Res je koristno nekoliko bližje pogledati, kakšno vrednost imajo izjave posameznih politikov, koliko so v skladu z resnico in dejstvi ter kaj dejansko stoji za temi izjavami. Meni so v oči padli strumni nastopi novega predsednika NSi Jerneja Vrtovca. Kar nekajkrat je pozival sedanjo vlado, da naj nemudoma odstopi, ne da bi navedel tehtne razloge. Zato je možno sklepati, da je to samo zato, ker si on želi čim preje ponovno postati minister za infrastrukturo, ker je takrat kot Božiček hodil po občinah in delil sredstva za izgradnjo cestnih krožišč, namesto da bi začel kakšen za cestni promet in izboljšanje naravnega okolja pomemben projekt.

Kot član odbora za finance Državnega zbora naj bi vedel, kdo dobiva denar iz državnega proračuna, pa je kljub temu na TVS trdil, zaradi nestrpnosti do civilne družbe, da Institut 8. marec Nike Kovač dobiva velika sredstva iz proračuna, čeprav ne dobi niti evra. Ne vem, ali sedi na odboru za finance zato, da bi sodeloval pri skrbi za čim bolj smotrno porabo javnih sredstev. Če ne ve, katere in koliko so posamezne organizacije civilne družbe financirane iz javnih sredstev, dvomim, da s svojimi aktivnostmi v odboru prispeva k smotrni porabi javnih sredstev. Zato lahko sklepam, da tudi ta čas uporablja samo za izmišljanje, kako bi čim bolj očrnil stanje v Sloveniji med sedanjo vlado. 

Jernej Vrtovec, kadar hoče narediti zlasti močen vtis na poslušalce, govori o razvojni koaliciji. Ker me je zanimalo, kaj pod tem razumeva, sem pobrskal po spletni strani NSi in našel sledeči program dela Jerneja Vrtovca za prvih 100 dni, seveda razvojne vlade. Ena ključnih prioritet prihodnje vlade bi bila, da se v prvih 100 dneh normalizira stanje v Sloveniji, zagotovi stabilnost in znižajo obdavčitve, da bodo ljudje imeli višje plače ter podjetniki in obrtniki boljše pogoje dela ter da najdejo rešitev za dostopna stanovanja.

Kaj pomeni normalizirati stanje v Sloveniji in zagotoviti stabilno stanje? Ali to pomeni odpraviti vse, kar je naredila sedanja vlada? Ali to pomeni razviti novo republiko po zamisli Janeza Janše? V vsakem primeru to ne bi bil razvoj naprej, ampak nazaj in s tem ustvarjanje nestabilnosti v Sloveniji. To za večino Slovencev ne bi bilo sprejemljivo. Uprli bi se, saj smo že med zadnjo Janševo vlado dokazali, da nismo telički, ki jih je brez težav možno peljati v klavnico.

Znižanje davkov na plače je všečna zamisel. Toda o tem so razmišljale že pretekle vlade in nobeni do sedaj ni uspelo najti nadomestnih virov, ki bi zagotavljali financiranje socialne države. To je še en dokaz, da so Jerneju Vrtovcu pomembnejše demagoške neuresničljive obljube, kot pa soočenje z dejanskimi možnostmi. Zanimiva je naloga razvojne vlade, da takoj na začetku najde rešitev za bolj dostopna stanovanja. Pa ja ne mislijo nadaljevati s politiko izgradnje stanovanj, ki jo je začela sedanja vlada?

Jernej Vrtovec, enako kot Janez Janša in Anže Logar misli, da ni primerno, da v času pred volitvami potekajo volitve nekaterih državnih funkcionarjev. Pri tem so pozabili, da poteka kadrovanje za te funkcionarje že dolgo časa in so te volitve samo zaključek tega procesa. Sami niso pokazali te občutljivosti, ko ob izteku njihove zadnje vlade niso upoštevali stališča prihajajoče vlade, da ne bodo kupili osemkolesnikov, za katere je bila pripravljena pogodba in prosili, da je Matej Tonin ne podpiše, pa jo je kljub temu podpisal. Tako je morala sedanja vlada zaradi odpovedi te pogodbe plačati kar nekaj milijonov evrov.

Jernej Vrtovec tudi obljublja, da bo povrnil zaupanje v institucije pravne države. Kot prvi korak v tem prizadevanju je, da se NSi izogiba izročiti dokumente Komisiji za raziskavo nezakonitega financiranja političnih strank. Komisija je morala to zahtevo uveljavljati preko sodišča. Do oddaje tega prispevka ni bilo znano, če so spoštovali sklep sodišča. Pa še kaj bi se našlo. Skratka, politične in druge vrednote ter spoštovanje dejstev pričakuje Vrtovec samo od drugih. 

V članku »Dragi in nepotrebni« z dne 30. 1. 2026 je novinar Matic Gorenc napačno navedel, da so v mreži Zdravstvenega doma Ljubljana tudi zdravniki koncesionarji. Pojasnjujemo, da koncesionarji niso del mreže Zdravstvenega doma Ljubljana. Delujejo samostojno in neodvisno od Zdravstvenega doma Ljubljana.

Lep pozdrav.

Kot smo se leta 2022 odločili za mir, imamo zdaj ponovno priložnost, da sodelujemo in odločamo, da nam zaradi nesodelovanja dobrih ne bodo vladali slabši ljudje. Sprehodite se do volišča, izkoristite svojo pravico do izbire in odločanja, da ne boste potem štiri leta obžalovali, da niste narisali tistega krogca. Bodite jeziček na tehtnici! Leta 2022 smo zmogli in zmoremo tudi marca 2026. Kot je rekel filozof Edmund Burke, je za zmago zla potrebno le, da ljudje ne ukrepajo. Kje je tisti »nikoli več«, ki ga je človeštvo obljubljalo, zanj upalo in vanj verjelo po drugi svetovni vojni? Žal se to nikoli ni uresničilo. In prihaja še huje. Po svetu in pri nas.

Dolžni smo najti rešitev za prihodnost, zato progresivne leve stranke, na vas je, da strnete vrste. Ne dopustite več političnega ustrahovanja, manipulacij, groženj, brezumnega sovraštva, laži in maščevanja. Dajte, združite moči, veliko skupnega imate, samo skupaj ste močni. Povežite se, pokažite zrelost, presezite svoj ego, sprejmite odgovornost, izkoristite priložnost. Ohranite nam mir, svobodo govora in kulturo obnašanja. Ohranite nam človekove pravice, dostopno zdravstvo, kvalitetno šolstvo, socialno varnost in pravičnost. Ohranite odgovoren odnos do okolja, samostojnost medijev in civilne družbe, pravico do drugačnosti, uresničite mladim sanje o lastnem domu. Ohranite nam smeh, svobodo brez ograj, brez grozljivih robokopov, brez četic, oboroženih z brzostrelkami, brez solzivca, brez fašizma, nacizma in janšizma, ohranite nam demokracijo! 

V zadnjem času smo priča številnim polemikam o minimalni plači, od tega, da bi povišanje uničilo gospodarstvo, do dostojanstva tistih z najnižjimi prihodki. Torej minimalna plača, pojem, ki je star toliko kot civilizacija. To je večna dilema lastnikov zemlje in podjetnikov: koliko najmanj plačati delavce ali pustiti kmetom pridelka, da bodo ostali še uporabni. To je problem, ki je star toliko kot ekonomija – proizvajati čim ceneje in prodajati čim dražje.

Zgodnji kapitalizem pa te dileme niti ni imel, saj je bil izčrpan delavec lahko zamenljiv. Zato se je takrat pojavilo delavsko gibanje in sindikati. V krvavem boju so si priborili pravico do minimalnega plačila in druge delavske pravice. In ta boj traja do današnjega dne, ko je del tega boja prevzela nase socialna država, kjer jo imajo. Danes še posebej, ko je postal glavni cilj lastnikov podjetij donos in delitev dobička.

Izvirni greh pa je star toliko kot samo minimalno plačilo. Ko občudujemo tehnični napredek in množično proizvodnjo poceni dobrin, slavimo uspešna podjetja in podjetnike, se ne vprašamo, ali bi te svoje uspehe lahko dosegali brez podplačanih delavcev. To se je pokazalo kot še kako resnično pri našem prehodu iz socializma v kapitalizem. Pogosto so bili hvaljeni in celo nagrajevani podjetniki, katerih delavci so lahko shajali samo s pomočjo Karitasa in Rdečega križa. Imeli smo celo primere suženjskega dela.

Pogled na podjetništvo bi morali obrniti za stoosemdeset stopinj. Podjetnik, ki noče ali ne zmore najnižje plačanemu delavcu zagotoviti plače, s katero bi ta lahko preživel sebe in vsaj še enega otroka, bi moral veljati za neuspešnega. Če bi se tak, obrnjeni pogled na minimalno plačilo uveljavil, bi sčasoma, po mojem prepričanju, odpravili problem minimalne plače.

Seveda, uspešnost podjetja je odvisna tudi od objektivnih okoliščin, od stanja na trgu, energetiki, surovinah, carinah, ko podjetje ne zmore zagotavljati primernih plač. V takih, kriznih primerih, bi pač priskočila na pomoč država, ki bi skupaj s podjetjem in sindikati iskala rešitev, da se čim prej povrne regularno stanje. Podjetje, ki v normalnih okoliščinah zaposlenih ne plačuje primerno, pa bi moralo veljati za neuspešno. 

Spoštovani minister Luka Mesec !

Javnost se je z zanimanjem intenzivno odzvala na predlog o dvigu minimalne plače na 1000 € neto. Utemeljen na življenjskih stroških je razumen in človeško simpatičen za vse, ki s svojim predanim delom ne dosegajo tega praga. Še hujše bodo posledice, saj se bo to podcenjeno delo nadaljevalo vse do odmere pokojnine, ki bo še bolj mizerna, četudi se bo družbeni proizvod zaradi dobičkov na račun nizkih plač povečeval.

Ja, delodajalci v socialnem partnerstvu vpijejo o posledicah za usodo naroda, ki ga izkoriščajo z nizkimi plačili delavcev, ne pa z visokimi stroški zase.

Uvodoma bi se minister lahko vprašal, kako si lahko »delodajalci« lastijo ta naziv, saj dela ne dajejo, ampak ga kupujejo. Nosilci dela, ki ga poceni prodajajo, so vendar delavci. Delodajalci so le zaposlovalci, neposredni ali najeti poslovodje, katerih motiv je večanje osebnega oz. lastnikovega premoženja tudi na račun nizkih plačil za delo.

A na to smo se privadili. Vsak dan bolj nam to dokazuje ameriški monarh, ki ga ne vodi nič drugega kot pohlep po tuji lasti.

Sprašujem ministra, zakaj se izpostavlja za minimalno plačo, ki je praviloma utemeljena z ustvarjenim delom? Zakaj raje ne predlaga omejitev maksimalne plače, na primer kot mnogokratnik minimalne plače. Teh precenjenih plač je bistveno manj, imajo pa mnogo večji učinek na dobiček.

V preteklosti se je družba in gospodarstvo uspešno razvijalo pri razponih, ko maksimalne plače niso presegale tri do petkratnika minimalnih plač. Pa so si takrat tako delavci, kot mladi lahko privoščili reševanje svojih stanovanjskih potreb, investirali v gospodarsko in javno infrastrukturo, se izobraževali in bili deležni brezplačnega javnega zdravstva.

Verjamem, da bi odgovorni podjetniki (kupci delavne sile) tak predlog lažje sprejeli, saj bi jim tako ostalo več dobička za investiranje in stabilni razvoj.

Ja minister, zakaj ne predlagaš maksimalne plače?

S spoštovanjem.

Vedno berem pamflete doktor Bernarda in vedno znova ugotavljam, da je velik poznavalec vseh zgodovinskih dogodkov, ki jih navaja takrat, ko koristijo njegovim manipulacijam.

Daje prednost senzacijam pred natančnostjo: šokantni naslovi so pomembnejši od dejstev. Uporablja prenapihovanje in pretiravanje: dogodke predstavi bolj spektakularno, kot so v resnici. Uporablja tendenciozen, včasih zavajajoč jezik, da bi vzbudil močna čustva (strah, jezo, moralno paniko).

Ima videz novinarstva, v resnici pa gre za zabavno – propagandno vsebino: glavni cilj je pritegniti čim večjo publiko, ne pa informirati javnosti.

Vse te »kvalitete« se vedno znajdejo v njegovih kolumnah. V kolumni mrgoli nesmiselnih misli, kot na primer ta citat: »… Pozivanje k enotnosti je vodja Svobode povzel sicer po nedemokratični vladavini Tita, ki je širila maksimo – bratstvo in enotnost, v imenu katere je njegov režim prepovedoval svobodo govora, politične polemike in sploh politično demokracijo …« Hm, na isti način bi lahko izpeljali, da je Ursula von der Leyen oboževalka Tita, ker neprestano poziva k enotnosti in prepoveduje svobodo govora vsem tistim, ki želijo pojasnila v vezi Pfizerjem, in tistim, ki pojasnjujejo resnične vzroke vojne v Ukrajini (npr. Jacques Baud).

Dvojni standard doktor Bernarda se kaže tudi v tem, da tu hvali Dražgoše, v svojih kolumnah pa jih je vedno napadal.

Golobovo povabilo strankam primerja z delovanjem OF. Malo ima prav. Danes se je treba organizirano zoperstaviti desnemu populizmu in pohodu Janše na Ljubljano. Če bi bil jaz Bernard, bi ta pohod primerjal z Mussolinijevim pohodom na Rim. Smešen je njegov sklep, da mu je dogodek »skazil« vodja Resnice. Se pravi, če bi vodja Resnice sprejel povabilo, bi bil ta sestanek veličasten?

Doktor Bernard skuša očrniti Vesno in zraven še Levico. Ne dopušča možnosti, da se Vesna ne strinja s sežigalnico, se pa strinja z večino usmeritev Svobode. Dr. Bernard ne dopušča drugega kot strankarski režim, kot ga izvaja Janša – brezpogojno podporo vsega.

Po drugi strani, ali Janša ni storil enako in pozval desne stranke na sestanek? Se je zgledoval po OF? Hm, morda pa se je, ker izhaja iz kumrovške partijske šole.

Ko doktor Bernard kritizira Jankovića, obenem kritizira tudi Prebiliča. Kritika Goloba, Jankovića in Prebiliča ni problem – problem je način, kako Nežmah zlorablja spomin na žrtve za svojo kritiko in kako svoje retorične trike (insinuacije, pretiravanja) prikriva tako, da besedilu daje videz resne analize.

Kar se tiče širjenja podjetij: ali doktor Bernard ne verjame v kapitalizem? Morda bi v tem primeru uveljavili plansko gospodarstvo?

Nežmah ne piše zgodovinske analize ali politične kritike. Piše pamflet: namesto da bi razumel kompleksnost, si izbira tarče, jih karikira in zbija v čustveno orožje. In to dela z nesprejemljivo ceno: trivializacijo resničnega trpljenja in spomina na žrtve.

Ta kolumna, kot vse kolumne, ki jih piše dr. Bernard Nežmah, je manipulacija, zavajanje in izkrivljanje. Za razliko od ostalih kolumnistov doktor Bernard premeteno označi, da so njegovi prispevki PAMFLET, ki je v bistvu namenjen javnemu razobličenju, napadanju ali širjenju določene ideologije. Je enostranski, neizprosen in želi prepričati za vsako ceno. Ključna značilnost pamfleta: ton je ostro kritičen, posmehljiv, včasih žaljiv. Namenjen je provokaciji in zbujanju čustev. Je propaganda z namenom prepričevanja. Reagira na točno določen dogodek, osebo, skupino ali politiko. Vse njegove kolumne bi morale biti ob pamfletu ’’opremljene’’ z asteriskom, ki bi na koncu pojasnil bralcem, kaj pamflet je. 

Obstaja tiha pogodba, ki jo sklenemo, ko smo vdani prijateljstvu, lojalnosti ali stanovskemu združenju: o njihovih napakah ne govorimo na glas. Ne zato, ker jih ne bi videli, temveč zato, ker bi njihovo razkrivanje pomenilo izdajo. Dokler nas napake ne prizadenejo osebno, molčimo. Ko pa postanemo njihova žrtev, se zvestoba nenadoma spremeni v razočaranje, molk pa v ogorčenje.

Zdi se, da je Evropska unija dolga leta ravnala enako.

EU je pogosto brez resnega notranjega dvoma stala ob strani Združenim državam Amerike. Ne le v času “liberalnih” administracij, temveč tudi takrat, ko je Bela hiša poosebljala vse tisto, čemur naj bi se Evropa vrednostno upirala. Podpora je bila skoraj samoumevna: v zunanjepolitičnih avanturah, v trgovinskih sporazumih, v varnostnih strategijah. Tudi v času Donalda Trumpa, ko so bile žalitve, pritiski in odkrito preziranje Evrope del vsakdanje retorike, je EU večinoma izbirala potrpežljiv molk.

Zakaj? Ker je bila lojalnost lažja kot samostojnost. Ker je bilo udobneje ostati v zavetju transatlantskega zavezništva kot prevzeti odgovornost za lastno politično težo. In ker je – tako kot v vsakem neenakem razmerju – šibkejši partner pogosto tisti, ki se nauči prilagajati in opravičevati.

Toda potem se je nekaj spremenilo. Ne nujno v ravnanju ZDA, temveč v položaju Evrope. Ko so ameriške odločitve začele neposredno ogrožati evropske interese – gospodarske, varnostne, energetske –, se je EU prvič resneje zdrznila. Nenadoma so se pojavile besede, ki jih prej skoraj ni bilo slišati: “strateška avtonomija”, “evropska obramba”, “neodvisna zunanja politika”.

Kot da bi prijateljstvo postalo problem šele takrat, ko je zabolelo.

Tu se razkrije bistvo težave: EU ni dolgo časa podpirala ZDA zato, ker bi se v vsem strinjala z njimi, temveč zato, ker si ni upala misliti drugače. Kritika bi zahtevala samozavest, razmislek in tudi tveganje konflikta. Molk pa je bil varen. Vse do trenutka, ko ni bil več.

Evropa se danes rada predstavlja kot prebujajoča se sila, ki končno razume, da mora stati na lastnih nogah. A to prebujenje ima grenak priokus. Ni sad načelnosti, temveč samoohranitvenega nagona. Ne gre za to, da bi EU nenadoma spoznala napake politike, ki jo je dolgo tiho podpirala, temveč za to, da se je znašla na napačni strani teh napak.

V tem smislu je evropska drža presenetljivo človeška. Tako kot v osebnih odnosih tudi v politiki pogosto ne reagiramo na krivico, dokler ni naša. A prav tu bi morala biti razlika. Unija, ki se rada sklicuje na vrednote, pravo in solidarnost, bi morala biti sposobna kritične distance tudi takrat, ko je cena zanjo neprijetna.

Zakaj se EU ni opirala že prej – iz prepričanja, ne iz strahu.

Kot redna profesorica humanistike (UL PEF) in strokovnjakinja, ki otrokove pravice dojemam kot kategorični imperativ, izjavljam naslednje: Akademsko in profesionalno odlično sodelujem s kolegico doc. dr. Simono Drenik Bavdek. Prav tako, čeprav sem ateistka, akademsko sodelujem s Papeško univerzo Gregoriano (v sodelovanju s prof. dr. Hansom Zollnerjem) in Teološko fakulteto UL na področju otrokovih pravic, kjer nas povezujejo skupni cilji in dejansko delovanje.

Vloge javne intelektualke se zavedam v polnosti: ni institucije v RS ali EU, ki je ne bi obvestila o kršitvah otrokovih pravic v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Problem ni v govorjenju, temveč v molku večine. Resnična kriza je v paradoksu: nekateri delajo, kar ne bi smeli, drugi pa ne delajo, kar bi morali.

Na podlagi znanstveno-raziskovalnega dela lahko potrdim, da je sistemsko nasilje nad otroki del vzgojno-izobraževalnega sistema, ki pod pretvezo „problematičnih vsebin“ promovira problematične avtorje in njihova dela brez kritične distance. To ni vprašanje levi-desni, temveč etične osnovne odgovornosti.

Zato odločno podpiram kandidaturo doc. dr. Simone Drenik Bavdek. Je redka oseba, ki veliko misli, malo govori in veliko naredi. Njeno sodelovanje predstavlja višjo raven dialoga – povezovanje kontekstov namreč zahteva več kot binarno razmišljanje. V času, ko prevladujejo „sentimentalni brutali“ in ko se zlo pogosto skriva za pretvezo dobrota, je njen glas, znanje in integriteta nujna.

Kakor je zapisala Ana Frank v svojem dnevniku 26. marca 1944: »Ni treba čakati na pravi trenutek, da začneš spreminjati svet. Vsak človek — ne glede na to, kdo je — lahko že zdaj prispeva k pravičnosti in boljšemu svetu s tem, kar daje od sebe.« (Frank, A., 2018. The Collected Works. Bloomsbury, str. 90). V tej akademski in humanistični obveznosti – kjer se molk izdaja za nevtralnost, sistematično zanikanje pa za progres – je njeno dejanje nujno: ne kot zgolj moralna zahteva, temveč kot znanstveno utemeljen imperativ za ohranitev integritete otrokove subjektivitete. 

Že decembra sem v Delu zapisal, da na posvetih pri predsednici republike predstavnica glavne vladne stranke o zahtevanih kvalitetah ene kandidatke ni imela pomislekov, a da je dodala, da pa tretjina njenih poslancev zanjo ne bo glasovala, ker predava pravo na katoliški pravni fakulteti! In sem dodal, naj omenjena predstavnica to zanika, če ji vest to dopušča. Ni zanikala. Nekoliko presenetljivo je morda, da je predsednica republike zdaj kljub temu opozorilu to strokovno nedvomno vrhunsko kandidatko (dr. Simono Drenik Bavdek) vseeno predlagala za varuhinjo človekovih pravic - toda iz pisanja Mladine ob tem je očitno (ali vsaj zelo verjetno), da se je predsednica tu spustila v (vsaj zame) nespodobno in nedopustno politično trgovanje. Citiram: »Starmana je sicer predsednica predlagala v izvolitev za ustavnega sodnika, domnevno v imenu nekakšne politične uravnoteženosti, a hkrati v zameno za podporo kandidatki za varuhinjo človekovih pravic.« Namreč, da ne bo nesporazuma: v zameno za svojo (ne za njihovo!) podporo tej kandidatki.

Najprej nekaj k temu, koga je predlagala za ustavnega sodnika – »domnevno v imenu nekakšne politične uravnoteženosti«. Kakšne pa? Morda takšne, da je na mesti dosedanjih dveh »trdo-desnih« ustavnih sodnikov (Jakliča in Šorlija) predlagala le enega »zmerno-desnega« (Starmana)? No, pa pustimo to Mladinino »šalo« tu ob strani in poglejmo, kako Mladina zavrača kandidatko za varuhinjo.

Sam sem imel ob tej kandidaturi samo ta pomislek, da je ta kandidatka, ko je bil pred deset leti obmejni spor s Hrvaško pred arbitražo, kot agentka Slovenije o zadevi nedovoljeno komunicirala s slovenskim članom razsodišča Sekolcem, z znanimi posledicami tega njunega ravnanja – in da zdaj tega ni jasno priznala kot svojo napako. Toda bodimo do nje pošteni. Saj ji tudi vsi slovenski politiki in mediji, levi in desni (kar je zame še precej hujše kot njeno ravnanje), sploh ne očitajo tega, da je skušala pomagati Sloveniji na nedopusten način, ampak samo to, da je bila neprevidna in da se je pustila pri tem ujeti! V Reporterju (12. januarja) o tem pišejo takole: »Ali je s tem, ko se je neprevidno pogovarjala s Sekolcem po nezaščiteni mednarodni liniji, ogrozila interese Slovenije? Verjetno je. Ali je ravnala v dobri veri? Zagotovo.« Tudi v Mladini je prvi komentar podoben (» … je s tem pravzaprav delovala v nasprotju s koristmi Slovenije, saj je obstajalo preveliko tveganje, da se nepravilnosti razkrijejo, in bi se kot agentka tega morala zavedati«). Šele v nadaljevanju se komentar zaostri, češ da ni bilo to njeno vplivanje na slovenskega člana mednarodne arbitraže nič drugačno kot bi bilo vplivanje na slovensko sodnico na ESČP ali na ustavne sodnike doma. No, čisto enake teže to sicer vendarle ni (saj je neodvisnost evropskega sodnika mnogo pomembnejša in tudi bolje zavarovana kot neodvisnost od države same imenovanega člana mednarodne arbitraže) – toda očitek je v svojem bistvu seveda utemeljen. Moti me le, da je bil tu tako očitno instrumentaliziran – uporabljen ne za zapoznelo kritiko ravnanja kandidatke pred deset leti, ampak za njeno diskreditacijo pri današnji kandidaturi za povsem drugačno funkcijo.

Tu pa ne gre za varovanje interesov Slovenije v sporu s Hrvaško, ampak za varstvo človekovih pravic, kadar jih ta država krši. Tu pa tudi sam o tej kandidaturi nimam nobenih pomislekov in jo odločno podpiram. Enako kot npr. tudi Alenka Šelih in Vlasta Nussdorfer – Milena M. Blažič pa vam je poslala pismo v njeno podporo, upam, da bo objavljeno. Kot ateistka, pravi! Mladini pa ni pod častjo spotikati se (ne le avtor članka – glej uredniški »fleš«) tudi ob to, da si je dr. Drenikova za svoje akademsko delovanje »izbrala ravno katoliško fakulteto«!! Smo res padli že tako globoko?

Nadalje kot dolgoletni sodelavec in simpatizer Mladine zelo obžalujem, da sem ob tej zadevi moral v njej prebrati (celo kot uredniško poudarjen »fleš« iz članka!) tudi tole misel: »Bo koalicija za ustavnega sodnika in varuhinjo človekovih pravic res izvolila kandidata, ki jima daje prednost opozicijska desnica?« Toda to sta kandidata, ki ju je predlagala v izvolitev (pretežno od levice izvoljena) predsednica republike, ne desnica! Še premalo takih je predlagala, ne preveč! Zakaj premalo? Ker sta ravno ustavno sodišče in varuh človekovih pravic instituciji zunaj običajne politične delitve oblasti – instituciji, ki bi morali zagotavljati enakopravno varstvo pravic vseh, ne glede na to, ali je trenutno na oblasti levica ali desnica. 

Grega Repovž je temeljito predstavil podobo in razmere v Sloveniji za primer zmage Janševe koalicije. Ob tem ne smemo pozabiti, da Janša neusmiljeno ne obračunava s političnimi nasprotniki samo doma, ampak tudi v tujini, zlasti v institucijah EU. Spomnimo se, da je Anže Logar kot predsednik odbora za finančno poslovanje Državnega zbora prepričeval ustrezno telo v EU, da nad našimi bankami, ki nezakonito poslujejo, ni nobenega nadzora. Za časa zadnje Janševe vlade je šlo v EU pismo o neustreznem delovanju našega sodnega sistema. V sedanjem mandatu so Janševi poslanci v evropskem parlamentu organizirali obisk delegacije evropskega parlamenta, ki naj bi ugotovil nezakonito in nedemokratično ravnanje sedanje vlade. Seveda vse te akcije so tudi priprava za utemeljitev sprememb, ki jih Janše načrtuje v primeru prevzema oblasti.

Za primer nove Janševe vlade se bo Slovenija pridružila po načinu delovanje Madžarski, Slovaški in Češki, ki med ostalimi članicami EU nimajo velikega ugleda. Zlasti bo moteče to, ker bo, tako kot Orbán, verjetno povabil na obisk Netanjahuja, predsednika izraelske vlade, za katerim je izdana mednarodna tiralica zaradi genocida nad Palestinci. Ali si želimo, da se bo Netanjahu, sprejet z visokimi državnimi častmi, nemoteno sprehajal po Sloveniji?

Do sedaj je bila usklajena zunanja politika med predsednico države in vlado, kar je pogoj za ugled vsake resne države v tujini. Pod Janševo vlado te usklajenosti ne bi bilo več.

Od boljšega ali slabšega ugleda države je odvisno marsikaj. Od tega je odvisno, katere države so zainteresirane za tesnejše sodelovanje z našo državo. To je povezano tudi z gospodarskim sodelovanjem. Splošen ugled pa na neki način vpliva tudi na cene našega blaga in storitev v mednarodni menjavi. 

Med iskrenostjo in strahom? Vprašanje, ali je v Sloveniji sploh še mogoča alternativa avtoritarizmu, se danes ne postavlja več teoretično. Ni to več akademska vaja ali salonska razprava o političnih modelih. Gre za zelo konkretno dilemo: ali bomo še znali razlikovati med demokracijo kot sistemom omejitev moči in politiko, ki se napaja iz zamere, strahu in želje po obračunu.

Janez Janša že dolgo ne skriva, kakšno Slovenijo si predstavlja. Ne gre več za namige ali medvrstične grožnje, temveč za razmeroma jasno napoved: država, v kateri so nevladne organizacije sovražnik, neodvisne institucije moteč element, mediji ovira, sodstvo problem, javna uprava breme, javna radiotelevizija pa nekaj, kar je treba zlomiti in zgraditi na novo – ali pa vsaj finančno izčrpati. To ni politični program v klasičnem smislu, temveč projekt discipliniranja družbe.

Takšen projekt vedno potrebuje sovražnika. In Janša ga najde povsod: v civilni družbi, v regulatorjih, v sodnikih, v novinarjih, v protestnikih, v drugače mislečih. Njegova retorika o »vladavini neizvoljenih« je nevarno poenostavljanje, ki ima jasen cilj – odstraniti vse varovalke, ki oblast zadržujejo znotraj demokratičnih meja. Paradoks je očiten: v imenu demokracije se napoveduje njena razgradnja.

A nevarnost ne tiči le v avtoritarni ambiciji desnice. Tiči tudi v utrujenosti druge strani. Levosredinski prostor danes ne izgublja zato, ker bi ljudje množično hrepeneli po iliberalizmu, temveč zato, ker so naveličani. Naveličani konfliktov, kriz, nenehne mobilizacije proti nečemu. Antijanšizem je bil v preteklosti učinkovit obrambni refleks, vendar sam po sebi ne more več biti nosilna zgodba. Strah je kratkega diha.

Problem današnjega trenutka je prav v tem: avtoritarizem ne prihaja z navdušenimi množicami, temveč z apatijo. Pride takrat, ko ljudje ostanejo doma, ko se jim zdi, da je vseeno, kdo zmaga, ker se »itak nič ne spremeni«. In ravno tu se skriva največja odgovornost aktualne koalicije in širše leve sredine.

Dejstva so na njihovi strani: reforme, socialni premiki, stabilne javne finance, mirnejše politično okolje, brez vsakodnevnih izrednih stanj in notranjih sovražnikov. A politika ni računovodstvo. Dobri rezultati se ne prodajajo sami od sebe. Če jih ne znaš povedati kot zgodbo o prihodnosti, ostanejo statistika.

Ljudje ne gredo na volitve zato, da bi preprečili katastrofo, temveč zato, da bi verjeli v nekaj boljšega. V nekaj, kar ima obraz, glas in smisel. V alternativo, ki ni zgolj manj slaba možnost, temveč resnična izbira. To zahteva pogum, jasen jezik in – morda najtežje – iskrenost. Ne zloščene parole, ne tehnokratske fraze, ampak priznanje, zakaj si sploh v politiki in komu želiš služiti.

Če ima Slovenija možnost ostati otok sredi naraščajočega morja populizma, potem ta možnost ne bo uresničena z zgolj obrambno držo. Uresničena bo le, če bo kdo znal povedati, kam gremo – in zakaj je ta pot vredna zaupanja. Demokracija se namreč ne brani sama od sebe. Brani jo vera ljudi, da prihodnost še ni izgubljena.

Alternativa avtoritarizmu je seveda mogoča. Vprašanje pa je, ali jo bo kdo znal povedati dovolj prepričljivo, dovolj pogumno in dovolj iskreno. 

V Mladini Uroš Macerl v intervjuju pravi, da »sežigalnica ni rešitev problema odpadkov … mi smo mala država, velika kot eno veliko mesto, zakaj ne bi bili prva »zero waste« država? Ne misliti, da sem naiven in da ne vem, da družbe brez odpadkov ni …«

Menim, da gre v tem primeru za naivno razmišljanje, ki ne upošteva realnosti. Odpadke proizvajamo posamezniki in institucije na mnogih področjih delovanja. Odpadki nastajajo in uničevanje odpadkov je dejavnost, ki se mora izvajati že sedaj. Kljub močni zavzetosti nekaterih ocenjujem, da je nemogoče nastati družba brez odpadkov čez noč. Kako hitro se odzivamo na nekatere potrebe za varovanje okolja? Samo poglejmo predlog kavcijskega sistema embalaže pijač, za katerega se zavzema Eko krog, kjer deluje Uroš Macerl. Predlog se je ustavil na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo (MOPE), ker mu nasprotujejo komunalna podjetja in najboljši sosed Mercator. Letos je MOPE pripravilo dolgo pričakovani Zakon o podnebju brez ključnih postavk, saj nima nobenih zavez za doseganje ciljev, nobenih finančnih zavez za prilagajanje podnebnim spremembam in po zaslugi Ministrstva za finance ohranja povračilo trošarin za nafto avtoprevoznikom. Tudi če pogledamo Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, ki je bila protiustavna več let. Šele ko je padla razveljavitev gradbenega dovoljenja za tretjo os okoli Novega mesta, so se dejavnosti MOPE premaknile. Seveda za neaktivnost na tem področju ne odgovarja nihče, krivi so nevladniki. Nova uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju naj bi bila tudi problematična, ker naj ne bi bila izvedena celovita presoja vplivov na okolje, prav tako v uredbi ne zasledimo določitev mejnih vrednosti hrupa vetrnih elektrarn, ki so rak rana MOPE. Odobrila se je širitev štajerske vpadnice, čakamo še na dovoljenje za primorsko vpadnico, sedaj pa vodja službe za upravljanje prometa na Darsu ugotavlja, da je sistem dinamičnega upravljanja na štajerski vpadnici hitrosti pravilen in da lahko z določanjem hitrosti vsaj v določeni meri vplivamo na pretočnost. Drugače povedano, če bi hitreje vpeljali znižanje hitrosti na avtocesti, kar je predvidel tudi prvi nacionalni energetski in podnebni načrt NEPN, in uvedli dinamično upravljanje prometa, širitve avtoceste sploh ne potrebujemo. Mnogo je ovir, potrošniških, političnih kot kapitalskih, ki zavirajo zniževanje nastajanja odpadkov in zmanjševanje emisij. Banalen primer iz vsakdanjega življenja so vrečke za čaj. To je odpadek, ki ga zaradi vsebnosti plastike v vrečki ne moremo kompostirati, kot tudi ne reciklirati. Sedaj so se proizvajalci čajev domislili še dodatne zaščite in vsako čajno vrečko zavijejo še v posebno embalažo. Kupec je zaradi komotnosti pripravljen plačati za vrečke čaja od 69,75 EUR do 147,78 EUR na kg, medtem ko je cena čaja v razsutem pakiranju od 45 EUR pa do 56,56 EUR. (https://www.piccantino.si). Čajev 1001 cvet pa sploh ne dobite v razsuti embalaži. Sedaj pa mi povejte, kako boste vse potrošnike v kratkem obdobju prepričali, da bodo vsi kupovali čaj v razsutem pakiranju. Tako je pri mnogih izdelkih, ki so zaviti v embalažo zaradi »zahtev« potrošnika.

Moja ocena je, da bomo potrebovali leta, generacije, da bodo politika, gospodarstvo in potrošnik zaživeli »zero waste«, med tem pa moramo poskrbeti za svoje odpadke in jih ne izvažati v druge države. Izvoz odpadkov v tujino je zame kriminalno dejanje. Zato menim, da moramo za prehodno obdobje zgraditi sežigalnico odpadkov, Ljubljana glede na meritve zraka in vremenske razmere mogoče ni primerna lokacija. V Regijski center za ravnanje z odpadki Ljubljana pripeljejo odpadke iz 46 občin, poiščimo lokacijo, kjer bo negativni vpliv sežigalnice na okolico najnižji, saj ni nujno, da sežigalnica proizvaja toploto za Ljubljano, lahko tudi elektriko. Pa jo znamo poiskati v teh 45 občinah, se znamo dogovoriti? Seveda je nujno sočasno vlagati v ozaveščanje »zero waste« potrošnika, spodbujati inovacije ter sofinancirati trgovine brez embalaže (spisek https://manjjevec.si/karta-trgovin/) in druge projekte, ki prispevajo k zmanjšani uporabi plastike.

Kljub razhajanju pogleda na sežigalnice je Vesna na moji volilni listi, ker je najodločnejša zagovornica okolja.

Dr. Alojz Ihan postavi diagnozo slovenskega zdravstva na napačno mesto. Jedro problema ne vidi tam, kjer v resnici je, ampak ga premakne v tehnično-organizacijsko sfero ZZZS. S tem pa – morda nehote, a učinkovito – razbremeni odgovornosti ključne akterje razgradnje javnega zdravstva: politiko in interesne skupine, ki sistematično branijo konflikt interesov in dvojno prakso.

1. Reforma ni le vprašanje »produkcije storitev«

Ihan vztraja, da novela zakona o zdravstveni dejavnosti ni reforma, ker ne posega v ZZVZZ in v domnevno glavni problem: prenizko in neučinkovito produkcijo zdravstvenih storitev. A to je zožen, tehnični pogled. Reforma javnega sistema ni zgolj povečanje obsega storitev, temveč ureditev pravil igre: kdo, pod kakšnimi pogoji in v čigavem interesu izvaja javno službo.

Če sistem proizvaja premalo storitev zato, ker ima vgrajene spodbude, da jih ne proizvaja v javnem okviru, potem poseg v konflikt interesov ni obrobna »tehnikalija«, temveč strukturni ukrep. Dvojna praksa neposredno vpliva na produktivnost javnega sistema – ne statistično, temveč vedenjsko.

2. Čakalne vrste niso zgolj posledica ZZZS, temveč politične izbire

Ihan skoraj vso odgovornost za čakalne vrste naloži ZZZS, ki naj ne bi imel obveznosti do konkretnega zavarovanca. Res je, da je razmerje med zavarovancem in blagajno šibko. Toda to ni naravna danost, temveč politična odločitev – enaka tisti, ki dopušča, da se storitve, vključene v obvezno zavarovanje, istočasno tržijo samoplačniško.

Ključno vprašanje, ki ga Ihan obide, je: zakaj sistem dopušča, da obstaja ekonomski interes za obstoj čakalnih vrst? ZZZS sam po sebi tega interesa nima. Imajo pa ga izvajalci z dvojno prakso in zasebni trg, ki se napaja prav iz javnih zamud.

3. Keber ne govori o birokratski zvijači, temveč o normativnem jedru javnega sistema

Ihanova kritika Dušana Kebera temelji na napačni interpretaciji. Keber ne trdi, da je pravica izpolnjena že s tem, da je zapisana v »košarici«. Trdi nekaj drugega: da je nedopustno, da se pravica, ki je javno financirana, istočasno prodaja na trgu.

To ni birokratska zvijača, temveč temeljno načelo javnih sistemov po svetu. Če neka storitev spada v javni paket, potem zasebno zaračunavanje iste storitve ni dopolnilo, temveč razkroj solidarnosti. Problem ni, da pravice niso realizirane – problem je, da sistem dopušča, da se njihova nerealizacija monetizira.

4. ZZZS kot »amortizer« ni nevtralna institucija, ampak politično orodje

Ihan odkrito zagovarja logiko, da so čakalne vrste »sistemski amortizer«, ki varuje sistem pred bankrotom. S tem pove bistveno več, kot se morda zaveda: da je slovenski zdravstveni sistem namenoma zgrajen tako, da del bolnikov izrine, kadar to zahteva fiskalna ali politična racionalnost.

Toda tu se moti v zaključku. Sistem ne preživi »brez večje škode«. Škoda se preprosto prenese na bolnike – in nato na samoplačniški trg. Čakalne vrste niso pasivni amortizer, temveč aktivni generator privatizacije. Kdor to razume, ne more hkrati trditi, da je razmejitev javnega in zasebnega obrobna tema.

5. Največja Ihanova slepa pega: konflikt interesov

Ihan v celotnem besedilu niti enkrat resno ne obravnava konflikta interesov. Kot da ne obstaja. Kot da ni pomembno, da isti zdravnik odloča o tem, koliko in kako hitro bo delal v javnem sistemu, hkrati pa ima neposredno finančno korist od njegove neučinkovitosti.

Brez razrešitve tega konflikta je vsaka razprava o ZZZS nepopolna. Povečanje financiranja, spremembe košarice, boljše pogodbe – vse to se bo znova ujelo v isti vzorec, če sistem ohrani možnost zasebnega pobiranja rente iz javnih zamud.

Sklep Ihan ima prav, da brez reforme financiranja ne bo stabilnega sistema. Moti pa se, ko trdi, da so posegi v zdravstveno dejavnost drugotnega pomena. Prav nasprotno: brez jasne ločitve javnega in zasebnega, brez prepovedi trženja javnih pravic in brez razrešitve konflikta interesov bo vsaka reforma ZZZS le dolivanje vode v preluknjano posodo.

Problem slovenskega zdravstva ni zgolj v tem, da sistem ne zmore izpolniti vseh obljub. Problem je, da je zgrajen tako, da se mu to ekonomsko splača. 

To ni pismo političnim nasprotnikom. To je pismo lastni strani.

V zadnjih dneh smo bili priča prestopu znotraj progresivnega prostora. Ideološko skoraj nebolečemu. Programskega pretresa ni bilo. Osebno je bila odločitev morda iskrena. Politično pa – v tem trenutku – pomeni napako prve kategorije. Ne zato, ker bi šlo za napačno stranko, ampak zato, ker se je zgodilo dva meseca pred volitvami.

To ni vprašanje morale, ampak politične higiene.

Volitve niso normalen čas. So izredno stanje. V tem času politika ni prostor za osebne resnice, ampak za kolektivno disciplino. Ne sprašujemo se, kje bomo mi bolj avtentični, ampak kaj najmanj zmanjšuje možnost, da zmaga politični blok, ki mu pripadamo. Prestopi v tem trenutku ne razjasnjujejo razlik. Ustvarjajo vtis razsula.

Znotraj političnih krogov vsi vemo, da so si progresivne stranke programsko blizu. Volivci tega ne berejo tako. Oni vidijo kaos, užaljenost in politiko, ki se znova ukvarja sama s sabo. In v trenutku, ko bi se moralo govoriti o zdravstvu, stanovanjih in življenjskih stroških, se razprava preusmeri v prestope, ego in notranje obračune. To ni nikogaršnja zmaga. To je darilo politični konkurenci.

Na levici to boli še bolj kot drugje, ker levica ne prodaja samo programov, ampak idejo solidarnosti. In solidarnost pomeni, da notranje konflikte rešuješ znotraj skupnosti, ne z izhodnimi vrati tik pred volitvami. Najbolj ironično pri vsem skupaj pa je, da bolj ko sta si stranki podobni, bolj prestop škodi. Ker razkrije, da ne gre za vsebino, ampak za organizacijske in osebne napetosti. In prav te so za progresivnega volivca najbolj demobilizirajoče.

Tu si je treba naliti čistega vina. Desnica politiko razume kot igro moči. Levica jo prepogosto razume kot podaljšek lastne identitete. Na desnici se v ključnih trenutkih stisne zobe in zapre vrste. Na levici se ravno v odločilni fazi začne javno distanciranje, moralno pozicioniranje in ločevanje na prave in manj prave.

Ameriška izkušnja bi morala biti dovolj jasna. Donald Trump ni zmagoval zato, ker bi imel večino, ampak zato, ker je imel disciplinirano manjšino in razbito večino na drugi strani. Ironija, ki bi morala boleti, je v tem, da so ravno njegovi volivci materialno izgubili največ – slabše zdravstvo, večjo negotovost, zapuščene regije – pa so ga vseeno volili. Ne zato, ker bi jim bilo bolje, ampak ker njihova stran ni razpadala tik pred volitvami.

Demokracija praviloma ne propade z udarom. Propade z abstinenco, utrujenostjo in cinizmom večine. Ko progresivni volivci ostanejo doma, ne zato, ker bi podpirali nasprotno politiko, ampak ker so razočarani nad lastno stranjo, je rezultat enak, kot če bi glasovali proti sebi.

Slovenska realnost pri tem ni nič drugačna. Tudi pri nas lahko zmaga disciplinirana manjšina z dvajsetimi ali tridesetimi odstotki podpore, če je večina razdeljena, razočarana ali prepričana, da je preveč čista za kompromis. To ni retorika strahu. To je aritmetika.

Če progresivna politika v zadnjih dveh mesecih ne zmore zapreti vrst, zamrzniti notranjih sporov in za kratek čas utišati osebne drame, potem poraz ne bo krivica, ampak posledica. Ne zato, ker bi bila druga stran boljša, ampak zato, ker bo edina, ki bo delovala kot politični subjekt in ne kot zbirka užaljenih posameznikov. Volitve niso terapija. So test zrelosti.

In še ena stvar, ki jo v progresivnem prostoru prepogosto podcenjujemo. Predpostavka, da je vsak poraz začasen in da bo oblast mogoče mirno prevzeti nazaj na naslednjih volitvah, se je v zadnjem desetletju izkazala za naivno. Ko desnica enkrat pride na oblast, jo začne utrjevati – in braniti. Brez zadržkov. Vzorci so znani: Orbán je državo spremenil v sistem, Erdogan je ohranil volitve, a izpraznil konkurenco, Trump pa je pokazal, kako hitro se lahko tudi v zreli demokraciji oblast začne obravnavati kot osebna lastnina. Mehanizem je vedno isti: najprej menjava vodstev, potem pritisk na medije in sodstvo, na koncu pa vprašanje, ali so volitve sploh še pot nazaj.

In tu govorim tudi iz generacijske izkušnje. Moja, boomer generacija je že videla, kako se institucije razgrajujejo, kako se potem leta obnavljajo in kako se vsak tak cikel plača z izgubljenim časom, energijo in živci. Protesti niso romantični, so izčrpavajoči. Institucije se ne postavijo same nazaj. 

V Mladini št. 50 je novinarka Monika Weiss objavila odličen tekst z naslovom "Potrebujemo radikalno pokojninsko reformo". Zapis po resničnem dogodku je premišljeno dramaturško zgrajen kot dialog med pravnim subjektom (pol. stranko) in fizičnim subjektom (bančnikom). Ampak ne gre za anonimneža in zato ni težek zaključek o tem, kaj ju je povezalo v sodelovanju. Oba sta namreč obremenjena s prepričanjem, da si zaslužita v javnosti veliko večji ugled, moč in vpliv, kot ga realno imata. Ja, ta res (še) ni omembe vreden (na srečo). Novinarka s kirurško natančnostjo snema maski z obeh subjektov, brez nasedanja njunim verbalnim spinom. Obzirno, vendar dovolj nazorno, da si lahko o enem in drugem vsak bralec sam ustvari realno podobo. Na srečanju je bilo, zlasti s strani enega od subjektov, veliko povedanega, drugi pa je zelo uspešno, a zaskrbljujoče razkrival, z intenzivnostjo ploskanja ob slišanem, svojo popolno strankarsko politično zmedenost. Bančnik je v vlogi osrednjega govorca na tem skupnem mitingu sebe predstavil kot velikega gospodarskega in še več, družboslovnega razumnika, ki ne prikriva svoje neoliberalne zasvojenosti. V tej vlogi pa je izrekel mogoče v ihti, ker naj ne bi vedel, da mu je organizator namenil to osrednjo vlogo, veliko tega, kar si zasluži zelo resno, polemično razpravo. Sam bi se v tem zapisu, katerega primarni namen je opozoriti bralce na tehtnost članka Monike Weiss, omejil zgolj na eno bančnikovo poved, ob kateri mi je narastel pritisk. V njej predstavlja pragmatizem, kot nekaj kar mora postati naše izrazito ekonomsko gospodarsko vodilo.

To seveda pomeni, da moramo poslovno okolje, v katerem uresničujemo ta zveličavni pragmatizem, očistiti vsega etičnega in normativnega balasta, ki ga pri učinkovitosti poslovanja samo ovirajo. Goreč zagovornik tega pristopa zato ne pozabi takoj uperiti prsta v vlado in dodati, da se ni potrebno opredeljevati do nekih zapletov tam na Bližnjem vzhodu. To pragmatistično vodilo gospodarstvenikov ni nekaj novega. V bistvu izhaja iz narave kapitalizma, ki mu je dobiček edino sveto. Na to poslovno doktrino se je nalepilo pred 2. svetovno vojno in med njo tudi veliko nosilcev nemškega gospodarstva. Seveda v pohlepu za posli in profitom. Tudi njih ni takrat čisto nič zanimalo, kaj se dogaja z judi. Zakaj se jih masovno zapira, kam se jih odvaža in kaj se z njimi tam počne. Reveži so bili tako zatopljeni v svoje delo, da niso utegnili videti ničesar, kar se je dogajalo med in pod nacizmom. Mogoče ni odveč omeniti, kako in kje se je njihova zgodba končala. Seveda v Nürnbergu. Tam, kjer se je tudi za vso nacistično politično in vojaško elito. V letih 1947-1949 sta bila za, recimo temu ekonomsko elito, organizirana v okviru Nürnberškega sodišča dva naknadna procesa, na katerih je bilo različnih zločinov obtoženih 42 industrialcev, direktorjev in managerjev. Čeprav sta se procesa odvijala v času, ko se je po 2.svetovni vojni mednarodna politika že vidno spreminjala, se je mogoče to tudi odražalo v tolerantnejši kaznovalni politiki sodišča. A tudi na simbolni ravni procesa ostajata izjemno pomembna. Tudi kapital, profit in pragmatizem imajo jasno določeno mejo.

Naj se vrnem k članku novinarke M. Weiss. Ne gre zgolj za tekst, ki ga prebereš, obrneš list in začneš brati naslednjega. Preprosto ne gre. Prebrano enostavno ostaja v tebi in te sili k razmisleku. Smo se res znašli v zapletenih in nevarnih družbenih razmerah? Očitno. Pa seveda ne zgolj zaradi neposredno okrog nas. Iz res izjemno profesionalno napisanega in aktualnega teksta pa sem zase prišel do zaključka, ki ga je verjetno pri pisanju imela v mislih tudi novinarka. Bojmo se dobro (pre)plačanih spretnih domačih trgovcev s tujim političnim blagom, praviloma ovitim v ameriško zastavo na eni strani, in naivnimi domačimi politiki na drugi strani. Da se nekega jutra ne bi zbudili v peklu namesto v raju, pa bomo potrebovali vsi, ki bomo odločali o tem, s kom bomo vstopili in s kom na oblasti bomo tudi delili prihodnost, veliko preudarnosti in modrosti. 

Odgovornost znanosti je opozarjanje na dolgoročne posledice političnih, gospodarskih in pravnih odločitev za človeštvo, ekosisteme, družbeno kohezijo in mir. Zlasti v razmerah vojn, oboroževanja in geopolitičnih napetosti mora znanost jasno poudarjati, da okoljska kriza, podnebne spremembe, naraščajoče neenakosti in kršitve človekovih pravic niso obrobna ali stranska vprašanja, temveč temeljni strukturni vzroki nestabilnosti, konfliktov in dolgoročne negotovosti sodobnih družb.

Trajnostni razvoj – kot civilizacijski projekt ter pravni, politični in etični okvir – se danes sooča z resnimi pritiski kratkoročnih ekonomskih in geostrateških interesov. V tem kontekstu Akademija znanosti za trajnostni razvoj Slovenije (AZTRS), na podlagi strokovnih izhodišč iz pravne analize poenostavitvenega zakonodajnega svežnja Omnibus I in sprememb trajnostne zakonodaje Evropske unije (december 2025), javno opozarja na nevarnost razgradnje evropske trajnostne arhitekture ter poziva politične stranke, Vlado Republike Slovenije in Državni zbor Republike Slovenije, naj ohranijo in utrdijo trajnostno razvojno usmeritev Republike Slovenije v skladu s cilji trajnostnega razvoja Organizacije združenih narodov.

AZTRS posebej opozarja na vse izrazitejši politični, proračunski in strateški zasuk Evropske unije v smer ponovnega oboroževanja, ki se vse pogosteje predstavlja kot neizogiben odgovor na geostrateške razmere. Takšen zasuk pa hkrati pomeni odmik od celovite trajnostne strategije, saj preusmerja politično pozornost, javna sredstva in normativno energijo stran od podnebnega prehoda, varstva narave, socialne kohezije in dolgoročne družbene odpornosti. Znanost opozarja, da varnost, ki ne temelji na trajnostnem razvoju, ni trajna varnost, temveč zgolj kratkoročno obvladovanje simptomov globljih okoljskih, socialnih in institucionalnih kriz.

I. Izhodišča
AZTRS ocenjuje, da prvi poenostavitveni zakonodajni sveženj Evropske unije (t. i. Omnibus) ne pomeni zgolj tehničnega prilagajanja, temveč korak nazaj v razvoju evropske trajnostne arhitekture. Zoževanje obveznosti poročanja o trajnostnosti, oslabitev skrbnega pregleda v verigah dejavnosti, širitev prostovoljnosti ter časovni zamiki pomenijo umik od izvirne ambicije, da Evropska unija kot prva makroregija sveta trajnostni razvoj sistematično vgradi v delovanje gospodarstva, storitev, finančnih trgov in javnih politik.

Trajnostni razvoj je temeljna zaveza Evropske unije in držav članic, zasidrana v primarnem pravu Evropske unije ter v načelu varstva prihodnjih generacij. Poenostavitve so lahko legitimne, kadar odpravljajo neučinkovitosti in podvajanja, ne smejo pa voditi v vsebinsko oslabitev varstva okolja, blaženja podnebnih sprememb, človekovih pravic, preglednosti trga in odgovornosti podjetij.

AZTRS opozarja, da Omnibus ni osamljen ali tehničen pojav, temveč del širšega političnega in strateškega konteksta, v katerem se trajnostni cilji vse pogosteje umikajo varnostno-vojaškim in kratkoročno konkurenčnim prioritetam. Razgradnja trajnostnih instrumentov in hkratno povečevanje vlaganj v oboroževanje nista ločena procesa, temveč dve plati istega strateškega zasuka, ki dolgoročno zmanjšuje sposobnost Evropske unije za soočanje s podnebnimi, okoljskimi in socialnimi tveganji.

Predlagane spremembe povečujejo regulatorno negotovost, tveganje zavajajočih trajnostnih trditev (greenwashing) ter slabijo informacijsko simetrijo na kapitalskih trgih, s čimer se zmanjšuje preventivni in korektivni učinek prava. Za Slovenijo je zato ključno, da se na te spremembe ne odzove minimalistično, temveč pravno varno, institucionalno učinkovito in strateško – s krepitvijo nadzora, jasnimi pristojnostmi, učinkovitimi sankcijami in aktivno rabo trajnostnih instrumentov kot razvojnih in podnebnih orodij.

II. Pobude
Na navedenih izhodiščih AZTRS oblikuje naslednjih pet ključnih javnih pobud:

Pobuda 1:
Sprejem Resolucije Državnega zbora Republike Slovenije o trajnostnem razvoju AZTRS poziva politične stranke, da predlagajo sprejem Resolucije o trajnostnem razvoju, ki:
• izhaja iz vseh ciljev trajnostnega razvoja Združenih narodov kot skupnega vodila državne politike;
• jasno opozori na zastoj in korake nazaj v zelenih ter socialnih politikah Evropske unije;
• potrdi zavezanost Slovenije visoki ravni varstva okolja, človekovih pravic in socialne pravičnosti tudi v razmerah geostrateških sprememb;
• izrecno poudari, da ponovni porast oboroževanja in prerazporejanje javnih sredstev v vojaške namene ne smeta potekati na račun trajnostnega razvoja, socialne države, podnebnega prehoda in prihodnjih generacij.

Pobuda 2:
Zavrnitev zamikov in razvrednotenja trajnostnega skrbnega pregleda ter poročanja o trajnostnosti
Slovenija naj v evropskih razpravah jasno nasprotuje nadaljnjim zamikom in vsebinskemu krčenju trajnostnih obveznosti ter na nacionalni ravni ohrani visoke standarde preglednosti, primerljivosti in odgovornosti.

Pobuda 3:
Krepitev odgovornega in etičnega ravnanja korporacij
AZTRS spodbuja korporacije, da tudi v razmerah deregulacije trajnostni razvoj razumejo kot družbeno in etično odgovornost ter ohranijo odgovorno upravljanje tveganj v verigah dejavnosti in pošteno poročanje.

Pobuda 4:
Krepitev nadzora in preprečevanje zavajajočih trajnostnih trditev (greenwashing)
Vlada Republike Slovenije naj zagotovi jasne pristojnosti nadzornih organov, učinkovite in odvračilne sankcije ter ustrezne operativne zmogljivosti za preprečevanje zavajajočih trajnostnih trditev.

Pobuda 5:
Taksonomija Evropske unije in mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah kot strateška orodja
Slovenija naj tudi ob širjenju prostovoljnosti na ravni Evropske unije uporablja taksonomijo Evropske unije in mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah kot dejanska razvojna in podnebna instrumenta, zlasti pri javnih naložbah, ter s svojim ravnanjem postavlja zgled gospodarstvu.

III. Sklepni poziv
Cilji trajnostnega razvoja Organizacije združenih narodov niso prostovoljna etična izbira, temveč družbena odgovornost držav, javnih institucij in korporacij. Trajnostni razvoj je merilo uspešnosti javnih politik, poslovnih modelov in znanstvenega delovanja.

AZTRS opozarja, da se Evropska unija nevarno približuje razumevanju varnosti predvsem skozi prizmo oboroževanja. Trajnostni razvoj in varnost nista v nasprotju: brez okoljsko stabilnih, socialno vključujočih in institucionalno močnih družb dolgoročne varnosti ni.

Poenostavitveni Omnibus ne sme postati sinonim za umik odgovornosti, temveč priložnost za boljše izvajanje, večjo jasnost pravil in močnejši nadzor. Slovenija ima dolžnost in možnost, da tudi v spremenjenem evropskem kontekstu varuje javni interes, javno dobro, interese prihodnjih generacij, drugih zemeljskih vrst in ohrani ambicijo trajnostnega razvoja.

Trajnostni razvoj ni alternativa varnosti – je njen temelj. 

Tretjega januarja letos je bilo v Caracasu ubitih 80 ljudi, dva sta bila ugrabljena in odpeljana v tujo državo. Naročnik naklepnega zločina je znan. Ne bi smela biti težava, da se proti njemu vloži obtožnica na mednarodnem sodišču - enako, kot so tožilci Južne Afrike obtožili premiera izraelske vlade za genocid v Gazi. Da je bilo tokrat ubitih manj ljudi, ne igra vloge; obtožnica je smiselna tudi v primeru ene same žrtve.

Če na naklepni zločin nihče ne bo reagiral, bo imel naročnik zločina bianco menico za naslednje “podvige” po svetu. Obtožba pred kazenskim sodiščem bi ga morda streznila, zlasti, če bi jo podprle vse države, ogorčene zaradi razgradnje pravnega reda. V prvi vrsti tiste, ki jih lahko doletijo naslednje intervencije.

Ali je pri nas kdo iz pravosodnega sistema, ki bi vložil predlog za sojenje zločincu? Največjo težo bi imel predlog administracije EU, po funkciji recimo Kaja Kallas, a kaj, ko se je v dosedanjih odzivih na vojne in druge zločine izkazala za povsem nekompetentno. Če tudi ta zločin sprejme “z razumevanjem okoliščin“, je čas za njeno razrešitev. 

Za koga dela gospodarski minister Han? Ko vlada sprejme zakon, nad katerim so delodajalske organizacije enotno navdušene, delavske pa tiho ali zadržane, je prvo vprašanje, komu je zakon pravzaprav namenjen. Predlog zakona o udeležbi delavcev pri dobičku, ki ga je vlada potrdila pod taktirko ministrstva za gospodarstvo, ponuja jasen odgovor – ne tistim, ki ustvarjajo vrednost s svojim delom, temveč tistim, ki so že tako ali tako najbolje plačani.

Na papirju gre za socialno zvenečo idejo: delavci naj sodelujejo pri uspehu podjetja. V praksi pa nova ureditev ne odpravlja temeljnega problema, zakaj udeležba pri dobičku v Sloveniji nikoli ni zaživela. Delavec ne odloča, ali bo dobiček izplačan, v kakšni obliki in komu. O tem odločajo lastniki in menedžment. In prav ti so z novelo dobili novo, davčno izjemno ugodno pot za nagrajevanje samih sebe.

Ključni trik zakona je preprost: dobiček se obdavči mileje kot delo. Kar je pri povprečni plači komaj zaznavna razlika, je pri visokih dohodkih izjemna prednost. Če vodilni kader danes plača skoraj 60 odstotkov obremenitev, po novem pa le 30, ne govorimo več o spodbujanju sodelovanja zaposlenih, temveč o sistemskem obvodu progresivne obdavčitve. In to brez socialnih prispevkov – torej tudi brez prispevka v skupno blagajno, iz katere se financirajo javne storitve, ki jih uporabljamo vsi.

Izgovor o »enakih pogojih« zveni pošteno le, dokler ne razumemo, da ti pogoji pomenijo odstotek od plače. V sistemu, kjer so plače vodstva večkratnik plač zaposlenih, to pomeni le formalno enakost in dejansko neenakost. Varovalka ena proti osem ni socialna zavora, temveč dovoljenje za razslojevanje z državnim blagoslovom.

Primerjave z Avstrijo, Francijo ali Hrvaško kažejo, da obstajajo drugačne poti – takšne, ki udeležbo pri dobičku res namenijo delavcem, ne pa kot davčno darilo vrhu podjetij. Absolutne omejitve niso ideološki izum, temveč preizkušen mehanizem proti zlorabam. Če je ministrstvo za finance nanje opozarjalo in pri tem vztrajalo več let, potem končni umik ni kompromis, ampak politični poraz.

Zato je vprašanje iz naslova povsem na mestu zato, ker zakonodaja razkriva zavezništva bolj jasno kot politični govori. Če zakon, ki naj bi bil socialdemokratski, najbolj razveseli menedžerske klube, potem ne gre za nesporazum, ampak za izbiro.

In ta izbira pove, da minister za gospodarstvo v tem primeru ne dela v prvi vrsti za delavce – ampak za tiste, ki imajo že zdaj največ vpliva, najvišje plače in najboljše davčne svetovalce. Delavcem pa ostane simbolika.

Upravni odbor Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije je 18. decembra 2025 zasedal in se odzval na medijsko poročanje o nedavnih dogodkih v Splošni bolnišnici Novo mesto ter Univerzitetnem kliničnem centru Maribor, povezanih z izrednimi strokovnimi nadzori nad delom posameznih zdravnikov. Omenjena primera sta v javnosti odprla razpravo o razmerjih med javnimi zdravstvenimi zavodi in koncesionarji ter o pogojih dela, nadzora in odgovornosti v zdravstvenem sistemu.

Upravni odbor poudarja, da primera razkrivata sistemske anomalije, na katere Združenje opozarja že vrsto let: na neenake pogoje delovanja in nadzora med javnimi zdravstvenimi zavodi in koncesionarji ob hkratnem enakem financiranju zdravstvenih storitev. Takšna ureditev (denimo možnost izbire manj zahtevnih pacientov pri koncesionarjih) posledično vodi v presežke pri koncesionarjih ter v neenake možnosti nagrajevanja zdravstvenih delavcev v javnih zavodih. Javni zdravstveni zavodi ob tem nosijo celotno odgovornost za neprekinjeno zdravstveno oskrbo, obravnavo zapletov in zagotavljanje podpornih dejavnosti, medtem ko ti pogoji v okolju koncesionarjev niso primerljivi.

Združenje podpira ukrepe vodstev Splošne bolnišnice Novo mesto in Univerzitetnega kliničnega centra Maribor ter ponovno poziva k nujnim sistemskim spremembam financiranja, nadzora in upravljanja zdravstvene dejavnosti. Le enaki pogoji in enaka odgovornost za vse izvajalce zdravstvenih storitev lahko zagotovijo pravično, pregledno in učinkovito delovanje zdravstvenega sistema. 

Bojim se, da se Grega Repovž upravičeno sprašuje, ali bo Slovenija po volitvah marca prihodnje leto »le še ena država, ki bo (spet) doživela prevzem s strani iliberalnih sil?« Vtis imam, da v medijih bolj prevladujejo glasovi slednjih, kot pa tistih, ki se zavzemajo za spoštovanje demokratičnih pravil pri naših družbenih in političnih odnosih in pri spoštovanju mednarodnega in humanitarnega prava. To povezujem, saj niso izključeni negativni vplivi iz tujine na naše volitve zaradi naših načelnih stališč, ki jih je slovenska država zastopala v Varnostnem svetu OZN, ko je v vseh konfliktnih primerih terjala, med drugim, predvsem spoštovanje mednarodnega in humanitarnega prava. Ob tem se seveda postavlja vprašanje, kako doseči v javnosti takšno prepričljivost, ki bo ustrezno zavarovala naše demokratične vrednote. Dosedanji pristop očitno ni bil ustrezen.

Bi morda s spremenjeno volilno zakonodajo lahko bolj zavarovali naše demokratične vrednote? Vsi dosedanji poizkusi sprememb volilne zakonodaje so propadli. Naš sedanji sorazmerni volilni sistem so poizkušali že dvakrat spremeniti v sistem s prednostnim glasom. Prvi poizkus za časa vlade 1996. leta je propadel, ker stranka DeSUS kot vladna stranka ni dala soglasja, pač pa je dala soglasje opozicijska NSi, ki se takrat ni toliko ozirala na stališča SDS. Da je sedanji sorazmerni volilni sistem neustrezen, so volivci izrazili tako, da so na posvetovalnem referendumu v lanskem letu dali 70,83 odstotno glas za volilni sistem s prednostnim glasom. Sedanja vlada je, na podlagi rezultatov referenduma, poizkušala doseči za ustrezen zakon potrebno ustavno večino. Pri pogajanjih o besedilu novega volilnega zakona je poleg vladajočih strank sodelovala tudi opozicijska NSi. Kljub temu da so bili sprejeti njeni predlogi, na koncu ni hotela dati glasu, za novi volilni sistem. Tokrat se je pač hotela prikupiti SDS. Ob tem je zanimivo vprašanje, zakaj tistih 70,83 % volivcev, ki so dali glas za nov volilni sistem, ne vpraša SDS in NSi, koga zastopajo v parlamentu, če jim glasovi na referendumu nič ne pomenijo? Ali je prav, da na naslednjih volitvah volimo ti dve stranki?

Ob poizkusih za uvedbo volilnega sistema s prednostnim glasom je bila vsakokrat tudi ponudba, da se vpelje kombinirani volilni sistem, ki naj bi dejansko zmanjšal moč strankokracije in močno prispeval k varovanju demokracije. O tem predlogu ni bilo kakšne posebne razprave v medijih. O tem je nekajkrat pisal v Delu Miran Mihelčič. Objavljena je bila tudi kratka vest, da je Inštitut za ustavno pravo v Ljubljani letos izdal knjižico z naslovom »Ali je kombinirani volilni sistem primeren za jutrišnjo Slovenijo«. Ta volilni sistem si zasluži veliko pozornost javnosti. Glede na izkušnje, ki jih imamo s poizkusi uvedbe sistema s prednostnim glasom, ni nobene možnosti, da bi to spremembo sprejele sedanje parlamentarne stranke. Zato bi se morala angažirati civilna družba in sicer tako, da bi oblikovala svojo ustavno komisijo, ki bi pripravila ustrezen zakon, na podlagi tega zbrala 40000 podpisov, da bi državni zbor sklical zakonodajni referendum. Če bi bil kombinirani volilni sistem na referendumu potrjen, bi morali pravno poskrbeti, da bi državni zbor lahko samo proglasil veljavnost na referendumu sprejetega zakona. 

Po izvolitvi Donalda Trumpa za predsednika Amerike so se razmere v svetu drastčno spremenile, seveda na slabše. Vojna v Gazi in strahotno trpljenje Palestincev še kar traja in traja, predvsem zaradi podpore Trumpa. Potem je tukaj Trumpova ideja, da bi v Gazi naredil bližnjevzhodno letovišče v stilu Floride. Trumpa pa mikajo še druge dežele: Grenlandija in celo Kanada.

Ruski predsednik Vladimir Putin ima svoj recept za nadaljevanje vojne v Ukrajini, potem ko si je že pred leti prisvojil Krimski polotok (Evropska unija pa ni pri tem niti trznila), dela na tem, da si prisvoji še nekatere dele Ukrajine.

Živimo v skrajno čudnih in nevarnih časih. Zato premišljujem tudi o ogroženosti Slovenije: Kaj nas bolj ogroža, razraščanje skrajne desnice SDS z Janšo na čelu ali morda težnje sosednjih držav, da si prilastijo kakšen kos slovenskega ozemlja? Janšo po mojem mnenju ne zanima dobrobit Slovenije, ne upokojenci, ne Romi, zanima ga le naskok na oblast, za ta cilj ne izbira sredstev, vse naredi za nabiranje glasov za volitve: potuje po svetu na kongrese skrajne desnice, da se še kaj nauči. Pred Janšo nas je do sedaj še varoval požarni zid demokracije, ki pa se tanjša. Če pride na oblast, bo delal natančno to, kar dela Trump, saj ga naravnost občuduje.

To je nevarnost, ki preti Sloveniji od znotraj. Koliko pa smo ogroženi od sosednjih držav in na kakšen način? Giorgia Meloni, sedanja premierka Italije, je naslednica fašistične stranke Mussolinija in bi znala razmišljati o kakšni novi rapalski pogodbi. Giorgia Meloni meni, da fašizem ni psovka, danes ni sprejemljivo govoriti o fašizmu kot o nečem slabem, o Mussoliniju pa samo vljudno. Nikoli je ni zanimalo, koliko so pod fašizmom pretrpeli Slovenci, naši predniki. Avstrija do danes ni uresničila vseh zahtev 7.točke avstrijske državne pogodbe o zaščiti in enakopravnosti slovenske manjšine v Avstriji. Še vedno ni dovolj dvojezičnih tabel krajev in vasi, še dandanes jih sovražni zlikovci uničujejo. Še vedno Slovenci na sodiščih ne morejo uporabljati svojega materinega jezika. Ne razumem, zakaj naša vlada in predsednica ne zahtevata, da se ta člen podpisane pogodbe končno spoštuje. Zadnji nezaslišan dogodek je bil vdor policije na Peršmanovo domačijo pod Peco, v Železni Kapli, na tabor antifašističnega druženja slovenskih študentov. Policisti so poskušali popisati udeležence, ki naj bi ovirali postopek. Peršmanova domačija je gradnik ponosa na protifašistično preteklost, sedaj osrednji Muzej s stalno razstavo odpora koroških Slovencev v Železni Kapli. To je spominski kraj, ki je bil pred koncem vojne, 25.4.1945, prizorišče nacističnega vojnega zločina nad slovenskim civilnim prebivalstvom, s pobojem vseh članov družine Peršman. Tudi madžarski predsednik vlade Viktor Orbán na svoj način steguje kremplje po kakšnem delu slovenskega ozemlja, predvsem Prekmurja. Te dni je potekala razstava madžarskega umetnika v pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti. Na panojih zapisani podatki o razstavi so bili v madžarščini, spodaj pa le krajši povzetek v slovenščini. Ob tem sramotenju slovenščine bi morali zazvoniti alarmni zvonci predsednici države, vladi, ministrici za kulturo. A odziva ni bilo, oglasili so se samo pomurski pisatelji in kulturniki Feri Lainščak, Dušan Šaroter in drugi ter izrazili ogorčenje nad tem poniževanjem slovenskega jezika. Gre za spodkopavanje temeljev jezikovne politike države. 

Karl Martin Luther Erjavec svojih tez raje ni pribil na vrata parlamenta. Pribil jih je na pano, varno, dostojanstveno, skoraj birokratsko – tako kot je vsa njegova politična pot varna, preizkušena in do potankosti znana. Če je bil Luther heretik svojega časa, je Erjavec njegov antipod: večni povratnik slovenskega političnega sistema, ki se vedno znova razglasi za reformatorja ravno takrat, ko se zdi, da bi se moral prej opravičiti kot pridigati.

Deset tez za »prenovo države, ki je pozabila na človeka«, zveni plemenito. Skoraj ganljivo. Upokojenci, mladi, korupcija z imenom in priimkom, zdravstvo kot pravica, politika, ki vrača zaupanje. Teze, ki bi jih brez zadržkov podpisala večina državljanov. A prav v tem je težava: Karl Erjavec teh tez ne bere prvič. Slovenska javnost jih posluša že petnajst, dvajset let – pogosto iz istih ust.

Če bi Erjavec res želel slediti Luthru, bi moral najprej priznati svoje grehe iz preteklosti. Luther je reformiral Cerkev, v kateri ni imel oblasti. Erjavec pa je bil minister praktično za vse: obrambo, zunanje zadeve, okolje, demografijo, upokojence. Bil je v skoraj vsaki vladi, z levimi in desnimi, z novimi obrazi in starimi znanci. In vendar danes govori, kot da je opazovalec, ne soustvarjalec sistema, ki naj bi bil pozabil na človeka.

Upokojenci naj ne bodo žrtve reform? Prav Erjavec je dolga leta obljubljal dostojne pokojnine, realno rast in varnost starejših. Rezultat? Pokojninski sistem, ki še vedno škripa, in generacije upokojencev, ki živijo na robu. Korupcija naj dobi ime in priimek? Lepo, a nekoliko nenavadno, če to slišiš od politika, ki je desetletja mojstrsko preživel vse afere – ne da bi kadarkoli nosil politične posledice.

Mladi naj bodo rešitev, ne problem. Prvi nakup stanovanja brez DDV. Zakaj ne? Vprašanje pa je, zakaj tega vprašanja ni bilo slišati takrat, ko je imel Erjavec realno moč vplivati na stanovanjsko politiko. Zdravstvo kot pravica, ne loterija? Resnica je, da je prav v času njegovih vladnih sodelovanj zdravstveni sistem drsel v stanje, ki ga danes vsi soglasno kritiziramo.

Najbolj ironična pa je zadnja teza: politika mora vrniti zaupanje. Če je kdo simbol erozije zaupanja v politiko, potem je to figura večnega pragmatika, ki je preživel vse mandate, vse koalicije.

Karl Erjavec ni Martin Luther. Luther je s tezami tvegal izobčenje, pregon in smrt. Erjavec s tezami tvega kvečjemu posmeh. Njegove teze niso upor, temveč déjà vu. In niso začetek reformacije, ampak še ena epizoda dolge slovenske politične zgodbe, v kateri isti obrazi vedno znova obljubljajo nov začetek – kot da pri prejšnjih začetkih sploh niso bili zraven.

Morda Slovenija res potrebuje reformacijo. A vsaka reformacija se začne z resnico. Tudi tisto o lastni odgovornosti. 

V nekaterih medijih (tudi v 50. in 51. številki letošnje Mladine) omenjene številke izvidov in plačila mariborskega radiologa za redno delo v UKC Maribor in od doma popoldan nujno potrebujejo nekaj komentarja.

Manjka podatek, koliko dni (2?, 20?) je tisti mesec radiolog delal v UKC Maribor, kjer ni samo pisanje izvidov. Na konzilijih (nevroradiološki, abdominalni, skeletni, pulmološki, kardio-angio ...) se dogovorja za ta pravo vrsto preiskave pri zapletenih bolnikih. Organizira in sodeluje pri nujnih preiskavah, svetuje potrebne dodatne preiskve in morebitne interventne radiološke posege, takoj zdiktira izvid. Za večino preiskav so izdelani protokoli, velikokrat pa mora biti radiolog tudi prisoten pri preiskavi (ki lahko traja tudi uro), da jo usmerja. Kolegi kliniki sprašujejo (osebno ali po telefonu), želijo dodatna pojasnila k izvidom. Poučuje specializante, sodeluje pri kliničnih študijah, raziskovalnih projektih. Pa še kakšen organizacijski sestanek.

Ob rob: vsak nadrejeni ima možnost (pravico/ dolžnost?) s pritiskom na nekaj tipk točno pogledati, koliko katerih (po vrsti in stopnji nujnosti) izvidov je katerikoli dan, teden, mesec, leto napisal radiolog in koliko radioloških inženirjev je delalo preiskavo.

Če radiolog opravi vse zahtevano delo v UKC, lahko popoldne, ponoči dela, kar hoče. Zakaj tega ne sme delati kot samostojni podjetnik, ampak po podjemni pogodbi, pri kateri veliko več pobere država; slabo za plačnika, ker so bruto plačila višja, pri enakem plačilu pa radiolog dobi bistveno manj.

Sem prvi v Sloveniji, ki sem pred slabima dvema desetletjema začel pisati izvide radioloških preiskav od doma. Za to delo radiolog kupi računalniško opremo, plačuje vzdrževanje ustrezne požarne zaščite. V prostem času (sobote, nedelje, prazniki, popoldne, ponoči) „v miru“ pregleda bolnikovo napotitveno dokumentacijo, slike preiskave in s pomočjo prepoznave govora „diktira“ izvid, ki se sproti piše. Ko izvid avtorizira, je ta takoj dostopen napotnemu zdravniku, v Zvem ...

Pri delu od doma ni nobenih telefonov, sestankov ipd. 

V tiskanem članku revije Mladina in spletnem članku na portalu mladina.si z naslovom Nenamenska poraba namenskih sredstev, oba objavljena 5. decembra 2025, je avtor članka zavajajoče zapisal, da večina občin z romskim prebivalstvom ne vlaga v urejanje osnovne komunalne infrastrukture v romskih naseljih, poimensko pa izpostavil Mestno občino Novo mesto. Navedeno je dodatno podkrepil z navedbo, da se novomeška občina ni prijavila na razpis ministrstva za pridobitev namenskih sredstev za sofinanciranje projektov osnovne komunalne infrastrukture. Navedba, da Mestna občina Novo mesto ne vlaga v urejanje osnovne komunalne infrastrukture v romskih naseljih, je neresnična.

Mestna občina Novo mesto je v zadnjih 10 letih zaključila z urejanjem komunalne infrastrukture v vseh romskih naseljih na način, da so vsa romska naselja prostorsko urejena, imajo dostop do javnega vodovodnega omrežja in v večini (v enakem odstotku kot ostala naselja v občini) dostop do javnega kanalizacijskega omrežja. Prav tako je v vseh naseljih omogočen priklop na električno omrežje. Z zapisanim je avtor diskreditiral dosedanje delo občine na tem področju. Zato je tudi navedba, da se Mestna občina Novo mesto ni prijavila na razpis zaradi pomanjkanja truda, neresnična in bralce opazno zavaja o dejanskih aktivnostih in prizadevanjih občine na področju romske problematike. — Saša Sršen, Odnosi z javnostmi, Mestna občina Novo mesto

Odrezana glava spomenika v Velenju ni vandalizem in ni mladostniški eksces. Je zavestno politično dejanje. In kot takšno ga je treba tudi obravnavati: kot napad na idejo, da se o preteklosti še lahko pogovarjamo z besedami in ne z rezili.

Kdor fizično pohabi spomenik, ne izraža mnenja o zgodovini, temveč jo skuša dokončno zapreti. Odrezana glava ni kritika, temveč ponižanje; ni argument, temveč demonstracija moči. Sporočilo ni namenjeno mrtvim, ampak živim: o tem se ne razpravlja več, o tem se razsodi. Tako se ne vodi zgodovinska razprava, ampak politični boj z metodami, ki sodijo v čas, ko so bile meje med oblastjo in nasiljem nevarno zabrisane.

Pri tem sploh ni bistveno, kakšen odnos ima kdo do Tita. Zrela demokracija zmore hkrati obsoditi avtoritarne prakse preteklosti in priznati, da zgodovina ni preprosta moralna pravljica. Navsezadnje v Ljubljani brez večjih pretresov sobivamo tudi z Napoleonovim spomenikom – pa nam ob tem ni treba dokazovati politične čistosti z dletom. Toda trenutek, ko zgodovinske simbole začnemo fizično pohabljati, pomeni prestop v prostor, kjer se politični spori ne rešujejo več z razlago, temveč z gestami izključevanja. Ta prostor je nevaren ne glede na ideološki predznak.

Takšna dejanja ne nastajajo sama od sebe. So posledica dolgotrajnega zastrupljanja javnega prostora, v katerem se politični boj sistematično reducira na diskreditacije, sumničenja in delitve na »naše« in »njihove«. V takšnem ozračju rezanje spomenikov ni odklon, temveč logična stopnja zaostrovanja. Ko enkrat sprejmemo, da je ponižanje legitimno politično orodje, se meja hitro premakne: danes spomenik, jutri institucija, pojutrišnjem človek.

Zato je prav, da se takšno dejanje jasno in brez relativizacije obsodi. A nujno je povedati tudi nekaj neprijetnega: demokracije ne ogrožajo le tisti, ki posegajo po nasilnih simbolnih gestah, temveč tudi tisti, ki takšen način političnega boja 

tiho tolerirajo ali ga celo spodbujajo z jezikom stalne vojne. Obramba demokracije ni tekmovanje v tem, kdo bo udaril močneje, temveč vztrajanje pri pravilih, postopkih in zavesti, da družba brez sivin zdrsne v brutalno poenostavljanje.

Barbarizma ne ustavimo tako, da prevzamemo njegovo logiko, temveč tako, da jo zavrnemo – tudi takrat, ko nam je to neprijetno. Demokracija ne propade samo, ko skrajnosti zmagajo. Propade tudi takrat, ko večina začne verjeti, da je grobost isto kot odločnost, rez pa nadomestek za misel. 

Če bi kdo še dvomil, da v slovenskem zdravstvu obstajata dva svetova, naj si ogleda primer mariborskega radiologa. En svet je javni: počasen, kadrovsko podhranjen, z dolgimi čakalnimi dobami, utrujenimi zaposlenimi in večno razlago, da »sistem ne dopušča več«. Drugi svet pa je zasebni: hiter, učinkovit, skoraj čudežno produktiven – in predvsem izjemno donosen. Med obema svetovoma pa isti ljudje. Ista imena. Isti podpisi pod izvidi.

Radiolog, redno zaposlen v javni bolnišnici, ki v enem mesecu opravi več kot 1.500 magnetnih resonanc, od tega komaj desetino za svojega delodajalca, preostanek pa za zasebnike – in to v domnevno omejenem “prostem času” – ni zgodba o marljivosti. To je zgodba o sistemski shizofreniji.

Radiolog naj bi za povprečno magnetno resonanco porabil med deset do dvajset minut. Če pa drži, kar pravi ta bivši mariborski predstojnik radiologije, da je mogoče izvid napisati v minuti ali dveh (kar počne on), potem se moramo vprašati: ali kupujemo zdravstveno storitev ali industrijski tekoči trak? In predvsem – ali smo kot družba pripravljeni sprejeti, da je kakovost odvisna od tega, ali pacient pride skozi javna ali zasebna vrata?

Ključni problem ni posameznik. Tudi ne to, da nekdo dobro zasluži. Problem je, da sistem omogoča – celo spodbuja – situacijo, v kateri se javni sektor uporablja kot kadrovska baza, zasebni pa kot bankomat. Javni sistem plačuje specializacije, opremo, ugled in varnost zaposlitve. Zasebni sistem pobere smetano: hitrost, količino, dobiček. Vmes pa ni jasnih pravil, normativov, nadzora. Kot bi ZZZS zanimal samo račun, ne pa čas, kakovost in smiselnost opravljenega dela.

Absurd je popoln: v javnih bolnišnicah večina radiologov na mesec opravi manj kot sto magnetnih resonanc. Pri zasebnikih pa iste osebe brez težav presežejo 500, 700 ali celo čez 1.000 preiskav. Ali so aparati pri zasebnikih hitrejši? So slike jasnejše? So pacienti enostavnejši? Ali pa je edina razlika v tem, da je tam vsaka minuta neposredno ovrednotena – od dobrih 130 do več kot 300 evrov?

Najbolj zaskrbljujoče pa je, da tega očitno nihče ne vidi. Ne vodstva bolnišnic, ki se sklicujejo na “timsko delo”. Ne ZZZS, ki priznava, da standardi časa ne obstajajo. V takem okolju ni težko biti rekorder. Težje je ostati naiven.

Zdravstvo ni navadna tržna dejavnost. Magnetna resonanca ni hitra pošta. In izvid ni kos blaga, ki ga izdelaš hitreje, če bolj pritisneš na plin. Ko se sistem sprijazni z logiko, da je možno v eni uri “obdelati” več deset pacientov, se ne smemo čuditi, da se zaupanje ljudi sesuva.

Vprašanje torej ni več, ali gre za divji zahod. To je že jasno. Vprašanje je, kdo bo končno priznal, da v takem sistemu ne zmagujejo bolniki, ampak minute. Drage minute. 

Zavod Mednarodna mreža antifašistov najostreje obsoja nedavno grobo poškodovanje kipa Josipa Broza Tita v Velenju, ki se je zgodilo v noči na 5. december 2025. Dejanja ni mogoče razumeti zgolj kot običajen vandalizem – gre za zavržno gesto, ki posega v samo jedro naše skupne zgodovinske zavesti, utemeljene na protifašističnem boju in osvoboditvi izpod nacifašistične okupacije.

Josip Broz Tito za mnoge simbolizira suvereni, neuvrščeni, miroljubni in socialistični družbeni model, ki se je v povojnem obdobju udejanjil v Jugoslaviji in Sloveniji. Gre za čas, v katerem med državljani ni bilo razlikovanja po narodnostnih, verskih ali drugih pripadnostih, temveč je bilo v ospredju načelo bratstva, enotnosti in enakosti vseh. Zato napad na Titov kip ni nevtralno dejanje – simbolno pomeni podporo sodobnim fašističnim tendencam in napad na mir, ki ga naša družba tako nujno potrebuje.

Miroslav Pačnik, 49 -letni domačin, ki je odstranil glavo z največjega Titovega spomenika na svetu, dejanje opravičuje kot boj proti domnevni »krvavi komunistični revoluciji« in nastanku nedemokratične države, ki naj bi jo vodil Tito. Tak prikaz pa je del širšega poskusa zgodovinskega revizionizma, ki želi protifašistični boj prikazati kot ideološki zločin, ne pa kot temeljni pogoj za preživetje in svobodo evropskih narodov. Zato to dejanje ni zgolj napad na kulturno dediščino – je neposreden napad na vrednote, na katerih temelji sodobna evropska civilizacija in samostojna Slovenija.

V času, ko po Evropi in svetu ponovno vznikajo skrajne ideologije, je zaščita antifašističnih simbolov pomembnejša kot kadarkoli prej. Današnji napadi na simbole, povezane s Titom, ne pomenijo le posega v zgodovino, temveč pomenijo tudi napad na idejo suverenosti, mednarodne solidarnosti ter miroljubne politike neuvrščenosti, ki je v drugi polovici 20. stoletja predstavljala izjemno alternativo blokovski delitvi sveta. Je napad na politiko, ki je temeljila na sodelovanju med narodi, na zavračanju podrejanja velikim silam ter na jasnem prepričanju, da je mir mogoče ohraniti le skozi dialog, spoštovanje različnosti in aktivno mirovniško držo. Prav ta mirovniška, vključujoča in socialno usmerjena drža je danes, v času globalnih napetosti in novih oblik fašizma, še posebej dragocena.

Še posebej zaskrbljujoče so reakcije določenih desničarskih krogov, ki so skušali dejanje relativizirati ali celo poveličevati kot domnevno »pogumno« dejanje ter storilca prikazati kot »junaka« ali »mislečega človeka«. Takšni odzivi razkrivajo nevaren trend, ki poskuša normalizirati napade na antifašistične simbole in ustvariti družbeno ozračje, v katerem je manipuliranje z zgodovino sprejemljivo.

Tovrstni napadi niso zgolj vandalizem. Predstavljajo poseg v javni prostor, grožnjo demokratičnemu dialogu in poskus rušenja skupnih vrednot, ki temeljijo na spoštovanju, argumentirani razpravi in nenasilnem reševanju sporov. Antifašistično gibanje po svetu izhaja prav iz načela, da se družbene in politične razlike naslovijo z dialogom, zgodovinskimi dejstvi, spoštovanjem človekovega dostojanstva ter zaščito javnega prostora, ne pa z uničevanjem kulturnih in zgodovinskih artefaktov – tudi kadar ti sprožajo nasprotujoča si mnenja.

Pozdravljamo odločitev Občine Velenje za hitro sanacijo spomenika in vzpostavitev prvotnega stanja. S tem je poslano jasno sporočilo, da poskusi brisanja zgodovine ne bodo uspeli.

Zavod Mednarodna mreža antifašistov poziva pristojne institucije k temeljiti preiskavi dogodka in k sprejetju ukrepov, ki bodo podobna dejanja v prihodnje preprečila. Prav tako pozivamo vse družbene akterje k odgovorni javni razpravi, brez spodbujanja sovraštva in nasilja.

Vandalizem nikoli ne more biti izraz politične pripadnosti, temveč vedno njena zloraba.

Antifašizem ni zgodovinski ostanek – je trajna dolžnost vsake demokratične družbe. Hkrati pa moramo razumeti, da napadi, kot je bil ta v Velenju, niso le napadi na simbole osvobodilnega boja, temveč tudi na vrednote, ki so izraz prizadevanj za suvereno in enakopravno sodelovanje in odločanje majhnih držav, miroljuben pristop k reševanju mednarodnih sporov, solidarnost med narodi in socialno pravičnost kot temelj družbenega razvoja. So napad na politiko, ki zagovarja dialog namesto konfrontacij, sodelovanje namesto hegemonije in mir kot osnovno predpostavko človeškega dostojanstva. Zato vsak napad na take simbole presega lokalne in trenutne politične interese – predstavlja poskus izbrisa vizije sveta, v katerem so narodi enakopravni, sporazumevanje pa nadrejeno nasilju.

Dogodki v Velenju in odzivi, ki jih poveličujejo, nas opozarjajo, da je obramba teh vrednot danes še posebej nujna. Slovenija mora ostati trdno zasidrana v svojih protifašističnih koreninah ter hkrati jasno braniti dediščino miru in mednarodne solidarnosti, ki je zaznamovala pomemben del naše zgodovine. 

Ne poznam družine v Sloveniji, vključno z mojo, ki ne bi imela zgodbe o čakalnih vrstah. Eni čakajo, da se bolečina spremeni v diagnozo. Drugi, da diagnoza postane operacija. Tretji pa čakajo tako dolgo, da se življenje tiho poslovi.

In medtem vsi iščemo nekoga, ki pozna nekoga, da nas potisne kakšen mesec naprej v vrsti. Ne zato, ker bi bili pokvarjeni. Ampak ker v tej državi pridemo do zdravstva preko poznanstev, ne preko pravic.

Ko sem leta 1982 brez težav dobil vizo za Združene države in potoval po svetu kot svoboden človek, sem mislil, da je to normalno. Danes pa živim v državi, kjer se moraš za ortopeda boriti kot da zaprošaš za politični azil. Napredek? Očitno ne vedno v pravo smer.

Včasih se mi zdi, da je normalnost pri nas najbolj radikalna politična zahteva. Levo sem usmerjen, a daleč od utopičnega komunizma — že zato, ker sem dovolj star, da sem živel v državi, kjer se je svoboda gibanja zdela samoumevna. Ni mi treba verjeti v utopije, da vem, da mora imeti vsak človek pravico do dostojanstva, tudi če ni rojen na pravem naslovu.

Marx ni imel prav o vsem, je pa pravilno razumel nekaj bistvenega: neenakost ni naravna danost, temveč posledica moči in odločitev. In v Sloveniji danes primanjkuje odločitev — ne mnenj, ne moraliziranja, ne sloganov — odločitev, ki bi ljudem olajšale življenje.

Če bo levica še naprej verjela, da je njen glavni projekt preprečevanje vrnitve desnice, potem smo obsojeni na večni ping-pong političnih duhov. In če bo desnica še naprej mislila, da je domoljubje kričanje, zastave in boj proti izmišljenim sovražnikom, potem se ne čudimo, da stojimo na mestu.

Slovenija potrebuje nekaj, kar zveni sramotno skromno: delujočo državo. Zdravstvo, ki zdravi. Podeželje, ki ni politični safari. Institucije, ki preživijo menjave vlad. Državo, kjer se ambicija ne konča pri tem, da “ni katastrofa”.

Churchill je opozoril, da si življenje ustvarimo s tem, kar damo, ne s tem, kar dobimo. Cankar bi nas opomnil, da se narod dvigne šele, ko se neha počutiti majhnega. In če ne bomo izbrali normalnosti zdaj, bomo spet volili ekstrem in spet protestirali proti njemu.

Ta krog ni usoda. Ni prekletstvo. Je samo lenoba odločanja.

Predsednik vlade ima škarje in platno. Vprašanje je samo še — ali bo iz tega nastala obleka za prihodnost ali rjuha za politični pogreb. 

Krščanska cerkev kot tudi nekatere druge vere, ali organizacije in posamezniki, ki so se na njih sklicevali, so v zgodovini povzročali družbene delitve, sovražnosti ter številne vojaške spopade z verskim opravičilom. Cerkev je zaradi interesov njene elite bila vpletena v politične in ozemeljske boje, pri katerih je imela pomembno vlogo. Spomnimo se n.pr. osvobajanja Svete dežele, krvavih križarskih vojn, pokristjanjevanja, protireformacije, tridesetletne vojne, Šentjernejske noči

… Tudi spopadi v 19. in 20. stoletju so imeli povezavo s Cerkvijo; združevanje Italije, križarska vojna v Mehiki, sodelovanje s frankisti v Španiji, s fašisti v Italiji in ponekod tudi z nacisti. Vodila je tudi kulturni boj (n.pr. Kulturkampf) v prizadevanjih za oblast in politični vpliv. Krščanske misije so bile tesno povezane z evropsko kolonialno ekspanzijo. Vatikan je sklenil konkordata tako z Mussolinijem kot Hitlerjem, ne glede na fašistične zločine (v Etiopiji, proti manjšinam v Italiji, proti političnim oponentom …), ne glede na nacistične zločine (zoper Jude, Rome, nemško opozicijo, kljub preganjanju duhovnikov …), ki naj bi zaščitila premoženjske interese in vodstvo Cerkve. S podpisom obeh konkordatov je Cerkev prispevala k mednarodnemu priznanju fašističnega in nacističnega režima. Papež PIJ XI. je leta 1937 sicer obsodil nacistično ideologijo, rasizem in kršenje konkordata, kar je bila ena redkih javnih obsodb nacizma, pri čemer pa ni omenjen italijanski fašizem. Žal ga je nato nasledil »Hitlerjev papež«.

Na Slovenskem je ravnanje vodstva RKC v Ljubljanski pokrajini povzročilo tragične posledice. 

Takoj po fašistični zasedbi Ljubljane je s političnim povezovanjem z okupatorjem otežila boj proti okupatorju in sprožila bratomorni spopad. Z nevarnostjo socialne revolucije, ki bi utegnila ogroziti privilegije pripadnikov elit Cerkve in SLS, so ti hoteli že sredi leta1941 mobilizirati slovensko javno mnenje zoper odpor proti okupaciji in s tem opravičevati udobno pozicijo dobrih odnosov z okupatorji kot »manjše zlo«. Pri tem jih ni motila usoda Slovencev na Primorskem, ki so spoznali kruto ravnanje fašističnega režima, ki je ogrožal življenja in eksistenco Slovencev, odvzemal njihovo premoženje, jih izganjal iz države, prepovedal slovenski jezik …Cerkvene elite v Ljubljanski pokrajini tudi ni prepričalo drugačno ravnanje Cerkve na Primorskem, Štajerskem in Gorenjskem. Po kapitulaciji Italije in prihodu nacistov je celo sodelovala pri prisegi domobrancev Hitlerju, po vojni pa pri skrivanju vojnih zločincev. Politično delovanje RKC v Ljubljanski pokrajini je eden glavnih povzročiteljev najhujšega sovraštva in bratomornega spopada v zgodovini Slovenije.

V večini zahodnih demokratičnih držav je izpeljana ločitev cerkve od države. Celo, pred stotimi leti, so zapisali v členu 16. Ustave kraljevine Jugoslavije (SHS Ur. list št. 3/4iz l. 1929): ,,Svoje duhovne oblasti ne smejo verski predstavniki pri bogoslužju ali s sestavki verskega značaja ali drugače pri izvrševanju svoje službene dolžnosti uporabljati v strankarske namene.

Prav tako ni nikomur dovoljeno, vršiti v molilnicah ali ob verskih shodih in manifestacijah vobče kakršnokoli politično agitacijo.’’.

Nedavna dogajanja okrog referenduma, kjer je RKC na vse mogoče načine delovala in vplivala na izid glasovanja, kaže, da je skrajni čas preučiti delovanje RKC od osamosvojitve do danes. Celo so si izmislili Združenje katoliških zdravnikov!? Zdravniška zbornica pa nič? RKC se je vpela v vse družbene podsisteme. Zato bo treba preučiti finansiranje vseh organov, organizacij, izobraževalnih ustanov, institutov, duhovne oskrbe vojakov, policistov, cerkveno delovanje po šolah, veselicah, raznih žegnanjih in izkoriščanja vsake priložnosti za cerkveno propagando, ki je v nasprotju s slovensko ustavo. Posebej je potrebno razčistiti vso finančno podporo države, ko financira številne cerkvene (beri: samo katoliške) dejavnosti, ki niso v interesu vseh prebivalcev in celotne države. Prav pretekle izkušnje z vmešavanjem cerkve v državno politiko so rodile idejo o sekularni državi. Prav je, da se v Sloveniji upremo političnemu delovanju RKC, ne samo zato, ker je to v neskladju s sedaj veljavno ustavo, temveč tudi zato, da preprečimo nadaljnje družbene delitve in spodbujanje sovraštva. RKC je izstopila iz zakonskih okvirjev, ki jih določa ustava RS. Preberite jo!

Ko pišem ta članek, je sobota dopoldan in moja najmlajša hčer trenira atletiko v Novem mestu. Prihajamo iz Šenčurja – Gorenjske. Do tja je hčer potrebovala dobro uro. Ima družinske pogoje, da ta čas vožnje ni daljši, za mnoge mlade športnike je lahko bistveno daljši (Črna na Koroškem slovi po odličnih športnicah(ih), a premagujejo vse ovire, da žanjejo superiorne uspehe.

V medijih smo starši šokirano zasledili, da je dijakom - športnikom in dijakom s posebnimi potrebami ukinjena možnost vpisa za 90 % minimuma točk, ki so bile nujne za želeni visokošolski študij, ker naj bi bil krivičen do ostalih mladih. Kar sredi šolskega leta, ko se mladi pripravljajo ali že opravljajo maturo (hčer je na programu mednarodne mature in so se preizkusi že začeli).

Zakaj se politiki radi slikajo in so v bližini, ko se podeljujejo medalje na zmagovalnem odru – takrat so kamere usmerjene k junakom, a ujamejo tudi kakega bedaka. Medalje in dobri uspehi se rojevajo na trdih, rednih treningih, na dobrem delu trenerskega in družinskega temelja. Dodati moramo srečo, pogum in talent.

Mladi športniki imajo privilegij, ko stopijo na športne površine, da se naučijo timskega duha, redne delovne navade, odločnosti, biti pogumen in stati pod slovensko zastavo – in jo srčno zastopati. A naučijo se tudi premagovati dnevne težave, se učiti za življenje, saj so porazi del tega. To je privilegij.

Mogoče ukinjeni sistem res ni bil odličen, a je bil po mojem sprejemljiv, torej bi ga bilo potrebno le izboljšati in ne ukiniti. Naj poudarim, da vse tri hčere, ki bi lahko imele ali imajo tak status, ne bodo izkoristile ta privilegij, saj so se naučile, da ni »bližnjic« v življenju. Pri najstarejši hčeri, ki je že zaključila doktorski študij in je ob sprejetju na univerzo Oxford bilo njihovo glavno merilo poleg izbora šolskih ocen predvsem sodelovanje na različnih tekmovanjih iz znanj, športa in kulture. Ameriška visokošolska praksa pa je še bolj naklonjena športnikom.

Malo sem tudi začuden in jim zamerim, da se športne zveza, unije in drugi, ki so poklicno v športu, niso odzvale in stopile v bran mladim odličnim športnikom, med katerimi so nekateri že reprezentanti. Ko molčijo so izbrali stran.

Vem pa, da državljanom Slovenije poskoči srce ob uspehu naših športnikov, zato upam, da bo tudi tokrat, ko se je mladim talentom zgodila krivica. Pozivam mlade, da podprete svoje vrstnike, pozivam slovensko športno laično in strokovno javnost, da naj se opredeli z glasnim klicem, da se tako ne sme delati, ali pa z molkom in sklonjenih glav ter podprejo izbrano smer.

Tega članka verjetno ne bi napisal, če bi v samostojni Sloveniji katerakoli vlada sebi vzela kakršenkoli privilegij, znano mi je, da je nabor in obseg le povečevala.