Vladarjeva učna leta

Pozdravljeni.

Denar, ravnatelji, vsebina: Kaj bo z izobraževanjem in slovensko šolo?

Z zanimanjem že vrsto let spremljam dogajanje v slovenskem šolskem prostoru. Pri tem ne morem mimo aktualnega dogajanja in z njim povezanega članka Matica Gorenca „Denar, ravnatelji, vsebina: Kaj bo z izobraževanjem in slovensko šolo?“. Slovenska šola se po korakih poskuša graditi in ustvarjati občutek vzdržnosti. V času čakanja na boljše čase, so se že prav vsi šolniki naučili dihati pod vodo, v upanju, da kaj kmalu zadihajo nad gladino, vendar se ta zdi še precej oddaljena. To, da nam primanjkuje učiteljev ni novo, kot tudi ni, da jih ne bo kar naenkrat čudežno več. Zdi se, kot da tega nismo resno jemali, ko se je že pred leti zelo očitno videlo, da gremo v to smer. Dobro vem, kako je voditi šolo, ko v državi primanjkuje več deset tisoč učiteljev, in kakšna je pot ter cena, ki jo moraš kot država in vodja vrtca ter šole v njej (pre)hoditi, da najdeš ustrezen kader. Slovenska šola še vedno pada in dna še nismo dosegli. Udarec ob tem pa zna razbiti še tako trdno strukturo.

Samomor združene Evrope

V svoji zadnji kolumni „Samomor združene Evrope“ (Mladina, 21.2.2025) se je dr. Vlado Miheljak vprašal, če sem slovenski veleposlanik pri Natu ali Natov veleposlanik v Sloveniji. Odgovor je ne eno ne drugo. Sem slovenski veleposlanik v Severnoatlantskem svetu. Kot članica zavezništva je namreč Slovenija sestavni del njegovega kolektivnega vodstva, kar v praksi pomeni, da njeno predstavništvo na sedežu Nata o prihodu novega veleposlanika samo obvesti ostale zavezniške delegacije in sekretariat po zaščiteni notranji komunikaciji. Datum in ura tega sporočila predstavlja preseanso. Eventualna vročitev poverilnic, če sploh, je zato izključno stvar diplomatske kurtoazije.

Babice na pohodu

Dejansko gre v Srbiji za Gordijski vozel, katerega razvozljavanje je nemogoče. Potrebno ga bo prerezati. In v tem je težava, saj to ne bo enostavno. Namreč trditev, da če hočemo ohraniti demokracijo, so potrebne nove volitve, žal ne drži, saj ravno volitve na obstoječ način ne bodo nič spremenile: na oblast bodo prišli drugi ugrabitelji države in za občane se ne bo veliko spremenilo. Demonstranti ne verjamejo nobeni politiki, saj je sam ustroj politike nedemokratičen, čeprav trenutno zakonit. Namreč da si neke nepomembne male skupine ljudi, ki se registrirajo kot politične stranke, monopolno in ekskluzivno lastijo dostop do oblasti, je v osnovi zgrešeno in nedemokratično. Tak sistem so izumili in ga uveljavljajo tisti, ki želijo bianko menice za ugrabitev države na »demokratičen« način. Ne pozabimo, da so vsi največji diktatorji, stari in najnovejši, prišli na oblast »demokratično« z volitvami. Legalne volitve, na katerih nastopajo le politične stranke, ki so dejansko po načinu delovanja zasebna komercialna podjetja, ne zagotavljajo demokracije, ampak le novo garnituro, ki bo imela monopol nad oblastjo. Poglejmo si lep domač primer, ko politična stranka, ki je predlagala preferenčni glas, sedaj od tega odstopa, ker trenutno ne vidi konkretnih koristi zase, bo počakala, da bo svojo podporo bolje prodala. Poniglavo, pokvarjeno, sramotno. Tudi v nasprotju z voljo volilcev na referendumu!

Stisnjeni v kot

V 7. številki Madine je bil objavljen odličen uvodnik Grega Repovža z gornjim naslovom. Z veliko večino napisanega se je mogoče strinjati, dodal pa bi nekaj svojih misli.

Kako potrošiti še več denarja za orožje?

Prvi odziv evropskih držav in institucij na ameriško odločitev o pričetku pogajanj z Rusko federacijo o končanju vojne v Ukrajini se zdi reakcionističen, potraten, uničevalen in predvsem nehuman. Odgovori, ki nam jih trenutno ponujajo politični voditelji, so krepitev oboroženih sil, izgradnja močne vojne industrije, sosedsko sovraštvo in stopnjevanje konflikta, ki lahko privede tudi do nuklearne katastrofe. Cena, ki bi jo plačali v primeru zadnje, je težko zamisljiva, v grobem pa lahko ocenimo, kam nas vodi zgolj krepko povečanje javnih izdatkov za vojno industrijo. Hipno povečanje na zahtevanih 5% BDP-ja, o katerih se je iznenada pričelo govoriti, bi v strukturi slovenskega proračuna za prihodnje leto pomenilo odhodke v višini 4,1 milijarde evrov. Celotni načrtovani odhodki v proračunu trenutno znašajo 17,1 milijarde evrov. Tako bi naša država iz trenutnih okvirov proračuna vojski namenjala skoraj četrtino oz. kar 24% vseh izdatkov. Krčenje bi terjalo visoko zadolžitev in povečanje primankljaja ali pa hujša odrekanja, kot smo jim bili priča v letih po finančni krizi. Dolgoročna zmožnost zadolževanja je precej omejena, zato bi seveda sledili rezi na odhodkovni strani proračuna. Učinki famoznega ZUJF-a – zakona o uravnoteženju javnih financ izpred 13 let, so nekajkrat manjši od zahtevanih rezov. Svetovalec za nacionalno varnost dr. Erik Kopač je mnenja, da Slovenija trenutno ni sposobna absorbirati niti dveh odstotkov, tako da takšnega povečanja na kratki rok ne gre pričakovati. Kaj pa bi takšno povečanje pomenilo na dolgi rok? Uničenje javnih storitev, od zdravstva, šolstva, elementov socialne države, manjko vlaganj v infrastrukturo, znanost, kulturo, šport, nezmožnost spodbujanja prebojnih podjetij in institucij, ključnih za demokratično družbo. Skratka, destruktiven razkroj in osiromašenje družbenih sistemov ter preoblikovanje družbe v imenu varnosti za zaslužke zasebnih orožarskih podjetij. Bi bili v tistem trenutku res bolj varni, zdravi, uspešni? Izjemne družbene razlike, ki smo jim že sedaj priča v še bolj razslojenih državah in skupnostih, kot je naša, prikazujejo tragikomiko takšne varnosti.

Kdo bi moral Italijane spomniti na njihove zločine nad Slovenci?

S fašizmom so se italijanski pritiski na pravice Slovencev ekstremno povečali, začeli pa so se že veliko prej. Fojbe - izraz, ki ga poznamo po zaslugi italijanskega spomina na konec druge svetovne vojne na Primorskem in v Furlaniji. Za nas Slovence je to ponižujoč spomin, ker ob vseh tisočih žrtev pri osvobajanju Primorske in Julijske krajine Italijani štejejo za žrtve samo neznano število Italijanov, večina civilistov, ki so jih ali naj bi jih pobila jugoslovanska vojska ali slovenski partizani. Ni znano njihovo število. Prav tako ne, koliko od njih je bilo sodelavcev fašistov in nemških sil. Ob fojbah prezirajo na tisoče padlih osvoboditeljev Trsta, neznano število žrtev nemških okupacijskih enot. Slovenski politiki vedo, kdo je osvobodil Trst nemškega jarma. Ko Italijani navajajo žrtve »jugoslovanskega komunizma« v fojbah, nikoli ne navedejo zaporedja dogodkov, ki so sledili italijanski zasedbi slovenskega in hrvaškega ozemlja po koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po prejetju »nagrade«, ki jo je Kraljevina Italija dobila z rapalsko pogodbo 1920. Nagrada je bila nekaj sto tisoč Slovencev in Hrvatov skupaj z njihovim ozemljem.

O razstavi Pokol v fojbah: komunistični zločin nad Italijani

V Italiji je 10. februar, ko je Italija leta 1947 podpisala mirovno pogodbo z zavezniškimi in pridruženimi silami, od leta 2004 uzakonjen kot dan spomina na žrtve fojb in eksodusa ter na druga kompleksna dogajanja ob njeni vzhodni meji. A fojbe so se dogajale septembra 1943 in maja 1945, eksodus Italijanov iz Jugoslaviji priključenih ozemelj je bil proces, ki je potekal več kot desetletje. Je pa 10. februar 1947 dan, ko je Italija izgubila velik del ozemlja, ki ga je dobila kot plačilo za udeležbo v veliki vojni 1914 -1918. Pogodba je bila zadnje dejanje Italije kot fašistične države in agresorke v drugi svetovni vojni, predstavniki katere so zagrešili številne vojne zločine ne samo v Jugoslaviji, ampak tudi na drugih okupiranih območjih, povzročitelji katerih niso bili nikoli kaznovani.

Annus Horibillis

25 procentov na testu matematike,
¼ zaključne ocene, ena od štirih žensk,
2025,
ena četrtina stoletja.
Poguba, optimizem, upanje, strah.
Razkol, razgradnja, razočaranje.
Prva četrtina meseca.
Koliko je četrtina od 31?
Prva ženska ta mesec.
Prvi zakon,
ponovni predsednik.
Povratnik,
zakaj premikamo uro?
Povratnik,
poldnevnik,
povprečen.
25 je četrt od 100.
Danes je 25 od 100.
Danes je 2025 od 2100.
Danes je četrtina.
Polnih je le četrt stanovanj v Schellenburgu.
Vsaka četrta ženska laže.
Vsak četrti ne more,
vsaka četrta nima izbire.
Nihče več nima štirih otrok, ker mu ne znese.
Ne znese ali nima želje, pripeljat otroka na tak svet.
Vsaka četrta.
Kaj pa želja po izobrazbi, po službi, po karieri.
Deklica, dijakinja, družina, danes, danes, danes.
Kaj pa moški? Kaj je z moškimi?
Xx, xy, xyz os. Imaginarna os, imaginarna števila,
imaginarni magični svet. 

Pismo dijakov Doma Ivana Cankarja

Spoštovani!

Ne v našem imenu!

Prebivalke in prebivalci Ljubljane podpiramo množične državljanske proteste v Srbiji, ki jih vodijo študenti in študentke. Protesti kažejo njihovo odločenost vztrajati pri odgovornosti verige sodelujočih pri ohranjanju režima, ki s svojim netransparentnim delovanjem povzroča hude posledice za življenje ljudi. Mirni protesti so izraz volje ljudi, ki izvršujejo demokracijo. Oblast, ki meni, da lahko proteste ignorira, pri delovanju pa vztraja pri svojem, ne razume niti protestov niti demokracije.

Razkroj jedrske energetike

Predsednik Vlade RS in nekdanji predsednik GEN-I dr. Robert Golob (dr. Golob) je ob obisku v Krškem 16. 6. 2023 v kontekstu ambicioznega jedrskega scenarija iz Dolgoročne podnebne strategije Slovenije do leta 2050 (ReDPS50 DZ, 13. 7. 2021) poudaril, da »imamo ogromno znanja na področju jedrske tehnologije, ki ga moramo izkoristiti pri gradnji bloka JEK2«. Izpostavil je »Pri tem smo usklajeni z GEN energijo, saj je ključno, da delamo skupaj« in s tem skrb države za »jedrskost« in njeno »alokacijo« zožil v prid izključno projekta JEK2 družbe GEN energija d.o.o. (GEN), ki dolgoročno blokira ostale fizične in fiskusne družbene jedrske potenciale. Ob tem je minister mag. Bojan Kumer napovedal svojo iluzijo, da se nadgrajeni Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN 2024) ne bo »omejil samo na drugi blok, ampak bo država dopuščala tudi širšo rabo jedrske energije«. Dr. Golob je omenil tudi možnost sprejetja posebnega zakona za JEK2 »za poenostavitev in pospešitev administrativnih postopkov«. Ob tem je, sklicujoč se na Strategijo prostorskega razvoja Slovenije 2050, »ki jo bo potrdil še državni zbor« (ReSPR50 DZ, 28. 6. 2023), izpostavil neresnico, da »s strategijo prvič po letu 2004 vpeljujemo možnost, da se objekt, kot je JEK2, lahko umesti v prostor«, kajti JEK2 v strategiji ni najti ne lokacijsko ne kapacitativno. Minister Uroš Brežan pa je pridal, da strategija »opredeljuje nadaljevanje rabe jedrske energije z možnostjo uvrstitve drugega bloka« in da bo to »ena od podlag za nadaljevanje postopkov«.

Mi vemo

Vse je jasno: Palestince iz Gaze je potrebno izseliti v sosednje arabske države! Od vsega začetka je jasno, da je potrebno Izraelcem zagotoviti večji, veliko večji obseg države. Ali ni to spet oblika zahteve za Lebensraum? Kdo ga je že nekoč izvajal?

Porušeni simbol antifašizma

Največji uspeh hudiča je, da je mnoge prepričal, da hudič ne obstaja. Največji uspeh nacizma je, da je prepričal EU parlament, da je enak komunizmu. Vsi dobesedno pozabljajo, da naj bi EU demokracija zrasla na antifašistični, antinacistični ideologiji. Vsi pozabljajo, da je bil komunizem kot ideologija največji nasprotnik nacizma in fašizma. Koliko je bilo zmot in zmede v javni razpravi, ker je Evropski parlament izenačil nacistične simbole s srpom in kladivom in stvar je v javnosti minila precej mirno. EU desnica je iz tega izšla kot zmagovalka, pomagala ji je tudi leva sredina, ki se se zdaj strinja s to izenačitvijo. Res je, da sta obe ideologiji pripeljali do diktatur, vendar obstaja velika razlika med obema ideologijama. Nekorektno, oziroma nemogoče je enačiti nacizem s komunizmom. Na eni strani imamo ideologijo večvrednosti močne rase in s tem prevlade močne rase. Spomnimo se, da so nacisti ubijali hendikepirane, masakrirali niso le Jude, ampak vse, ki niso ustrezali opisu arijske rase, med njimi Slovane, da temnopoltih ne omenjam. Pa tudi šibke ljudi, bilo je dovolj, da je nekdo bil bolan, da za nacista potem ni imel nobene pravice do življenja. Komunizem pa je bil utopija, skoraj evangeličanska utopija, družba brez razredov in elit, družba, kjer vlada socialna pravičnost, kjer je vsakemu dano po njegovih potrebah in takrat sta bila srp in kladivo simbol zatiranih ljudstev in bojev za osvoboditev ljudstev proti kolonializmu. Toda ta evropski parlament je ignorant, ker teh dejstev ne pozna ali noče poznati. Zaskrbljujoče je, da v tej javni razpravi ni odziva inteligence in kar je najhuje, ni odziva sredinske in leve inteligence. Vsi so tiho. Celo najbolj znani ’’komunist’’ Slavoj Žižek.

Prehrana starostnikov

Informacija o prodaji domov za starejše tujcem seveda ni novica, kot ni novica, da je lokalna kuhinja v teh domovih okrnjena, saj se hrano kuha na drugi lokaciji. To je neprimerno in po mojem mnenju celo žaljivo do ljudi, čeprav ne protestirajo. Dobro vemo kako je s starejšimi. Hitro se prilagodijo, nočejo biti v breme, so skromni, tihi in vse prenesejo. Nekateri pa vseeno pravijo, da so jih močno ponižali, saj niti toliko niso več vredni, da bi imeli svojo kuhinjo. Hrana se pripravlja dislocirano, k njim pride z drugega konca države, skuhana, kot je pač skuhana, ohlajena in spet pogreta. Lastniki to, po vsej verjetnosti, ne smatrajo za pomembno, saj jim je bolj pomemben zaslužek kot dobrobit starejših, pa še kuharic ni potrebno plačevati. Sploh, kako neki nekomu pade na misel, da proda dom z ljudmi vred? So tudi starejši ljudje postali tržno blago in zakaj se tujcu splača, nam pa ne? Kako je s plačami zaposlenih, so morda evropske, če delajo pri tujcu? Vprašljivo je tudi, kako je z ostalo hrano, ki jo pripravljajo ljudem … zajtrk, malice, večerja … kje jo pripravljajo, jo tudi vozijo na desetine kilometrov okrog? Hrana/kosila naj bi bila do regeneracije na hladnem in se pred jedjo pogrela. Upati je, da so vsaj temperature prave in da ni mikrobiološko nevarna.

Ne more se dobro končati

V uvodniku Mladine z naslovom »Ne more se dobro končati« Grega Repovž ugotavlja, da je čas za sprejetje davka na nepremičnine. Velike“ inovacije“ pri davkih pri modrih vladah niso ravno zaželene, ker večkrat ne prinesejo želenih učinkov, če res niso zelo dobro premišljene. In, če smo pred leti slišali, da se veljavni davek na premoženje in NUSZ ne moreta izboljšati, nadgraditi, ker nimamo ustreznih evidenc ali za novi davek rabimo še več znanja kot za reformo obstoječih?

Razprava o zmedenem zakonu

Ne, nisem (še) prebrala novega medijskega zakona, ki ga je vlada potrdila zadnji dan lanskega leta kar na dopisni seji, potem pa so, kakšni »ničvredneži«, odhiteli na »sarme in tatarca«. Pa tudi če bi ga prebrala, ali bi kar čez noč postala ekspert za medijsko problematiko, kot si to mnogi zase domišljajo? Saj ne bi znala oceniti, kaj prinaša dobrega niti kakšne so njegove pomanjkljivosti. Nekateri »naprednejši« si pomagajo z instant odgovori umetne inteligence. Morda se ne zavedajo njene omejenosti, da odgovarja pravzaprav to, kar od nje pričakujejo in želijo slišati. Spet drugi, recimo kakšen »žlahtni konzervativec«, jo namerno zlorabljajo kot dodatek za manipulacijo državljanov, kar je ob njihovih obstoječih gomilah laži, sovraštva in strašenja že del današnje »normalnosti«. Ali pa širijo peticije a la Zala Klopčič, slonečih na lažeh o tem, kaj vse bo doletelo vplivneže. A bi jih doletele samo posamezne določbe in globe, če bi jih kršili. Nič ni posebno novega (prepoved spodbujanja nasilja ali sovraštva in ščuvanja k storitvi terorističnih kaznivih dejanj, o zaščiti otrok ter oglaševanju, sponzoriranju in promocijskem umeščanju izdelkov).

Sami proti vsem?

V Mladini sem prebral članek, ki je bil objavljen 17.1.2025 z naslovom » Fizični obračun med učiteljico in učencem, Sami proti vsem? V članku novinar Peter Petrovčič piše o dogodku, ki se je zgodil v ponedeljek, 16. decembra, na Osnovni šoli Mirana Jarca v Črnomlju. Po besedah Saše Šabič, mame desetletnega tretješolca, naj bi učiteljica po tem, ko mu je odvzela elektronsko cigareto, otroka vrgla ob tla in ga brcala. Desetletni tretješolec se je po dogodku oglasil pri ravnatelju, njegova mama pa je dogodek prijavila policiji in jim pokazala zdravniško dokazilo.

Veliki pok

Poleg velikega poka bodo ZDA nadaljevale s političnim geslom »Amerika first«, ki ga je sicer že v prvem mandatu proklamiral Donald Trump, čeprav to izvajajo že od konca druge svetovne vojne po vsem svetu. Po nastopu novega mandata je pa potrebno vsebino rekla razširiti, poglobiti.

Rekviem za tržnico

Odziv podžupana MOL, doc. Roka Žnidaršiča, na mnenje Janeza Suhadolca o gradnji garaže pod ljubljansko tržnico presega komentiranje Suhadolčevih stališč. Presega tudi objektivno stvarnost »celostne strategije ... Koželjeve vizije 2007-2025«. Kljub nedvomno pozitivni vlogi Janeza Koželja v prenavljanju mesta, ne razumemo prekipevajočega laskanja predhodniku. Laskanje s piedestala brezprizivne apologije ni argument proti Suhadolcu. V razvoju mesta se vse ne sveti kot suho zlato. Tudi z zagovorom garaže pod tržnico kot delom »celostne strategije« podžupan pretirava. Smo pri temeljnem vprašanju: zakaj kljub plebiscitarnemu odporu meščanov na vse pretege vsiljevati izvedbo? Kaj bi se usodnega zgodilo, če bi projekt odložili za določen čas? Vsiljuje se domneva, da je bolj kot stvarna potreba po prenovi tržnice pomemben vtis o izjemnih presežkih strategije. Med njimi je prezrl nekaj problematičnih. Zasluge številnih »babic« so sicer porazdeljene, odgovornost pa vendarle nosi mestni urbanist; na primer prevzem posiljene gradnje nove Ilirije na napačni lokaciji, potek tovornega transporta po železniški trasi skozi mestno jedro, protihrupna ograja prereže vizure v Tivoli, blamaža s »Plečečnikovim« stadionom, vsiljeni program investitorja projekta Emonika. Ne nazadnje tudi nezadržna turistifikacija mesta - celo s prehajanjem stavbnega fonda v hotelsko - apartmajsko - airb&b rabo. Za mestno upravo je to dosežek v vitalizaciji mesta, iskalcem stanovanj pa bistveno omejuje možnosti. Oskrbne dejavnosti prilagaja tujim trendom, ne domačinom. In gentrifikacija; mestna uprava jo razume kot naraven proces preobrazbe mesta, je pa vse prej kot to. Gentrifikacija ruši socialno »mreženje« v skupnost. Prebivalcem ni vseeno, ali živimo v sosedstvih znancev ali z vsak dan drugimi tujci v najetih stanovanjih. Agresivno trženje javnega prostora slabi lokalno identiteto. V centru se nam dogaja odtujevanje mesta. Naj omenim članek kolumnista Mihe Blažiča v lanski Mladini št. 45 z naslovom Ljubljana in Trst. V primerjavi je Trst »multikulturno mesto, ki je ohranilo lokalno samosvojost«. Ljubljana pa jo z ekscesnim oglaševanjem, s trženjem tudi prestižnega javnega prostora, odnese s kapitalu servilnim mestom, ki jo oblikuje po svoji podobi.

Rekviem za tržnico?

Pozitivno presenečena sem prebrala javno pismo arhitekta, prof. Janeza Suhadolca, ki opisuje primerjave mestnih ureditev tržnih prostorov v nekaterih znamenitih mestih, pa tudi sicer odnos do nepremične kulturne dediščine, njenega uničenja ali ohranjanja. Posebej ga je zmotilo spreminjanje Kongresnega trga z izgradnjo garažne hiše pod njim, in z ureditvijo odprtega prostora nad njo, po vzoru, modelu in načrtu znamenitega arhitekta Plečnika, ki si je sicer s svojimi zamislimi in realizacijami prislužil nominacijo za vpis na seznam UNESCO zaščite. Ta sicer pod strogimi pogoji ščiti obstoječe ureditve nepremične dediščine, ki morajo biti dovolj dobro ohranjene in vzdrževane v ustreznih vsebinah in v duhu osnovne idejne ureditve, s primernim programom nadaljnje rabe. Primer Kongresnega trga je z obsežno novogradnjo pod njim gradbeno tehnično gledano sedaj kvečjemu samo na novo zgrajena replika podobe zunanjega izgleda originala. Vendar »replika« samo zgornjega nivoja pojavnosti, ne pa arhitekturnega objekta v svoji izvirni originalni pojavnosti (funkciji in podobi). Zgovoren primer je Plečnikov stadion, ki ga strokovna skupina za nominacijo za UNESCO zaščito ni uvrstila med zbrana Plečnikova dela prav zato, ker je neprimerno vzdrževan, predvsem pa zaradi dejstva, da je njegova pričakovana preobrazba glede na s strani Plečnika načrtovano pomenila preveliko odstopanje od osnovnega mojstrovega projekta in njegove realizacije. Okoli njega in pod njim so bile namreč načrtovane nove etaže za podzemni novi program, vse skupaj s streho v obliki ravnega platoja, opremljeno s športno površino za rabo stadiona, in dvignjeno nad sedanjo terensko ureditev za par metrov (!?), ter s celo skupino novih nadzemnih stavb v okolici.

Kako Levico ohraniti v parlamentu?

V prispevku Kako Levico ohraniti v parlamentu? smo napačno zapisali, da so na vladi z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja »ta strošek v obliki obveznega prispevka prenesli na delodajalce«. S 1. januarjem 2024 je dopolnilno zdravstveno zavarovanje res nadomestil obvezni zdravstveni prispevek v višini 35 evrov, ki se namesto v žepe privatnih zavarovalnic zdaj steka v javno zdravstveno blagajno, vendar tega delodajalci vsak mesec odtegnejo od bruto plače zaposlenih. Za nenameren spodrsljaj se opravičujemo. 

Obrazi prihodnosti

Novi ameriški predsednik je obljubil hitro končanje vojne v Ukrajini. Zdi se, da je ta obljuba predvsem odraz želje po zmanjšanju ameriških izdatkov za to vojno. Ker je dosežen njihov glavni strateški cilj, to je ekonomska oslabitev Rusije, Ukrajine in Evrope, podražitev in povečanje konkurenčnosti ameriških energentov, razcvet vojne industrije, povečanje vojnih izdatkov in utrditev Nata, postaja njihovo nadaljnje angažiranje in zapravljanje denarja za ukrajinsko vojno nepotrebno. Verjetno pa v ZDA ne bodo imeli nič proti temu, da se z ohranjanjem sovražnosti do Rusije, poleg Ukrajine in Rusije, še naprej ukvarja EU, ki s tem slabi svojo ekonomsko moč in tudi konkurenčno sposobnost nasproti ZDA. Kljub temu, da je EU s to vojno, poleg neposrednih udeleženk, najbolj prizadeta, ni doslej zmogla še nobene resne iniciative za končanje vojne. Skrajni čas je, da se začne zavedati, kako velikega strateškega pomena je za njo ne samo uveljavitev miru, ampak vsestransko ekonomsko sodelovanje s surovinsko bogato Rusijo.

Rekviem za Tržnico?

Projekt prenove Centralne Tržnice je del celostne strategije prenove Plečnikove Ljubljane v Koželjevi viziji 2007 – 2025. Njen rezultat je največja mednarodna nagrada, priznanje zaslužnemu profesorju Univerze v Ljubljani za njegov celosten pristop k prenovi mesta po Plečnikovih načelih, uvrstitev na Unescov seznam. Seveda si za to nominacijo in uvrstitev mnogi lastijo zasluge, vendar se je treba vprašati, kaj je tisto, kar je vpisano na ta seznam.

Intervju: Nataša Pirc Musar, predsednica republike

Po desetletju mlačnjaškega pahorjanstva smo dobili polnokrvno predsednico republike, ki zna o vsem povedati tudi svoje mnenje. Že zato, pa tudi za mnoge čisto človeške geste, smo ji državljani lahko hvaležni.

Rekviem za Tržnico?

Najbrž je že marsikateremu nervoznemu rimskemu planerju in urbanistu prišlo na misel, da bi pod Forumom Romanumom uredili večetažno velikansko garažo. Po končanih delih bi na vrhu nove garažne hiše spet razpostavili vse tako kot je bilo: od Trajanovega stebra do posameznih kamnov in kamenčkov na tem zgodovinskem prizorišču. Zagovorniki takega podviga bi poudarjali funkcionalnost takega objekta, urbi et orbi bi dopovedovali, kakšen blagodat bi bile garaže pod Forumom za rimske prometne zagate. Vneto bi ven in ven pripominjali, da bi bil

Pamflet

Spoštovani, glede pisanja dr. Bernarda Nežmaha v kolumni Mladine z dne 27.12.2024 z naslovom Varuha naših zakonov, v kateri avtor med drugim zapiše, da se predsednik Vrhovnega sodišča ni odzval na eklatantne kršitve postave, zaradi objektivne seznanjenosti bralcev podajamo naslednje pojasnilo glede vloge Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi: Vrhovno sodišče je v tej zadevi do sedaj odločalo le o predlogu za dopustitev revizije zoper začasno odredbo (glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo), o kateri v skladu z zakonodajo in uveljavljeno sodno prakso ne more vsebinsko odločati, zato je predlog zavrglo. Vrhovno sodišče tako ne more dajati pojasnil, saj je postopek še vedno „odprt“. Vsakršno pojasnjevanje ali opredeljevanje do zadev, ki bi jih Vrhovno sodišče lahko v prihodnosti obravnavalo, bi bilo neprimerno tako z vidika neodvisnosti sodišč kot z vidika nepristranskosti pri odločanju, kar je eden od temeljev sodniškega dela.

Reči bobu bob!

Nedavni masaker v Magdeburgu odpira vrsto vprašanj. Med drugim, zakaj se večina mainstream medijev, tako kot tolikokrat doslej spreneveda, ne iščoč pravih razlogov za ta nerazumen zločin, storjen v slepem ideološkem besu. Dobršen del »leve« politike pa si (kako značilno!), še kar strelja v koleno s tem, ko se zateka k t.i. politični korektnosti. In spet (kolikokrat že!) umanjka razločevanje vzroka od posledice, zato ker politični odločevalci nočejo reči bobu bob. Ali je potrebno  sploh še kaj dodati, če vemo, da je storilec zapriseženi pristaš skrajno desne stranke AfD in da je izrazito sovražen do islama?

Mislijo resno

Janša misli resno, da bo spet prišel na oblast. Računa, da smo že pozabili, kaj vse je počel v prejšnjih vladah, zlasti med covidom, računa na svojo nedotakljivost, čeprav bi mu morali že zdavnaj, njemu in SDS, postaviti meje. Zdaj javno, agresivno in glasno grozijo in mislijo resno z napovedovanjem pohoda po institucijah. Bo to spet ostalo brez vsakih posledic? Žalostno je dvoje. Prvič, da manipulirajo z ljudmi zaradi svojih egoističnih ciljev (še toliko bolj je zavržno, če ljudje zaradi razvnetih čustev ali drugih vzrokov niso sposobni tega zaznati), in drugič, da jim mnogi – čeprav imamo vsi razum in (zdrave osebnosti) tudi moralni kompas ali vsaj dekalog, ki kaže prav/napačno – spet zaradi lastnih razlogov zvesto sledijo.

Franšizna država

V decembru sta v slovenski javnosti bili objavljeni dve izjavi oz. trditvi. Prva je bila trditev generalnega sekretarja NATA g. Rutteja, da se bo potrebno odločiti, da naj bi del sredstev, ki jih države porabijo za socialne in zdravstvene izdatke, uporabili za oborožitvene namene. Druga pa je novica, da naj bi bila dinamika koriščenja sredstev iz Načrta za okrevanje in odpornost povezana z našo hitrostjo pri pripravi in sprejemu pokojninske reforme. Ni dvoma, da lahko Nato sprejema standarde potrebnih finančnih sredstev (za potrebe obrambne sposobnosti celotne zveze). Ni dvoma, da ima EU tudi dopolnjujočo pristojnost. Vendar pa gre na področju zdravstva in sociale za področja, ki so še vedno v pristojnosti držav članic.