Kolesarji “Gira », krožne dirke po Italiji, bodo 24.maja 2025 prečkali mejo s Slovenijo in vstopili na področje Nove Gorice. Rekli bi, nič novega, nič posebnega. Giro je večkrat prečkal meje ali startal z nove lokacije. Tokrat so prvič pedale potisnili v Albaniji ... A v Gorici bo, kot kaže, posebna, simbolična etapa.

Za Giro je od nekdaj značilno, da ima poleg športnega tudi drugi, bolj zamolčan, simbolni značaj. Glede na to, da ima milijone sledilcev, od nekdaj pošilja »subliminalne« signale drugačne narave. Zadnje čase promovira Izrael, ki bi po logiki prvotnih olimpijad, moral biti izločen iz igre, saj je protagonist genocidne vojne. Pa ni tako. Njegovi kolesarji se šopirijo na tekmi in gledalcem policija pleni palestinske zastave.

Tokrat sta za nas »simbolična« tako datum, kakor tudi cilj v Gorici. Kajti 24. maja 1915 je Italija vstopila v prvo svetovno vojno in njene čete so drle proti Gorici in Primorju, prečkale Sočo in jurišale na kraške robove.

Prva svetovna vojna se je sicer pričela leto prej. Italija, ki je bila zaveznica Avstro-Ogrskega cesarstva in Nemčije, se je temu najprej izneverila in proglasila nevtralnost. V italijanski družbi so bila mnenja sicer deljena. Socialisti so bili za nevtralno držo, vendar je Benito Mussolini, glavni urednik njihovega levičarskega glasila Avanti!, jeseni 1914 spremenil stališče in začel zagovarjati italijanski vstop v vojno na strani antantnih sil ( Velika Britanija, Francija, Rusija). Zaradi tega je bil izključen iz socialistične stranke in je ustanovil svoj časopis Il Popolo d’Italia, kjer je agresivno zagovarjal italijanski intervencionizem. Pri tem je imel navdih in podporo v pesniku, pisatelju in nacionalistu Gabrijelu D’Annunziju. Poudarjali so zahtevo po »neodrešenih ozemljih« ( »terre irredente«), se pravi Tridentu, Tirolski, Trstu, Istri, Primorju, Kvarneru in dalmatinskih otokih. In še kaj. „Neodrešena ozemlja“ so bila območja z italijansko govorečim prebivalstvom, ki so bila pod tujo oblastjo (predvsem avstro-ogrsko) in ki naj bi jih „odrešili“ s priključitvijo k Italiji. Ta koncept je bil ( in je še) osrednji del italijanskega iredentizma – nacionalističnega gibanja, ki je stremelo k združitvi vseh ozemelj, kjer živijo Italijani.

Ko je Italija 24. maja 1915 dejansko vstopila v vojno, je Mussolini to pozdravil kot velik uspeh in osebno zmago svoje intervencijske kampanje.

Ta vojaška izkušnja in italijanski „sveti egoizem“ (sacro egoismo) - prepričanje, da mora Italija slediti svojim nacionalnim interesom ne glede na prejšnje zaveze - sta kasneje postala pomembna elementa v Mussolinijevi fašistični ideologiji in politiki.

Z vstopom v vojno je Italija začela trgovati z zavezniki in nasprotniki. Angleži in Francozi so ji obljubili Trst, Trident, Istro in mejo na Snežniku, če udari Avstroogrskemu cesarstvu v hrbet. Z Dunaja pa so Italijanom sporočili, da jim predajo Trst, Gorico in Istro, če ohranijo nevtralno držo in se v vojno ne vpletajo.

Odločil je sam kralj, ki se sploh ni posvetoval s parlamentom, čeprav je vojna napoved bila v njegovi pristojnosti. Viktor Emanuel III. je torej izvedel nekakšen državni udar, ko je sam napovedal vojno in ukazal svojim armadam, naj zakorakajo proti vzhodu.

Vojaki, ki so drli proti Gorici, sploh niso vedeli, kje so. Postrelili so nekaj domačinov, ki so govorili furlansko, zanje nerazumljiv jezik, prepričani, da so sovražniki. V Vilešu ( Villesse) še pomnijo ...

Baje je italijanska vojska za zavzetje Gorice izgubila 35.000 mož. Približno toliko, kolikor prebivalcev je imela »avstrijska Nica«.

Zato je v tem »nepotrebnem pokolu«, kakor ga je imenoval rimski papež, spontano nastala znana pesem o »prekleti Gorici« ( O Gorizia tu sei maledetta), v kateri neuki vojaki tarnajo, da jim govorijo o »bojnih poljih slave«, ki pa se nahajajo »onkraj naših meja«.

Morda bo kdo pomislil, da je izbira 24. maja za prehod meje na Goriškem golo naključje ... Kakor naj bi bilo podobno naključje pred nekaj leti, ko je Giro krenil v Istro in končal etapo v Pulju, da so televizijski kronisti kazali areno in rimsko-beneške ostanke te sicer avstrijske pomorske luke. 

Kaj pa, če kariera državne uradnice Saše Jazbec le ni tako brezhibna?

Kaj pa, če ne gre, kar za neko kaprico »ker pač«, kot piše Grega Repovž v uvodniku z naslovom Predsednica? Kot da ne pozna njene odločujoče vloge, da je prišlo do nakupa podrtije na Litijski? Poleg ministra Klemna Boštjančiča je ravno ona z nevestnim in nestrokovnim delom omogočila, da je Dominika Švarc Pipan šla in podpisala pogodbo za nakup in oškodovanje proračuna za najmanj 2,9, zelo verjetno pa kar 6 milijonov evrov. V nasprotju s splošnim mnenjem sta za realizacijo nakupa v resnici odgovorna ravno minister in Saša Jazbec, saj je ministrstvo za finance (MF) 22. 12. 2023 pripravilo predlog za prerazporeditev sredstev proračunske rezerve za nakup podrtije, kar je bilo v nasprotju z zakonsko ureditvijo. To je nedvomno ugotovilo Računsko sodišče. Ne samo da je bila Saša Jazbec prisotna na sestanku na MF 22. 12. 2023, ampak je zelo, zelo verjetno ravno ona, morda skupaj s predsednikom vlade, prepričala Klemna Boštjančiča, da je svoje odločno nasprotovanje prerazporeditvi denarja od večera 18. 12. 2023 spremenil v soglasje tri dni kasneje.

Dominika Švarc Pipan je povzela dogajanja in pogovor z ministrom z naslednjimi besedami: »Boštjančič pa je precej jezno odgovoril, narobe si razumela, jaz o tem nisem nikoli govoril – kar je res -, to je bila državna sekretarka Saša Jazbec (opomba IK) –, to je logika ostalih resorjev, jaz se tega ne grem«. Povedala pa je tudi, da sta pred sestankom (22. 12. 2023) o tem projektu še enkrat govorila državna sekretarka na ministrstvu za finance Saša Jazbec in Igor Šoltes. Saša Jazbec je dejala, da bo ministru predlagala, naj odobri financiranje. Potem je bil projekt na sestanku odobren, saj sta se z njim strinjala dva državna sekretarja.

Ampak odgovornost ministrstva za finance in verjetno Saše Jazbec se tu ne konča! Ko so (končno) nekaj ur po sestanku od MP dobili vlogo za izdajo mnenja primernosti investicije za uvrstitev v Načrt razvojnih programov 2023 - 2026 (NRP), so pozitivno mnenje izdali praktično v enem delovnem dnevu. Le tako je bilo možno, da je ministrstvo za pravosodje (MP) 27. 12. 2023 poslalo za 168. dopisno sejo vlade predlog za uvrstitev s priloženim mnenjem MF. Kako je možno, da je MF potem, ko bi moralo pregledati 14 podanih navedb, dalo pozitivno mnenje na investicijski program, ki je bil pripravljen povsem nestrokovno in povsem v nasprotju z Uredbo o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije, vedo le najvišji odgovorni na MF. Kolikšna je bila pri tem vloga Saše Jazbec, je še zavito v meglo, vendar ker je bila poleg ministra in vodje kabineta le še ona na famoznem sestanku 22. 12. 2023, je upravičen sum, da vsaj velika, če ne odločilna.

V čem je ta velika napaka v investicijskem projektu? Uredba, kot tudi zdrava pamet, narekuje, da je projekt vedno celota. Torej, da ne more biti projekt le nakup podrtije, ampak nakup podrtije z vso potrebno obnovo. Do vseljivosti, vključno z opremo in pohištvom. V primeru Litijske bi bila potem vrednost projekta ne le 7,7 milijona evrov, ampak več kot 13 milijonov. Na to vrednost bi potem v projektu morali računati ekonomiko upravičenosti nakupa in predvideti vire za celotno investicijo. Da nekaj ni v redu, se je videlo iz vesolja, saj so šli in zapisali, da naj bi MP dobilo poslovne prostore po ceni 1.500 evrov za kvadratni meter.

Zakaj se Saša Jazbec ne pojavlja kot ena glavnih odgovornih za polomijo, ki je državni proračun drago stala? Ker bi se ob njeni odgovornosti izpostavila odgovornost Klemna Boštjančiča in zelo verjetno tudi Roberta Goloba. Zaradi tega se zelo trudijo, da se o tem ne bi govorilo. Pogovor z bivšo ministrico je v globoki pozabi, enako poročilo Računskega sodišča. Vlogo Saše Jazbec zagotovo opredeljuje poročilo v notranji in morda tudi zunanji reviziji. Vendar vladajoči uspešno blokirajo, da bi poročili (pa tudi nekaj zapisnikov in analiz ter študij, še posrebaj investicijski program) postali javno dostopni, čeprav nesporno sta IJZ. Ker je to do nedavnega blokiral NPU, češ, da bi razkritje lahko ogrozilo (pred)kazenski postopek. Za to popolnoma neupravičeno blokado vedo verjetno vsi mediji, pa niti en glavni medij ni zapisal, da NPU neposredno ščiti politike. No, konec februarja je vlogo blokade prevzelo tožilstvo. Kaj pa Informacijska pooblaščenka? No, ona mi je zapisala zelo globoko tolažbo. Da blokiranje s strani NPU ob podpori IP »ne pomeni, da končno poročilo (zunanje revizije) ne bo nikoli dostopno javnosti«.

Ne trdim, da bi neposredna odgovornost za nesmotrno porabo 7,7 milijona proračunskega denarja morala vplivati na njeno kandidaturo za guvernerko. Sam sicer milim, da se je izkazala tako za nestrokovno (ker ni prepoznala lažiranega investicijskega programa in prenizko ceno kvadratnega metra) kot neprofesionalno, ker bi morala vedeti, da je prerazporeditev denarja protizakonita. Na njeno srečo pa ni kazniva. Sam pa imam tudi velike pomisleke o etičnosti. Zakaj je imela tako velik interes, da se vse praktično čez noč uredi? 

Čeprav zakon od leta 2017 predpisuje, da mora biti del sredstev javnih investicij namenjen umetniški opremi, se ta določba skoraj ne izvaja.

Pobuda raziskovalcev ZRC SAZU z naslovom Umetnost za skupnost si zasluži vso podporo. Namenjena je iskanju in vrednotenju umetnin, ki so v letih 1945–1991 nastale kot sestavni del javnih ustanov – bodisi kot kipi, slike, umetniške fasade, reliefi, posebej oblikovano pohištvo ali notranja oprema. Gre za dediščino, ki je vse prepogosto prezrta ali celo uničena. V spremnem besedilu k projektu beremo: »... kako zelo drugačen bi lahko bil odnos do umetnikov pri nas in kako bi lahko tudi številni samostojni umetniki, ki danes životarijo, lažje živeli, če bi v Sloveniji ohranili zaveze iz preteklosti.« Te besede zadenejo bistvo.

Odnos do umetnosti v javnem prostoru je ogledalo odnosa družbe do kulture. Že najstarejše civilizacije – od Mezopotamije, Egipta, stare Grčije in Rima – so umetnost umeščale v javni prostor kot nekaj samoumevnega. Ulice, trgi, stavbe so bili zasnovani z mislijo na estetsko in duhovno vrednost prostora. Umetnine niso bile le okras, ampak izraz vrednot, ambicij in civilizacijske ravni vsake dobe.

Tako je bilo tudi v Sloveniji vse do osamosvojitve – ne glede na ideološko usmeritev režima, bodisi fašističnega, socialističnega ali drugega. Javne stavbe so bile opremljene z likovno umetnostjo, ki je prostoru dajala estetski presežek in dostojanstvo, obenem pa so te umetnine ostale kot zgodovinski odtis časa, njegovega okusa in ustvarjalne moči.

Danes je položaj precej drugačen. Medtem ko so v večini razvitih držav umetniška dela še vedno sestavni del javnih gradenj – naj gre za bolnišnice, šole, letališča ali metroje – Slovenija pri tem zaostaja. In to kljub temu, da zakon to predvideva.

Leta 2017 je bila sprejeta novela Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture, ki določa tako imenovani »umetniški delež« pri javnih investicijah. Zavezanci – torej državni investitorji, ne pa tudi lokalne skupnosti – naj bi za umetniško opremo namenili 1,25 % (pri projektih do 10 milijonov evrov) oziroma 1 % (pri projektih nad 10 milijonov). Vendar se zakon v praksi skoraj ne izvaja. Redke izjeme so prej naključje kot sistem. Država, ki bi zakon morala prva spoštovati, ga ne jemlje resno!

Najbolj smiselno bi bilo, da bi Ministrstvo za kulturo imelo aktiven pregled nad državnimi investicijami in vsakega investitorja opomnilo na zakonsko obveznost umetniškega deleža – bodisi da gre za gradnjo srednje šole, bolnišnice, čakalnice železniške postaje, nove upravne enote, policijske postaje ali kaj podobnega. To bi bila majhna, a pomembna sistemska sprememba. Žal se to ne dogaja, čeprav je zakon v veljavi že osem let, ostaja prej kot ne mrtva črka na papirju.

Zato ima projekt Umetnost za skupnost še toliko večjo težo. Ne le da dokumentira in varuje dediščino, ki bi sicer izginila – tudi jasno pokaže, kako je lahko preteklost navdih za prihodnost. Upamo lahko, da bodo to prepoznali tudi politični odločevalci, ki odločajo o prostoru, v katerem živimo. Bati se je namreč, da naši zanamci žal ne bodo imeli takih skrbi, kot jih imajo danes raziskovalci, združeni v projektu Umetnost za skupnost, ko skušajo zavarovati umetnine, nastale v okviru javnih investicij pred 1991. 

Na kratko odgovarjam množici podpisnikov, prizadetih zaradi mojih nekaj pripomb o psihoterapiji.

1. Uvodoma trdijo, da jih predlog zakona o psihoterapiji ne ogroža. Čemu potem ob njem tak hrup? Je res verjeti, da je v ospredju le skrb za ljudi, da bi dobili pomoč, ki je po njihovem mnenju edino sprejemljiva, pa čeprav šele čez leto dni ali še kasneje, ko zna biti za večino prepozno?

2. Senzacionalistično naj bi navajal medijsko izpostavljene osebnosti, in sicer v podporo svojemu laičnemu mnenju. Omenil sem dve osebi – prof. dr. Mojco Zvezdano Dernovšek, psihiatrinjo, ker mi njeno delo, kolikor ga poznam, in njen zadnji intervju delujeta prepričljivo. Če bi se kot sodnik, seveda laik, moral odločati o predstavljenih argumentih obeh strani, bi njeni imeli veliko težo. Druga oseba je Zoran Milivojević, zelo dobro poznan slovenski laični in strokovni javnosti, supervizor mnogim psihoterapevtom, o katerega usposobljenosti za psihoterapijo ne kaže dvomiti. Ali pač? Ne vem, na katerega od njiju leti opazka podpisnikov o mojem senzacionalizmu. Z njegovo omembo opozarjam le, da ni vse za odmet, kar je onkraj klinične psihologije in psihiatrije.

3. Očitek o nepreverljivih govoricah in obrekovanjih. Vse je preverljivo. V soboto dopoldne, 11.oktobra 2014, sem imel predavanje na Bregantovih dnevih, kjer sem poimensko izpostavil psihoterapevta, ki je izbris prebivalcev Slovenije pripisal planetom. Z opravičilom in obžalovanjem za podelitev licence taki osebi se je oglasila takratna predsednica komisije za podeljevanje. Kar nekaj današnjih podpisnic protestnega pisma proti mojemu pisanju je bilo ob tem med publiko oziroma na odru.

4. Pisci se sprašujejo, »če je moj pogovor z nekim psihiatrom izpred nekaj let kakršen koli strokovni argument«. Najbrž je, ker ni bil le »neki psihiater«, ampak po splošnem prepričanju vodilni slovenski psihiater in sodni izvedenec. Poleg tega ni bil pogovor med nama, ampak debata na plenarni seji. Vsaj dve osebi med podpisniki ne bosta mogli zanikati vrednosti njegovega imena.

5. Komaj verjetno se zdi, da »politika v zadnjih tridesetih letih ne bi bila sposobna zaščititi poklica psihologa«, glede na to, koliko različnih vlad se je zvrstilo. Morda najuglednejši strokovnjaki niso videli potrebe po tem, saj bi vsaj v določenem političnem okolju brez dvoma uspeli s primernim predlogom. Morda pa tudi društvo, ki si je samozavestno in povsem zavajajoče nadelo ime zbornica (kliničnih psihologov) - vsebinsko in strukturno bi šlo za sekcijo Društva psihologov Slovenije - ni naredilo najbolj prepričljivega vtisa. 

Novinar Luka Volk v članku z naslovom »Sodobne spovednice« pisanje odpre z obetavno premiso – opozarja, da se odklone, ki so posledica sistemskih družbenih nepravičnosti, skuša neposrečeno reševati z individualiziranimi oblikami pomoči, pri tem pa se posameznika, ki je žrtev sistemskih neenakosti ali celo krivic, obravnava kot odgovornega za nastalo stanje. Nato pa skuša v nadaljevanju prispevka težave in nevarnosti prihajajočega zakona uravnotežiti z nekaterimi zgodbami iz zdravstva in sodnega izvedenstva, ki s samim Zakonom o psihoterapiji v resnici nimajo nobene zveze.

Zapisano je, da smo zdravstveni strokovnjaki sami odgovorni za nastalo situacijo, šlo naj bi za »brezglavo cehovsko pripadnost« v kontekstu izjav kliničnega psihologa prof. dr. Bojana Zalarja. Povedati moramo, da se je Zbornica kliničnih psihologov 9. junija 2023 odzvala z javno objavo stališča sodnih izvedencev kliničnopsihološke stroke. Ker se je očitek novinarja nanašal na odsotnost odziva stroke glede izjave omenjenega strokovnjaka o dvomih v resničnost navedb v prijavah glede spolnih zlorab, navajamo uvodni del izjave: »Klinični psihologi zavzemamo stališče, da je potrebno prav vsak, tudi najmanjši, sum na spolno zlorabo obravnavati nemudoma, in to zelo skrbno in v prvi vrsti vzpodbuditi žrtev ali pričo k takojšnji prijavi.«

Zbornica kliničnih psihologov že dvajset let opozarja na pomanjkanje strokovnjakov, kliničnih specialistov, na področju duševnega zdravja. Država je bila za ta opozorila gluha do sprejetja Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028. Ves ta čas si Zbornica tudi prizadeva za pridobitev ustreznih javnih pooblastil, ki bi ji omogočala odzivanje v primerih prijav kršitev ter ji omogočila, da svojo strokovnost lahko uveljavlja skozi zdravstvene politike. Še vedno tudi ni urejenega sistemskega financiranja specializacij iz klinične psihologije, čeprav je bilo področje že zdavnaj prepoznano kot deficitarno in smo bili pred začetkom uveljavljanja omenjene resolucije po raziskavah med evropskimi državami na predzadnjem mestu (število specialistov klinične psihologije na določeno število prebivalcev). Za nami je bila samo še Romunija. Zato je še toliko bolj sporno, da se sedaj na hitro ureja Zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki bo diplomantom zasebnih šol in tečajev ter diplomantom Teološke fakultete ne le zagotovil službe v številnih javnih sektorjih, ampak celo ustanovil Zbornico psihoterapevtov, znotraj katere bodo ti posamezniki presojali sami sebe in svojo strokovnost. Celo v zdravstvu! Pa ne leto – Slovenija bo sedaj EDINA DRŽAVA v Evropi, ki bo v zdravstveni sistem, za izvajanje psihoterapije, pripustila posameznike brez ustrezne osnovne zdravstvene izobrazbe.

Članek Luke Volka pozdravljamo – v njem so zapisane vse ključne nevarnosti in pomanjkljivosti Zakona o psihoterapiji. Opozarjamo pa, da se del zapisa nevarno nagiba k populizmu, saj skuša »odgovornost« za to, da je tak zakon sploh nastal, pripisati zdravstvenim strokam, pri čemer se navezuje na neresnične trditve. Tudi navedbe o popoldanskem delu v zasebništvu so pretirane, saj le majhen odstotek kliničnih specialistov psihoterapijo poleg izvajanja v javni zdravstveni mreži opravlja še zasebno. Zdravstveni delavci podpiramo ureditev področja svetovanja izven zdravstva, ki ga je, kot piše novinar, zaradi zelo raznovrstne ponudbe tudi povsem nekvalificiranih »terapevtov«, potrebno regulirati. Nasprotujemo pa temu, da se urejanje področja izven zdravstva izkorišča za utemeljevanje vstopa terapevtskih svetovalcev v zdravstvo, saj za to delo niso ustrezno usposobljeni. Potrebno je popolne šarlatane ločiti od ljudi, ki vendarle lahko ponudijo oblike terapevtskega svetovanja kot metode pomoči ljudem brez duševnih motenj. Vendar je nujno tudi s strokovnimi zahtevami zamejiti, kdo lahko ponuja oblike zdravljenja v zdravstvu. Posamezniki brez ustrezne osnovne zdravstvene izobrazbe, posamezniki brez kliničnih izkušenj ter tisti, ki ponujajo oblike terapije, ki ne temeljijo na dokazih o varnosti in učinkovitosti, ne bi smeli samostojno delati s pacienti. Strokovni argumenti so bili tudi razlog, da smo klinični psihologi nasprotovali vstopu klinično nekvalificiranih posameznikov na področje izvedenstva. Pri slednjem je bil ključen strokovni argument predvsem pomanjkanje psihodiagnostičnih znanj ter pomanjkljivo znanje s področja psihopatologije.

Želimo si, da bi tako novinarji, kot politiki, slišali glas stroke. To ni glas, ki bi si želel zagotoviti monopol, saj klinični psihologi, psihiatri in drugi zdravstveni delavci svoj osnovni poklic v zdravstvu imamo in ga ta zakon ne ogroža. Naš glas je glas za paciente, ki si, kot so politiki večkrat že izrekli, zaslužijo kakovostno in varno obravnavo. Da bo ta res takšna, pa je nujno upoštevanje zdravstvene stroke, ki je politikom na voljo, da jim ponudi svoje znanje in izkušnje pri oblikovanju zakonov, ki posegajo na področje zdravstva. 

Na nedavnem referendumu se je odločalo, kdo naj odbira umetnice in umetnike, ki bodo uživali državno rento – strokovne komisije ali vsakokratni minister-ministrica. To vprašanje ni mučilo kaj dosti ljudi, ljudstvo niti ni vedelo, da obstaja. Vse dokler ni poslanec SDS Andrej Hoivik razglasil, da se na tem vprašanju lomi elitizem sedanje vlade in maščujejo krivice vladne pokojninske reforme. Izjemna mobilizacija, ki se je posrečila pobudnikom referenduma, je vredna premisleka.

Specialistično vprašanje o postopkih pri dodeljevanju rent se v vsakdanjem življenju postavlja zgolj peščici izvedencev, za ljudske množice ni pomembno. Množična volivka in volivec tudi nimata orodij, s katerimi bi preverila pravilnost odgovorov. V podobnem položaju smo vsi, kadar nam postrežejo s splošnimi trditvami, ki jih v vsakdanjem življenju ne moremo preveriti. Npr. s trditvami tipa: »Migranti nas ogrožajo.« Z nekaj znanosti je sicer mogoče pokazati, da trditev ni resnična. A komur znanosti ni mar ali zanjo nima časa v nujnosti trenutka, ta se znajde v položaju, ko je mogoče le verjeti ali ne verjeti. Tokrat je več kakor štiristo tisoč volivk in volivcev verjelo.

Za kaj je pravzaprav šlo? Zavrnjeni zakon je pravico dodeljevanja državnih rent omejil na strokovne komisije, ki razdeljujejo razne umetnostne nagrade. To je cehovsko načelo: stanovske privilegije podeljujejo cehovski mojstri. V sodobni govorici – vladavina tehnokracije. Torej liberalna politika: odloča naj stroka, politika samo škodi. Dejansko komisije odločajo po umetnostnih modah, trenutnih trendih, pod pritiskom cehovskih spletk. Zato stari zakon iz leta 1974 daje ministru-ministrici za kulturo nekakšno »monarhično« pravico, da popravi morebitne zmote, pristranskosti tehnokratov in nagradi spregledane.

Izbira je bila torej med liberalnim tehnokratizmom in avtoritarnim etatizmom. V tem razsegu se giblje politika buržoaznega parlamentarizma (ki mu vladajoča ideologija pravi »demokracija«) že od leta 1968 naprej. Dokler bo izbira med liberalizmom in fašistoidnim avtoritarizmom, se ne bomo znebili grožnje fašizma. Saj je liberalizem preddverje fašizma.

Ministrica za kulturo je uveljavljala liberalno politiko, namesto da bi s socialistično politiko vzdigovala splošno kulturno raven. Tako bi pripomogla, da se množice ne bi odločale na zaupanje in po verovanju – in bi za zmerom poslale fašizem na smetišče zgodovine. 

Po referendumu je potrebno sliko družbenega testiranja nekoliko razširiti. Po dolgem času je desnici uspel spet met in to na državne stroške: ugotovila je, da ima nekaj manj kot 25 % delež volilnega telesa in toliko jih je tudi prišlo izkazati svojo pripadnost. In to preštevanje jim je uspelo na državne stroške. Pri tem je nehote vsa desnica pokazala neverjetno enotnost. Imeli so popolnoma enake agresivne, populistične nastope, z navajanjem argumentov, ki to sploh niso bili.

Koalicija je pokazala svoj demokratični obraz, bila je sicer jasna v svojih stališčih, pa razsuta po strankarskih veljakih. Mogoče bodo končno ugotovili, da je uspeh na bodočih volitvah pogojen s tem, da bodo v javnosti nastopali složno, z enakimi ocenami o vladnem delovanju in z brezkompromisno držo do opozicije in njenih populističnih »pogruntavščin«.

Test je pokazal več o desnici kot pa o koaliciji. Zakon je bil kulturen, razveljavili so ga ne-kulturniki, čeprav je vsaj en del pozabil na kulturo in se je opredeljeval za desnico in proti vladi. Na koncu je kultura postala postranska škoda. Desnica pod istim več kot trideset let delujočim voditeljem uspešno modificira popolnoma iste politične prijeme, metode in uspešno zamegljuje jasne poglede in podatke, kaj se zares dogaja v državi. 

Spoštovani gospod Dragan Petrovec.

Naloga novinarjev je odgovorno spremljanje delovanja politike, še posebej v primerih oblikovanja zakonov, ki bodo bistveno vplivali na več sistemov slovenske družbe. Pri tem imate kot državljan seveda vso pravico do svojega mnenja, se pa morate zavedati, da je novinarka v članku citirala mnenje različnih strokovnih združenj iz zdravstva, združenj strokovnjakov specialistov, ki se ukvarjajo z zdravljenjem duševnih motenj in bolezni.

Vaša izjava »na obeh straneh gre za moč in denar« zveni populistično in ne temelji na preverjenih dejstvih, temveč na predsodkih. Zdravstvenih strokovnjakov, specialistov s področja duševnega zdravja, Predlog zakona o psihoterapiji ne ogroža, saj imamo v zdravstvu svoj osnovni poklic in je psihoterapija samo ena od storitev, ki jo nudimo (kadar za to obstaja ustrezna indikacija!) svojim pacientom. Psihoterapija namreč ni odgovor na vse težave in ima, kot vsako zdravljenje, lahko tudi negativne posledice. Še posebej, če jo izvajajo posamezniki, ki za zdravljenje niso usposobljeni, ne vedo, kdaj je indicirana in so usposobljeni samo za eno vrsto terapije (pacient pa morda potrebuje nekaj drugega). Težko je na kratko opisati, kje vse so bistvene pomanjkljivosti Predloga zakona o psihoterapiji, v treh točkah pa so to problem osnovne izobrazbe, problem manka kliničnih izkušenj (od terapevtov Zakon o psihoterapiji ne zahteva nič kliničnih oziroma specialističnih izkušenj, pridobljenih znotraj različnih zdravstvenih sistemov), tretji problem pa so psihoterapevtski pristopi, ki niso utemeljeni na dokazih o varnosti in učinkovitosti.

Ostro nasprotujemo tudi vašemu senzacionalizmu z navajanjem medijsko izpostavljene osebnosti, s katerim skušate podpreti svoje, glede področja psihoterapije - kot tudi sami priznavate, laično mnenje. Prav tako nas čudi, da se v svojem pisanju namesto na argumente naslanjate na govorice in obrekovanja, ki jih ni mogoče preveriti. Pa tudi, gospod Petrovec, če med našimi zdravstvenimi kolegi obstaja kdo, ki uporablja neznanstvene metode – se vam res zdi smiselno problem delovanja posameznega specialista (če predpostavimo, da ta obstaja) reševati z zakonom, ki v zdravstvo vpeljuje še več psevdoznanstvenih metod dela? Dovolite še eno vprašanje. So vaši pogovori z nekim psihiatrom izpred nekaj let kakršenkoli strokovni argument, ko se pogovarjamo o problematiki tega zakona?

Dejstvo je, da je trenutna slovenska vladajoča politika pri uvajanju Zakona o psihoterapiji, ki temeljito posega v zdravstvo, zdravstveno stroko popolnoma prezrla. Še več – Zakon o psihoterapiji ustvarja »novo realnost«, nekakšen vzporedni sistem psevdoznanosti, ker samo na ta način lahko diplomantom zasebnih univerzitetnih programov, diplomantom nesorodnih študijskih smeri, ki so zaključili nekajletno usposabljanja iz »psihoterapije« ter diplomantom Teološke fakultete zagotovi bližnjico do vstopa v vse javne sektorje, od katerih sta najbolj občutljiva šolstvo in zdravstvo. In pri tem ne le da od njih ne zahteva znanj in kompetenc, ki jih zahteva od trenutnih kliničnih specialistov, ampak jih celo opredeljuje kot bolj kompetentne ter jih odvezuje odgovornosti za napake pri zdravljenju!

Politiki v zadnjih tridesetih letih še niso zaščitili poklica psihologa, niso uspeli urediti pooblastil za Zbornico kliničnih psihologov, niso uspeli zagotoviti polno delujočih timov svetovalnih služb v vseh osnovnih šolah. Bodo pa s tem hudo spornim Zakonom o psihoterapiji zdaj rokohitrsko zagotovili psihoterapijo v šolah, psihoterapijo v zdravstvu in tudi Zbornico psihoterapevtov, kjer bodo »terapevti«, ki nimajo kliničnih izkušenj, presojali svoje delo v kliničnem okolju, za katerega se nikoli niso usposabljali. Le kaj bi lahko šlo narobe?

Gospod Petrovec, z vsem spoštovanjem, - če gre za igro moči, Zakon o psihoterapiji jasno kaže, od kod ta moč izvira.

— Mag. Petra Bavčar, predsednica Komisije za pripravništvo Zbornice kliničnih psihologov, mag. Katja Belšak, predsednica Strokovnega sveta Združenja psihoterapevtov Slovenije, dr. Sana Čoderl Dobnik, predsednica Zbornice kliničnih psihologov, Nilvesa Fajić Berginc, specialistka klinične psihologije, dr. Špela Hvalec, predsednica Društva za vedenjsko in kognitivno terapijo Slovenije,Breda Jelen Sobočan, predsednica Združenja psihoterapevtov Slovenije, mag. Dejan Kozel, urednik revije Klip Zbornice kliničnih psihologov, Maja B. Kranjc, članica Častnega razsodišča Zbornice kliničnih psihologov, Sara Leban, vodja Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov Kranj, mag. Nuša Leskovšek Pečak, specialistka klinične psihologije, mag. Sergeja Lombar Bogataj, specialistka klinične psihologije, dr. Polona Matjan Štuhec, specialist klinične psihologije, asist. Urša Petja Mrevlje Lozar, specialistka otroške in mladostniške psihiatrije, dr. Ana Ožura Brečko, specialistka klinične psihologije, Kaja Pavlin, članica Komisije za etiko Združenja psihoterapevtov Slovenije, Sarah Plahutnik, mag. Anica Prosnik Domjan, specialistka klinične psihologije, Amir Samar, specialist otroške in mladostniške psihiatrije, prim. asist. dr. Karin Sernec, specialistka psihiatrije, Milena Srpak, predsednica Častnega razsodišča Zbornice kliničnih psihologov, mag. Valentina Stefanova Kralj, specialistka klinične psihologije, mag. Jana Strniša, specialistka klinične psihologije, dr. Staša Stropnik, specialistka klinične psihologije, dr. Sanja Šešok, specialistka klinične psihologije, Jakob Filip Tamše, specialist klinične psihologije, dr. Anja Turin Drouet, specialistka otroške in mladostniške psihiatrije, Vesna Žličar, univ. dipl. psih., specialistka klinične psihologije

Med prebiranjem gradiv, ki zadevajo 80-letnico konca II. svetovne vojne, sem v reviji Slovensko domobranstvo, leto I., št. 17, naletel na članek »Naša kultura živi«. V članku se opisuje literate – odlikovance, ki so odklonili kulturni molk med vojno ter so »iz bogatih zakladnic svojega duha dali svojemu narodu najboljše, kar so premogli.« 28. marca 1945 je bil v pokrajinski palači kulturni praznik. Komisija pod predsedstvom prof. Jožeta Peterlina, ki so jo sestavljali še člani, urednika Borko in dr. Tine Debeljak ter dramaturg prof. Moder, je predlagala prezidentu Pokrajinske uprave generalu Leonu Rupniku, da podeli naslednjim literatom pokrajinska priznanja in nagrade. Med nagrajenci so bili pesnik Alojzij Gradnik, pisatelja Stanko Majcen in Emilijan Cevc ter posthumno borec – pesnik France Balantič.

Prezident general Rupnik je predlog komisije sprejel ter vsem navedenim mojstrom slovenske besede v znak priznanja za njihovo literarno ustvarjanje podelil pokrajinske diplome in pokrajinske literarne nagrade. Nato je odredil, da se v počastitev za domovino padlega pesnika osnuje »Balantičeva ustanova«, iz katere se bo vsako leto podelila literarna nagrada pesniškemu prvencu. Podeljevanje literarnih priznanj in nagrad naj bi tako postalo trajno. Dogodek se je sicer odvil le dober mesec pred 9. majem 1945, koncem II. svetovne vojne.

Pa vendar pomeni nauk za trenutno stanje pri nas. Lavreate, pesnike, so z lovorjevim vencem ovenčali že Grki in Rimljani, kasneje pa so bili umetniki literati in znanstveniki v vseh družbeni sistemih nagrajevani z najvišjimi priznanji in nagradami. Ali potem referendum o odpravi tozadevnega zakona pri nas pomeni, da ne spoštujemo več tisoč-letne svetovne prakse. Sicer pa komedija zmešnjav nastane ob vsakršni referendumski odločitvi, če en zakon odpravimo, ostane v veljavi obstoječi in priznanja in nagrade se bodo še naprej podeljevale. Glede na to, da po rodu izhajam iz Višnje Gore, ne morem, da se ne bi tudi ob tem primeru spomnil na Jurčičevo Kozlovsko sodbo v Višnji Gori. 

V zvezi s prispevkom »GZS, AmCham z milijoni javnega denarja«, objavljenim 18. aprila 2025 v tedniku Mladina, objavljamo popravek naslednjih navedb:

1. Trditev: “Opozoriti pa gre tudi na Ameriško gospodarsko zbornico (AmCham Slovenija), lobistično organizacijo, ki deluje v korist ameriškega kapitala [...]«

Popravek: AmCham Slovenija je po pravni obliki zbornica, po delovanju pa neodvisna poslovna skupnost, ki si prizadeva za boljše poslovno in življenjsko okolje v Sloveniji. Naše vodilo so vrednote, zaupanje, optimizem, integriteta, sodelovanje in ambicioznost. Naše delovanje se financira iz članarin več kot 400 slovenskih in mednarodnih podjetij. Našo poslovno skupnost tvorijo majhna, srednje velika in velika podjetja. Ponovno poudarjamo, da nismo lobistična organizacija, kar v vašem mediju vztrajno napačno navajate. Je pa zagovorništvo, in ne lobiranje, eden od stebrov našega delovanja. Zagovorništvo pomeni prizadevanje za podporo določeni ideji ali interesu v javnosti ali pri odločevalcih. V našem primeru gre za interes celotnega gospodarstva in s tem celotne družbe, saj je naš pomemben cilj tudi družba blaginje. V okviru zagovorništva deluje 7 delovnih komisij, člani komisij so predstavniki podjetij. Skupno to pomeni več kot 380 strokovnjakov in strokovnjakinj, ki izražajo pogled na gospodarstvo, in argumentirano navajajo predloge za boljše gospodarsko in življenjsko okolje.

2. Trditev: “A tudi AmCham in druge zbornice, ’oaze zdrave pameti’, ki lobirajo za nizke davke in minimalno intervencijo države, visijo na javnih blagajnah [...] »

Popravek: Vsa pridobljena sredstva, vključno z javnimi sredstvi, so namenjena izvajanju projektov v korist gospodarstva, podjetniškega ekosistema, družbeno odgovornih iniciativ ter razvoja mladih talentov. Javna sredstva, ki smo jih prejeli od leta 2022, so bila pridobljena kot rezultat uspešnih prijav in izvedb projektov na javnih razpisih. AmCham Slovenija ne prejema javnega financiranja za osnovno delovanje.

3. Trditev: »AmCham Slovenija pa že dve leti dobiva javni denar za promocijo ameriškega trga in mreženje na njem – torej za svojo temeljno dejavnost.«

Popravek: V projektih, ki so bili javno financirani, nismo promovirali ameriškega trga, pač pa smo pomagali slovenskim podjetjem pri prodoru ali prvih korakih pri vstopu na ameriški trg. Promocija transatlantskih odnosov- torej tako evropskega kot ameriškega trga- je ena od dejavnosti naše zbornice. Kadar pa gre za razvoj trga za posamezna podjetja, pa je to dodatna dejavnost. AmCham Slovenija je bila izbrana na dveh javnih razpisih za izvedbo mednarodnih pospeševalniških programov, v okviru katerih je – skladno z razpisnimi pogoji – sodelovalo 20 zagonskih podjetij. Projekta sta bila izvedena v celoti, transparentno in z rednim poročanjem, v podporo slovenskim podjetjem pri vstopu na trg ZDA. Ne gre za temeljno dejavnost AmCham Slovenija, temveč za posebno projektno aktivnost. 4. Trditev: »Na omenjena razpisa podjetniškega

sklada se je v letih 2023 in 2024 prijavila le in samo zbornica AmCham.« Popravek: AmCham Slovenija je bila na razpisih izbrana v skladu z razpisnimi pogoji in strokovnimi merili. Domnevamo, da smo bili edini prijavitelj, ker je nosilec razpisa sredstva odmeril zelo učinkovito in načrtno ter je bilo zaradi zelo visokih pričakovanj in nizkih sredstev projekt težko izpeljati profitno. Glede na naše dobre povezave v ZDA in učinkovito delovanje smo program izpeljali zelo uspešno in v najvišje dobro slovenskih podjetij. Zato močno nasprotujemo vašim podtikanjem in poskusu zmanjševanja zakonitosti izbora in relevantnosti projekta. Vsi postopki so bili javni, projektno vodenje pa transparentno in pregledno. Rezultat obeh programov so zadovoljna zagonska podjetja, kar je potrdila tudi anketa, ki smo jo izvedli na koncu programa.

5. Trditev: »[...] lobistka tujega kapitala, ki pogosto nastopa proti ’javnemu’ [...]«

Popravek: AmCham Slovenija ne deluje proti ’javnemu’, temveč podpira javno-zasebno sodelovanje in oblikovanje rešitev, ki prispevajo k širšemu gospodarskemu in družbenemu razvoju. Naša vloga ni politična, temveč usmerjena v strokovno razpravo in predloge, ki temeljijo na dejstvih, dobrih praksah in vključevanju deležnikov.

S spoštovanjem.

Spoštovani!

Prosim, da objavite manjši popravek ob površnosti vašega kolumnista Bernarda Nežmaha v njegovem zapisu v reviji Mladina 30. aprila 2025. V Rožni dolini v Ljubljani so se v noči 26. / 27. april 1941 zbrali trije kulturni delavci, med njimi gostitelj Josip Vidmar, Ferdo Kozak in France Šturm ter le trije člani KPS: Aleš Bebler, Boris Kidrič in Boris Ziherl. Sodelovala sta še krščanski socialist Tone Fajfar in sokol Josip Rus. Po vseh dosedanjih pričevanjih med njimi ni bilo literarnega zgodovinarja Franceta Kidriča (1880–1950). Pet oseb, večina prisotnih, ni predstavljala komunistične partije. Avtor neutemeljeno promovira KP kot edino in že tedaj vodilno odporniško politično organizacijo. Za bralce je najmanj podcenjevalno tudi omenjanje žrtve domobranskega nasilja, Franceta Šturma, univerzitetnega profesorja na Filozofski fakulteti, kot zastopnika KP.

Prijazen pozdrav.

V člankih »Vikendpaket v Istri«, objavljenem v tedniku Mladina 18. 4. 2025, in »Vikendpaket v Istri / Bi moral Robert Golob zaradi tega odstopiti?«, objavljenem na spletni strani www.mladina. si 18. 4. 2025, se avtor sprašuje, ali se je protikorupcijska komisija zganila v primeru, ko je Janša letoval v Vili Zlatorog, in odgovori, da se ni. Navede tudi, da se ni nič zgodilo, ko je Janševa vlada na različne funkcije imenovala odvetnika Francija Matoza. Z namenom objektivne in vsestranske obveščenosti javnosti pojasnjujemo, da je Komisija za preprečevanje korupcije obravnavala tako primer letovanja Janeza Janše v Vili Zlatorog kot imenovanja Francija Matoza na mesto neizvršnega direktorja DUTB. V obeh primerih je sprejela ugotovitve o kršitvi določb Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. V primeru Vile Zlatorog vodimo na Komisiji na podlagi odločitve sodišča ponovljeni postopek, ki še ni zaključen, v primeru imenovanja v DUTB pa so ugotovitve pravnomočne. Vprašanje posledic in pravočasnega prevzemanja odgovornosti pa je odraz politične kulture. 

Ena večjih zmag civilne družbe v Sloveniji je bila zagotovo tista, ko so zaposleni na RTV skupaj s prostovoljci iz Inštituta 8. marec in Glasu ljudstva z ramo ob rami ubranili javno televizijo pred pretnjami povampirjenega janšizma. In takrat smo se nadejali, da je normalizacija medijske politike mogoča in da bodo končno prevladali profesionalni novinarski standardi. Kaj se po treh letih resnično dogaja v tej ključni ustanovi medijske krajine? Za površen pregled je dovolj, če nanizamo nekaj neprijetnih izkušenj, katere se, kot kaže, v zadnjem času množijo. Ni treba biti teoretik zarote, da tovrstni trend pripišemo naraščajoči predvolilni histeriji, ki jo skupaj z opozicijo zganjajo mnoge interesne skupine v bojazni pred izgubo privilegijev, ki jih tako slastno uživajo dolga leta.

Vsaj povprečno poučen in motiviran poslušalec ali gledalec bi upravičeno pričakoval nevtralen stil poročanja, pa žal temu ni tako. Nekateri primeri so več kot povedni. Ko je bila v drugo potrjena novela zakona o zdravstveni dejavnosti v parlamentu, je ta nedvomno pomembna novica komajda našla skromno omembo v radijskih poročilih, v prime time terminih na televiziji pa sploh ne. In ko je novinar Igor Bergant v Odmevih gostil sodelujoče v napornih, a uspešnih pogajanjih okoli pokojninske reforme, ni moglo uiti, kako nonšalantno jo je poimenoval z „reformica“ in to kar nekajkrat, tako da je morala Lidija Jerkič povzdigniti glas in zahtevati več spoštovanja. Da sploh ne omenjamo Manice Janežič, ko je nedavno naslavljala aktualna vprašanja premierju, pa spet ni mogla kontrolirati dobesedno zaničevalnega odnosa, ki ga je razkrivala njena neverbalna komunikacija.

Posebna zgodba so intervjuji s predstavniki Levice. Že vrabci na strehi čivkajo, kakšen sovražni odnos gojijo novinarji do njih, verjetno predstavlja komunikacija Uroša Slaka s Pop TV tisto najnižjo točko, ki je sploh mogoča. Pa bi moralo biti drugače? Nihče seveda ne more pričakovati, da tudi novinarji ne smejo biti ideološko opredeljeni. Vendar pozor, ravno tako kot npr. psihoterapevt z nasprotno ideološko orientacijo od klientove, ne more in ne sme podleči skušnjavi, da tak konflikt odkrito izrazi, nenazadnje profesionalna etika tega ne dopušča. In zakaj bi novinarji pri tem bili izjeme? Ali jih omejuje etični kodeks? Ali jih zavezuje k temu, da z vsemi intervjuvanci ravnajo enako? Zakaj se potem do avtoritarnega Janeza Janše, ko nastopi v medijih, obnašajo kot podrepne muhe? Vsi se še spomnimo živčnosti Tanje Starič, kako je izvajala pogovor ob prevzemu oblasti prejšnje vlade. In zakaj res nikoli, res nikoli novinarji stranke SDS ne označijo s pravim ideološkim predznakom, torej kot skrajno desnico? Od kod ta zadrega, od kod pomanjkanje volje, je v ozadju strah pred maščevanjem avtoritarnih nosilcev politične moči? Kakšno podobo novinarjev v javnosti si vodstvo RTV želi? Smo se zato borili za vas? Morda pa gre samo za oportunizem, za dobrikanje bodočemu vladarju, za katerega je marsikdo prepričan, da se bo zagotovo vrnil. S svojim lakajskim vedenjem RTV izgublja tisto edino sidro, ki ga še ima, ta pa korenini v kritični javnosti, zavezani demokraciji. 

Spoštovani g. Gruden!

Po vašem mnenju bi Evropa »morala poskrbeti, da bi imeli vsi ljudje materialne možnosti za zaupanje v demokracijo, da bodo imeli občutek varnosti, da bodo verjeli, da je demokracija sistem, ki lahko poskrbi za njihove interese.« Kot ves preostali svet da malo na evropsko demokracijo, ker jo je doživel na lastni koži, tudi sami Evropejci spoznavamo, da so naše države ukradene, naše skupno dobro pozasebljeno, mi pa varni le, dokler ne postavimo pod vprašaj ustroja družbe, ki nas siromaši, zastruplja in omejuje, da bi lahko neki ljudje bili še bolj bogati, kot so. Takrat nemudoma zapoje pendrek. Zatrdite: »Pametna evropska politika bi morala omogočiti oboje, obstoj socialne države ob hkratni rasti investicij v obrambo.« Vse dosedanje vlade so trdile, da nimamo sredstev niti za evro več socialne države, kot nam jo velikodušno odmerjajo. Zdaj, ko nam grozi pretres gospodarstva zaradi brezumja ZDA, pa naj bi naenkrat imeli dovolj denarja, da ga lahko mečemo v ogenj?

Ocenjujete, »da je možnost ruskih vojaških ali hibridnih napadov na EU bistveno višja kot pa napad ZDA na Grenlandijo.« ZDA so že napadle Evropo – s carinami. S pomočjo spletnih storitev, ki jih koristimo, so o nas zbrale več podatkov kot Rusi in Kitajci skupaj (da o veleposlanikih ZDA, ki se obnašajo kot razbojniki z Divjega zahoda, sploh ne govorimo). Te storitve nam lahko kadarkoli odtegnejo ali zaračunajo ter nas s tem izsiljujejo. In zakaj ne bi napadle Grenlandije? A se vam zdi, da jo bo EU branila?

»V Evropi naj bi imeli politični sistem, ki temelji na demokratičnih in humanističnih, razsvetljenskih metodah,« trdite. »Kar se danes dogaja v ZDA, kar se že leta dogaja v Rusiji, in kar nekateri uspešno uvažajo v EU, je boj proti vrednotam, na katerih je Evropa po drugi svetovni vojni gradila svojo stabilnost in mir.« Humanizem in razsvetljenstvo sta oče in mati evropske obsedenosti s čisto krvjo in narodno pripadnostjo. Evgenika je hči, holokavst pa vnuk razsvetljenstva. Je edina celina, ki ima vse države poimenovane po večinskih narodih (razen Velike Britanije). Ti redno čistijo svoje države: manjšine asimilirajo, segregirajo, selijo, izganjajo, brišejo in iztrebljajo. Medsebojne meje ob vsaki priliki rišejo in prerisujejo s krvjo. Na drugih celinah pa so jih prav vrli Evropejci risali s topovi in ravnilom – tako pred 2. sv. v. kot po njej, in vselej tako, da so narode in ljudstva delili. Genocida niso izumili, so pa iztrebili več ljudstev kot prebivalci vseh ostalih celin skupaj. Tudi koncentracijska taborišča so evropski izum. In tujska legija ne brani ozemeljske celovitosti Francije, ampak zanjo pobija ljudi na drugih celinah … Ko Neevropejcu omeniš človekove pravice, se upravičeno prime za pištolo. Človekove pravice niso bile nikoli mišljene zanje. Navsezadnje so prav evropske vrednote tiste, zaradi katerih EU in večina evropskih držav dejavno podpira izraelski genocid nad Palestinci, kritike pa zapira, odpušča in izganja. Ne trdim, da so ruske vrednote kaj boljše, a naše vsekakor niso nekaj, s čimer bi se lahko hvalili ali česar bi bilo škoda, če konča na smetišču zgodovine.

S spoštovanjem!

V članku Umetnost preživi človeka, zapisu o ponovitvi petdesetletne gledališke predstave Noordung 1995 – 2045, sem pri naštevanju igralske zasedbe pomotoma izpustil Damjano Černe. Igralka je brez dvoma eden od ključnih stebrov te izjemne predstave, in moja naloga je bila, da to tudi poudarim, zato se ji za svojo površnost iskreno opravičujem.

V času od 20. marca, ko je bila sprejeta odločitev vlade, da bo Gorenjska bolnišnica umeščena v Kranju, do danes, je bilo izraženo nestrinjanje vseh gorenjskih občin vzdolž Save Dolinke in Save Bohinjke. Kot rojena Jeseničanka, nekdanja sodelavka ter stalna spremljevalka razvoja zdravstva na Jesenicah moram povedati tudi svoje nestrinjanje glede umestitve Gorenjske bolnišnice v Kranju. Strinjam se z jeseniškim županom, da je ta odločitev v celoti politična. Lahko trdim, da je narejena na pomanjkljivih analizah, morda celo brez kakršnih koli analiz.

Nesporno dejstvo je, da je jeseniška bolnišnica priznana zdravstvena ustanova, z več kot stoletno tradicijo, ki neprestano posodablja svoje delovanje. Pred nekaj leti je z državnim, davkoplačevalskim denarjem zgradila nov urgentni center, heliport, novo garažno hišo, posodobila lekarniško dejavnost ter energetsko in požarno sanirala stavbe. V jeseniški bolnišnici se zdravijo bolniki z vse Gorenjske. Priključena sta ji tudi Posočje in Severna Primorska, saj so povezani z železniško progo. Da ne govorimo o strateški infrastrukturi, železniškem vozlišču tudi z Avstrijo, železniški in cestni promet skozi predor Karavanke, tovarna – jeklarna s pogostimi nesrečami; ne smemo pozabiti na turizem, še posebno zimski turizem in tekmovanja v Kranjski Gori in Planici, idr.

Ob jeseniški bolnišnici deluje srednja zdravstvena šola. Na Jesenicah ves čas dopolnjujejo izobraževanje zdravstvenega kadra, ki je pomemben za razvoj zgornje Gorenjske. Leta 2014 je začela delovati Fakulteta za zdravstvo, pred šestimi leti je bil uveden doktorski študij. Vemo, da je izobraževanje zdravstvenih delavcev vezano na prakso v zdravstveni ustanovi, ob pacientih.

Torej Gorenjska že ima regijsko bolnišnico, na Jesenicah! Ali bi sedaj vse to zavrgli? Kateri odgovoren gospodar bi vrgel denar proč za vse zgrajeno, posodobljeno in, kar je najbolj pomembno, kar zelo dobro in nepretrgano deluje.

In zakaj v bližini Ljubljane graditi Gorenjsko bolnišnico tako rekoč iz nič? To je nerazumno in skrajno potratno. Tako se ne sme razsipati davkoplačevalski denar.

Apeliram, naj se izjasni odbor za nadzor javnih financ, ali je res ceneje graditi bolnico na novo, kot pa povečati kapacitete bolnice, ki že obstaja in odlično deluje.

In šele sedaj naj bi se dogovarjali o tem, kar bi moralo biti opredeljeno že pred ugotovitvijo potrebe o novi gorenjski bolnišnici!

O tem najbolj slikovito priča izjava kranjskega župana, ki je pojasnil tole: „Najprej je treba določiti, kakšna bo vsebina nove bolnišnice. To bo naloga ministrstva za zdravje oziroma posebne delovne skupine, sestavljene iz strokovnjakov zdravstvenega področja, ki poznajo situacijo na Gorenjskem. Skupina bo morala opredeliti vsebino nove regijske bolnišnice in obstoječih bolnišnic, to je Bolnišnice za ginekologijo in porodništvo Kranj, Klinike Golnik, Psihiatrične bolnišnice Begunje ter Splošne bolnišnice Jesenice.“ Poleg tega je tu še Golnik. Minister Arčon je rekel, da se bo v novo bolnico preselila tudi klinika Golnik. Vsi razumemo, da je Golnik na Golniku zaradi svežega zraka in na Golnik hodi cela Slovenija, nihče ne dvomi v njihovo strokovnost. Sprašujem, kako se bodo pljučne bolezni po novem zdravile na zemljišču med avtocesto in mestnim središčem?

Predlagam, da KPK vzame gorenjsko bolnišnico pod drobnogled glede možne korupcije. Kakšni interesi so vgrajeni v odločitev gradnje nove Gorenjske bolnišnice v Kranju, medtem ko bolnišnica že obstaja in odlično deluje na Jesenicah, Kirurgija Bitenc ima gradbeno dovoljenje za gradnjo klinike na Golniku. Se pravi, javno bolnico umikamo z odlične lokacije v onesnaženo okolje, zato da ne bo delala konkurence zasebniku, ki bo še edini ponujal storitve na Golniku.

Jesenice imajo dovolj prostora za širitev bolnišnice na Spodnjem Plavžu, tik ob obstoječi bolnišnici. Ni pa še potrjeno, kje bi bila umeščena regijska bolnišnica v Kranju. Ali bi zopet žrtvovali vso rodovitno zemljo Zlatega polja? Kje je Ministrstvo za kmetijstvo? Vsakega domoljuba boli srce, ko gleda izkop kvalitetnega kmetijskega zemljišča in na istem mestu gradnjo betonskih stavb in trgovskih centrov. Vemo, da se bliža gospodarska kriza in to z nevzdržno hitrostjo. Zavedati se moramo, da bomo potrebovali plodno zemljo za svoje preživetje. Betonskih kolosov ne moremo jesti!

Politiki vedno poudarjajo enakomeren regionalni razvoj. S tako nerazumno, brez argumentov podkrepljeno politično odločitvijo, da se Gorenjska bolnišnica zgradi v Kranju, pa se zopet koncentrira še ena dejavnost na enem mestu, v Kranju. To pomeni osiromašenje zgornje savske doline.

Ne bi rekla, da je stroka odpovedala, ampak je politika poteptala stroko. Prevladala je neustavljiva aroganca različnih kapitalskih interesov in pohlepa.

Pozivam pravnike, zaposlene v Splošni bolnici Jesenice in na občini, da preučijo možnosti izpodbijanja sklepa vlade o umestitvi Gorenjske bolnišnice v Kranju. 

Oglašam se na zapis sicer izjemno prodorne avtorice Stanke Prodnik, ki je po mojem mnenju, ob rednem spremljanju njenih komentarjev, prvič močno zgrešila, in sicer z oceno položaja psihoterapije. Uvodno pojasnilo je nujno – nisem ne psiholog, še manj priložnostni psihoterapevt s kakšnim tečajem ali morda večletnim izobraževanjem, tako da pišem le kot rahlo kvalificirani bralec, ki so ga pa pred dobrim desetletjem psihoterapevti povabili na Bregantove dneve s prošnjo za naslovno predavanje.

Že takrat je bilo vsakomur jasno, da si nihče ne želi zakona, ki bi urejal področje psihoterapije, vseh pa so bila polna usta prizadevanj zanj. Eden najbolj znanih psihiatrov je po mojem predavanju naslednjega dne javno izjavil, da je vso noč pisal pismo ministru in verjame, da se bo področje urgentno uredilo. Seveda se ni zgodilo nič.

Ne da se postaviti boljše diagnoze, kot jo je psihiatrinja prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek – gre izključno za moč in denar. Seveda na obeh straneh. In prav tako so na obeh straneh šarlatani, ki pa jih novi zakon omejuje. Enako so na obeh straneh »čuječi podjetniki« in ne samo na eni, kakor meni Stanka Prodnik. Naj omenim samo osebo, ki je na »pravi« strani psihoterapije, kakor jo opredeljujejo podpisniki protestnega pisma premieru, ki naj bi zagovarjal škodljiv zakon. Ta oseba, s psihoterapevtsko licenco, da ne bo dvoma, je pojasnjevala, da je do izbrisa v Sloveniji neizogibno prišlo zaradi specifične lege planetov.

In če citiram še enkrat Mojco Z. Dernovšek – tudi med psihiatri najbrž nima vsak opravljenih izobraževanj, ki jih bi moral po novem zakonu imeti za tako delo.

Pa še utrinek o usposobljenosti izven »uradne« psihoterapije. Seveda zaveza molčečnosti brani vedeti, kdo vse je bil deležen psihoterapije pri enem največjih strokovnjakov, Zoranu Milivojeviću. Ta je »uradno« zgolj šarlatan. A včasih se uporabniki njegove terapije sami pohvalijo z njim, in zlasti njega, avtorja mnogih sijajnih knjig in učbenikov. Zbirka imen bi utegnila biti zelo zanimiva. Marsikdo si je že pustil šraufati glavo pri njem. Pa ni edini odličen z drugega brega.

Če je doslej neuradno izobraževanje potekalo po evropskih standardih in ne gre za vikend tečaje (ki jih na žalost sicer ne manjka), ampak za večletno usposabljanje, utegne biti strah pred tako usposobljenimi psihoterapevti v resnici le strah pred izgubo ekskluzivnosti oziroma moči in denarja.

Bilo bi slabo za ugled Mladinine sicer odlične rubrike, če bi se dalo pomisliti na izrazito pristranskost ali celo podleganje prepoznavno močnemu lobiranju ene strani.

Trumpova administracija je pravilno ocenila, da je konec svetovnega gospostva kolektivnega imperializma Zahoda pod vodstvom ZDA. Po teoriji Samirja Amina pet monopolov omogoča imperialističnim državam, da si prisvajajo presežno vrednost, ki jo proizvede delavstvo v odvisnih deželah svetovnega kapitalizma. Kolektivni imperializem Zahoda, ki je do zloma neoliberalnih politik okoli leta 2000 še obvladoval svetovno gospodarstvo, je nekatere monopole že izgubil, druge pa izgublja.

1. S tehnološkim vzponom Kitajske, Republike Koreje, Singapurja, Vietnama, Malezije je zahodni imperializem izgubil tehnološki monopol.

2. Na izgubo ideološkega monopola kaže onemogočanje alternativnih stališč o genocidu v Palestini, cenzura ruskih občil v EU, omejevanje in usmerjanje raziskovanja in izobraževanja v ZDA in EU, spopadi okoli ponudnikov elektronskih družbenih omrežij, preganjanje ti. »sovražnega govora« in »dezinformacij«, politična korektnost itn.

3. Monopol pri obvladovanju naravnih virov planeta je načelo že povezovanje v skupini BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika; zdaj so se jim pridružili še: Egipt, Etiopija, Iran, Združeni arabski emirati in nedavno Indonezija). Sankcije proti Rusiji zaradi vojne v Ukrajini so imperialistični Zahod in njegove podpornike (skupaj 45 držav) odrezale od povezav na svetovnem vzhodu in jugu.

4. Imperialistični Zahod še obvladuje finančne institucije in tokove. A menjava v domačih valutah, ki jo spodbujajo države BRICS+, in Nova razvojna banka s sedežem v Šanghaju načenjata zahodni monopol.

5. Doslej je veljalo, da so ZDA najbolje oborožena država z najmočnejšo vojsko. Že poraz ZDA v Vietnamu pred petdesetimi leti je načel ta monopol. Poraz ZDA in Nata v Afganistanu je opozoril, da ni vsa vojna moč v tehnologiji in oborožitvi. Tudi vojna v Ukrajini kaže, da je moč odvisna od konkretnih okoliščin. Trumpova administracija hoče obnoviti zaokroženo narodno gospodarstvo in se je umaknila na pozicije nacionalne države. Od zaveznic in odvisnih držav zahteva, da prispevajo k stroškom zahodnega imperializma, na gospodarskem področju pa jih ima za konkurente.

Trump poskuša s carinami v ZDA vrniti industrijo, ki jo je Biden privabljal z državnimi subvencijami. Kakor je opozoril neortodoksni ekonomist Paul Bairoch, svobodno gibanje kapitala, dobrin in storitev koristi najmočnejšim. ZDA in EU pa nista več najmočnejši gospodarstvi na svetu.

Ljudska republika Kitajska je postala prva po obsegu proizvodnje leta 2008, leta 2017 pa po bruto domačem proizvodu, merjenem po kupni moči. Delež Kitajske v svetovnem bruto proizvodu, merjenem po kupni moči, leta 2024 ocenjujejo na dobrih 19 %, delež ZDA je istega leta znašal 16 %. Od leta 1990 do leta 2020 je delež bruto domačega proizvoda Kitajske v svetovnem bruto proizvodu narasel za 453 %, delež ZDA pa upadel za 21 %. Deleži Združenega kraljestva, Francije in Nemčije so vsak posebej upadli za več kot 40 %, delež vseh skupaj z Japonsko vred za 45,5 %.

Delež ZDA upada v svetovnem merilu, a narašča med ti. »razvitimi« državami. Zato Trump meni, da ZDA ni več v korist, da bi za seboj vlekle »mrtvo težo« manj uspešnih zahodnih držav. Še zlasti, ker Trumpova administracija pravilno ocenjuje, da je za ZDA zdaj odločilno soočenje s Kitajsko, ki jih v marsičem že prehiteva.

Kitajska je leta 2020 prispevala 35 % svetovne industrijske proizvodnje, več kakor naslednjih 8 največjih proizvajalcev skupaj (ZDA 12 %, Japonska 6 %, Nemčija 4 %, Indija 3 %, Koreja 3 %, Italija 2 %, Francija 2 %, Tajvan 2 %). Tudi celotni preostali svet je z 31 % zaostajal za Kitajsko.

ZDA so trikrat bolj odvisne od uvoza kitajskih industrijskih proizvodov kakor Kitajska od ZDA. Odvisnost Kitajske od uvoza iz ZDA se že od leta 2005 pospešeno zmanjšuje. Kitajska je v zadnjih desetletjih naredila tudi tehnološki preboj. Medtem ko je v izvozu Kitajske leta 1995 močno prevladoval tekstil, zdaj z 72 % deležem v izvozu prevladujejo izdelki visoke tehnologije. Med letoma 1996 in 2022 je Kitajska povečala delež izdatkov za raziskave in razvoj v BDP za 332 % (Slovenija za 68 %).

Trumpov obrazec nacionalnega imperializma pripada preteklosti, ko so se imperialistične države soočale v medsebojni konkurenci, kar je povzročilo obe svetovni vojni. Vsak imperializem povzroča vojne, nacionalni imperializem pa še toliko zanesljiveje in hitreje. Zveza Nato je orodje zahodnega imperializma, zato nas članstvo Slovenije v Natu vpleta v imperialistične vojne. Ko se bo Slovenija uprla zahodnemu imperializmu in izstopila iz Nata, bo lahko uveljavljala miroljubno mednarodno in solidarnostno notranjo politiko. To dvoje pa bo tudi najmočnejše poroštvo za varnost njenih ljudi. — Rastko Močnik, Ljubljana

Bom zelo kratek. Ivan Janez Janša ni postal mučenik na veliki petek. Njegov govor po razsodbi je tudi zanimiv, takole med vrsticami je povedal pravi razlog „množičnih“ protestov pred Celjskim sodiščem: da so upokojenke in upokojenci pritiskali na sodišče. Zato imam za Ivana Janeza Janšo eno hudomušno vprašanje: Krivosodje, da ali ne? 

Podpisnice odprtega pisma zaskrbljeno spremljamo pričevanja palestinskih civilnodružbenih organizacij o okrepljenih prizadevanjih izraelske vlade za razgradnjo kritične civilne družbe ter zatiranje organizacij, ki ščitijo človekove pravice.

Z zakonodajnimi in političnimi ukrepi Izrael uporablja finančne, pravne in upravne mehanizme kot orožje za utišanje organizacij, ki dokumentirajo in obravnavajo kršitve človekovih pravic, da bi zatrl nasprotovanje in oviral dostop do pravice. Ti ukrepi so del širše strategije, katere cilj je zaščititi Izrael pred nadzorom in kritiko. Med ukrepi so: Zakon, ki bi uvedel 80-odstotni davek na financiranje civilnodružbenih organizacij v Izraelu s strani drugih držav.

Zakon, ki bi kriminaliziral sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem z zapornimi kaznimi do 5 let za pričanje ali dokumentiranje izraelskih vojnih zločinov.

Direktiva, ki omogoča zavrnitev ali odvzem obstoječe registracije mednarodnim nevladnim organizacijam, ki delujejo na okupiranih palestinskih ozemljih.

Že sprejeti zakon, ki razširja omejitve vstopa in nedržavljanom prepoveduje vstop ali prebivanje v Izraelu na podlagi široko opredeljenih političnih stališč.

Zato pozivamo Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije, Vlado Republike Slovenije, Državni zbor Republike Slovenije in predsednico Republike Slovenije, da se odzovejo na apel palestinskih organizacij in tako z besedami kot dejanji nasprotujejo kriminalizaciji in krčenju civilne družbe.

— Podpisniki: Danes je nov dan, Inštitut za druga vprašanja, Amnesty International Slovenije, Zavod za kulturo raznolikosti Open, PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Gibanje za pravice Palestincev, Društvo Legebitra, Zavod TransAkcija, Društvo Organizacija za participatorno družbo, Zavod Moja mavrica, Zavod za podporo civilnodružbenih iniciativ in multikulturno sodelovanje, Pekarna Magdalenske mreže Maribor, Uredništvo spol. si, Društvo Humanitas - center za globalno učenje in sodelovanje, Revija Borec - Založba Sophia, Zavod Bob, Zasuk - sindikat za ustvarjalnost in kulturo, Zavod Voluntariat, Društvo OVCA, Društvo SOS telefon, Slovenska filantropija, Združenje za promocijo prostovoljstva, Društvo DIH - Enakopravni pod mavrico, Umanotera, IŠSP - Inštitut za študije stanovanj in prostora, Zadruga Zadrugator, CNVOS, Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, Mirovni inštitut, Center za družbeno raziskovanje – CEDRA, Društvo za nenasilno komunikacijo, Zavod Utopija, Klub Monokel, Inštitut 8. marec, Sindikat združenega dela SILA, Ustanova nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon, Info center Škuc, Forum za enakopraven razvoj, Društvo Alternator, Zveza društev Mladinski center Postojna, Iniciativa mestni zbor Maribor

Tri leta in še nekaj se razpravlja o Ukrajini kot žrtvi agresije, kot da se je vse začelo z izvolitvijo komika Zelenskega za predsednika države. Pozabljeno je vse, o čemer so mediji poročali prej, in o političnih igricah nesposobnih politikov. Sploh pa se ne govori o tem, da ima Ukrajina neko predzgodovino, zaradi katere je zelo heterogena, politiki pa je niso znali ustrezno voditi, tako da je končala v državljanski vojni. Ruska agresija je bila namreč zunanji poseg v državljansko vojno. Vpogled v te okoliščine je nujen. Kaj pomeni nesposobnost politikov, nam je dobro znano iz domače zgodovine. Spomnimo se samo škode, ki jo je Sloveniji nakopal Peterle, tako za ekonomski položaj Slovencev v Italiji kot za kvaliteto primorske avtoceste, za preprečitev katastrofalnega dogovora v zvezi z Osimom pa ga je moral Drnovšek odstaviti kot zunanjega ministra! Jelcinova razpustitev Sovjetske zveze je privedla naslednice v položaj, ko so v mnogih, tudi v Rusiji in Ukrajini, zagospodovali oligarhi, ki so se polastili gospodarstva. V Rusiji je potem prišel na oblast Putin in za utrditev svoje oblasti neusmiljeno obračunal z upornimi oligarhi, druge pa je vključil v sistem. Kaj si o tem sistemu mislimo,  je drugo vprašanje, ve pa se, kdo je na oblasti. V Ukrajini pa je drugače: oligarhi so se izmenjevali na oblasti, in natanko se ve, kateri je lansiral Zelenskega. Tragedija Ukrajine, ki bo iz vojne izšla zmanjšana in ponižana, korenini v tem, da so bili vsi politiki, ki so jo vodili po osamosvojitvi, pod ravnijo, ki so jo zahtevale razmere.

Ukrajina je zelo obsežna. Kot država je nastala v letih 1917-19, na koncu kot socialistična republika. Njena tedanja zahodna meja je bila rezultat poraza boljševikov v vojni s Poljaki, njeno jedro so bila ozemlja, ki so bila od 16. do 18. stoletja pod oblastjo litovskih knezov oziroma poljskih kraljev, dodana pa so bila ozemlja ob Azovskem in Črnem morju, ki so bila osvojena pod rusko carico Katarino Veliko. Na ta ozemlja namiguje Putin, ko v zvezi z Ukrajino kritizira Lenina. Ko je leta 1945 Ukrajina postala članica OZN, se je zaradi zmage v vojni povečala na račun Poljske (Galicija z Lvovom), Češkoslovaške (Podkarpatska Rusija z Užhorodom) in Romunije (severna polovica Bukovine in Besarabsko primorje). Te dežele so imele drugačno predzgodovino: Podkarpatska Rusija je bila do 1918 del Ogrske, slovanski prebivalci pa so bil imenovani Rusini ali Ruteni, tam so v hribih živeli tudi Huculi. Bukovina je bila od 1775 avstrijska in nato romunska, današnja Republika Moldavija in Besarabsko primorje pa sta bila do 1917 ruska. Nikita Hruščov, ki se je delno čutil Ukrajinca (ukrajinska verzija njegovega osebnega imena je Mikita Sergijovič), je leta 1954 Krim izključil iz Rusije in ga priključil Ukrajini.

Velikost države in različnost zgodovine bi narekovala državno ureditev s senzibilno členitvijo ozemlja, morda na način nemških dežel, a izbrali so prav nasprotno: unitarno državo. Niti do manjšin, ki jih je Ukrajina prodobila s širitvijo (Poljaki, Nemci, Madžari, Romuni in drugimi), niso vzpostavili normalnih razmer, niti niso razčistili, kaj pravzaprav so Rusini, najbolj obremenjen pa je bil odnos do rusko govorečih. Tu se sprepleta več zadev: Na eni strani je nesporno, da je bila ukrajinščina v carski Rusiji podcenjevana, večkrat celo prepovedovana. Po drugi strani so bili Ukrajinci, zlasti ukrajinski kozaki, močno soudeleženi v osvajanju Sibirije in v kolonizaciji novo pridobljenih ozemelj. Več ruskih pisateljev je izviralo iz Ukrajine, denimo Gogolj. Ob osamosvojitvi je vsak šesti Ukrajinec govoril samo rusko. In jezikovna pripadnost se ni, tako kot morda pri nas, ujemala z nacionalno pripadnostjo. Denimo na Irskem ne prevladuje irščina, le čuvajo jo kot zaklad. Ne govori ravno za razsodnost in sposobnost politikov, da so se lotili izganjanja ruščine in s tem obrnili proti sebi ljudi, ki niso imeli nič proti temu, da so državljani Ukrajine, niso pa se bili pripravljeni odpovedati svoji materinščini. Teh je bilo največ na ozemljih, ki so bila osvojena pod Katarino Veliko, in surovost, s katero so z njimi obračunavali unitaristi, je pripeljala do upora, tudi do razkola v oboroženih silah. Za ozemlja, ki jih je Rusija osvojila konec 18. stoletja, je nastalo ime »Nova Rusija«. Stvar bi bilo še mogoče rešiti, rešitev je ponujal sporazum iz Minska, a ukrajinski politiki ga niso hoteli izvajati, sledil je drugi sporazum iz Minska, ki se je izkazal le za zavlačevanje. Poseben problem je bil Krim. Rusija je imela na Krimu mornariško bazo, s priključitvijo polotoka Rusiji je prehitela nasprotno akcijo. Na Krimu so bili Ukrajinci manjšina, dve tretjini sta bili Rusov, pomembna manjšina so bili Tatari. Reakcije na aneksijo Krima so bile pomenljivo polglasne. Končno je prišlo do oborožene intervencije v državljanski vojni, in sicer z napadom na Kijev, zatem pa na glavni cilj: Donbas. In tragična agresivna vojna se je začela.

Že od Jelcinove razpadajoče Sovjetske zveze je bilo v ruskem in ukrajinskem kotlu obilo tujih kuhalnic. Putinov obračun z oligarhi jih je v Rusiji zelo oslabil, v Ukrajini pa so se zelo močno mešale, in Putinove kuhalnice iz Rusije tudi niso mirovale. Zaničljiv izrek ameriške kuharice gospe Nuland na račun evropskih kuhalnic je dovolj znan. Ko so domača nesposobnost in tuje kuhalnice pripeljale do državljanske vojne, se je začela oborožena ruska agresija s posegom v ukrajinsko državljansko vojno, vanjo je na ukrajinski klic na pomoč vstopilo atlantsko zavezništvo. Ko pa je Trump ugotovil, da se vojna ne izplača (več), je nastopila ura resnice za Ukrajino in za ameriške evropske vazale. Ukrajina bo zmanjšana in ponižana, vazalna Evropa materialno ofrnažena in pognana v oboroževanje, Rusija s priznanim kosom agresije in svet z napol legalizirano »pravico« do spreminjanja meja s silo. Naj si želim v takem svetu še veliko let?

Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je v zadnjem obdobju v zakonodajno obravnavo posredovalo vrsto sistemskih sprememb na področju vzgoje in izobraževanja. Že dlje časa je v parlamentarni obravnavi novela Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, v zgodnejših fazah obravnave pa so še Zakon o vrtcih, Zakon o osnovni šoli, Zakon o maturi in Zakon o šolski inšpekciji. Podpisniki opozarjamo, da mnoge predlagane rešitve niso niti sistemsko niti strokovno premišljene, nekatere pa tako izrazito posegajo v kurikularno in sistemsko zasnovo vzgoje in izobraževanja, da bi bilo pred njihovo uvedbo potrebno doseči širši strokovni konsenz ter opraviti tudi javno razpravo.

Zakon o vrtcih vključuje nekatere sistemske in strokovno neustrezne rešitve, ki se nanašajo na kakovost in pravičnost predšolske vzgoje. Čeprav nataliteta pada in so znani izsledki številnih raziskav o povezavi strukturne in procesne kakovosti ter o neposredni povezavi števila otrok v oddelku z njihovim razvojem in učenjem, se ohranja fleksibilni normativ števila otrok v oddelku, ki je bil uveden v času čakalnih vrst za vključitev v vrtec. Normativ o tedenski delovni obveznosti vzgojiteljice za zgodnjo obravnavo otrok je neustrezen in ne upošteva, da te ne opravljajo le neposrednega dela z otroki v oddelku, pač pa ob tem še veliko dodatnega strokovnega dela. Nedomišljena in v celoti nedodelana je rešitev o krajših programih, ki naj bi potekali v obsegu 240 ur letno in sicer zadnje leto pred vstopom otrok v šolo, in to »obvezno« za otroke s t. i. posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami (romski otroci, otroci tujcev, otroci s posebno družinsko problematiko). Rešitev se bere kot diskriminatorna in dvomljiv je tudi njen pedagoški učinek. Določilo, da se bodo zasebni vrtci v prihodnje financirali na podlagi koncesije, ki naj bi jo občina razpisala, če bo v javnih vrtcih premalo mest za vse otroke, pomeni odmik od že doseženega koncepta urejanja zasebnih vrtcev, in sicer da zasebni vrtci bogatijo javno ponudbo in staršem omogočajo izbiro.

V zakonu o osnovni šoli se največ sprememb obeta na področju vzgojnega delovanja, predvideva pa se tudi uvedba novega obveznega predmeta tehnika in digitalne tehnologije, ki naj bi postal del predmetnika OŠ v 7. razredu. Nov obvezni predmet se uvaja, čeprav ni jasno, kakšni naj bi bili cilji in vsebinska zasnova novega predmeta, kdo naj bi predmet poučeval – kar je še posebej relevantno vprašanje ob perečem pomanjkanju učiteljev –, zlasti pa ni razumljivo, zakaj bi predmet s praktično enakim imenom uvajali v predmetnik 7. razreda, kjer že poteka pouk predmeta tehnika in tehnologija. Gre za tako nedorečeno kurikularno spremembo, da predlagamo njen umik iz zakonske novele.

Prav tako predlagamo premislek o rešitvi, ki predvideva ponovno uvedbo opisnega ocenjevanja v 3. razred osnovne šole: vrsta razlogov in kritik je namreč pred več kot desetletjem botrovala odločitvi, da opisno ocenjevanje v 3. razredu nadomestimo s številčnim.

Največ sprememb na področju osnovnošolskega izobraževanja se sicer nanaša na vzgojno delovanje osnovnih šol. Povsem nedomišljeni so predlogi ukinitve vzgojnega načrta in selitev opredelitve vzgojnih dejavnosti v letni delovni načrt ter popoln izbris zahteve po oblikovanju individualiziranega vzgojnega načrta za učence, ki so prejeli vzgojni opomin. Da se vzgoja znajde kot dodatek vzgojnim ukrepom za zagotavljanje varnosti (60.i člen), pa je za šole povsem neprimerno sporočilo. Hkrati s tem se zaostruje možnost prešolanja učenca brez soglasja staršev in možnost izreka vzgojnega opomina, ki ni več skrajno disciplinsko sredstvo, ki se izreče, ko vzgojne dejavnosti ob predhodnih kršitvah niso dosegle namena. Predvsem pa se v novem poglavju Zagotavljanje varnosti šolam dodeljujejo pooblastila v zvezi z organizacijo izobraževanja izven oddelka ali skupine, omejitvami rabe elektronskih naprav in pregleda osebnih stvari, ki naj bi jih določala šola sama, čeprav gre za grobe posege v pravice učencev (do šolanja in do osebnega pregleda ter začasnega zaseganja otrokove lastnine), ki bi jih moral natančno določiti zakon, njihovo upravičenost pa bi morali preveriti Varuh otrokovih pravic in pravni strokovnjaki s področja kazenskega in procesnega prava. Uvajanje normativnih predpisov in protokolov ravnanja hkrati uvaja kulturo reševanja konfliktnih dogodkov, ki je značilno birokratska, s čimer se v delovanju šole izgublja vzgojna komponenta.

Opozoriti želimo tudi na izjemno sporne spremembe Zakona o maturi, ki predvideva, da bodo dijaki srednjih strokovnih šol lahko opravljali poklicno maturo s tremi predmeti splošne mature in si s tem pridobili omejen dostop do študija na univerzi. Če se je s predlagatelji mogoče strinjati, da se pri obeh maturah pojavljajo težave in izzivi, ki jih je treba resno obravnavati, pa aktualni predlog vnaša v sistem nove težave in nejasnosti. Predlagana 5-predmetna poklicna matura v učinku ne bo zgolj ena od oblik poklicne mature, kot je zapisano v predlogu Zakona, ampak gre v resnici za nov tip mature oz. nov tip zaključevanja srednješolskega izobraževanja. En izobrazbeni standard (en program) bo torej vodil do dveh izhodov z različnimi nadaljnjimi možnostmi tako z vidika nadaljnjega izobraževanja kot z vidika zaposljivosti. Ocenjujemo, da to ni ne strokovno smotrno ne legitimno in pravično. Poleg tega predlog ni usklajen s kurikularno prenovo, ki temelji na Izhodiščih za prenovo katalogov znanja za splošnoizobraževalne predmete  v poklicnem in strokovnem izobraževanju ter Izhodiščih za pripravo izobraževalnih programov v nižjem, srednjem poklicnem in srednjem strokovnem ter poklicno tehniškem izobraževanju. Noben od omenjenih dokumentov te nove oblike mature ne predvideva. Zelo nepremišljen pa je predlog tudi z vidika organizacijskih in kadrovskih vprašanj, ki bi jih bilo, še posebej zaradi perečega pomanjkanja učiteljev, premisliti in tudi rešiti, preden spreminjamo zakon. Nenazadnje, če priprava dijakov srednjih strokovnih šol ne bo enako kakovostna kot je priprava gimnazijcev, bo to povzročilo tudi znižanje standarda gimnazijske izobrazbe, saj se maturitetni izpiti ocenjujejo s ponderiranjem, s katerim se zagotavlja okoli 90 % uspešnosti dijakov na maturi. Skrb za ohranitev kakovostne gimnazije se lahko prevesi v svoje nasprotje.

Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje pozivamo, da iz postopka umakne strokovno sporne in sistemsko nedomišljene predloge rešitev, s katerimi se parcialno posega v zasnovo sistema vzgoje in izobraževanja. To je praksa, ki v našem prostoru na tem področju prevladuje že zadnji dve desetletji – in bil bi skrajni čas, da se z njo preneha.

— Dr. Danijela Makovec Radovan, dr. Katja Jeznik, dr. Robi Kroflič, dr. Ljubica Marjanovič Umek, dr. Klara Skubic Ermenc in dr. Damijan Štefanc, prvopodpisani

Novinar v članku z zgornjim naslovom ugotavlja, da je predlog posvetovalnega referenduma o povečanju vojaških izdatkov neizvedljiv, ker ga ne bi podprla parlamentarna večina oziroma bi ga prepovedalo ustavno sodišče. Prvo drži, saj se politični razred zaveda, da natovska politika nima večinske podpore naše javnosti, zato ne bo tvegal referenduma. Drugo pa ne drži, ker se ustavna omejitev nanaša zgolj na zakonodajne referendume.

Posvetovalni referendum je torej dopusten. Po mojem je tudi potreben. Če ne, se bo zgodilo, kot pravi novinar: »Nazadnje o tem ne bosta odločila ne Levica ne ministrstvo za obrambo, nazadnje bodo nakupi in stroški povezani s tem, kar se bo predsedniku vlade uspelo dogovoriti v Bruslju in na sestanku voditeljev držav članic Nata.« Zakaj ne bi predsednik vlade v Bruslju tokrat zastopal jasno izraženega stališča državljank in državljanov? Bi bilo to preveč demokratično za »demokratično Evropo«? 

Milijarde za nova orožja, zaklonišča, zaloge hrane, nam nalaga zmedena EU. Kot da na svetu ni že dovolj orožja, da

se z njim že sedaj lahko do konca pobijemo?

Kako naivno smo sprejeli ta medijski nateg prepotentnih generalskih lobijev in njihovih političnih izvajalcev, beri NATA, Trumpa, Putina, Netanjahuja in drugih. O vojnih žariščih, ki jih sami ustvarjajo z uspešno demontažo OZN, na račun EU, z ustrahovanjem vseh demokratičnih držav.

Deuschland über Alles, America Great; se vam ne zdi podobno?

Se ponavlja zgodovina, ko je Hitler začel morijo na podoben način?

Tudi on je najprej sklenil »kravjo kupčijo« z Rusijo (takrat Sovjetsko zvezo), da si je zavaroval hrbet za svoje »strateške cilje«. Kot sedaj Trump za Grenlandijo, Panamo, Kanado.

Če kdaj, je sedaj skrajni čas vseh držav sveta, demokratičnih politikov, levih zelenih, predvsem pa mladih, za skupni nastop za ustavitev zla, za rekonstrukcijo OZN, ukinitev veta!

Odrinjena EU bi lahko bila odločilna pobudnica, skupaj s Kitajsko, ki se je Trump edine boji. Če ameriško - rusko kupčijo o napadeni Ukrajini kot vzorec sprejmemo, so padle vse meje! Danes v Ukrajini, jutri povsod.

Sankcije EU proti Rusiji ne smejo prenehati, še povečati jih je potrebno!

In jih tudi takoj sprejeti za Izrael, ki pred našimi očmi izvaja genocid nad Palestinci in mirno tolče tudi po sosedah, suverenih državah, Jordaniji, Siriji, Jemnu.

Zaradi terorističnega napada Hesbolaha so izraelski vojaki pobili stotine novinarjev, zdravnikov, mirovnikov in več kot 50.000 Palestincev, uničil vse njihove domove, šole, bolnice, infrastrukturo.

Izrael je s tem ustvaril tisoče novih Hesbolahovcev, Hamasovcev, Hutijevcev, ki se bodo želeli maščevati za to morijo.

Vsak razumen človek ve, da se s tanki in avioni ne bori proti terorizmu. Samo z dobrososedskim sobivanjem je to mogoče. Izrael v 70. letih od ustanovitve države ni tega sposoben narediti, samo z orožjem ustrahuje vse svoje sosede in krade njihovo posest. Svet mora preprečiti taka barbarstva in botre takega početja!

Skrajni čas je, da anemična EU začne mirovno pobudo z vsemi državami sveta in uveljavitev, močno vlogo OZN za ustavitev tega enoumja.

Spoštovani.

Posebna številka Mladine, ki govori o populistih, v naslovnici navaja imena politikov, ki naj bi jih šteli med populiste. V Wikipedii beremo: „Populizem je oznaka za način političnega delovanja, pri katerem politik poudarja, da je na strani „ljudstva“ proti »elitam« in daje obljube, všečne čim širšim družbenim slojem“. Če izhajamo iz tega kriterija, se lahko vprašamo, ali so bili populisti politiki, ki družbo niso delili na „ljudstvo“ in „elito“, ampak so jo videli kot razredno družbo, kjer en razred izkorišča drugega tako, da si prilašča rezultate njegovega dela. Ali je pri „revolucionarjih“ kot smo jim včasih rekli, danes so pa menda to pupulisti, res šlo samo za všečne obljube, če pa so dejansko izvedli socialistično revolucijo - torej razlastili kapitaliste, jim odvzeli lastnino kot so tovarne, zemljo, ipd., ki jim je omogočala prisvajanje tega, kar so ustvarili delavci?

V prispevku o Leninu avtorja, ki o njem pišeta 100 let po njegovi smrti, Avstrijca, ki nikdar nista živela v Rusiji in sta bila vzgojena v protisocialističnem duhu, govorita o njegovem značaju: „fanatičen morilec“, „v času svojega življenja na ljudi ni naredil ravno dobrega vtisa“, „bil je kot morebitni kupec hiše, ki pride na razvaline in vidi palačo“ in se čudita, kako mu je uspelo prepričati množice. Zaradi svoje zaslepljene vzgoje očitno ne vesta, da je v carski Rusiji šlo za brezupen položaj delavcev in kmetov, ki so umirali od lakote, ker car ni bil pripravljen sprejeti nobene reforme. Iskanje vzrokov in posledic omenjenih avtorjev niti ne zanima. In verjetno si tudi mnogi drugi, ki so dobro situirani, danes težko predstavljajo, kakšno je bilo življenje tistih, ki so umirali od mraza in lakote ... Ali ni ravno njuno (in njima podobnih) gledanje na preteklost „populistično“?

Einstein, ki je živel v času Lenina, je o njem 1929. leta zapisal: »Lenina častim kot človeka, ki se je popolnoma žrtvoval in vso svojo energijo posvetil uresničevanju družbene pravičnosti“. Torej pet let po Leninovi smrti povsem drugačno mnenje o Leninu od tistega, pisanega po 100-tih letih!?

V uvodniku je zapisano, da strah in laži ustvarjajo pogoje za populiste. Tisti, ki so zagovarjali razredni boj, niso širili strahu med izkoriščanimi, ampak so rešitev za spremembo njihovega položaja videli v boju za njihove pravice, boju kot rešitvi iz brezupnega položaja (za kar niso potrebne ne laži ne obljube). In zato so jim izkoriščane množiče sledile.

Populisti vedo, da je pot do njihovega vzpona na oblast vnašanje razdora v družbo, „divide et impera“: ščuvanje ene skupine proti drugi, množice proti „eliti“, proti manjšinam (nekdaj Judi, danes migranti, kulturniki itd.).

Populisti tudi vedo, da „ponovljene laži postanejo resnica“. Zato je treba od politika, ko prvič izreče laž, zahtevati argumente, oziroma to laž javno razkrinkati. Javno govoriti o zavajanjih in nepravilnostih politike je zato dolžnost vsake demokratične družbe.

Eno takih zavajanj je tudi trditev desnih populistov, da ko bodo znižali davke, bo to bolje za množico, za delovne ljudi. Znižani davki bodo omogočili večjo proizvodnjo, večje zaposlovanje, večjo gospodarsko rast itd. A na plečih delavcev. Z znižanjem davkov bodo namreč delodajalci lahko zaposlili več delavcev in za nižje bruto plače, lastnik kapitala pa bo zato koval večje dobičke. Ali nam hočejo povedati, da bodo Muski in Trumpi takrat, ko bodo imeli dovolj velike profite, nekaj drobtinic odstopili tistim, ki jih zaposlujejo? Verjetno tudi sami ne verjamejo v tako velikodušnost bogatih, zato je zavajanje, da bo znižanje davkov vplivalo na izboljšanje položaja delovnih ljudi, populizem brez primere. 

Film Adolescenca je zelo dober pokazatelj realnega stanja zahodnoevropske civilizacije. Gre za nasilje mladostnikov nad mladostniki. Beremo o nasilju nad starostniki. Beremo o nasilju nad ženskami. Beremo o nasilju nad zaposlenimi. Duh Weimarske ustave se je rešil vseh okovov. Družba (in pravo) vedno bolj poveličuje osebne svoboščine in pravice. Končno smo se osvobodili vseh totalitarizmov in jih tudi javno obsodili. Vsake omejitve individualnih pravic ali poseg vanje opisujemo kot povratek totalitarizma.

Ker se nam družba ruši pred našimi očmi, potrebujemo nekega zunanjega sovražnika. Potrebujemo Ruse, begunce, priseljence itd. - odvisno od politične ideologije posamične politične opcije. Domačini so ja angelčki, ki jih ogroža hudobni zunanji sovražnik. Zveni znano - vsaj za tiste, ki smo še služili JLA (pojasnilo za mlajše - vojska prejšnje Jugoslavije).

Lahko pogledamo samo primere iz naše domovine iz zadnjih 14 dni. Mediji objavljajo tisto, kar ljudje radi beremo. Organi so seznanjeni. In tukaj se zgodba zaključi. EU naj bi izvajala skupno notranjo varnostno politiko. Film in dogajanje pri nas in v tujini kažejo na vso nesposobnost organov EU; na nesposobnost celotne evropske politike.

Ta EU naj bi sedaj imela program oboroževanja držav članic za obrambo EU. Gre za najboljši in najdražji vic v zahodnoevropski civilizaciji doslej. Kako se bomo zaščitili navzven, če nismo v EU pozabili učinkovito zaščititi niti lastnih otrok, starostnikov, žensk?

Ali se organi EU in NATA sploh sprašujejo, kaj se bo zgodilo, ko bodo eskscesni (se opravičujem - socialno problematični) prišli do tega orožja. Lahko upravičeno pričakujemo, da bodo rezultati takšnih ekscesov vedno bolj tragični.

Rušenje sociale na račun kapitala vsekakor ne povečuje kohezije družbe in zmanjšuje pojavnost ekscesov. Glede na izkušnje iz vojne na ozemlju bivše SFRJ se lahko zgolj previdno vprašamo, koliko orožja bo preplavilo črni trg EU po vojni v Ukrajini. Tudi prisilno “zelenjenje” EU na življenjske stroške državljanov ne vpliva ravno blagodejno in verjetno tudi ne na zmanjševanje ekscesov.

Dejstvo je, da sta tako Komisija EU kot tudi parlament EU popolnoma izgubila kompas in očitno nista dorasla stanju v zdajšnji zahodnoevropski civilizaciji. Opravka imamo z moralnim razkrojem zahodnoevropske civilizacije ob pomoči vseh prisotnih političnih opcij v EU.

Namesto železnine raje namenimo sredstva in energijo za zaščito naših mladostnikov, starostnikov in žensk. EU denar raje namenimo za gradnjo socialnih stanovanj, za ohranjanje socialnih pravic, za vzgojo v medsebojnem spoštovanju. To so vrednote, ki so jih ljudje pripravljeni braniti.

Sedanje zanemarjanje pomena socialnih pravic in enakosti dejansko varnostno bolj ogroža EU, kot pa strašenje z Rusi. Očitno posamezniki, ki v mednarodnih organizacijah začnejo z dobrimi prihodki, izgubijo stik z realnostjo. Tudi za NATO in EU veljajo Parkinsonovi zakoni (tudi tisti o večanju birokracije). Torej sta trenutno NATO in EU s svojo politiko za državljane in organe EU največja sovražnika.

Mogoče pa bi morali dati državljansko pobudo, da mora EU najprej poskrbeti za socialno in ostale varnosti državljanov EU (in to na račun kapitala), predno se začnemo pogovarjati o nabavi železja.

Zavod Mednarodna Mreža Antifašistov (MMA), ki smo ga ustanovili decembra 2024 predstavniki Slovencev, Hrvatov in Italijanov, je prostovoljno, samostojno, nepridobitno združenje fizičnih in pravnih oseb, ki delujejo na področju ohranjanja zgodovinske resnice, spomina na protifašistično borbo in vrednot narodnoosvobodilnega boja. Ustanovljeni smo bili z namenom, da zaradi vse večjega širjenja oblik sovražnega govora, nestrpnosti in poskusov revidiranja zgodovinskih dejstev mobiliziramo strokovno in laično javnost za ohranjanje vrednot in dediščine protifašizma v sodobnem svetu.

Na začetku letošnjega leta, ko obeležujemo 80. obletnico osvoboditve izpod nacizma in fašizma, smo želeli izpeljati plakatno kampanjo na Tržaškem, Goriškem in v Ljubljani, s katero bi širšo javnost opozorili na zgodovinska dejstva fašističnega režima od njegovega vzpona leta 1920 do kapitulacije leta 1943 in jih italijanska ter delno tudi slovenska politika že desetletja sistematično zavrača, relativizira in sprevrženo uporablja za dnevno politiko. Kampanja bi bila posebej pomembna tudi zato, ker se fašizem ponovno krepi v naši neposredni soseščini ter širše v Evropi, dobiva nove oblike in nevarno ogroža demokratične odnose med ljudmi in narodi.

A pri izvedbi kampanje smo naleteli na nerazumljive ovire. V Trstu in Gorici, smo za izvedbo brez težav dobili vsa potrebna soglasja, medtem ko v Sloveniji koncesionarja plakatnih mest, Europlakat in Insmedia, naše prošnje nista odobrila. Naš cilj je bil, da bi akcija potekala sočasno v obeh državah, vendar zaradi zavrnitve v Sloveniji tega nismo mogli uresničiti. Predlagane vsebine za oglaševanje so izključno zgodovinska dejstva, ki kažejo na škodljive posledice, ki jih je povzročal Slovencem fašizem in so že sedaj dosegljiva v dokumentih in literaturi.

Na plakatih bi javnost lahko med drugim prebrala izjave fašističnega diktatorja Benita Mussolinija kot na primer "Mislim, da lahko žrtvujemo 50.000 Italijanov za 500.000 barbarskih Slovanov" ali "Laž mora biti velikanska, da bi ji ljudje verjeli", njegovega podsekretarja v vladi Francesca Giunto: "Slovansko vprašanje bomo rešili z ognjem in mečem", ministra Giuseppeja Bottaija: "Slovanizacija naših ozemelj je kot rak, ki ga je treba izrezati", ali izjave v italijanskem parlamentu leta 1918: "Slovani so manjvredna rasa, ki mora služiti, ali izginiti". Objaviti smo želeli tudi podatke, da je bila z okrožnico Tolomei prepovedana vsakršna uporaba slovenskega jezika v javnem življenju, da je bilo uničenih 1800 knjižnic, 40.000 knjig, 100.000 slovenskih imen je bilo poitalijančenih. Fašizem je ustanovil 40 italijanskih taborišč smrti, na Rabu je bilo 15.000 internirancev in 1435 mrtvih, v Gonarsu 7000 internirancev in 453 mrtvih, okoli okupirane Ljubljane so postavili 30 km bodeče žice...Sama dejstva!

Za pojasnilo smo se obrnili na Oglaševalsko razsodišče, ki je v svojem mnenju (št. 452 / 23. 1. 2025) potrdilo, da je predlagana vsebina plakatov zgodovinsko točna, temelji na dokumentiranih citatih in dejstvih ter ne krši določil Slovenskega oglaševalskega kodeksa. Oglaševalsko razsodišče je kljub temu izrazilo skrb, da bi plakati lahko "iritirali določene skupine gledalcev", posebej v luči evropske prestolnice kulture – GO!2025 in dodalo, da je odobritev oglaševanja stvar “poslovne odločitve”.

Menimo, da bi zgodovinska resnica lahko iritirala le pripadnike fašistične ideologije, ki je ustavno prepovedana tako v Republiki Sloveniji kot v Italijanski republiki. Skrb za občutke morebitnih simpatizerjev prepovedane ideologije pa ne more in ne sme biti razlog za omejevanje predstavljanja zgodovinskih dejstev v javnem prostoru.

V duhu konstruktivnega sodelovanja smo prilagodili časovnico kampanje tako, da se ne bi prekrivala z otvoritvenimi dogodki GO!2025, s čimer smo pokazali razumevanje za širši družbeni kontekst, saj naš namen nikoli ni bil moteče poseganje v pomemben obmejni kulturni projekt, ki ga v celoti podpiramo.

Zato se sprašujemo, ali imajo koncesionarji javnih oglasnih površin zakonsko podlago za zavrnitev oglaševanja vsebine, ki je skladna z zakonodajo, temelji na preverjenih zgodovinskih dejstvih in je dobila pozitivno mnenje Oglaševalskega razsodišča? Ali jih koncesijska pogodba, ki jim daje pravico upravljanja z javnim prostorom, zavezuje k nediskriminatornemu ravnanju in spoštovanju ustavno zagotovljene svobode izražanja? Ali je sklicevanje na "poslovno odločitev", kot to navaja Oglaševalsko razsodišče v svojem mnenju, lahko podlaga za cenzuro zgodovinskih resnic v javnem prostor? Ali v Sloveniji obstaja seznam "dovoljenih" zgodovinskih dejstev, ki se smejo pojavljati v javnem prostoru? Ali je cenzuriranje antifašističnih sporočil v skladu z ustavnimi vrednotami Republike Slovenije? Kdo ima pravico odločati, katere zgodovinske resnice so primerne za javni prostor?

Koncesionarjema, ki naj bi skrbela za spoštljivo in demokratično komunikacijo, očitamo netransparentnost v postopku odločanja, saj na našo prošnjo nista poslala nobenega pisnega odgovora, temveč sta nas zavrnila zgolj neformalno po telefonu. Prav tako se nista odzvala na naše predloge za sestanek, v katerem bi lahko podrobneje predstavili kampanjo. Takšno ravnanje je v demokratični družbi nesprejemljivo, kaže na arbitrarnost in pristranskost pri sprejemanju odločitev in presojanju vsebin, na kršenje najpomembnejših načel profesionalnega komuniciranja, etičnih standardov in javne službe pri upravljanju javnega oglasnega prostora ter nerazumevanje demokratičnih vrednot in svobode govora. Namesto da bi služila javnemu interesu, postajata agenciji ovira pri kritičnem javnem diskurzu in spominjanju grozot fašistične ideologije. Medtem ko lahko v Sloveniji na oglaševalskih panojih gledamo različne vsebine, ki lahko vznemirjajo in frustrirajo, so zgodovinska dejstva o fašizmu očitno podvržena cenzuri in blokiranju oglaševanja.

Pričakovali smo, da bo odobritev kampanje podprla svobodo komuniciranja zgodovinskih resnic in tako prispevala k preprečevanju relativizacije totalitarnih sistemov, saj smo prepričani, da je javni prostor mesto, kjer lahko kritično in odgovorno opozorimo na najtežja obdobja naše zgodovine. Zato nas zanima, ali je zgodovinska resnica v Sloveniji podvržena cenzuri ( vsaj nekaterih) koncesionarjev?

Europlakat in Insmedio pa pozivamo, naj pisno pojasnita razloge za zavrnitev oglaševanja naših plakatov in pravno podlago za tako odločitev, sicer se bomo obrnili na pristojne institucije.

Spodaj podpisani glasbeniki in glasbenice zahtevamo izključitev Izraela iz Evrovizije. Sodelovanje Izraela na Evroviziji krši več evrovizijskih in EBU-jevih (Evropska radiodifuzna zveza) pravil. Leta 2022 je EBU iz Evrovizije izključila Rusijo z razlogom, da bi v luči krizne situacije v Ukrajini ruska udeležba Evrovizijo spravila na slab glas, kar evrovizijska pravila prepovedujejo. Meddržavno sodišče je presodilo, da izraelska zasedba palestinskih ozemelj krši mednarodno pravo in da Izrael nad palestinskim prebivalstvom izvaja apartheid. Meddržavno sodišče je prav tako presodilo, da obstaja verjetnost, da Izrael v Gazi izvaja genocid. Izraelsko sodelovanje na Evroviziji navkljub neverjetni krizi v Gazi je Evrovizijo že lani spravilo na slab glas. Izraelska udeležba je sprožila proteste po vsej Evropi, mednarodni mediji pa so poročali, da je bilo lansko tekmovanje “sporno” in “najbolj politično v zgodovini.”

EBU vedno znova dovoli Izraelu, da zlorablja Evrovizijo za politične namene, čeprav evrovizijska pravila to prepovedujejo. Leta 2019 je EBU Izraelu dovolila, da predvaja posnetke nezakonito okupiranih palestinskih in sirskih ozemelj, kot da pripadajo Izraelu. Ko se je lani v Evrovizijo vmešal izraelski predsednik in zagotovil izraelsko sodelovanje na tekmovanju, EBU prav tako ni ukrepala, čeprav je povsem očitno šlo za političen poseg v tekmovanje. Eden izmed urednikov nacionalne televizije Kan je celo javno priznal, da Evrovizija za Izrael ni samo glasbeno tekmovanje, ampak prizorišče krepitve izraelskih interesov. V preteklosti je EBU izključila članice, ki kršijo svobodo medijev, na primer belorusko BTRC. V preteklem letu je izraelska vojska umorila 85 novinarjev in posledično povzročila najbolj smrtonosno leto za novinarje v zgodovini. Izraelske oblasti tujim novinarjem prepovedujejo dostop do Gaze, članke izraelskih in tujih novinarjev pa mora pregledati in odobriti izraelski vojaški cenzor. Izrael tako zelo jasno krši svobodo medijev. Izraelska članica v EBU, nacionalna televizija Kan, prav tako krši EBU-jeva vodila o neodvisnosti in nepristranskosti novinarjev. Kan redno predvaja laži in vojaško propagando, na primer genocidno pesem, v kateri izraelski otroci pojejo, kako bo Izrael “uničil Gazo” in vse njene prebivalce. Kan je prav tako predvajal prispevek, v katerem je njihova novinarka podpisala vojaško raketo, namenjeno v Gazo. Evrovizija trdi, da je ena izmed njihovih vrednot enakopravnost. Enakopravnost pomeni, da za vse veljajo enaka pravila – pravila, na podlagi katerih je EBU izključila Rusijo in Belorusijo, morajo veljati tudi za Izrael in Izrael mora biti izključen iz EBU in Evrovizije. Pravičnost in integriteto Evrovizije 2025 je mogoče zagotoviti le z izključitvijo Izraela. RTV Slovenija je na EBU lani naslovila poziv v zvezi z izraelsko udeležbo na Evroviziji, a EBU nanj ni niti odgovorila. Iz tega je jasno, da jih EBU ne jemlje resno, čeprav RTV Slovenija vsako leto za sodelovanje na Evroviziji iz davkoplačevalskega denarja plača drago pristojbino. Svet RTV Slovenija je decembra 2024 sklenil, da mora Slovenija pri EBU „nemudoma sprožiti zahtevo, da Izrael ne nastopi na izboru za pesem Evrovizije“ in da mora o svojih prizadevanjih sproti obveščati javnost. RTV javnosti ni obvestila, ali je to zahtevo dejansko sprožila in ali je nanjo prejela odziv. Spodaj podpisani zato RTV Slovenija pozivamo, da čimprej izvrši sklep Sveta RTV in zahteva izključitev Izraela iz Evrovizije. V kolikor Izrael ne bo izključen, RTV Slovenija pozivamo, da izstopi iz Evrovizije.

— Gibanje za pravice Palestincev Podpisniki in podpisnice (po abecedi): Ana Vipotnik, Anja Baš, Anže Knez, Anže Zaveršnik (Hamo & Tribute 2 Love), Astrid & The Scandals, Astrid Ana Kljun, Balans, Blaž Gracar, DJ Borja, Drago Ivanuša, Gregor Žibert, Haiku Garden, Ivo Poderžaj, Jadranka Juras, Jan Bajc, Funa, Janez Sagadin, Jure Gruden, Karmen Ponikvar, Katalena (Boštjan Gombač, Boštjan Narat, Jelena Ždrale, Polona Janežič, Robert Rebolj, Tibor Mihelič Syed, Vesna Zornik), Kiki - Letitia Pohl, LPS - Last Pizza Slice (Filip Vidušin, Zala Velenšek, Žiga Žvižej, Martin Mutec, Gašper Hlupič), Luka Flegar, Luka Stegne, Maja Keuc, Mario Batelić, Marjan Stanić, Matevž Stopar, Nina Korošec, Matevž Šalehar (Hamo & Tribute 2 Love), Mojca Zupančič, Nejc Pipp, Nejc Suban, Nik Drozg, Nina Brezar, Draksler (Marax), Nina Bulatovix, Nina Korošec, N’toko, Panda (Vlado Pirc, Samo Pirc, Andrej Pompe, Nina Bauman, Damjan Mulej, Vanja Vogrinčič), Peter Dekleva (Hamo & Tribute 2 Love), Sahareya, Sanny Al Saleh, Saso Puckovski, Saša Vipotnik – Neomi, Svetlana Makarovič, Tomaž Grom, Tomaž Zupančič, Uroš Škerl Kramberger (Hamo & Tribute 2 Love), Urška Preis, Zala Kralj, Zlatko, ZTZ Ruđera Boškovića, ŽPZ Kombinat

Ko sem pred zdaj že tremi leti svoj neobjavljen sklop esejev poimenovala Rekviem za staro damo – sem imela v mislih, stari kontinent – Evropo, njeno kulturno dediščino - ki jo je v dolgih stoletjih oblikovala človekova neustavljiva sla po raziskovanju, odkrivanju in ustvarjanju, pa tudi krvavo plačani nauki iz zagrizenih bojev za posest, prevlado, vero, in preživetje v obdobjih epidemij. Pa tudi tisto znano, nič kolikokrat izrečeno zavezo Nikoli več vojne - zaobljubo, ki je desetletja vse od zadnje velike, svetovne vojne odmevala v evropskem prostoru. Porodila se je v glavah tistih njenih voditeljev, ki so tragiko vojne občutili in se zato zavedali, da posledično opustošenje prizadene še nekaj generacij tistih, ki je niso neposredno doživeli.

Človekov um je že zdavnaj obogaten za spoznanja, da rešitve kateregakoli problema med ljudmi – v našem primeru gre za vojne razmere in kako jih končati – ni brez analize problema. Kot posamezniku nič ne pomaga, da si zatiska oči pred resnico in se slepi, se tudi ko gre za skupne probleme, ti v takem primeru samo še stopnjujejo. Tudi navijaštvo za eno ali drugo stran – v tem primeru ukrajinsko ali rusko – nič ne pomaga. Omogoča zgolj praznjenje in morebiti še projekcijo nakopičenih negativnih čustev, kar pa je svetlobna leta daleč od konstruktivnega pristopa k rešitvi. Kot se mora kirurg pred načrtovanim posegom posvetovati še z rentgenologom in anesteziologom, in še s kom, internist najprej z bolnikom in njegovimi bližnjimi osebami, večkrat pa tudi z družinskim zdravnikom, ki je bolnika pred njim dlje časa vodil, morajo tudi tisti, ki vstopajo v mirovne procese, razmišljati v slogu vzrok - posledica. Enako in nepristransko za obe strani. Bistvo vsega je razumevanje motivov in to obeh strani, vsake posebej. Brez tega, in še celo brez poslušanja argumentov z ene in druge strani, mirovnih procesov ne more biti. Vse drugo je prazno zavajanje, govoričenje o miru – kot rečemo s figo v žepu. Sovraštvo in vsa čustva in posledična ravnanja, ki so privedla k oboroženemu spopadu, in se z njim še kopičila – ves posledični bes, jeza, maščevanje morajo biti med iskanjem poti k miru porinjena na stran. Žal, druge poti ni.

Smo zreli za tako razmišljanje? Mi vsi, ki se v naših vsakdanjih življenjih še slišimo ne več, kaj šele da bi se potrudili in razumeli nagibe drug drugega?

Sploh pa, so z veščinami poslušati in razumeti opremljeni politiki, med katerimi jih je, kot se ve, največ takih s potezami narcistične osebnosti?

Kdor si je pred dnevi natančneje ogledal neverbalno in sledil verbalnemu dogajanju v Beli hiši med ukrajinsko in ameriško stranjo, ki je bilo zamišljeno kot prva stopnička k vzpostavitvi miru v Ukrajini, je lahko zaznal, da se je srečanje sfižilo že z neumestno provokativnim vprašanjem gosta Kaj je diplomacija, namenjenega ameriškemu podpredsedniku. In nato še s tezo, ki je zvenela kot žuganje ameriškemu gostitelju v slogu Vi ne razumete, a boste to razumeli, ko boste tudi sami vpleteni v vojno. Seveda se je prostor za pogovor, ki bi vodil k miru, v trenutku zožil. Nihče nikogar ni vrgel iz Ovalne sobane, a govoriti o miru s takimi stališči v ozadju je pač postalo brezpredmetno. Svoje pa je kasneje k temu doprinesla še panično-paranoidna reakcija evropskih voditeljev. Kot bi se nenadoma zavedli, da je cesar nag in da bi lahko postali tarče kritične javnosti – kolikor je te sploh še ostalo.

Prizadevanje za mir je smiselno zlasti, ker nadaljevanje vojne že zdavnaj ni več ne obrambno in ne osvobodilno. Milijoni razseljenih, vsak dan nove množice umrlih mladih ljudi, invalidnih, psihološko in psihosocialno trajno in globoko travmatiziranih oseb vseh starosti, uničeno gospodarstvo, infrastruktura, naravno okolje, visoka stopnja zadolženosti in posledična odvisnost države od »dobrotnikov«, vsa ta dejstva že zdavnaj govorijo o nesmiselnosti nadaljevanja vojne. Trmoglavo vztrajanje v tezi, da je mogoče varnost zagotoviti z več in več orožja, sploh pa obstoječa dvojna merila in neodzivnost na zločinsko početje na drugem koncu, v Gazi in to teh istih politikov, pač kažejo na tisto vrsto zaverovanosti vase, ki je že zdavnaj skregana z realnostjo, in je prav zato prevzela nevarno, samomorilsko držo.

Evropa se je kot nekdanja dolgoletna mirovnica brezglavo pustila ujeti v past sovraštva. In to tiste vrste sovraštva, ki rešitev vidi v najbolj mračnjaškem slikanju nasprotnika - in v posledični nuji po medsebojnem obračunavanju. Pravzaprav je tako stanje tudi sama pomagala zakuhati. In kar je enako hudo – vse, ki so kdaj na to opozorili, je utišala z etiketiranjem, da so rusofili in vse, ki so se zavzemali za mir, za naivneže.

Vedno obstajajo alternative med bojnimi strategijami in diplomatskimi rešitvami sporov, med bitko do zadnjega moža in prizadevanji za prekinitev sovražnosti. Evropa je svojo veliko šolo diplomacije že opravljala v času po dolgoletnih Napoleonovih vojnah na Dunajskem kongresu v letih 1814/15 - v prisotnosti treh velikih mojstrov pogovorov in diplomacije – Francoza Charlesa de Talleyranda, avstrijskega kanclerja Klemensa von Metternicha in ruskega carja Aleksandra Romanova. Tudi od tedaj spoznanja, da so na koncu vsake vojne potrebni kompromisi in da so sklenjene mirovne pogodbe po koncu dolgih in mučnih pogajanj običajno daleč od pričakovane pravičnosti. Žal.

Pa saj so take tudi dileme v naših vsakdanjih življenjih in nastalih medsebojnih zamerah in sporih. Živeti izpolnjeno svoja življenja ali jih zapraviti v večnem kuhanju jeze in nemiru? 

Novinar Grega Repovž je, na žalost, dobro predstavil, kaj se nam obeta, če ponovno zmaga Janez Janša. Ker Janez Janša grozi, da bo preobrazil državne institucije, zgradil popolnoma drugačno državo, je k temu potrebno dodati še sledeče opozorilo: to se ne bo tikalo samo nas državljanov Slovenije, pač pa tudi naših razmerij s tujino. Namreč rušenje družbenih institucij ali njihovo prehitro spreminjanje lahko povzroči njihovo moralno dezorientacijo, v kateri ljudje resnično zgubijo občutek za to, kaj je prav in kaj je narobe. Zato je določene institucionalne ureditve mogoče zagovarjati le s sklicevanjem na racionalne argumente in dejstva. Če je racionalnost izrinjena iz demokratičnega političnega diskurza, nastopi neizogiben zdrs v nespoštovanje pravil takšnih novih institucij. Takšen razvoj dogodkov tujina spremlja in posledica tega bo, da se bodo tujci izogibali stikov z našo državo. Že do sedaj se je nekajkrat zgodilo, da se nekateri tuji gospodarstveniki niso odločili za sodelovanje z nami, ker so ocenili, da so naše državne institucije prepočasne ali pa imajo zanje neobičajne zahteve.

Ob načinu političnega delovanja SDS se v bistvu postavlja problem, kako povrniti razum v politiko, gospodarstvo in naše življenje. Celo Janševo delovanje temelji na čustveni resnici. V demokraciji je to, kar verjame večina, pomembneje od tega, kar je res. Seveda ima vsak pravico do svoje resnice, nima pa pravice do svojih dejstev. Pri tem za zanikanje laži ni zadosti samo predstaviti objektivno resnico, ampak opisati je treba tudi, kako je do laži prišlo in čemu nosilcu ta laž služi, zlasti še, kako se sedanja »resnica« križa z njegovimi preteklimi stališči. Takšen pristop menda prispeva, da se objektivna resnica lažje sprejme.

Sedanja kampanja v zvezi z referendumom zaradi pokojninskih dodatkov zasluženim umetnikom se ne ujema z nekdanjim forsiranjem SDS-a, da bi v šole vpeljali učenje o domoljubju. Nočejo vedeti, da so te dodatke izplačevali tudi sami, ko so bili v vladi. Zanikajo, da je kultura tista, ki je omogočila obstoj slovenskega naroda. Za to so zlasti zaslužni Trubar s sodelavci, Anton Martin Slomšek s tiskanjem svojih literarnih prispevkov, Prešeren s svojim kulturnim krogom, Mohorjeva družba, Slovenska matica in mnogi od Bleiweisa, Jurčiča in Levstika naprej. Kultura je sodelovala pri borbi proti okupatorju in pri osamosvajanju Slovenije. In sedaj preganjajo zaslužne kulturnike. Je to domoljubje? Tisto, kar krepi ugled Slovenije v tujini, niso samo dosežki na področju športa in znanosti, temveč tudi umetnosti. Zboljšanje ugleda države se širi tudi na zboljšanje ugleda naših proizvodov in storitev. Pa še to: kako je pomembna umetnost tudi danes, nam je predstavila Olga Muha, filozofinja in kulturna analitičarka iz Ukrajine, ki je povedala, da so pred kratkim v Muzeju lepih umetnosti v Odesi postavili razstavo Nevidna sila, ki govori o nenasilnem kulturnem odporu Ukrajincev na začasno zasedenih ozemljih (Sobotna priloga Dela 22.02. 2025).