Zavod Mednarodna mreža antifašistov najostreje obsoja nedavno grobo poškodovanje kipa Josipa Broza Tita v Velenju, ki se je zgodilo v noči na 5. december 2025. Dejanja ni mogoče razumeti zgolj kot običajen vandalizem – gre za zavržno gesto, ki posega v samo jedro naše skupne zgodovinske zavesti, utemeljene na protifašističnem boju in osvoboditvi izpod nacifašistične okupacije.

Josip Broz Tito za mnoge simbolizira suvereni, neuvrščeni, miroljubni in socialistični družbeni model, ki se je v povojnem obdobju udejanjil v Jugoslaviji in Sloveniji. Gre za čas, v katerem med državljani ni bilo razlikovanja po narodnostnih, verskih ali drugih pripadnostih, temveč je bilo v ospredju načelo bratstva, enotnosti in enakosti vseh. Zato napad na Titov kip ni nevtralno dejanje – simbolno pomeni podporo sodobnim fašističnim tendencam in napad na mir, ki ga naša družba tako nujno potrebuje.

Miroslav Pačnik, 49 -letni domačin, ki je odstranil glavo z največjega Titovega spomenika na svetu, dejanje opravičuje kot boj proti domnevni »krvavi komunistični revoluciji« in nastanku nedemokratične države, ki naj bi jo vodil Tito. Tak prikaz pa je del širšega poskusa zgodovinskega revizionizma, ki želi protifašistični boj prikazati kot ideološki zločin, ne pa kot temeljni pogoj za preživetje in svobodo evropskih narodov. Zato to dejanje ni zgolj napad na kulturno dediščino – je neposreden napad na vrednote, na katerih temelji sodobna evropska civilizacija in samostojna Slovenija.

V času, ko po Evropi in svetu ponovno vznikajo skrajne ideologije, je zaščita antifašističnih simbolov pomembnejša kot kadarkoli prej. Današnji napadi na simbole, povezane s Titom, ne pomenijo le posega v zgodovino, temveč pomenijo tudi napad na idejo suverenosti, mednarodne solidarnosti ter miroljubne politike neuvrščenosti, ki je v drugi polovici 20. stoletja predstavljala izjemno alternativo blokovski delitvi sveta. Je napad na politiko, ki je temeljila na sodelovanju med narodi, na zavračanju podrejanja velikim silam ter na jasnem prepričanju, da je mir mogoče ohraniti le skozi dialog, spoštovanje različnosti in aktivno mirovniško držo. Prav ta mirovniška, vključujoča in socialno usmerjena drža je danes, v času globalnih napetosti in novih oblik fašizma, še posebej dragocena.

Še posebej zaskrbljujoče so reakcije določenih desničarskih krogov, ki so skušali dejanje relativizirati ali celo poveličevati kot domnevno »pogumno« dejanje ter storilca prikazati kot »junaka« ali »mislečega človeka«. Takšni odzivi razkrivajo nevaren trend, ki poskuša normalizirati napade na antifašistične simbole in ustvariti družbeno ozračje, v katerem je manipuliranje z zgodovino sprejemljivo.

Tovrstni napadi niso zgolj vandalizem. Predstavljajo poseg v javni prostor, grožnjo demokratičnemu dialogu in poskus rušenja skupnih vrednot, ki temeljijo na spoštovanju, argumentirani razpravi in nenasilnem reševanju sporov. Antifašistično gibanje po svetu izhaja prav iz načela, da se družbene in politične razlike naslovijo z dialogom, zgodovinskimi dejstvi, spoštovanjem človekovega dostojanstva ter zaščito javnega prostora, ne pa z uničevanjem kulturnih in zgodovinskih artefaktov – tudi kadar ti sprožajo nasprotujoča si mnenja.

Pozdravljamo odločitev Občine Velenje za hitro sanacijo spomenika in vzpostavitev prvotnega stanja. S tem je poslano jasno sporočilo, da poskusi brisanja zgodovine ne bodo uspeli.

Zavod Mednarodna mreža antifašistov poziva pristojne institucije k temeljiti preiskavi dogodka in k sprejetju ukrepov, ki bodo podobna dejanja v prihodnje preprečila. Prav tako pozivamo vse družbene akterje k odgovorni javni razpravi, brez spodbujanja sovraštva in nasilja.

Vandalizem nikoli ne more biti izraz politične pripadnosti, temveč vedno njena zloraba.

Antifašizem ni zgodovinski ostanek – je trajna dolžnost vsake demokratične družbe. Hkrati pa moramo razumeti, da napadi, kot je bil ta v Velenju, niso le napadi na simbole osvobodilnega boja, temveč tudi na vrednote, ki so izraz prizadevanj za suvereno in enakopravno sodelovanje in odločanje majhnih držav, miroljuben pristop k reševanju mednarodnih sporov, solidarnost med narodi in socialno pravičnost kot temelj družbenega razvoja. So napad na politiko, ki zagovarja dialog namesto konfrontacij, sodelovanje namesto hegemonije in mir kot osnovno predpostavko človeškega dostojanstva. Zato vsak napad na take simbole presega lokalne in trenutne politične interese – predstavlja poskus izbrisa vizije sveta, v katerem so narodi enakopravni, sporazumevanje pa nadrejeno nasilju.

Dogodki v Velenju in odzivi, ki jih poveličujejo, nas opozarjajo, da je obramba teh vrednot danes še posebej nujna. Slovenija mora ostati trdno zasidrana v svojih protifašističnih koreninah ter hkrati jasno braniti dediščino miru in mednarodne solidarnosti, ki je zaznamovala pomemben del naše zgodovine. 

Ne poznam družine v Sloveniji, vključno z mojo, ki ne bi imela zgodbe o čakalnih vrstah. Eni čakajo, da se bolečina spremeni v diagnozo. Drugi, da diagnoza postane operacija. Tretji pa čakajo tako dolgo, da se življenje tiho poslovi.

In medtem vsi iščemo nekoga, ki pozna nekoga, da nas potisne kakšen mesec naprej v vrsti. Ne zato, ker bi bili pokvarjeni. Ampak ker v tej državi pridemo do zdravstva preko poznanstev, ne preko pravic.

Ko sem leta 1982 brez težav dobil vizo za Združene države in potoval po svetu kot svoboden človek, sem mislil, da je to normalno. Danes pa živim v državi, kjer se moraš za ortopeda boriti kot da zaprošaš za politični azil. Napredek? Očitno ne vedno v pravo smer.

Včasih se mi zdi, da je normalnost pri nas najbolj radikalna politična zahteva. Levo sem usmerjen, a daleč od utopičnega komunizma — že zato, ker sem dovolj star, da sem živel v državi, kjer se je svoboda gibanja zdela samoumevna. Ni mi treba verjeti v utopije, da vem, da mora imeti vsak človek pravico do dostojanstva, tudi če ni rojen na pravem naslovu.

Marx ni imel prav o vsem, je pa pravilno razumel nekaj bistvenega: neenakost ni naravna danost, temveč posledica moči in odločitev. In v Sloveniji danes primanjkuje odločitev — ne mnenj, ne moraliziranja, ne sloganov — odločitev, ki bi ljudem olajšale življenje.

Če bo levica še naprej verjela, da je njen glavni projekt preprečevanje vrnitve desnice, potem smo obsojeni na večni ping-pong političnih duhov. In če bo desnica še naprej mislila, da je domoljubje kričanje, zastave in boj proti izmišljenim sovražnikom, potem se ne čudimo, da stojimo na mestu.

Slovenija potrebuje nekaj, kar zveni sramotno skromno: delujočo državo. Zdravstvo, ki zdravi. Podeželje, ki ni politični safari. Institucije, ki preživijo menjave vlad. Državo, kjer se ambicija ne konča pri tem, da “ni katastrofa”.

Churchill je opozoril, da si življenje ustvarimo s tem, kar damo, ne s tem, kar dobimo. Cankar bi nas opomnil, da se narod dvigne šele, ko se neha počutiti majhnega. In če ne bomo izbrali normalnosti zdaj, bomo spet volili ekstrem in spet protestirali proti njemu.

Ta krog ni usoda. Ni prekletstvo. Je samo lenoba odločanja.

Predsednik vlade ima škarje in platno. Vprašanje je samo še — ali bo iz tega nastala obleka za prihodnost ali rjuha za politični pogreb. 

Krščanska cerkev kot tudi nekatere druge vere, ali organizacije in posamezniki, ki so se na njih sklicevali, so v zgodovini povzročali družbene delitve, sovražnosti ter številne vojaške spopade z verskim opravičilom. Cerkev je zaradi interesov njene elite bila vpletena v politične in ozemeljske boje, pri katerih je imela pomembno vlogo. Spomnimo se n.pr. osvobajanja Svete dežele, krvavih križarskih vojn, pokristjanjevanja, protireformacije, tridesetletne vojne, Šentjernejske noči

… Tudi spopadi v 19. in 20. stoletju so imeli povezavo s Cerkvijo; združevanje Italije, križarska vojna v Mehiki, sodelovanje s frankisti v Španiji, s fašisti v Italiji in ponekod tudi z nacisti. Vodila je tudi kulturni boj (n.pr. Kulturkampf) v prizadevanjih za oblast in politični vpliv. Krščanske misije so bile tesno povezane z evropsko kolonialno ekspanzijo. Vatikan je sklenil konkordata tako z Mussolinijem kot Hitlerjem, ne glede na fašistične zločine (v Etiopiji, proti manjšinam v Italiji, proti političnim oponentom …), ne glede na nacistične zločine (zoper Jude, Rome, nemško opozicijo, kljub preganjanju duhovnikov …), ki naj bi zaščitila premoženjske interese in vodstvo Cerkve. S podpisom obeh konkordatov je Cerkev prispevala k mednarodnemu priznanju fašističnega in nacističnega režima. Papež PIJ XI. je leta 1937 sicer obsodil nacistično ideologijo, rasizem in kršenje konkordata, kar je bila ena redkih javnih obsodb nacizma, pri čemer pa ni omenjen italijanski fašizem. Žal ga je nato nasledil »Hitlerjev papež«.

Na Slovenskem je ravnanje vodstva RKC v Ljubljanski pokrajini povzročilo tragične posledice. 

Takoj po fašistični zasedbi Ljubljane je s političnim povezovanjem z okupatorjem otežila boj proti okupatorju in sprožila bratomorni spopad. Z nevarnostjo socialne revolucije, ki bi utegnila ogroziti privilegije pripadnikov elit Cerkve in SLS, so ti hoteli že sredi leta1941 mobilizirati slovensko javno mnenje zoper odpor proti okupaciji in s tem opravičevati udobno pozicijo dobrih odnosov z okupatorji kot »manjše zlo«. Pri tem jih ni motila usoda Slovencev na Primorskem, ki so spoznali kruto ravnanje fašističnega režima, ki je ogrožal življenja in eksistenco Slovencev, odvzemal njihovo premoženje, jih izganjal iz države, prepovedal slovenski jezik …Cerkvene elite v Ljubljanski pokrajini tudi ni prepričalo drugačno ravnanje Cerkve na Primorskem, Štajerskem in Gorenjskem. Po kapitulaciji Italije in prihodu nacistov je celo sodelovala pri prisegi domobrancev Hitlerju, po vojni pa pri skrivanju vojnih zločincev. Politično delovanje RKC v Ljubljanski pokrajini je eden glavnih povzročiteljev najhujšega sovraštva in bratomornega spopada v zgodovini Slovenije.

V večini zahodnih demokratičnih držav je izpeljana ločitev cerkve od države. Celo, pred stotimi leti, so zapisali v členu 16. Ustave kraljevine Jugoslavije (SHS Ur. list št. 3/4iz l. 1929): ,,Svoje duhovne oblasti ne smejo verski predstavniki pri bogoslužju ali s sestavki verskega značaja ali drugače pri izvrševanju svoje službene dolžnosti uporabljati v strankarske namene.

Prav tako ni nikomur dovoljeno, vršiti v molilnicah ali ob verskih shodih in manifestacijah vobče kakršnokoli politično agitacijo.’’.

Nedavna dogajanja okrog referenduma, kjer je RKC na vse mogoče načine delovala in vplivala na izid glasovanja, kaže, da je skrajni čas preučiti delovanje RKC od osamosvojitve do danes. Celo so si izmislili Združenje katoliških zdravnikov!? Zdravniška zbornica pa nič? RKC se je vpela v vse družbene podsisteme. Zato bo treba preučiti finansiranje vseh organov, organizacij, izobraževalnih ustanov, institutov, duhovne oskrbe vojakov, policistov, cerkveno delovanje po šolah, veselicah, raznih žegnanjih in izkoriščanja vsake priložnosti za cerkveno propagando, ki je v nasprotju s slovensko ustavo. Posebej je potrebno razčistiti vso finančno podporo države, ko financira številne cerkvene (beri: samo katoliške) dejavnosti, ki niso v interesu vseh prebivalcev in celotne države. Prav pretekle izkušnje z vmešavanjem cerkve v državno politiko so rodile idejo o sekularni državi. Prav je, da se v Sloveniji upremo političnemu delovanju RKC, ne samo zato, ker je to v neskladju s sedaj veljavno ustavo, temveč tudi zato, da preprečimo nadaljnje družbene delitve in spodbujanje sovraštva. RKC je izstopila iz zakonskih okvirjev, ki jih določa ustava RS. Preberite jo!

Ko pišem ta članek, je sobota dopoldan in moja najmlajša hčer trenira atletiko v Novem mestu. Prihajamo iz Šenčurja – Gorenjske. Do tja je hčer potrebovala dobro uro. Ima družinske pogoje, da ta čas vožnje ni daljši, za mnoge mlade športnike je lahko bistveno daljši (Črna na Koroškem slovi po odličnih športnicah(ih), a premagujejo vse ovire, da žanjejo superiorne uspehe.

V medijih smo starši šokirano zasledili, da je dijakom - športnikom in dijakom s posebnimi potrebami ukinjena možnost vpisa za 90 % minimuma točk, ki so bile nujne za želeni visokošolski študij, ker naj bi bil krivičen do ostalih mladih. Kar sredi šolskega leta, ko se mladi pripravljajo ali že opravljajo maturo (hčer je na programu mednarodne mature in so se preizkusi že začeli).

Zakaj se politiki radi slikajo in so v bližini, ko se podeljujejo medalje na zmagovalnem odru – takrat so kamere usmerjene k junakom, a ujamejo tudi kakega bedaka. Medalje in dobri uspehi se rojevajo na trdih, rednih treningih, na dobrem delu trenerskega in družinskega temelja. Dodati moramo srečo, pogum in talent.

Mladi športniki imajo privilegij, ko stopijo na športne površine, da se naučijo timskega duha, redne delovne navade, odločnosti, biti pogumen in stati pod slovensko zastavo – in jo srčno zastopati. A naučijo se tudi premagovati dnevne težave, se učiti za življenje, saj so porazi del tega. To je privilegij.

Mogoče ukinjeni sistem res ni bil odličen, a je bil po mojem sprejemljiv, torej bi ga bilo potrebno le izboljšati in ne ukiniti. Naj poudarim, da vse tri hčere, ki bi lahko imele ali imajo tak status, ne bodo izkoristile ta privilegij, saj so se naučile, da ni »bližnjic« v življenju. Pri najstarejši hčeri, ki je že zaključila doktorski študij in je ob sprejetju na univerzo Oxford bilo njihovo glavno merilo poleg izbora šolskih ocen predvsem sodelovanje na različnih tekmovanjih iz znanj, športa in kulture. Ameriška visokošolska praksa pa je še bolj naklonjena športnikom.

Malo sem tudi začuden in jim zamerim, da se športne zveza, unije in drugi, ki so poklicno v športu, niso odzvale in stopile v bran mladim odličnim športnikom, med katerimi so nekateri že reprezentanti. Ko molčijo so izbrali stran.

Vem pa, da državljanom Slovenije poskoči srce ob uspehu naših športnikov, zato upam, da bo tudi tokrat, ko se je mladim talentom zgodila krivica. Pozivam mlade, da podprete svoje vrstnike, pozivam slovensko športno laično in strokovno javnost, da naj se opredeli z glasnim klicem, da se tako ne sme delati, ali pa z molkom in sklonjenih glav ter podprejo izbrano smer.

Tega članka verjetno ne bi napisal, če bi v samostojni Sloveniji katerakoli vlada sebi vzela kakršenkoli privilegij, znano mi je, da je nabor in obseg le povečevala. 

Obglavljenje Titovega kipa v Velenju ni le incident, je posnetek slovenske desnice, ki se ne pretvarja več, da ji gre za demokracijo, pravno državo ali politični pluralizem. Gre ji za oblast, za nadzor in za sistematično uničevanje zgodovinskega spomina. Ko Janez Janša takšno dejanje razglasi za »demokratično higieno«, je to isto kot bi požig knjižnice razglasil za kulturno prenovo. Gre za nevarno, premišljeno retoriko.

Storilec, ki je z žago obglavil kip, je za večino ljudi huligan, za SDS in Tomaža Štiha pa je »neznani pogumni junak«. Junak česa? Uničevanja kulturne dediščine? Sprevržene fantazije o boju proti totalitarizmu, ki obstaja le še v njihovih glavah? Ali morda junak tiste politične patologije, ki iz vandalizma dela moralno vrednoto.

Za te kroge je zgodovina zgolj šahovnica. Partizanstvo je zločin, antifašizem je nečeden, vse, kar diši po socializmu, je treba izkoreniniti.

A to niso retorični zdrsi, to je program. Program, ki ga bo Janša uresničil, če pride na oblast.

Naj spomnim, kaj so njegove »vrednote«: - Orožarska normalnost. Oborožite se, legalno/ ilegalno in po možnosti čim bolj množično. - Kult vigilantstva. Če država »ne dela«, naj zadeve vzamejo v roke »pogumni« posamezniki. - Prenova zgodovine. Antifašizem je sovražnik. Domobranstvo je osvobodilno gibanje. - Selektivna pravna država. Za svoje – amnestija. Za drugačne – represija. - Normalizacija političnega sovražnega govora.

To niso vrednote demokratične družbe. To so temelji režima, ki si želi discipliniran, prestrašen in razdeljen narod, ki mu bo sledil v zameno za iluzije o varnosti in »čiščenju« države.

Zaskrbljujoče je, ker takemu početju ne postavimo mej. Je potem čudno, da so lopovi (ne glede na predznak) že pokradli skupno dobro, da so že dokaj razgradili javno zdravstvo? Pravosodje in vlada sta preveč anemična, desni radikalci pa medtem pišejo scenarije. Če radikalna desnica legitimira vandalizem kot politično orodje, potem ni vprašanje, ali se bo nasilje širilo – vprašanje je le kdaj.

Slovenija je danes država, kjer se na največjem knjižnem sejmu odkrito prodajajo domobranski propagandni pamfleti, ki relativizirajo nacizem in rehabilitirajo kolaboracijo. Slovenija je hkrati država, kjer se politični voditelj, ki odkrito flirta z avtoritarnimi metodami, predstavlja kot rešitelj pred »globoko državo«, »migranti« in »komunističnimi strahovi«. To je projekt druge Slovenije. Projekt normalizacije političnega nasilja. Projekt priprave volilnega telesa na ideološki prevrat, kjer bo vandalizem slavljeni akt, orožje legitimno orodje, zgodovina pa poligon za pranje identitete.

Ko se enkrat začne slavljenje obglavljenih kipov, je naslednji korak slavljenje obglavljenih institucij. In čudili se bomo, zakaj nam je bilo jasno, pa nismo ukrepali. 

V intervjuju s špansko ministrico za delo Yolando Díaz je bila navedena rahla kritika politike EU. Dejansko pa je težava EU dosti večja. Če bi Evropa zaprosila za pridružitev Evropi, ne bi bila sprejeta, ker ni urejena demokratično, nima izpolnjenih pogojev, ki jih od drugih zahteva za pristop. Eno od temeljnih načel pravna država in delitev oblasti. No, v Evropi nimamo delitve oblasti. Zakaj? Ker Komisija združuje glavno zakonodajno in izvršilno vejo oblasti; ker Evropski parlament nima zakonodajne oblasti, ima le nadzorne pristojnosti, ne pa tudi moči zakonodajne pobude, ki je značilna za zakonodajno vejo oblasti.

Toda temeljna stvar bi bila federalna država, ki bi bila sposobna zastopati skupno dobro te strukture. Dokler namreč ni skupnega dobrega, skupnega imenovalca za Evropo, imamo nacionalne države s partikularističnimi interesi, ki se srečujejo v Svetu ministrov in s kompromisi, v katerih močnejše države seveda zmagajo, uveljavljajo tisto, za kar državljani še nikoli niso glasovali. Če torej državljan pooblasti svojega poslanca, to Evropi ne daje demokratične legitimnosti, kajti to pooblastilo dejansko nadomestijo odločitve Sveta ministrov, ki so sprejete na podlagi kompromisov, v katerih zmagajo močnejše države. Pri tem imajo močno vlogo lobisti iz gospodarsko močnejših in bogatejših držav.

Torej gre za celotno strukturo, ki ji manjka demokratična legitimnost. Kakšna je vloga Evropskega parlamenta? Ker nima zakonodajne pobude, lahko parlament le pregleda in ratificira odločitve, ki jih predlagata Komisija in Svet ministrov, ki ima več moči kot parlament sam.

Gospa Yolanda Díaz pravi, da obstaja že precej staro besedilo pisatelja in teologa Jonathana Swifta, v katerem je zapisal, da je ljudstvu treba lagati, ker ni pripravljeno slišati resnice. Ni težava v tem, da desnica laže. Težava je v tem, da današnja levica in vsa sredina lažeta in tako dajeta prostor vzponu desnice. Najočitnejša laž je, da EU lahko obstane brez energetsko, rudninsko, mineralno močnega zaledja Rusije, oziroma, da bosta NATO, EU in Ukrajina vojaško porazili Rusijo. Desnica je zaznala nezadovoljstvo ljudi, pred katerim so si napredne sile predolgo zatiskale oči.

Mimogrede: bankir Mario Draghi in mnogi EU politiki iz gospodarsko močnih EU držav trdijo, da je evropsko vprašanje, evropski problem, vedno problem nacionalne suverenosti, ki bi ga bilo treba premagati z večjo centralizacijo oblasti znotraj Evrope. Na primer z večinskim in ne soglasnim glasovanjem. Danes se še vedno uporablja soglasno glasovanje, zlasti za najobčutljivejša vprašanja. Ampak koliko časa še?

Moramo oblikovati novo demokratično strukturo EU, da bo ta lahko obstala. 

Spoštovani. v Mladini št. 48 smo zasledili članek z naslovom »Zavajajoče ravnanje trgovcev« avtorja Rostje Močnika. V njem je zapisal: »Tudi generične znamke velikih trgovskih družb uporabljajo isto metodo. Na primer goveji zrezki iz Hoferja so bili včasih v embalaži po 480 gramov in so stali 12,48 evra za kilogram. Zdaj jih je v zavoju ostalo le še 400 gramov in stanejo 17,75 evra za kilogram.« Navedel ga je kot primer skrčflacije, kar ne drži.

V letu 2022 smo spremenili količino tega izdelka z 480 gramov na 400 gramov (ker smo v ponudbo dodali še 600-gramski izdelek), vendar je takrat cena na kilogram ostala ista – 12,48 evra. To pomeni, da ne gre za primer skrčflacije, kot navaja avtor. Primerjati ceno iz leta 2022 in danes pa ni primerno oz. objektivno, ker trenutno na trgu primanjkuje govedine in so zato cene govejega mesa višje v vseh trgovinah. 

Spoštovana ministrica Mateja Čalušić, spodaj podpisane organizacije smo zaskrbljene nad kritično nizko stopnjo samooskrbnosti Slovenije pri zelenjavi, sadju in krompirju, več kot 80 % hrane na naših policah je uvožene. Podnebni in geopolitični pretresi bodo pridelavo hrane v Sloveniji v prihodnje še dodatno ogrozili ter še povečali našo prehransko odvisnost od svetovnega živilskega trga. Zato vas pozivamo k sistemskim spremembam, ki bodo vzpostavile podlago za porabo javnih sredstev za bolj trajnostno naravnano državno promocijo kmetijskih in živilskih proizvodov, ki bo skladna s prehranskimi smernicami in bo prispevala k javnemu zdravju, povečanju samooskrbe v Sloveniji na zaskrbljujočih področjih zelenjave, sadja in krompirja ter spodbudila pridelavo zdrave, ekološke hrane.

Trenutno imamo v Sloveniji škodljiv sistem državne promocije živil. Veljavni Zakon o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov namreč daje podlago za sektorsko neuravnoteženo promocijo, kjer sta sektorja z najvišjo stopnjo samooskrbe (meso in mleko), ki tudi povzročata največ kmetijskih emisij toplogrednih plinov in drugih škodljivih vplivov na okolje, paradoksalno deležna največ promocije. V letu 2025 je bila predvidena višina sredstev iz sektorjev in proračuna za promocijo mesa in mleka skoraj milijon evrov (958.200 evrov), za sektor sadja le 150.000 evrov, sektor zelenjave pa zaenkrat sploh ni vključen v sistem promocije. Pri tem je stopnja samooskrbnosti Slovenije pri zelenjavi, sadju in krompirju kritično nizka, hkrati pa prebivalci Slovenije uživamo pretirane količine mesa in mesnih izdelkov, ki predstavljajo resno grožnjo javnemu zdravju. Zadnja nacionalna prehranska raziskava je razkrila, da kar 90 % odraslih presega priporočila glede dnevnega vnosa mesa, obratno pa jih le 5 % dosega priporočen vnos zelenjave, posledično pa je pri večini prebivalcev tudi bistveno prenizek tudi vnos prehranskih vlaknin. Podobno zaskrbljujoči so tudi podatki za otroke oz. mladostnike.

Ob zaostrovanju okoljske krize in porastu s prehrano povezanih bolezni je nesprejemljivo, da še vedno dopuščamo in celo z javnimi sredstvi podpiramo promocijo hrane, ki dokazano škoduje zdravju ljudi in okolja.

Oglaševanje ima ključno vlogo pri tem, kakšno hrano kupujemo in jemo, pri tem pa v našem prostoru prevladuje oglaševanje hrane, ki je škodljiva zdravju ljudi in okolja. Nedavno objavljeno poročilo komisije EAT-Lancet, mednarodne skupine strokovnjakov s področij prehrane, zdravja, podnebja, kmetijstva, gospodarstva in družbenih ved, opozarja, da brez preobrazbe v trajnostni prehranski sistem ne moremo preprečiti katastrofalnih podnebnih sprememb in ohraniti stabilnih pogojev za življenje na Zemlji, prav tako pa ne ublažiti zdravstvene krize. Poziva k prehodu na prehrano, v kateri prevladuje raznolika polnovredna hrana rastlinskega izvora (zelenjava, sadje, stročnice in žita), in k zmanjšanju potrošnje hrane živalskega izvora.

Slabo je, da nas velik del oglaševanja, ki smo mu izpostavljeni v našem prostoru, nagovarja k nezmerni potrošnji nezdrave hrane z veliko vsebnostjo živil živalskega izvora in visoko predelane hrane. Nesprejemljivo pa je, da v tem sodeluje tudi država s svojo kampanjo Naša super hrana, ki bi morala biti največji zgled. Sredstva za to kampanjo so res majhna v primerjavi s sredstvi, ki jih v oglaševanje hrane vlagajo drugi akterji, npr. trgovci in živilsko-predelovalna industrija, a kampanja Naša super hrana je zelo prepoznavna in ker za njo stoji MKGP, je v očeh ljudi tudi bolj zaupanja vredna. Pregledne študije in meta-analize jasno kažejo, da izpostavljenost prehranskim dražljajem, med katere sodijo tudi oglaševalska sporočila, predstavlja pomembno determinanto prehranskega vedenja. Takšni dražljaji povečajo verjetnost izbire oglaševanih živil ter kratkoročno povečajo njihov dejanski vnos. To potrjuje, da oglaševanje ne deluje zgolj kot pasivna informacija, temveč kot vedenjsko učinkovita spodbuda, ki lahko krepi škodljive prehranske vzorce ali pa – če je vsebinsko ustrezno usmerjeno – podpira javnozdravstvene cilje. Povečana izpostavljenost sporočilom, ki promovirajo sadje in zelenjavo, bi tako preko istega mehanizma lahko prispevala k večji pogostosti zdravju koristnih izbir v populaciji. Zato je odgovornost Ministrstva še toliko večja.

Oktobra letos je v soorganizaciji Umanotere in Zveze potrošnikov Slovenije potekal posvet Oglaševanje na žaru: Kako bomo ustavili promocijo škodljive hrane? Med udeleženci posveta - med njimi predstavniki relevantnih zavodov, interesnih združenj in ministrstev s področij kmetijstva in prehrane, zdravja ter šolstva, predstavniki oglaševalcev in oglaševalskih agencij, civilnodružbenih in raziskovalnih organizacij ter medijev - jih je skoraj 60 odstotkov na vprašanje, kaj jih najbolj jezi pri oglaševanju škodljive hrane, izbralo prav to, da »plačujemo oglaševanje zdravju in okolju škodljive hrane tudi z javnim denarjem«. Posvet je bil dobro obiskan in medijsko pokrit, kar kaže na to, da je tema izjemnega pomena tudi za potrošnike. Osrednja govorka posveta Nicola Wilks, soustanoviteljica mreže Adfree Cities, je v številnih medijih predstavila primere odgovorne regulacije oglaševanja iz tujine (npr. MMC RTV, Delo, Mladina, Marcel).

Zdravje in okolje sta javni dobrini, ki ju je država dolžna varovati skozi odgovorno upravljanje javnih sredstev. To pomeni, da morajo javna sredstva spodbujati samo prehrano in prakse, ki so skladne z javnozdravstvenimi in podnebnimi cilji ter s prehranskimi smernicami. Zato vas pozivamo, da MKGP nemudoma pristopi k potrebni spremembi zadevne zakonodaje, tako da bo bodoča državna promocija usmerjena v samooskrbno »podhranjena« sektorja zelenjave in sadja ter v ekološko kmetijstvo. S tem bo država pozitivno vplivala na zdravje ljudi, prispevala k zmanjšanju škodljivih vplivov na okolje, naravo in podnebje, obenem pa povečala samooskrbo, ki je ena glavnih strateških usmeritev države.

— S spoštovanjem, Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, Zveza potrošnikov Slovenije, Zveza društev ekoloških kmetov Slovenije, PIC - Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Zavod Knof, UMMI, Zavod za izobraževanje Koper, Focus, društvo za sonaraven razvoj, Društvo Knjižnica Reči, Mladinska zveza Brez izgovora Slovenija, Slovensko združenje za kronične nenalezljive bolezni, Vitra Cerknica, Greenpeace v Sloveniji, Društvo Humanitas - center za globalno učenje in sodelovanje, Slovenska filantropija, Združenje za promocijo prostovoljstva, Inštitut za zdravje in okolje, Kulturno izobraževalno društvo PiNA, Društvo Ekologi brez meja, Center za trajnostni razvoj podeželja Kranj, Cipra Slovenija, društvo za varstvo Alp, Zavod Svibna, regijski zavod za ohranjanje in trajnostni razvoj podeželja, Zveza za Živali, Društvo AETP, Zveza biodinamikov Slovenije

V prejšnji številki Mladine smo v naslovnem prispevku storili dve napaki. Zapisali smo, da je bila prijava vrhovnega državnega tožilca dr. Jožeta Kozine na razpis predsednice republike za mesto ustavnega sodnika prepozna. To ne drži, saj je prispela pravočasno. Tam smo zapisali tudi, da je predsednica pred časom za varuha človekovih pravic predlagala dr. Marka Novaka, kar tudi ne drži, saj je predlagala Marka Starmana. Za napake se vsem prizadetim opravičujemo. 

Janševa napoved obveznega služenja vojaškega roka je bila še en opomin, kako lahkotno lahko politika uporablja mlade kot orodje in kako malo premisleka je namenjen dejanskemu življenju tistih, ki bi jih takšna odločitev najbolj prizadela. Mladi so postali poligon, na katerem se gradi politična moč. Nihče pa jim ne pove, zakaj bi v tej igri sploh morali sodelovati. Napoved obveznega roka ni bila resna obrambna strategija. Bila je politični test, poskus, koliko hrupa, strahu in pozornosti lahko sproži. Mladina je znova dobila lekcijo, da je mogoče njihov čas, načrte in življenjske poti omenjati kar mimogrede – kot da ne gre za njihova življenja, ampak za premikanje figuric na politični šahovnici. Fantje naj bi “odrasli v uniformi”. Dekleta naj bi se “prilagodila”. Oboje je zgrešeno. Argumenti, da bi vojaški rok fantom “dal red”, “zgradil karakter” ali “zmanjšal odtujenost”, so neživljenjski. Mladi fantje danes ne potrebujejo uniforme, ampak stabilnost: službo, stanovanje, dostojne pogoje, jasna pravila igre. Red se ne gradi z ukazom, ampak z možnostmi. Dekletom pa se danes ponuja še hujša nejasnost: bodo vključene ali ne? Pod kakšnimi pogoji? Kdaj? Zakaj? Sporočilo, ki ga s tem dobijo, je preprosto: ne vemo, ne razmišljamo dovolj, improviziramo sproti. To ni obrambna politika. To je odsotnost politike. Mladi niso problem. Problem je, da jih politika vidi kot moteče. Prevečkrat se zdi, da so za slovensko politiko nekakšen stranski produkt: koristni kot strašilo, uporabni kot retorična opora, nepogrešljivi kot številke v statistiki – a povsem nepotrebni kot sogovorniki. Namesto dialoga - megla. Namesto razlage - fraze. Namesto strategije poskusi. Ko mladi izrazijo odpor, se jih obtoži “lenobe”. Ko izrazijo strah, se jih označi za “razvajene”. Ko postavijo vprašanja, se jih odpravi z “boste že videli”.

Tako nastaja generacija, ki politiki ne verjame več niti toliko, da bi jo zavrnila z resnim protestom – temveč jo zavrne z ironijo in umikom. Obvezni vojaški rok ni vprašanje obrambe. Je vprašanje zaupanja. In tega je med mladimi najmanj. Zaupanje se ne ukazuje, ne zahteva in ne uvaja z uredbo. Zaupanje nastane iz predvidljivosti, transparentnosti in spoštovanja. Tega pa je v slovenskem političnem prostoru, zlasti na desnem, komaj za vzorec. Mladi so utrujeni od kriz, od pretresov, od improvizacij in od občutka, da so vedno zadnji v vrsti, ko se deli pozornost – in prvi, ko se išče krivdo ali žrtveno jagnje. Na koncu pa je vprašanje povsem preprosto. Ali je napoved obveznega služenja vojaškega roka res odgovor na njihove težave – ali zgolj nova vaba v političnem boju, kjer so mladi kulisa, ne pa naslovniki? Dokler ostaja slednje, bo politična retorika o vojaškem roku med mladimi povzročala: strah, zmedo in občutek, da njihova prihodnost ni nič drugega kot igra moči, ki z njimi nima veliko skupnega. 

Na vsak način hočejo opozicijske stranke povzročiti čim večje nezaupanje do vseh državnih institucij. Namesto da bi kot opozicija nadzorovala delo vlade, deluje samo na ta način, da bi čim bolj onemogočila njeno delo in to od prvega dne njenega nastopa. Spomnimo se samo vloženih številnih predlogov zakonov, ki jih je vložila SDS prvi dan nastopa Državnega zbora v sedanji sestavi. SDS je nadaljevala z obstrukcijo različnih zasedanj Državnega zbora in njegovih delovnih teles. NSi je v začetku delovala kot prava opozicijska stranka do takrat, ko je v Ustavni komisiji glasovala proti lastnim predlogom. Takrat se je opazilo, da se je NSi s svojimi stališči začela dobrikati SDS-u. Znano je, da je Matej Tonin na koncu Janševe vlade slavnostno izjavil, da ne bodo več sodelovali v nobeni vladi, kateri bo predsedoval Janez Janša. Na zadnjem volilnem kongresu NSi se je pa Matej Tonin Janezu Janši prisrčno zahvalil, da jim je omogočil sodelovanje v njegovi vladi. Od takrat kot papagaji posnemajo SDS z zahtevami, da naj sedanja vlada odstopi z nekimi splošnimi obtožbami o njeni nesposobnosti. Ob tem se seveda ponujajo sami kot rešitev za Slovenijo. Pa so res rešitev?

Ali lahko zaupamo nekomu, ki nekoga obtožuje, ne da bi navedel neizpodbitna dejstva, zakaj ga obtožuje? Ali lahko zaupamo tistim, ki sedanji vladi očitajo, da določene obljube še niso izpolnili, so jo pa začeli reševati, denimo izgradnjo stanovanj za mlade, sami se pa tega niso niti dotaknili? Gre namreč za verodostojnost. Poleg verodostojnosti je pomembna resnicoljubnost. Torej komu lahko zaupamo? Ali Jerneju Vrtovcu, ki je na TVS izjavil, da se Inštitut 8. marec bogato financira iz javnih sredstev, dejansko pa ne dobi niti evra? Kristjani, ki grešijo, gredo k spovedi, pošteni politiki se pa opravičijo. Kar je Vrtovec »pozabil«. Ali naj zaupamo Janezu Janši, ki je za časa zadnje vlade grobo kršil demokratična pravila, onemogočal javno delovanje medijev itd. Ali naj zaupamo Anžetu Logarju, ki je tožil v EU slovenske banke, da nezakonito poslujejo, ki je za časa, ko je bil zunanji minister, dopustil, da je ena od služb poslala v EU obrekovanje slovenskega sodstva? V tem smislu bi morali preveriti vsakogar, ki se ponuja, da bo v našem imenu urejal družbeno-ekonomske odnose.

Pomembni javni mediji tudi nekoliko prispevajo k zmedi in nezaupanju, ki ga skušajo ustvariti opozicijske stranke. No, včasih prispevajo k temu tudi vladajoče stranke. Imam vtis, da bolj iz javnosti pobirajo, kaj govorijo posamezni ugledneži, kot pa preverjajo, kaj od tega je res in kaj ni. Naj navedem samo en primer. Ugledni pisni medij je 30. 10. objavil kolumno z naslovom Kje je odgovornost politike do davkoplačevalcev. Z zanimanjem sem se lotil branja, toda kmalu sem ugotovil, da sploh ni govora o gospodarjenju z javnim denarjem, pač pa polemika v zvezi z nameravano božičnico. In seveda v kolumni sem zopet prebral pri tem avtorju, da je velika nevarnost, da se bodo zaradi tega podjetja selila v tujino in da bodo podjetja morala odpuščati delavce. Ni treba posebej poudarjati, da je avtor te kolumne že zdavnaj takšne občasne izjave slišal od funkcionarjev gospodarskih združenj in jih sam samo ponavlja. Zanimivo je to, da avtor te kolumne še nikoli ni uspel našteti podjetja, ki so odšla v tujino zaradi politike vlade. Podobno je z grožnjami o odpuščanju delavcev. Znano je, kako so gospodarstveniki bili plat zvona, ko je sedanja vlada začela urejati višino minimalne plače in ko je ena od prejšnih vlad vpeljala davčne blagajne. Tresla se je gora, rodila se je miš.

Razmere se lahko izboljšajo samo tako, da vedno in povsod od odločevalcev zahtevamo samo objektivno resnico in da naj vsak opravlja vestno delo, katerega je sprejel. 

V članku z zgornjim naslovom je Možina predstavljen kot zgodovinar in novinar. Mislim, da se mu s tem dela krivica, Možina je predvsem umetnik. Ne vem, katera priznanja je dobil za svoje zgodovinarsko in novinarsko delo, najvišjih državnih gotovo ne. Je pa prejel najvišje državno priznanje, Prešernovo nagrado, za svojo umetniško ustvarjalnost. Zato apeliram, da se ga v medijih vedno predstavlja kot umetnika, zgodovinarja in novinarja.

Ne najdem besed, s katerimi bi lahko izrazila hvaležnost dr. Bogomirju Kovaču, ker je v svoji kolumni “Militarizacija” izvedel koncizno logičen zaključek, da so, s tem ko sta se oboroževalna histerija in vojno hujskaštvo iz političnih blodenj prelevila v realni diskurz evropske politike, “Golobovi zgolj skromna popotnica Janševih militantnih jastrebov”. Tisto, kar iz navedene konstatacije dr. Kovača logično sledi, je, da so Golobovi Svobodnjaki in Janševi militantni jastrebi, sledeč vojnemu zavezništvu med Evropsko ljudsko stranko (EPP), evropskimi social-demokrati (S&D), liberalci (Renew Europe) in zelenimi (Greens/ EFA) na evropskem parketu, sklenili pakt o nenapadanju. Tisto, kar pa pogrešam v kolumni dr. Kovača, je poskus priti do odgovora na vprašanje “Zakaj?”. Ker smo bralci in bralke ostali_e prepuščeni_e, da sami_e poiščemo odgovor na to vprašanje, bom v nadaljevanju poskušala podati verodostojno, zlasti pa logično razlago za nastanek nesvetih alians v EU, ki so še včeraj bile nepredstavljive, danes pa nekaj logičnega, skoraj nujnega.

Dr. Kovač s prstom sicer pokaže na institucionalne labirinte, v katerih je EU izgubila stik s svetom tam zunaj, dezorientiranost EU pa sta še dodatno zaostrili poglabljanje kriz v Nemčiji in Franciji ter naraščajoča ekonomska stagnacija. Zato naj bi evropske politične elite “notranje nevarnosti pretopile v problem varnosti in ogroženosti od zunaj”. Skratka, dr. Kovač se za razlago zateče k ti. hipotezi grešnega kozla, ki je v mednarodnih odnosih znana kot teorija odvračanja (pozornosti) z vojno (diversionary theory of war) in ki jo je v evropsko politično misel pred 450 leti pripeljal Jean Bodin v delu Šest knjig o republiki, kjer je zapisal: “Najboljši način za ohranitev države in zagotovilo proti izdaji, uporu in državljanski vojni je, če poiščeš sovražnika, proti kateremu se lahko podaniki združijo v skupnem boju”.

To razlago so kasneje posvojili marksisti, zlasti Lenin, ki je v 1. svetovni vojni videl poskus imperialističnih razredov, da bi odvrnili pozornost delavskih množic od domačih ekonomskih in političnih kriz. Gre za marksistično-leninistično teorijo imperializma, ki je bil pri tem, kot nas uči tudi zgodovina, nadvse uspešen. In, kot vse kaže, evropske politične elite, ki v svojem bistvu še vedno tvorijo imperialistični kapitalistični razred, s tem ko so stavile vse karte na prastrah pred Rusi, poskušajo Evropejcem in Evropejkam še enkrat vsiliti stari preverjeni recept.

Vprašanja, ki se nam pri tem vsiljujejo in ki jih zastavi tudi dr. Kovač, so “ali lahko EU preživi oborožitveni stampedo in (posledično) vedno večje politično in ekonomsko brezumje?” in “mar res potrebujemo novo kataklizmično svetovno vojno”? Sama sem prepričana, da je odgovor na obe vprašanji negativen. Ključni razlogi, zakaj EU oziroma evropski socio-ekonomski model ne more preživeti samoizumljanja skozi oboroževanje in militarizacijo evropskih družb, pa so identični tistim, ki so že nekdanjo Jugoslavijo razgradili na prafaktorje. Spomnimo se, sredi 70. let prejšnjega stoletja je takratno predsedstvo SFRJ sprejelo strateško odločitev za vzpostavitev vojaško-industrijskega kompleksa, ki temelji na proizvodnji orožja in vojaške opreme (glej Aleksandar Stamatović, Vojno gospodarstvo druge Jugoslavije, 1945-1991).

Seveda pa na EU in njeno politično entropijo ne smemo gledati zgolj skozi prizmo dezintegracije SFRJ, ki se je iztekla v niz bratomornih vojn, temveč jo lahko razumemo v vsej njeni totaliteti le, če v okvir pripeljemo tudi procese iz teorije sistemov, ki nas uči, kako delujejo tako naravni ekosistemi kot človeški (družbeni) sistemi. Tisto, kar mnogi (zmotno) interpretirajo kot zaton Zahodne civilizacije, za katerega nam kot rešitev ponujajo vojno med civilizacijami (od tod izhajajo bojni klici MAGA in MEGA!), je pravzaprav zadnja faza propadanja industrijske civilizacije. Kot piše britanski novinar Ahmed Nafeez, današnje turbulence niso naključne; gre za konstantno zmanjševanje neto energije, prekoračenje planetarnih mej (lani smo zabeležili prekoračitev šestih mej od devetih) in neusmiljeno delovanje zapletenih povratnih zank med motnjami v Zemljinih ekosistemih in destabilizacije človeškega sistema, kar je nepovratno spodkopalo institucije, ustvarjene v času človeške moderne.

Prepričana sem, da se nekateri politični voditelji in voditeljice tega zavedajo (Trump in von der Leyen pač ne), zato nas, še preden bo kritična masa volivcev in volivk dojela, da so naši voditelji in voditeljice popolnoma nezmožni upravljanja v pogojih vsesplošne entropije, poskušajo spraviti v vojno bodisi z Rusijo, bodisi s Kitajsko, bodisi z obema hkrati, bodisi s katerimkoli drugim zunanjim ali notranjim »sovražnikom« (Madžarska, Slovaška, migranti, LGBTIQ+ …), ki lahko vojnim hujskačem posluži kot priročen izgovor. Pravzaprav, vojnim hujskačem je popolnoma vseeno, kdo je sovražni Drugi. Vse, kar šteje, je, da je »ponudba« sovražnikov dovolj raznovrstna, da bo zmožna zbuditi strah in eksistenčno grožnjo znotraj volilnega telesa vsakega akterja v nesveti aliansi.

Rešitev iz sredi ničesar, kjer se trenutno nahajamo, bo nedvomno zelo naporna, ni pa nemogoča. Na srečo, ljudje še vedno imamo na voljo metode in orodja, med drugim integrirane strukture čutenja, mišljenja in delovanja, s katerimi bomo, podobno kot je Ariadnina nit varno vodila Tezeja proti izhodu iz Minotavrovega labirinta, krmarili skozi globalno polikrizo našega časa.

Gospod Primc,
ko že pomislim, da vaše delovanje ne more pasti nižje, na bolj nizkoten nivo, me uspete prepričati o nasprotnem.

Ne razumite me narobe. Med prvimi se bom podal v obrambo vaše osebne pravice, da živite po nareku Biblije in do konca pretrpite, kar vam je pač namenjeno. A obstajajo tudi ljudje, ki živijo svoje življenje po nareku lastnega razuma in vesti. In tudi ti imajo polno pravico do tega.

Kot zvest sledilec krščanskega nauka (ali bolje, katoliškega) ste verjetno seznanjeni s tem, da je Bog človeku poleg življenja podaril svobodo izbiranja, kako ga bo živel. Vsak lahko njegova navodila sprejme ali zavrne. Na lastno odgovornost. Zdaj pa vas vprašam: Kdo ste vi, da boste komu kratili pravico do te izbire? Kdo ste vi, da boste komu sodili?? Kdo ste vi, da boste s prstom kazali na, po vaše, grešnike?

Pisano je, da naj prvi vrže kamen na grešnika, kdor je brez greha. Ste to vi?

Ne bi rekel, dva vaša očitna greha sta zapisana v naslovu tega zapisa. Rad bi bil muha, prisotna na vašem srečanju s Stvarnikom. Verjetno vam bo povedal nekaj zanimivih in za vas povsem novih, nepoznanih stvari v zvezi z božjo ljubeznijo.

Verjetno vam bo neverjetno, a tudi sam sem veren. Več kot očitno pa je, da Jezusove besede bereva in dojemava diametralno drugače. Če že ne upoštevate Ustave Republike Slovenije, ki vsem zagotavlja svobodo izbire, sledite vsaj besedam vašega Učitelja, ki govorijo o ljubezni do bližnjega.

Bog se nas usmili in vas varuj pred takimi posredovalci njegove ljubezni kot ste vi in vam podobni.

Maribor dobiva podobo urejenega in kulturnega evropskega mesta. Ureditev Lenta (tudi z napakami), spomeniškovarstvena obnova starega mestnega jedra z oživitvijo minoritskega samostana in gradnja knjižnice so za naše mesto velika pridobitev. Skrb za obnovo in varovanje naše kulturne dediščine se vrašča v življenje meščanov, ki cenijo svoje mesto in v njem radi živijo. Nov videz mesta opazijo tudi tuji turisti, ki v mnogih primerih trdijo, da je Maribor lepši od Ljubljane, saj ima dušo ter prijazne in sposobne ljudi. Teh je bilo veliko tudi v različnih obdobjih nastajanja našega mesta. Svoje spoštovanje jim lahko izkažemo tako, da po njih poimenujemo ulice, trge, javne zgradbe ali pa jim postavimo spominska obeležja. Mnogi zaslužni Mariborčani so javno priznanje že dobili, nekateri pa nanj še čakajo. Med čakajočimi je žal še vedno mariborski viceadmiral Wilhelm von Tegetthoff, rojeni Mariborčan in odlični dijak mariborske Klasične gimnazije, ki je kot admiral simboliziral moč oboroženih sil Habsburške monarhije in zato postal častni meščan Dunaja, Trsta, Ljubljane in še nekaterih manjših mest. Maribora med njimi ni ...

Bliža se 160-letnica znamenite bitke pri Visu (20. julija 1866), v kateri je viceadmiral Tegetthoff porazil italijansko mornarico. Mariborski admiral je eden izmed štirih najpomembnejših admiralov v svetovni zgodovini pomorstva. Kot poveljnik avstroogrske mornarice, v kateri so se borili tudi slovenski mornarji, je kot zmagovalec nad italijanskim bojnim ladjevjem dolgoročno preprečil nastajajoči italijanski državi, da bi se polastila tudi drugih vzhodnih delov Jadranskega morja, ki so danes del slovenskega morja. Prav Slovenci vedno bolj uživamo sadove njegovega vojaškega uspeha, saj smo s svojo »vikendaško« in turistično navzočnostjo najbolj prisotni na tem prostoru. Po vsem tem je težko razumeti ali pa tudi ne, zakaj Tegetthoff ni bil del naše kolektivne zavesti. Sedanja civilna iniciativa je leta 2021 ob 150-letnci smrti viceadmirala Tegetthoffa obudila predlog za postavitev obeležja in ga posredovala Mestnemu svetu MO Maribor in županu MO Maribor Aleksandru Saši Arsenoviču. Takratna in sedanja pobuda temeljita na strokovnem mnenju zgodovinarjev, urbanistov in spomeniške službe. Uporabljamo zanesljive vire kot so: monografija prof. dr. Igorja Grdine »Wilhelm von Tegetthoff – bitka pri Visu 20. julija 1866«, kateri je del gradiva prispeval založnik Primož Premzl, dokumentarna razstava o Tegetthoffu v Univerzitetni knjižnici Maribor avtoric dr. Vlaste Stavbar in Nine Lončar in razstava ob 120-letnici Pokrajinskega muzeja Maribor, kjer so združili portreta generala Maistra in viceadmirala Tegetthoffa v reprezentančnem prostoru in jima izkazali dolžno spoštovanje.

Začetki naše pobude segajo v leto 1992, ko smo v okviru Kulturnega foruma Maribor, mnogi so ga imenovali »vest Maribora«, organizirali okroglo mizo z namenom, da pretehtamo vse argumente za postavitev in proti postavitvi spomenika. Tu sta izstopala mariborska zgodovinarja, ko je prvi trdil, da je Tegetthoff sovražil Slovane in mesto Maribor, drugi pa je ocenil, da je »vrnitev spomenika zaradi nekakšne hvaležnosti Avstriji absurdna«. Kako je Tegetthoff sovražil in žalil Maribor, dokazuje pismo, ki ga je 16. decembra 1866 iz Londona poslal mariborskemu županu Tappeinerju. V njem je med drugim zapisal: »… želja občinskega zastopstva mojega domačega mesta, da bi eno izmed mariborskih ulic poimenovali z mojim imenom, je zame nov dokaz gorečega zanimanja za usodo rojaka, ki - čeprav daleč od doma - spoštuje pripadnost domačemu mestu in je srečen, ker je dokazal, da znajo štajerski sinovi opraviti svojo dolžnost ne samo na kopnem, ampak tudi na morju. Vaše blagorodje, prosim vas, da mojim rojakom prenesete mojo iskreno zahvalo za njihovo namero, ki mi je v veliko čast.« O odnosu do Slovanov pa dosti pove stavek, ki ga je izrekel, ko mu je poveljnik obrambe Visa čestital za zmago: »Lahko je zmagati z vašimi slovanskimi levi.« Ostali razpravljajoči pri tej okrogli mizi so svoja mnenja izražali previdno, tako da do pravih zaključkov ni prišlo.

Naše dolgoletno prizadevanje je bilo poplačano 11. 9. 2024, ko smo od Sektorja za kulturo MO Maribor prejeli dopis s prijazno in optimistično vsebino, v katerem nam sporočajo, da bo Urad za kulturo in mladino MO Maribor našo pobudo predlagal strokovni komisiji za oceno pobud in pripravo mnenja županu za postavitev spomenikov in obeležij v javnem prostoru v MO Maribor. Razveselil nas je predvsem stavek: »Verjamemo, da bomo našli ugodno rešitev za primerno obeležitev zgodovinskega doprinosa delovanja viceadmirala Wilhelma Tegetthoffa.« Pričakujemo takšno rešitev, ki bo obogatila kulturno in zgodovinsko podobo našega mesta. Omembe vredna je tudi naša namera, da bomo potrebna finančna sredstva zbirali tudi z donacijami naših meščanov. 

Evropski poslanec Matej Tonin se je prejšnji teden javno pohvalil, da skuša v Bruslju ustaviti pobudo My Voice, My Choice, ki jo vodi Inštitut 8. marec. S tem naj bi branil Evropo pred “levičarsko-nevladno agendo”. Po njegovih besedah je skrajni čas, da “ustavimo levičarski val”. V resnici pa je samo še en primer slovenskega politika, ki iz tem, povezanih z ženskami, dela poligon za lastno promocijo. Medtem ko se je Tonin v Sloveniji šopiril, kako je Evropi pokazal mišice, je odbor Evropskega parlamenta za pravice žensk (FEMM) mirno glasoval – in pobudo My Voice, My Choice podprl. Brez drame. Brez “Toninovega učinka”. Brez “zmage vrednot”. Evropska realnost ima to zanimivo lastnost, da ne pade na domače moralne panike. Da ne bo nesporazumov: pobuda ne uvaja obveznega splava v vseh državah. Ne sili Poljske, naj spremeni zakone. Ne odvzema nikomur pravice do prepričanja. Predlaga le vzpostavitev prostovoljnega finančnega mehanizma, s katerim bi države članice lahko omogočile varen splav ženskam, ki ga v svoji državi nimajo. Preprosto: pomoč tistim, ki jo potrebujejo. Toda za del evropske desnice je že sama beseda “splav” dovolj, da sproži alarm. In Tonin se, kot vedno, odzove refleksno – z dvignjenim kazalcem in svetniškim izrazom.

Tonin si je v Niki Kovač našel popolnega sovražnika. Ona je mlada, progresivna, neposredna – on pa potrebuje tak obraz, da lahko v svojih krogih dokaže, da še vedno obstaja “boj za vrednote”. A to ni boj idej, temveč boj za pozornost. Če je Nika Kovač na tiskovni konferenci čustvena, je to dokaz, da “ženske pretiravajo”. Če je Tonin v Bruslju samozavesten, je to “zavzemanje za Evropo”. Dvojna merila, preoblečena v politični marketing. Toninova taktika je stara. Vsakič, ko se pojavi tema o pravicah žensk, LGBTQ+ skupnosti ali socialni enakosti, nastopi z govorom o “obrambi vrednot”. Ta obramba pa ima vedno isti rezultat – nič se ne spremeni. Evropa gre naprej, on pa ostaja v vlogi jeznega pridigarja, ki mu svet uhaja iz rok. Ko se prah poleže, pobuda My Voice, My Choice mirno nadaljuje svojo pot. Evropski parlament se ukvarja z vsebino, Tonin pa z vtisom. In tako smo spet tam, kjer vedno smo: slovenski politik iz domačega dvorišča poskuša Bruslju vsiliti svoj moralni kodeks – in doživi hladen tuš realnosti. Na koncu ostane vtis, da se Matej Tonin ne bori proti “levičarski agendi”, ampak proti svetu, ki je že šel naprej. In proti ženskam, ki ga pri tem ne prosijo za dovoljenje. 

V članku v Mladini z dne 7.11.2025 »Pustite nas pri miru« je v zvezi z Zakonodajnim referendumom o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja navedeno, da je ljubljanski nadškof Stanislav Zore v svoji pridigi ta »zakon primerjal s Hitlerjevim ukazom o pobijanju ranjencev med drugo svetovno vojno«. Ta njegova trditev ni samo sprevržena, temveč kaže vso hipokrizijo Zoreta in slovenske RKC. To je obenem velika žalitev za predlagatelje zakona in parlament. Žali pa tudi državljane, ki so že pred tem na posvetovalnem referendumu podprli takšno vsebino zakona. Če pogledamo v preteklost, je

Zoretov predhodnik ljubljanski škof Rožman med drugo svetovno vojno organiziral kolaboracijo z nacifašističnim okupatorjem. Domobranci so prisegli Hitlerju celo na njegov rojstni dan. Zoretov predhodnik škof Rožman je tudi pozival mariborskega škofa Tomažiča, naj tudi on organizira kolaboracijo na Štajerskem. To se ni zgodilo, saj je Tomažič odločno odklonil kolaboracijo in izdajstvo slovenskega naroda ter je bil pokončen v celem obdobju vojne in okupacije.

Danes pa nadškof Zore, kot naslednik škofa Rožmana, ki je v Ljubljanski pokrajini organiziral kolaboracijo s Hitlerjem, »primerja zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja s Hitlerjevim ukazom o pobijanju ranjencev med drugo svetovno vojno«. Nasprotno pa so v partizanskih bolnišnicah zdravili kar nekaj ranjenih okupatorskih vojakov. Zgodovinsko dejstvo je tudi, da so naši kolaboranti ovajali in po Hitlerjevem ukazu pošiljali mnogo Slovencev in Judov v koncentracijska taborišča, kjer se je nad njimi izvajal holokavst. Toliko o tej hipokriziji Zoreta in RKC, ki še do danes ni priznala izdajstva in zločinov med vojno. Mimogrede, nasprotna (partizanska) stran je že neštetokrat priznala izvensodne povojne poboje kot zločin in se s tem tudi opravičila, čeprav gre v tem primeru za vzrok in posledico. Ob tej priložnosti pa predlagam Predsednici Pirc Musar, da posebej obeleži spomin na mariborskega škofa Ivana Jožefa Tomažiča, ki je neustrašno nastopal pred nacističnimi oblastmi in zahteval pravico za Slovence in kristjane. Odločno je zavrnil usodne in zmotne odločitve katoličanov in vodstva v ljubljanski škofiji med okupacijo. 

Ob branju komentarja Iščimo dlako v jajcu! (Stanka Prodnik, Mladina št. 45, 7. 11. 2025) človek težko spregleda pokroviteljsko namigovanje, da novinarka Radia Slovenija Alenka Terlep kritično spremlja uvajanje dolgotrajne oskrbe zgolj zaradi osebne averzije do ministra Maljevca. To žal ni novinarska analiza, temveč poskus diskreditacije tistih, ki si drznejo zastavljati pomembna vprašanja. Ironično je, da se prav zdaj kaže, da je bila Terlep med redkimi, ki so dosledno opozarjale na sistemske težave pri uvedbi dolgotrajne oskrbe. Če bi bil sistem, kot zagotavlja ministrstvo, res dobro zamišljen in pripravljen, potem ne bi bilo treba tik pred zdajci sprejemati interventnega zakona z izjemno dolgim naslovom – Zakon o ukrepih za optimizacijo določenih postopkov na centrih za socialno delo in domovih za starejše ob uvedbi novega sistema dolgotrajne oskrbe (ZUOPCSD), ki bo morda omogočil nižje položnice v domovih za starejše. Ta zakon pet pred dvanajsto rešuje le prevedbo stanovalcev domov za starejše, ne pa tudi drugih prosilcev, ki še vedno čakajo na pravice iz zakona. Zato bi bilo pošteno priznati, da je Terlep le opravljala svoje delo – postavljala vprašanja, ki jih drugi niso več.

Če bi poslušala Studio ob 17h, bi Stanka Prodnik hitro spoznala, da je cesar gol: sistem dolgotrajne oskrbe, kot je bil napovedan, žal (še) ni zaživel. Kritično novinarstvo ni napad,, ampak nujen korektiv oblasti. Pokroviteljski ton do novinark, ki poglobljeno obravnavajo težke teme in se ne pustijo ustrahovati, pa žal ni produktiven. 

Pesem za pravico do odhoda

Ko ne vidite več smisla vsak dan hujšega trpljenja
in od vašega vse bolj in bolj nevzdržnega življenja i
majo kaj koristi le lastniki delnic farmacije i
n poklicni propagatorji moralne industrije,
ki živi od proizvajanja strahu pred krivo vero
in še hujšim – pred človekovo svobodno voljo in izbiro,
slednji pravijo, da morate trpet, dokler ne mine
ob blažilcih bolečine in čudesih medicine, 
resda sicer ne po kakšni prav zelo naravni poti,
kar pa njih, ki se sklicujejo na stvarnika, ne moti 
in so proti temu, da ima vsak pravico dostojanstveno odit s sveta.

A mi, ki verjamemo, da naša življenja niso zgolj sveta, temveč tudi naša, 
in da daljšanje trpljenja tega, ki želi odit, ni izraz ljubezni do trpečega,
bomo glasovali ZA. 

Tudi jaz ne morem verjeti, draga Tamara – že trikrat so ga pogreli – saj veš, katerega mrliča – in znova ga pogrevajo. Spet sika iz njega nenehni slovenceljski rasistični strup, znova zbira svojo drhal pred sodišči, pred parlamentom, po lastnih smrdljivih medijih …

Še zdaj ne more preboleti, da so ga takrat, pred kakšnimi sto leti, brcnili iz komunistične partije in tista podplutba v obliki pentagrama ga še danes skeli – le kako naj ga potolažimo? Kaj praviš, ko bo že četrtič pogret, ali bo njegov tolstolični hajli hajlo jager najprej ustrelil mene ali tebe ali kar z rafalom obe hkrati? Ali pa naju bo še živi obesil na novi spomenik nekakšne osamosvojitve s tablo okoli najinih vratov z napisom »Prijateljica ciganov«? In prav se nama bo godilo, ko pa nisva bili o pravem času za dom spremni. Ne, Tamara, naju ne bo nihče pogrel, kar zmrznjeni bova viseli na njihovem božičnem drevesu. Pa saj se spomniš, da so te romske barabe okradle tudi naju – tudi nama je ukradla srce tista grenka melodija ciganske violine. 

Na odprtju razstave o socialnem delu v naši nekdanji državi me je presunilo novo spoznanje: naše socialno delo, ki se ukvarja z mnogimi segmenti družbe, je povsem prezrlo eno najpomembnejših skupin, ki bi njegovo pomoč , podporo in storitve najbolj potrebovala. Ta skupina je namreč jamstvo za blagostanje naše mlade države, v kateri ima večinska amorfna masa še vedno prevelik vpliv.

Na koga mislim? Na naše gospodarstvenike, podjetnike, managerje, lastnike kapitala, obrtnike in industrialce, na njihove organizacije kot npr. Gospodarska zbornica, Obrtno podjetniška zbornica itd. itd. Če sem koga ali kakšno institucijo po nemarnem izpustil, naj mi bo oproščeno. Vse skupaj bom poimenoval z za silo ustreznim terminom »delodajalci«, a upam, da je vsem jasno, o kom teče beseda.

Ti so na koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja le z veliko muko dosegli, da se je prispevek delodajalcev v primerjavi s prispevkom delojemalcev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje znižal skoraj za polovico. Zaradi velike brezposelnosti so se delodajalci obvezali, da bodo tako prihranjen denar namenili izključno za odpiranje novih delovnih mest. Danes vemo, da so bili iskreni in ne kakšni dobro plačani amaterji, ampak vrhunski profesionalci. V dobrih dveh desetletjih jim je uspelo odpreti toliko novih delovnih mest, da smo Slovenci najprej izpraznili »balkanski bazen« delovne sile, zdaj pa moramo uvažati delovne roke iz širše Azije in od drugod.

Politika si je potem izmislila znatno povišanje minimalne plače in nastal je vik in krik med delodajalci in njihovimi organizacijami. Logično in upravičeno – vsa teža je padla nanje. A spet so se izkazali in z lastnimi žrtvami in umnim gospodarjenjem so rešili državo pred propadom.

Pa to še ni bil konec. Nedavno tega je premier Golob šokiral državo z obveznim izplačilom božičnice za vse zaposlene in to že kar letos. Delodajalci so spet zagnali (upravičen!) vik in krik, povedali, da bo to pomenilo zares konec slovenskega gospodarstva in njegov popoln potop ter večkrat protestno zapustili seje Ekonomsko socialnega sveta. A zdi se, da vse to ni imelo učinka. In spet bo morala ta, številčno zelo omejena skupina ljudi, ki so s srcem in dušo predani blaginji države in njenega prebivalstva, reševati temelje, na katerih stoji država. Amorfna masa pa bo medtem ob praznikih orgijastično razmetavala podarjeni denar.

Vem, kaj porečete: »Kaj pa ogromni terenci, luksuzne jadrnice, jahte, razkošna stanovanja in vile, zasebna letala, igranje golfa po mondenih resortih celega sveta, razkošna potovanja, križarjenja (ki se jih od časa do časa udeleži celo kdo iz politike), ekskluzivne počitnice v hotelih s šestimi in več zvezdicami, šolanje otrok v dragih tujih zasebnih šolah itd. itd.?« Jasno, spet gre za popolno nerazumevanje neuke množice. Vse to, kolikor tega pač sploh je, ima en sam namen: ustvarjanje novih in vedno boljših priložnosti in pogojev za uspešno poslovanje slovenskega gospodarstva, brezkompromisni svetovni konkurenci navkljub. Kdo ima od tega največjo korist? Država in mi vsi, ki zaradi žrtev te skupine vsak dan bolje živimo.

A ves zgoraj naveden »luksuz« je vražje drag. Za vse to ne zadoščajo ne z davki preveč obremenjene menedžerske plače, ne posebne nagrade, ne izplačila dividend itd. Preprosto, vsi ti navidezni privilegiji so v resnici posvečeni nam, običajnim državljanom, ki pa tega nočemo dojeti. In delodajalci upravičeno bijejo plat zvona, saj je ta zloglasna božičnica lahko zadnja kaplja čez rob.

Zato predlagam rešitev. Sindikati, ki s svojim početjem vsaj posredno dušijo svobodno gospodarsko pobudo, so sokrivci za zamisel o obveznem izplačilu božičnice. Torej naj prevzamejo svoj del odgovornosti in žrtve. Iz svojih prihodkov (sindikalne članarine itd.) naj izločijo npr. dva, tri, ali štiri odstotke (mogoče celo več) in jih namenijo v bednostni sklad za delodajalce, da jim olajšajo njihovo plemenito delo. Država pa naj poskrbi, da bodo centri za socialno delo pomagali delodajalcem vzdrževati in nadgrajevati tisto, kar je za nepoučene luksuz, v resnici pa le eno od orodij umnega gospodarstva. Tega pa bo lahko le naša elita rešila pred potopom, ki se kaže zaradi božičnice. 

Organizacije, ki delujemo na področju pravic LGBTIQ+ oseb (Legebitra, Društvo Parada ponosa, Društvo DIH, Zavod TransAkcija in Open), uvodoma izražamo iskreno sožalje družini in prijateljem_icam pokojnega Aleša Šutarja, kot tudi bližnjim vseh ostalih žrtev nasilnih smrti, ki jih v Sloveniji tudi v zadnjem času ni malo. Zgolj v zadnjih dveh mesecih je v Pivki pod streli storilca umrla ženska na poti v službo, v Celju je mladoletnik ubil 82-letnika, v Ljubljani je 20-letnik do smrti pretepel 38-letnega državljana Severne Makedonije, nazadnje pa je v Novem mestu umrl oče, ko je branil svojega otroka.

Že vrsto let opozarjamo na razraščajoče nasilje in vedno znova pozivamo k okrepljenemu preventivnemu delovanju – tudi policije, zlasti pa na soočenje z razlogi za stanje. Nasilne smrti so večinoma posledica neodpravljanja sistemskih vzrokov na področju nasilja v družini, neustrezne obravnave kriminalnega delovanja posameznikov in skupin, dopuščanja nezakonitega posedovanja orožja ter zanemarjanja strukturnih vzrokov za nasilje, kot so vedno večje socialne in ekonomske neenakosti, politična in družbena polarizacija, premiki k političnemu avtoritarizmu in militarizaciji, razkroj in privatizacija ključnih javnih sistemov, vulgarizacija medijske krajine in političnega diskurza.

Eden od pomembnih razlogov za normalizacijo sovraštva in nasilja je tudi nekaznovanost sovražnega govora, ki se širi tudi iz najpomembnejših institucij države. Nazadnje smo nesprejemljiv napad na dostojanstvo posameznikov in celotne LGBTIQ+ skupnosti spremljali ob interpelaciji zoper ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca, ki je bil v preteklosti predsednik društva Legebitra, ki deluje tudi na področju izobraževanja o spolnosti. Maljevac je bil v tej vlogi leta 2017 kot odgovorna oseba podpisan na eni od publikacij o varni spolnosti. Minuli petek so poslanci SDS ministra ponovno poniževali in zasmehovali na podlagi njegove istospolne usmerjenosti. Poslanec SDS Andrej Poglajen je ob podpori kolega Žana Mahniča med interpelacijo ministra, ki je pristojen za zagon dolgotrajne oskrbe, dejal, da je pričakoval, »da na koncu ministrovanja njegov največji dosežek kariere ne bo ostalo pisanje priročnikov za lizanje zadnjice«.

Takšni poniglavi, prostaški in sovražni nastopi so nesprejemljivi, saj ne gre zgolj za napad na ministra osebno, ampak na vse LGBTIQ+ osebe in nenazadnje na mirno sobivanje in spoštovanje znotraj družbe kot celote. Zato bi vsaj od nosilcev politične moči, tako od vodstva Državnega zbora kot od Vlade RS in vseh koalicijskih in opozicijskih strank pričakovali, da takšno dejanje obsodijo ter sprožijo ustrezne postopke.

Mladina je predstavila zanimive informacije o dejavnostih slovenskih poslancev v Evropskem parlamentu. Preseneča, da se nobeden ne ukvarja s podporo prizadevanjem, da bi Evropski parlament sprejel iniciativo My voice My choice. Po informaciji, ki jo je razposlala ta iniciativa 30. 10., je Matej Tonin na svoji spletni strani objavil, da bo napel vse sile, da bi Evropski parlament to iniciativo zavrnil. Ne vem, komu se hoče tokrat priljubiti? Ali hoče prekositi Janševe poslance v Evropskem parlamentu? Kaj pa spoštovanje slovenske Ustave, ki dovoljuje ženskam, da se same odločijo, ali bodo naredile splav ali ne? — Rudi Kropivnik, Ljubljana

Slovensko sociološko društvo izraža iskreno sožalje svojcem in skupnosti pokojnega, ki je bil žrtev tragičnega nasilnega dejanja. Gre za dogodek, ki se nikoli ne bi smel zgoditi – in ob katerem ne moremo ostati tiho.

V Slovenskem sociološkem društvu odločno obsojamo vsakršno nasilje, ne glede na storilca ali okoliščine, obenem pa opozarjamo, da politizacija tovrstnih dogodkov vodi v le še več delitev, strahu in sovraštva. Izjave, ki spodbujajo oboroževanje, kolektivno krivdo ali represijo nad posameznimi skupnostmi, sprejemanje logike »mi proti njim« in s tem povezane normalizacije nasilja in militarizacije družbe nas ne vodijo k rešitvam, temveč k poglabljanju nasilja. Namesto tega pozivamo politike, medije in javnost k mirnemu, odgovornemu, treznemu in strpnemu odzivu, ki prispeva k obnovi zaupanja in občutka varnosti.

Vsa dejanja zunaj zakona je treba preganjati in sankcionirati v okviru pravne države, brez izjem. Če so te v preteklosti obstajale, morajo tisti, ki svojega dela niso opravili, za to prevzeti odgovornost. Prepričani smo, da si večina prebivalk in prebivalcev Slovenije, ne glede na etnično pripadnost, želi živeti mirno in imeti enake priložnosti kot vsi drugi. Zato je treba preprečiti kolektivno kaznovanje in se jasno opredeliti zoper rasistično retoriko: ne eno ne drugo nikoli ne prinese rešitev – vodi le v poglabljanje socialne izključenosti in medetničnih napetosti. Na to smo opozarjali že v naši izjavi za javnost leta 2024, ko smo pozvali odgovorne k ukrepanju in k upoštevanju strokovnega znanja, ki ga imajo na tem področju znanstvena in strokovna združenja. Žal je bil ta poziv – kot številni podobni – preslišan; ne le v zadnjem letu, temveč v več kot desetletju neodzivnosti in neaktivnosti. Ob tem primeri uspešnega sobivanja iz Prekmurja jasno potrjujejo, da sodelovanje in vzajemno spoštovanje ter vključujoče politike, podprte z ukrepi na državni ravni in predvsem z delovanjem na lokalni ravni, prinašajo trajne in učinkovite rezultate.

Slovensko sociološko društvo ponovno poudarja: nasilje nikoli ne more biti rešitev za nasilje. Le s solidarnostjo, zaupanjem in sistemskimi spremembami lahko kot družba preprečimo, da bi se podobne tragedije ponavljale. 

Spoštovani.

Civilnodružbena iniciativa Glas ljudstva, ki združuje več kot 100 civilnodružbenih organizacij ter več tisoč posameznic in posameznikov, sistematično spremlja in ocenjuje uresničevanje predvolilnih zavez vladne koalicije, nikoli pa ni podala ocene, da gre za eno najslabših vlad doslej, kot trdite v članku »Ne streljajte na Božička«, objavljenem v 43. številki Mladine 24. oktobra 2025. Pred zadnjimi državnozborskimi volitvami smo v civilni družbi skozi participativni proces izdelali 138 zahtev za javne politike in ukrepe na enajstih področjih (Več demokracije in reforma političnega sistema, Vladavina prava in človekove pravice, Pravični podnebni prehod in zaščita narave, Dostojno delo in socialne pravice za vse, Svoboda medijev in kulture, Vsem dostopno javno zdravstvo, Razvoj izobraževanja in znanosti, Trajnostno gospodarstvo in javne storitve, Vsem dostopna stanovanja, Zelena infrastruktura in Globalna pravičnost) s pozivom strankam, da se opredelijo do njih. Svoje podpisane zaveze so stranke javno oddale na Trgu republike. Cilj oblikovanja in s strani strank sprejemanja zavez je bil omogočiti volivkam in volivcem informirano odločanje o tem, komu bodo oddali svoj glas. Na podlagi prejetih odgovorov strank smo izdelali spletno orodje Volitvomat, s pomočjo katerega so volivke in volivci preverjali, s katero stranko se njihovi pogledi na konkretne politične programe najbolj ujemajo.

Stranke, ki so po volitvah oblikovale vlado, so se pred volitvami zavezale k uresničitvi 122 ukrepov oziroma politik na 11 omenjenih področjih. V Glasu ljudstva jemljemo te zaveze resno in odgovorno, saj smo spodbujali volivke in volivce, da se na podlagi teh informacij in zavez odločajo, za koga bodo glasovali. Kandidatom in kandidatkam smo pred volitvami tudi jasno povedali, da bomo spremljali delo vlade in zahtevali dosledno uresničevanje obljubljenega. Naša naloga je, da javnost obveščamo, kako vladna koalicija uresničuje te zaveze. To počnemo sistematično in strokovno. V procesu spremljanja sodelujejo številni strokovnjaki in strokovnjakinje iz civilne družbe, hkrati tudi vlada in pristojni resorji na naše povabilo podajo lastno oceno napredka za vsako zavezo, kar v procesu monitoringa podrobno pregledamo. Lestvica vključuje ocene: izpolnjena (zaveza je v celoti uresničena), delno izpolnjena (nekateri elementi zaveze so uresničeni), v izvajanju (delo še poteka), zastala (poskusi uresničevanja so bili neuspešni), prelomljena (državni organi delujejo v nasprotju z zavezo) in nedotaknjena (sploh ni prizadevanj ali poskusov, da bi zavezo uresničili). Vsako oceno tudi obrazložimo in enkrat letno javno predstavimo ugotovitve za vseh 122 zavez ter jih podrobno objavimo na spletni strani.

Sedaj pripravljamo zadnjo letno oceno v tem mandatu vlade. Seveda rezultate predstavimo s kritično, a tudi čim bolj objektivno in strokovno držo, in ne izrekamo primerjav s prejšnjimi ali prihodnjimi vladami, ki jih niti ne bi mogli utemeljiti, saj v tem mandatu prvič sistematično spremljamo uresničevanje predvolilnih obljub. To sistematično delo in povezanost civilne družbe v prizadevanjih, da bi vladne predvolilne zaveze natančno spremljali zato, ker si prizadevamo za odgovorno in verodostojno politiko ter informiranost volivk in volivcev, prikazovati z izmišljeno trditvijo, da smo »celo v iniciativi Glas ljudstva prepričani, da je vlada Roberta Goloba ena najslabših doslej«, je nevredno kakovostnega in neodvisnega novinarstva. Zato menimo, da bi se morala Mladina opravičiti za to napako. 

Spoštovani, od nekdaj je največ medvedov na Kočevskem in Notranjskem, preko Kolpe v Gorskem kotarju ter po Dinaridih do Balkana. Več stoletij so na tem obsežnem območju živeli v slogi in sodelovanju z naravo tudi kmetje, plemiči in podložniki. Lovski upravičenci so se sicer skozi zgodovino menjavali, vendar so vsi na primernih mestih krmili medvede ob prežah za opazovanje in odstrel medvedov.

Sedaj je vse drugače. Medvedov se več ne krmi! Zato so za preživetje prisiljeni iskati hrano po smetnjakih, kmetijah in po vaseh, kjer jih večina sprejema kot tatove, ki jim kradejo in jih še ogrožajo. Ob tem jih še največ konča na cestah, ker si iščejo hrano ob vedno večjem prometu.

Naj ob vseh teh problemih opozorimo, da imamo Etični kodeks slovenskih lovcev, ki smo ga prvi na svetu sprejeli že pred več kot dvajsetimi leti in še vedno velja! Objavljen je bil v glasilu Lovec številka 2, letnik 2014 z naslovom Naš etični kodeks in Svetovni etos.

V zadnjih letih so se uveljavili optični pripomočki na lovskem orožju in za opazovanje tudi v popolni temi, vendar je to v nasprotju s še vedno veljavnim etičnim kodeksom slovenskih lovcev. 

Povzemam po novinarju Petru Petrovčiču (Spomenik umrlim na meji, Mladina 43, 24. 10. 2025): Pri poskusu prečkanja reke Kolpe med Hrvaško in Slovenijo je v zadnjem desetletju umrlo najmanj 48 ljudi … Na pokopališču Vojna vas, občina Črnomelj, je pokopanih osem neidentificiranih trupel … Po različnih pobudah so nesrečnikom postavili spomenik: avtor kipar Tomaž Furlan, obeležje: podstavek spomenika je iz kamnov, nabranih v Kolpi, zgornji del pa je v obliki mostu, ki ga skupaj drži prodnik iz Kolpe. Pokopališki spomeniški epitaf: V spomin vsem, ki so izgubili življenje zaradi mej.

In mi je malo odleglo, ker sem državljan Slovenije.

In zdaj v sredino stvari.

Ena izmed žrtev (10. december 2021) je bila tudi 10-letna hčerka kurdske matere, ki je skupaj s štirimi otroki skušala prebresti Dragonjo. Njeno smrt je Vane Gošnik s tvitom komentiral: Doslej sem mejni prehod pri Dragonji prečkal z osebno izkaznico po suhem. Brez gasilcev, brez plavanja … skratka dokaj udobno. Zakaj se je turška mati z otroki odločila drugače, ve le ona. Podpisani Vane Gošnik (nekoč predsednik stranke Zeleni Slovenije, eden od podpredsednikov osamosvojitvenega državnega zbora, potrjen kandidat za programskega svetnika RTV …, danes pa?).

Naj slovenski vaneti gošniki (in ni jih malo) čim prej za trenutek postojijo pred spomenikom v Vojni vasi. Morebiti jim bo odleglo. Življenje (pisano z veliko) odpušča, nakracano z malo pa životari.

Me je še vedno sram, da se ne zmorem izseliti iz svojega plemena. 

V Radovljici je bila v Grajskem parku leta 1960, po načrtih arhitekta Eda Ravnikarja, zgrajena grobnica in obelisk narodnemu heroju Jožetu Gregorčiču. V grobnico je bilo prekopanih tudi 71 padlih partizanov z območja planote Jelovice. Med njimi so tudi trije bratje Osredkar iz Ljubljane. Ive, 27 letni mornariški poročnik, Radko in Sava, 19 letna študenta.

Vsi so padli v poletni dvomesečni ofenzivi 1942, imenovani Enzian. Ukaz zanjo je izdal osebno vodja SS Himmler. Na Gorenjsko je iz Garmmischa prišel polk vrhunsko izurjenih in opremljenih gorskih lovcev s ciljem uničiti partizane na Gorenjskem. Ti so skupaj z ostalimi okupatorji in domačimi izdajalci hkrati hajkali partizane po Blegošu, Pokljuki, pod Storžičem in Jelovici. Partizani so bili brez možnosti. Spopad na Lipniški planini je bil največji poraz partizanov na Gorenjskem. Le peščici je z obupnim begom uspelo preživeti, ostali pa počivajo v tej grobnici brez imen.

Vir, ki vsaj delno odstira dogajanja okoli grobnice v Radovljici, je Zbornik Po poti spominov iz leta 1990. V njem zgodovinar Jože Dežman med drugim zapiše: “Krajevno okolje ne spoštuje pretirano intelektualne lastnine” in dalje : “Radovljiški borci pa so hoteli spomeniku naprtiti še vlogo krajevnega spomenika in so (1.) v cvetno gredo posadili kamnite stebričke, (2.) nanje vklesali in nato izbrisali imena žrtev. Stebrički pa so ostali in (3.) bistveno krnijo prvotno ureditev.“ Prva trditev je neresnična, druga je danes nepreverljiva, tretja je nesmiselna.

Kamniti stebrički so dokazano del prvotne ureditve grobišča. Njihovo število (28) verjetno simbolizira padle Gregorčičeve soborce z Mošenjske ter Lipniške planine in so pokopani v grobnici. V Zborniku so za spomenik v Radovljici navedena samo ta imena.

Če so bila imena s stebričkov res izbrisana, so bila lahko le na zahtevo arhitekta Ravnikarja, če pa imen sploh nikoli ni bilo, je to nova neresnica zgodovinarja. Zapis na obelisku, kot ga vidimo danes, se je pojavil šele med leti 1970 in 1979, torej je bil tudi narodni heroj Jože Gregorčič vsaj 10 let brez imena na grobu. Ob njem leži tudi njegovo dekle Marta, tista, ki je cankarjevce opozorila na izdajo, ko so ti že avgusta 1941 nameravali osvoboditi zapornike v Begunjah, in jih tako rešila pogube.

Zavod za varstvo kulturne dediščine je danes glavni zaviralec umestitve imen partizanov, ki ležijo v grobnici v Radovljici. Kot da še nikoli niso slišali za Antigono. Dr. Renata Pamić, ki je tudi skrbnica spomenika, trdi: “Ravnikar ni predvidel imen na grobišču, ker mu nihče ni izročil seznama vseh 72 borcev, ki so pokopani v grobnici”.

Za to trditev sicer ne navaja nobenega dokaza.

Grobnica brez imen je seveda nesmisel, najbrž bi jo težko našli še kje. In še, povsod, tudi na Jelovici, so plošče z imeni, kjer so borci padli, samo na Mošenjski in Lipniški planini jih ni.

Kdaj in zlasti kaj se je v resnici dogajalo z imeni na grobnici, se danes, pravijo, ne da več ugotoviti. Tisti, ki bi lahko, in tisti, ki bi celo morali kaj vedeti, danes molčijo. Dokumentov, pravijo, ni.

Na kamnite stebričke so bile letos, z dovoljenjem daljnih sorodnikov, prilepljene kovinske ploščice z imeni bratov Osredkar, take, kot so na pokopališčih. Pred letošnjo slovesnostjo, ki je tudi občinski praznik, so bile odstranjene. Upanje, da bi morda tako lahko umestili še preostala imena, je bilo prazno.

Spominska grobnica v Radovljici tako, tudi po letošnji prenovi, ostaja brez imen. Načrtovana je sicer nekakšna informacijska tabla, ki naj bi rešila tudi problem imen, a se tudi tu zapleta in zavlačuje. 

V knjižni recenziji romana Razkropljeni po zemlji japonske pisateljice Yoko Tawada smo delu pomotoma pripisali drugi naslov, in sicer Gledališki roman (zapiski pokojnika). To je naslov romana Mihaila Bulgakova, ki smo ga na istem mestu recenzirali v predhodni številki Mladine (št. 35). Napako, do katere je prišlo pri pripravi članka za tisk, smo žal spregledali. Vsem prizadetim se zanjo opravičujemo. 

Spoštovani, v svojih izjavah za Mladino je Vladimir Prebilič navedel nekaj netočnosti oziroma neresnic.

Pravi, da ga skrbi, da se je Slovenije prijela nekakšna »vojaška histerija«. V Svobodi menimo, da Republika Slovenija deluje v okviru skupne evropske in zavezniške varnostne politike. Varnostni izzivi v Evropi so se po letu 2022 bistveno spremenili, kar zahteva odgovoren pristop k zagotavljanju obrambnih zmogljivosti in odpornosti države.

Slovenija povečuje obrambne izdatke izključno v okviru zavez, sprejetih v Natu in Evropski uniji, z namenom zaščite prebivalcev in ozemeljske celovitosti. Pri tem ne gre za spodbujanje militarizacije, temveč za krepitev odpornosti, civilne zaščite, kibernetske varnosti in sodelovanja v humanitarnih ter mirovnih misijah.

Trditev, da Slovenija sredstva usmerja v oboroževanje na račun razvoja, ni utemeljena.

Ta vlada sistematično dviguje sredstva za znanost, raziskave in inovacije, ker je znanje največji razvojni potencial Slovenije. Pred nastopom vlade dr. Roberta Goloba je bilo za znanstvenoraziskovalno dejavnost namenjenih 354 milijonov evrov, letos bomo namenili 674 milijonov, v naslednjem letu je predvidenih že več kot 700 milijonov evrov.

S tem se je Slovenija po obsegu državnih vlaganj v R&R, merjeno kot delež BDP, povzpela med najrazvitejše evropske države. Novela Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti določa postopen dvig sredstev za znanost, raziskave, inovacije na 1,25 odstotka bruto domačega proizvoda, pri čemer so že zdaj sredstva za ta področja rekordna, nov Zakon o visokem šolstvu pa zagotavlja, da se bodo sredstva za visokošolsko dejavnost, ki zajema tudi znanstvenoraziskovalno

dejavnost in investicije, postopno zviševala do 1,5 odstotka BDP.

Sočasno Slovenija izpolnjuje zavezo do zveze NATO glede obrambnih izdatkov. Izjemno pomembno je, da ti izdatki vključujejo tudi razvoj domače industrije, raziskovalnih centrov, civilne zaščite in infrastrukture, ki so uporabni tudi v mirnodobnih razmerah (npr. pri naravnih nesrečah).

Po našem mnenju prav vlaganja v znanost, raziskave in inovacije predstavljajo temelj dolgoročne varnosti in gospodarske stabilnosti.

Slovenija zato poleg obrambnih izdatkov spodbuja 100-odstotno davčno olajšavo za vlaganja podjetij v raziskave in razvoj, razvoj trajnostnih in digitalnih tehnologij, privabljanje vrhunskih kadrov iz tujine z ugodnejšo davčno obravnavo (zmanjšanje dohodnine za 7 % plače) ter krepitev raziskovalne infrastrukture.

Slovenija ostaja odprto in stabilno okolje za tuje investitorje.

Tuje neposredne naložbe so konec leta 2024 dosegle 23 milijard EUR, kar predstavlja 3,6 % rast glede na preteklo leto. Tujim investitorjem je bilo izplačanih 1,5 milijarde EUR dobičkov (po podatkih Banke Slovenije), kar potrjuje zaupanje v stabilnost in predvidljivost slovenskega gospodarskega okolja.

Slovenija ne izbira med varnostjo in razvojem – krepi oboje.

Obrambna politika temelji na odgovornosti in sodelovanju z evropskimi partnerji, medtem ko razvojna politika krepi znanje, inovacije in trajnostni gospodarski napredek.

Svoboda zato zavrača trditev, da bi bila sredstva za raziskave, razvoj ali družbeno blaginjo zmanjšana zaradi varnostnih vlaganj. Prav nasprotno: rast na obeh področjih kaže, da Slovenija deluje uravnoteženo in dolgoročno odgovorno.