Ustvarjanje kaosa, zmede, laži in goljufanje, so še en dokaz, kako hitro se izgubi v pozabi kompas resnice ter kako neverjetno lahkoverni smo. Tako državljani kot oblast, z vsemi državnimi strokovnimi organi, institucijami ter strokovnjaki. Ljudje radi pozabljamo slabe stvari ali pa jih kot nepomembne potiskamo daleč proč od sebe. In komu koristi takšno stanje? Najverjetneje vsem koristoljubnim manipulatorjem.

Sicer pa se velja tudi spomniti, da se bojmo zaveznikov, ki so Slovencem v preteklosti »vedno hoteli le dobro«. Predvsem opozorilo, ki je danes na mestu, da so »prvi zavezniki« in šele nato lastni nacionalni interesi ter lastni državljani. Že videno. In kako hitro vse vodi v izdajo, ni težko ugotoviti ali se spomniti. »Izguba nacionalnega spomina«, državotvornosti, suverenosti in neodvisnosti so dober pokazatelj, v kakšno stanje kot družba in država lahko zaidemo. Nesposobnost prepoznavanja nevarnosti s strani države, politizacija strokovnih institucij in slepo zanašanje na tuje akterje, so Slovenijo privedli v položaj, ko je ponovno razgaljena njena ranljivost.

Zadnje vmešavanje tujih obveščevalcev v notranje zadeve Republike Slovenije v zvezi s prisluhi kaže na povezanost ne le obveščevalnih struktur in politike, temveč kot rečeno, tudi na nesposobnost presoje in reagiranja države. Ne samo politična tudi kazenska »imunost« posameznikov v Sloveniji sta neverjetni. In če pomislim na vse sistemske nebuloze te naše edine države oziroma družbe, potem me bebavo izgovarjanje, da smo »mlada demokracija«, absolutno ne zadovoljuje. Nesposobnost ni opravičilo za neukrepanje in neznanje.

Vsi sistemski ukrepi, ki se nanašajo na varnost države in državljanov so in bi morali biti jasni, zakoniti in uveljavljeni za vse. Tako za nas » običajne državljane« kot za vodilne posvetne in cerkvene oblastnike.

Tudi pojem izdaje je jasen vsaj od Avstro-Ogrske monarhije, preko Kraljevine Jugoslavije in kasneje nove Jugoslavije do danes. Pravzaprav že odkar živimo na tem prostoru. Tudi posledice izdaj, ki so se dogajale v posameznih zgodovinskih obdobjih, pred vojnami, med njimi in po njih so znani. Od Doberdoba do Sv. Urha, Javorovice, Osankarice, Grčaric in Turjaka do raznih brezen po vojni. A očitno so mnogi pojem izdaje z lahkoto pozabili, ga postavili na glavo, ali pa se ga absolutno ne zavedajo.

In tako je lahkotno politikantsko obnašanje preštevilnih slovenskih narcisoidov lahek plen tujcev, ki so vse navedeno že večkrat izkoristili za svoje lastne državne, finančne, ideološke in druge koristi.

Žal takšnemu razmišljanju sledijo ne le neposredni izvrševalci oblasti – tako izvršne, kot zakonodajne, temveč tudi pravosodne, medijske in druge.

Nikakršne negativne izkušnje npr. v zvezi s prisluhi zaradi meje s Hrvaško in podobne, nas kot državo niso streznile ter napotile na prava ravnanja. Naivnost, da ne rečem neumnost, sta za državo nepredstavljivi. Verjetno tudi zaradi tega, ker nihče ni posledično čutil kakršnekoli politične in predvsem kazenske odgovornosti.

Nasprotno. V imenu kvazidemokracije se na političnem prostoru še vedno vrtijo ljudje, ki bi glede na svoje »zasluge« že zdavnaj morali oditi s tega prizorišča na smetišče politične zgodovine. Ali pa še bolje na Dob, ali nov zapor v Dobrunje. Pa res ne mislim samo na enega večnega in ustavno nepogrešljivega »junaka«. Takšnih herojev je preveč. Kdor je pozabil vrednote izpred 85-tih let, naj se spomni, vsaj leta 1991 ali pa kasnejšega obdobja krvavega razpada bivše skupne države. V kaosu, sovraštvu, nacionalizmih, rasizmu, kulturnih bojih, ekonomskih, finančnih in drugih okoriščanjih ter bogatenjih posameznikov ter skupin, vojnah in še čem, je razpadla skupnost, v kateri smo živeli. Tudi s pomočjo izdaje. Komu že to vse koristi doma in v tujini? Ne samo Izraelu. 

Med volivci, ki so jim mar naše družbene in gospodarske razmere, veliko razmišljajo o tem, komu zaupati glas na volitvah in s tem zaupati upravljanje države. Verjetno je potrebno izhajati iz tega, kakšna načela je nujno spoštovati pri vodenju posameznih politik, ki bodo zagotavljale normalne človeške medsebojne odnose in sodobnemu času primeren gospodarski in družbeni razvoj ter skrb za zdravo okolje in preprečevanje podnebnih sprememb.

Sam sem se pri tem spomnil načel, po katerih je Tomaš Masaryk skoraj 20 let vodil češkoslovaško državo. On je izhajal iz tega, da je vsaka razumna in poštena politika realizacija in krepitev načel humanizma. Politiko, kot vse, s čimer se ukvarjamo, pa je potrebno podrejati etičnim načelom. To pa pomeni, da morata biti v veljavi tudi za politiko pri nas temeljna standarda naše civilizacije humanost in etična načela.

Ker smo že več kot 30 let samostojna država, lahko primerjamo, kaj kdo obljublja, s tistim, kar je delal do sedaj. Če Janša obljublja, da bo oblikoval novo republiko, potem se moramo spomniti, da je v preteklosti preganjal medije, da je civilno družbo preganjal z vodnimi curki in solzivcem itd. Toda izgradnja nove republike, če se ozremo, kako sta jo gradila Mussolini in Hitler, pomeni nečloveško nasilje nad drugače mislečimi. Stranka NSi, ki se je sicer ob koncu zadnjega mandata Janševe vlade na nek način opravičila za sodelovanje v takratni Janševi vladi in hkrat dala obljubo, da v bodoče ne bo več sodelovala v nobeni Janševi vladi, se je sedaj premislila in ima namen tudi ona sodelovati pri izgradnji nove republike. Toda NSi ne zasluži našega glasu tudi zaradi tega, ker se proglaša za nosilca krščanskih vrednot, dejansko pa sploh ne upošteva priporočil prejšnjega in sedanjega papeža glede urejanja socialnih problemov, pač pa skrbi samo za interese kapitala.

Neetično je zanikanje pravice civilne družbe pri vplivanju na urejanje družbenih zadev tudi med enimi in drugimi volitvami. Glede tega se je Janši in Vrtovcu pridružil tudi Anže Logar. Zaradi tega in ker se nikoli ni distanciral do Janševe politike, ne zasluži našega glasu.

Nehumano je zanikati podnebne spremembe in ne skrbeti o tem, kakšno naravo bomo zapustili našim potomcem. Janša zanika obstoj podnebnih sprememb in zato SDS in vse stranke, ki računajo na koalicijo s SDS, ne zaslužijo našega glasu.

Nehumano je druženje z vojnim zločincem Netanjahujem in zanikanje genocida nad Palestinci. Če bo Janša predsednik vlade, bo po vzoru Orbána povabil Netanjahuja na obisk v Slovenijo. Anže Logar je pa izrazil nezadovoljstvo nad izjavo predsednice države, da Izrael izvaja genocid nad Palestinci. Sedanja opozicija ni nikoli podprla zunanje politike sedanje vlade in predsednice države, ko sta se zavzemala za dosledno spoštovanje mednarodnega prava.

Neetično je in nekulturno, da političnim nasprotnikom ne priznaš nobene dobre lastnosti. S tem je dosedanja opozicija pokazala, da ji ni mar resnica in resnično stanje stvari, pač pa samo hlepenje po oblasti in s tem skrb za interese njihovih strank. Kako lahko takšnim strankam lahko zaupaš usodo naše družba in države? 

Spoštovani, v zvezi s kolumno gospoda Vlada Miheljaka „Epski bes Donalda Trumpa“ naj vendarle zapišem:

Kot sem vesel, da v Sloveniji obstaja svoboda govora in izražanja mnenj, v skladu s katero lahko pač prav vsi pišejo tudi popolne neumnosti brez argumentov, žalijo, natolcujejo, obrekujejo in širijo sovražni govor, kar je v precejšnji meri ponovno zaznati v zgornjem zapisu avtorja kolumne, me prav tako veseli (ne vem pa, če verjetno zdolgočasene bralce), da mi avtor namenja v svoji zadnji kolumni, za smešno in neresno obračunavanje, skoraj dve tretjini njenega prostora. Prav veseli me, da mi posveča toliko pozornosti in tako natančno spremlja družbena omrežja, ki sicer niso moja, saj jih sam ne premorem (pa tudi ne čutim potrebe po njih in s tem tudi ne potrebe po eksihibicionizmu, ki mi ga ljubko očita avtor). Preko njih obveščamo predvsem o našem delovanju v ZDA in zadovoljni smo/sem, da avtorja te aktivnosti tako podrobno zanimajo. S fotografijami vred. V kolikor želi, mu novice in „fotostripe“ posredujemo tudi na osebni naslov, da bo hitreje seznanjen z njimi, s čimer bi lahko še hitreje napisal še kakšno prav perverzno bebasto pravljico. Imamo torej prav, da smo transparentni, saj nam prav avtor dokazuje, da smo očitno res tudi zanimivi.

Iz zgornje kolumne gre razbrati, da se je avtorja moj odgovor v prejšnji Mladini na njegove perverzno nesmiselne zapise v referenčni kolumni globoko dotaknil, celo tako, da se je očitno zamislil nad seboj in perverzno povečal dozo žalitev in bedarij v novih prigodah in pripovedkah.

Ob objavi mojega odgovora avtorju v številki Mladine z dne 27. 2. 2026 na njegova natolcevanja v kolumni z dne 6. 2. 2026 smo s prijatelji stavili, da bo vsaj ena od naslednjih kolumn namenjena ponovnemu, užaljeno - prizadetemu in perverzno-osebnemu obračunu avtorja z menoj. To je bilo glede na morebitni psihični vzorec avtorja, sodeč po njegovih obračunavanjih v svojih kolumnah v preteklih desetletjih s tistimi, ki so mu upali odgovoriti v pismih bralcev, popolnoma pričakovano in zelo predvidljivo. Pravzaprav še dobro, da kolumna z obračunom ni bila spisana še pred objavo mojega prispevka v pismih bralcev. Avtor ima namreč po vseh desetletjih pisanja znan vzorec zapisov samozadovoljujočih osebnih obračunov s posamezniki v svojih kolumnah. Tako pravzaprav ni bilo nobene možnosti, da stave ne dobim.

Seveda revija Mladina dopušča, da v tej razpravi nismo enakopravni – eni pišemo pisma bralcev, drugi brez sramu osebno obračunavajo v kolumnah. Čudi le, da medij, ki naj bi bil resen, dopušča tako zlorabo kolumn za osebna izživljanja avtorja, bolj ad personam kot ad rem. Ne prvič, to je zanimiv vzorec. In očitno uredniška politika. Podobnega v demokratičnih, predvsem tujih, zahodnih medijih, v desetletjih prebiranja še nisem zasledil. Seveda sta medij in urednik svobodna, prav je tako in nanju nikakor ne želim vplivati. To je svoboda govora in kot sem zapisal - vedno sem se zanjo pripravljen boriti in storiti vse v moji moči. Da lahko tudi perverzno žaljivi avtor svobodno zapisuje slabo argumentirane neumnosti in iz njih sevajoče sovraštvo.

Tako sem na primer v svojem odgovoru avtorju zapisal, kaj mi kolegi o prvi dami ZDA pripovedujejo. Res ne vem, kaj naj bi tu pojasnjeval, kot od mene terja avtor. Avtor pač v svoji a priori antiameriški ihti noče razumeti, kaj mi kolegi pripovedujejo. Tega od njega, glede na skoraj patološko sovraštvo, ki veje iz zapisa, tudi nobeden ne pričakuje. In tako zaključi, da so ruski oligarhi pač enaki kot izvoljena ameriška vlada, ki bi jo sam, namesto ameriških volivcev, očitno kar najraje zamenjal. V njegova moraliziranja se ne bom spuščal. Nekateri pač nimamo takega luksuza in delamo s tistimi, ki so jih Američani pač demokratično izvolili. Za kar smo bili s strani predsednice Republike Slovenije, ki predstavlja vse naše državljane, poslani v sprejemno državo. Celotna nova avtorjeva kolumna namreč predvsem ponovno pokaže avtorjevo zelo svojevrstno razumevanje (bolje popolno nerazumevanje) diplomatskega dela, po katerem naj bi se diplomati, ki smo poslani v gostujočo državo, skregali s tamkajšnjo oblastjo ali jo vsaj odkrito prezirali. Nisem še srečal kolega ne prej ne danes v ZDA, ki bi tako, kot predpisuje avtor, deloval – tudi ne iz Španije, ne Irske, ne Norveške. Ampak očitno lahko avtor bralce po mili volji pita s svojimi „eskpertizami“ diplomatskega dela. Avtor, ki dobro razume, kakšne neumnosti kvasi sam, se želi zato s perfidnimi moralističnimi verbalnimi piruetami iz njih nespretno izvleči. Pač nima argumentov. In to kaže njegov celotni prispevek. Pa da želi imeti zadnjo, ultimativno sodbo in besedo.

Avtor je očitno strokovnjak za vse, poučuje vsakogar, o vsakem lahko sodi in vsem vsiljuje svoje edino zveličavne nasvete – filmske kritike, moralna vrednotenja (moraliziranja) in razsojanja, diplomatsko delo, diplomatske veščine … Še dobro, da njegovih nasvetov ne berejo naslovljeni Danci, Nemci … Bi hitro vedeli, zakaj. In predvsem, kaj je za njih dobro. V kolikor bi poslušali avtorja in vsakega samozvanega strokovnjaka za zunanjo politiko njegovega kova, bi verjetno končali dokaj klavrno. Njim gre za zelo resne zadeve, ki so avtorju zadnja skrb, v primeru Nemčije pa posredno tudi za slovenske. Verjetno to avtor tudi sam razume, zato ne bom pojasnjeval. V kolikor želi, si o tem lahko prebere v mojih javno objavljenih publicističnih prispevkih o mednarodnih odnosih in spreminjanju sveta v zadnjem desetletju.

Naj še enkrat ponovim, kar sem zapisal že zadnjič in pri čemer še trdneje ostajam. Dobri odnosi med Slovenijo in ZDA so v korist naših državljanov in interesu naše države. Tako prebiram v relevantnih dokumentih naše države. Za take si prizadeva tudi EU, katere člani smo. Že ve, zakaj. In celo Španija, kljub nesoglasjem. Seveda, dobri odnosi ne pomenijo strinjanja v vsem, kar mi želi zmotno, bolje rečeno zlonamerno, v svojem besnem a priori antiamerikanizmu in sovraštvu pripisati avtor.

Po pripovedovanju kolegov sodim, da bi bile mnoge države izjemno zadovoljne, ko bi imele v Beli hiši prvo damo svojih narodnih korenin. In ob tem še stavek, ki ga avtor namerno pozablja v citatih: „Verjetno je tako tudi v Sloveniji, kar slišim od mnogih.“ Če kdo meni, da bi bolje in bolj pravilno opravljal delo v korist vseh naših državljanov brez diskriminacije in države, kot ga opravljam v tuji državi gostiteljici s svojimi lastnimi notranjimi zadevami, v katero nisem bil poslan za kreganje s tamkajšnjo oblastjo, kot očitno meni avtor – naj izvoli. Ne s kavča v Sloveniji, kot imajo nekateri priložnost paberkovati v svojih kolumnah, na terenu v ZDA.

Samo želel bi si, da bi revija Mladina demokratično omogočila vsem enake možnosti v soočenju – ali objave v pismih bralcev ali v kolumnah, če se blatenja že nadaljujejo. Nekateri ostajamo pač v pojasnjevanju diskriminirani in neenakopravni. V zadnjih desetletjih, v primeru točno določenega avtorja, enakopravnosti v reviji po lastnih prebiranjih nikoli ni bilo in z obžalovanjem pričakujem, da bo tako tudi naprej. Avtor je pač, žal, ogledalo revije, ki mu dopušča tudi perverzna osebna obračunavanja po kolumnah. Prav obratno, za kar se zavzema revija, kot razumem.

Upam, da bo moj odgovor objavljen v celoti. Kot so dolge in perverzne avtorjeve pripovedke v kolumnah. Posebej v volilnem času, ki očitno z aktivističnim antiamerikanizmom močno preveva avtorja.

V pričakovanju nadaljevanke smešnega obračuna v naslednji avtorjevi kolumni, vzorec je pač znan, in zato tudi s pomilovanjem za predvidljivo in neproduktivno dolgočasenje bralcev teh basni, s prav lepimi pozdravi prav slednjim, 

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je kot javna ustanova že od ustanovitve sistemsko financiran z namenom zbiranja, analiziranja in zagotavljanja kakovostnih, metodološko utemeljenih podatkov, ki predstavljajo temelj za načrtovanje zdravstvene politike. Zato je razumljivo pričakovanje, da vprašanje kakovosti evidenc – vključno z doslednim in transparentnim spremljanjem čakalnih vrst – ni obrobna administrativna naloga, temveč osrednje strokovno poslanstvo inštituta.

Vendar je strokovni direktor NIJZ, Ivan Eržen, v javnih nastopih večkrat poudaril, da NIJZ ni neposredno odgovoren za organizacijo čakalnih vrst. To stališče je formalno pravilno, saj inštitut ne upravlja operativnega dela zdravstvenih zavodov. Vendar pa s tem ni mogoče razbremeniti odgovornosti za kakovost podatkov, ki so podlaga za vse organizacijske, kadrovske in finančne odločitve v sistemu.

Razprava je dobila dodatno težo, ko je predsednik vlade, Robert Golob, 16. februarja 2026 javno ocenil, da so čakalne vrste nepotrebne, podvojene in celo umetno ustvarjene ter da podatki NIJZ nimajo neposredne povezave z dejanskim čakanjem. Če predsednik vlade javno podvomi v kakovost nacionalnih evidenc, to presega politično retoriko in postane resno institucionalno vprašanje, ki zahteva strokovni odziv.

Dodatno zaskrbljujoče je, da po poročilih z 11. redne seje sveta zavoda NIJZ (26. 2. 2026) vprašanje kakovosti podatkov, vključno s podatki o čakalnih dobah, ni bilo vsebinsko obravnavano. Povzetki sej ter letno poročilo za leto 2025, ki sta ga predstavila generalni direktor Branko Gabrovec in strokovni direktor Ivan Eržen, izpostavljajo predvsem dosežke in obseg nalog, medtem ko sistemske pomanjkljivosti, metodološke omejitve ter tveganja za napačne interpretacije podatkov ponovno ostajajo obrobno omenjeni ali povsem prezrti.

Letno poročilo poudarja obsežnost dela NIJZ in hkrati navaja finančni primanjkljaj v višini 1,2 milijona evrov, ki naj bi bil posledica nespoštovanja pogodbenih obveznosti Ministrstva za zdravje in ZZZS. Finančni izzivi so lahko realni in zahtevni, vendar ne morejo biti razlog za odmik od razprave o kakovosti temeljnih evidenc, s katerimi upravlja NIJZ. Prav v času omejenih virov bi morala biti metodološka doslednost še toliko večja.

Podatki, ki jih zbira NIJZ, morajo biti kakovostni iz treh ključnih razlogov.

Prvič, služijo načrtovanju zdravstvene mreže, kadrov in specializacij – brez zanesljivih podatkov ni mogoče racionalno določiti števila zdravnikov, razporeditve dejavnosti ali investicij. Drugič, predstavljajo podlago za financiranje zdravstvenih programov in nadzor nad porabo javnih sredstev. Tretjič, omogočajo javni nadzor in demokratično razpravo; brez preverljivih in metodološko jasnih podatkov razprava hitro zdrsne v ugibanja in politične interpretacije. Pri čakalnih dobah je to še posebej izrazito. Če podatki niso metodološko usklajeni, ažurni in transparentni, se razprava o vzrokih podaljševanja čakalnih vrst neizogibno izogne temeljnemu vprašanju: ali sploh natančno poznamo dejansko stanje? Namesto analize vhodnih podatkov se javnost ukvarja predvsem s posledicami – z dolžino čakanja, medijskimi izjavami in političnimi očitki.

Težava nastane, ko se vprašanje kakovosti podatkov sistematično odmika iz središča razprave. To se lahko kaže v poudarjanju formalnih dosežkov namesto merljivih učinkov, v objavi agregiranih podatkov brez jasnih metodoloških pojasnil, v omejenem dostopu do surovih podatkov za neodvisne analize ali v prelaganju odgovornosti med institucijami. Takšna netransparentnost ni nujno posledica namernega prikrivanja, je pa objektivno škodljiva, saj zmanjšuje zaupanje in otežuje sprejemanje korektivnih ukrepov.

V sistemu javnega zdravja, ki upravlja z obsežnimi javnimi sredstvi in občutljivimi podatki, vprašanje kakovosti evidenc ni le strokovno, temveč tudi pravno vprašanje. Če bi se izkazalo, da so bile metodološke pomanjkljivosti sistematične, da so bile znane napake prezrte ali da javnosti niso bile zagotovljene zakonsko zahtevane informacije, bi to lahko odprlo vprašanje odškodninske ali druge oblike odgovornosti vodstva NIJZ. Na pomanjkljivosti pri interpretaciji in dostopnosti podatkov opozarjajo neodvisni strokovnjaki že več let, zlasti od obdobja epidemije covida-19 dalje. V javnosti so se pojavile tudi civilne pobude in sodni postopki, ki problematizirajo transparentnost določenih podatkovnih sklopov. Ne glede na izid teh postopkov že njihova prisotnost kaže na občuten primanjkljaj zaupanja.

V politično občutljivem okolju so nekakovostni ali metodološko nejasni podatki lahko za vse akterje, posebej NIJZ, MZ in vlado, kratkoročno udobni. Omogočajo prilagodljive interpretacije, zameglijo neposredno odgovornost in otežijo jasno presojo uspešnosti ukrepov. Dolgoročno pa tak pristop razjeda sistem javnega zdravja. Brez kakovostnih podatkov se ne razkrijejo strukturne napake, ne prepoznajo neučinkovitosti in ne popravijo napačne politike. Uspešno vodenje NIJZ zato ne pomeni zgolj administrativne funkcije, temveč visoko stopnjo strokovne, upravljavske in pravne odgovornosti. Kakovost in transparentnost podatkov sta temelj demokratičnega nadzora nad zdravstveno politiko – brez njiju ni mogoče govoriti o odgovornem upravljanju javnega zdravja.

Če so čakalne dobe danes osrednja politična tema, mora postati osrednja strokovna tema tudi kakovost podatkov, na katerih temeljijo. NIJZ kot nacionalna institucija za javno zdravje nosi pri tem posebno odgovornost. Njegovo vodstvo mora zagotoviti metodološko integriteto, odprt dostop do pojasnil ter pripravljenost na neodvisen strokovni nadzor. Brez tega ostaja krog zaprt: politika se sklicuje na podatke, ki jim hkrati ne zaupa; inštitut opozarja na sistemske omejitve, ne da bi odprl celovito metodološko razpravo; javnost pa ostaja brez jasnega odgovora, ali so čakalne dobe posledica organizacijskih težav, financiranja ali preprosto nepopolnega merjenja realnosti. 

Začnimo kronološko: Izrael je zasejal kal državnega terorizma že leta 1948. Po ustanovitvi države je izgnal 3/4 milijona Palestincev. Preostalim vse odtlej s perfidnim državnim nasiljem onemogoča preživetje. S poniževanjem, segregacijo, krajo posesti, širjenjem judovskih naselbin, omejevanjem dostopa do vodnih virov, uničevanjem nasadov, neti odpor Palestincev. Zločine Hamasa, ki so jim desetletja z represijo sami botrovali, izrablja za eksponentno nasilje, da Palestince za vselej izbriše iz zgodovine. Vlada skrajnežev, obtoženih vojnih zločinov, vidi alibi za biblični genocid v stari zavezi, religioznem mitu, povzdignjenem v operativni vojaški priročnik.

Podobno “izvoljene” se v zadnjem času čutijo ZDA. Z njihovo tiho podporo je Izrael že izvajal državni terorizem v drugih državah, od nekdaj v Iranu. Vojaške akcije razglaša za preventivne obrambne operacije. Ubija ljudi po lastni izbiri, civili so postranske žrtve. Iran imenuje “barbarska civilizacija”. Lastna dejanja “od boga izbranega ljudstva” oznako relativizirajo. Ortodoksno, v državno religijo povzdignjeno judovstvo, je antipod iranski teokraciji.

Za zadnji napad na Iran je Izrael vpregel ZDA. Te se pod sedanjo administracijo že same ‘kalijo’ v veščinah terorizma - v Venezueli konkretno, v Kubi, Panami, Grenlandiji, Kanadi pa zlovešče predatorsko. Pod pretvezo “izvoza demokracije” ZDA mutirajo v “imperij zla” - tako so sami v prejšnjem stoletju poimenovali Sovjetsko zvezo. Pajdaštvo v napadu na Iran opravičujejo s puhlicami o ogroženosti svojih državljanov, o pomoči ljudstvu pri zamenjavi režima. Kako so se iztekle intervencije v Afganistanu, Iraku, Libiji? Gledamo reprizo poskusa kolonizacije z ambicijami po regionalni hegemoniji.

Se bodo načelni birokrati EU tudi tokrat odzvali s sankcijami? Vsi na visokih političnih položajih, ki so do simbioze tandema “koalicije zlovoljnih” zadržani ali se bodo potuhnili, prispevajo, da zločinska avantura prerase v vojno kontinentalnih razsežnosti. 

Že v času prvega Trumpovega predsedniškega mandata v letih 2017-21 sem se ob njegovih javnih nastopih moral večkrat uščipniti v lice, da bi preveril, ali sanjam, ali pa je vse res. Že takrat se je Trump kot ameriški predsednik izkazal kot notorični lažnivec, saj naj bi se po podatkih časnika Washington Post v svojem prvem predsedniškem mandatu zlagal natančno 30.573-krat. Kar je praktično neverjetno. In najbrž vredno Guinnessovega rekorda. Zagotovo pa ni bila laž njegova izjava na novinarski konferenci pred ameriško in svetovno javnostjo aprila 2020, ko je v času koronske pandemije s svojim neumnim razpredanjem o koristnosti pitja in vbrizgavanja razkužila v žilo v hudo zadrego spravljal svojo koordinatorko delovne skupine Bele hiše za koronavirus go. Deborah Birx. Uboga gospa je zaradi zadrege skoraj zlezla pod stol, na katerem je sedela, medtem ko je morala poslušati bebave izjave svojega predsednika. Njegov nastop je bil farsičen prikaz dosežkov ameriške demokracije, kjer je očitno možno tudi to, da lahko oseba s tako pomanjkljivim znanjem biologije in medicine, ki ni niti na nivoju osnovnošolskega, vodi najpomembnejšo ekonomsko, politično in vojaško državo na svetu. In da lahko tako pomanjkljivo izobražena, po vrhu pa še neverjetno naduta oseba brez empatije odloča o usodi celotnega sveta. V enem izmed svojih prispevkov za Ateistični zbornik 2023-24 sem to dejstvo ironično in sarkastično označil kot triumf ameriške predstavniške demokracije ter svetovne etike in morale.

Sedaj smo neme priče Trumpovega drugega predsedniškega mandata, ko so naša lica po komaj enem letu njegovega predsedovanja ZDA, od številnih uščipov ponovno boleča in rdeča. Vsi, ki premoremo vsaj malo kritičnega premisleka, se sprašujemo, ali je res mogoče, da smo v tretji dekadi 21. stoletja ponovno priče dejstvu, da o naši usodi in usodi celotnega sveta zopet odloča taista oseba s pomanjkljivim intelektom in znanjem, oseba z izrazito pomanjkljivim bontonom. V tej situaciji je svet v drastično negotovi situaciji, kjer so možni tudi najbolj črni scenariji. Gre za praktično popolno ignoriranje mednarodnega prava in človekovih pravic s strani ameriškega predsednika in nekaterih (žal najbolj vplivnih) svetovnih politično-ekonomskih akterjev, ki se kaže v agresiji na mednarodno priznane in suverene države, okupaciji njihovega ozemlja, mednarodnem terorizmu in celo v izvajanju najhujših oblik vojnih hudodelstev kot je genocid. Vse našteto je žalostno dejstvo etičnega in moralnega dna izvajalcev teh zločinov. In njihovih somišljenikov ter podpornikov.

V času, ko se približujejo državnozborske volitve 2026, se ljudje, ki nam je mar, v kakšni državi in človeški skupnosti bomo živeli, z zaskrbljenostjo soočamo z možnostjo, da tudi Slovenijo, tako kot se je to že zgodilo v številnih državah, skozi demokratični postopek volitev ponovno »ugrabijo« sile zla. To so ekonomsko-politične sile vernikov pogubnega neoliberalnega kapitalizma, finančne in ekonomske dominacije skorumpiranih »elit«, (neo)fašističnih idej, ksenofobije, diskriminacije, podporniki in zagovorniki nasilnega prisvajanja tujih ozemelj in uporabe cele palete nasilnih in nedemokratičnih metod za doseganje svojih pritlehnih, neetičnih in nemoralnih ciljev. Ob tem se spomnim bedne kreature slovenskega politika, ki je v času janšističnega razganjanja protestnikov s solzivcem, primešanim v vodo, in nasilnim odstranjevanjem mirnih protestnikov - bralcev ustave s Trga republike, v svoji oblastniško-politični opitosti izjavil, »da šele s tem (nesorazmernim, nelegitimnim, protiustavnim in sramotnim aktom policijsko-političnega nasilja nad protestniki - op. avt.), postajamo moderna demokratična država, primerljiva z drugimi«. Kaj bolj bednega, pritlehnega in ciničnega aktualni evroposlanec takrat skoraj ne bi mogel izjaviti.

Ob mednarodnem dogajanju, pa ob naših slovenskih peripetijah v zvezi z referendumom o ZPPKŽ, ob že prislovičnem jamranju kapitalistov ob vsakokratnem povišanju že tako mizerne minimalne plače, ob namernem in že več deset let trajajočem sesuvanju javnega zdravstva s strani praktično vseh političnih opcij, ki so bile na oblasti, ki je bilo podprto z neverjetno organiziranim in močnim ter skorumpiranim zdravstvenim lobijem, in ob vseh drugih tegobah, s katerimi se v Sloveniji spoprijemamo, se mi zastavlja večno aktualno vprašanje, ali so pokvarjenost, pohlep, zlo, nazadnjaštvo in zaplankanost stalnice človeške družbe? Ali pa smo kljub temu vendarle sposobni, pri tako velikem znanju, s katerim kot družba razpolagamo, najti tak družbeno-ekonomski sistem, ki bi nam kot civilizaciji omogočal najboljši razvoj in dolgoročno preživetje. Prepričan sem, da je to realna opcija, vendar samo ob predpostavki, da se znebimo ali vsaj močno omejimo vpliv zgoraj naštetih negativnih lastnosti, ki predstavljajo temno plat človeške osebnosti in skupnosti.

Za začetek pojdimo 22. 3. 2026 na volitve in se preudarno odločimo! Sicer pa vztrajnost, pogum in odločnost v zagovarjanju temeljnih principov in vrednot demokracije in humanizma! 

Spoštovani, bralci so me šele nedavno opozorili na zapise o moji osebi in delu v sicer mnenjski kolumni gospoda Vlada Miheljaka, „Dva avtobusa“, Mladina, št. 5 z dne 6.2.2026. Mnenj v kolumnah in javnih ožigosanj običajno ne komentiram, pa vendar naj zapišem:

Pravzaprav me izjemno veseli, da v Sloveniji obstaja svoboda govora, za katero smo bili vsaj nekateri leta 1991 prostovoljno pripravljeni dati tudi svoje življenje, ki dovoljuje pisanje tudi sovražnega govora, osebnih žalitev, podcenjevanj in recimo prav preprosto – sluzavih neumnosti. Zapis o meni in mojem delu v kolumni seveda odraža predvsem avtorjevo kulturno raven, zelo lepo pa prikaže njegovo milo rečeno svojevrstno razumevanje diplomatskega dela.

Za pravico do svobodnega izražanja mnenja, četudi odvratnega, ogabnega, primitivnega in neutemeljenega, kakršno je v mnogočem avtorjevo, se bom še naprej, kot vedno do sedaj, močno zavzemal ter se po svojih zmožnostih boril proti kakršnikoli omejitvi svobode izražanja.

Dobri odnosi med Slovenijo in ZDA so v korist naših državljanov in interesu naše države. Tako prebiram v relevantnih dokumentih naše države. Za take si prizadeva tudi EU, katere člani smo. Že ve, zakaj.

Po pripovedovanju kolegov sodim, da bi bile mnoge države izjemno zadovoljne, ko bi imele v Beli hiši prvo damo svojih narodnih korenin. Verjetno je tako tudi v Sloveniji, kot slišim od mnogih.

V svojem dosedanjem delu nisem ravno poznan po diplomatski sluzavosti. Če kdo meni, da bi bolje in bolj pravilno opravljal delo v korist naših državljanov in države kot ga opravljam v tuji državi gostiteljici s svojimi lastnimi notranjimi zadevami– naj izvoli. Ne s kavča v Sloveniji, na terenu v ZDA.

V izogib nadaljnjim polemikam - lep pozdrav.

Ko je Nataša Pirc Musar na nacionalnem radiu izrekla, da sta Robert Golob in Janez Janša v načinu delovanja tako rekoč enaka, ni šlo za spodrsljaj. Bila je premišljena in politično eksplozivna izjava.

Predsednica republike je institucija. In ko institucija relativizira razlike med dvema politikoma, od katerih je eden v preteklosti vladal izrazito konfliktno, polarizirajoče in pogosto institucionalno agresivno, to ni nevtralno.

Retorika “vsi so isti” je najstarejši anestetik politične apatije. Uspava razliko, zabriše odgovornost in zmanjša zgodovinski spomin. Če sta si res tako rekoč enaka, potem policijsko nasilje nad protestniki, finančno dušenje STA, zapleti z evropskimi tožilci in politični pritiski na institucije niso več anomalije, ampak zgolj slog. In slog je stvar okusa.

Predsednica ima pravico do mnenja. Vprašanje pa je, zakaj se je odločila za takšno formulacijo ravno v trenutku, ko se odpira volilna kampanja.

Če bi podobno govoril Borut Pahor v času svojega mandata, bi mu očitali tiho podporo desnemu populizmu. A Pirc Musar je od začetka gradila podobo močne predsednice, ki presega protokol in si želi vpliva. In vpliv ima ceno: vsaka izjava postane politično dejanje.

Razlaga, da gre zgolj za osebno zamerljivost do Goloba, je menda preveč enostavna. Odnosi med predsednico in vlado so bili hladni že od začetka. A osebne zamere redko zadostujejo za takšno sistemsko relativizacijo. Bolj verjetno je, da gre za strateško načrtovanje.

Če bi bila leta 2027 na oblasti SDS, bi predsednica lahko nastopila kot protiutež izvršilni oblasti – kot simbolni branik pluralizma. Če pa na oblasti ostane Golob ali druga levosredinska vlada, predsednica izgubi naravno opozicijsko vlogo. Postane zgolj korektiv lastnega političnega bazena.

Toda takšna računica, kot o njej berem, je nevarna igra. Če res obstaja. Predsedniška funkcija ni poligon za dolgoročni osebni politični inženiring. Ko predsednica zamegli razliko med političnimi praksami, ki so bile v preteklosti predmet ostrih domačih in mednarodnih kritik, ne deluje nevtralno, temveč kot akterka.

V želji po večji politični teži lahko predsednica oslabi prav tisto moralno avtoriteto, na kateri funkcija temelji. Predsednik republike nima izvršilne moči, ima pa simbolno. Ta simbolna moč pa se ne gradi z relativizacijo, temveč z jasnostjo. 

Pred volitvami, ki so pred nami, se vedno znova ujamem v razmišljanje, komu sploh še verjeti. Odprem časopis, poslušam poročila, preletim spletne strani in družbena omrežja – in imam občutek, da živim v več resničnostih hkrati. Vsaka ponuja svojo razlago, svojo »edino pravo« resnico, svoje krivce in svoje rešitelje.

A resnica ne more imeti toliko obrazov, kot jih imajo politični plakati.

Zato razmišljam o vplivu lažnih novic na volitve. O poplavi polresnic, namigov in zarot, ki se širijo z neverjetno lahkotnostjo. Sprašujem se, ali so vse te zgodbe spontani plod nezaupanja ali pa premišljeno ustvarjene konstrukcije, namenjene temu, da ljudi begajo, razdvajajo in v njih utrjujejo strah. Strah je namreč najlažje orodje za upravljanje množic.

Takšne vsebine ne oblikujejo le mnenj – oblikujejo razpoloženje družbe. Vzbujajo občutek ogroženosti, jezo in utrujenost. In ko je človek utrujen, preneha preverjati. Ko je razočaran, se umakne. Ko izgubi zaupanje, preneha sodelovati.

Ali ni to najnevarnejša posledica?

Zato se ne morem izogniti vprašanju vloge medijev. So dorasli svoji odgovornosti? So pripravljeni vztrajati pri preverjanju dejstev tudi takrat, ko to ni všečno ali dobičkonosno? Ali pa včasih podležejo skušnjavi senzacionalizma, hitrosti in političnih bližin?

Ne verjamem, da so vsi mediji pristranski. Verjamem pa, da je njihova odgovornost danes večja kot kadarkoli. Demokracija brez verodostojnega obveščanja ne more obstati.

Politika sovraštva in napadanja zame ni sprejemljiva, ker je nepoštena. Ne zato, ker bi bila zgolj žaljiva, temveč zato, ker zavestno znižuje raven razprave. Ko se argument zamenja z diskreditacijo, ko se program zamenja z etiketiranjem, takrat ne izgublja le politični nasprotnik – izgubljamo vsi.

Volitve, ki so pred nami, niso le izbira med strankami. So izbira med načinoma vodenja družbe: med politiko, ki gradi na strahu, in politiko, ki gradi na odgovornosti. Med hrupom in dialogom. Med manipulacijo in spoštovanjem.

Sam si želim družbe, v kateri nesoglasje ne pomeni sovraštva. Kjer kritika ne pomeni diskvalifikacije. Kjer glasnost ne nadomesti vsebine.

Morda nimam vseh odgovorov. Toda vem, da brez odgovorne besede – v politiki, medijih in med nami samimi – ni zdrave prihodnosti. Če bomo dopustili, da laž postane običajna, da napad postane sprejemljiv in da nezaupanje postane norma, bomo izgubili več kot le ene volitve.

Odločitev na volilni listi je majhna, a posledice te odločitve so vedno velike. Če bomo volili iz strahu, bomo dobili strah; če bomo volili iz razuma, bomo dobili možnost.

V oddaji nedeljsko katoliško bogoslužje, ki ga RTV Slovenija redno prenaša v okviru svojega programskega časa, je 22. februarja 2026 župnik s prižnice prebral drugi del pastirskega pisma škofa dr. Andreja Sajeta in nadškofa msgr. Stanislava Zoreta z naslovomVera in družbena odgovornost v času odločitev. Pismo je „namenjeno postnemu času ter poglobitvi vere, spreobrnenju srca in razločevanju poti, po kateri nas vodi bog“. Seveda pa bogoslužje ni ostalo le pri tem. Slišali smo predvolilna navodila, kako naj katoličan ravna pri odločanju, saj „ volitve v Državni zbor niso samo tehnični ali politični dogodek, temveč dejanje odgovornosti“, da se kot katoličani zrelo in odgovorno odločajo o prihodnosti družbe. Pri teh odločitvah so seveda v ospredju vrednote, ki izhajajo iz krščanskega razumevanja človeka, s poudarkom na temeljnih etičnih merilih, kjer so bili med drugim omenjeni pomoč pri končanju življenja, prekinitev nosečnosti, pokop žrtev povojnih pobojev, spoštovanje verske svobode ...

Nič ni narobe, dokler ta navodila ostajajo znotraj cerkve in med verniki. Drugače pa se ta neposredna volilna agitacija sliši na javni, nacionalni televiziji, v elitnem, nedeljskem dopoldanskem terminu in v času volilne kampanje. Nedeljska sveta maša na RTV Slovenija ni le verski obred, je javni medijski dogodek na nacionalni televiziji, ki ga financiramo vsi davkoplačevalci. V času volilne kampanje bi moralo veljati za ta prostor enako načelo kot za vsak drug politično relevanten medijski nastop. Nobena izmed strank, ki kandidirajo na prihodnjih volitvah, ne razpolaga s primerljivim dostopom do nacionalne televizije. Nobena politična stranka nima možnosti, da v udarnem nedeljskem dopoldanskem terminu brezplačno, neposredno in brez pravice do odgovora nagovori svoje volivce in jih vsebinsko usmerja pri glasovanju. Prav ta namen pa je imela vsebina prebranega škofovskega pisma. Ni pomembno, katero politično opcijo tak poziv podpira, ali se z vrednotami, ki jih zagovarja, strinjamo ali ne. Pomembno je, da nacionalna televizija ne sme biti platforma za neenakopravno volilno propagando, ne glede na to, ali je ta zavita v liturgično obliko ali ne.

Zato predlagam, - d a vodstvo RTV Slovenija pojasni, na kakšni pravni in uredniški podlagi dopušča izvedbo takega verskega programa, ki je izrazito predvolilni, ter naj v prihodnje zagotovi, da se javni medijski prostor ne zlorablja za strankarsko ali versko agitacijo v katerikoli obliki, - da se preuči, ali je prišlo do kršitve zakona o medijih in pravil o enakopravnem dostopu do medijev v volilni kampanji, - da Državna volilna komisija zavzame jasno stališče o dopustnosti tovrstnih vsebin v javnem medijskem prostoru, - d a Slovenska škofovska konferenca premisli o primernosti tovrstnih nastopov in razmeji pastoralno poslanstvo od neposrednega vmešavanja v volilni proces in odločanje, ko gre za javno nastopanje.

Spoštujem pravico Cerkve do lastnega nauka in do nagovarjanja vernikov. Ta pravica pa ima svoje meje tam, kjer se zasebni ali institucionalni interes prelevi v neenakopravno politično kampanjo v javnem mediju, saj zahtevajo demokratične volitve v teh medijih enakopraven dostop vseh zainteresiranih.

V nasprotnem primeru se bojim, da bomo, še po treh nedeljah TV bogoslužja, po 23. marcu le še molili „ dragi bratje in sestre...“ 

V članku z naslovom »Korupcija na pravosodnem ministrstvu« smo napak zapisali, da je bila Tinka Teržan nekoč namestnica Simona Starčka, ko je ta na pravosodnem ministrstvu vodil službo za investicije in nepremičnine. Bila je namreč namestnica generalnega sekretarja Uroša Gojkoviča. V članku smo tudi navedli, da je ministrstvo za pravosodje Tinko Teržan ovadilo zaradi plačila zaključenih arheoloških izkopavanj, ki dejansko niso bila izvedena. Nekdanja uslužbenka ministrstva za pravosodje poudarja, da z ovadbo ni seznanjena. 

Te dni odmeva poziv Francije, kateremu so se pridružile nekatere druge države, med njimi Nemčija, Italija, Češka in Avstrija ter vrsta desničarskih in sredinskih političnih strank, da Združeni narodi odstavijo svojo posebno poročevalko za stanje človekovih pravic na zasedenih palestinskih območjih Francesco Albanese. Povod za to zahtevo naj bi bil stavek iz njenega intervjuja za Al Jazeero, v katerem naj bi Izrael označila za skupnega sovražnika človeštva.

Francesca Albanese v omenjenem intervjuju ni govorila o Izraelu kot narodu ali državi. Natančno in dokumentirano je opisala globalni sistem, ki prezira mednarodno pravo in s svojimi političnimi, finančnimi ter gospodarskimi interesi omogoča in vzdržuje izvajanje genocida v Palestini. Albanese je sodelovala na posvetovanju panela o medijih in genocidu, na katerem je bila prisotna tudi Al Jazeera in tam dejala, da je nasprotnik človeštva medijski sistem v rokah tistih, ki nadzorujejo orožje in denar. Torej sistem, ki sistematično zanika genocid, ki ga Izrael izvaja v Gazi in s tem delegitimira mednarodno pravo in pravico palestinskega naroda do obstoja. Prav ta sistem, ne narod, ne države, je poimenovala za sovražnika človeštva. Razlika je temeljna in njeno zamolčanje ni napaka, temveč namerna manipulacija in zavestno izkrivljanje resnice.

Evropska unija in nekateri drugi nemo spremljajo nadaljevanje genocida in so grešnega kozla našli v osebi, katere glas je globalno slišan, zato bi ga radi utišali.

Kot mednarodna mreža antifašistov iz Italije, Slovenije in Hrvaške izražamo polno in nedvoumno podporo Francesci Albanese. Njeno delo temelji na mednarodnem pravu, dokumentiranih dejstvih in mandatu, ki ji ga je podelila večina držav članic Združenih narodov.

Z zadovoljstvom ugotavljamo, kot je to izpostavila tudi sama Albanese, da nekatere države, med njimi Slovenija, Španija, Brazilija, Južna Afrika in številne druge države, ki tvorijo večino v generalni skupščini ZN, njeno delo podpirajo in ji priznavajo kompetentnost za pogumno poslanstvo, ki ga opravlja. Podobno stališče podpore poročevalki je javno izrazila tudi Amnesty International.

Hkrati izražamo ogorčenje nad gonjo, ki jo sprožajo nekatere države EU. Te države niso niti jasno obsodile številnih genocidnih dejanj, še manj pa sankcionirale Izrael zaradi genocida v Gazi ter nasilne kolonizacije zasedenih območij Zahodnega brega. Ob tem ne pozabimo, da je Izrael v nasprotju z mednarodnim pravom anektiral vzhodni Jeruzalem in Golansko planoto in da še edini na svetu izvaja sistem rasne segregacije. Palestinci v Gazi živijo v času genocida, oni na Zahodnem bregu pa v času apartheida. Ob tem moramo dodati, da je v izraelskih zaporih na stotine palestinskih otrok in da je tu mučenje zapornikov sistematično. Zato ni slučaj, da svojcem še vedno niso vrnili trupel 600 palestinskih zapornikov, ki so umrli v zaporih, najverjetneje zaradi mučenja. S tem rasističnim sistemom dober del Unije nemoteno sodeluje, ima ga celo za demokratičnega, oskrbuje izraelski vojaški aparat, ali ga krepi s kupovanjem izraelskih varnostnoobrambnih produktov. Od tu trditev, da je ta del Unije dejanski del tistega sprevrženega in zločinskega sistema, o katerem govori Francesca Albanese. Zato je za njih tako moteča. Zato hočejo njen glas utišati.

Napad na Francesco Albanese ni osamljen incident, je del širšega vzorca, v katerem so glasovi, ki dokumentirajo resnico o Palestini, sistematično diskreditirani, izkrivljani in zatrti. To ne sme ostati brez odgovora.

Obramba njenega mandata je obramba mednarodnega prava.

Posebej nas skrbi stališče oblasti v Italiji, ki so se postavile na stran zahtev po njenem odstopu oziroma razrešitvi. Vlado in predsednika Italije pozivamo, naj prenehajo s političnim pritiskom na neodvisne mehanizme Združenih narodov in spoštujejo načela mednarodnega prava.

Slovensko vlado, Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve ter predsednico republike pozivamo, naj pri podpori poročevalki vztrajajo ter naj svoje stališče aktivno zagovarjajo tudi v institucijah Evropske unije in Združenih narodov.

Hkrati pozivamo celotno politično vodstvo Italije, Slovenije in Hrvaške ter institucije Evropske unije, naj zaščitijo neodvisnost mandatov Združenih narodov in zavrnejo poskuse odstranjevanja uradnikov, ki opozarjajo na kršitve mednarodnega prava.

Mir in pravičnost v Palestini sta neločljivo povezana z zaščito tistih, ki si upajo govoriti resnico oblasti. 

V članku z naslovom »Nesmiselna blokada«, ki obravnava skoraj neverjetno blokado vrste zakonov, ki so v zakonodajni proceduri obstali zaradi zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, se nam je pripetila napaka. Težava je namreč v nerazumnem tolmačenju, da v čakalni vrsti obstanejo vsi zakoni, ki jih nek zakon spreminja, četudi nikakor ne gre za sorodno materijo. Tovrstno tolmačenje poslovnika državnega zbora je namreč razlog, da zaradi dolgotrajnega zakonodajnega postopka zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja nagovarjanje otrok v spolne odnose ni doživelo prepotrebne modifikacije, ki bi preprečila, da se storilci izognejo kazni. Zapisali smo, da odgovornost za razlago nosi tudi parlamentarna zakonodajno-pravna služba. No, v tej službi državnega zbora zagotavljajo, da niso v ničemer prispevali k takšnemu tolmačenju poslovnika, pač pa da gre za razlago poslovnika, ki je že vrsto let enotna in ustaljena, odgovornost zanjo pa nosi državni zbor. 

Avnoj je po osvoboditvi Beograda sprejel sklep, da so vsi zakoni kraljevine Jugoslavije, okupatorski in njihovih pomagačev veljavni, če niso v nasprotju s pridobitvami NOG in NOV. Vojaški KZ določa, da vojaška sodišča sodijo tako vojakom, civilistom, prebivalcem okupiranih področij in vojnim ujetnikom po vseh zakonih. Sodijo v vojnem času, ki se ni končal ne 7., ne 8. na 18. maja, ampak s podpisom mirovne konference februarja 1947. Uporabljali so tudi Zakon o zaščiti javne varnosti in reda, bolj znan kot Zakon o zaščiti države in Zakon o zasegu premoženja zaradi veleizdaje.

Vprašanje je, ali so bežali pred komunizmom ali pred državnimi zakoni. Vedeli so, da njihova usoda ni perspektivna ne če zasedejo Slovenijo enote JA od podpisa Šubašić -Tito državna vojska, ali Mihailović s Četniki. Odgovorni za kolaboracijo so pobegnili pred umikom nemških sil in njim podrejenih kolaborantskih enot.

V procesih pred Vojaškim sodiščem se je sodilo po Zakonu o zaščiti države, kraljevine Jugoslavije. Osumljeni niso imeli stika z zunanjim svetom do branja obtožnice, takrat so oni izvedeli, česa jih obtožujejo in ravno tako njihov zagovornik. Potem so se lahko srečevali z odvetnikom, vendar samo ob prisotnosti zasliševalca ali člana sodišča. Sodilo se je tudi odsotnim obtožencem. Po sodbi so imeli pravico do pritožbe, vendar to ni zadržalo prestajanja kazni, oni na begu pa so se morali najprej predati oblastem, začeti prestajati kazen in šele potem dobili pravico do pritožbe. Zakon je imel dva člena, prvi zahteva, da so vsi zakoni, nasprotni temu, neveljavni in drugi, da so sodbe tega sodišča dokončne. 

Center za evropsko prihodnost, slovenska vladna organizacija, ki deluje od leta 2006 na pobudo zunanjega ministrstva (minister dr. D. Rupel, predsednik vlade J. Janša), je pred kratkim ustanovil Inštitut za obrambo, varnost in odpornost, imenovan Trivelis. Inštitut je „neodvisno strokovno in raziskovalno središče, namenjeno strateškemu razmisleku o sodobnih varnostnih izzivih …,« so zapisali. In že smo lahko brali prvo analizo z naslovom »Tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje v Sloveniji«. V njej med drugim - »neodvisno in strokovno«- poimensko sramotijo našega priznanega novinarja.

Slovenski informacijski prostor je ranljiv. Majhen je, odprt, fragmentiran in politično polariziran. Vemo, da tuje vplivne operacije obstajajo, da niso mit, in da Rusija – tako kot druge velike sile –uporablja informacijske manipulacije.

Ko pa analize, kot je omenjena, začnejo govoriti o »globoko penetriranem informacijskem prostoru«, o »zrelem FIMI-sistemu« in »lokalnih vozliščih tujih vplivnih arhitektur«, se ne gibljemo več le na področju raziskovanja. Vstopamo v varnostni diskurz. Ta pa ima svojo lastno logiko: razvrščanje, sum, ločevanje na avtentične in neavtentične glasove. In ta logika je za demokracijo vedno nevarna.

Še posebej takrat, ko dobi imena in priimke.

Kritika Nata, Zahoda ali militarizacije sama po sebi ni noben dokaz. V Sloveniji ima tak diskurz dolgo zgodovino – od neuvrščenosti do pacifizma, od odpora do oboroževalnih spiral do nezaupanja v velike sile. Če danes vsak tak glas najprej gledamo skozi varnostno optiko, potem problem ni več v ruskih narativih, ampak v naši nezmožnosti razlikovanja med manipulacijo in političnim mnenjem.

Ob tem je pomembno neprijetno vprašanje, kdo bo odločal. Kdo bo imel moč razsojati, kdaj gre za legitimno kritiko in kdaj za tuji vpliv. In ali res verjamemo, da se bo ta moč vedno uporabljala zadržano, nepristransko in brez političnih interesov.

Zgodovina demokracij kaže ravno nasprotno. Varnostni jezik se redko ustavi. Najprej cilja na obrobne, potem na moteče, nazadnje na politično nezaželene. In prav tu se skriva največja ironija: v imenu boja proti manipulaciji lahko sami ustvarimo okolje strahu, samocenzure in tihega prilagajanja.

Tuji vplivi so resnični. Toda demokracija ne propade zato, ker nekdo širi napačne ali celo zlonamerne narative. Propade takrat, ko oblast, institucije ali z njimi povezani »strokovnjaki« začnejo določati, katera mnenja so še legitimna in katera že nevarna.

Če bomo v imenu obrambe demokracije varnostno označevali politični diskurz, bomo naredili natančno to, kar očitamo drugim: zameglili mejo med močjo in resnico. In ko se to zgodi, demokracije ne ogrožajo več tuji vplivi. Ogroža jo naš lastni nadzor. 

Se ga še spomnite? Tadej Ostrc je moral z ministrstva za zdravje oditi skupaj z Danijelom Bešičem Loredanom. Danes se vrača skozi stranska vrata Demokratov Anžeta Logarja. Stavi na to, da imajo volivci spomin zlatih ribic.

Da bodo ljudje pozabili, kaj se je dogajalo na ministrstvu za zdravje v času velikopoteznih napovedi o skrajševanju čakalnih vrst. Da se ne bodo več spomnili, kdo je bil državni sekretar in kdo je vlekel operativne niti. Da bo dovolj drugačen logotip na plakatu.

Ostrc danes svojo politično preteklost zamolči. Logar svojo relativizira. Prvi bi rad, da se pozabi njegovo sodelovanje pri eksperimentu zdravstvene reforme z Bešičem. Drugi bi rad, da se na njegovo dolgoletno politično pot v SDS gleda kot na mladostno fazo, ki jo je prerasel. A bil je obraz stranke, celo predsednik njenega sveta.

Zato je prizor, ko Demokrati z Ostrcem v prvi vrsti kampanje razlagajo, da so za »delujoče javno zdravstvo«, politična ironija brez primere.

Še preden se je kampanja uradno začela, je Logar s plakati prelepil državo. Organizacijsko učinkovito, finančno razkošno, strateško premišljeno. Toda politika je tudi vprašanje izvora sredstev in interesov v ozadju.

Logarjevi Demokrati formalno izhajajo iz združevanja in političnih dediščin, med drugim iz stranke Konkretno, nekdanje SMC. A tudi ta dediščina ima svojo zgodbo: od moralne superiornosti do političnega razkroja. Zdaj naj bi postala temelj nove sredinske alternative.

Sprašujem se, kdo v resnici stavi na to alternativo.

Po političnih hodnikih krožijo namigi, da naj bi del vplivnih interesnih omrežij, povezanih z zasebnim zdravstvom, na letošnjih volitvah svojo karto položil prav na Demokrate. Govori se o lobijih, o mrežah, o elitnih krogih, kjer se politika in kapital srečujeta brez zapisnikov. O prostozidarskih ložah se pri nas rado šepeta – praviloma takrat, ko zmanjka transparentnosti.

Ko nekdanji državni sekretar iz sistema, ki je razpolagal z milijoni za skrajševanje čakalnih vrst, stopi v prvo vrsto nove stranke z ambicijo odločati o prihodnji zdravstveni politiki, je prav, da se vprašamo: komu bo ta politika služila? Pacientom ali izvajalcem? Javnemu sistemu ali zasebnim koncesionarjem?

Demokrati želijo postati jeziček na tehtnici prihodnje koalicije. To je legitimna politična strategija. Ni pa legitimno, če se ob tem briše spomin in prebarva preteklost.

Logar govori o novi politični kulturi. O preseganju delitev. A v ozadju se rišejo obrisi in koristi interesnih omrežij. 

Delu javnosti se zdi nenavadno, da je pri javnem razpisu za izbiro koncesionarja za namen sežiganja odpadkov v Sloveniji izpostavljena lokacija v ne-prevetreni kotlini mesta Ljubljana. In to brez predhodne javne razprave, v odsotnosti širšega razmisleka. Glede tega so dejstva malo drugačna. Iz analiziranih gradiv izhaja, da je Uredba o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov utemeljena v nizu dokumentov, uveljavljenih na nivoju države, ki njeno zakonitost podpirajo. Vsi ti dokumenti so bili (naj bi bili) uveljavljeni po predpisanih postopkih, z vsaj formalnimi možnostmi javne obravnave.

Kaj je torej narobe s postopkom? Vsekakor je na vrhu hierarhije okoljevarstvenega - trajnostnega – urejanja okolja (in s tem prostora) Nacionalni program varstva okolja (NPVO), to je Resolucija o Nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030, ki glede odpadkov vključuje opredelitve, kot so navedene v nadaljevanju. V »uvodu« NPVO RS opredeljuje: »V Sloveniji lahko govorimo o dobrem stanju večine okolijskih prvin, predvsem se je v zadnjih desetletjih izboljšala kakovost voda in zraka, bolje ravnamo z odpadki, bolj se zavedamo pomena ohranjene biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot. Izboljšala sta se tudi poznavanje in razumevanje povezav med pritiski na okolje in stanjem okolja, večinoma smo na dobri poti k doseganju ciljev glede izpustov glavnih onesnaževal zunanjega zraka, itd. ter ciljev učinkovite rabe snovi in virov, ravnanja z odpadki« itd. Zaključimo lahko, da glede na kazalce stanja okolja danes lahko v te opredelitve dvomimo, so pa kljub vsemu še vedno veljavna podlaga za ukrepe in dokumente, ki sledijo.

Isti dokument med drugim navaja: »V skladu z Zakonom o varstvu okolja se ustanovi obvezna državna gospodarska javna služba sežiganja komunalnih odpadkov«. Objavljeno je tudi, da sta bili pred začetkom priprave NPVO 2020–2030 organizirani posvetovanji s predstavniki nevladnih organizacij in drugih strokovnih inštitucij s področja varstva okolja, ki sta prispevali zaključke in napotke. Torej naj bi bila izvedena neke vrste »omejena javna obravnava«.

V Sloveniji razpolagamo tudi z »izvedbenimi« okolijskimi akti, kot so Operativni program ravnanja z odpadki in Program preprečevanja odpadkov. Oba določata maksimalno količino predlaganega sežiganja komunalnih odpadkov. Tak ukrep je bil prepoznan kot nujen omilitveni ukrep tudi v Okolijskem poročilu za ta programa. Vsi trije dokumenti imajo predpisano (in verjetno izvedeno) javno razgrnitev v fazi pred uveljavitvijo.

Kakšne so bile pripombe javnosti v času njihove javne obravnave, če so bile podane? S kakšnimi argumenti je bilo zavrnjeno mnenje pristojnih za zdravje prebivalstva? Operativni program ravnanja z odpadki predvideva umestitev dodatnih naprav za energetsko predelavo na že konkretno opredeljenih lokacijah, javni razpis za izbiro koncesionarjev za sežig predstavlja samo nadaljevanje »že dorečenega«.

Naslednji pomemben izhodiščni dokument je Strategija prostorskega razvoja Slovenije, ki tudi vključuje obravnavo področja Ravnanja z odpadki. V njej je določeno: »Prostorske ureditve za termično obdelavo odpadkov se načrtujejo zunaj trajno varovanihkmetijskih zemljišč, varovanih območij in naravnih vrednot, zavarovanih območij in objektov kulturne dediščine, območij izjemnih krajin in krajinskih območij s prepoznavnimi značilnostmi na državni ravni. Torej ne tik ob meji z Naturo 2000 in s Krajinskim parkom Barje. Ta zahteva torej izključuje lokacijo centralnega zbirališča odpadkov RCERO Ljubljana kot primerno za sežigalnico.

Dokumenti NPVO, Okolijsko poročilo in oba Programa v postopke priprave le-teh ne vključujejo strokovnjakov s področja medicine oziroma javnega zdravja, vključno s področnim ministrstvom, ipd. Ti strokovnjaki imajo danes kar nekaj pomislekov glede nameravane postavitve sežigalnice odpadkov, posebno na lokaciji v ljubljanski kotlini. Naštete dokumente izpad navedenih strokovnjakov dela neverodostojne, in tudi nezakonite. Ministrstvo za zdravje, oziroma njihovi pooblaščenci, naj bi bili obvezni soglasje – mnenje – dajalci. Če njihova uradna stališča niso del sprejetih dokumentov, gre torej za pomanjkljive in nezakonite akte.

Preden država (in občine) pristopijo k pripravam in uveljavljanju prostorskih načrtov za sežigalnico odpadkov (v Ljubljani, oziroma Mariboru) na izvedbeni ravni, je treba lokacijo in problematiko bolje razrešiti na strateških nivojih urejanja prostora in varstva okolja v državi.

Okolijsko poročilo za Operativni program ravnanja z odpadki in za Program preprečevanja odpadkov pa je nezadostno, »pro forma«, brez prave vsebinskosti, zdravstveni vidik strokovnjakov s področja medicine in javnega zdravja ni ustrezno vključen. Tudi ostali (prostorski in drugi) dokumenti, ki vključujejo varstvo okolja (vključno OPN MOL), pa sežigalnice (v Ljubljani) nimajo ustrezno presojane, niti javno obravnavane.

Problematičnost lokacije na območju RCERO MOL je povezana tudi z najavljenim »globokim temeljenjem« na pilotih – ljubljanske smeti namreč plavajo na kopreni, potopljene v podtalnico barja, podtalnica je pa povezana z vodonosnimi plastmi za vodovod; globoko pilotno temeljenje bo moralo prebiti kopreno. Kar pa ne bo možno brez vdora nečistoč v podtalnico.

Okolijsko poročilo za Program ravnanja z odpadki in za Program preprečevanja odpadkov Republike Slovenije te nevarnosti obravnava samo deloma, z »opozorilom«: (10.2, Zdravje ljudi – omilitveni ukrepi, itd.) – »dodati je treba ukrep o pripravi zakonodajne podlage za zaprtje obstoječega odlagališča komunalnih odpadkov takoj, ko se ugotovi na podlagi rezultatov obratovalnega monitoringa, da pronicanje odcedne vode iz telesa odlagališča pomeni tveganje za nedoseganje dobrega kemijskega stanja podzemne vode«, itd. To pomeni, da ni nobenega zagotovila, da do onesnaženja podtalnice in posredno pitne vode v Ljubljani ne bo prišlo. 

V članku z naslovom „Počasno sodišče“, ki obravnava vprašanje, kdaj bo sprejeta odločitev o morebitni razveljavitvi referenduma, smo zapisali, da vrhovno sodišče oz. Sven Berdon iz Službe za odnose z javnostmi, pojasnjuje, da lahko „roke razumemo tudi drugače, kot so zapisani v zakonu“. Nato smo ga ustrezno citirali, češ da „gre za instrukcijski rok, treba je namreč upoštevati čas, ki je potreben za vročitev vabil na obravnavo, in čas, ki mora biti strankam zagotovljen za pripravo na obravnavo.“ Berdon res ni govoril o tem, da lahko roke razumemo drugače, kot so zapisani v zakonu, v tem delu tudi ni bil citiran. Zaradi zmede pa vseeno pojasnjujemo, da je stavek o rokih, ki jih lahko razumemo drugače, novinarjeva interpretacija odgovora sodišča. A to ne spremeni dejstva, da bo sodišče o tem primeru odločilo kasneje, kot je zapisano v zakonu. Razlog naj bi bil kompleksnejša zadeva. 

V članku »Umetnost za skupnost« smo zagrešili pomanjkljivo navajanje virov pri treh objavljenih fotografijah iz projekta Umetnost za skupnost. Fotografiji državnega zbora je za ta projekt ustvaril Andrej Furlan/ZRC SAZU, fotografija iz Strojne tovarne Trbovlje pa je delo Valentina Benedika/ZVKDS. 

Spoštovani gospod urednik!

V svojem uvodniku z gornjim naslovom ste med drugim zapisali tudi tole: »Morda je torej predvsem čas, da sami evropski državljani in tudi politiki nehajo nenehno zaničevati Unijo«.

Kot vsa vaša tehtna razmišljanja v uvodnikih tudi ta ponuja v razmislek zelo pomembno spoznanje: Znotraj Evropske unije se prav goji samouničevalsko lomastenje po vodilnih predstavnikih in organih Unije. Ampak tisti, ki to v prvi vrsti počenjajo, niso »evropski državljani«, pa tudi ne (samo) politiki. Tisti, ki nenehno lomastijo po lastni širši domovini, so v prvi vrsti – novinarji. Še zlasti komentatorji vseh ravni.

Ko gre za globalno lomastenje ameriškega bika, je bilo z vsega začetka načelno vprašanje za vse, ki znotraj EU oblikujejo skupno politiko, kaj storiti. Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije, se je dala tako daleč osebno ponižati, da je šla k Trumpu na njegov (teniški) ranč na Škotskem iskat izhoda iz zagate, ko je Trump mahal po zraku z divjaškimi carinami. Pa preberimo naslove evropskih – tudi slovenskih – časnikov in drugih medijev: bilo je eno samo zgražanje nad kapitulantstvom EU pred ZDA oziroma Trumpom. Kaj pa če bi takrat Bruselj preprosto vrgel rokavico ameriškemu biku? V vašem uvodniku lepo sami poveste, kakšen nepopisni kaos bi nastal.

Modro je, da prihajate glede odnosov med Trumpom in EU do »drugačnih pogledov«. Ampak kot ugledni predstavnik slovenskega novinarskega ceha bi lahko šli malce dlje in spoznali/priznali, da smo/ste s škandaliziranjem nad ravnanjem vodilnih v Bruslju ravnali narobe.

To pa bi bila tudi priložnost, da evropski državljani pogledamo dejstvom v oči: naša EU v tej (dokaj ohlapni) obliki organiziranosti se v nobenem primeru ne more enakovredno zoperstaviti ameriškemu biku, saj njen vrh nima niti približno političnih pooblastil za hitro, energično in prepričljivo nastopanje. Skupno Evropo si moramo šele dodelati; to pa bi tudi moralo biti spoznanje iz še vedno trajajočega rvanja s Trumpom. Pa tudi s Putinom. 

Res je koristno nekoliko bližje pogledati, kakšno vrednost imajo izjave posameznih politikov, koliko so v skladu z resnico in dejstvi ter kaj dejansko stoji za temi izjavami. Meni so v oči padli strumni nastopi novega predsednika NSi Jerneja Vrtovca. Kar nekajkrat je pozival sedanjo vlado, da naj nemudoma odstopi, ne da bi navedel tehtne razloge. Zato je možno sklepati, da je to samo zato, ker si on želi čim preje ponovno postati minister za infrastrukturo, ker je takrat kot Božiček hodil po občinah in delil sredstva za izgradnjo cestnih krožišč, namesto da bi začel kakšen za cestni promet in izboljšanje naravnega okolja pomemben projekt.

Kot član odbora za finance Državnega zbora naj bi vedel, kdo dobiva denar iz državnega proračuna, pa je kljub temu na TVS trdil, zaradi nestrpnosti do civilne družbe, da Institut 8. marec Nike Kovač dobiva velika sredstva iz proračuna, čeprav ne dobi niti evra. Ne vem, ali sedi na odboru za finance zato, da bi sodeloval pri skrbi za čim bolj smotrno porabo javnih sredstev. Če ne ve, katere in koliko so posamezne organizacije civilne družbe financirane iz javnih sredstev, dvomim, da s svojimi aktivnostmi v odboru prispeva k smotrni porabi javnih sredstev. Zato lahko sklepam, da tudi ta čas uporablja samo za izmišljanje, kako bi čim bolj očrnil stanje v Sloveniji med sedanjo vlado. 

Jernej Vrtovec, kadar hoče narediti zlasti močen vtis na poslušalce, govori o razvojni koaliciji. Ker me je zanimalo, kaj pod tem razumeva, sem pobrskal po spletni strani NSi in našel sledeči program dela Jerneja Vrtovca za prvih 100 dni, seveda razvojne vlade. Ena ključnih prioritet prihodnje vlade bi bila, da se v prvih 100 dneh normalizira stanje v Sloveniji, zagotovi stabilnost in znižajo obdavčitve, da bodo ljudje imeli višje plače ter podjetniki in obrtniki boljše pogoje dela ter da najdejo rešitev za dostopna stanovanja.

Kaj pomeni normalizirati stanje v Sloveniji in zagotoviti stabilno stanje? Ali to pomeni odpraviti vse, kar je naredila sedanja vlada? Ali to pomeni razviti novo republiko po zamisli Janeza Janše? V vsakem primeru to ne bi bil razvoj naprej, ampak nazaj in s tem ustvarjanje nestabilnosti v Sloveniji. To za večino Slovencev ne bi bilo sprejemljivo. Uprli bi se, saj smo že med zadnjo Janševo vlado dokazali, da nismo telički, ki jih je brez težav možno peljati v klavnico.

Znižanje davkov na plače je všečna zamisel. Toda o tem so razmišljale že pretekle vlade in nobeni do sedaj ni uspelo najti nadomestnih virov, ki bi zagotavljali financiranje socialne države. To je še en dokaz, da so Jerneju Vrtovcu pomembnejše demagoške neuresničljive obljube, kot pa soočenje z dejanskimi možnostmi. Zanimiva je naloga razvojne vlade, da takoj na začetku najde rešitev za bolj dostopna stanovanja. Pa ja ne mislijo nadaljevati s politiko izgradnje stanovanj, ki jo je začela sedanja vlada?

Jernej Vrtovec, enako kot Janez Janša in Anže Logar misli, da ni primerno, da v času pred volitvami potekajo volitve nekaterih državnih funkcionarjev. Pri tem so pozabili, da poteka kadrovanje za te funkcionarje že dolgo časa in so te volitve samo zaključek tega procesa. Sami niso pokazali te občutljivosti, ko ob izteku njihove zadnje vlade niso upoštevali stališča prihajajoče vlade, da ne bodo kupili osemkolesnikov, za katere je bila pripravljena pogodba in prosili, da je Matej Tonin ne podpiše, pa jo je kljub temu podpisal. Tako je morala sedanja vlada zaradi odpovedi te pogodbe plačati kar nekaj milijonov evrov.

Jernej Vrtovec tudi obljublja, da bo povrnil zaupanje v institucije pravne države. Kot prvi korak v tem prizadevanju je, da se NSi izogiba izročiti dokumente Komisiji za raziskavo nezakonitega financiranja političnih strank. Komisija je morala to zahtevo uveljavljati preko sodišča. Do oddaje tega prispevka ni bilo znano, če so spoštovali sklep sodišča. Pa še kaj bi se našlo. Skratka, politične in druge vrednote ter spoštovanje dejstev pričakuje Vrtovec samo od drugih. 

V članku »Dragi in nepotrebni« z dne 30. 1. 2026 je novinar Matic Gorenc napačno navedel, da so v mreži Zdravstvenega doma Ljubljana tudi zdravniki koncesionarji. Pojasnjujemo, da koncesionarji niso del mreže Zdravstvenega doma Ljubljana. Delujejo samostojno in neodvisno od Zdravstvenega doma Ljubljana.

Lep pozdrav.

Kot smo se leta 2022 odločili za mir, imamo zdaj ponovno priložnost, da sodelujemo in odločamo, da nam zaradi nesodelovanja dobrih ne bodo vladali slabši ljudje. Sprehodite se do volišča, izkoristite svojo pravico do izbire in odločanja, da ne boste potem štiri leta obžalovali, da niste narisali tistega krogca. Bodite jeziček na tehtnici! Leta 2022 smo zmogli in zmoremo tudi marca 2026. Kot je rekel filozof Edmund Burke, je za zmago zla potrebno le, da ljudje ne ukrepajo. Kje je tisti »nikoli več«, ki ga je človeštvo obljubljalo, zanj upalo in vanj verjelo po drugi svetovni vojni? Žal se to nikoli ni uresničilo. In prihaja še huje. Po svetu in pri nas.

Dolžni smo najti rešitev za prihodnost, zato progresivne leve stranke, na vas je, da strnete vrste. Ne dopustite več političnega ustrahovanja, manipulacij, groženj, brezumnega sovraštva, laži in maščevanja. Dajte, združite moči, veliko skupnega imate, samo skupaj ste močni. Povežite se, pokažite zrelost, presezite svoj ego, sprejmite odgovornost, izkoristite priložnost. Ohranite nam mir, svobodo govora in kulturo obnašanja. Ohranite nam človekove pravice, dostopno zdravstvo, kvalitetno šolstvo, socialno varnost in pravičnost. Ohranite odgovoren odnos do okolja, samostojnost medijev in civilne družbe, pravico do drugačnosti, uresničite mladim sanje o lastnem domu. Ohranite nam smeh, svobodo brez ograj, brez grozljivih robokopov, brez četic, oboroženih z brzostrelkami, brez solzivca, brez fašizma, nacizma in janšizma, ohranite nam demokracijo! 

V zadnjem času smo priča številnim polemikam o minimalni plači, od tega, da bi povišanje uničilo gospodarstvo, do dostojanstva tistih z najnižjimi prihodki. Torej minimalna plača, pojem, ki je star toliko kot civilizacija. To je večna dilema lastnikov zemlje in podjetnikov: koliko najmanj plačati delavce ali pustiti kmetom pridelka, da bodo ostali še uporabni. To je problem, ki je star toliko kot ekonomija – proizvajati čim ceneje in prodajati čim dražje.

Zgodnji kapitalizem pa te dileme niti ni imel, saj je bil izčrpan delavec lahko zamenljiv. Zato se je takrat pojavilo delavsko gibanje in sindikati. V krvavem boju so si priborili pravico do minimalnega plačila in druge delavske pravice. In ta boj traja do današnjega dne, ko je del tega boja prevzela nase socialna država, kjer jo imajo. Danes še posebej, ko je postal glavni cilj lastnikov podjetij donos in delitev dobička.

Izvirni greh pa je star toliko kot samo minimalno plačilo. Ko občudujemo tehnični napredek in množično proizvodnjo poceni dobrin, slavimo uspešna podjetja in podjetnike, se ne vprašamo, ali bi te svoje uspehe lahko dosegali brez podplačanih delavcev. To se je pokazalo kot še kako resnično pri našem prehodu iz socializma v kapitalizem. Pogosto so bili hvaljeni in celo nagrajevani podjetniki, katerih delavci so lahko shajali samo s pomočjo Karitasa in Rdečega križa. Imeli smo celo primere suženjskega dela.

Pogled na podjetništvo bi morali obrniti za stoosemdeset stopinj. Podjetnik, ki noče ali ne zmore najnižje plačanemu delavcu zagotoviti plače, s katero bi ta lahko preživel sebe in vsaj še enega otroka, bi moral veljati za neuspešnega. Če bi se tak, obrnjeni pogled na minimalno plačilo uveljavil, bi sčasoma, po mojem prepričanju, odpravili problem minimalne plače.

Seveda, uspešnost podjetja je odvisna tudi od objektivnih okoliščin, od stanja na trgu, energetiki, surovinah, carinah, ko podjetje ne zmore zagotavljati primernih plač. V takih, kriznih primerih, bi pač priskočila na pomoč država, ki bi skupaj s podjetjem in sindikati iskala rešitev, da se čim prej povrne regularno stanje. Podjetje, ki v normalnih okoliščinah zaposlenih ne plačuje primerno, pa bi moralo veljati za neuspešno. 

Spoštovani minister Luka Mesec !

Javnost se je z zanimanjem intenzivno odzvala na predlog o dvigu minimalne plače na 1000 € neto. Utemeljen na življenjskih stroških je razumen in človeško simpatičen za vse, ki s svojim predanim delom ne dosegajo tega praga. Še hujše bodo posledice, saj se bo to podcenjeno delo nadaljevalo vse do odmere pokojnine, ki bo še bolj mizerna, četudi se bo družbeni proizvod zaradi dobičkov na račun nizkih plač povečeval.

Ja, delodajalci v socialnem partnerstvu vpijejo o posledicah za usodo naroda, ki ga izkoriščajo z nizkimi plačili delavcev, ne pa z visokimi stroški zase.

Uvodoma bi se minister lahko vprašal, kako si lahko »delodajalci« lastijo ta naziv, saj dela ne dajejo, ampak ga kupujejo. Nosilci dela, ki ga poceni prodajajo, so vendar delavci. Delodajalci so le zaposlovalci, neposredni ali najeti poslovodje, katerih motiv je večanje osebnega oz. lastnikovega premoženja tudi na račun nizkih plačil za delo.

A na to smo se privadili. Vsak dan bolj nam to dokazuje ameriški monarh, ki ga ne vodi nič drugega kot pohlep po tuji lasti.

Sprašujem ministra, zakaj se izpostavlja za minimalno plačo, ki je praviloma utemeljena z ustvarjenim delom? Zakaj raje ne predlaga omejitev maksimalne plače, na primer kot mnogokratnik minimalne plače. Teh precenjenih plač je bistveno manj, imajo pa mnogo večji učinek na dobiček.

V preteklosti se je družba in gospodarstvo uspešno razvijalo pri razponih, ko maksimalne plače niso presegale tri do petkratnika minimalnih plač. Pa so si takrat tako delavci, kot mladi lahko privoščili reševanje svojih stanovanjskih potreb, investirali v gospodarsko in javno infrastrukturo, se izobraževali in bili deležni brezplačnega javnega zdravstva.

Verjamem, da bi odgovorni podjetniki (kupci delavne sile) tak predlog lažje sprejeli, saj bi jim tako ostalo več dobička za investiranje in stabilni razvoj.

Ja minister, zakaj ne predlagaš maksimalne plače?

S spoštovanjem.

Vedno berem pamflete doktor Bernarda in vedno znova ugotavljam, da je velik poznavalec vseh zgodovinskih dogodkov, ki jih navaja takrat, ko koristijo njegovim manipulacijam.

Daje prednost senzacijam pred natančnostjo: šokantni naslovi so pomembnejši od dejstev. Uporablja prenapihovanje in pretiravanje: dogodke predstavi bolj spektakularno, kot so v resnici. Uporablja tendenciozen, včasih zavajajoč jezik, da bi vzbudil močna čustva (strah, jezo, moralno paniko).

Ima videz novinarstva, v resnici pa gre za zabavno – propagandno vsebino: glavni cilj je pritegniti čim večjo publiko, ne pa informirati javnosti.

Vse te »kvalitete« se vedno znajdejo v njegovih kolumnah. V kolumni mrgoli nesmiselnih misli, kot na primer ta citat: »… Pozivanje k enotnosti je vodja Svobode povzel sicer po nedemokratični vladavini Tita, ki je širila maksimo – bratstvo in enotnost, v imenu katere je njegov režim prepovedoval svobodo govora, politične polemike in sploh politično demokracijo …« Hm, na isti način bi lahko izpeljali, da je Ursula von der Leyen oboževalka Tita, ker neprestano poziva k enotnosti in prepoveduje svobodo govora vsem tistim, ki želijo pojasnila v vezi Pfizerjem, in tistim, ki pojasnjujejo resnične vzroke vojne v Ukrajini (npr. Jacques Baud).

Dvojni standard doktor Bernarda se kaže tudi v tem, da tu hvali Dražgoše, v svojih kolumnah pa jih je vedno napadal.

Golobovo povabilo strankam primerja z delovanjem OF. Malo ima prav. Danes se je treba organizirano zoperstaviti desnemu populizmu in pohodu Janše na Ljubljano. Če bi bil jaz Bernard, bi ta pohod primerjal z Mussolinijevim pohodom na Rim. Smešen je njegov sklep, da mu je dogodek »skazil« vodja Resnice. Se pravi, če bi vodja Resnice sprejel povabilo, bi bil ta sestanek veličasten?

Doktor Bernard skuša očrniti Vesno in zraven še Levico. Ne dopušča možnosti, da se Vesna ne strinja s sežigalnico, se pa strinja z večino usmeritev Svobode. Dr. Bernard ne dopušča drugega kot strankarski režim, kot ga izvaja Janša – brezpogojno podporo vsega.

Po drugi strani, ali Janša ni storil enako in pozval desne stranke na sestanek? Se je zgledoval po OF? Hm, morda pa se je, ker izhaja iz kumrovške partijske šole.

Ko doktor Bernard kritizira Jankovića, obenem kritizira tudi Prebiliča. Kritika Goloba, Jankovića in Prebiliča ni problem – problem je način, kako Nežmah zlorablja spomin na žrtve za svojo kritiko in kako svoje retorične trike (insinuacije, pretiravanja) prikriva tako, da besedilu daje videz resne analize.

Kar se tiče širjenja podjetij: ali doktor Bernard ne verjame v kapitalizem? Morda bi v tem primeru uveljavili plansko gospodarstvo?

Nežmah ne piše zgodovinske analize ali politične kritike. Piše pamflet: namesto da bi razumel kompleksnost, si izbira tarče, jih karikira in zbija v čustveno orožje. In to dela z nesprejemljivo ceno: trivializacijo resničnega trpljenja in spomina na žrtve.

Ta kolumna, kot vse kolumne, ki jih piše dr. Bernard Nežmah, je manipulacija, zavajanje in izkrivljanje. Za razliko od ostalih kolumnistov doktor Bernard premeteno označi, da so njegovi prispevki PAMFLET, ki je v bistvu namenjen javnemu razobličenju, napadanju ali širjenju določene ideologije. Je enostranski, neizprosen in želi prepričati za vsako ceno. Ključna značilnost pamfleta: ton je ostro kritičen, posmehljiv, včasih žaljiv. Namenjen je provokaciji in zbujanju čustev. Je propaganda z namenom prepričevanja. Reagira na točno določen dogodek, osebo, skupino ali politiko. Vse njegove kolumne bi morale biti ob pamfletu ’’opremljene’’ z asteriskom, ki bi na koncu pojasnil bralcem, kaj pamflet je. 

Obstaja tiha pogodba, ki jo sklenemo, ko smo vdani prijateljstvu, lojalnosti ali stanovskemu združenju: o njihovih napakah ne govorimo na glas. Ne zato, ker jih ne bi videli, temveč zato, ker bi njihovo razkrivanje pomenilo izdajo. Dokler nas napake ne prizadenejo osebno, molčimo. Ko pa postanemo njihova žrtev, se zvestoba nenadoma spremeni v razočaranje, molk pa v ogorčenje.

Zdi se, da je Evropska unija dolga leta ravnala enako.

EU je pogosto brez resnega notranjega dvoma stala ob strani Združenim državam Amerike. Ne le v času “liberalnih” administracij, temveč tudi takrat, ko je Bela hiša poosebljala vse tisto, čemur naj bi se Evropa vrednostno upirala. Podpora je bila skoraj samoumevna: v zunanjepolitičnih avanturah, v trgovinskih sporazumih, v varnostnih strategijah. Tudi v času Donalda Trumpa, ko so bile žalitve, pritiski in odkrito preziranje Evrope del vsakdanje retorike, je EU večinoma izbirala potrpežljiv molk.

Zakaj? Ker je bila lojalnost lažja kot samostojnost. Ker je bilo udobneje ostati v zavetju transatlantskega zavezništva kot prevzeti odgovornost za lastno politično težo. In ker je – tako kot v vsakem neenakem razmerju – šibkejši partner pogosto tisti, ki se nauči prilagajati in opravičevati.

Toda potem se je nekaj spremenilo. Ne nujno v ravnanju ZDA, temveč v položaju Evrope. Ko so ameriške odločitve začele neposredno ogrožati evropske interese – gospodarske, varnostne, energetske –, se je EU prvič resneje zdrznila. Nenadoma so se pojavile besede, ki jih prej skoraj ni bilo slišati: “strateška avtonomija”, “evropska obramba”, “neodvisna zunanja politika”.

Kot da bi prijateljstvo postalo problem šele takrat, ko je zabolelo.

Tu se razkrije bistvo težave: EU ni dolgo časa podpirala ZDA zato, ker bi se v vsem strinjala z njimi, temveč zato, ker si ni upala misliti drugače. Kritika bi zahtevala samozavest, razmislek in tudi tveganje konflikta. Molk pa je bil varen. Vse do trenutka, ko ni bil več.

Evropa se danes rada predstavlja kot prebujajoča se sila, ki končno razume, da mora stati na lastnih nogah. A to prebujenje ima grenak priokus. Ni sad načelnosti, temveč samoohranitvenega nagona. Ne gre za to, da bi EU nenadoma spoznala napake politike, ki jo je dolgo tiho podpirala, temveč za to, da se je znašla na napačni strani teh napak.

V tem smislu je evropska drža presenetljivo človeška. Tako kot v osebnih odnosih tudi v politiki pogosto ne reagiramo na krivico, dokler ni naša. A prav tu bi morala biti razlika. Unija, ki se rada sklicuje na vrednote, pravo in solidarnost, bi morala biti sposobna kritične distance tudi takrat, ko je cena zanjo neprijetna.

Zakaj se EU ni opirala že prej – iz prepričanja, ne iz strahu.

Kot redna profesorica humanistike (UL PEF) in strokovnjakinja, ki otrokove pravice dojemam kot kategorični imperativ, izjavljam naslednje: Akademsko in profesionalno odlično sodelujem s kolegico doc. dr. Simono Drenik Bavdek. Prav tako, čeprav sem ateistka, akademsko sodelujem s Papeško univerzo Gregoriano (v sodelovanju s prof. dr. Hansom Zollnerjem) in Teološko fakulteto UL na področju otrokovih pravic, kjer nas povezujejo skupni cilji in dejansko delovanje.

Vloge javne intelektualke se zavedam v polnosti: ni institucije v RS ali EU, ki je ne bi obvestila o kršitvah otrokovih pravic v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Problem ni v govorjenju, temveč v molku večine. Resnična kriza je v paradoksu: nekateri delajo, kar ne bi smeli, drugi pa ne delajo, kar bi morali.

Na podlagi znanstveno-raziskovalnega dela lahko potrdim, da je sistemsko nasilje nad otroki del vzgojno-izobraževalnega sistema, ki pod pretvezo „problematičnih vsebin“ promovira problematične avtorje in njihova dela brez kritične distance. To ni vprašanje levi-desni, temveč etične osnovne odgovornosti.

Zato odločno podpiram kandidaturo doc. dr. Simone Drenik Bavdek. Je redka oseba, ki veliko misli, malo govori in veliko naredi. Njeno sodelovanje predstavlja višjo raven dialoga – povezovanje kontekstov namreč zahteva več kot binarno razmišljanje. V času, ko prevladujejo „sentimentalni brutali“ in ko se zlo pogosto skriva za pretvezo dobrota, je njen glas, znanje in integriteta nujna.

Kakor je zapisala Ana Frank v svojem dnevniku 26. marca 1944: »Ni treba čakati na pravi trenutek, da začneš spreminjati svet. Vsak človek — ne glede na to, kdo je — lahko že zdaj prispeva k pravičnosti in boljšemu svetu s tem, kar daje od sebe.« (Frank, A., 2018. The Collected Works. Bloomsbury, str. 90). V tej akademski in humanistični obveznosti – kjer se molk izdaja za nevtralnost, sistematično zanikanje pa za progres – je njeno dejanje nujno: ne kot zgolj moralna zahteva, temveč kot znanstveno utemeljen imperativ za ohranitev integritete otrokove subjektivitete. 

Že decembra sem v Delu zapisal, da na posvetih pri predsednici republike predstavnica glavne vladne stranke o zahtevanih kvalitetah ene kandidatke ni imela pomislekov, a da je dodala, da pa tretjina njenih poslancev zanjo ne bo glasovala, ker predava pravo na katoliški pravni fakulteti! In sem dodal, naj omenjena predstavnica to zanika, če ji vest to dopušča. Ni zanikala. Nekoliko presenetljivo je morda, da je predsednica republike zdaj kljub temu opozorilu to strokovno nedvomno vrhunsko kandidatko (dr. Simono Drenik Bavdek) vseeno predlagala za varuhinjo človekovih pravic - toda iz pisanja Mladine ob tem je očitno (ali vsaj zelo verjetno), da se je predsednica tu spustila v (vsaj zame) nespodobno in nedopustno politično trgovanje. Citiram: »Starmana je sicer predsednica predlagala v izvolitev za ustavnega sodnika, domnevno v imenu nekakšne politične uravnoteženosti, a hkrati v zameno za podporo kandidatki za varuhinjo človekovih pravic.« Namreč, da ne bo nesporazuma: v zameno za svojo (ne za njihovo!) podporo tej kandidatki.

Najprej nekaj k temu, koga je predlagala za ustavnega sodnika – »domnevno v imenu nekakšne politične uravnoteženosti«. Kakšne pa? Morda takšne, da je na mesti dosedanjih dveh »trdo-desnih« ustavnih sodnikov (Jakliča in Šorlija) predlagala le enega »zmerno-desnega« (Starmana)? No, pa pustimo to Mladinino »šalo« tu ob strani in poglejmo, kako Mladina zavrača kandidatko za varuhinjo.

Sam sem imel ob tej kandidaturi samo ta pomislek, da je ta kandidatka, ko je bil pred deset leti obmejni spor s Hrvaško pred arbitražo, kot agentka Slovenije o zadevi nedovoljeno komunicirala s slovenskim članom razsodišča Sekolcem, z znanimi posledicami tega njunega ravnanja – in da zdaj tega ni jasno priznala kot svojo napako. Toda bodimo do nje pošteni. Saj ji tudi vsi slovenski politiki in mediji, levi in desni (kar je zame še precej hujše kot njeno ravnanje), sploh ne očitajo tega, da je skušala pomagati Sloveniji na nedopusten način, ampak samo to, da je bila neprevidna in da se je pustila pri tem ujeti! V Reporterju (12. januarja) o tem pišejo takole: »Ali je s tem, ko se je neprevidno pogovarjala s Sekolcem po nezaščiteni mednarodni liniji, ogrozila interese Slovenije? Verjetno je. Ali je ravnala v dobri veri? Zagotovo.« Tudi v Mladini je prvi komentar podoben (» … je s tem pravzaprav delovala v nasprotju s koristmi Slovenije, saj je obstajalo preveliko tveganje, da se nepravilnosti razkrijejo, in bi se kot agentka tega morala zavedati«). Šele v nadaljevanju se komentar zaostri, češ da ni bilo to njeno vplivanje na slovenskega člana mednarodne arbitraže nič drugačno kot bi bilo vplivanje na slovensko sodnico na ESČP ali na ustavne sodnike doma. No, čisto enake teže to sicer vendarle ni (saj je neodvisnost evropskega sodnika mnogo pomembnejša in tudi bolje zavarovana kot neodvisnost od države same imenovanega člana mednarodne arbitraže) – toda očitek je v svojem bistvu seveda utemeljen. Moti me le, da je bil tu tako očitno instrumentaliziran – uporabljen ne za zapoznelo kritiko ravnanja kandidatke pred deset leti, ampak za njeno diskreditacijo pri današnji kandidaturi za povsem drugačno funkcijo.

Tu pa ne gre za varovanje interesov Slovenije v sporu s Hrvaško, ampak za varstvo človekovih pravic, kadar jih ta država krši. Tu pa tudi sam o tej kandidaturi nimam nobenih pomislekov in jo odločno podpiram. Enako kot npr. tudi Alenka Šelih in Vlasta Nussdorfer – Milena M. Blažič pa vam je poslala pismo v njeno podporo, upam, da bo objavljeno. Kot ateistka, pravi! Mladini pa ni pod častjo spotikati se (ne le avtor članka – glej uredniški »fleš«) tudi ob to, da si je dr. Drenikova za svoje akademsko delovanje »izbrala ravno katoliško fakulteto«!! Smo res padli že tako globoko?

Nadalje kot dolgoletni sodelavec in simpatizer Mladine zelo obžalujem, da sem ob tej zadevi moral v njej prebrati (celo kot uredniško poudarjen »fleš« iz članka!) tudi tole misel: »Bo koalicija za ustavnega sodnika in varuhinjo človekovih pravic res izvolila kandidata, ki jima daje prednost opozicijska desnica?« Toda to sta kandidata, ki ju je predlagala v izvolitev (pretežno od levice izvoljena) predsednica republike, ne desnica! Še premalo takih je predlagala, ne preveč! Zakaj premalo? Ker sta ravno ustavno sodišče in varuh človekovih pravic instituciji zunaj običajne politične delitve oblasti – instituciji, ki bi morali zagotavljati enakopravno varstvo pravic vseh, ne glede na to, ali je trenutno na oblasti levica ali desnica. 

Grega Repovž je temeljito predstavil podobo in razmere v Sloveniji za primer zmage Janševe koalicije. Ob tem ne smemo pozabiti, da Janša neusmiljeno ne obračunava s političnimi nasprotniki samo doma, ampak tudi v tujini, zlasti v institucijah EU. Spomnimo se, da je Anže Logar kot predsednik odbora za finančno poslovanje Državnega zbora prepričeval ustrezno telo v EU, da nad našimi bankami, ki nezakonito poslujejo, ni nobenega nadzora. Za časa zadnje Janševe vlade je šlo v EU pismo o neustreznem delovanju našega sodnega sistema. V sedanjem mandatu so Janševi poslanci v evropskem parlamentu organizirali obisk delegacije evropskega parlamenta, ki naj bi ugotovil nezakonito in nedemokratično ravnanje sedanje vlade. Seveda vse te akcije so tudi priprava za utemeljitev sprememb, ki jih Janše načrtuje v primeru prevzema oblasti.

Za primer nove Janševe vlade se bo Slovenija pridružila po načinu delovanje Madžarski, Slovaški in Češki, ki med ostalimi članicami EU nimajo velikega ugleda. Zlasti bo moteče to, ker bo, tako kot Orbán, verjetno povabil na obisk Netanjahuja, predsednika izraelske vlade, za katerim je izdana mednarodna tiralica zaradi genocida nad Palestinci. Ali si želimo, da se bo Netanjahu, sprejet z visokimi državnimi častmi, nemoteno sprehajal po Sloveniji?

Do sedaj je bila usklajena zunanja politika med predsednico države in vlado, kar je pogoj za ugled vsake resne države v tujini. Pod Janševo vlado te usklajenosti ne bi bilo več.

Od boljšega ali slabšega ugleda države je odvisno marsikaj. Od tega je odvisno, katere države so zainteresirane za tesnejše sodelovanje z našo državo. To je povezano tudi z gospodarskim sodelovanjem. Splošen ugled pa na neki način vpliva tudi na cene našega blaga in storitev v mednarodni menjavi.