“Evropska politika vsako leto glasneje poudarja pomembnost demokratičnih vrednot in zavez k spoštovanju človekovih pravic, enakopravnosti, dostojanstva in solidarnosti, hkrati pa sistematično poglablja režim odvračanja, zapiranja meja in deportacij. Predvsem v zadnjih dveh letih zaznavamo povečano dejavnost pri nastajanju novih strategij, akcijskih načrtov in svežnjev ukrepov, ki naj bi prispevali k izboljšanju dostopa do azila in ustreznejši zaščiti ter sodelovanju pri reševanju migracijskih izzivov, v praksi pa gre nemalokrat za birokratsko kuliso, ko se ljudem odvzema pravica do zaščite in za sistemske odmike od temeljnih pravnih in etičnih standardov.

Kljub temu, da se je na mednarodni in diplomatski ravni okrepilo prizadevanje za priznanje Palestine, je leto 2025 zaznamovalo neprekinjeno nadaljevanje genocida nad palestinskim prebivalstvom v Gazi ter najhujših oblik nasilja in grozovitosti na vseh vojnih žariščih po svetu. Kljub že obstoječim evakuacijskim mehanizmom, kakršne so varne dopolnilne poti in izdaja humanitarnih vizumov, ki bi jih države, med njimi tudi Slovenija, lahko uporabile za zagotavljanje varnosti ogroženim civilistom, te priložnosti za dejansko solidarnost in zaščito ostajajo neizkoriščene. In tu se razkriva protislovje zavez in prakse.

Izjemno pozdravljamo ureditev dolgo pričakovanega slovenskega zakonodajnega sistemskega premika, ki veliko obeta – prehajanje med statusi. Ta bo prispeval k večji pravni varnosti ljudi, ki potrebujejo zaščito, hitrejšem urejanju postopkov, lažjemu prehodu v bolj gotov status, stabilnejši prihodnosti oseb in njihovih družin ter posledično k učinkovitejši integraciji v lokalno in širšo skupnost. Prav tako pozdravljamo podaljšanje ukrepa začasne zaščite za razseljene osebe in predlog Evropske komisije, da se podaljša do marca 2027.

Še vedno pa smo zaskrbljeni in ostro nasprotujemo praksam vračanja ljudi in izgonom, ki ljudi izpostavljajo kršitvam človekovih pravic in resnim življenjskim nevarnostim. Takšna ravnanja nasprotujejo temeljnim načelom zaščite, povečujejo tveganje za tragične posledice in še dodatno poglabljajo težke razmere ljudi. Kljub temu, da sprejet Pakt o migracijah in azilu navzven kaže na večjo odprtost in zagotovitev pravičnejšega in trdnejšega migracijskega sistema ter učinkovitejših azilnih postopkov, nadalje podpira/legitimira sporne prakse, predvsem pri mejnih in pospešenih postopkih, in neopaznost še posebej ranljivih posameznic in posameznikov.

Čeprav v Sloveniji potekajo prizadevanja za vzpostavitev bolj celovitih integracijskih programov, integracijska politika ostaja šibka, nepovezana in sistemsko neumeščena. Integracija tako še vedno ni zastavljena strateško in dolgoročno ter v največji meri ostaja prepuščena posameznikom_cam, lokalnim iniciativam in projektom.

Argument za prikaz Slovenije kot tranzitne države je lahko priročno opravičilo: kot takšno jo namreč ustvarjamo mi in takšna ni sama po sebi. Vprašanje ostaja odprto: ali želimo usklajeno, vključujočo in dostojno migracijsko in integracijsko politiko, ki bo ljudem omogočila, da postanejo polnopravni člani skupnosti in k njej tudi prispevajo, ali pa bomo še naprej ustvarjali sistem tranzitne države, v katerem se zdi zaščita privilegij in ne pravica?” 

Spoštovani gospod urednik!

Zaznal sem, da pisci pisem bralcev pogosto na začetku pisma uporabijo nagovor »Spoštovani!«. In prav o tem nagovoru bi rad spregovoril nekaj besed.

Slovenci veljamo za dobre poznavalce tujih jezikov. Pa poskusimo ta naš »Spoštovani!« prevesti v kateri koli jezik. Nikjer ne bomo našli nečesa tako brezbrižno suhega, nevljudnega.

Te brezbrižne formule se držijo celo tisti naši uradni predstavniki, ko se pisno obračajo na tuje uradne organe.

Ker delam kot sodni tolmač, mi pač pridejo v prevajanje tudi pisma/zaprosila naših sodnikov/ sodnic, naslovljena na tuje pravosodne organe. Pa se slovenska sodnica uvrsti po inerciji med tiste, ki pišejo preprosto »Spoštovani!« V odgovoru na takšno zaprosilo navadno najdem nagovor »Spoštovana kolegica/gospa sodnica!« Ni treba biti ravno jezikoslovec, da lahko hitro ugotoviš, da nekaj tako suho nevljudnega ne pozna (poslovni) jezik nobene civilizirane družbe.

Očitno je do tega prišlo, ko se je ob spremembi družbenega sistema klestilo po vseh tradicijah, pa so dotedanji javni formuli za nagovor »Spoštovani tovariši!« preprosto odrezali vzdevek »tovariši« (čeprav gre za žlahtno slovensko besedo) – pa smo dobili goli nagovor »Spoštovani!«. Ali celo še bolj nevljudni »Pozdravljeni!« Vljudno bi bilo spremeniti »rdečo« formulo v tradicionalno in tudi predvojno obliko »Spoštovane dame/gospe in gospodje!« Žal nisem opazil, da bi se naši poklicni jezikoslovci kdaj ukvarjali s tem vprašanjem.

S spoštovanjem.

Najprej, že pred sto leti, so začeli prihajati po Palestince. Potem so prišli po Iračane in po Sirijce in Libanonce in zdaj še po Irance. Ne misliti, da ne pride čas, ko bodo prišli tudi pote.

(In ne misliti, da se to dogaja nekje drugje. Orožje islamistov, s katerim so pobijali po Iraku in Siriji, je prispevala tudi Slovenija, značilno »vzhodnoevropsko« orožje, ki ga je dostavljal na teren prek ameriške vojaške baze v Jordaniji Nato. Predstavnik SV je dejal novinarju Mladine, da brezplačno; čudno, hrvaški vojski so za to sodelovanje plačali ter so bili ti zneski izkazani tudi v hrvaškem proračunu.)

Dogaja se nam brezmejno zlo, zlo biblijskih razsežnosti. In kadar smo ljudje soočeni z zlom, smo dolžni, da se mu upremo in da ga uničimo. Vsak po svojih zmožnostih, moralna obveza je absolutna. 

Spoštovani, naša vrla predsednica Nataša Pirc Musar je nekako legalizirala rabo pojma genocid za strahote, ki jih Izrael počenja v Gazi. Ampak Netanjahu tega genocida nikakor ne bi mogel počenjati sam, če ne bi imel vsemogočnega pokrovitelja v Donaldu Trumpu. Ko je ta ameriški borzno-nepremičninski poslovnež predlagal – če ne kar ukazal – da se morajo Palestinci izseliti iz svoje domovine v Gazi, so izredno redki spoznali, za kaj gre. In za kaj gre?

Gre za (pol)stoletni veleprojekt novega morskega prekopa med Tihim oceanom in Sredozemljem. Imenuje se Ben Gurion Canal, po angleško seveda. Več kot pol stoletja ždijo ameriški (še zlasti judovski) finančni in gradbeni velikani (in Donalda Trump spada vendar tudi mednje) na zgodovinsko priložnost, da bi lahko začeli uresničevati ta projekt.

Za kaj gre? Poenostavljeno povedano: če je sedanji Sueški prekop nekakšna enotirna ali celo ozkotirna proga, naj bi novi veleprekop bil kot dvotirna hitra železnica. Iz Rdečega morja (kamor sega Izrael) bi ga speljali do Sredozemlja.

Ampak edino primerno geografsko (reliefno) območje je tam, kjer je zdaj severna Gaza.

Seveda ne bi noben superkapitalist šel vlagat stotin milijard dolarjev tja, kjer razsajajo večni vojaški spopadi. In nihče ne bi/bo investiral tja, ker bi takšen veleprojekt lahko ogrožalo (vse) prebivalstvo območja, kjer naj bi potekal.

Takšen prekop bi najprej gospodarsko dušil Egipt, z njim pa tudi Arabce v Palestini. Postavlja se alternativa: ali zgodovinski svetovni veleprojekt za (začetno) potrojitev pomorskega prometa (in dobičkov) – ali Palestinci v Gazi. Palestinci torej morajo iz Gaze. Za vsako ceno. Kajti ceno oz. vrednost prekopa Ben Gurion je sploh težko izmeriti. Tako je ogromna! Torej je treba uničiti vse Palestince v Gazi. To skupaj delata Netanjahu in Trump.

In Donald Trump nič ne ovinkari: ob novi velikanski pomorski poti bi v Gazi (ameriški seveda) zrasla veleoaza.

Po mojem je treba imeti pred očmi (tudi) te velikanske izraelsko-ameriške sanje, ko razpravljamo o vojni oz. genocidu v Gazi.

Seveda pa sta obe v genocid vpleteni strani - Izrael in ZDA - zadosti previdni, da svojih kart ne razkrivata. Pa saj jih tudi ni treba. Vsakdo si lahko na internetu najde vse o tem sanjskem projektu, ki se imenuje po prvem izraelskem predsedniku vlade Ben Gurionu.

Ko torej razpravljamo o genocidu v Gazi, bi ga morali dejansko poimenovati kot izraelsko-ameriški genocid. Kdor drugemu vrečo drži, je enako kriv, pravi stara pravičniška modrost. 

Spoštovani, v zadnjih mesecih smo v Sloveniji spremljali pomembne politične korake v podporo palestinskemu ljudstvu – med njimi tudi zgodovinsko priznanje Palestine kot samostojne države. Več politikov, organizacij in državljanov je javno izrazilo ogorčenje nad dogajanjem v Gazi in obsodilo vojna ravnanja Izraela kot zločinska, nekateri celo kot genocidna.

Kljub tem odločitvam in izjavljenim vrednotam pa me kot državljanko z veliko zaskrbljenostjo preseneča dejstvo, da z Letališča Jožeta Pučnika Ljubljana še vedno deluje izraelska letalska družba Israir.

To ni le formalnost ali poslovna odločitev. Gre za neposredno gospodarsko sodelovanje z državo, ki je obtožena hudih kršitev mednarodnega prava in človekovih pravic. Ob vsakem pristanku ali vzletu Israirja z našega letališča omogočamo finančni tok, legitimiramo normalnost odnosov – hkrati pa na simbolni ravni jemljemo težo lastnim besedam o solidarnosti, pravičnosti in humanosti.

Zato javno sprašujem: Zakaj izraelski letalski prevoznik še vedno deluje z slovenskega letališča, če naj bi kot država jasno nasprotovali politiki apartheida, vojne in genocida?

Kdo nosi odgovornost za odločitev, da se poleti ne ustavijo ali vsaj začasno zamrznejo – kot obliko pritiska, ki je v diplomaciji in človekovih pravicah legitimen in učinkovit?

Kako lahko kot država govorimo o „etični zunanji politiki“, če hkrati dopuščamo, da izraelska podjetja pridobivajo dobiček od slovenskih virov, infrastrukture in potrošnikov?

Razumem, da gre za kompleksna vprašanja – z vidika gospodarstva, letalske varnosti, bilateralnih odnosov. A verjamem, da so ravno časi krize in trpljenja tisti, v katerih se pokaže, ali imamo za svojimi besedami tudi dejanja.

Če je v Gazi genocid – kar številni pravniki, humanitarci in Združeni narodi potrjujejo – potem mora Slovenija ravnati skladno s svojo vestjo. To vključuje tudi premislek o sodelovanju z izraelskimi podjetji, kot je Israir.

Zato javno pozivam: Fraport Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, Ministrstvo za zunanje zadeve in Vlado RS – da se jasno opredelijo glede prisotnosti Israirja na Brniku.

Politične stranke, posebej tiste, ki podpirajo priznanje Palestine – da pokažejo, kako konkretno uresničujejo svoja stališča.

Medije, da odprejo prostor za razpravo o tem vprašanju in omogočijo preglednost odločitev, ki se sprejemajo stran od oči javnosti.

Ne gre za sovraštvo, ne gre za maščevanje – gre za doslednost. In če smo res solidarni s Palestinci, potem naj se to vidi tudi v naši praksi, ne le v resolucijah in tvitih.

S spoštovanjem. Lara Gunjač, Trebnje

Leta 2001 smo se zavezali, da bomo na strani žrtev trgovanja z ljudmi. Naša zaveza je še danes trdna. Standardi pomoči, ki smo jih tekom let razvili, so visoki. Javno se oglasimo redko, vedno pa takrat, kadar se pojavijo poskusi zniževanja že doseženih strokovnih standardov na področju zagotavljanja pravic žrtev trgovanja z ljudmi in njihovo omalovaževanje. V program Oskrba žrtev trgovine z ljudmi – namestitev v varnem prostoru je bilo v letu 2024 vključenih pet filipinskih državljanov. Osebe so bile del zgodbe, ki smo jo lahko slišali v prispevku oddaje Tarča dne 15. 5. 2024 – zgodbe o delovnem izkoriščanju, kršenju človekovih pravic in hudem nasilju. Vsi filipinski državljani so bili z naše strani prepoznani kot žrtve trgovine z ljudmi. Pogumno so se odzvali vabilu Tarče, da sodelujejo in podajo svojo izjavo. Da povedo svojo zgodbo. Kar so tudi storili – nekateri s solzami v očeh, a tudi z ogromno iskrico poguma in borbenosti. Predvsem pa z zaupanjem, da v Sloveniji deluje sistem zaščite žrtev in pregona storilcev. Zgodba, o kateri je poročala Tarča, je bila novica za en dan. Kaj je skupno vsem žrtvam trgovine z ljudmi? To, da izgubijo svoj glas, možnost izbire, postanejo preslišane in nevidne. In ponovno je bil njihov glas preslišan. Nepomemben.

Njihova zgodba je, kot muha enodnevnica, izginila v pozabo tako hitro, kot je prišla na dan. In to zgolj potrjuje izkušnjo naših uporabnikov: da njihova zgodba ni pomembna, da njihov glas ni vreden in njihova bolečina ni priznana. Vse, kar si želijo, je pravica. Potrditev, da to, kar se jim je zgodilo, ni prav. In da si takšne izkušnje ne zasluži nihče. Zato se oglašamo. Ker je njihov glas pomemben. Ker se zlorabe ne smejo dogajati. Ker je za možne in dejanske žrtve trgovine z ljudmi nujno, da sistem deluje in da deluje neoporečno. In zato je pomembno poudariti tudi, da je Slovenija podpisnica mnogih mednarodnih aktov, ki jo zavezujejo k sprejemanju ukrepov za učinkovit boj proti trgovanju z ljudmi. Ukrepi, ki jih ti dokumenti opredeljujejo, zajemajo vse od preprečevanja trgovanja z ljudmi, identifikacije in zaščite žrtev, pa do učinkovite preiskave, pregona in kaznovanja storilcev kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Mednarodnopravne zaveze države torej odražajo zavedanje, da boj proti trgovanju z ljudmi, ki je gotovo ena najbolj strahotnih kršitev človekovih pravic in dostojanstva, terja celosten odziv.

Ukrepi, ki jih je država dolžna sprejemati, so med seboj neločljivo povezani – zaščita in podpora žrtvam torej ne more biti ustrezna brez učinkovitih mehanizmov preprečevanja trgovine z ljudmi, še manj pa je lahko ustrezna brez učinkovite preiskave in kazenskega pregona trgovcev z ljudmi. Preiskava je lahko učinkovita le, če je (institucionalno in dejansko) neodvisna, hitra, temelji na objektivni in temeljiti preučitvi vseh okoliščin ter žrtvi zagotavlja ustrezen položaj v postopku. Vsi ti kriteriji učinkovitosti in ustreznosti preiskave izhajajo iz mednarodnih pravnih standardov in jih gre razumeti kot izhodišče oziroma minimum standardov na področju varstva človekovih pravic, varnosti in človekovega dostojanstva – standardov, od katerih Slovenija ne bi smela odstopati. Pismo naj služi kot poziv vsem pristojnim, da prevzamejo odgovornost in poskrbijo, da bodo mehanizmi nadzora na vseh nivojih učinkoviti, da do zlorab najbolj ranljivih ne bo prihajalo in da si z ukrepanjem povrnejo zaupanje tako žrtev kot civilne družbe v vzpostavljene sisteme zagotavljanja spoštovanja človekovih pravic, sisteme nadzora in pregona tovrstnih zlorab. 

Ministrstvo za naravne vire in prostor je maja izdalo dovoljenje za odstrel 206 medvedov in pri tem navaja, da je odstrel potreben zaradi preprečitve resne škode in zagotavljanje zdravja in varnosti ljudi. Če bi bilo to res, potem te škode in nevarnosti za ljudi ne bi bilo, saj se enak razlog za odstrel pojavlja praktično vsako leto, pri čemer se v zadnjih letih pobije okoli 200 medvedov na leto. Očitno gre za neučinkovit ukrep. Da v ozadju ni preprečitev resne škode in zagotavljanje varnosti ljudi, kaže tudi dejstvo, da bo odstrel trajal kar leto in pol. Če bi res šlo za navedeno, bi država odstrel izvedla npr. v roku enega ali dveh mesecev in tako preprečila resno škodo in zagotovila varnost ljudi. Ali bo ministrstvo, ki je izdalo dovoljenje za odstrel, odgovorno za vso škodo, ki jo bodo povzročili medvedi v času tako dolgega odstrela? In za ogrožanje ljudi?

Znano je, da sta v povprečju v Sloveniji eno ali dve neposredni srečanji človeka z medvedom na leto, v preostalih primerih konfliktov pa gre za premoženjsko škodo, predvsem povezano z rejnimi živalmi. V zvezi s tem je treba navesti, da morajo po 10. členu Pravilnika o zaščiti rejnih živali biti rejne živali, nastanjene izven objektov, kadar je to treba, zavarovane tudi pred plenilci. Skrbniki ali lastniki živali so torej po predpisih dolžni zaščititi svoje živali pred nastankom škode po medvedih.

Še posebej tam, kjer so medvedi in kamor se selijo oz. širijo, kar je splošno znano. Iz vsega tega pa tudi izhaja, da v Sloveniji do resne škode, povzročene s strani medvedov, praktično niti ne more priti, saj morajo ljudje zavarovati svoje premoženje pred omenjenimi živalmi. Če pa do škode pride, pa je to v bistvu krivda oškodovancev, ker niso spoštovali predpisov. In če medved napade ovce, je za ta napad in trpljenje ovac kriv skrbnik, ki ni zavaroval svojih živali, kot je to njegova zakonska dolžnost. In namesto da bi njega procesirali, umorijo nič krivega medveda. Če je ta napadel ovce ali druge živali, potem je bil očitno lačen. To pa je bil mogoče tudi zaradi tega, ker njegove naravne hrane, torej mrhovine, ni v naravi ali pa jo je zelo malo. In to zato, ker je v naravi zelo malo naravno umrlih živali, ki so hrana za mrhovinarje, ker so glavni »mrhovinarji« lovci, ki vsako leto po ukazu države pobijejo kakšnih 100.000 živali in odnesejo njihova trupla. Ali si je mogoče zamisliti, kakšni potoki krvi nedolžnih čutečih bitij zaradi lovcev tečejo v naravi?

Medved je za človeka nenevarna žival, na kar kaže tudi izjemno malo neposrednih srečanj človeka z medvedom, eno do dve na leto. In kljub temu je država ukazala poboj 206 medvedov iz tega razloga, ki se mu pridružuje še preprečevanje resne škode. Oba razloga sta sicer samo krinka na kvotni odstrel medvedov, ki pa ni mogoč. Od tega odstrela imajo koristi lovci, ki dobro služijo s trofejami in tudi Zavod za gozdove Slovenije, ki je sam sebi priskrbel odstrel približno četrtine na smrt obsojenih medvedov. Pa še tisti, ki dobro služijo, ko leto za letom pišejo razne ekspertize o nujnosti pobijanja medvedov. Kaj za lovce pomeni medved, dobro pove izjava predsednika LZS: »Zaradi številnih zapletov okrog izdaj dovoljenja za odstrel medvedov v zadnjih letih, je bilo nekaj dovoljenj za odstrel izdanih v za to najmanj primernem času – poleti, ko je kožuh neprimeren za prepariranje in meso zaradi toplote najbolj podvrženo pokvarljivosti.« To je realnost lova in ne naravovarstvo lovcev, ki ga tako poudarjajo.

Skrajno žalostno je, da je ukrep za zmanjševanje konfliktov ubijanje živih bitij in s tem uničevanje dela narave. Žalostno je, da država ne poskrbi, da medvedi ne bi zahajali v naselja oz. v njihovo bližino, čeprav so ukrepi enostavni. Mrhovišča so pomemben ukrep, ki lahko medvede drži v gozdu, seveda pa je treba odpraviti vse možne dejavnike, ki medvede privabljajo k naseljem. Očitno to v glavnem ni bilo storjeno, sicer se medvedi ne bi pojavljali v naseljih ali pa mnogo manj. 

Poskušajmo najti odgovor, zakaj bi 62-letni Borut Pahor, slovenski „kralj instagrama“, ogrozil donosno podjetniško kariero s polarizirajočo izjavo? V to, da je Borut Pahor vnaprej vedel, da bo z zanikanjem genocida nad Palestinci sprožil vihar v slovenski javnosti, sploh ne dvomim, saj so v napovedi intervjuja zapisali, da bo „tokratni intervju brez dvoma odmeval“. Še več, na to da bo javno zanikal genocid, se je Borut Pahor „pripravil“ (sicer, če me vprašate, se je pripravil zelo slabo), saj ne samo da je podal oceno, da v Gazi ne gre za genocid, temveč se je celo spustil na polje pojasnjevanja „zakaj tako meni“.

Da ne bo pomote, to, kar nam postreže Borut Pahor, je resnično samo njegovo mnenje (doxa), nikakor pa ne strokovna ocena, kaj šele znanstveno znanje (episteme). Pahor se je naslednji dan v izjavi za POP TV branil s tem, da dokler mednarodno sodišče tako ne razsodi, „genocida ni“, in da je do takrat, v demokratični družbi, „povsem normalno“, da lahko vsakdo pove svojo oceno. Lahko se strinjam s Pahorjevo ugotovitvijo, da v demokratični družbi lahko vsak pove javno, kar mu oziroma ji pride na misel. Seveda, tudi Borutu

Pahorju priznavamo pravico, da se svobodno izraža, ampak, to tudi pomeni, da prakticiranje svobode izražanja v javnosti, sploh če podajaš ocene o tako resni temi na nacionalni televiziji, s seboj nosi tudi veliko odgovornost. Ne vem, kje je Borut Pahor pobral argument, da dokler sodišče tako ne odloči, genocida ni. To bi bilo v popolnem nasprotju tudi s temeljno logiko Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida in 25. členom Rimskega statuta ICC, kajti, če sledimo Pahorjevi logiki, se mora genocid najprej zgoditi, da bi ga lahko „preprečili“ za nazaj.

Pa vendarle, če se omejimo le na pravno definicijo genocida, velja izpostaviti, da so vsi mednarodno priznani strokovnjaki na področju mednarodnega prava človekovih pravic oziroma mednarodnega kazenskega prava označili množična grozodejstva, ki jih nad Palestinci v Gazi izvaja Izrael, za genocid, med njimi tudi William Schabas, eden vodilnih pravnih strokovnjakov na področju študij genocida, ki ta zločin proučuje že več kot 35 let, in avtor knjige Genocide in International Law - The crime of crimes, ki velja za eno temeljnih pripomočkov pravne doktrine na tem področju. 

Okroglih osemdeset let je očitno pravi trenutek, da se je sesula tudi posebna nemška zgodba o požigu Reichstaga. Medtem ko je ves svet izhajal iz prepričanja, da so nacisti požar ne samo temeljito izkoristili, ampak tudi, da so ga organizirali, so v Nemčiji od leta 1959 verjeli, da jim je požar, ki ga je podtaknil mladenič Marinus van der Lubbe, padel po srečnem naključju v naročje. To verzijo zgodbe so vnesli v šolske učbenike in celo v Brockhausov leksikon. Avtorju tega konstrukta, sodelavcu spodnjesaške Službe za zaščito ustave Fritzu Tobiasu, je prisluhnil urednik Spiegla, Rudolf Augstein, in izšla je serija v enajstih nadaljevanjih. Dvome o prepričljivosti tega spisa je spravil z mize nadvse ugledni zgodovinar z münchenskega Instituta za sodobno zgodovino Hans Mommsen. Po tej razlagi naj bi bil Marinus van der Lubbe mlad anarhist, ki je sam vdrl v stavbo Reichstaga in zakuril ogenj z netilci za podžiganje kurjave. In tej zgodbi so v takratni Zahodni Nemčiji verjeli in jo sprejeli za uradno. Dvomljivci so veljali za »teoretike zarote«. To pa se je zdaj sesulo. Kot poroča tednik Stern (28.5.2025), tudi na sramoto pokojnega profesorja Mommsena, ki je dal zgrešeni teoriji neupravičeno posvečenje. Avtor članka je Berlinčan Uwe Soukup, ki je leta 2023 sam izdal knjigo o požigu Reichstaga in nasledkih za demokracijo. .

Da bi lahko sledili argumentaciji članka, zlasti pa razumeli, zakaj svet ni verjel varianti, ki jo je serviral Fritz Tobias in kanoniziral Hans Mommsen, se je treba spomniti s tem zvezanega dogajanja v letu 1933. Stranka NSDAP je na volitvah postala najmočnejša stranka v parlamentu (reichstagu), predsednika države Hindenburga so prepričali, da je Hitlerju zaupal kanclerski položaj. A kmalu, že štiri tedne zatem, je gorel Reichstag, požar je povsem uničil veliko dvorano, gorel je tako silovito, da je popokala steklena kupola, plameni so potem tam zgoraj švigali skoz. Policija je potem prijela van der Lubbeja, ki naj bi podtaknil požar v imenu svoje komunistične stranke. Nadomestni prostor za reichstag so našli v enem od gledališč. Na podlagi suma vpletenosti so komuniste izločili iz glasovanja, potem pa je koalicija NSDAP in stranke Zentrum ob nasprotovanju socialnih demokratov izglasovala za vlado izredna pooblastila. Čez nekaj časa je Zentrum zahteval, naj se o izrednih pooblastilih še enkrat glasuje, saj jim je prišlo do zavesti, kaj so pomagali izglasovati, a je bila zahteva zavrnjena. Ta pooblastila so potem veljala vseh 12 let »tisočletnega rajha«, prvo koncentracijsko taborišče, Dachau, je bilo ustanovljeno že marca 1933. Svojo tezo, da so komunisti zanetili požar v Reichstagu, so skušali podkrepiti tudi pred sodiščem, a se je obtoženi Georgi Dimitrov tako spretno in prepričljivo branil, da je obtožba padla. Dimitrov pa je imel potem v Kominterni velik ugled. (Se je pa Stalinu zameril po vojni, ko si je skupaj s Titom prizadeval za nastanek federacije več socialističnih držav.) A kot krivec za požar je zdaj ostal na nemški sceni samo še van der Lubbe, kdo pa je v sejno dvorano navlekel toliko goriva, je zanimalo samo še analitike zunaj Nemčije.

Zgodba o Marinusu van der Lubbeju je bila polna lukenj in nedoslednosti. Potrjeno je bilo le, da je nakupil nekaj podnetil za kurjavo, tako da bi morda lahko podnetil veliko količino zelo vnetljivega materiala, a o izvoru in obstoju le-tega ni bilo več besede. Marinus van der Lubbe naj bi vdrl v stavbo tako, da je z brco razbil steklo na oknu v višini odraslega človeka. Omenjeno okno je locirano mnogo previsoko, steklo debeline 8 milimetrov pa bi bilo mogoče razbiti le z macolo ali krampom, a Marinus van der Lubbe je bil golorok. V zaslišanju je govoril, kako je šel mimo historičnih viteških oprav, a te so bile tedaj res v Reichstagu, samo ne na poti , ki da jo je prehodil od omenjenega okna do sejne dvorane.

Vsega tega Fritz Tobias, sodelavec spodnjesaške državne varnosti (Verfassungsschutz), ni razčistil, je pa svojo razlago zelo agresivno branil. Leta 1969 je izdal čez 700 strani debelo knjigo Der Reichstagsbrand . Legende und Wirklichkeit (Požar Reichstaga – legenda in dejanskost).

In tu se začne zaplet z münchenskim Institutom za sodobno zgodovino (Institut für Zeitgeschichte), ki je začel delovati 1949, med njegovimi nalogami pa je bilo raziskovanje nacizma in s tem seveda tudi požiga Reichstaga. Fritz Tobias je pritiskal, naj mu institut potrdi znanstvenost njegove teze. Na institutu so bili skeptični, a zelo ugledni profesor Hans Mommsen je v Stuttgarter Zeitung objavil zelo pozitivno recenzijo, tako da je tudi institut potrdil Tobiasovo razlago. Leta 1964 je Hans Mommsen za institutovo glasilo napisal 63 strani obsegajočo recenzijo in z njo afirmiral Tobiasovo razlago.

A leta 2019 je postal znan nov dokument – zaprisežena izjava, ki jo je leta 1955 podal neki bivši član SA. Strankina milica SA je bila do tkim. »Röhmovega puča« glavno strankino orodje. Vsebino izjave podaja Stern takole: »... neki nekdanji član SA je poročal o neki svojevrstni nalogi: na predvečer dejanja naj gre do nekega doma SA v Tiergartnu in naj od tam odpelje nekega mladega moža do severne strani Reichstaga in ga tam preda. Ko je SA-jevec ob prihodu pogledal v stavbo, je po njegovem že tlelo. Vrh tega je zaznal vonj, podoben bencinu.« Ta dokument so takoj po odkritju začeli spodbijati, a pojasnjuje neskladnosti v van der Lubbejevih izjavah: pot mimo viteških oprav, vstop v stavbo, poškodbe, ki jih je na opremi spotoma naredil s svojimi sredstvi za podnet, ki pa jih je potrošil očitno še pred sejno dvorano.

Münchenski institut pa je še kar vztrajal pri Tobiasovi razlagi, ki ji je pritrjeval s svojo recenzijo profesor Mommsen. A v novembru 2024 je v institutovem glasilu izšla 27 strani dolga kritična analiza Mommsenovega poročila. Institutov raziskovalec Lutz Kreller je pod naslovom Zeitzeugen, Zeitgenossen, Zeitgeschichte (Pričevalci, sodobniki, sodobna zgodovina) ob institutovi 75-letnici razkril napake Mommsenove potrditve Tobiasove razlage. Mommsenu očita, da je zavedel javnost. V njegovi oceni iz leta 1964 »konsekventno manjkajo dokazi«, argumentira pa »s hipotetičnimi dejstvi, neskladnostmi in protislovji«. »Ne da bi sam navedel dokaze, je pritrjeval delegitimiranju izvedenskih odkritij in tehničnim ekspertom. Tako je kategorično izključeval, da je bil 27. februarja 1933 v plenarni dvorani Reichstaga uporabljen pospeševalec požara.« Facit je bil: »S tem je Mommsen prevzemal Tobiasovo temeljno izjavo in temelj teze o edinem storilcu. Ta izjava je enoumno napačna.« To je posebej pomembno, ker brez take substance, ki je van der Lubbe nikakor ni mogel vnesti, ni razlage za eksploziji podoben izbruh požara. Za tako pomembno besedilo, kot je Mommsenova recenzija, so osupljive tudi druge podrobnosti, še posebej pa, da je dopustil, tako Kreller, Fritzu Tobiasu kar »direktno jezikovno in vsebinsko vplivanje«, celo »soavtorstvo«, saj se mu zahvaljuje za »skrbne korekture«. In grenek zaključek: »S tem je Hans Mommsen preslepil poleg znanstvene javnosti tudi uredništvo (insitutovega četrtletnika) Vierteljahreshefte für Zeitgeschichte.« Naslednja številka Sterna v pismih bralcev nima nobene reakcije na Soukupov prikaz. A brez tega prikaza, ki bo šel očitno na tiho mimo, bi morali Nemci še vedno imeti za znanstveno resnico, da je nacistom požar padel iz nebes v naročje kot srečno naključje, da so lahko dosegli svoje, ne pa kot skrbno načrtovan veliki šok, ki je omogočil totalno polastitev oblasti.

V času, ko je ves svet sodil tako, kot bodo odslej tudi Nemci, so tiste, ki niso nasedali zablodi, tam označevali za »teoretike zarote«. Ta cenena zmerljivka za skeptike je namenjena kritiki mišljenja, česar se mediji premalo zavedajo. Politika je polna intrig; če jih razkrinkamo, lahko vsaj katero preprečimo.

Tudi v pravi razlagi dogodkov ob tem požigu ostane nejasna kopica detajlov, denimo, kako so SA-jevci vzpostavili stik z mladim anarhistom. Morda s tem, da so tudi oni prezirali parlamentarizem; parlament je bil zanje Schwatzbude – »čvekalnica« ali kot beremo v govoru generala Leona Rupnika jugoslovanskim oficirjem, ki je v slovenskem prevodu izšel 1944, »čvekališče«. Morda z »revolucionarno odločnostjo«, saj je SA bila desna revolucionarna milica, ki so jo 1934 utišali, da ni preveč motila terorja, organiziranega kot država. Lahko tudi s kakim motivom bolj osebne narave. Seveda so fanta zavrgli, potem ko so ga odrabili. Po 92 letih bi težko našli odgovore na ta vprašanja. Prepustimo jih umetnosti. 

Članek z zgornjim naslovom v 22. številki Mladine dobro pojasni izvor mržnje do Palestincev pri Evropejcih in Američanih, nič pa ne pove o izvoru genocidnega ravnanja pri Izraelcih. Običajna predstava, da so Združeni narodi po holokavstu ustanovili državo Izrael, kamor so se priseljevali preživeli Judje, namreč ne drži. Ideja o obnovitvi svetopisemske judovske države je projekt cionizma, nacionalističnega gibanja, ki je nastalo konec 19. stoletja. Po prvi svetovni vojni pa so idejo že pričeli uresničevati s priseljevanjem evropskih in ameriških Judov. Priseljevanje je bilo vedno številčnejše, tako da se je judovsko prebivalstvo do štiridesetih let v Palestini že potrojilo. To je pripeljalo do prvih sporov in uporov avtohtonega arabskega prebivalstva. Državo so si Judi priborili tudi s terorističnimi akcijami paravojaške organizacije Irgun v štiridesetih letih.

Glavni problem cionistične ideje o judovski državi je v tem, da si svojo državo predstavljajo etnično čisto ali vsaj s prevladujočim judovskim prebivalstvom, odvisno katero cionistično frakcijo se vpraša. O tem, kako to doseči, pa tečejo v cionističnih krogih razprave in spori že več kot sto let. V glavnem se govori o razlastitvi, razselitvi in pregonu avtohtonega palestinskega prebivalstva. Danes bi temu rekli etnično čiščenje. Cilj današnje vojne v Gazi ni pobiti Palestince, ampak ustvariti nevzdržne razmere, ki bodo prisilile palestinsko ljudstvo, da pristane na razselitev.

Država Izrael je zasnovana na ideji genocida, ki v nizki intenziteti traja že sto let. Vse od ustanovitve Izrael, ne glede na to, katera politična opcija je na oblasti, nasilno izpodriva in preganja avtohtono palestinsko prebivalstvo. Rušijo njihova naselja in postavljajo svoja, vas za vasjo in jih hkrati preimenujejo z judovskimi imeni. Judje imajo Palestince za manjvredna bitja, imenujejo jih celo človeške živali. In tega sploh ne skrivajo. To je tipično genocidno ravnanje, saj je treba ljudi, ki jih nameravaš uničiti ali pregnati, najprej razčlovečiti. Nacisti so Jude imeli za manjvredno raso in jih primerjali s podganami, šele potem se je pričel holokavst. Očitno so cionisti sedaj ocenili, da so nastali pogoji, tako v mednarodni kot tudi domači politiki, da svojo idejo lahko dokončno uresničijo.

Spoštovana Stanka Prodnik.

Vaše videnje ravnanja medijev (še več - najbolj etabliranih medijev) v Sloveniji, POP TV in RTV Slovenija, je zgolj delček zgodbe, ko gre za sprenevedanje in tiščanje glave v pesek, ko gre za genocid nad Palestinci, ki se dogaja v Gazi in na Zahodnem bregu.

Moderatorji obeh zgoraj imenovanih „medijev“ sistematično brišejo skoraj vsako kritično mnenje, ki ne zagovarja sionističnega početja (beri: genocida, stradanja prebivalstva, nadaljnje okupacije in poseljevanja Zahodnega brega z nezakonitimi sionističnimi naselbinami ...).

Vse skupaj je videti že skoraj groteskno, kot bi bilo plačano s strani nekoga, ki je videti kot AIPAC, prilagojen za delovanje v „slovenistanu“ oziroma verjetno tudi drugod po EU.

Kako naj potem ljudje v tej državi pričakujemo, da bodo „mediji“ opravili svoje vsaj osnovno poslanstvo, nepristranskega informiranja množic?

In ja, razumem vaše razmišljanje o tem, da Slovenija potrebuje „več Grimsa“, a se hkrati bojim, da je ta trenutek „budništva“ že zamujen. To bi imelo smisel v časih, ko je bila večina ljudi v Sloveniji še sposobnih kritične distance do idiotov  iz skrajnje desnega pola. Danes je takšnih ljudi premalo. Še tisti, ki se imajo za „levo-sredinske“, se pri migracijah, LGBTQ+, „woke-izmu“, ipd., vedno lažje „najdejo“ pri desnih skrajnežih.

Volilna pravica bi morala postati privilegij, vezan na neke vrste „izpit“, s katerim bi dokazali, da smo opravilno sposobni in da sploh vemo, za kaj gre.

Pa lep pozdrav in vse dobro.

Trenutno v parlamentu obravnavate predlog zakona o psihoterapiji in kot sem razumela vašega poslanca M. Jakopoviča, ga podpirate. Kako lahkotno in populistično mi zveni vaše stališče - stališče iz ust nepoznavalcev tematike - in kako nerealna so v resnici vaša pričakovanja. Menite, naj bi s predlogom zdravstvo pridobilo kapacitete za obvladovanje krize duševnega zdravja, hkrati pa se bodo lahko s tem področjem ukvarjali le usposobljeni in izobraženi ljudje, ki bodo delo opravljali po jasnih in varnih kriterijih. Sami superlativi.

Karikiram. Nekateri se imajo res odlično v sedanjem družbenem sistemu. Z egoizmom in z denarjem prepleteno svobodno podjetniško pobudo se lotijo duševnih stisk in motenj ljudi: različni šarlatani, ki za velik denar tržijo raznovrstne »zanimive tehnike« pomoči; spet drugi ustanovijo različne zasebne institute s prijaznimi, a nerealnimi in strokovno neizvedljivimi obljubami; tretji ustanovijo katedro za družinsko terapijo na Teološki fakulteti, ali pa zasebno Fakulteto Sigmunda Freuda. Pri tem nič ne de, če so menda oboji brez vseh ustrezno izobraženih predavateljev; četrti, peti …, ah, še patri se ukvarjajo s terapijo in z izobraževanjem terapevtov – (Frančiškanski družinski institut.) Samo še primerna zdravstvena ministrica s prijateljem v vlogi zunanjega svetovalca (če je le mogoče ekonomista in v konfliktu interesov) je potrebna – le kaj bi s strokovnimi združenji - in zaželena rešitev se znajde na poslanskih mizah.

Obračam se na vas, ker ste v Levici ves čas delovali kot največji zagovornik javnega zdravstva, ker se zavzemate za ljudi, ki jih neoliberalizem potiska na rob, ker običajno ne ignorirate stroke itd. Z novelo zakona o zdravstveni dejavnosti vam je s partnerji uspelo (vsaj delno) razmejiti javno in zasebno, veliko pa vam je tudi pomenilo, da ste preprečili zasebnikom nadaljnje pogoltno izčrpavanje zdravstvene blagajne. Zdaj pa boste, kako »zanimivo«, na široko odprli njena vrata zasebnim »samooklicanim psihoterapevtom« - raznim »teologom in freudovcem«, kot jih nazivajo nekateri komentatorji. A denar iz javne blagajne pri vsem tem ni najpomembnejši. »Prvič imamo priložnost, da psihoterapijo sistemsko uredimo,« pravi poslanka Svobode. Drži - zahvala Golobovi vladi, da se je lotila tega področja -, a način je zgrešen. Slovenija je namreč potrebovala zakon, ki bi uredil neurejeno področje psihoterapije izven zdravstva. Upam, da ste v Levici vsaj na daleč spremljali argumente kliničnih psihologov ter psihiatrov, časa, da bi jim prisluhnili, je bilo dovolj, saj je ta zakon pripravljal že Bešič Loredan leta 2022. Ste prebrali vsaj njihovo nedavno javno pismo premierju Golobu, češ, da se ni upoštevalo ključnih zdravstvenih strok, ki se s tem ukvarjajo v Sloveniji in da je zakon spisan v prid nekim drugim interesom? Da ruši ureditev v zdravstvu in bo omogočil, da terapevti brez predhodne zdravstvene izobrazbe vstopijo v najbolj ranljiva področja, v Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov (umestitve takih zasebnih psihoterapevtov v zdravstvo, kjer njihovi osnovni poklici nimajo zveze z medicino in psihologijo, sploh nikjer ne poznajo). Da je zakon škodljiv in nevaren: »Odpira poti premalo usposobljenim posameznikom, od njih ne zahteva nujnih kliničnih izkušenj, jih ob tem odvezuje vsakršne odgovornosti ter celo odpira vrata v zdravstvo terapevtskim pristopom, ki ne temeljijo na dokazih o varnosti in učinkovitosti.«

Vas to ne prepriča? Ali tudi v Levici podpirate psevdoznanost? Bi se recimo dali operirati ekonomistu brez znanja anatomije, poznavanja različnih bolezni in njihovega diagnosticiranja, z eno samo naučeno in morda še sporno operativno tehniko, ki bi se je naučil na zasebnem izobraževanju? In ne bi odgovarjal za posledice? (Saj se vam ne bo treba odločiti, ker nikomur ne pade na pamet, da bi take »kirurge«, interniste, ginekologe itd. pripeljal v zdravstvo.) Vam mar zadoščajo argumenti, da zakon izloči najbolj problematično »alternativo«? Da »dopolni« pomanjkanje psihoterapevtov iz vrst psihiatrov in kliničnih psihologov, ki jih v resnici ne more? Pristajate na pristranski način sprejemanjazakonov?

Zakaj ne bi raje probleme in stiske, ki so del vsakdanjega življenja ločili od problemov in stisk, ki so del duševnih motenj? Pri prvih si lahko pomoč delijo: materin objem, prijateljeva rama, sosedov nasvet, država z zagotavljanjem dostojnega življenja za vse in psihosocialna pomoč ter svetovanje diplomantov teološke fakultete in Možinove univerze. Za druge pa so dovolj usposobljeni psihiatri in klinični psihologi s priznano psihoterapijo.

Ob vsakem nesrečnem srečanju medveda in človeka se začne razprava, kjer se krešejo zelo različna strokovna in čustvena mnenja. Tako je tudi sedaj ob hudo poškodovani ženski. Prebiramo lahko zelo različna mnenja že o tem, koliko je sploh medvedov na nekem območju. Še nobena vlada ni dala odstreliti toliko medvedov kot sedanja, ki je odredila za odstrel letos kar več kot 200 medvedov. Ob tem pa je že osnovna težava v tem, da so presoje o številu medvedov zelo različne. Najbolj zanesljivo je število medvedov ugotovljeno na podlagi genskih vzorcev v iztrebkih, ki dokazuje, da jih je 650. Predvideni odstrel več kot 200 medvedov bi torej določil odstrel kar tretjino populacije!

Ob tem poznavalci medvedov zagotavljajo, da je medved zelo plašna žival, ki se izogiba srečanjem z ljudmi. Druga ugotovitev izkušenih strokovnjakov pa je, da je vedno lahko nevarno srečanje medvedke z mladiči in človekom, ker je medvedka zelo skrbna mati, ki varuje svoje mladiče. Ob tem je zanimivo še to, da imajo lovske organizacije na primernih mestih visoke preže za opazovanje medvedov pri krmiščih in tudi za odstrel. Tam samci dajejo prednost pri krmljenju medvedkam z mladiči, šele potem gredo na krmljenje še odrasli samci.

Spoštujmo tradicijo, zato nikar ne vznemirjajmo divjadi! Sedaj se po gozdovih celo že podijo divjaki z motornimi kolesi. Pa še to, včasih smo govorili, da gozd varuje medveda, medved pa varuje gozd.

»Vsi smo Janše« je oznanjal šablonsko natisnjen slogan navijačev Janeza Janše pred celjskim sodiščem«, je razbrati v Mladininem članku Vstajenje križanega.

Neizmerno pozornost in obsežen prostor v javnih medijih dobiva že desetletje preprodaja posesti v Trenti. Celo sodno obravnavo z množičnimi ovacijami. Pa ne zaradi nerazumno visoke cene, ampak zaradi preprodajalca. Prav nič presenetljiv ni izid sodbe. Poceni kupiti in drago prodati samo po sebi ni kaznivo dejanje. Če bi bilo, potem nekaznovanih skorajda ne bi bilo, še posebej če gre za javna sredstva. Saj vsak s prodajo želi zaslužiti. Koliko in na kak način, je stvar interesov, ki so poslovna skrivnost.

Razvpita posest je bila glede na nakup res prodana po enormno visoki ceni a tudi to ni kaznivo dejanje. Seveda je obramba uporabila vse pravne poti proti obtožbi, vključno z nesmiselnim dokazovanjem z lažiranimi ocenami in fingirano prodajo.

Kakšni interesi vodijo kupce, da kupujejo neuporabne stvari, je njihova domena. A zakaj ni IMOS sam odkupil posesti po izhodiščni nizki ceni, ni razkrito. Pojasnila, zakaj razumen poslovni subjekt investira v nekurantno nepremičnino, so sicer neprepričljiva enako kot novinarski komentarji o cenah nepremičnin, vode in diamantov. Pa tudi to je možno, če kupec pričakuje, da se bodo pogoji za gradnjo v nacionalnem parku lahko sprostili. Saj bi tudi Trump v Gazi gradil turistično destinacijo!! Ne nazadnje se je prodaja formalno odvijala na prostem trgu med fizično in pravno osebo in ne za javna sredstva. Kaki so bili motivi kupca, naj ugotavljajo lastniki in upniki podjetja, ki je zašlo v stečaj. Morala, ko od neukih volivcev poceni kupiš in dobiček s preprodajo spraviš v svoj žep, pač ni kaznivo dejanje.

Mnogo bolj zaskrbljujoče je, da se s tako javno zavzetostjo ne sprožajo postopki pri precenjenem kupovanju nepremičnin v breme javnih sredstev. Razvpiti primer nakupa Litijska cesta 51, pri kateri se je naključno pojavljalo ime istega cenilca kot v stečaju IMOS, ni edini tak primer. V sodnih analih je še več primerov, ko so vrednosti nepremičnin s preprodajo neutemeljeno napihovale dobičke. Še mnogo večje so anomalije v lokalnem okolju, kjer županstvo podtika svetnikom v odločitev odkup neuporabne nepremičnine za zneske, ki večkratno presegajo kupnino v Trenti. Pa se ne zgane noben medij ali organ, pristojen za ugotavljanje negospodarnega ravnanja župana z javnimi sredstvi. Ni nobene ovadbe, obtožbe ne sodbe.

Pričakovati bi bilo, da bi se s tako zavzetostjo pravosodje lotilo tudi fingiranih ocen premoženja, ki so botrovala večkrat precenjeni oceni bančne luknje, kjer je sanacija državo stala več milijard evrov.

Ob tem pa primeri, kot je npr. razvpiti primer odkupa stanovanj za potrebe gradnje onkološke klinike v UKC Maribor, ko podcenjene vrednosti premoženja v prisilnih prodajah oškodovancem ne omogočajo nadomeščanja vsaj enakovrednih bivalno socialnih pogojev, kar zaradi nesposobnosti uradništva, ki vodi postopke odkupov namesto razlastitve, enormno podaljšuje in draži investicije, ne zanimajo nikogar.

Da, ostaja pa odprto vprašanje morale.

Nismo vsi Janše. Smo pa Butalci. 

Dve objavi, ena kot komentar k članku Kdo šraufa glave, objavljenem v Mladini št. 20 z dne 16.5. letos in druga z naslovom Pisal zakon, ki mu odpira vrata do javnega denarja, objavljenem v Večeru, dne 21.5. letos sta me spodbudila k temu pisanju. Prvi v Mladini, kjer me je presenetil slog razmišljanja osebe, čigar nepristranost v kritičnih pogledih na različne družbene pojave pri nas sem doslej postavljala visoko, in drugi, v Večeru, ki v raziskovalnem novinarskem delu nazorno razkriva psiho-dinamsko ozadje, kako je nastajal oziroma ne bi smel nastajati zakon o psihoterapevtski dejavnosti v slovenskem zdravstvu.

Ob njih bi se lahko mirno naslonila v fotelj in polemike o usposobljenosti za psihoterapevtsko dejavnost spremljala od daleč. Poklicni entuziazem, pestrost izkušenj iz neposrednega dela z ljudmi v bolnišnični instituciji, dolgoletno sodno izvedenstvo, pedagoška in raziskovalna praksa, in končno tudi ljubiteljsko literarna dejavnost, pa mi narekujejo, da se postavim v bran klinično-psihološki stroki in njenim pogledom na usposobljenost za psihoterapevtsko delo. Zlasti, ker sem v času trdih preizkušenj – več letnega omejevanja v podeljevanju dekretov za specializacijo iz klinične-psihologije, ki so ga izkazovale ideološko različno obarvane ekipe na Ministrstvu za zdravje - v neposredni praksi občutila tovrstno kadrovsko sušo, in si zaradi neperspektivnih razmer, zmede in praznine, ki se je kazala tudi v pomanjkanju dotoka novitet s področja strokovne literature, bila prisiljena poiskati vzvode za poklicno in osebno rast, oporo in spodbudo v tujem okolju – največ v avstrijskem, kasneje pa tudi kot članica in nato povabljena kot zastopnica za Slovenijo v evropskem združenju za zdravstveno psihologijo. Toliko lažje sem to storila, ker je bila sicer dotedanja popotnica tudi iz domačih logov solidna – osvojena znanja iz študija psihologije, specializacija iz klinične psihologije s poglobljeno prakso na raznolikih področjih zdravstva, s podiplomskim, vsebinsko in formalno preudarno strukturiranim izobraževanjem iz psihoterapije, v okviru ljubljanske Medicinske fakultete.

Vse to sem preživela, a si zato toliko bolj izostrila pogled na delo, ki sem ga opravljala v naši praksi.

In prav iz teh razlogov lahko danes suvereno zaključim, da je z zakonom predviden nov poklic psihoterapevta, ki kot pogoja ne postavlja končanega osnovnega študija – medicine ali psihologije ter kasnejše večletne specializacije, iz psihiatrije ali klinične psihologije, nič drugega kot spodjedanje dobro premišljenih in v praksi preverjenih standardov, dolgoletnega sistema »stopnička za stopničko« oblikovanja bližnjic in ustvarjanje videza usposobljenosti za avtonomno psihoterapevtsko delo, ki jih generirajo osebni interesi in razkriva tudi uvodoma omenjeni novinarski prispevek. Za slovensko družbo in njeno skrb za duševno zdravje njenih ljudi vsekakor korak za skoraj petdeset let nazaj.

Saj končno, tudi h kirurškemu delu ne prepustimo nekoga, ki sicer pozna ves potreben instrumentarij za to delo, ve za izražene pacientove težave in kje bi naj zarezal v tkivo, ni pa poučen, kako tam potekajo živci in žile. Kaže sicer neka nagnjenja za delo s skalpelom in prebral je celo nekaj literature. A četudi je končal ustrezni študij, se ni nikoli srečal s podobnimi primeri v praksi, se ni učil in spremljal rutiniranih kirurgov pri njihovem delu, in mu celo ni padlo na pamet, da bi moral predhodno pred posegom pri pacientu opraviti določen izbor preiskav.

Smešno, nerealno in tragično? Kar je vsakomur jasno, ko gre za obstoječe telesne težave, ostaja zavito v meglo, ko gre za duševne težave in nudenje pomoči. Kot da s prakso preverjeni standardi niso važni. Usposabljanje za svetovalno delo pač še ni dovolj za izvajanje psihoterapevtskega dela.

Zato bom zapis zaključila s kratko, a zgovorno anekdoto.

Ko sem pred mnogimi leti podiplomsko izobraževanje iz psihoterapije v okviru specializacije iz klinične psihologije zaključevala na ljubljanski Medicinski fakulteti, je bil zato potreben oddan opis opravljene individualne psihoterapevtske obravnave, sledil pa je še izpit v dveh delih. Izveden je bil pred dvema dvojicama strokovnih avtoritet – dopoldan pred prof. Milčinskim in Bregantom, in popoldan še pred prof. Kobalom in Lokarjem. Žal prekmalu preminul prof. Lokar mi je zastavil zvito vprašanje. Najprej mi je v grobem opisal primer pacientke z določenimi psihičnimi težavami, potem pa me vprašal: »No, kolegica, kaj bi vi kot terapevtka naredila v tem primeru?« Ko sem mu v trenutku odgovorila kot iz topa: »Obvezno najprej potrebno diagnostiko s standardizirano usmerjeno anamnezo,« so se mu zableščale oči in v potezah njegovega obraza so bili vidni znaki odobravanja. Meni pa je postalo jasno, da sem s svojim razmišljanjem na pravi strani.

V tem je vsa poanta in razumni, samokritični ljudje bodo razumeli, da ne moreš in ne smeš šariti po nečem, česar prej ne spoznaš. Pa naj gre za popravke v električnih napeljavah, na avtomobilu, ali kot v tem primeru, za odgovorno psihoterapevtsko delo z ljudmi z različnimi težavami. 

Skoraj sem prepričana, da nihče ne razume, kaj trenutno preživljamo, kam tavajo naše misli in kaj občutijo naša srca – mi, Palestinke in Palestinci, še posebej iz ljubljene Gaze.

Sama ne morem več spati. Kadarkoli zaprem oči, me začno preganjati nočne more vojne. Včeraj sem se zbudila v morasti grozi. Bila sem tam, okoli mene so padale bombe in ljudje so leteli po zraku zaradi intenzivnosti bombardiranja in uničevanja vsega. Kričala sem in tekla s svojimi otroki. Ne vem, kje in kdaj sem se zbudila iz more, jokala sem od groze zaradi videnega in si še milijontič poskušala predstavljati, kaj pomeni, da moji ljubljeni živijo to nočno moro vsak trenutek.

V drugi nočni mori sem skakala od veselja, saj sem v lakoti sredi sestradane Gaze našla gajbico solate – in ko sem se zbudila, nisem vedela, kaj naj naredim.

Telefon preverjam na približno pol ure, moje srce je prepolno groze, ker ne vem, kaj prihaja. Bojim se vsakih novic, ki bi me lahko dosegle in sesule mojo izstradano dušo.

Ves čas gledam fotografije družine in prijateljev ter se sprašujem, ali ste bili, ali smo res bili tam, ali ste tam, se je res vse spremenilo zgolj v spomine in fotografije?

Ne govorim več dosti. Nimam več besed, da bi pojasnila, kako me preplavljajo in hromijo občutki zatiranja, jeze in žalosti, zmešani skupaj. Moj jezik je težak. Nočem govoriti. Niti s svojo terapevtko, h kateri sem se zatekla zaradi odvijajočega se holokavsta v Gazi, se nimam o čem pogovarjati. Vse je enako. Že desetletja postaja vse huje, dokler nismo prišli do sedanje točke. Iz nič. Nobene pravičnosti. Nobene človečnosti. Nobenih vrednot. Nobene morale. Nič. Samo mesoreznica, ki reže, in svet, ki molče gleda.

In potem tisti, ki podpirajo, kar se dogaja. Ne razumem. Izgubljena sem. Mar si res zaslužimo to? Ne. Tega si ne zasluži nihče. A zakaj potem svet sprejema, da se to dogaja nam? Zakaj? In zakaj? Zakaj? Nobenega odgovora … Dobim pa še en odgovor iz Gaze. Fotografije, ruševine, kriki, klici in vzkliki govorijo o tem, da to presega vse krivice, ki so se zgodile kdajkoli tekom zgodovine.

Vsak dan se zbudim, grem v službo, se vrnem domov, skrbim za otroke in od daleč se morda zdi, da vse poteka normalno. A če bi prevajala svoje misli vsakega trenutka, kaj čuti moje srce vseskozi … solze, ki padajo z obraza povsod – v službi, na ulici, na avtobusni postaji, doma – kako si jih brišem v tišini, ki ubija. Ko bi vsaj lahko vse to prevedla v besede, a kaj ko jezik besed in slovar tega ne zmoreta.

Preproste vsakodnevne situacije mi lomijo srce. Ljudje zjutraj, ki gredo brezskrbno kot vsak drugi dan po svojih opravkih, zaposleni in sodelavke, ki se mimobežno pogovarjajo… Zdi se mi smešno in absurdno ob iztrebljanju, ki se dogaja, a so v resnici to najbolj normalni deli normalnih življenj.

Moji psihoterapevtki sem nekoč omenila, da pogrešam to, da bi živela normalno življenje. Vprašala me je, kako si predstavljam normalno življenje. Odgovorila sem ji, da se v normalnem življenju vse to nam ne bi dogajalo, Palestinkam in Palestincem.

Kadarkoli se pogovarjam z mamo, ki je prisilno razseljena na jugu Gaze, mi naroči, naj bom močna ne glede na to, kaj se zgodi in kakšne novice me bodo morda dosegle iz Gaze. ln vsakič komaj zadržujem solze, da ne bi spolzele do nje, in čakam, da jo dosežejo pogledi drugih, ko pustim srcu, da zajoče v tišini.

Kakšen svet je to? Kateri planet? In kakšen čas je ta, ki sprejema vsa ta hudodelstva in barbarstvo?

Prijateljica mi pripoveduje, kako se počuti. In njen opis je pravi: izgubljeni smo na hladnih ulicah Evrope, nihče nas ne zazna in upošteva, tako kot nihče ne vidi mojih ljudi, ki se jih pobija vsako minuto. Kričijo. Kričijo. A ni več življenja za tiste, ki jih poskušaš priklicati.

Bolečina je še večja, ker imam dom, kjer lahko živim, hrano, vodo … in vse, kar potrebujem za dobro življenje. A moje telo in duša bolita. Tako zelo. Ni mi mar za preproste vsakdanjosti, ko je tam, v moji ljubljeni Gazi, toliko bolečine in trpljenja.

Ko sva se pogovarjala z možem, sem nenadoma zaslišala njegove besede: … ko bomo šli nazaj v našo deželo … Čeprav je to misel izrekel v daljšem pogovoru, mi je v trenutku stisnilo grlo. Prekinila sem ga s solzami, ki so prišle pred besedami: »Se bomo res nekega dne vrnili v našo deželo?« Nato mi je jok vzel glas in mojemu možu besede.

Vse je ničvredno ob kriku otroka ali ob bolečini matere ali očeta. A nič ni brez vrednosti, če zajoče lačen otrok, ki ga mama ne more nahraniti. Živimo na planetu, ki se je odločil pogledati stran ob vsem, kar se dogaja – ker se dogaja nam, Palestinkam in Palestincem. Svet si še kar drzne govoriti o pravu in pravicah. Človeški bog ne bo tega nikoli odpustil. To je moj zapis, zapis matere dežele v trenutku nepopisljive bolečine. — Wafaa Kanaan, Ljubljana

Kolesarji “Gira », krožne dirke po Italiji, bodo 24.maja 2025 prečkali mejo s Slovenijo in vstopili na področje Nove Gorice. Rekli bi, nič novega, nič posebnega. Giro je večkrat prečkal meje ali startal z nove lokacije. Tokrat so prvič pedale potisnili v Albaniji ... A v Gorici bo, kot kaže, posebna, simbolična etapa.

Za Giro je od nekdaj značilno, da ima poleg športnega tudi drugi, bolj zamolčan, simbolni značaj. Glede na to, da ima milijone sledilcev, od nekdaj pošilja »subliminalne« signale drugačne narave. Zadnje čase promovira Izrael, ki bi po logiki prvotnih olimpijad, moral biti izločen iz igre, saj je protagonist genocidne vojne. Pa ni tako. Njegovi kolesarji se šopirijo na tekmi in gledalcem policija pleni palestinske zastave.

Tokrat sta za nas »simbolična« tako datum, kakor tudi cilj v Gorici. Kajti 24. maja 1915 je Italija vstopila v prvo svetovno vojno in njene čete so drle proti Gorici in Primorju, prečkale Sočo in jurišale na kraške robove.

Prva svetovna vojna se je sicer pričela leto prej. Italija, ki je bila zaveznica Avstro-Ogrskega cesarstva in Nemčije, se je temu najprej izneverila in proglasila nevtralnost. V italijanski družbi so bila mnenja sicer deljena. Socialisti so bili za nevtralno držo, vendar je Benito Mussolini, glavni urednik njihovega levičarskega glasila Avanti!, jeseni 1914 spremenil stališče in začel zagovarjati italijanski vstop v vojno na strani antantnih sil ( Velika Britanija, Francija, Rusija). Zaradi tega je bil izključen iz socialistične stranke in je ustanovil svoj časopis Il Popolo d’Italia, kjer je agresivno zagovarjal italijanski intervencionizem. Pri tem je imel navdih in podporo v pesniku, pisatelju in nacionalistu Gabrijelu D’Annunziju. Poudarjali so zahtevo po »neodrešenih ozemljih« ( »terre irredente«), se pravi Tridentu, Tirolski, Trstu, Istri, Primorju, Kvarneru in dalmatinskih otokih. In še kaj. „Neodrešena ozemlja“ so bila območja z italijansko govorečim prebivalstvom, ki so bila pod tujo oblastjo (predvsem avstro-ogrsko) in ki naj bi jih „odrešili“ s priključitvijo k Italiji. Ta koncept je bil ( in je še) osrednji del italijanskega iredentizma – nacionalističnega gibanja, ki je stremelo k združitvi vseh ozemelj, kjer živijo Italijani.

Ko je Italija 24. maja 1915 dejansko vstopila v vojno, je Mussolini to pozdravil kot velik uspeh in osebno zmago svoje intervencijske kampanje.

Ta vojaška izkušnja in italijanski „sveti egoizem“ (sacro egoismo) - prepričanje, da mora Italija slediti svojim nacionalnim interesom ne glede na prejšnje zaveze - sta kasneje postala pomembna elementa v Mussolinijevi fašistični ideologiji in politiki.

Z vstopom v vojno je Italija začela trgovati z zavezniki in nasprotniki. Angleži in Francozi so ji obljubili Trst, Trident, Istro in mejo na Snežniku, če udari Avstroogrskemu cesarstvu v hrbet. Z Dunaja pa so Italijanom sporočili, da jim predajo Trst, Gorico in Istro, če ohranijo nevtralno držo in se v vojno ne vpletajo.

Odločil je sam kralj, ki se sploh ni posvetoval s parlamentom, čeprav je vojna napoved bila v njegovi pristojnosti. Viktor Emanuel III. je torej izvedel nekakšen državni udar, ko je sam napovedal vojno in ukazal svojim armadam, naj zakorakajo proti vzhodu.

Vojaki, ki so drli proti Gorici, sploh niso vedeli, kje so. Postrelili so nekaj domačinov, ki so govorili furlansko, zanje nerazumljiv jezik, prepričani, da so sovražniki. V Vilešu ( Villesse) še pomnijo ...

Baje je italijanska vojska za zavzetje Gorice izgubila 35.000 mož. Približno toliko, kolikor prebivalcev je imela »avstrijska Nica«.

Zato je v tem »nepotrebnem pokolu«, kakor ga je imenoval rimski papež, spontano nastala znana pesem o »prekleti Gorici« ( O Gorizia tu sei maledetta), v kateri neuki vojaki tarnajo, da jim govorijo o »bojnih poljih slave«, ki pa se nahajajo »onkraj naših meja«.

Morda bo kdo pomislil, da je izbira 24. maja za prehod meje na Goriškem golo naključje ... Kakor naj bi bilo podobno naključje pred nekaj leti, ko je Giro krenil v Istro in končal etapo v Pulju, da so televizijski kronisti kazali areno in rimsko-beneške ostanke te sicer avstrijske pomorske luke. 

Kaj pa, če kariera državne uradnice Saše Jazbec le ni tako brezhibna?

Kaj pa, če ne gre, kar za neko kaprico »ker pač«, kot piše Grega Repovž v uvodniku z naslovom Predsednica? Kot da ne pozna njene odločujoče vloge, da je prišlo do nakupa podrtije na Litijski? Poleg ministra Klemna Boštjančiča je ravno ona z nevestnim in nestrokovnim delom omogočila, da je Dominika Švarc Pipan šla in podpisala pogodbo za nakup in oškodovanje proračuna za najmanj 2,9, zelo verjetno pa kar 6 milijonov evrov. V nasprotju s splošnim mnenjem sta za realizacijo nakupa v resnici odgovorna ravno minister in Saša Jazbec, saj je ministrstvo za finance (MF) 22. 12. 2023 pripravilo predlog za prerazporeditev sredstev proračunske rezerve za nakup podrtije, kar je bilo v nasprotju z zakonsko ureditvijo. To je nedvomno ugotovilo Računsko sodišče. Ne samo da je bila Saša Jazbec prisotna na sestanku na MF 22. 12. 2023, ampak je zelo, zelo verjetno ravno ona, morda skupaj s predsednikom vlade, prepričala Klemna Boštjančiča, da je svoje odločno nasprotovanje prerazporeditvi denarja od večera 18. 12. 2023 spremenil v soglasje tri dni kasneje.

Dominika Švarc Pipan je povzela dogajanja in pogovor z ministrom z naslednjimi besedami: »Boštjančič pa je precej jezno odgovoril, narobe si razumela, jaz o tem nisem nikoli govoril – kar je res -, to je bila državna sekretarka Saša Jazbec (opomba IK) –, to je logika ostalih resorjev, jaz se tega ne grem«. Povedala pa je tudi, da sta pred sestankom (22. 12. 2023) o tem projektu še enkrat govorila državna sekretarka na ministrstvu za finance Saša Jazbec in Igor Šoltes. Saša Jazbec je dejala, da bo ministru predlagala, naj odobri financiranje. Potem je bil projekt na sestanku odobren, saj sta se z njim strinjala dva državna sekretarja.

Ampak odgovornost ministrstva za finance in verjetno Saše Jazbec se tu ne konča! Ko so (končno) nekaj ur po sestanku od MP dobili vlogo za izdajo mnenja primernosti investicije za uvrstitev v Načrt razvojnih programov 2023 - 2026 (NRP), so pozitivno mnenje izdali praktično v enem delovnem dnevu. Le tako je bilo možno, da je ministrstvo za pravosodje (MP) 27. 12. 2023 poslalo za 168. dopisno sejo vlade predlog za uvrstitev s priloženim mnenjem MF. Kako je možno, da je MF potem, ko bi moralo pregledati 14 podanih navedb, dalo pozitivno mnenje na investicijski program, ki je bil pripravljen povsem nestrokovno in povsem v nasprotju z Uredbo o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije, vedo le najvišji odgovorni na MF. Kolikšna je bila pri tem vloga Saše Jazbec, je še zavito v meglo, vendar ker je bila poleg ministra in vodje kabineta le še ona na famoznem sestanku 22. 12. 2023, je upravičen sum, da vsaj velika, če ne odločilna.

V čem je ta velika napaka v investicijskem projektu? Uredba, kot tudi zdrava pamet, narekuje, da je projekt vedno celota. Torej, da ne more biti projekt le nakup podrtije, ampak nakup podrtije z vso potrebno obnovo. Do vseljivosti, vključno z opremo in pohištvom. V primeru Litijske bi bila potem vrednost projekta ne le 7,7 milijona evrov, ampak več kot 13 milijonov. Na to vrednost bi potem v projektu morali računati ekonomiko upravičenosti nakupa in predvideti vire za celotno investicijo. Da nekaj ni v redu, se je videlo iz vesolja, saj so šli in zapisali, da naj bi MP dobilo poslovne prostore po ceni 1.500 evrov za kvadratni meter.

Zakaj se Saša Jazbec ne pojavlja kot ena glavnih odgovornih za polomijo, ki je državni proračun drago stala? Ker bi se ob njeni odgovornosti izpostavila odgovornost Klemna Boštjančiča in zelo verjetno tudi Roberta Goloba. Zaradi tega se zelo trudijo, da se o tem ne bi govorilo. Pogovor z bivšo ministrico je v globoki pozabi, enako poročilo Računskega sodišča. Vlogo Saše Jazbec zagotovo opredeljuje poročilo v notranji in morda tudi zunanji reviziji. Vendar vladajoči uspešno blokirajo, da bi poročili (pa tudi nekaj zapisnikov in analiz ter študij, še posrebaj investicijski program) postali javno dostopni, čeprav nesporno sta IJZ. Ker je to do nedavnega blokiral NPU, češ, da bi razkritje lahko ogrozilo (pred)kazenski postopek. Za to popolnoma neupravičeno blokado vedo verjetno vsi mediji, pa niti en glavni medij ni zapisal, da NPU neposredno ščiti politike. No, konec februarja je vlogo blokade prevzelo tožilstvo. Kaj pa Informacijska pooblaščenka? No, ona mi je zapisala zelo globoko tolažbo. Da blokiranje s strani NPU ob podpori IP »ne pomeni, da končno poročilo (zunanje revizije) ne bo nikoli dostopno javnosti«.

Ne trdim, da bi neposredna odgovornost za nesmotrno porabo 7,7 milijona proračunskega denarja morala vplivati na njeno kandidaturo za guvernerko. Sam sicer milim, da se je izkazala tako za nestrokovno (ker ni prepoznala lažiranega investicijskega programa in prenizko ceno kvadratnega metra) kot neprofesionalno, ker bi morala vedeti, da je prerazporeditev denarja protizakonita. Na njeno srečo pa ni kazniva. Sam pa imam tudi velike pomisleke o etičnosti. Zakaj je imela tako velik interes, da se vse praktično čez noč uredi? 

Čeprav zakon od leta 2017 predpisuje, da mora biti del sredstev javnih investicij namenjen umetniški opremi, se ta določba skoraj ne izvaja.

Pobuda raziskovalcev ZRC SAZU z naslovom Umetnost za skupnost si zasluži vso podporo. Namenjena je iskanju in vrednotenju umetnin, ki so v letih 1945–1991 nastale kot sestavni del javnih ustanov – bodisi kot kipi, slike, umetniške fasade, reliefi, posebej oblikovano pohištvo ali notranja oprema. Gre za dediščino, ki je vse prepogosto prezrta ali celo uničena. V spremnem besedilu k projektu beremo: »... kako zelo drugačen bi lahko bil odnos do umetnikov pri nas in kako bi lahko tudi številni samostojni umetniki, ki danes životarijo, lažje živeli, če bi v Sloveniji ohranili zaveze iz preteklosti.« Te besede zadenejo bistvo.

Odnos do umetnosti v javnem prostoru je ogledalo odnosa družbe do kulture. Že najstarejše civilizacije – od Mezopotamije, Egipta, stare Grčije in Rima – so umetnost umeščale v javni prostor kot nekaj samoumevnega. Ulice, trgi, stavbe so bili zasnovani z mislijo na estetsko in duhovno vrednost prostora. Umetnine niso bile le okras, ampak izraz vrednot, ambicij in civilizacijske ravni vsake dobe.

Tako je bilo tudi v Sloveniji vse do osamosvojitve – ne glede na ideološko usmeritev režima, bodisi fašističnega, socialističnega ali drugega. Javne stavbe so bile opremljene z likovno umetnostjo, ki je prostoru dajala estetski presežek in dostojanstvo, obenem pa so te umetnine ostale kot zgodovinski odtis časa, njegovega okusa in ustvarjalne moči.

Danes je položaj precej drugačen. Medtem ko so v večini razvitih držav umetniška dela še vedno sestavni del javnih gradenj – naj gre za bolnišnice, šole, letališča ali metroje – Slovenija pri tem zaostaja. In to kljub temu, da zakon to predvideva.

Leta 2017 je bila sprejeta novela Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture, ki določa tako imenovani »umetniški delež« pri javnih investicijah. Zavezanci – torej državni investitorji, ne pa tudi lokalne skupnosti – naj bi za umetniško opremo namenili 1,25 % (pri projektih do 10 milijonov evrov) oziroma 1 % (pri projektih nad 10 milijonov). Vendar se zakon v praksi skoraj ne izvaja. Redke izjeme so prej naključje kot sistem. Država, ki bi zakon morala prva spoštovati, ga ne jemlje resno!

Najbolj smiselno bi bilo, da bi Ministrstvo za kulturo imelo aktiven pregled nad državnimi investicijami in vsakega investitorja opomnilo na zakonsko obveznost umetniškega deleža – bodisi da gre za gradnjo srednje šole, bolnišnice, čakalnice železniške postaje, nove upravne enote, policijske postaje ali kaj podobnega. To bi bila majhna, a pomembna sistemska sprememba. Žal se to ne dogaja, čeprav je zakon v veljavi že osem let, ostaja prej kot ne mrtva črka na papirju.

Zato ima projekt Umetnost za skupnost še toliko večjo težo. Ne le da dokumentira in varuje dediščino, ki bi sicer izginila – tudi jasno pokaže, kako je lahko preteklost navdih za prihodnost. Upamo lahko, da bodo to prepoznali tudi politični odločevalci, ki odločajo o prostoru, v katerem živimo. Bati se je namreč, da naši zanamci žal ne bodo imeli takih skrbi, kot jih imajo danes raziskovalci, združeni v projektu Umetnost za skupnost, ko skušajo zavarovati umetnine, nastale v okviru javnih investicij pred 1991. 

Na kratko odgovarjam množici podpisnikov, prizadetih zaradi mojih nekaj pripomb o psihoterapiji.

1. Uvodoma trdijo, da jih predlog zakona o psihoterapiji ne ogroža. Čemu potem ob njem tak hrup? Je res verjeti, da je v ospredju le skrb za ljudi, da bi dobili pomoč, ki je po njihovem mnenju edino sprejemljiva, pa čeprav šele čez leto dni ali še kasneje, ko zna biti za večino prepozno?

2. Senzacionalistično naj bi navajal medijsko izpostavljene osebnosti, in sicer v podporo svojemu laičnemu mnenju. Omenil sem dve osebi – prof. dr. Mojco Zvezdano Dernovšek, psihiatrinjo, ker mi njeno delo, kolikor ga poznam, in njen zadnji intervju delujeta prepričljivo. Če bi se kot sodnik, seveda laik, moral odločati o predstavljenih argumentih obeh strani, bi njeni imeli veliko težo. Druga oseba je Zoran Milivojević, zelo dobro poznan slovenski laični in strokovni javnosti, supervizor mnogim psihoterapevtom, o katerega usposobljenosti za psihoterapijo ne kaže dvomiti. Ali pač? Ne vem, na katerega od njiju leti opazka podpisnikov o mojem senzacionalizmu. Z njegovo omembo opozarjam le, da ni vse za odmet, kar je onkraj klinične psihologije in psihiatrije.

3. Očitek o nepreverljivih govoricah in obrekovanjih. Vse je preverljivo. V soboto dopoldne, 11.oktobra 2014, sem imel predavanje na Bregantovih dnevih, kjer sem poimensko izpostavil psihoterapevta, ki je izbris prebivalcev Slovenije pripisal planetom. Z opravičilom in obžalovanjem za podelitev licence taki osebi se je oglasila takratna predsednica komisije za podeljevanje. Kar nekaj današnjih podpisnic protestnega pisma proti mojemu pisanju je bilo ob tem med publiko oziroma na odru.

4. Pisci se sprašujejo, »če je moj pogovor z nekim psihiatrom izpred nekaj let kakršen koli strokovni argument«. Najbrž je, ker ni bil le »neki psihiater«, ampak po splošnem prepričanju vodilni slovenski psihiater in sodni izvedenec. Poleg tega ni bil pogovor med nama, ampak debata na plenarni seji. Vsaj dve osebi med podpisniki ne bosta mogli zanikati vrednosti njegovega imena.

5. Komaj verjetno se zdi, da »politika v zadnjih tridesetih letih ne bi bila sposobna zaščititi poklica psihologa«, glede na to, koliko različnih vlad se je zvrstilo. Morda najuglednejši strokovnjaki niso videli potrebe po tem, saj bi vsaj v določenem političnem okolju brez dvoma uspeli s primernim predlogom. Morda pa tudi društvo, ki si je samozavestno in povsem zavajajoče nadelo ime zbornica (kliničnih psihologov) - vsebinsko in strukturno bi šlo za sekcijo Društva psihologov Slovenije - ni naredilo najbolj prepričljivega vtisa. 

Novinar Luka Volk v članku z naslovom »Sodobne spovednice« pisanje odpre z obetavno premiso – opozarja, da se odklone, ki so posledica sistemskih družbenih nepravičnosti, skuša neposrečeno reševati z individualiziranimi oblikami pomoči, pri tem pa se posameznika, ki je žrtev sistemskih neenakosti ali celo krivic, obravnava kot odgovornega za nastalo stanje. Nato pa skuša v nadaljevanju prispevka težave in nevarnosti prihajajočega zakona uravnotežiti z nekaterimi zgodbami iz zdravstva in sodnega izvedenstva, ki s samim Zakonom o psihoterapiji v resnici nimajo nobene zveze.

Zapisano je, da smo zdravstveni strokovnjaki sami odgovorni za nastalo situacijo, šlo naj bi za »brezglavo cehovsko pripadnost« v kontekstu izjav kliničnega psihologa prof. dr. Bojana Zalarja. Povedati moramo, da se je Zbornica kliničnih psihologov 9. junija 2023 odzvala z javno objavo stališča sodnih izvedencev kliničnopsihološke stroke. Ker se je očitek novinarja nanašal na odsotnost odziva stroke glede izjave omenjenega strokovnjaka o dvomih v resničnost navedb v prijavah glede spolnih zlorab, navajamo uvodni del izjave: »Klinični psihologi zavzemamo stališče, da je potrebno prav vsak, tudi najmanjši, sum na spolno zlorabo obravnavati nemudoma, in to zelo skrbno in v prvi vrsti vzpodbuditi žrtev ali pričo k takojšnji prijavi.«

Zbornica kliničnih psihologov že dvajset let opozarja na pomanjkanje strokovnjakov, kliničnih specialistov, na področju duševnega zdravja. Država je bila za ta opozorila gluha do sprejetja Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028. Ves ta čas si Zbornica tudi prizadeva za pridobitev ustreznih javnih pooblastil, ki bi ji omogočala odzivanje v primerih prijav kršitev ter ji omogočila, da svojo strokovnost lahko uveljavlja skozi zdravstvene politike. Še vedno tudi ni urejenega sistemskega financiranja specializacij iz klinične psihologije, čeprav je bilo področje že zdavnaj prepoznano kot deficitarno in smo bili pred začetkom uveljavljanja omenjene resolucije po raziskavah med evropskimi državami na predzadnjem mestu (število specialistov klinične psihologije na določeno število prebivalcev). Za nami je bila samo še Romunija. Zato je še toliko bolj sporno, da se sedaj na hitro ureja Zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki bo diplomantom zasebnih šol in tečajev ter diplomantom Teološke fakultete ne le zagotovil službe v številnih javnih sektorjih, ampak celo ustanovil Zbornico psihoterapevtov, znotraj katere bodo ti posamezniki presojali sami sebe in svojo strokovnost. Celo v zdravstvu! Pa ne leto – Slovenija bo sedaj EDINA DRŽAVA v Evropi, ki bo v zdravstveni sistem, za izvajanje psihoterapije, pripustila posameznike brez ustrezne osnovne zdravstvene izobrazbe.

Članek Luke Volka pozdravljamo – v njem so zapisane vse ključne nevarnosti in pomanjkljivosti Zakona o psihoterapiji. Opozarjamo pa, da se del zapisa nevarno nagiba k populizmu, saj skuša »odgovornost« za to, da je tak zakon sploh nastal, pripisati zdravstvenim strokam, pri čemer se navezuje na neresnične trditve. Tudi navedbe o popoldanskem delu v zasebništvu so pretirane, saj le majhen odstotek kliničnih specialistov psihoterapijo poleg izvajanja v javni zdravstveni mreži opravlja še zasebno. Zdravstveni delavci podpiramo ureditev področja svetovanja izven zdravstva, ki ga je, kot piše novinar, zaradi zelo raznovrstne ponudbe tudi povsem nekvalificiranih »terapevtov«, potrebno regulirati. Nasprotujemo pa temu, da se urejanje področja izven zdravstva izkorišča za utemeljevanje vstopa terapevtskih svetovalcev v zdravstvo, saj za to delo niso ustrezno usposobljeni. Potrebno je popolne šarlatane ločiti od ljudi, ki vendarle lahko ponudijo oblike terapevtskega svetovanja kot metode pomoči ljudem brez duševnih motenj. Vendar je nujno tudi s strokovnimi zahtevami zamejiti, kdo lahko ponuja oblike zdravljenja v zdravstvu. Posamezniki brez ustrezne osnovne zdravstvene izobrazbe, posamezniki brez kliničnih izkušenj ter tisti, ki ponujajo oblike terapije, ki ne temeljijo na dokazih o varnosti in učinkovitosti, ne bi smeli samostojno delati s pacienti. Strokovni argumenti so bili tudi razlog, da smo klinični psihologi nasprotovali vstopu klinično nekvalificiranih posameznikov na področje izvedenstva. Pri slednjem je bil ključen strokovni argument predvsem pomanjkanje psihodiagnostičnih znanj ter pomanjkljivo znanje s področja psihopatologije.

Želimo si, da bi tako novinarji, kot politiki, slišali glas stroke. To ni glas, ki bi si želel zagotoviti monopol, saj klinični psihologi, psihiatri in drugi zdravstveni delavci svoj osnovni poklic v zdravstvu imamo in ga ta zakon ne ogroža. Naš glas je glas za paciente, ki si, kot so politiki večkrat že izrekli, zaslužijo kakovostno in varno obravnavo. Da bo ta res takšna, pa je nujno upoštevanje zdravstvene stroke, ki je politikom na voljo, da jim ponudi svoje znanje in izkušnje pri oblikovanju zakonov, ki posegajo na področje zdravstva. 

Na nedavnem referendumu se je odločalo, kdo naj odbira umetnice in umetnike, ki bodo uživali državno rento – strokovne komisije ali vsakokratni minister-ministrica. To vprašanje ni mučilo kaj dosti ljudi, ljudstvo niti ni vedelo, da obstaja. Vse dokler ni poslanec SDS Andrej Hoivik razglasil, da se na tem vprašanju lomi elitizem sedanje vlade in maščujejo krivice vladne pokojninske reforme. Izjemna mobilizacija, ki se je posrečila pobudnikom referenduma, je vredna premisleka.

Specialistično vprašanje o postopkih pri dodeljevanju rent se v vsakdanjem življenju postavlja zgolj peščici izvedencev, za ljudske množice ni pomembno. Množična volivka in volivec tudi nimata orodij, s katerimi bi preverila pravilnost odgovorov. V podobnem položaju smo vsi, kadar nam postrežejo s splošnimi trditvami, ki jih v vsakdanjem življenju ne moremo preveriti. Npr. s trditvami tipa: »Migranti nas ogrožajo.« Z nekaj znanosti je sicer mogoče pokazati, da trditev ni resnična. A komur znanosti ni mar ali zanjo nima časa v nujnosti trenutka, ta se znajde v položaju, ko je mogoče le verjeti ali ne verjeti. Tokrat je več kakor štiristo tisoč volivk in volivcev verjelo.

Za kaj je pravzaprav šlo? Zavrnjeni zakon je pravico dodeljevanja državnih rent omejil na strokovne komisije, ki razdeljujejo razne umetnostne nagrade. To je cehovsko načelo: stanovske privilegije podeljujejo cehovski mojstri. V sodobni govorici – vladavina tehnokracije. Torej liberalna politika: odloča naj stroka, politika samo škodi. Dejansko komisije odločajo po umetnostnih modah, trenutnih trendih, pod pritiskom cehovskih spletk. Zato stari zakon iz leta 1974 daje ministru-ministrici za kulturo nekakšno »monarhično« pravico, da popravi morebitne zmote, pristranskosti tehnokratov in nagradi spregledane.

Izbira je bila torej med liberalnim tehnokratizmom in avtoritarnim etatizmom. V tem razsegu se giblje politika buržoaznega parlamentarizma (ki mu vladajoča ideologija pravi »demokracija«) že od leta 1968 naprej. Dokler bo izbira med liberalizmom in fašistoidnim avtoritarizmom, se ne bomo znebili grožnje fašizma. Saj je liberalizem preddverje fašizma.

Ministrica za kulturo je uveljavljala liberalno politiko, namesto da bi s socialistično politiko vzdigovala splošno kulturno raven. Tako bi pripomogla, da se množice ne bi odločale na zaupanje in po verovanju – in bi za zmerom poslale fašizem na smetišče zgodovine. 

Po referendumu je potrebno sliko družbenega testiranja nekoliko razširiti. Po dolgem času je desnici uspel spet met in to na državne stroške: ugotovila je, da ima nekaj manj kot 25 % delež volilnega telesa in toliko jih je tudi prišlo izkazati svojo pripadnost. In to preštevanje jim je uspelo na državne stroške. Pri tem je nehote vsa desnica pokazala neverjetno enotnost. Imeli so popolnoma enake agresivne, populistične nastope, z navajanjem argumentov, ki to sploh niso bili.

Koalicija je pokazala svoj demokratični obraz, bila je sicer jasna v svojih stališčih, pa razsuta po strankarskih veljakih. Mogoče bodo končno ugotovili, da je uspeh na bodočih volitvah pogojen s tem, da bodo v javnosti nastopali složno, z enakimi ocenami o vladnem delovanju in z brezkompromisno držo do opozicije in njenih populističnih »pogruntavščin«.

Test je pokazal več o desnici kot pa o koaliciji. Zakon je bil kulturen, razveljavili so ga ne-kulturniki, čeprav je vsaj en del pozabil na kulturo in se je opredeljeval za desnico in proti vladi. Na koncu je kultura postala postranska škoda. Desnica pod istim več kot trideset let delujočim voditeljem uspešno modificira popolnoma iste politične prijeme, metode in uspešno zamegljuje jasne poglede in podatke, kaj se zares dogaja v državi. 

Spoštovani gospod Dragan Petrovec.

Naloga novinarjev je odgovorno spremljanje delovanja politike, še posebej v primerih oblikovanja zakonov, ki bodo bistveno vplivali na več sistemov slovenske družbe. Pri tem imate kot državljan seveda vso pravico do svojega mnenja, se pa morate zavedati, da je novinarka v članku citirala mnenje različnih strokovnih združenj iz zdravstva, združenj strokovnjakov specialistov, ki se ukvarjajo z zdravljenjem duševnih motenj in bolezni.

Vaša izjava »na obeh straneh gre za moč in denar« zveni populistično in ne temelji na preverjenih dejstvih, temveč na predsodkih. Zdravstvenih strokovnjakov, specialistov s področja duševnega zdravja, Predlog zakona o psihoterapiji ne ogroža, saj imamo v zdravstvu svoj osnovni poklic in je psihoterapija samo ena od storitev, ki jo nudimo (kadar za to obstaja ustrezna indikacija!) svojim pacientom. Psihoterapija namreč ni odgovor na vse težave in ima, kot vsako zdravljenje, lahko tudi negativne posledice. Še posebej, če jo izvajajo posamezniki, ki za zdravljenje niso usposobljeni, ne vedo, kdaj je indicirana in so usposobljeni samo za eno vrsto terapije (pacient pa morda potrebuje nekaj drugega). Težko je na kratko opisati, kje vse so bistvene pomanjkljivosti Predloga zakona o psihoterapiji, v treh točkah pa so to problem osnovne izobrazbe, problem manka kliničnih izkušenj (od terapevtov Zakon o psihoterapiji ne zahteva nič kliničnih oziroma specialističnih izkušenj, pridobljenih znotraj različnih zdravstvenih sistemov), tretji problem pa so psihoterapevtski pristopi, ki niso utemeljeni na dokazih o varnosti in učinkovitosti.

Ostro nasprotujemo tudi vašemu senzacionalizmu z navajanjem medijsko izpostavljene osebnosti, s katerim skušate podpreti svoje, glede področja psihoterapije - kot tudi sami priznavate, laično mnenje. Prav tako nas čudi, da se v svojem pisanju namesto na argumente naslanjate na govorice in obrekovanja, ki jih ni mogoče preveriti. Pa tudi, gospod Petrovec, če med našimi zdravstvenimi kolegi obstaja kdo, ki uporablja neznanstvene metode – se vam res zdi smiselno problem delovanja posameznega specialista (če predpostavimo, da ta obstaja) reševati z zakonom, ki v zdravstvo vpeljuje še več psevdoznanstvenih metod dela? Dovolite še eno vprašanje. So vaši pogovori z nekim psihiatrom izpred nekaj let kakršenkoli strokovni argument, ko se pogovarjamo o problematiki tega zakona?

Dejstvo je, da je trenutna slovenska vladajoča politika pri uvajanju Zakona o psihoterapiji, ki temeljito posega v zdravstvo, zdravstveno stroko popolnoma prezrla. Še več – Zakon o psihoterapiji ustvarja »novo realnost«, nekakšen vzporedni sistem psevdoznanosti, ker samo na ta način lahko diplomantom zasebnih univerzitetnih programov, diplomantom nesorodnih študijskih smeri, ki so zaključili nekajletno usposabljanja iz »psihoterapije« ter diplomantom Teološke fakultete zagotovi bližnjico do vstopa v vse javne sektorje, od katerih sta najbolj občutljiva šolstvo in zdravstvo. In pri tem ne le da od njih ne zahteva znanj in kompetenc, ki jih zahteva od trenutnih kliničnih specialistov, ampak jih celo opredeljuje kot bolj kompetentne ter jih odvezuje odgovornosti za napake pri zdravljenju!

Politiki v zadnjih tridesetih letih še niso zaščitili poklica psihologa, niso uspeli urediti pooblastil za Zbornico kliničnih psihologov, niso uspeli zagotoviti polno delujočih timov svetovalnih služb v vseh osnovnih šolah. Bodo pa s tem hudo spornim Zakonom o psihoterapiji zdaj rokohitrsko zagotovili psihoterapijo v šolah, psihoterapijo v zdravstvu in tudi Zbornico psihoterapevtov, kjer bodo »terapevti«, ki nimajo kliničnih izkušenj, presojali svoje delo v kliničnem okolju, za katerega se nikoli niso usposabljali. Le kaj bi lahko šlo narobe?

Gospod Petrovec, z vsem spoštovanjem, - če gre za igro moči, Zakon o psihoterapiji jasno kaže, od kod ta moč izvira.

— Mag. Petra Bavčar, predsednica Komisije za pripravništvo Zbornice kliničnih psihologov, mag. Katja Belšak, predsednica Strokovnega sveta Združenja psihoterapevtov Slovenije, dr. Sana Čoderl Dobnik, predsednica Zbornice kliničnih psihologov, Nilvesa Fajić Berginc, specialistka klinične psihologije, dr. Špela Hvalec, predsednica Društva za vedenjsko in kognitivno terapijo Slovenije,Breda Jelen Sobočan, predsednica Združenja psihoterapevtov Slovenije, mag. Dejan Kozel, urednik revije Klip Zbornice kliničnih psihologov, Maja B. Kranjc, članica Častnega razsodišča Zbornice kliničnih psihologov, Sara Leban, vodja Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov Kranj, mag. Nuša Leskovšek Pečak, specialistka klinične psihologije, mag. Sergeja Lombar Bogataj, specialistka klinične psihologije, dr. Polona Matjan Štuhec, specialist klinične psihologije, asist. Urša Petja Mrevlje Lozar, specialistka otroške in mladostniške psihiatrije, dr. Ana Ožura Brečko, specialistka klinične psihologije, Kaja Pavlin, članica Komisije za etiko Združenja psihoterapevtov Slovenije, Sarah Plahutnik, mag. Anica Prosnik Domjan, specialistka klinične psihologije, Amir Samar, specialist otroške in mladostniške psihiatrije, prim. asist. dr. Karin Sernec, specialistka psihiatrije, Milena Srpak, predsednica Častnega razsodišča Zbornice kliničnih psihologov, mag. Valentina Stefanova Kralj, specialistka klinične psihologije, mag. Jana Strniša, specialistka klinične psihologije, dr. Staša Stropnik, specialistka klinične psihologije, dr. Sanja Šešok, specialistka klinične psihologije, Jakob Filip Tamše, specialist klinične psihologije, dr. Anja Turin Drouet, specialistka otroške in mladostniške psihiatrije, Vesna Žličar, univ. dipl. psih., specialistka klinične psihologije

Med prebiranjem gradiv, ki zadevajo 80-letnico konca II. svetovne vojne, sem v reviji Slovensko domobranstvo, leto I., št. 17, naletel na članek »Naša kultura živi«. V članku se opisuje literate – odlikovance, ki so odklonili kulturni molk med vojno ter so »iz bogatih zakladnic svojega duha dali svojemu narodu najboljše, kar so premogli.« 28. marca 1945 je bil v pokrajinski palači kulturni praznik. Komisija pod predsedstvom prof. Jožeta Peterlina, ki so jo sestavljali še člani, urednika Borko in dr. Tine Debeljak ter dramaturg prof. Moder, je predlagala prezidentu Pokrajinske uprave generalu Leonu Rupniku, da podeli naslednjim literatom pokrajinska priznanja in nagrade. Med nagrajenci so bili pesnik Alojzij Gradnik, pisatelja Stanko Majcen in Emilijan Cevc ter posthumno borec – pesnik France Balantič.

Prezident general Rupnik je predlog komisije sprejel ter vsem navedenim mojstrom slovenske besede v znak priznanja za njihovo literarno ustvarjanje podelil pokrajinske diplome in pokrajinske literarne nagrade. Nato je odredil, da se v počastitev za domovino padlega pesnika osnuje »Balantičeva ustanova«, iz katere se bo vsako leto podelila literarna nagrada pesniškemu prvencu. Podeljevanje literarnih priznanj in nagrad naj bi tako postalo trajno. Dogodek se je sicer odvil le dober mesec pred 9. majem 1945, koncem II. svetovne vojne.

Pa vendar pomeni nauk za trenutno stanje pri nas. Lavreate, pesnike, so z lovorjevim vencem ovenčali že Grki in Rimljani, kasneje pa so bili umetniki literati in znanstveniki v vseh družbeni sistemih nagrajevani z najvišjimi priznanji in nagradami. Ali potem referendum o odpravi tozadevnega zakona pri nas pomeni, da ne spoštujemo več tisoč-letne svetovne prakse. Sicer pa komedija zmešnjav nastane ob vsakršni referendumski odločitvi, če en zakon odpravimo, ostane v veljavi obstoječi in priznanja in nagrade se bodo še naprej podeljevale. Glede na to, da po rodu izhajam iz Višnje Gore, ne morem, da se ne bi tudi ob tem primeru spomnil na Jurčičevo Kozlovsko sodbo v Višnji Gori. 

V zvezi s prispevkom »GZS, AmCham z milijoni javnega denarja«, objavljenim 18. aprila 2025 v tedniku Mladina, objavljamo popravek naslednjih navedb:

1. Trditev: “Opozoriti pa gre tudi na Ameriško gospodarsko zbornico (AmCham Slovenija), lobistično organizacijo, ki deluje v korist ameriškega kapitala [...]«

Popravek: AmCham Slovenija je po pravni obliki zbornica, po delovanju pa neodvisna poslovna skupnost, ki si prizadeva za boljše poslovno in življenjsko okolje v Sloveniji. Naše vodilo so vrednote, zaupanje, optimizem, integriteta, sodelovanje in ambicioznost. Naše delovanje se financira iz članarin več kot 400 slovenskih in mednarodnih podjetij. Našo poslovno skupnost tvorijo majhna, srednje velika in velika podjetja. Ponovno poudarjamo, da nismo lobistična organizacija, kar v vašem mediju vztrajno napačno navajate. Je pa zagovorništvo, in ne lobiranje, eden od stebrov našega delovanja. Zagovorništvo pomeni prizadevanje za podporo določeni ideji ali interesu v javnosti ali pri odločevalcih. V našem primeru gre za interes celotnega gospodarstva in s tem celotne družbe, saj je naš pomemben cilj tudi družba blaginje. V okviru zagovorništva deluje 7 delovnih komisij, člani komisij so predstavniki podjetij. Skupno to pomeni več kot 380 strokovnjakov in strokovnjakinj, ki izražajo pogled na gospodarstvo, in argumentirano navajajo predloge za boljše gospodarsko in življenjsko okolje.

2. Trditev: “A tudi AmCham in druge zbornice, ’oaze zdrave pameti’, ki lobirajo za nizke davke in minimalno intervencijo države, visijo na javnih blagajnah [...] »

Popravek: Vsa pridobljena sredstva, vključno z javnimi sredstvi, so namenjena izvajanju projektov v korist gospodarstva, podjetniškega ekosistema, družbeno odgovornih iniciativ ter razvoja mladih talentov. Javna sredstva, ki smo jih prejeli od leta 2022, so bila pridobljena kot rezultat uspešnih prijav in izvedb projektov na javnih razpisih. AmCham Slovenija ne prejema javnega financiranja za osnovno delovanje.

3. Trditev: »AmCham Slovenija pa že dve leti dobiva javni denar za promocijo ameriškega trga in mreženje na njem – torej za svojo temeljno dejavnost.«

Popravek: V projektih, ki so bili javno financirani, nismo promovirali ameriškega trga, pač pa smo pomagali slovenskim podjetjem pri prodoru ali prvih korakih pri vstopu na ameriški trg. Promocija transatlantskih odnosov- torej tako evropskega kot ameriškega trga- je ena od dejavnosti naše zbornice. Kadar pa gre za razvoj trga za posamezna podjetja, pa je to dodatna dejavnost. AmCham Slovenija je bila izbrana na dveh javnih razpisih za izvedbo mednarodnih pospeševalniških programov, v okviru katerih je – skladno z razpisnimi pogoji – sodelovalo 20 zagonskih podjetij. Projekta sta bila izvedena v celoti, transparentno in z rednim poročanjem, v podporo slovenskim podjetjem pri vstopu na trg ZDA. Ne gre za temeljno dejavnost AmCham Slovenija, temveč za posebno projektno aktivnost. 4. Trditev: »Na omenjena razpisa podjetniškega

sklada se je v letih 2023 in 2024 prijavila le in samo zbornica AmCham.« Popravek: AmCham Slovenija je bila na razpisih izbrana v skladu z razpisnimi pogoji in strokovnimi merili. Domnevamo, da smo bili edini prijavitelj, ker je nosilec razpisa sredstva odmeril zelo učinkovito in načrtno ter je bilo zaradi zelo visokih pričakovanj in nizkih sredstev projekt težko izpeljati profitno. Glede na naše dobre povezave v ZDA in učinkovito delovanje smo program izpeljali zelo uspešno in v najvišje dobro slovenskih podjetij. Zato močno nasprotujemo vašim podtikanjem in poskusu zmanjševanja zakonitosti izbora in relevantnosti projekta. Vsi postopki so bili javni, projektno vodenje pa transparentno in pregledno. Rezultat obeh programov so zadovoljna zagonska podjetja, kar je potrdila tudi anketa, ki smo jo izvedli na koncu programa.

5. Trditev: »[...] lobistka tujega kapitala, ki pogosto nastopa proti ’javnemu’ [...]«

Popravek: AmCham Slovenija ne deluje proti ’javnemu’, temveč podpira javno-zasebno sodelovanje in oblikovanje rešitev, ki prispevajo k širšemu gospodarskemu in družbenemu razvoju. Naša vloga ni politična, temveč usmerjena v strokovno razpravo in predloge, ki temeljijo na dejstvih, dobrih praksah in vključevanju deležnikov.

S spoštovanjem.

Spoštovani!

Prosim, da objavite manjši popravek ob površnosti vašega kolumnista Bernarda Nežmaha v njegovem zapisu v reviji Mladina 30. aprila 2025. V Rožni dolini v Ljubljani so se v noči 26. / 27. april 1941 zbrali trije kulturni delavci, med njimi gostitelj Josip Vidmar, Ferdo Kozak in France Šturm ter le trije člani KPS: Aleš Bebler, Boris Kidrič in Boris Ziherl. Sodelovala sta še krščanski socialist Tone Fajfar in sokol Josip Rus. Po vseh dosedanjih pričevanjih med njimi ni bilo literarnega zgodovinarja Franceta Kidriča (1880–1950). Pet oseb, večina prisotnih, ni predstavljala komunistične partije. Avtor neutemeljeno promovira KP kot edino in že tedaj vodilno odporniško politično organizacijo. Za bralce je najmanj podcenjevalno tudi omenjanje žrtve domobranskega nasilja, Franceta Šturma, univerzitetnega profesorja na Filozofski fakulteti, kot zastopnika KP.

Prijazen pozdrav.

V člankih »Vikendpaket v Istri«, objavljenem v tedniku Mladina 18. 4. 2025, in »Vikendpaket v Istri / Bi moral Robert Golob zaradi tega odstopiti?«, objavljenem na spletni strani www.mladina. si 18. 4. 2025, se avtor sprašuje, ali se je protikorupcijska komisija zganila v primeru, ko je Janša letoval v Vili Zlatorog, in odgovori, da se ni. Navede tudi, da se ni nič zgodilo, ko je Janševa vlada na različne funkcije imenovala odvetnika Francija Matoza. Z namenom objektivne in vsestranske obveščenosti javnosti pojasnjujemo, da je Komisija za preprečevanje korupcije obravnavala tako primer letovanja Janeza Janše v Vili Zlatorog kot imenovanja Francija Matoza na mesto neizvršnega direktorja DUTB. V obeh primerih je sprejela ugotovitve o kršitvi določb Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. V primeru Vile Zlatorog vodimo na Komisiji na podlagi odločitve sodišča ponovljeni postopek, ki še ni zaključen, v primeru imenovanja v DUTB pa so ugotovitve pravnomočne. Vprašanje posledic in pravočasnega prevzemanja odgovornosti pa je odraz politične kulture. 

Ena večjih zmag civilne družbe v Sloveniji je bila zagotovo tista, ko so zaposleni na RTV skupaj s prostovoljci iz Inštituta 8. marec in Glasu ljudstva z ramo ob rami ubranili javno televizijo pred pretnjami povampirjenega janšizma. In takrat smo se nadejali, da je normalizacija medijske politike mogoča in da bodo končno prevladali profesionalni novinarski standardi. Kaj se po treh letih resnično dogaja v tej ključni ustanovi medijske krajine? Za površen pregled je dovolj, če nanizamo nekaj neprijetnih izkušenj, katere se, kot kaže, v zadnjem času množijo. Ni treba biti teoretik zarote, da tovrstni trend pripišemo naraščajoči predvolilni histeriji, ki jo skupaj z opozicijo zganjajo mnoge interesne skupine v bojazni pred izgubo privilegijev, ki jih tako slastno uživajo dolga leta.

Vsaj povprečno poučen in motiviran poslušalec ali gledalec bi upravičeno pričakoval nevtralen stil poročanja, pa žal temu ni tako. Nekateri primeri so več kot povedni. Ko je bila v drugo potrjena novela zakona o zdravstveni dejavnosti v parlamentu, je ta nedvomno pomembna novica komajda našla skromno omembo v radijskih poročilih, v prime time terminih na televiziji pa sploh ne. In ko je novinar Igor Bergant v Odmevih gostil sodelujoče v napornih, a uspešnih pogajanjih okoli pokojninske reforme, ni moglo uiti, kako nonšalantno jo je poimenoval z „reformica“ in to kar nekajkrat, tako da je morala Lidija Jerkič povzdigniti glas in zahtevati več spoštovanja. Da sploh ne omenjamo Manice Janežič, ko je nedavno naslavljala aktualna vprašanja premierju, pa spet ni mogla kontrolirati dobesedno zaničevalnega odnosa, ki ga je razkrivala njena neverbalna komunikacija.

Posebna zgodba so intervjuji s predstavniki Levice. Že vrabci na strehi čivkajo, kakšen sovražni odnos gojijo novinarji do njih, verjetno predstavlja komunikacija Uroša Slaka s Pop TV tisto najnižjo točko, ki je sploh mogoča. Pa bi moralo biti drugače? Nihče seveda ne more pričakovati, da tudi novinarji ne smejo biti ideološko opredeljeni. Vendar pozor, ravno tako kot npr. psihoterapevt z nasprotno ideološko orientacijo od klientove, ne more in ne sme podleči skušnjavi, da tak konflikt odkrito izrazi, nenazadnje profesionalna etika tega ne dopušča. In zakaj bi novinarji pri tem bili izjeme? Ali jih omejuje etični kodeks? Ali jih zavezuje k temu, da z vsemi intervjuvanci ravnajo enako? Zakaj se potem do avtoritarnega Janeza Janše, ko nastopi v medijih, obnašajo kot podrepne muhe? Vsi se še spomnimo živčnosti Tanje Starič, kako je izvajala pogovor ob prevzemu oblasti prejšnje vlade. In zakaj res nikoli, res nikoli novinarji stranke SDS ne označijo s pravim ideološkim predznakom, torej kot skrajno desnico? Od kod ta zadrega, od kod pomanjkanje volje, je v ozadju strah pred maščevanjem avtoritarnih nosilcev politične moči? Kakšno podobo novinarjev v javnosti si vodstvo RTV želi? Smo se zato borili za vas? Morda pa gre samo za oportunizem, za dobrikanje bodočemu vladarju, za katerega je marsikdo prepričan, da se bo zagotovo vrnil. S svojim lakajskim vedenjem RTV izgublja tisto edino sidro, ki ga še ima, ta pa korenini v kritični javnosti, zavezani demokraciji. 

Spoštovani g. Gruden!

Po vašem mnenju bi Evropa »morala poskrbeti, da bi imeli vsi ljudje materialne možnosti za zaupanje v demokracijo, da bodo imeli občutek varnosti, da bodo verjeli, da je demokracija sistem, ki lahko poskrbi za njihove interese.« Kot ves preostali svet da malo na evropsko demokracijo, ker jo je doživel na lastni koži, tudi sami Evropejci spoznavamo, da so naše države ukradene, naše skupno dobro pozasebljeno, mi pa varni le, dokler ne postavimo pod vprašaj ustroja družbe, ki nas siromaši, zastruplja in omejuje, da bi lahko neki ljudje bili še bolj bogati, kot so. Takrat nemudoma zapoje pendrek. Zatrdite: »Pametna evropska politika bi morala omogočiti oboje, obstoj socialne države ob hkratni rasti investicij v obrambo.« Vse dosedanje vlade so trdile, da nimamo sredstev niti za evro več socialne države, kot nam jo velikodušno odmerjajo. Zdaj, ko nam grozi pretres gospodarstva zaradi brezumja ZDA, pa naj bi naenkrat imeli dovolj denarja, da ga lahko mečemo v ogenj?

Ocenjujete, »da je možnost ruskih vojaških ali hibridnih napadov na EU bistveno višja kot pa napad ZDA na Grenlandijo.« ZDA so že napadle Evropo – s carinami. S pomočjo spletnih storitev, ki jih koristimo, so o nas zbrale več podatkov kot Rusi in Kitajci skupaj (da o veleposlanikih ZDA, ki se obnašajo kot razbojniki z Divjega zahoda, sploh ne govorimo). Te storitve nam lahko kadarkoli odtegnejo ali zaračunajo ter nas s tem izsiljujejo. In zakaj ne bi napadle Grenlandije? A se vam zdi, da jo bo EU branila?

»V Evropi naj bi imeli politični sistem, ki temelji na demokratičnih in humanističnih, razsvetljenskih metodah,« trdite. »Kar se danes dogaja v ZDA, kar se že leta dogaja v Rusiji, in kar nekateri uspešno uvažajo v EU, je boj proti vrednotam, na katerih je Evropa po drugi svetovni vojni gradila svojo stabilnost in mir.« Humanizem in razsvetljenstvo sta oče in mati evropske obsedenosti s čisto krvjo in narodno pripadnostjo. Evgenika je hči, holokavst pa vnuk razsvetljenstva. Je edina celina, ki ima vse države poimenovane po večinskih narodih (razen Velike Britanije). Ti redno čistijo svoje države: manjšine asimilirajo, segregirajo, selijo, izganjajo, brišejo in iztrebljajo. Medsebojne meje ob vsaki priliki rišejo in prerisujejo s krvjo. Na drugih celinah pa so jih prav vrli Evropejci risali s topovi in ravnilom – tako pred 2. sv. v. kot po njej, in vselej tako, da so narode in ljudstva delili. Genocida niso izumili, so pa iztrebili več ljudstev kot prebivalci vseh ostalih celin skupaj. Tudi koncentracijska taborišča so evropski izum. In tujska legija ne brani ozemeljske celovitosti Francije, ampak zanjo pobija ljudi na drugih celinah … Ko Neevropejcu omeniš človekove pravice, se upravičeno prime za pištolo. Človekove pravice niso bile nikoli mišljene zanje. Navsezadnje so prav evropske vrednote tiste, zaradi katerih EU in večina evropskih držav dejavno podpira izraelski genocid nad Palestinci, kritike pa zapira, odpušča in izganja. Ne trdim, da so ruske vrednote kaj boljše, a naše vsekakor niso nekaj, s čimer bi se lahko hvalili ali česar bi bilo škoda, če konča na smetišču zgodovine.

S spoštovanjem!