejevanje in usmerjanje raziskovanja in izobraževanja v ZDA in EU, spopadi okoli ponudnikov elektronskih družbenih omrežij, preganjanje ti. »sovražnega govora« in »dezinformacij«, politična korektnost itn.

3. Monopol pri obvladovanju naravnih virov planeta je načelo že povezovanje v skupini BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika; zdaj so se jim pridružili še: Egipt, Etiopija, Iran, Združeni arabski emirati in nedavno Indonezija). Sankcije proti Rusiji zaradi vojne v Ukrajini so imperialistični Zahod in njegove podpornike (skupaj 45 držav) odrezale od povezav na svetovnem vzhodu in jugu.

4. Imperialistični Zahod še obvladuje finančne institucije in tokove. A menjava v domačih valutah, ki jo spodbujajo države BRICS+, in Nova razvojna banka s sedežem v Šanghaju načenjata zahodni monopol.

5. Doslej je veljalo, da so ZDA najbolje oborožena država z najmočnejšo vojsko. Že poraz ZDA v Vietnamu pred petdesetimi leti je načel ta monopol. Poraz ZDA in Nata v Afganistanu je opozoril, da ni vsa vojna moč v tehnologiji in oborožitvi. Tudi vojna v Ukrajini kaže, da je moč odvisna od konkretnih okoliščin. Trumpova administracija hoče obnoviti zaokroženo narodno gospodarstvo in se je umaknila na pozicije nacionalne države. Od zaveznic in odvisnih držav zahteva, da prispevajo k stroškom zahodnega imperializma, na gospodarskem področju pa jih ima za konkurente.

Trump poskuša s carinami v ZDA vrniti industrijo, ki jo je Biden privabljal z državnimi subvencijami. Kakor je opozoril neortodoksni ekonomist Paul Bairoch, svobodno gibanje kapitala, dobrin in storitev koristi najmočnejšim. ZDA in EU pa nista več najmočnejši gospodarstvi na svetu.

Ljudska republika Kitajska je postala prva po obsegu proizvodnje leta 2008, leta 2017 pa po bruto domačem proizvodu, merjenem po kupni moči. Delež Kitajske v svetovnem bruto proizvodu, merjenem po kupni moči, leta 2024 ocenjujejo na dobrih 19 %, delež ZDA je istega leta znašal 16 %. Od leta 1990 do leta 2020 je delež bruto domačega proizvoda Kitajske v svetovnem bruto proizvodu narasel za 453 %, delež ZDA pa upadel za 21 %. Deleži Združenega kraljestva, Francije in Nemčije so vsak posebej upadli za več kot 40 %, delež vseh skupaj z Japonsko vred za 45,5 %.

Delež ZDA upada v svetovnem merilu, a narašča med ti. »razvitimi« državami. Zato Trump meni, da ZDA ni več v korist, da bi za seboj vlekle »mrtvo težo« manj uspešnih zahodnih držav. Še zlasti, ker Trumpova administracija pravilno ocenjuje, da je za ZDA zdaj odločilno soočenje s Kitajsko, ki jih v marsičem že prehiteva.

Kitajska je leta 2020 prispevala 35 % svetovne industrijske proizvodnje, več kakor naslednjih 8 največjih proizvajalcev skupaj (ZDA 12 %, Japonska 6 %, Nemčija 4 %, Indija 3 %, Koreja 3 %, Italija 2 %, Francija 2 %, Tajvan 2 %). Tudi celotni preostali svet je z 31 % zaostajal za Kitajsko.

ZDA so trikrat bolj odvisne od uvoza kitajskih industrijskih proizvodov kakor Kitajska od ZDA. Odvisnost Kitajske od uvoza iz ZDA se že od leta 2005 pospešeno zmanjšuje. Kitajska je v zadnjih desetletjih naredila tudi tehnološki preboj. Medtem ko je v izvozu Kitajske leta 1995 močno prevladoval tekstil, zdaj z 72 % deležem v izvozu prevladujejo izdelki visoke tehnologije. Med letoma 1996 in 2022 je Kitajska povečala delež izdatkov za raziskave in razvoj v BDP za 332 % (Slovenija za 68 %).

Trumpov obrazec nacionalnega imperializma pripada preteklosti, ko so se imperialistične države soočale v medsebojni konkurenci, kar je povzročilo obe svetovni vojni. Vsak imperializem povzroča vojne, nacionalni imperializem pa še toliko zanesljiveje in hitreje. Zveza Nato je orodje zahodnega imperializma, zato nas članstvo Slovenije v Natu vpleta v imperialistične vojne. Ko se bo Slovenija uprla zahodnemu imperializmu in izstopila iz Nata, bo lahko uveljavljala miroljubno mednarodno in solidarnostno notranjo politiko. To dvoje pa bo tudi najmočnejše poroštvo za varnost njenih ljudi. — Rastko Močnik, Ljubljana

Bom zelo kratek. Ivan Janez Janša ni postal mučenik na veliki petek. Njegov govor po razsodbi je tudi zanimiv, takole med vrsticami je povedal pravi razlog „množičnih“ protestov pred Celjskim sodiščem: da so upokojenke in upokojenci pritiskali na sodišče. Zato imam za Ivana Janeza Janšo eno hudomušno vprašanje: Krivosodje, da ali ne? 

Podpisnice odprtega pisma zaskrbljeno spremljamo pričevanja palestinskih civilnodružbenih organizacij o okrepljenih prizadevanjih izraelske vlade za razgradnjo kritične civilne družbe ter zatiranje organizacij, ki ščitijo človekove pravice.

Z zakonodajnimi in političnimi ukrepi Izrael uporablja finančne, pravne in upravne mehanizme kot orožje za utišanje organizacij, ki dokumentirajo in obravnavajo kršitve človekovih pravic, da bi zatrl nasprotovanje in oviral dostop do pravice. Ti ukrepi so del širše strategije, katere cilj je zaščititi Izrael pred nadzorom in kritiko. Med ukrepi so: Zakon, ki bi uvedel 80-odstotni davek na financiranje civilnodružbenih organizacij v Izraelu s strani drugih držav.

Zakon, ki bi kriminaliziral sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem z zapornimi kaznimi do 5 let za pričanje ali dokumentiranje izraelskih vojnih zločinov.

Direktiva, ki omogoča zavrnitev ali odvzem obstoječe registracije mednarodnim nevladnim organizacijam, ki delujejo na okupiranih palestinskih ozemljih.

Že sprejeti zakon, ki razširja omejitve vstopa in nedržavljanom prepoveduje vstop ali prebivanje v Izraelu na podlagi široko opredeljenih političnih stališč.

Zato pozivamo Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije, Vlado Republike Slovenije, Državni zbor Republike Slovenije in predsednico Republike Slovenije, da se odzovejo na apel palestinskih organizacij in tako z besedami kot dejanji nasprotujejo kriminalizaciji in krčenju civilne družbe.

— Podpisniki: Danes je nov dan, Inštitut za druga vprašanja, Amnesty International Slovenije, Zavod za kulturo raznolikosti Open, PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Gibanje za pravice Palestincev, Društvo Legebitra, Zavod TransAkcija, Društvo Organizacija za participatorno družbo, Zavod Moja mavrica, Zavod za podporo civilnodružbenih iniciativ in multikulturno sodelovanje, Pekarna Magdalenske mreže Maribor, Uredništvo spol. si, Društvo Humanitas - center za globalno učenje in sodelovanje, Revija Borec - Založba Sophia, Zavod Bob, Zasuk - sindikat za ustvarjalnost in kulturo, Zavod Voluntariat, Društvo OVCA, Društvo SOS telefon, Slovenska filantropija, Združenje za promocijo prostovoljstva, Društvo DIH - Enakopravni pod mavrico, Umanotera, IŠSP - Inštitut za študije stanovanj in prostora, Zadruga Zadrugator, CNVOS, Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, Mirovni inštitut, Center za družbeno raziskovanje – CEDRA, Društvo za nenasilno komunikacijo, Zavod Utopija, Klub Monokel, Inštitut 8. marec, Sindikat združenega dela SILA, Ustanova nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon, Info center Škuc, Forum za enakopraven razvoj, Društvo Alternator, Zveza društev Mladinski center Postojna, Iniciativa mestni zbor Maribor

Tri leta in še nekaj se razpravlja o Ukrajini kot žrtvi agresije, kot da se je vse začelo z izvolitvijo komika Zelenskega za predsednika države. Pozabljeno je vse, o čemer so mediji poročali prej, in o političnih igricah nesposobnih politikov. Sploh pa se ne govori o tem, da ima Ukrajina neko predzgodovino, zaradi katere je zelo heterogena, politiki pa je niso znali ustrezno voditi, tako da je končala v državljanski vojni. Ruska agresija je bila namreč zunanji poseg v državljansko vojno. Vpogled v te okoliščine je nujen. Kaj pomeni nesposobnost politikov, nam je dobro znano iz domače zgodovine. Spomnimo se samo škode, ki jo je Sloveniji nakopal Peterle, tako za ekonomski položaj Slovencev v Italiji kot za kvaliteto primorske avtoceste, za preprečitev katastrofalnega dogovora v zvezi z Osimom pa ga je moral Drnovšek odstaviti kot zunanjega ministra! Jelcinova razpustitev Sovjetske zveze je privedla naslednice v položaj, ko so v mnogih, tudi v Rusiji in Ukrajini, zagospodovali oligarhi, ki so se polastili gospodarstva. V Rusiji je potem prišel na oblast Putin in za utrditev svoje oblasti neusmiljeno obračunal z upornimi oligarhi, druge pa je vključil v sistem. Kaj si o tem sistemu mislimo,  je drugo vprašanje, ve pa se, kdo je na oblasti. V Ukrajini pa je drugače: oligarhi so se izmenjevali na oblasti, in natanko se ve, kateri je lansiral Zelenskega. Tragedija Ukrajine, ki bo iz vojne izšla zmanjšana in ponižana, korenini v tem, da so bili vsi politiki, ki so jo vodili po osamosvojitvi, pod ravnijo, ki so jo zahtevale razmere.

Ukrajina je zelo obsežna. Kot država je nastala v letih 1917-19, na koncu kot socialistična republika. Njena tedanja zahodna meja je bila rezultat poraza boljševikov v vojni s Poljaki, njeno jedro so bila ozemlja, ki so bila od 16. do 18. stoletja pod oblastjo litovskih knezov oziroma poljskih kraljev, dodana pa so bila ozemlja ob Azovskem in Črnem morju, ki so bila osvojena pod rusko carico Katarino Veliko. Na ta ozemlja namiguje Putin, ko v zvezi z Ukrajino kritizira Lenina. Ko je leta 1945 Ukrajina postala članica OZN, se je zaradi zmage v vojni povečala na račun Poljske (Galicija z Lvovom), Češkoslovaške (Podkarpatska Rusija z Užhorodom) in Romunije (severna polovica Bukovine in Besarabsko primorje). Te dežele so imele drugačno predzgodovino: Podkarpatska Rusija je bila do 1918 del Ogrske, slovanski prebivalci pa so bil imenovani Rusini ali Ruteni, tam so v hribih živeli tudi Huculi. Bukovina je bila od 1775 avstrijska in nato romunska, današnja Republika Moldavija in Besarabsko primorje pa sta bila do 1917 ruska. Nikita Hruščov, ki se je delno čutil Ukrajinca (ukrajinska verzija njegovega osebnega imena je Mikita Sergijovič), je leta 1954 Krim izključil iz Rusije in ga priključil Ukrajini.

Velikost države in različnost zgodovine bi narekovala državno ureditev s senzibilno členitvijo ozemlja, morda na način nemških dežel, a izbrali so prav nasprotno: unitarno državo. Niti do manjšin, ki jih je Ukrajina prodobila s širitvijo (Poljaki, Nemci, Madžari, Romuni in drugimi), niso vzpostavili normalnih razmer, niti niso razčistili, kaj pravzaprav so Rusini, najbolj obremenjen pa je bil odnos do rusko govorečih. Tu se sprepleta več zadev: Na eni strani je nesporno, da je bila ukrajinščina v carski Rusiji podcenjevana, večkrat celo prepovedovana. Po drugi strani so bili Ukrajinci, zlasti ukrajinski kozaki, močno soudeleženi v osvajanju Sibirije in v kolonizaciji novo pridobljenih ozemelj. Več ruskih pisateljev je izviralo iz Ukrajine, denimo Gogolj. Ob osamosvojitvi je vsak šesti Ukrajinec govoril samo rusko. In jezikovna pripadnost se ni, tako kot morda pri nas, ujemala z nacionalno pripadnostjo. Denimo na Irskem ne prevladuje irščina, le čuvajo jo kot zaklad. Ne govori ravno za razsodnost in sposobnost politikov, da so se lotili izganjanja ruščine in s tem obrnili proti sebi ljudi, ki niso imeli nič proti temu, da so državljani Ukrajine, niso pa se bili pripravljeni odpovedati svoji materinščini. Teh je bilo največ na ozemljih, ki so bila osvojena pod Katarino Veliko, in surovost, s katero so z njimi obračunavali unitaristi, je pripeljala do upora, tudi do razkola v oboroženih silah. Za ozemlja, ki jih je Rusija osvojila konec 18. stoletja, je nastalo ime »Nova Rusija«. Stvar bi bilo še mogoče rešiti, rešitev je ponujal sporazum iz Minska, a ukrajinski politiki ga niso hoteli izvajati, sledil je drugi sporazum iz Minska, ki se je izkazal le za zavlačevanje. Poseben problem je bil Krim. Rusija je imela na Krimu mornariško bazo, s priključitvijo polotoka Rusiji je prehitela nasprotno akcijo. Na Krimu so bili Ukrajinci manjšina, dve tretjini sta bili Rusov, pomembna manjšina so bili Tatari. Reakcije na aneksijo Krima so bile pomenljivo polglasne. Končno je prišlo do oborožene intervencije v državljanski vojni, in sicer z napadom na Kijev, zatem pa na glavni cilj: Donbas. In tragična agresivna vojna se je začela.

Že od Jelcinove razpadajoče Sovjetske zveze je bilo v ruskem in ukrajinskem kotlu obilo tujih kuhalnic. Putinov obračun z oligarhi jih je v Rusiji zelo oslabil, v Ukrajini pa so se zelo močno mešale, in Putinove kuhalnice iz Rusije tudi niso mirovale. Zaničljiv izrek ameriške kuharice gospe Nuland na račun evropskih kuhalnic je dovolj znan. Ko so domača nesposobnost in tuje kuhalnice pripeljale do državljanske vojne, se je začela oborožena ruska agresija s posegom v ukrajinsko državljansko vojno, vanjo je na ukrajinski klic na pomoč vstopilo atlantsko zavezništvo. Ko pa je Trump ugotovil, da se vojna ne izplača (več), je nastopila ura resnice za Ukrajino in za ameriške evropske vazale. Ukrajina bo zmanjšana in ponižana, vazalna Evropa materialno ofrnažena in pognana v oboroževanje, Rusija s priznanim kosom agresije in svet z napol legalizirano »pravico« do spreminjanja meja s silo. Naj si želim v takem svetu še veliko let?

Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je v zadnjem obdobju v zakonodajno obravnavo posredovalo vrsto sistemskih sprememb na področju vzgoje in izobraževanja. Že dlje časa je v parlamentarni obravnavi novela Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, v zgodnejših fazah obravnave pa so še Zakon o vrtcih, Zakon o osnovni šoli, Zakon o maturi in Zakon o šolski inšpekciji. Podpisniki opozarjamo, da mnoge predlagane rešitve niso niti sistemsko niti strokovno premišljene, nekatere pa tako izrazito posegajo v kurikularno in sistemsko zasnovo vzgoje in izobraževanja, da bi bilo pred njihovo uvedbo potrebno doseči širši strokovni konsenz ter opraviti tudi javno razpravo.

Zakon o vrtcih vključuje nekatere sistemske in strokovno neustrezne rešitve, ki se nanašajo na kakovost in pravičnost predšolske vzgoje. Čeprav nataliteta pada in so znani izsledki številnih raziskav o povezavi strukturne in procesne kakovosti ter o neposredni povezavi števila otrok v oddelku z njihovim razvojem in učenjem, se ohranja fleksibilni normativ števila otrok v oddelku, ki je bil uveden v času čakalnih vrst za vključitev v vrtec. Normativ o tedenski delovni obveznosti vzgojiteljice za zgodnjo obravnavo otrok je neustrezen in ne upošteva, da te ne opravljajo le neposrednega dela z otroki v oddelku, pač pa ob tem še veliko dodatnega strokovnega dela. Nedomišljena in v celoti nedodelana je rešitev o krajših programih, ki naj bi potekali v obsegu 240 ur letno in sicer zadnje leto pred vstopom otrok v šolo, in to »obvezno« za otroke s t. i. posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami (romski otroci, otroci tujcev, otroci s posebno družinsko problematiko). Rešitev se bere kot diskriminatorna in dvomljiv je tudi njen pedagoški učinek. Določilo, da se bodo zasebni vrtci v prihodnje financirali na podlagi koncesije, ki naj bi jo občina razpisala, če bo v javnih vrtcih premalo mest za vse otroke, pomeni odmik od že doseženega koncepta urejanja zasebnih vrtcev, in sicer da zasebni vrtci bogatijo javno ponudbo in staršem omogočajo izbiro.

V zakonu o osnovni šoli se največ sprememb obeta na področju vzgojnega delovanja, predvideva pa se tudi uvedba novega obveznega predmeta tehnika in digitalne tehnologije, ki naj bi postal del predmetnika OŠ v 7. razredu. Nov obvezni predmet se uvaja, čeprav ni jasno, kakšni naj bi bili cilji in vsebinska zasnova novega predmeta, kdo naj bi predmet poučeval – kar je še posebej relevantno vprašanje ob perečem pomanjkanju učiteljev –, zlasti pa ni razumljivo, zakaj bi predmet s praktično enakim imenom uvajali v predmetnik 7. razreda, kjer že poteka pouk predmeta tehnika in tehnologija. Gre za tako nedorečeno kurikularno spremembo, da predlagamo njen umik iz zakonske novele.

Prav tako predlagamo premislek o rešitvi, ki predvideva ponovno uvedbo opisnega ocenjevanja v 3. razred osnovne šole: vrsta razlogov in kritik je namreč pred več kot desetletjem botrovala odločitvi, da opisno ocenjevanje v 3. razredu nadomestimo s številčnim.

Največ sprememb na področju osnovnošolskega izobraževanja se sicer nanaša na vzgojno delovanje osnovnih šol. Povsem nedomišljeni so predlogi ukinitve vzgojnega načrta in selitev opredelitve vzgojnih dejavnosti v letni delovni načrt ter popoln izbris zahteve po oblikovanju individualiziranega vzgojnega načrta za učence, ki so prejeli vzgojni opomin. Da se vzgoja znajde kot dodatek vzgojnim ukrepom za zagotavljanje varnosti (60.i člen), pa je za šole povsem neprimerno sporočilo. Hkrati s tem se zaostruje možnost prešolanja učenca brez soglasja staršev in možnost izreka vzgojnega opomina, ki ni več skrajno disciplinsko sredstvo, ki se izreče, ko vzgojne dejavnosti ob predhodnih kršitvah niso dosegle namena. Predvsem pa se v novem poglavju Zagotavljanje varnosti šolam dodeljujejo pooblastila v zvezi z organizacijo izobraževanja izven oddelka ali skupine, omejitvami rabe elektronskih naprav in pregleda osebnih stvari, ki naj bi jih določala šola sama, čeprav gre za grobe posege v pravice učencev (do šolanja in do osebnega pregleda ter začasnega zaseganja otrokove lastnine), ki bi jih moral natančno določiti zakon, njihovo upravičenost pa bi morali preveriti Varuh otrokovih pravic in pravni strokovnjaki s področja kazenskega in procesnega prava. Uvajanje normativnih predpisov in protokolov ravnanja hkrati uvaja kulturo reševanja konfliktnih dogodkov, ki je značilno birokratska, s čimer se v delovanju šole izgublja vzgojna komponenta.

Opozoriti želimo tudi na izjemno sporne spremembe Zakona o maturi, ki predvideva, da bodo dijaki srednjih strokovnih šol lahko opravljali poklicno maturo s tremi predmeti splošne mature in si s tem pridobili omejen dostop do študija na univerzi. Če se je s predlagatelji mogoče strinjati, da se pri obeh maturah pojavljajo težave in izzivi, ki jih je treba resno obravnavati, pa aktualni predlog vnaša v sistem nove težave in nejasnosti. Predlagana 5-predmetna poklicna matura v učinku ne bo zgolj ena od oblik poklicne mature, kot je zapisano v predlogu Zakona, ampak gre v resnici za nov tip mature oz. nov tip zaključevanja srednješolskega izobraževanja. En izobrazbeni standard (en program) bo torej vodil do dveh izhodov z različnimi nadaljnjimi možnostmi tako z vidika nadaljnjega izobraževanja kot z vidika zaposljivosti. Ocenjujemo, da to ni ne strokovno smotrno ne legitimno in pravično. Poleg tega predlog ni usklajen s kurikularno prenovo, ki temelji na Izhodiščih za prenovo katalogov znanja za splošnoizobraževalne predmete  v poklicnem in strokovnem izobraževanju ter Izhodiščih za pripravo izobraževalnih programov v nižjem, srednjem poklicnem in srednjem strokovnem ter poklicno tehniškem izobraževanju. Noben od omenjenih dokumentov te nove oblike mature ne predvideva. Zelo nepremišljen pa je predlog tudi z vidika organizacijskih in kadrovskih vprašanj, ki bi jih bilo, še posebej zaradi perečega pomanjkanja učiteljev, premisliti in tudi rešiti, preden spreminjamo zakon. Nenazadnje, če priprava dijakov srednjih strokovnih šol ne bo enako kakovostna kot je priprava gimnazijcev, bo to povzročilo tudi znižanje standarda gimnazijske izobrazbe, saj se maturitetni izpiti ocenjujejo s ponderiranjem, s katerim se zagotavlja okoli 90 % uspešnosti dijakov na maturi. Skrb za ohranitev kakovostne gimnazije se lahko prevesi v svoje nasprotje.

Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje pozivamo, da iz postopka umakne strokovno sporne in sistemsko nedomišljene predloge rešitev, s katerimi se parcialno posega v zasnovo sistema vzgoje in izobraževanja. To je praksa, ki v našem prostoru na tem področju prevladuje že zadnji dve desetletji – in bil bi skrajni čas, da se z njo preneha.

— Dr. Danijela Makovec Radovan, dr. Katja Jeznik, dr. Robi Kroflič, dr. Ljubica Marjanovič Umek, dr. Klara Skubic Ermenc in dr. Damijan Štefanc, prvopodpisani

Novinar v članku z zgornjim naslovom ugotavlja, da je predlog posvetovalnega referenduma o povečanju vojaških izdatkov neizvedljiv, ker ga ne bi podprla parlamentarna večina oziroma bi ga prepovedalo ustavno sodišče. Prvo drži, saj se politični razred zaveda, da natovska politika nima večinske podpore naše javnosti, zato ne bo tvegal referenduma. Drugo pa ne drži, ker se ustavna omejitev nanaša zgolj na zakonodajne referendume.

Posvetovalni referendum je torej dopusten. Po mojem je tudi potreben. Če ne, se bo zgodilo, kot pravi novinar: »Nazadnje o tem ne bosta odločila ne Levica ne ministrstvo za obrambo, nazadnje bodo nakupi in stroški povezani s tem, kar se bo predsedniku vlade uspelo dogovoriti v Bruslju in na sestanku voditeljev držav članic Nata.« Zakaj ne bi predsednik vlade v Bruslju tokrat zastopal jasno izraženega stališča državljank in državljanov? Bi bilo to preveč demokratično za »demokratično Evropo«? 

Milijarde za nova orožja, zaklonišča, zaloge hrane, nam nalaga zmedena EU. Kot da na svetu ni že dovolj orožja, da

se z njim že sedaj lahko do konca pobijemo?

Kako naivno smo sprejeli ta medijski nateg prepotentnih generalskih lobijev in njihovih političnih izvajalcev, beri NATA, Trumpa, Putina, Netanjahuja in drugih. O vojnih žariščih, ki jih sami ustvarjajo z uspešno demontažo OZN, na račun EU, z ustrahovanjem vseh demokratičnih držav.

Deuschland über Alles, America Great; se vam ne zdi podobno?

Se ponavlja zgodovina, ko je Hitler začel morijo na podoben način?

Tudi on je najprej sklenil »kravjo kupčijo« z Rusijo (takrat Sovjetsko zvezo), da si je zavaroval hrbet za svoje »strateške cilje«. Kot sedaj Trump za Grenlandijo, Panamo, Kanado.

Če kdaj, je sedaj skrajni čas vseh držav sveta, demokratičnih politikov, levih zelenih, predvsem pa mladih, za skupni nastop za ustavitev zla, za rekonstrukcijo OZN, ukinitev veta!

Odrinjena EU bi lahko bila odločilna pobudnica, skupaj s Kitajsko, ki se je Trump edine boji. Če ameriško - rusko kupčijo o napadeni Ukrajini kot vzorec sprejmemo, so padle vse meje! Danes v Ukrajini, jutri povsod.

Sankcije EU proti Rusiji ne smejo prenehati, še povečati jih je potrebno!

In jih tudi takoj sprejeti za Izrael, ki pred našimi očmi izvaja genocid nad Palestinci in mirno tolče tudi po sosedah, suverenih državah, Jordaniji, Siriji, Jemnu.

Zaradi terorističnega napada Hesbolaha so izraelski vojaki pobili stotine novinarjev, zdravnikov, mirovnikov in več kot 50.000 Palestincev, uničil vse njihove domove, šole, bolnice, infrastrukturo.

Izrael je s tem ustvaril tisoče novih Hesbolahovcev, Hamasovcev, Hutijevcev, ki se bodo želeli maščevati za to morijo.

Vsak razumen človek ve, da se s tanki in avioni ne bori proti terorizmu. Samo z dobrososedskim sobivanjem je to mogoče. Izrael v 70. letih od ustanovitve države ni tega sposoben narediti, samo z orožjem ustrahuje vse svoje sosede in krade njihovo posest. Svet mora preprečiti taka barbarstva in botre takega početja!

Skrajni čas je, da anemična EU začne mirovno pobudo z vsemi državami sveta in uveljavitev, močno vlogo OZN za ustavitev tega enoumja.

Spoštovani.

Posebna številka Mladine, ki govori o populistih, v naslovnici navaja imena politikov, ki naj bi jih šteli med populiste. V Wikipedii beremo: „Populizem je oznaka za način političnega delovanja, pri katerem politik poudarja, da je na strani „ljudstva“ proti »elitam« in daje obljube, všečne čim širšim družbenim slojem“. Če izhajamo iz tega kriterija, se lahko vprašamo, ali so bili populisti politiki, ki družbo niso delili na „ljudstvo“ in „elito“, ampak so jo videli kot razredno družbo, kjer en razred izkorišča drugega tako, da si prilašča rezultate njegovega dela. Ali je pri „revolucionarjih“ kot smo jim včasih rekli, danes so pa menda to pupulisti, res šlo samo za všečne obljube, če pa so dejansko izvedli socialistično revolucijo - torej razlastili kapitaliste, jim odvzeli lastnino kot so tovarne, zemljo, ipd., ki jim je omogočala prisvajanje tega, kar so ustvarili delavci?

V prispevku o Leninu avtorja, ki o njem pišeta 100 let po njegovi smrti, Avstrijca, ki nikdar nista živela v Rusiji in sta bila vzgojena v protisocialističnem duhu, govorita o njegovem značaju: „fanatičen morilec“, „v času svojega življenja na ljudi ni naredil ravno dobrega vtisa“, „bil je kot morebitni kupec hiše, ki pride na razvaline in vidi palačo“ in se čudita, kako mu je uspelo prepričati množice. Zaradi svoje zaslepljene vzgoje očitno ne vesta, da je v carski Rusiji šlo za brezupen položaj delavcev in kmetov, ki so umirali od lakote, ker car ni bil pripravljen sprejeti nobene reforme. Iskanje vzrokov in posledic omenjenih avtorjev niti ne zanima. In verjetno si tudi mnogi drugi, ki so dobro situirani, danes težko predstavljajo, kakšno je bilo življenje tistih, ki so umirali od mraza in lakote ... Ali ni ravno njuno (in njima podobnih) gledanje na preteklost „populistično“?

Einstein, ki je živel v času Lenina, je o njem 1929. leta zapisal: »Lenina častim kot človeka, ki se je popolnoma žrtvoval in vso svojo energijo posvetil uresničevanju družbene pravičnosti“. Torej pet let po Leninovi smrti povsem drugačno mnenje o Leninu od tistega, pisanega po 100-tih letih!?

V uvodniku je zapisano, da strah in laži ustvarjajo pogoje za populiste. Tisti, ki so zagovarjali razredni boj, niso širili strahu med izkoriščanimi, ampak so rešitev za spremembo njihovega položaja videli v boju za njihove pravice, boju kot rešitvi iz brezupnega položaja (za kar niso potrebne ne laži ne obljube). In zato so jim izkoriščane množiče sledile.

Populisti vedo, da je pot do njihovega vzpona na oblast vnašanje razdora v družbo, „divide et impera“: ščuvanje ene skupine proti drugi, množice proti „eliti“, proti manjšinam (nekdaj Judi, danes migranti, kulturniki itd.).

Populisti tudi vedo, da „ponovljene laži postanejo resnica“. Zato je treba od politika, ko prvič izreče laž, zahtevati argumente, oziroma to laž javno razkrinkati. Javno govoriti o zavajanjih in nepravilnostih politike je zato dolžnost vsake demokratične družbe.

Eno takih zavajanj je tudi trditev desnih populistov, da ko bodo znižali davke, bo to bolje za množico, za delovne ljudi. Znižani davki bodo omogočili večjo proizvodnjo, večje zaposlovanje, večjo gospodarsko rast itd. A na plečih delavcev. Z znižanjem davkov bodo namreč delodajalci lahko zaposlili več delavcev in za nižje bruto plače, lastnik kapitala pa bo zato koval večje dobičke. Ali nam hočejo povedati, da bodo Muski in Trumpi takrat, ko bodo imeli dovolj velike profite, nekaj drobtinic odstopili tistim, ki jih zaposlujejo? Verjetno tudi sami ne verjamejo v tako velikodušnost bogatih, zato je zavajanje, da bo znižanje davkov vplivalo na izboljšanje položaja delovnih ljudi, populizem brez primere. 

Film Adolescenca je zelo dober pokazatelj realnega stanja zahodnoevropske civilizacije. Gre za nasilje mladostnikov nad mladostniki. Beremo o nasilju nad starostniki. Beremo o nasilju nad ženskami. Beremo o nasilju nad zaposlenimi. Duh Weimarske ustave se je rešil vseh okovov. Družba (in pravo) vedno bolj poveličuje osebne svoboščine in pravice. Končno smo se osvobodili vseh totalitarizmov in jih tudi javno obsodili. Vsake omejitve individualnih pravic ali poseg vanje opisujemo kot povratek totalitarizma.

Ker se nam družba ruši pred našimi očmi, potrebujemo nekega zunanjega sovražnika. Potrebujemo Ruse, begunce, priseljence itd. - odvisno od politične ideologije posamične politične opcije. Domačini so ja angelčki, ki jih ogroža hudobni zunanji sovražnik. Zveni znano - vsaj za tiste, ki smo še služili JLA (pojasnilo za mlajše - vojska prejšnje Jugoslavije).

Lahko pogledamo samo primere iz naše domovine iz zadnjih 14 dni. Mediji objavljajo tisto, kar ljudje radi beremo. Organi so seznanjeni. In tukaj se zgodba zaključi. EU naj bi izvajala skupno notranjo varnostno politiko. Film in dogajanje pri nas in v tujini kažejo na vso nesposobnost organov EU; na nesposobnost celotne evropske politike.

Ta EU naj bi sedaj imela program oboroževanja držav članic za obrambo EU. Gre za najboljši in najdražji vic v zahodnoevropski civilizaciji doslej. Kako se bomo zaščitili navzven, če nismo v EU pozabili učinkovito zaščititi niti lastnih otrok, starostnikov, žensk?

Ali se organi EU in NATA sploh sprašujejo, kaj se bo zgodilo, ko bodo eskscesni (se opravičujem - socialno problematični) prišli do tega orožja. Lahko upravičeno pričakujemo, da bodo rezultati takšnih ekscesov vedno bolj tragični.

Rušenje sociale na račun kapitala vsekakor ne povečuje kohezije družbe in zmanjšuje pojavnost ekscesov. Glede na izkušnje iz vojne na ozemlju bivše SFRJ se lahko zgolj previdno vprašamo, koliko orožja bo preplavilo črni trg EU po vojni v Ukrajini. Tudi prisilno “zelenjenje” EU na življenjske stroške državljanov ne vpliva ravno blagodejno in verjetno tudi ne na zmanjševanje ekscesov.

Dejstvo je, da sta tako Komisija EU kot tudi parlament EU popolnoma izgubila kompas in očitno nista dorasla stanju v zdajšnji zahodnoevropski civilizaciji. Opravka imamo z moralnim razkrojem zahodnoevropske civilizacije ob pomoči vseh prisotnih političnih opcij v EU.

Namesto železnine raje namenimo sredstva in energijo za zaščito naših mladostnikov, starostnikov in žensk. EU denar raje namenimo za gradnjo socialnih stanovanj, za ohranjanje socialnih pravic, za vzgojo v medsebojnem spoštovanju. To so vrednote, ki so jih ljudje pripravljeni braniti.

Sedanje zanemarjanje pomena socialnih pravic in enakosti dejansko varnostno bolj ogroža EU, kot pa strašenje z Rusi. Očitno posamezniki, ki v mednarodnih organizacijah začnejo z dobrimi prihodki, izgubijo stik z realnostjo. Tudi za NATO in EU veljajo Parkinsonovi zakoni (tudi tisti o večanju birokracije). Torej sta trenutno NATO in EU s svojo politiko za državljane in organe EU največja sovražnika.

Mogoče pa bi morali dati državljansko pobudo, da mora EU najprej poskrbeti za socialno in ostale varnosti državljanov EU (in to na račun kapitala), predno se začnemo pogovarjati o nabavi železja.

Zavod Mednarodna Mreža Antifašistov (MMA), ki smo ga ustanovili decembra 2024 predstavniki Slovencev, Hrvatov in Italijanov, je prostovoljno, samostojno, nepridobitno združenje fizičnih in pravnih oseb, ki delujejo na področju ohranjanja zgodovinske resnice, spomina na protifašistično borbo in vrednot narodnoosvobodilnega boja. Ustanovljeni smo bili z namenom, da zaradi vse večjega širjenja oblik sovražnega govora, nestrpnosti in poskusov revidiranja zgodovinskih dejstev mobiliziramo strokovno in laično javnost za ohranjanje vrednot in dediščine protifašizma v sodobnem svetu.

Na začetku letošnjega leta, ko obeležujemo 80. obletnico osvoboditve izpod nacizma in fašizma, smo želeli izpeljati plakatno kampanjo na Tržaškem, Goriškem in v Ljubljani, s katero bi širšo javnost opozorili na zgodovinska dejstva fašističnega režima od njegovega vzpona leta 1920 do kapitulacije leta 1943 in jih italijanska ter delno tudi slovenska politika že desetletja sistematično zavrača, relativizira in sprevrženo uporablja za dnevno politiko. Kampanja bi bila posebej pomembna tudi zato, ker se fašizem ponovno krepi v naši neposredni soseščini ter širše v Evropi, dobiva nove oblike in nevarno ogroža demokratične odnose med ljudmi in narodi.

A pri izvedbi kampanje smo naleteli na nerazumljive ovire. V Trstu in Gorici, smo za izvedbo brez težav dobili vsa potrebna soglasja, medtem ko v Sloveniji koncesionarja plakatnih mest, Europlakat in Insmedia, naše prošnje nista odobrila. Naš cilj je bil, da bi akcija potekala sočasno v obeh državah, vendar zaradi zavrnitve v Sloveniji tega nismo mogli uresničiti. Predlagane vsebine za oglaševanje so izključno zgodovinska dejstva, ki kažejo na škodljive posledice, ki jih je povzročal Slovencem fašizem in so že sedaj dosegljiva v dokumentih in literaturi.

Na plakatih bi javnost lahko med drugim prebrala izjave fašističnega diktatorja Benita Mussolinija kot na primer "Mislim, da lahko žrtvujemo 50.000 Italijanov za 500.000 barbarskih Slovanov" ali "Laž mora biti velikanska, da bi ji ljudje verjeli", njegovega podsekretarja v vladi Francesca Giunto: "Slovansko vprašanje bomo rešili z ognjem in mečem", ministra Giuseppeja Bottaija: "Slovanizacija naših ozemelj je kot rak, ki ga je treba izrezati", ali izjave v italijanskem parlamentu leta 1918: "Slovani so manjvredna rasa, ki mora služiti, ali izginiti". Objaviti smo želeli tudi podatke, da je bila z okrožnico Tolomei prepovedana vsakršna uporaba slovenskega jezika v javnem življenju, da je bilo uničenih 1800 knjižnic, 40.000 knjig, 100.000 slovenskih imen je bilo poitalijančenih. Fašizem je ustanovil 40 italijanskih taborišč smrti, na Rabu je bilo 15.000 internirancev in 1435 mrtvih, v Gonarsu 7000 internirancev in 453 mrtvih, okoli okupirane Ljubljane so postavili 30 km bodeče žice...Sama dejstva!

Za pojasnilo smo se obrnili na Oglaševalsko razsodišče, ki je v svojem mnenju (št. 452 / 23. 1. 2025) potrdilo, da je predlagana vsebina plakatov zgodovinsko točna, temelji na dokumentiranih citatih in dejstvih ter ne krši določil Slovenskega oglaševalskega kodeksa. Oglaševalsko razsodišče je kljub temu izrazilo skrb, da bi plakati lahko "iritirali določene skupine gledalcev", posebej v luči evropske prestolnice kulture – GO!2025 in dodalo, da je odobritev oglaševanja stvar “poslovne odločitve”.

Menimo, da bi zgodovinska resnica lahko iritirala le pripadnike fašistične ideologije, ki je ustavno prepovedana tako v Republiki Sloveniji kot v Italijanski republiki. Skrb za občutke morebitnih simpatizerjev prepovedane ideologije pa ne more in ne sme biti razlog za omejevanje predstavljanja zgodovinskih dejstev v javnem prostoru.

V duhu konstruktivnega sodelovanja smo prilagodili časovnico kampanje tako, da se ne bi prekrivala z otvoritvenimi dogodki GO!2025, s čimer smo pokazali razumevanje za širši družbeni kontekst, saj naš namen nikoli ni bil moteče poseganje v pomemben obmejni kulturni projekt, ki ga v celoti podpiramo.

Zato se sprašujemo, ali imajo koncesionarji javnih oglasnih površin zakonsko podlago za zavrnitev oglaševanja vsebine, ki je skladna z zakonodajo, temelji na preverjenih zgodovinskih dejstvih in je dobila pozitivno mnenje Oglaševalskega razsodišča? Ali jih koncesijska pogodba, ki jim daje pravico upravljanja z javnim prostorom, zavezuje k nediskriminatornemu ravnanju in spoštovanju ustavno zagotovljene svobode izražanja? Ali je sklicevanje na "poslovno odločitev", kot to navaja Oglaševalsko razsodišče v svojem mnenju, lahko podlaga za cenzuro zgodovinskih resnic v javnem prostor? Ali v Sloveniji obstaja seznam "dovoljenih" zgodovinskih dejstev, ki se smejo pojavljati v javnem prostoru? Ali je cenzuriranje antifašističnih sporočil v skladu z ustavnimi vrednotami Republike Slovenije? Kdo ima pravico odločati, katere zgodovinske resnice so primerne za javni prostor?

Koncesionarjema, ki naj bi skrbela za spoštljivo in demokratično komunikacijo, očitamo netransparentnost v postopku odločanja, saj na našo prošnjo nista poslala nobenega pisnega odgovora, temveč sta nas zavrnila zgolj neformalno po telefonu. Prav tako se nista odzvala na naše predloge za sestanek, v katerem bi lahko podrobneje predstavili kampanjo. Takšno ravnanje je v demokratični družbi nesprejemljivo, kaže na arbitrarnost in pristranskost pri sprejemanju odločitev in presojanju vsebin, na kršenje najpomembnejših načel profesionalnega komuniciranja, etičnih standardov in javne službe pri upravljanju javnega oglasnega prostora ter nerazumevanje demokratičnih vrednot in svobode govora. Namesto da bi služila javnemu interesu, postajata agenciji ovira pri kritičnem javnem diskurzu in spominjanju grozot fašistične ideologije. Medtem ko lahko v Sloveniji na oglaševalskih panojih gledamo različne vsebine, ki lahko vznemirjajo in frustrirajo, so zgodovinska dejstva o fašizmu očitno podvržena cenzuri in blokiranju oglaševanja.

Pričakovali smo, da bo odobritev kampanje podprla svobodo komuniciranja zgodovinskih resnic in tako prispevala k preprečevanju relativizacije totalitarnih sistemov, saj smo prepričani, da je javni prostor mesto, kjer lahko kritično in odgovorno opozorimo na najtežja obdobja naše zgodovine. Zato nas zanima, ali je zgodovinska resnica v Sloveniji podvržena cenzuri ( vsaj nekaterih) koncesionarjev?

Europlakat in Insmedio pa pozivamo, naj pisno pojasnita razloge za zavrnitev oglaševanja naših plakatov in pravno podlago za tako odločitev, sicer se bomo obrnili na pristojne institucije.

Spodaj podpisani glasbeniki in glasbenice zahtevamo izključitev Izraela iz Evrovizije. Sodelovanje Izraela na Evroviziji krši več evrovizijskih in EBU-jevih (Evropska radiodifuzna zveza) pravil. Leta 2022 je EBU iz Evrovizije izključila Rusijo z razlogom, da bi v luči krizne situacije v Ukrajini ruska udeležba Evrovizijo spravila na slab glas, kar evrovizijska pravila prepovedujejo. Meddržavno sodišče je presodilo, da izraelska zasedba palestinskih ozemelj krši mednarodno pravo in da Izrael nad palestinskim prebivalstvom izvaja apartheid. Meddržavno sodišče je prav tako presodilo, da obstaja verjetnost, da Izrael v Gazi izvaja genocid. Izraelsko sodelovanje na Evroviziji navkljub neverjetni krizi v Gazi je Evrovizijo že lani spravilo na slab glas. Izraelska udeležba je sprožila proteste po vsej Evropi, mednarodni mediji pa so poročali, da je bilo lansko tekmovanje “sporno” in “najbolj politično v zgodovini.”

EBU vedno znova dovoli Izraelu, da zlorablja Evrovizijo za politične namene, čeprav evrovizijska pravila to prepovedujejo. Leta 2019 je EBU Izraelu dovolila, da predvaja posnetke nezakonito okupiranih palestinskih in sirskih ozemelj, kot da pripadajo Izraelu. Ko se je lani v Evrovizijo vmešal izraelski predsednik in zagotovil izraelsko sodelovanje na tekmovanju, EBU prav tako ni ukrepala, čeprav je povsem očitno šlo za političen poseg v tekmovanje. Eden izmed urednikov nacionalne televizije Kan je celo javno priznal, da Evrovizija za Izrael ni samo glasbeno tekmovanje, ampak prizorišče krepitve izraelskih interesov. V preteklosti je EBU izključila članice, ki kršijo svobodo medijev, na primer belorusko BTRC. V preteklem letu je izraelska vojska umorila 85 novinarjev in posledično povzročila najbolj smrtonosno leto za novinarje v zgodovini. Izraelske oblasti tujim novinarjem prepovedujejo dostop do Gaze, članke izraelskih in tujih novinarjev pa mora pregledati in odobriti izraelski vojaški cenzor. Izrael tako zelo jasno krši svobodo medijev. Izraelska članica v EBU, nacionalna televizija Kan, prav tako krši EBU-jeva vodila o neodvisnosti in nepristranskosti novinarjev. Kan redno predvaja laži in vojaško propagando, na primer genocidno pesem, v kateri izraelski otroci pojejo, kako bo Izrael “uničil Gazo” in vse njene prebivalce. Kan je prav tako predvajal prispevek, v katerem je njihova novinarka podpisala vojaško raketo, namenjeno v Gazo. Evrovizija trdi, da je ena izmed njihovih vrednot enakopravnost. Enakopravnost pomeni, da za vse veljajo enaka pravila – pravila, na podlagi katerih je EBU izključila Rusijo in Belorusijo, morajo veljati tudi za Izrael in Izrael mora biti izključen iz EBU in Evrovizije. Pravičnost in integriteto Evrovizije 2025 je mogoče zagotoviti le z izključitvijo Izraela. RTV Slovenija je na EBU lani naslovila poziv v zvezi z izraelsko udeležbo na Evroviziji, a EBU nanj ni niti odgovorila. Iz tega je jasno, da jih EBU ne jemlje resno, čeprav RTV Slovenija vsako leto za sodelovanje na Evroviziji iz davkoplačevalskega denarja plača drago pristojbino. Svet RTV Slovenija je decembra 2024 sklenil, da mora Slovenija pri EBU „nemudoma sprožiti zahtevo, da Izrael ne nastopi na izboru za pesem Evrovizije“ in da mora o svojih prizadevanjih sproti obveščati javnost. RTV javnosti ni obvestila, ali je to zahtevo dejansko sprožila in ali je nanjo prejela odziv. Spodaj podpisani zato RTV Slovenija pozivamo, da čimprej izvrši sklep Sveta RTV in zahteva izključitev Izraela iz Evrovizije. V kolikor Izrael ne bo izključen, RTV Slovenija pozivamo, da izstopi iz Evrovizije.

— Gibanje za pravice Palestincev Podpisniki in podpisnice (po abecedi): Ana Vipotnik, Anja Baš, Anže Knez, Anže Zaveršnik (Hamo & Tribute 2 Love), Astrid & The Scandals, Astrid Ana Kljun, Balans, Blaž Gracar, DJ Borja, Drago Ivanuša, Gregor Žibert, Haiku Garden, Ivo Poderžaj, Jadranka Juras, Jan Bajc, Funa, Janez Sagadin, Jure Gruden, Karmen Ponikvar, Katalena (Boštjan Gombač, Boštjan Narat, Jelena Ždrale, Polona Janežič, Robert Rebolj, Tibor Mihelič Syed, Vesna Zornik), Kiki - Letitia Pohl, LPS - Last Pizza Slice (Filip Vidušin, Zala Velenšek, Žiga Žvižej, Martin Mutec, Gašper Hlupič), Luka Flegar, Luka Stegne, Maja Keuc, Mario Batelić, Marjan Stanić, Matevž Stopar, Nina Korošec, Matevž Šalehar (Hamo & Tribute 2 Love), Mojca Zupančič, Nejc Pipp, Nejc Suban, Nik Drozg, Nina Brezar, Draksler (Marax), Nina Bulatovix, Nina Korošec, N’toko, Panda (Vlado Pirc, Samo Pirc, Andrej Pompe, Nina Bauman, Damjan Mulej, Vanja Vogrinčič), Peter Dekleva (Hamo & Tribute 2 Love), Sahareya, Sanny Al Saleh, Saso Puckovski, Saša Vipotnik – Neomi, Svetlana Makarovič, Tomaž Grom, Tomaž Zupančič, Uroš Škerl Kramberger (Hamo & Tribute 2 Love), Urška Preis, Zala Kralj, Zlatko, ZTZ Ruđera Boškovića, ŽPZ Kombinat

Ko sem pred zdaj že tremi leti svoj neobjavljen sklop esejev poimenovala Rekviem za staro damo – sem imela v mislih, stari kontinent – Evropo, njeno kulturno dediščino - ki jo je v dolgih stoletjih oblikovala človekova neustavljiva sla po raziskovanju, odkrivanju in ustvarjanju, pa tudi krvavo plačani nauki iz zagrizenih bojev za posest, prevlado, vero, in preživetje v obdobjih epidemij. Pa tudi tisto znano, nič kolikokrat izrečeno zavezo Nikoli več vojne - zaobljubo, ki je desetletja vse od zadnje velike, svetovne vojne odmevala v evropskem prostoru. Porodila se je v glavah tistih njenih voditeljev, ki so tragiko vojne občutili in se zato zavedali, da posledično opustošenje prizadene še nekaj generacij tistih, ki je niso neposredno doživeli.

Človekov um je že zdavnaj obogaten za spoznanja, da rešitve kateregakoli problema med ljudmi – v našem primeru gre za vojne razmere in kako jih končati – ni brez analize problema. Kot posamezniku nič ne pomaga, da si zatiska oči pred resnico in se slepi, se tudi ko gre za skupne probleme, ti v takem primeru samo še stopnjujejo. Tudi navijaštvo za eno ali drugo stran – v tem primeru ukrajinsko ali rusko – nič ne pomaga. Omogoča zgolj praznjenje in morebiti še projekcijo nakopičenih negativnih čustev, kar pa je svetlobna leta daleč od konstruktivnega pristopa k rešitvi. Kot se mora kirurg pred načrtovanim posegom posvetovati še z rentgenologom in anesteziologom, in še s kom, internist najprej z bolnikom in njegovimi bližnjimi osebami, večkrat pa tudi z družinskim zdravnikom, ki je bolnika pred njim dlje časa vodil, morajo tudi tisti, ki vstopajo v mirovne procese, razmišljati v slogu vzrok - posledica. Enako in nepristransko za obe strani. Bistvo vsega je razumevanje motivov in to obeh strani, vsake posebej. Brez tega, in še celo brez poslušanja argumentov z ene in druge strani, mirovnih procesov ne more biti. Vse drugo je prazno zavajanje, govoričenje o miru – kot rečemo s figo v žepu. Sovraštvo in vsa čustva in posledična ravnanja, ki so privedla k oboroženemu spopadu, in se z njim še kopičila – ves posledični bes, jeza, maščevanje morajo biti med iskanjem poti k miru porinjena na stran. Žal, druge poti ni.

Smo zreli za tako razmišljanje? Mi vsi, ki se v naših vsakdanjih življenjih še slišimo ne več, kaj šele da bi se potrudili in razumeli nagibe drug drugega?

Sploh pa, so z veščinami poslušati in razumeti opremljeni politiki, med katerimi jih je, kot se ve, največ takih s potezami narcistične osebnosti?

Kdor si je pred dnevi natančneje ogledal neverbalno in sledil verbalnemu dogajanju v Beli hiši med ukrajinsko in ameriško stranjo, ki je bilo zamišljeno kot prva stopnička k vzpostavitvi miru v Ukrajini, je lahko zaznal, da se je srečanje sfižilo že z neumestno provokativnim vprašanjem gosta Kaj je diplomacija, namenjenega ameriškemu podpredsedniku. In nato še s tezo, ki je zvenela kot žuganje ameriškemu gostitelju v slogu Vi ne razumete, a boste to razumeli, ko boste tudi sami vpleteni v vojno. Seveda se je prostor za pogovor, ki bi vodil k miru, v trenutku zožil. Nihče nikogar ni vrgel iz Ovalne sobane, a govoriti o miru s takimi stališči v ozadju je pač postalo brezpredmetno. Svoje pa je kasneje k temu doprinesla še panično-paranoidna reakcija evropskih voditeljev. Kot bi se nenadoma zavedli, da je cesar nag in da bi lahko postali tarče kritične javnosti – kolikor je te sploh še ostalo.

Prizadevanje za mir je smiselno zlasti, ker nadaljevanje vojne že zdavnaj ni več ne obrambno in ne osvobodilno. Milijoni razseljenih, vsak dan nove množice umrlih mladih ljudi, invalidnih, psihološko in psihosocialno trajno in globoko travmatiziranih oseb vseh starosti, uničeno gospodarstvo, infrastruktura, naravno okolje, visoka stopnja zadolženosti in posledična odvisnost države od »dobrotnikov«, vsa ta dejstva že zdavnaj govorijo o nesmiselnosti nadaljevanja vojne. Trmoglavo vztrajanje v tezi, da je mogoče varnost zagotoviti z več in več orožja, sploh pa obstoječa dvojna merila in neodzivnost na zločinsko početje na drugem koncu, v Gazi in to teh istih politikov, pač kažejo na tisto vrsto zaverovanosti vase, ki je že zdavnaj skregana z realnostjo, in je prav zato prevzela nevarno, samomorilsko držo.

Evropa se je kot nekdanja dolgoletna mirovnica brezglavo pustila ujeti v past sovraštva. In to tiste vrste sovraštva, ki rešitev vidi v najbolj mračnjaškem slikanju nasprotnika - in v posledični nuji po medsebojnem obračunavanju. Pravzaprav je tako stanje tudi sama pomagala zakuhati. In kar je enako hudo – vse, ki so kdaj na to opozorili, je utišala z etiketiranjem, da so rusofili in vse, ki so se zavzemali za mir, za naivneže.

Vedno obstajajo alternative med bojnimi strategijami in diplomatskimi rešitvami sporov, med bitko do zadnjega moža in prizadevanji za prekinitev sovražnosti. Evropa je svojo veliko šolo diplomacije že opravljala v času po dolgoletnih Napoleonovih vojnah na Dunajskem kongresu v letih 1814/15 - v prisotnosti treh velikih mojstrov pogovorov in diplomacije – Francoza Charlesa de Talleyranda, avstrijskega kanclerja Klemensa von Metternicha in ruskega carja Aleksandra Romanova. Tudi od tedaj spoznanja, da so na koncu vsake vojne potrebni kompromisi in da so sklenjene mirovne pogodbe po koncu dolgih in mučnih pogajanj običajno daleč od pričakovane pravičnosti. Žal.

Pa saj so take tudi dileme v naših vsakdanjih življenjih in nastalih medsebojnih zamerah in sporih. Živeti izpolnjeno svoja življenja ali jih zapraviti v večnem kuhanju jeze in nemiru? 

Novinar Grega Repovž je, na žalost, dobro predstavil, kaj se nam obeta, če ponovno zmaga Janez Janša. Ker Janez Janša grozi, da bo preobrazil državne institucije, zgradil popolnoma drugačno državo, je k temu potrebno dodati še sledeče opozorilo: to se ne bo tikalo samo nas državljanov Slovenije, pač pa tudi naših razmerij s tujino. Namreč rušenje družbenih institucij ali njihovo prehitro spreminjanje lahko povzroči njihovo moralno dezorientacijo, v kateri ljudje resnično zgubijo občutek za to, kaj je prav in kaj je narobe. Zato je določene institucionalne ureditve mogoče zagovarjati le s sklicevanjem na racionalne argumente in dejstva. Če je racionalnost izrinjena iz demokratičnega političnega diskurza, nastopi neizogiben zdrs v nespoštovanje pravil takšnih novih institucij. Takšen razvoj dogodkov tujina spremlja in posledica tega bo, da se bodo tujci izogibali stikov z našo državo. Že do sedaj se je nekajkrat zgodilo, da se nekateri tuji gospodarstveniki niso odločili za sodelovanje z nami, ker so ocenili, da so naše državne institucije prepočasne ali pa imajo zanje neobičajne zahteve.

Ob načinu političnega delovanja SDS se v bistvu postavlja problem, kako povrniti razum v politiko, gospodarstvo in naše življenje. Celo Janševo delovanje temelji na čustveni resnici. V demokraciji je to, kar verjame večina, pomembneje od tega, kar je res. Seveda ima vsak pravico do svoje resnice, nima pa pravice do svojih dejstev. Pri tem za zanikanje laži ni zadosti samo predstaviti objektivno resnico, ampak opisati je treba tudi, kako je do laži prišlo in čemu nosilcu ta laž služi, zlasti še, kako se sedanja »resnica« križa z njegovimi preteklimi stališči. Takšen pristop menda prispeva, da se objektivna resnica lažje sprejme.

Sedanja kampanja v zvezi z referendumom zaradi pokojninskih dodatkov zasluženim umetnikom se ne ujema z nekdanjim forsiranjem SDS-a, da bi v šole vpeljali učenje o domoljubju. Nočejo vedeti, da so te dodatke izplačevali tudi sami, ko so bili v vladi. Zanikajo, da je kultura tista, ki je omogočila obstoj slovenskega naroda. Za to so zlasti zaslužni Trubar s sodelavci, Anton Martin Slomšek s tiskanjem svojih literarnih prispevkov, Prešeren s svojim kulturnim krogom, Mohorjeva družba, Slovenska matica in mnogi od Bleiweisa, Jurčiča in Levstika naprej. Kultura je sodelovala pri borbi proti okupatorju in pri osamosvajanju Slovenije. In sedaj preganjajo zaslužne kulturnike. Je to domoljubje? Tisto, kar krepi ugled Slovenije v tujini, niso samo dosežki na področju športa in znanosti, temveč tudi umetnosti. Zboljšanje ugleda države se širi tudi na zboljšanje ugleda naših proizvodov in storitev. Pa še to: kako je pomembna umetnost tudi danes, nam je predstavila Olga Muha, filozofinja in kulturna analitičarka iz Ukrajine, ki je povedala, da so pred kratkim v Muzeju lepih umetnosti v Odesi postavili razstavo Nevidna sila, ki govori o nenasilnem kulturnem odporu Ukrajincev na začasno zasedenih ozemljih (Sobotna priloga Dela 22.02. 2025). 

N’toko je v svoji kolumni “Zakon luknje” do sedaj podal najbolj trezno tolmačenje pasti, v katero drvi Evropa z napovedanim oboroževanjem. N’toko je, namreč, ubesedil misel zadnjega Zahodnega preroka Karla Marxa (pri čemer “preroka” razumem kot misleca / mislico, ki ljudi ne poskuša samo “razsvetliti”, temveč jim podari tudi metodo mišljenja za transformacijo sveta) in njegovih učencev in učenk, ki so po Marxovi smrti razvili marksistično teorijo imperializma. Za potrebe tega pisma želim izpostaviti delo Rose Luxemburg, ki je proučevala kapitalistični imperializem 19. stoletja in zgodnjega 20. stoletja. Tisto, kar pa je še posebej relevantno za razumevanje turbulentnih časov, v katerih živimo, je to, da je Luxemburg prva prepoznala, da sta militarizem in imperialistična ekspanzija kot posebna metoda akumulacije kapitala neločljivo povezana. Zato je vsako besedičenje o tem, da se Evropa mora zaradi spremenjenih geo-političnih razmer pospešeno oboroževati, v najboljšem primeru odraz nepoznavanja zgodovine evropskega “Novega imperializma” v obdobju med 1870-1920, v najslabšem primeru pa oportunistične (amoralne?) sinhronizacije ali, če uporabim udomačeni germanizem, “glajhšaltanja” (Gleichschaltung).

Ne strinjam pa se z N’tokovo oceno, da »smo se znašli v oboroževalni histeriji«, v katero naj bi zapadli evropski voditelji in voditeljice (Ursula von der Leyen, Emmanuel Macron, Keir Starmer in Friedrich Merz) po ameriškem umiku iz ukrajinske vojne. Sama sem prepričana, da ne gre za nekakšno »oboroževalno histerijo« iz obupa, ker naj bi omenjeni bili, kot pravi N’toko, »soočeni z gospodarskim in razvojnim zatonom, izgubljeno vojno in skorajšnjo kapitulacijo pred silami skrajne desnice«. Prej bi rekla, da gre za umetno ustvarjeno in skrbno odmerjeno »histerijo«, skladno s tistim rekom »kuj železo, dokler je vroče«. Lahko bi tudi rekli, da gre za klasično strategijo »doktrine šoka«. Temelji za oboroževalno »histerijo«, ki smo ji priča danes, pa so bili postavljeni že v času Junckerjeve Komisije. Zelo dobro se spominjam Junckerjevega apokaliptičnega State of the Union Address iz septembra 2016, v katerem je že uvodoma posvaril, da »nekatere stvari (some things) kažejo na to, da je Evropska unija v eksistenčni krizi«. Ter v nadaljevanju zažugal: »Naslednjih 12 mesecev bo ključnih za uresničitev boljše Evrope: Evrope, ki varuje in ohranja evropski način življenja, ki opolnomoča naše državljane, ki brani doma in v tujini ter Evrope, ki prevzema odgovornost«.

V delu, ki se nanaša na evropsko obrambo, je Juncker kot »absolutno prioriteto« navedel boj proti terorizmu, med dejstvi pa je izpostavil, da »svet postaja vse večji. Vsak dan. Evropsko prebivalstvo in gospodarstvo pa sta vsak dan manjša« ter k temu dodal: »Če želimo ohraniti svoj status in vpliv v svetu, nam mora biti jasno, da smo in bomo le skupaj sila, s katero je treba računati. Čeprav je Evropa ponosna na to, da je mehka sila, to v našem zapletenem in vse bolj nevarnem delu sveta ni dovolj.«

V kontekstu oblikovanja Evropske strategije za Sirijo pa je takratni predsednik Komisije teatralno napovedal: »Dame in gospodje, Evropa se mora utrditi. Nikjer drugje to ne velja bolj kot za našo obrambno politiko. … Da bi bila evropska obramba močna, mora evropska obrambna industrija inovirati. Zato bomo pred koncem leta predlagali Evropski obrambni sklad, ki bo turbo-pospešil (turbo-boost) raziskave in inovacije.«

Obuditev zahodnoevropskega imperializma, o katerem piše N’toko, je bila zgolj posledica Junckerjevih zloveščih napovedi, ki so se v naslednjih letih le še prilagajale »novi geostrateški realnosti«. Tako je Svet EU za zunanje zadeve v novembru 2016 sprejel Zaključke o uresničevanju Globalne strategije EU na področju varnosti in obrambe, v katerih so zapisali, da bi EU v okviru Skupne varnostne in obrambne politike morala biti sposobna izvesti celo vrsto civilnih misij in vojaških operacij zunaj EU. Med naštetimi oblikami so navedli tudi skupne operacije kriznega upravljanja v razmerah visokega varnostnega tveganja v regijah, ki obkrožajo EU, skupne stabilizacijske operacije, vključno z zračnimi in posebnimi operacijami, ter civilno in vojaško hitro odzivanje, vključno z vojaškimi operacijami hitrega odzivanja, med drugim z uporabo Bojnih skupin EU kot celote ali v okviru paketa Namenskih sil. Julija 2018 je bil ustanovljen Evropski program za razvoj obrambne industrije v podporo konkurenčnosti in inovacijski zmogljivosti obrambne industrije Unije (EDIDP) za leti 2019 in 2020, v skupni vrednosti 500 milijonov evrov. Le-tega pa je leta 2021 nadomestil Evropski obrambni sklad (EDF), čigar finančna sredstva znašajo slabih 8 milijard evrov za obdobje 2021-2027.

V juniju 2020 je Svet EU naredil korak naprej in v svojih Zaključkih o varnosti in obrambi pozval Visokega predstavnika EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Josepa Borrella, da naj v sodelovanju z državami članicami do konca leta preko Enotne zmogljivosti za obveščevalno analizo (the Single Intelligence Analysis Capacity – SIAC) predstavi 360-stopinjsko analizo groženj in izzivov (EU Threat Analysis), ki bo državam članicam služila kot podlaga za pripravo Strateškega kompasa, ki naj bi ga Svet sprejel leta 2022. Kot je razvidno iz delovnega dokumenta Evropske službe za zunanje delovanje iz februarja 2021, ki je le delno dostopen javnosti, je v prvi polovici leta 2021 potekal strateški dialog med državami članicami in Svetom EU, konec leta 2021 pa je Visoki predstavnik Josep Borrell v Svetu predstavil osnutek Strateškega kompasa za varnost in obrambo, ki je luč sveta ugledal po sprejemu na Svetu EU 21. marca 2022, tj. en mesec pa začetku ruske vojaške agresije na Ukrajino, in ki naj bi po Borrellovih besedah prinesel »kvantni preskok« na področju evropske varnosti in obrambe.

Borrell se v Strateškem kompasu tudi sprašuje »Če ne zdaj, kdaj pa?« in, ko nas prepričuje, zakaj je, za razliko od preteklih varnostnih strategij EU, tokrat drugače, pravi: »Vse grožnje, s katerimi se soočamo po vsem svetu, se krepijo in sposobnost posameznih držav članic, da se z njimi spoprimejo, je nezadostna in se zmanjšuje. Zato Evropejci moramo vlagati v svojo sposobnost strateškega razmišljanja, odločanja in delovanja - skupaj s partnerji in po potrebi tudi sami.« Skratka, besede, izrečene pred tremi leti, jasno kažejo na to, da ne gre za nikakršno panično odzivanje, temveč za temeljito načrtovano militaristično politiko, ki so jo evropski voditelji in voditeljice snovali več let, ključno obdobje pa je bilo od sredine leta 2020 do konca leta 2021, torej ravno v času hude zdravstvene krize, ki jo je povzročila pandemija Covid-19.

Zavod RS za varstvo narave je v postopku sprejemanja OPPN (občinskega podrobnega prostorskega načrta) Lipsenj izdal strokovno mnenje, da CPVO (celovite presoje vplivov na okolje) za OPPN Lipsenj ni potrebno izvesti. Pripravili smo gradivo za mnenje k osnutku OPPN, ki ga je kot nosilec urejanja prostora nato izdalo Ministrstvo za naravne vire in prostor. Gradivo vsebuje naravovarstvene usmeritve, ki jih mora pripravljavec (občina) pri pripravi končnega predloga OPPN upoštevati. Februarja letos smo prejeli predlog prostorskega akta (OPPN), ki pa ni bil skladen s prej navedenimi naravovarstvenimi usmeritvami.

Marca letos smo pripravili gradivo za drugo mnenje k predlogu OPPN Lipsenj, ki ga je nato izdalo Ministrstvo za naravne vire in prostor. Pozitivno mnenje torej ni bilo izdano, ministrstvo je občino v drugem mnenju pozvalo, da odpravi pomanjkljivosti. 

Spoštovana ga. Puhar!

Prebral sem vaš odgovor na prispevek g. Volka o vašem strahu in trepetu. V besedilu ste namesto besede prispevek ali članek uporabili besedo »člančič,« s čimer ste ponižali avtorja in poklic novinarstva ter razvrednotili lastno pisanje. Nisem slovenist, vendar mislim, da če ste hoteli uporabiti žaljivo pomanjševalnico, bi morali zapisati »članček«. Lahko, da se motim, a tako to razumem. Ne razumem pa, čemu tovrstno razvrednotenje pisanja g. Volka.

Lep pozdrav.

Ko sem pred meseci prvič opazovala najvišja predstavnika slovenske politike, kako sta merila moči pri izbiri strokovnjaka za guvernerja Narodne banke, sem se spraševala, ali se res ne zavedata, kaj počneta v času, ko smo prebivalci ob dogajanju v svetu v vedno večjem strahu, kaj nas čaka, ko obupno potrebujemo podporo, vodenje in enotno delovanje političnega vrha. Upala sem, da sta se zavedla smešnosti svojega početja in brezobzirnosti tako do obeh strokovnjakov, s katerima sta oba mahala kot z lutkama, kot tudi do poslancev koalicije, ki so morali pred volivci zagovarjati njuno neodgovorno početje. Upala sem, da sta se iz tega nekaj naučila. Zato me je ponovni spor med njima pošteno razjezil.

Kaj počnemo z našimi najbolj bistrimi otroki? Ali jim ob tem, da jih vedno hvalimo, jih dajemo drugim za zgled in jim odpiramo poti na vrh družbe, res ne znamo privzgojiti tudi skromnosti in samokritike, kar je nujno potrebno za vrhunske politike? Kot dva petelina se pred očmi zgroženega prebivalstva in privoščljivih političnih nasprotnikov ne znata obvladati. Na vsak način hočeta dokazovati, kdo je pomembnejši. Žal dokazujeta le politično nezrelost in neobvladano samoljubje. V času, ko bo naša majhna skupnost morala močno držati skupaj, da nas domači in tuji kapital in njihovi priskledniki ne bodo razkosali in prepustili suženjski tržnici, imamo na eni strani predsednika vlade, ki, oprostite prostemu govoru, z ritjo podira, kar z rokami ustvarja – in to, kar ustvarja, je tako pomembno za slovensko družbo!, na drugi strani pa predsednico države, ki podreja modrost, ki jo imamo ženske, graditeljice in vzdrževalke življenja, dokazovanju, kdo je pomembnejši na političnem Olimpu. Star pregovor velja v politiki bolj kot v katerikoli drugi stroki - pametnejši odneha. Ali se sploh zavedata, koliko bi v tem prepiru pridobil pri volivcih tisti, ki bi se držal tega nasveta? Ali tudi vidva mislita, da smo volivci neumni?

Kar vidim vas, politično elito, kako boste dvignili glas ob mojem pisanju. Baba stara se nič ne spozna na visoko politiko pa nam soli pamet. Vaša primarna odgovornost ni evropski in domači kapitalski eliti, v prvi vrsti ste odgovorni nam, ki smo vas izbrali, najbolj morate biti občutljivi na naše reakcije in pričakovanja, če hočete , da vas bomo cenili in podprli, ko boste potrebovali naše glasove.

Res je, da znate več kot mi, stari, da ste bolj usposobljeni in bolj spretni od nas, ki odhajamo, a modrosti vam manjka. Morda bi bilo le dobro večkrat in bolj skrbno prisluhniti starim diplomatom in politikom in morda tudi kakšni stari materi z življenjskimi izkušnjami, kako držati družino skupaj, da bo preživela. 

Državna volilna komisija je sporočila, da bi stroški za izvedbo referenduma o dodatku h pokojninam vrhunskih slovenskih ustvarjalk in ustvarjalcev znašali 6,6 milijona evrov.

Stranka SDS živahno nagovarja državljane Slovenije, naj vložijo 6,6 milijona evrov davkoplačevalskega denarja za to, da bi prihranili 60.000 evrov letno, da je modro vodstvo SDS očarala pravljica o tem, kako so se Butalci skregali s pametjo in so zmagali Butalci. 

Zahvaljujem se Luki Volku in uredništvu Mladine, da so mi 28. februarja naklonili toliko pozornosti. Ali smem imeti manjšo pripombo na člančič o mojem strahu in trepetu?

Kot Luka Volk sem tudi sama nasprotnica dokaj razširjene navade, da se kritizira neprebrana besedila. Zato bi rada dejala, da sem na vprašanje Jožeta Možine o predlaganem medijskem zakonu res začela odgovor z »Tega zakona nisem šla brat«, vendar sem nadaljevala, da sem prebrala nekaj člankov o tem, z obsežnimi citati zakona ter precej komentarjev. V dveh mesecih, kar je bil predlog z ministrstva za kulturo poslan v javnost, je bilo za branje in poslušanje o predvidenih ukrepih veliko priložnosti. Ker sem oseba brez vpliva, me paragrafi o influencerjih ne zanimajo pretirano, uvedba inšpektorjev pa zelo. In z njimi ter osebnimi izkušnjami je povezana moja izjava o sramoti, ki jo poskuša uprizoriti Levica. Z Volkom sva celo izmenjala nekaj stavkov na to temo, recimo o kazenskem zakoniku, ki že zdaj in že dolgo sankcionira hujskanje, rasizem in podobno.

Kolikor sem lahko ugotovila, je kritikov tega predloga zakona veliko, istega zadnjega februarja, ob izidu Mladine, je postalo znano celo to, da ima vrsto resnih pripomb zakonodajno- pravna služba v državnem zboru. Res je, da velika druščina še ne pomeni, da imamo prav, čisto brez pomena pa to le ni. No, za vsak slučaj sem sklenila shraniti ta Strah in trepet, začela sem trgati list iz Mladine, ker, saj razumete, nikdar se ne ve, kaj še prav pride … V moji generaciji smo bolj naklonjeni iztrganim listom kot raztrganim hlačam … Pa sem nenadoma opazila, da na istem listu nastopa Bernard Nežmah s svojim pamfletom. In začne prav z medijskim zakonom, ki uvaja inšpektorje s pravico do brisanja spornih vsebin. Ne bi rekla, da se mu hlače tresejo od strahu, je pa proti … Glej si no, veteran Mladine na 16. strani ugovarja istemu fenomenu, iz katerega se tako norčuje mladec Mladine na 15. strani … To je pa res vredno spraviti!

Lep pozdrav.

Slovenija je po vstopu v EU 1. maja 2004 prejela direktivo v zvezi s pokojninsko zakonodajo in se zavezala, da jo bo implementirala v svojo zakonodajo ter jo najkasneje v šestih letih tudi pričela uporabljati. Ta direktiva določa, da med odmernimi odstotki za izračun pokojnine ne sme biti nobenih razlik med ženskami in moškimi, ko je pogoj števila let delovne dobe za upokojitev med njima enak.

Slovenija je v svoji pokojninski zakonodaji različne odmerne odstotke za odmero pokojnin med moškimi in ženskami sicer uporabljala že  od začetka leta 2003 pa vse do konca leta 2022, torej kar dvajset let. Šele od 1.1.2023 enak odmerni odstotek 63,5 velja za ženske in moške, ne pa tudi za moške, ki so se upokojevali v obdobju od 1.1.2013 do 31.12.2022, ki so se v glavnem upokojevali po odmernem odstotku 57,25, pa tudi ne za ženske, ki so se upokojevale po nižjih odmernih odstotkih od 63,5 v obdobju od 1.1.2013 do 31.12.2017, za vse te moške in ženske naj bi to veljalo do njihove smrti.

Vse, kar se je pri izplačevanju pokojnin dogajalo v letih od. 1.1.2013 do 31.12.2022, je povzročil sprejem zakona ZPIZ-2 decembra 2012, ki so ga soglasno sprejeli poslanci Državnega zbora RS. Na seji je bilo šestinsedemdeset poslank in poslancev iz vseh tedanjih političnih strank. ZPIZ-2 je povzročil še večjo diskriminacijo med različnima spoloma, diskriminacijo med enakima spoloma, diskriminacijo glede na datum rojstva in tudi diskriminacijo po izobrazbi, saj je bil od 1.1.2013 uveljavljen starostni pogoj za upokojitev 65 let ali 40 let dela, ki pa ga ženske in moški z visoko izobrazbo, razen tistih, ki so študirali ob ali iz dela, niso mogli izpolniti pred 1.1.2013. Skratka povzročil je vse, kar prepoveduje 14. člen Ustave RS.

Vsi ti upokojenci in upokojenke danes ob enakem vplačilu v pokojninsko blagajno vsak mesec prejemajo od okoli dva odstotka pa skoraj do enajst odstotkov nižje pokojnine od pokojnin, ki jih prejemajo upokojeni po 1.1.2023.

Slišali smo izjavo ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je po decembrski seji vlade na Brdu pri Kranju povedal: «Absolutno razumemo stisko upokojencev, ki so se v preteklih letih – zaradi napačnih potez v prejšnjih pokojninskih reformah - nekateri upokojevali s sramotno odmerno stopinjo 57 odstotkov, kar pomeni, da so v pokoj nesli samo dobro polovico svoje plače. To je ena od krivic, ki jo sistemsko popravljamo s pokojninsko reformo, kako točno bo urejeno, vam bom lahko povedal več, ko bomo soglasje socialnih partnerjev glede popravkov pokojninske zakonodaje imeli, lahko pa rečem, da bomo za bodoče generacije upokojencev poskrbeli precej bolje, kot je bilo poskrbljeno za pretekle, ko so se upokojevali.« V doslej dostopnih informacijah o tej reformi ni o odpravi teh krivic zapisano ničesar, čeprav sta Vlada RS in Državni zbor RS seznanjena, da je vse več upokojencev, ki so že in še vlagajo zahtevke in tožbe za odpravo krivic in povrnitev škode, ki jim je bila storjena zaradi odmernega odstotka, ki je bil uporabljen pri izračunu njihove pokojnine.

Sloveniji je sedaj za izvedbo nekaterih reform, med katerimi je pokojninska zakonodaja prioritetna, obljubljenih milijardo in petsto milijonov denarne pomoči iz sredstev skladov EU in to nepovratno.

Za popravo krivic vsem oškodovanim, za katere še obstaja možnost, da podajo odškodninski zahtevek, bi po približnih izračunih potrebovali okoli šeststo milijonov evrov. Ob predpostavki, da bi oškodovanci denar prejeli in ga najverjetneje uporabili predvsem za izdelke in storitve, za katere velja 22-odstotni DDV, bi se v proračun vrnilo najmanj sto dvajset milijonov evrov. Poprava krivic za vse oškodovance za vsa leta, ko so prejemali nižjo pokojnino, bi dejansko torej stala okoli štiristo osemdeset milijonov evrov.

Zato ima sedaj Državni zbor RS, ker bo Slovenija zagotovo prejela milijardo in pol evrov, enkratno priložnost, da te krivice odpravi z ustreznim zakonom, ne da bi moral zato obremeniti proračun. S tem bi se lahko ustavilo nadaljnje pravne postopke, ki o tej zadevi trenutno že potekajo na delovnem in socialnem sodišču in se bodo, če do ustrezne rešitve ne pride, zagotovo nadaljevali vse do evropskega sodišča. Skupina tožnikov verjame da bo pravni spor dobila, ker obstajajo neovrgljive listine z dokazi o načinu sprejemanja ZPIZ-2, ki bi lahko bil sprejet z enakim odmernim odstotkom za oba spola, obstaja pisno mnenje evropske komisije, da gre za diskriminacijo in številne sodbe evropskih sodišč, ki so v podobnih primerih odločile v korist tožnikov. Posledično so države kršiteljice morale po razsodbah evropskega sodišča poleg poplačila škode ter obresti tožnikom plačati še kazni v višini sto ali nekaj sto milijonov evrov.

Upokojeni po odmernem odstotku 57,25, smo že pred in takoj po sprejemu ZPIZ-2 poizkušali najti pravico brez sodnih postopkov. Objavljali smo članke v časopisju, opozarjali na diskriminacijo, prosili za pomoč varuha človekovih pravic in zagovornika načela enakosti, Vlado RS, pristojnega ministra, politične stranke in poslance. Ker do rešitve ni prišlo, smo aprila 2023 vložili na Ustavno sodišče RS pobudo za oceno ustavnosti ZPIZ-2 in njegovih novel. Verjeli smo, da bodo o tem ustavni sodniki pravično in takoj odločili. Ker pa nam je Ustavno sodišče po osmih mesecih od vložitve pobude odgovorilo, da nismo izčrpali vseh pravnih možnosti in našo pobudo zavrglo, smo začeli pravico iskati po sodni poti.

Vložili smo zahteve Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za izdajo novih pokojninskih odločb, izračunanih po odmernih odstotkih, ki so v času naših upokojitev veljali za ženske, poračun za nazaj od dneva upokojitve do 1.1.2023 ter od tega dne dalje izplačevanje po odmernem odstotku, ki od januarja 2023 velja tako za ženske, kot za moške. Zavod je naše zahteve zavrnil, najprej na prvi, nato še na drugi stopnji. Zato je sedaj naša tožba na prvi stopnji Delovnega in socialnega sodišča, ena izmed tožb pa že na drugi stopnji.

Odmerni odstotki za izračunavanje pokojnin po ZPIZ-2 so prikazani v tabeli, iz katere lahko upokojenke in upokojenci, ki so bili upokojeni po nižjih odmernih odstotkih od 63,5, glede na leto svoje upokojitve ugotovijo, za koliko odstotkov je zato vsak mesec njihova pokojnina nižja.

Z nekaj politične volje pa bi Državni zbor lahko ta problem takoj rešil z ustreznim zakonom, za le okoli štiri milijone evrov na mesečni ravni ter vsem oškodovancem priznal ustrezen odmerni odstotek glede na njegovo delovno dobo ob upokojitvi, za nazaj pa bi se jim, na primer v petih letih, postopno izplačala razlika, ki je nastala v času, ko je prejemal pokojnino po odmernem odstotku, ki ni bil skladen z evropsko direktivo o odpravi diskriminacije v predpisanem roku. To bi bila pravična rešitev, ki bi zagotovo dvignila ugled Slovenije v EU in povrnila zaupanje državljank in državljanov v trditev, ki je zapisana v Ustavi RS: Slovenija je pravna in socialna država. 

V članku Začetek trgovinske vojne, ki je bil objavljen v Mladini, sem sogovornika, profesorja ljubljanske Ekonomske fakultete Marka Jakliča podpisala napačno, in sicer kot Marka Pahorja. Obema ekonomistoma se iskreno opravičujem za napako.