• Diverzifikacija virov energije s figo v žepu

    Širitev deleža obnovljivih virov energije v Sloveniji se odvija s figo v žepu. Ne moremo sicer zanikati, da je določena stopnja truda že vložena v širitev izkoriščanja vetrne in sončne energije, toda ta je le minimalna in še daleč od svojega potenciala. Podpora izkoriščanju potenciala celotnega nabora obnovljivih virov energije je v prvi prestavi in bojim se, da dlje kot do druge prestave ne bo prišla. Zakaj? Podpora drugemu bloku jedrske elektrarne je tretjo prestavo dosegla že pred leti in pripravlja se na prestavitev v četrto, ki bo odvzela vso pozornost drugim energetskim opcijam.

  • Konec Evrope

    Polona Jamnik je v prejšnji številki Mladine nazorno prikazala zmešnjavo v evropski politiki do zelo aktualnih problemov v svetu, v veliki meri kot posledico posnemanja politike ZDA. Zelo moti to, poleg drugega, da so vladajoči politiki evropskih držav preslišali Generalnega sekretarja ZN, ko je ob nasilju Hamasa opozoril, da je to nasilje potrebno obravnavati v kontekstu obravnavanja Palestincev s strani izraelske vlade. Torej tu ne gre samo za pravico Izraela do samoobrambe.

  • Res, Predsednica?

    Dragi Matevž, to pismo ni namenjeno tebi, saj nisi bil ravno razpoložen za dialog, ampak ga ponujam kot svoj zaključek najinega dopisovanja, ki si ga imenoval ”nadmudrivanje”, z neprijetno konotacijo južnjaškega jezika in južnjaške mentalitete, ki naj bi bila moja.

  • Konec Evrope

    Hipokrizija EU z našo državo vred. Rusofilija in antisemitizem. Živimo v norem svetu, kjer ljudem, ki se zavzemamo za mir in pravično sožitje vseh prebivalcev Planeta, lažno pripišejo vse negativno, kar jim pade na pamet. Ko se zavzemamo za prekinitev ukrajinsko ruske vojne, ali bolje, rusko ameriške vojne, kar naenkrat podpiramo Putina, čeprav smo obsodili njegovo »vojaško operacijo«. Ko se zavzemamo proti sankcijam za ruske umetnike, športnike in civilno prebivalstvo, postanemo Rusofili.

  • Zaušnica Brodnjaku in NLB

    Spoštovana novinarka Monika Weiss.

  • Res, predsednica?

    Zadnjih 5 številk Mladine spremljamo “nadmudrivanje” cenjenih Svetlane Slapšak in Matevža Krivica. Prva literarna zgodovinarka in antropologinja, drugi pravnik in ustavni sodnik v prvi sestavi. Moram priznati, da nimam nobene izobrazbe obeh, niti kilometrine v času sestavljanja samostojne Slovenije, pa verjetno tudi inteligence, ker preprosto ne razumem, okoli česa se “nadmudrivata”.

  • Res, predsednica?

    Svetlana Slapšak pa bi »nadmudrivanje« še kar nadaljevala. Prav – ko bo pojasnila, kako naj »manj pametni« razumemo tole njeno »pametno« misel: »Nadalje verjame« /namreč Krivic/, »da imajo neumni ljudje enake pravice (kar je sicer samoumevno …)« kot pametni. Da, res mislim tako – le to mi iz gornjega sprenevedavega izmikanja ni jasno, kaj si o tem misli Svetlana Slapšak: ali imajo tudi »neumni ljudje« pravico razširjati svoje ideje (kar da je sicer samoumevno, kot pravi sama) – ali da kljub temu pametni smejo »materialne manifestacije te svobode« neumnih kar uničiti, če jim niso všeč? Da o stopnji kulturnosti delitve pravic na pravice pametnih (naprednih) in pravice neumnih (nazadnjaških) niti ne govorimo. 

  • Veleizdaja

    V uvodniku pod naslovom Veleizdaja (Mladina 10.11.23) očitate Nemcem, da se bodo “verjetno že čez leto izgovarjali, da “niso vedeli”. Kot “niso vedeli” med drugo svetovno vojno, In kot “niso vedeli”, da z navezavo na poceni ruski plin ustvarjajo Putina in mu dajejo moč. Tudi za napad na Ukrajino. Putin je bil nedemokrat že pred napadom na Ukrajino.” Zelo rad bi poznal logiko očitka (!) o navezavi na poceni ruski plin?

  • Ustavimo vojno

    Iz dneva v dan, iz ure v uro beremo in poslušamo statistiko žrtev v izraelsko-palestinskem spopadu. Najprej skupno število pobitih, potem pa še število pobitih otrok, včasih pa samo število otrok. To je mučno, pa ne zaradi toliko pobitih ljudi, ampak zato, ker ni res, ker to niso resnične žrtve vojne. To je politična propaganda – ena stran poudarja pobite Izraelce, druga pa pobite Palestince. Mrliči niso žrtve, mrličem je vseeno. Umrli so malo prej, kot bi sicer in to je z njihove strani vsa tragedija. Resnične žrtve so tisti, ki preživijo. Žrtve vojn ali terorističnih napadov so vdove, otroci brez staršev, otroci brez otroštva, invalidi, tisti, ki ostanejo brez doma, brez bodočnosti, o kakršni so sanjali, brez življenja, kakršnega so živeli. Žrtve so begunci, razseljeni, osiromašeni. A je to kako življenje, če si obsojen živeti od humanitarne pomoči?

  • Res, predsednica?

    Fiat iustitia, pereat mundus (Naj se zgodi pravica, pa čeprav svet propade)? Na začetku razprave, ki ji Matevž zdaj pravi »nadmudrivanje«, se mi je zdelo, da je prav to ključ za njegovo stališče. Zdaj je jasno, da govorimo o nečem povsem drugem, o banalnosti politične drže, ki gotovo nima nobene zveze s Kantovo interpretacijo poznosrednjeveške maksime: govori vladar, ne sodnik. Zaradi tako očitne banalnosti bi to moral biti moj zadnji odgovor. Matevžu sem kot izkušenemu pravniku zastavila preprosto vprašanje. Njegov odgovor je bil šibak, brezpredmetno je bilo nadaljevati z drugimi primeri kot so grafitarske vojne, pisanje in risanje po plakatih in podobno, kjer bi bil po Matevžu krivec pač tisti drugi, ki reagira. Ne, pravica za Matevža zagotovo ni problem, zanima ga predvsem svet. Zanj je glavni problem neka skupina, ki ji pripadam skupaj z večino avtorjev in bralcev Mladine (?) in ki pritiska nanj, osamljenega pravičnika in »levičarja«, kot se je večkrat predstavil. Naj verjame, kdor more. Ta skupina, vsa ošabna, v svojem napuhu »pametna« z izrazito negativno konotacijo, zatira in uničuje pravico manj pametnih, neumnih in zlobnih do svobodne in enakopravne uporabe svobode izražanja. In še posebej zavrača to, da se na materialne manifestacije te svobode nihče ne sme odzvati s posegi ali uničenjem, dokler jih narava ne izbriše. Moj odgovor na to nebulozno razlago je bil, da bi rada živela v družbi, kjer bi javno mnenje negovalo jasne kriterije javnega nastopanja in izločalo tiste, ki jih ne dosegajo. Na to mi je Matevž odgovoril, da je to „naša“ pravica (tistih zlobnih pametnih), in mi posredno pripisal nič manj kot stalinizem. Tako on razume javno mnenje. Nadalje verjame, da je svet pač takšen, kakršen je, da imajo neumni ljudje enake pravice (kar je sicer samoumevno, že samo izražanje takšnega stališča bi bilo po sebi neumno), in vse globlje pada v banalnost. Najbrž potem drži tudi, da imajo neumni ljudje pravico uničevati svet in da med njih ne gre posegati z opismenjevanjem, dvigom kulture, javnim nastopanjem in kritiko. Ali pa da ima pretiravanje s propagando, recimo proliferjev, samo po sebi nasprotne učinke: z drugimi besedami, pustite jih besniti in noreti, tako ali tako jih bo to uničilo ... čez stoletje ali dve! Po tej logiki ženske še vedno ne bi imele volilnih pravic, suženjstvo bi bilo še vedno zakonito, fizično kaznovanje in smrtna kazen bi bili globalni. Ali pa bi v domišljijskem primeru Matevž bil med tistimi, ki so obsodili Sokrata oziroma tistimi, ki so to odobravali. Ker Sokrat je verjel, da lahko iz vsakega izvabi boljše, bolj logično, uporabnejše razmišljanje, da bi vsi postali pametnejši. Sovražni ekskluzivist, nočna mora vsakega levičarja!

  • Pravica do spomina

    Tvorci transparenta (foto na str. 49) so verjetno pozabili(?) na komunizem, ki bi si zaslužil mesto zgoraj zraven fašizma in nacizma. Slabo vest bi imel, če vam tega ne bi povedal. 

  • Ustavimo vojno

    V člankih v Mladini – in povsod drugje – se spet na veliko piše o Palestinskem vprašanju. To je nesmisel. Ni Palestinskega vprašanja. Je izraelsko.

  • Zdravnica in političarka v eni osebi

    Oddaj z novinarjem Možino že dolgo ne gledam. Zaradi njegovega pristranskega, nestrokovnega vodenja, zaradi laži in natolcevanj, ki jih dodaja in tudi izvablja iz sogovornikov, vse s ciljem blatenja političnih nasprotnikov ter njihovih prednikov. In še mnogo drugih, tudi iz lastne hiše. Ne gledam ga zaradi (nekaterih) s posebnim namenom izbranih gostov, med katere gotovo spada tudi zdravnica Tina Bregant.

  • Jedrska ideologija

    Kakšno mnenje naj ima povprečen državljan Slovenije o najbolj optimalnem, okoljsko sprejemljivem energetskem scenariju za prihodnost Slovenije, ko vestno spremlja osrednje medije, da bi se poučil o področju, sliši pa predvsem: Slovenija je jedrska država; Če hočemo imeli električno energijo, je NEK2 edina opcija; Energetsko neodvisnost in energetsko varnost nam lahko prinese le NEK2; Poglejte vso škodo, ki jo okolju prinašajo fosilna goriva in obnovljivi viri energije, jedrska energija pa je zeleni, brezogljični vir energije, itd?

  • Res, predsednica?

    Če bi šlo v tej izmenjavi mnenj samo za »nadmudrivanje« med Svetlano Slapšak in menoj, bi ga bilo že dovolj in preveč. Toda zadnjič sem ne le njej, ampak tudi njenim somišljenikom (ki jih je med bralci Mladine, domnevam, mnogo več kot mojih), zastavil za to polemiko bistveno vprašanje, na katero pa je »odgovorila« le z očitnim izmikanjem bistvu vprašanja: ali etična vrednota »svoboda misliti drugače« zanjo (»in žal še za mnoge druge«, tako sem takrat napisal) zdaj ni več vrednota?

  • Upor prekletih

    Bila je to sijajna analiza Marcela Štefančiča o odnosu med koloni in koloniziranci (Mladina z dne 27. okt.) Ob branju tega članka so se mi sprožile asociacije na doživljanje italijanske okupacije dela slovenskega ozemlja med drugo svetovno vojno, ki sem jo zaradi svoje starosti (skoraj 90 let) pač doživel v polni otroški zavesti. Italijani so se po dveh letih in skoraj pol umaknili, pri čemer jih je naša partizanska vojska mirno spustila domov. Po vseh njihovih zločinih: Streljanju talcev v gramozni jami, požigu premnogih vasi na Dolenjskem in Notranjskem in izgonih domačinov iz teh vasi v koncentracijska taborišča po Italiji, zlasti na otok Rab, kjer so umirali, med njimi mnogi otroci, od izčrpanosti in lakote.

  • Intervju: Dušan Mes

    V intervjuju v 44. številki Mladine je Dušan Mes, generalni direktor Slovenskih železnic na novinarjevo iztočnico, da so naše železnice v primerjavi z Avstrijo, Italijo ali Nemčijo ostale tam nekje v času po drugi svetovni vojni, izjavil: “Te primerjave niso poštene, ko pogledate Italijo, navadno vidite progo Milano – Rim, ne vidite pa proge Vicenza – kamorkoli.” In še: “Če želiš iz Vicenze v Rim, imaš podobne težave, kot če pri nas želiš iz Novega mesta v Novo Gorico.” Mar res? Izjava me je presenetila. Leta 2022 poleti sem namreč izkoristila ponudbo Trenitalia za tridnevno karto za vse regionalne in regionalne hitre vlake. Za prenočišče za ta tridnevni izlet po Venetu sem zaradi dobre frekvence vlakov do sosednjih krajev (Verona na zahod ter Padova & Venezia Mestre & Venezia Santa Lucia na vzhod) izbrala ravno Vicenzo.

  • Res, predsednica?

    Odgovor Matevžu Krivicu Dragi Matevž.

  • Odprto pismo županu občine Nazarje!

    Bilo je še v naši nekdanji skupni domovini, ko je moja pokojna mama podedovala parcelo, ki danes nosi številko 1005/49 KO 936 Prihova. Ker je želela, da se vrnem domov iz Škofje Loke in Ljubljane, kjer sem služil svoj kruh, mi je to parcelo podarila. Povem naj, da je bila ta parcela last starega ata Ivana, ki jo je dobil v letu 1929, ko je jugoslovanski kralj Aleksander izvedel agrarno reformo tako, da je vzel zemljo samostanom in farovžem. Po mojem mnenju je imel mnogo več pameti, kot »osamosvojitvena vlada«, ki je RKC »vrnila« tudi zemljišča in gozdove, ki niso nikoli bili njihova last. Ne zamerim jim, kajti verjetno so bili prepričani, da bodo zato prispeli v nebesa. Preliminarno sem opravil preizkus zazidljivosti in hitro ugotovil, da ima v okolici svoja domovanja veliko tedanjih veljakov, ki so preprečevali, da bi tam lahko kdo postavil svoj bodoči dom. Tudi poskus spremembe namembnosti parcel v »demokraciji« je propadel. Prišli so novi veljaki in novi interesi in zopet nisem uspel biti »spet Nazarčan«! Kar nekaj nas je bilo, ki smo želeli tam graditi, sam vem najmanj za štiri ali pet. Že po naših prizadevanjih pa so na parcelah » za Kloštrom«, kot smo rekli nekoč, dobile status zazidljivosti in bile pozidane druge parcele, ki so bile integralni del kmetij v bližini. ( n.pr. 958/7, 955/6, 985/3 in/2, 1005/5, 998/1 in /2, 999/4 vse v KO 936 Prihova, da ne naštevam vseh). Naše ne, pač nimamo pravih imen in priimkov.

  • Pobuda za ustanovitev mednarodnega sodišča za vojne zločine and otroki

    Konec prejšnjega stoletja je kazalo, da bo 21. stoletje zaživelo kot stoletje humanosti. Danes, po dveh desetletjih nam grozi, da bo naše stoletje postalo stoletje najhujšega barbarstva doslej, predvsem v odnosu do otrok.

  • Javno pismo

    27. 10. 2023  |  Mladina 43  |  Pisma bralcev

    Izjava za javnost o izjavi predsednika vlade dr. Roberta Goloba glede neusklajevanja denarnih socialnih prejemkov

    Na seji Državnega zbora dne 16. 10. 2023 je predsednik vlade dr. Robert Golob odgovarjal na poslansko vprašanje poslanca Levice o razlogih za odločitev vlade, da pri pripravi zakona o izvrševanju proračuna kot varčevalni ukrep uvede neusklajevanje socialnih transferjev. Njegov odgovor je bil izjemno skrb zbujajoč in je nakazal velik obrat politike vlade glede spopadanja z revščino. Spornih je nekaj trditev. Najprej bomo navedli tiste, ki se pojavljajo v zadnjih desetletjih pri vseh dosedanjih vladah, pa jih predsednik sedanje vlade doslej še ni javno izrekel, zato smo menili, da je njegova politika drugačna – bolj razumevajoča do revščine in revnih ljudi. Izrazil je prepričanje, da se ljudem, ki prejemajo denarne socialne prejemke, ne izplača delati, saj raje posedajo doma in nič ne delajo. Gre za demagogijo, ki nima popolnoma nič opraviti z realnostjo. Višina denarne pomoči za eno osebo znaša 465,34 €. Za osebe, ki so delovno aktivne, je znesek sicer višji. Dejstvo je, da osnovna denarna socialna pomoč ne zadošča ne za kritje kratkoročnih ne dolgoročnih minimalnih življenjskih stroškov! Ljudje, ki jo prejemajo, ne morejo brezskrbno sedeti na kavču, ker morajo iskati načine in vire, kako preživeti. Več kot polovica zneska gre namreč za položnice, pozimi je ta znesek še višji, zato ljudem za osnovne potrebe ne ostane veliko. Podatki o revščini v Sloveniji kažejo, da je posebej ogroženo preživetje starih ljudi, pa tudi samskih oseb ali enostarševskih družin. Zato je govor o tem, da se ljudem ne splača delati, ker imamo pri nas tako bogate denarne socialne prejemke, zavajanje.

  • Res, predsednica?

    Draga Svetlana Slapšak! 

  • Kdo je nasilen?

    Na moje vprašanje, ali levičarji s svojo načelno podporo svobodi izražanja tistih, ki mislijo drugače kot mi, sploh mislimo resno ali ne, je Mladina s člankom Luke Volka odgovorila, da s tem ne mislimo čisto zares. V pozivih k ukinitvi dovoljenosti splava iščemo besedno nasilje nad ženskami, kar naj bi opravičevalo naše samovoljne »protiposege« v svobodo izražanja idej, s katerimi se ne strinjamo – čeprav je v članku priznano, da je voditeljica zadnjega Pohoda za življenje »danes pri svojem izrekanju precej previdnejša« (beri: da zdaj ne označuje žensk, ki splavijo, za morilke). Da pa je tako rekla pred tremi leti v nekem intervjuju (čeprav niti to ni bilo čisto tako) – in zato ji lahko isto očitamo tudi danes? Če so »oni« postali previdnejši (da bi izražanje njihovih idej ostalo v zakonsko dovoljenih okvirih), ali ne bi morali biti previdnejši tudi »mi«? In ostajati pri svojem nasprotovanju za nas nesprejemljivim idejam tudi mi v dovoljenih okvirih?

  • Javna molitev rožnega venca

    Pred kratkim je zavod Katoliška mladina na Kongresnem trgu v Ljubljani organiziral prvo javno molitev rožnega venca. Organizator je dejal, da je javna molitev močnejša od zasebne, na dogodek pa je posebej povabil mlade moške in fante. Na dogodku so molili tudi za mir po svetu.

  • Res, predsednica?

    Dragi Matevž Krivic.

  • Res, predsednica?

    Še pomnite, tovariši? Voltaire: »Ne strinjam se s tem, kar praviš, toda do smrti bom branil tvojo pravico, da to poveš«. Rosa Luxemburg: »Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače«. »Še pomnite, tovariši?« je bil naslov radijske oddaje, ki je, ko smo bili še mladi, obujala spomine na NOB (seveda le tiste lepe, takrat dovoljene). Danes sem te besede potegnil iz naftalina, da bi nazorske tovariše iz današnje Mladine vprašal, ali pomnijo, kako smo se pred kakšnimi 40 in več leti prav pod vodstvom takratne Mladine borili tudi za spoštovanje gornjih dveh znamenitih izrekov.

  • »Edini kriterij sta denar in zaslužkarstvo«

    Spoštovani, novinar Mladine se je obrnil na PR službo Univerze v Ljubljani s prošnjo, da bi mu posredovali odgovore »na temo financiranja NOO« ter uvajanja izbirnih predmetov. V ustnem pogovoru je omenil, da piše prispevek o projektu ULTRA. V dobri veri, da želi pojasnila, smo na vprašanja izčrpno odgovorili, vključno na vprašanje, ki ga je novinar zastavil v zvezi s pisanjem dr. Marka Pavliha o alternativnih pristopih, ki jih bo vnesel v poučevanje pri enem od naših izbirnih predmetov. Prav zaradi tega za nas neprimernega zapisa v Sobotni prilogi Dela smo na Univerzi v Ljubljani nemudoma začeli s pripravo gradiv za zunanje sodelavce, vključno s pogoji znanstvenosti v poučevanju. Nesporazum smo vzeli resno, obenem pa tudi kot spodbudo, da na univerzi dodatno krepimo odpornost na psevdoznanstvene pristope v visokošolskem prostoru.

  • Neskončna vojna

    Avtorjevo poimenovanje prispevka Neskončna vojna v zvezi z vojnim dogajanjem v Ukrajini, objavljenim v Mladini št. 39, 29.9. 2023, je upravičeno toliko bolj, ker je Zahod, pri čemer ima posebno vlogo EU, obšel možnost, da bi namesto pošiljk novega in novega orožja na fronto, enako - če ne celo bolj intenzivno, vztrajno - in glede na realnost obstoječih ciljev - iskal rešitve po vseh razpoložljivih diplomatskih poteh za pogajalsko mizo (v zadnjem letu ni bila sklicana niti enkrat!) in s tem prispeval h koncu obupne morije, ki smo ji priča.

  • Discipliniranje narodne manjšine

    V prispevku Discipliniranje narodne manjšine, ki je bil v reviji Mladina in na spletni strani www. mladina.si objavljen 25. 8. 2023, so bili navedeni enostranski pavšalni pogledi in napačna dejstva ter informacije o predlogih zakonodajnih sprememb za otroke iz težavnih socialnih okolij, ki jih je v državni zbor vložila skupina 11 županj in županov iz jugovzhodne Slovenije in Posavja.

  • Vetrnice na Pohorju

    Pred nekaj meseci so se v medijih pojavile prve omembe zamisli o postavitvi 56 velikih vetrnic na Pohorju, zadnje čase pa se utrjuje vtis, da to ni zgolj zamisel, temveč resen projekt. Pri tem gre za ogromen, zelo brutalen poseg v prostor in naravno okolje, zato bi morali biti zgroženi nad tem, da ne poteka nobena prava javna razprava, pač pa skušajo projekt realizirati po tihem, brez večjega pompa, pa tudi brez upoštevanja okoliškega prebivalstva in gospodarstva.