Nedavno sprejeto resolucijo v evropskem parlamentu o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji je v Mladini v članku »Sram naj vas bo« komentirala tudi Spomenka Hribar, ki se je nekoč kot prva izpostavila v socialistični Sloveniji in obsodila povojne poboje. In to takrat, ko so mnogi protagonisti današnje gonje proti partizanstvu še nosili komunistične hlače.

Tako je Spomenka Hribar navedla v Mladini: »Z zanikanjem vsakršne zasluge partizanskega boja za osvoboditev domovine (ki je bila izpeljana skupaj s komunisti) in dejansko postavitve temelja za osamosvojitev države – in še tako prirejena za današnjo politično rabo vse bolj desničarske, ja, neonacistične evropske politike – je manipulacija, ki ji sama ne znam izmeriti dejanskega, daljnosežnega pomena«.

SDS in NSi evroposlanci so speljali to sramotno resolucijo v Evropskem parlamentu ob pomoči Evropske ljudske stranke in vseh priveskov od neonacistov in neofašistov, do poljskih, madžarskih in francoskih desničarskih ekstremistov, ki so postali zelo močna politična skupina. Vse te politične skupine danes mirno gledajo in celo podpirajo genocid, ki se dogaja v Gazi. V takšni druščini se nahajata naši skrajno desni stranki SDS in NSi, nekateri od njih pa se celo udeležujejo masovnih ustaških zborovanj.

Takoimenovana partizanska stran je že neštetokrat priznala in obsodila povojne poboje Slovencev kot zločin. Pa nič od tega ne zaleže pri nasprotni strani, ki neprestano molči o vzroku in posledici. Vzrok povojnih pobojev je namreč bila kolaboracija in nacionalno izdajstvo od strani z Ljubljanske škofije, »našuntane« in od okupatorjev oborožene množice ljudi. Poudariti je treba, da je bila v partizanih večina borcev katoličanov. Takrat, ob začetku vojne, je bilo v celi Sloveniji samo 1.500 (tisoč petsto) komunistov.

Pa se vprašajmo, ali je katoliška cerkev v Sloveniji samo enkrat priznala svoj greh, da se je udinjala okupatorju in celo organizirala kolaboracijo. Odgovor je, seveda NE. Vendar je kolaboracija že po takratni zakonodaji Kraljevine Jugoslavije predstavljala največji zločin, ki se ga obsodi s smrtno kaznijo. Celo Franc Rode je izjavil, da ima cerkev čas. S tem je mislil, da se spremeni zgodovino in opere svojo krivdo.

Pa še to, ta spor, ki traja še danes, je povzročila samo ljubljanska cerkev (škofija), v mariborski škofiji pa je bila zgodba malo drugačna. To pomeni, da naša cerkev ponovno deli narod in zganja kulturni boj kot že nekoč, in to večkrat v zgodovini. Na ta način ni možna sprava, ko ena stran -»partizanska« priznava greh in zločin, druga stran -»cerkvena« pa molči o svojem grehu in zločinu ter samo obtožuje nasprotnike.

Na vrsti je katoliška cerkev, da se izjasni glede te resolucije in vojne ter povojne zgodovine, ne pa, da v boj pošilja svoje »pijone« iz političnih strank. Druga stran in predvsem svetovna zgodovina je že povedala svoje. In to neštetokrat. 

Občina Kočevje, kljub svojemu naravnemu bogastvu in potencialu, ostaja med najmanj razvitimi občinami v Sloveniji, to dejstvo potrjujejo koeficienti razvitosti za leti 2024 in 2025, ki jih je objavilo Ministrstvo za finance. Z izračunanim koeficientom razvitosti 0,86 se Kočevje uvršča na 187. mesto med 212 slovenskimi občinami, kar je sramoten pokazatelj stagnacije in pomanjkanja napredka v primerjavi z drugimi občinami.

Koeficient razvitosti, ki služi kot merilo za določanje obsega sofinanciranja investicij iz državnega proračuna, temelji na kazalnikih, kot so bruto dodana vrednost, dohodnina na prebivalca, stopnja brezposelnosti, indeks staranja prebivalstva, poseljenost in infrastruktura … Kočevje z nizkim koeficientom 0,86, ki je precej pod državnim povprečjem 1,00, izkazuje resne razvojne zaostanke.

Kritično je, da Kočevje kljub dolgoletnemu vodenju prejšnjih županov, vključno z Vladimirjem Prebiličem, ni doseglo opaznega napredka. V obdobju od 2009 do 2024 se je koeficient razvitosti občine gibal med 0,82 in 0,91, kar pomeni, da ni bilo bistvenega izboljšanja. Poleg tega se je število prebivalcev v tem obdobju zmanjšalo, kar nakazuje odliv prebivalstva, verjetno zaradi pomanjkanja gospodarskih priložnosti in nezadovoljstva. Poleg tega vir iz leta 2016 navaja, da se je število prebivalcev med letoma 2008 in 2016 zmanjšalo za 930, kar kaže na dolgoročni trend upadanja. Po novejših podatkih (2025) se omenja, da se je število prebivalcev v obdobju 2010–2024 zmanjšalo za več kot 1000.

Nizka razvitost Kočevja je še posebej zaskrbljujoča, če upoštevamo njegove naravne danosti, kot so obsežni gozdovi in potencial za lesno in kemično industrijo ter kmetijstvo, tudi turizem. Namesto napredka se lokalna oblast pogosto zateka k površinskim ukrepom, kot so manjši infrastrukturni projekti, ki ne naslavljajo temeljnih vzrokov zaostanka. Škandalozen nakupa luksuznega službenega vozila za 65.000 evrov, ki presega občinska pravila, dodatno meče slabo luč na prioritete vodstva. Kočevje ostaja ujeto v začaranem krogu odvisnosti od državnih sredstev brez vidnega napredka. Njegova uvrstitev na 187. mesto ni le statistični podatek, temveč odraz sistemskega neuspeha lokalnega vodstva pri izkoriščanju potencialov ljudi, ki tu živijo, imajo znanje in izkušnje, kvalifikacijo in izobrazbo. Brez korenitih sprememb v strategiji in prioritetah bo Kočevje še naprej obsojeno na rep lestvice razvitosti, kar je nesprejemljivo za občino z ogromnim potencialom, ki bi morala biti zgled gospodarske in družbene vitalnosti.

Vladimir Prebilič, ki je Kočevje vodil več županskih mandatov, se pogosto hvali z domnevnimi uspehi svojega vodstva, a dejstva razkrivajo drugačno sliko: občina Kočevje ostaja na repu razvitosti med 212 slovenskimi občinami. Kljub letom na čelu občine Prebilič ni uspel realizirati ključnih razvojnih izzivov, ki bi Kočevje dvignili iz gospodarske in družbene stagnacije. Njegovo samohvalno poveličevanje lastnih dosežkov je v luči teh neuspehov ne le neupravičeno, temveč tudi zavajajoče, saj občani Kočevja še naprej plačujejo ceno za pomanjkanje resničnega napredka.

Čeprav so bile nadomestne županske volitve že lani, velja opozoriti na nekaj zanimivih dejstev o alarmantno nizki volilni udeležbi. Na nadomestnih županskih volitvah v Kočevju, ki so potekale 6. oktobra 2024, je zmago z 69,18 odstotka glasov odnesel podžupan Gregor Košir, kandidat liste Moja Kočevska. Kljub navidezni prepričljivosti rezultata pa je volilna zgodba v Kočevju vse prej kot triumf demokracije. Z zgolj 35,21-odstotno volilno udeležbo, kar pomeni, da je od 13.004 volilnih upravičencev glasovalo le 4.579 ljudi, je zmaga župana Koširja minimalna. Skoraj deset tisoč prebivalcev Kočevja se je odločilo, da ne bo sodelovalo pri izbiri župana, kar je alarmanten signal o stanju lokalne demokracije in zaupanju v politične procese.

Nizka volilna udeležba ni zgolj statistični podatek, temveč odraz globoke apatije, razočaranja in odtujenosti Kočevcev od lokalne politike. Volivci, ki niso oddali svojega glasu, niso le pokazatelj pasivnosti, ampak krik po spremembah, ki jih aktualna oblast očitno ni sposobna nasloviti. Gregor Košir, ki je funkcijo župana začasno opravljal po odhodu Vladimirja Prebiliča v Evropski parlament, je v svoji kampanji obljubljal nadaljevanje projektov, gospodarski razvoj in marsikaj . Vendar pa njegova zmaga, podprta z glasovi zgolj 3.170 volivcev, ne odraža široke podpore občanov, temveč kvečjemu pomanjkanje alternative in volilne mobilizacije.

Poleg tega je zaskrbljujoče, da županova zmaga temelji na podpori manj kot četrtine volilnih upravičencev. To postavlja pod vprašaj legitimnost njegovega mandata. Kako lahko oseba, ki jo je podprlo le 24,4 % vseh volilnih upravičencev, trdi, da zastopa interese celotne občine? Ljudje, ki niso glasovali, so morda izrazili nezaupnico celotnemu političnemu sistemu v Kočevju, ki očitno ni uspel pritegniti njihovega zaupanja. Nizka udeležba kaže na globoko krizo zaupanja v lokalne institucije, kar bi moralo biti za novoizvoljenega župana in njegovo ekipo rdeči alarm, ne pa razlog za samozadovoljstvo. Veliki modrec Sun Tzu je zapisal, da je ljudstvo, ki ima iste cilje kot vodstvo, zmagovito. To so dokazali komunisti z zmago in po letu 1945 tudi z obnovo in razvojem občine Kočevje. Danes Kočevje obvladujejo lokalne klike, to so tipični predstavniki posredniške buržoazije, ki skrbijo za izkoriščanje človeških virov, tako se človek imenuje po vstopu v EU. To je verjetno eden od vzrokov, da Kočevje caplja na repu razvitosti v Sloveniji. (Statistične podatke sem pridobil z uporabo umetne inteligence, kar mi je olajšalo iskanje.) 

A ni nenavadno, da se Evropski parlament ukvarja s polpreteklo zgodovino Slovenije ter s sprejemanjem resolucij poziva našo vlado k ohranjanju spomina na žrtve komunizma, medtem ko ob dejanskem genocidu, ki se odvija pred našimi očmi v Gazi, namenja le mlačne besede in humanitarne prošnje?

Slovenske žrtve povojnih pobojev in komunističnega nasilja so bile v zadnjih treh desetletjih že večkrat pietetno počaščene. Po vsej Sloveniji stojijo spomeniki in obeležja, redno potekajo spominske slovesnosti, mediji jim namenjajo pozornost, številne družine pa so prejele odškodnine in popravo krivic na podlagi posebnih zakonov, sprejetih po osamosvojitvi. Nihče ne zanika njihovega trpljenja, prav tako ne zločinov, ki so se zgodili.

A prav zato je še toliko bolj nedostojno, da se njihovo trpljenje in tragična usoda zlorabljata za politična obračunavanja in ideološke spopade, ki z resničnim spoštovanjem do žrtev nimajo prav nobene povezave. Namesto da bi si politika enotno prizadevala za mir, varnost in socialno pravičnost, obuja duhove preteklosti in razdvaja narod tam, kjer bi bila potrebna zrelost, spoštovanje in skupna vizija prihodnosti.

Do danes Evropski parlament ni sprejel nobene resne ali pravno zavezujoče resolucije, ki bi z enako jasnostjo, odločnostjo in politično voljo, kot to redno počne pri obsojanju polpreteklih zločinov v vzhodni Evropi ali denimo pri uvajanju ostrih sankcij proti Rusiji, obsodil množično trpljenje Palestincev ali pozval h konkretnim ukrepom proti storilcem.

Evropski parlament je z omenjeno resolucijo opoziciji, ki se noče odpovedati čaščenju poražencev druge svetovne vojne, ponudil novo politično orodje za napade na vrednote narodnoosvobodilnega boja, ki so dejansko postavile temelje državnosti, ki jo imamo danes. Ta politična instrumentalizacija preteklosti ne le razdvaja našo družbo, temveč spodkopava zgodovinsko resnico in spomin na tiste, ki so se borili proti okupatorju in fašizmu.

Zakaj glasovi Evropskega parlamenta vztrajno molčijo, ko se na sosednjem Hrvaškem pod krinko domoljubne kulture in skozi uradne prireditve še naprej ohranja in celo poveličuje spomin na ustaštvo, enega najbolj zločinskih režimov v novejši evropski zgodovini, ki so se ga zaradi brutalnosti sramovali celo nacisti? Nedavno smo bili znova priča razvpitemu koncertu pevca Thompsona, kjer se brez zadržkov razkazujejo ustaški simboli in vzklikajo parole, ki slavijo nekdanji fašistični režim. Koncerta so se udeležili tudi nekateri predstavniki slovenske desnice, ki točijo krokodilje solze ob govorjenju o zločinih komunizma, medtem ko se niso pripravljeni iskreno in pietetno pokloniti spominu na žrtve domobranstva, ustaštva in klerofašizma. Ta dvojna merila razkrivajo, da v resnici ne gre za iskreno skrb za žrtve ali za resnicoljuben zgodovinski spomin, temveč za politični obračun, ki se ga vodi preračunljivo, s selektivno amnezijo in namerno ter načrtnim izkrivljanjem preteklosti.

V uvodniku Populistični udar je Mladinin odgovorni urednik Grega Repovž zapisal nekaj, česar v slovenskih medijih sicer redko zasledimo; in sicer, zapisal je: »Začeti moramo pri osnovnih dejstvih«. Ta sila nenavaden predlog se je nanašal na predstavo za javnost, ki sta jo uprizorila politična voditelja manjših koalicijskih partneric Asta Vrečko (Levica) in Matjaž Han (SD) po sprejetju deklaracije na vrhu Nata v Haagu (24.-25. junija). Oba sta v en glas trdila, da dviga proračunskih izdatkov na 5 procentov BDP nikoli ne bi podprla, da bi se medijsko poročanje na koncu zreduciralo le na vprašanje »ali je res mogoče, da nihče iz Levice in SD ni opazil in prebral izhodišč za vrh Nata« (N1, Na vladi potrdili: izhodišča za vrh Nata so bila ministrom na voljo že dan pred sejo vlade, 27.6.2025). Zato je treba razjasniti osnovno dejstvo, ki ga vladna izhodišča omenjajo le mimogrede in ob kar se nihče, torej ne koalicijski partnerici, ne mediji, ne strokovnjaki za mednarodno varnost in obrambo, niso spotaknili. Gre pa za omembo sklepov posebnega Evropskega sveta o evropski obrambi (6. marec 2025) v 3. točki vladnih izhodišč, v luči katerih je treba brati zaveze šefov vlad in držav Nata. Namreč, sklepi Evropskega sveta z marčevskega srečanja bi državljane in državljanke držav EU morali skrbeti najmanj tako, ali pa nemara celo bolj kot napoved izjemnega povečanja proračunskih izdatkov za obrambo in varnost na 5 procentov BDP, kot na primer: V točki 6.d) Evropski svet poziva Upravo guvernerjev pri Evropski investicijski banki (EIB), da naj nujno nadaljujejo s prilagajanjem praks EIB za posojila obrambni industriji, zlasti s ponovnim vrednotenjem seznama izvzetih aktivnosti in s povečanjem obsega razpoložljivih sredstev na področju varnosti in obrambe. V točki 6.f) svet identificira seznam prioritet za delovanje na ravni EU v skladu z dosedanjim delom v okviru Evropske agencije za obrambo ter v popolni koherenci z Natom (full coherence with NATO). V 9. točki sklepi Evropskega sveta napovedujejo sprejem Bele knjige o prihodnosti evropske obrambe (Bela knjiga), ki jo je Evropska komisija tudi sprejela 19. marca 2025. Iz 21-stranskega dokumenta pa izdvajam le en cilj iz obrambnega omnibusa poenostavitev (Defence Omnibus Simplification), ob katerem me je spreletel srh, in sicer, da je cilj »odpraviti ovire, povezane z dostopom do financiranja, vključno investicije ESG«.

Tisti, ki količkaj poznajo okoljsko zakonodajo EU, vedo, da je bila leta 2020 sprejeta Uredba (EU) 2020/852 o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb ter spremembi Uredbe (EU) 2019/2088, ki določa merila za ugotavljanje, ali se gospodarska dejavnost šteje kot okoljsko trajnostna. Uredba EU 2020/852 se uporablja za ukrepe, ki jih sprejmejo države članice ali EU, o določitvi zahtev za udeležence na finančnem trgu ali izdajatelje v zvezi s finančnimi produkti ali podjetniškimi obveznicami kot okoljsko trajnostne. Konec lanskega leta je bila sprejeta še Uredba (EU) 2024/3005 o preglednosti in celovitosti dejavnosti ocenjevanja okoljskih, socialnih in upravljavskih (ESG) dejavnikov, ki se uporablja za ocene ESG, ki jih izdajo ponudniki ocen ESG, ki poslujejo v EU. Uredba ocenjevanja ESG dejavnikov se začne uporabljati naslednje leto, tj. od 2. julija 2026.

Torej, kaj pomenijo prizadevanja Evropske komisije, da se za potrebe financiranja evropske obrambe odpravijo (!) ovire pri doseganju meril za ugotavljanje, ali se gospodarska dejavnost šteje kot okoljsko trajnostna? Kot lahko preberemo v sklepih Evropskega sveta (točka 6.m), je le-ta pozval Evropsko komisijo, da naj prioritetno pripravi omnibus ukrepov, ki bodo poenostavili pravila za naložbe v obrambo, da bi »odpravili vse ovire in ozka grla, ki preprečujejo hitro rast obrambne industrije, tudi za mala in srednje velika podjetja (SMEs) ter podjetja s srednje veliko tržno kapitalizacijo (mid-caps)«.

Že omenjena Bela knjiga pa dodatno pojasnjuje, da se morajo poenostavitve in harmonizacija predpisov osredotočiti tako na specifična pravila in postopke, ki veljajo za obrambni sektor, kot tudi na vpliv tistih politik in predpisov EU na obrambno industrijo, ki sicer niso specifične za obrambo, ampak zmanjšujejo zmogljivosti evropske obrambne tehnološke in industrijske baze (EDTIB), da bi do leta 2030 dosegli zahtevano raven pripravljenosti.

Če omnibus ukrepov za poenostavitev pravil za naložbe v obrambo tolmačimo v luči 800 milijard evrov težkega načrta za ponovno oborožitev Evrope / pripravljenost do leta 2030, odprava ovir pri dostopu do financiranja ne samo za obrambno industrijo v ožjem smislu, temveč tudi za krepitev obrambnih zmogljivosti in infrastrukture, ki jo zagotavljajo ostali tehnološki in industrijski sektorji, lahko pomeni le eno. To, da za naložbe v obrambo in varnost, vključno s ti. vlaganji z dvojno rabo, pri dostopu do financiranja ne bodo veljala pravila, ki jih sicer morajo izpolnjevati ostale gospodarske dejavnosti, da bi se štele kot okoljsko trajnostne in družbeno odgovorne naložbe.

Torej, če se vrnemo na začetno izhodišče, je od glavnih igralcev v vladni dramediji treba zahtevati, da pred jesenskim referendumom o dvigu izdatkov za obrambo v svojem scenariju preigrajo tudi vprašanje, kolikšen bo dejanski strošek, ki ga bodo zaradi družbenih in okoljskih eksternalij, ki jih bo prineslo ponovno oboroževanje Evrope, na koncu plačale danes živeče in prihodnje generacije Evropejcev in Evropejk, naše družbe, skupnosti in ekosistemi ter, navsezadnje, celoten planet? Šele ko bomo dobili odgovor na to vprašanje, bomo tudi vedeli, kakšno prihodnost nam krojijo naši politični voditelji in voditeljice v Natu in EU. 

Začela se je predvolilna kampanja na temo Nato. DZ je podprl posvetovalni referendum o dvigu obrambnih izdatkov, zato bodo v Gibanju Svoboda predlagali posvetovalni referendum o članstvu v Natu. To je v resnici pravo vprašanje za državljane. »Golobu je težko krmariti med Scilo in Karibdo,« me prepričuje prijatelj. »Ker smo v Natu, pravi desnica, morajo naši vodilni pridno, dosledno izvajati »dogovorjeno«, samo to je odgovorna politika, sicer smo nezanesljiv partner. (Pa je njihova vlada »odgovorno« dvignila prispevek na 2% ali to velja samo za Golobovo?) Istočasno pa bi mnogi z leve sredine ploskali, če bi se uprli in »šefom rekli ne, sicer so servilni, brez hrbtenice ... Golob za mnoge slabo, nerazumljivo pove, kakšna je njegova strategija, očitajo mu izmikanje, a treba ga je poslušati med vrsticami. Njegov pristop v areni, kjer odloča moč, je za nekoga diplomatski, za drugega pa manipulativen. Šefom lahko razloži vse o naši sprejeti resoluciji, ne more pa jim naravnost blekniti, da bomo prispevali samo toliko, kot bomo sami hoteli …« Zanimivo, si mislim, očitno pa niti svojih koalicijskih partnerjev ni prepričal.

Takoj se je oglasila predsednica NPM v vlogi moralne avtoritete. Želi, da si Slovenija ne dela sramote v mednarodni skupnosti, politika pa naj se pogovori in naj ne bo pri tako pomembnih temah na različnih bregovih. Lepo in prav, če ne bi vedela, ona namreč, da se tako poenotenje do zdaj še ni zgodilo in se s skrajno desnico, ki samo čaka, da naskoči oblast in producira razdore, niti ne more. (Mimogrede, ali se je kaj oglasila na dalj časa trajajoče sramotenje naše države v evropskem parlamentu, ko poslanci SDS lažejo in manipulirajo z mrtvimi? Nič ne vem o tem.) Če prevedem njene besede: »Naši politiki si takšne polomije ne smejo privoščiti, tako vznemirjati Trumpa in EU, ko je že uradno sklenjena orožarska kupčija.« (In kaj bi na vse to rekla njena nekdanja »klientka«, ki ji sicer za Slovenijo menda ni posebno mar?) Na pomoč ji je s svojim mnenjem priskočil obramboslovec Prebilič, natovec od glave do pet: »Govorjenje o izstopu iz Nata ni samo nevarno – je nedržavotvorno … Slovenija mora ostati zanesljiva članica. O tem ni dvoma in o tem ne sme biti političnega, kaj šele čustvenega izsiljevanja …« Mar izsiljujejo? Res? Samo kdo?

Pravzaprav je bilo tudi zame dogajanje v državnem zboru nesprejemljivo. S tem ne mislim na referendumski predlog Levice, ampak na vse ostale, ki so glasovali zanj, vsak za točke pri svojih volilcih. SDS nagaja in hoče predčasne volitve, za svojega idola bi potrdila še višji procent za orožje, nikoli ne bi glasovala za odhod iz Nata, tudi če bi rezultat državljanov močno govoril temu v prid. NSi ponavlja podobno. Nato je garant za obrambo, orožje je garant za mir, genocid pa, kje je sploh genocid. SD ne ve, kaj bi še naredila, da bi ji zrasla priljubljenost. S prstom kažem na vse hinavce - zlasti iz SD in NSi - ki so glasovali pred dnevi za resolucijo, zdaj pa so dvignili roko za referendum o njej.

Če je bil kvazi referendum SDS proti kulturnikom sramota in zapravljanje denarja, se bojim, da bo brezsmiselno zapravljanje denarja prav tako zdaj. Tudi zame je pravo vprašanje, ali smo še vedno za članstvo v Natu ali ne in že leta si želim tega referenduma. A ob tem bi morali jasno ugotoviti in si odgovoriti na več vprašanj. Recimo: je Nato (še) obrambna ali je napadalna organizacija? Nas ščiti ali bolj ogroža? Nam več orožja res zagotavlja več miru ali več smrti in dobičkov orožarjem? Kdo na sploh ogroža, Rusi, sosedje ali nihče? Nas članstvo v Natu varuje pred »apetiti« sosedov ali nas ne? Kaj je alternativa? Se lahko zgledujemo po Avstriji? Smo lahko neuvrščeni? In ne nazadnje, ali vojsko potrebujemo ter kakšno ali je ne.

Če so poslanci že zakuhali to vojaško „dvolončnico“, svetujem, naj gredo do konca, a samo pod pogoji. - Če izglasujejo še »Golobov referendum«, naj postane referendum Levice brezpredmeten. - Razprava, kjer bodo upoštevani vsi argumenti za in proti. - Če se odločijo za enega ali za drugega, se morajo zavezati, da bodo voljo ljudi tudi upoštevali s potrebno večino.

Ta situacija je lahko tudi priložnost, da vsaj glede varnosti ugotovimo, kaj želimo in kako naprej. 

Pred časom smo z Izjavo, ki jo je podpisala celotna pedagoška in psihološka stroka v Sloveniji, vlado opozorili, da je uvajanje psihoterapije v šole, kot to predvideva predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti nesprejemljivo. Zdaj amandma 26. člena predvideva, da bi se psihoterapija lahko izvajala v prostorih šole v okviru javne zdravstvene mreže, podobno, kot je na šoli zobozdravnik.

Menimo, da je taka primerjava nepremišljena in popolnoma neprimerna. Preventivne zobozdravstvene preglede namreč potrebuje vsak otrok, psihoterapije pa ne. Stroka sporoča, da je ca. 3-5 odstotkov otrok, ki potrebujejo bolj kompleksne obravnave, ki pa se po naravi dela izvaja izven šole, kjer se otrokom nudi celovit multidisciplinaren pristop in specifična individualno strokovno utemeljena terapija. V psihoterapijo se ne vključi samo otroka, kajti sodobni pristopi vključujejo celo družino, za kar je potreben tim strokovnjakov od pedpopsihiatrov, psihologov, kliničnih psihologov, socialnih delavcev, pedagogov itn. Šola tega ne more zagotoviti.

To pomeni, da problema ne smemo videti samo v otroku, kajti običajno so otrokove težave odraz širših okoljskih dejavnikov; družine, socialnoekonomskega statusa in drugih dejavnikov. Obravnavanje zgolj otroka bi pomenilo stigmatizacijo in patologizacijo otroka, ki bi zaradi tega, da je ta obravnava na šoli, vodila v dodatno socialno izključenost in s tem povečevanje težav. Tudi v zvezi z nasiljem raziskave kažejo, da je nekaj elementov povezanih z nasiljem v samem otroku, vendar pa je večina dejavnikov, ki sprožajo nasilje, v tesni povezavi z drugimi dejavniki kot so družina, socialno ekonomski status, klima v razredu itd.

Prav tako se sprašujemo, kako bi potekale psihoterapije, ki naj bi se izvajale tudi na fakultetah – torej tudi na fakultetah z versko vsebino, pri mladostnikih, ki se soočajo z izzivi na področju spolne identitete, istospolno usmerjenostjo, splavom itn.

Podpisani pričakujemo, da si bo vlada prizadevala za to, da se v šolah prioritetno zagotovijo učiteljice in učitelji ter okrepijo svetovalne službe ter se tako zmanjša potreba po psihoterapiji, ko pa ta kljub vsemu še nastane, je treba povečati dostopnost obravnav izven šole s tem, da se intenzivira razvoj centrov za duševno zdravje, kajti le na ta način bo otrokom zagotovljena celovita in kakovostna obrvnava. Šola pa ni prostor za zdravstvene dejavnosti, kajti njen namen sta razvoj osebnosti in pridobivanje znanj.

Ob tem v pedagoški stroki poudarjamo, da že zdaj uspešno sodelujemo z obstoječimi zdravstvenimi profili – pedopsihiatri, kliničnimi psihologi, psihologi, specialnimi pedagogi, logopedi, socialnimi delavci – v centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov, kjer je obravnava rizičnih otrok in mladostnikov strokovna, kakovostna in varna. Podpiramo nadaljnjo krepitev teh, že obstoječih profilov, saj ti omogočajo celostno obravnavo otroka ali mladostnika, pri čemer je psihoterapija le eden izmed integralnih delov njihovega dela. Nikakor pa ne moremo podpreti zniževanja standardov v zdravstvu, kot to predvideva obstoječi predlog zakona.

Zdravstveni delavci izjavljamo, da so pedagogi in svetovalne službe v šolah usposobljeni za vsakodnevno vzgojo, izobraževanje in obravnavo otrok. Podpiramo pedagoške delavce v naporih za spoštovanje njihovega poklica. Pomanjkanje pedagoških delavcev je tako problem celotne družbe. Zahteva, da imajo na delovnih mestih zagotovljene kompetentne strokovnjake, je potreba in osnovni pogoj njihovega dela. Podpiramo tudi uvajanje dodatnih svetovalnih delavcev, če se pokaže potreba. Sodelovanje strokovnjakov v zdravstvu in šolah je že dolgo uveljavljena praksa. Vpeljevanje psihoterapevtov v šole, torej zdravljenje psihološke motnje v šolskem okolju, bi že tako očitno ranljivega otroka izpostavilo na način, ki je nesprejemljiv. Pedagogi in svetovalni delavci v primeru potrebe usmerijo otroka in starše v zdravstveni sistem, ki jim nudi poleg ustrezne timske obravnave tudi zaupnost. V teh obravnavah pa so šolski delavci vključeni in so in bodo eden od osrednjih temeljev duševnega zdravja otrok.

— Prof. dr. Karmen Pižorn, dekanja Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, prof. dr. Milena Ivanuš Grmek, dekanja Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, prof. dr. Tomaž Grušovnik, dekan Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, Oddelek za socialno pedagogiko PeF UL, prof. dr. Darja Zorc Maver, predstojnica, Slovensko društvo pedagogov, prof. dr. Jasna Mažgon, predsednica, Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko PEF UL, doc. dr. Mojca Lipec Stopar, predstojnica, Oddelek za socialno pedagogiko PEF UP, doc. dr. Matej Vukovič, predstojnik, svetovalni center Maribor, direktorica mag. Mateja Bagatelj, Združenje ravnateljev in pomočnikov ravnateljev za stike z javnostjo, mag. Mojca Mihelič, predsednica, Sekcija psihologov v vzgoji in izobraževanju pri DPS, predsednica mag. Barbara Stožir Curk, Center za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, predstojnica dr. Mojca Juriševič, Društvo psihologov Slovenije, prof. dr. Anja Podlesek, predsednica, Pedagoški inštitut Slovenije, direktor prof. dr. Igor Ž. Žagar, Zveza društev pedagoških delavcev, prof. dr. Danijela Makovec Radovan, predsednica, Oddelek za pedagogiko in andragogiko, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, prof. dr. Klara Ermenc, namestnica predstojnice, Združenje psihoteraptevtov Slovenije, Zbornica kliničnih psihologov, asist. dr. Sana Čoderl Dobnik, predsednica, Oddelek za psihologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, prof. dr. Bojan Mozil, predstojnik

5. junija smo vam ob protestu v podporo Palestini poslali pismo, v katerem smo Vlado Republike Slovenije pozvali, da ukrepa proti državi Izrael. Našteli smo 6 konkretnih ukrepov in vas pozvali, da se glede njih javno opredelite do 16. junija.

Pozvali smo vas, da Vlada RS: - zahteva od Izraela takojšnjo prekinitev ognja in takojšen dostop do humanitarne pomoči za Palestince pod okriljem Združenih narodov; - sproži pobudo za aktivacijo resolucije Generalne skupščine Združenih narodov »Združeni za mir« (UNGA 377), ki bi Generalni skupščini omogočila nujno ukrepanje za ohranjanje miru v primerih, ko Varnostni svet ZN zaradi zastojev ali veta ne more ukrepati; - uvede vojaški embargo na uvoz, izvoz in tranzit orožja v Izrael in iz njega ter se zavzame za vojaški embargo na ravni EU; - prekine diplomatske stike z Izraelom in takoj ustavi vsakovrstno sodelovanje z Izraelom (gospodarsko, kulturno, znanstveno, športno); - se pridruži tožbi Južne Afrike proti Izraelu, ki je bila vložena pred Meddržavnim sodiščem; - sproži pobudo za zamrznitev članstva Izraela v ZN; - uvede sistem dopolnilnih poti, ki bo omogočil Palestincem in Palestinkam v Sloveniji, da iz Gaze na varno pripeljejo svoje družinske člane; - dopusti kazenski pregon zoper izraelski vojaški in politični vrh, ki ga je pred meseci vložilo več slovenskih nevladnih organizacij.

Ne le da vlada glede teh ukrepov ni storila ničesar, vse do danes se vam ni zdelo vredno, da bi o njih javno spregovorili in pojasnili uradno stališče vlade.

Ob tem bi vas želeli spomniti, da ima skladno z Ustavo v Sloveniji oblast ljudstvo, zato ste mu kot njegov začasno izvoljeni predstavnik dolžni prisluhniti.

Glede na poročila, ki jih vsakodnevno prejemamo iz Palestine pa tudi glede na mnenje Meddržavnega sodišča izpred enega leta, je z veliko gotovostjo mogoče trditi, da Izrael v Gazi, pa tudi na Zahodnem bregu, izvaja vojne zločine, zločine zoper človečnost, etnično čiščenje in genocid. Slovenija je kot podpisnica mednarodnih sporazumov in članica mednarodnih sodišč v takšnem primeru dolžna nemudoma ukrepati z vsemi razpoložljivimi sredstvi, da prepreči in zaustavi nadaljnje izvajanje najhujših zločinov, kršenje in ignoriranje mednarodnega in humanitarnega prava in nespoštovanje osnovnih civilizacijskih norm.

Neukrepanje, ki izhaja iz preračunljivosti in domnevne zavezanosti skupnemu delovanju Evropske unije, je sprenevedanje. Vse ukrepe, h katerim smo vas pozvali, lahko Vlada RS z večinsko podporo v Državnem zboru sprejme takoj. Zavedamo se, da to ne bo pomenilo takojšnjega izboljšanja razmer v Palestini, bo pa nedvomno nakazalo smer potrebnega ukrepanja širši mednarodni skupnosti.

Gospod predsednik, vaše pozivanje državljanov prek družbenih omrežij k podpori peticije ene izmed civilnodružbenih pobud, ki si prizadeva za prekinitev trgovinskega sporazuma z Izraelom, je skrajno neprimerno, zlasti v luči dejstva, da kot predsednik vlade suverene države, polnopravne članice Evropske unije in Združenih narodov, sami ne sprejemate nobenih konkretnih ukrepov. Osupljivo je tudi, da izraelska dejanja v mednarodnih vodah, ki jih je mogoče označiti kot piratstvo, ostajajo brez odziva. Prav tako je nemogoče razumeti in sprejeti vaše molčanje ob nenehnih, neizzvanih napadih Izraela na suverene države v širši Bližnjevzhodni regiji. Še posebej skrb vzbujajoče pa je, da Vlada Republike Slovenije ni izrazila nobenega stališča ob nedavnih enostranskih vojaških akcijah Združenih držav Amerike, v katerih si samovoljno jemljejo pozicijo svetovnega policaja, bombardirajo suvereno državo, kar terja življenja številnih civilistov. V luči teh dogodkov se postavlja vprašanje: ali ste razmišljali o uradnem diplomatskem odzivu, kot je protestna nota predsedniku ZDA, ali pa o poklicu vodstva ameriškega veleposlaništva na pogovor oziroma zagovor glede omenjenih dejanj, ki so v nasprotju z mednarodnim pravom in temeljnimi načeli mednarodne skupnosti?

Ogorčeni smo ob vašem ravnanju na zadnjem zasedanju organizacije NATO, kjer ste brez ugovora pristali na dvig izdatkov za obrambo na rekordnih 5 odstotkov BDP do leta 2035, skladno z zahtevo predsednika Trumpa. Namesto da bi nedvoumno in argumentirano nasprotovali sprejemu takšne zaveze, ste nanjo preračunljivo pristali ob vnaprejšnjem zavedanju, da je ne boste mogli izpolniti in da zanjo nimate podpore v koaliciji.

Že sedanja resolucija o dvigu obrambnih izdatkov na 3 odstotke BDP do leta 2030 je nedopustna in bi jo v resnično demokratični družbi morali preveriti na referendumu. Ob tem bi bilo tudi nujno, da v sodelovanju s civilno družbo čim prej pripravite široko javno razpravo o nadaljnjem članstvu Slovenije v NATO in resen razmislek o nevtralnosti države.

Ponovno vas torej pozivamo, da se na omenjene zahteve odzovete in da nemudoma začnete ukrepati skladno z mednarodnimi zavezami republike Slovenije, da začnete uresničevati osnovne postulate naše ustave in da se končno, skupaj z nedvomno mnogimi zavezniki iz celega sveta, uprete brezobzirnemu diktatu vojaške in kapitalske moči zločincev ter tako zaustavite grozljivi zaton človeštva.

— V imenu Združenja pobud za solidarnost s Palestino Marko Hren, Keti Jovanovski, Eva Marn, Aleksandra Milinković, Draga Potočnjak, Nada Pretnar, Iztok Šori, Arne Vehovar, Barbara Vodopivec, Ira Zorko

V članku „Netanjahujeve uresničene sanje“, Mladina, št. 25, ddr. Rudi Rizman lepo opiše propad ameriškega „afganistanskega modela“, ko so ZDA po dveh desetletjih talibom podarile zmago.

Da se bo zgodilo natanko to, je jasno napovedal neki talibski poveljnik, takoj po začetku ameriške afganistanske avanture, v intervjuju, ki ga je dal za časopise.

Rekel je (navajam po spominu): „Američanom smo povedali: vi imate ure, mi imamo čas.“ 

V KSS PERGAM z veliko zaskrbljenostjo spremljamo poročanje medijev glede domnevne podpore Republike Slovenije predlogu za dvig izdatkov za obrambo na raven 5% BDP do leta 2032 na vrhu NATA. Opozarjamo, da bi utegnila imeti morebitna podpora takšnemu dvigu izdatkov za obrambo negativne posledice na blaginjo prebivalstva Slovenije, še posebno negativne posledice bi ta odločitev lahko imela na blaginjo najbolj ranljivih skupin in na njihov materialni položaj. Opozarjamo tudi, da javnosti niso bile predstavljene posledice napovedanega izjemno velikega povečanja obrambnih izdatkov, niti ni bila o tem opravljena široka javna razprava.

Omenjena napoved še večjega povečanja obrambnih izdatkov prihaja le nekaj dni po tem, ko je Državni zbor sprejel Resolucijo o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, ki predvideva dvig obrambnih izdatkov na 3% BDP do leta 2030 in ohranitev teh izdatkov na isti ravni do leta 2040. Morebitna podpora dvigu izdatkov za obrambo na raven 5% BDP bi bila torej v nasprotju s sprejeto Resolucijo, pri čemer je bila že slednja deležna kritik, zlasti z vidika pomanjkljive vključenosti zainteresiranih javnosti v pripravo in sprejem Resolucije, z vidika zagotavljanja finančnih virov za povečane obrambne izdatke ter vpliva le-teh na ostale javnofinančne izdatke ter glede načelnega vprašanja obsega morebitnega potrebnega oboroževanja Slovenije.

V KSS PERGAM se zavedamo, da aktualne geopolitične razmere v svetu prinašajo s seboj bistveno povečana varnostna tveganja, na katera se je potrebno pripraviti in zagotoviti varnost državljanov in prebivalcev Slovenije. Ne oporekamo temu, da so za to potrebna tudi določena dodatna javnofinančna sredstva, pri čemer imajo lahko določena vlaganja, zlasti za t.i. dvojno rabo in še zlasti za raziskovanje, lahko tudi nekatere širše pozitivne multiplikativne učinke. Kljub temu pa menimo, da gre v primeru povečevanja izdatkov za večkratnik dosedanjega obsega izdatkov za vprašanje, glede katerega bi moralo biti doseženo široko družbeno soglasje. Javnost bi morala dobiti jasne odgovore na vprašanje o načrtovanem obsegu obrambnih izdatkov, načinu zagotavljanja virov financiranja za te izdatke, vplivu povečevanja obrambnih izdatkov na ostale javnofinančne izdatke in konkretnemu namenu teh izdatkov. Nikakršnega dvoma ni, da povečani obrambni izdatki, ki bi znašali dobri 2 mld EUR (v primeru 3% BDP) ali celo 3,5 mld EUR (v primeru 5% BDP) ne bi ostali brez vpliva na ostale javnofinančne izdatke, ne glede na zagotovila, da se v socialne pravice ne bo posegalo, in ne glede na to, da je za ta namen začasno mogoče uveljavljati odstop od evropskih fiskalnih pravil. Nenazadnje v KSS PERGAM v zadnjem obdobju opažamo določeno zadržanost vlade ob nekaterih predlogih pri usklajevanju zakonodaje s področja socialnih zavarovanj, ki bi pomenili določeno povečanje javnofinančnih izdatkov in ocenjujemo, da pri tem ne gre za naključje. Dolgoročno povečevanja obrambnih izdatkov ne bo mogoče zagotavljati bodisi brez posega v ostale javnofinančne izdatke, vključno s posegi v socialne transferje, pravic iz socialnih zavarovanj, obseg in kakovost javnih storitev ter plače javnih uslužbencev, bodisi s povečevanjem davčnih obremenitev, bodisi z dodatnim zadolževanjem, bodisi s kombinacijo navedenega.

Javnofinančni izdatki so ključni za zagotavljanje blaginje prebivalcev Slovenije, tako z vidika zagotavljanja javnih storitev, pravic iz socialnih zavarovanj in socialnih transferjev, kot tudi z vidika javnih investicij, spodbud gospodarstvu in zagotavljanja zdravega življenjskega okolja. Razmerje med izdatki za te namene in na drugi strani obrambnimi izdatki, pri čemer bi povečevanje drugih na račun prvih na srednji in dolgi rok utegnilo ne le zavreti povečevanje blaginje, temveč jo celo zmanjšati, je zato temeljno vprašanje, o katerem bi moral razpravljati tudi Ekonomsko socialni svet, soglasje o tem vprašanju pa bi moralo biti rezultat obsežne javne razprave in širokega družbenega konsenza. Iz tega razloga smo v okviru Ekonomsko socialnega sveta podprli razpravo o omenjeni Resoluciji še pred njenim sprejemom na Vladi, do česar ni prišlo. Ekonomsko socialni svet je o tem vprašanju razpravljal naknadno, po tem, ko je bila Resolucija že sprejeta na Vladi in posredovana v Državni zbor, pri čemer poudarjamo, da odgovorov na ključna vprašanja, ki so bila izpostavljena v razpravi na Ekonomsko socialnem svetu, še do danes nismo prejeli.

Glede na navedeno v KSS PERGAM poudarjamo, da je napoved podpore dvigu obrambnih izdatkov na 5% BDP v nasprotju s pravkar sprejeto Resolucijo o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, predvsem pa je preuranjena. Da bi bila sprejeta odločitev legitimna, bi moral biti namreč o vseh vidikih in posledicah te odločitve predhodno dosežen širok družbeni konsenz, tako z varnostnega, kot tudi z javnofinančnega in socialno ekonomskega vidika, nenazadnje pa tudi z vidika načelne opredelitve javnosti glede (ne)naklonjenosti oboroževanju Slovenije. 

Pred tednom dni je prvi mož Petrola Saša Berger na novinarski konferenci napovedal, da ustavlja vse razvojne investicije v Sloveniji, zamrzuje izplačila sponzorskih in donacijskih sredstev, revidirali bodo dobaviteljske pogodbe. Včeraj je Petrol napovedal, da bo začasno zaprl štiri bencinske servise, za torek pa so med 12. in 13. uro zagrozili zapreti vsa prodajna mesta, pa se tik pred zdajci premislili.

Spoštovani ministri in tudi ministrice! V mnoge projekte, ki jih subvencionirate, je vpet Petrol. Glede na to, da so rekli, da ustavljajo vse razvojne investicije, je vaša dolžnost, da zaradi zaščite javnih in evropskih sredstev pregledate vse pogodbe s Petrolom, v katerih deležnik oziroma del javno zasebnega partnerstva je in skladno s pogodbenimi določili prekinete pogodbe, v primeru že izplačanih sredstev pa zahtevate vračilo izplačanih sredstev zaradi njihovega odstopa od pogodb.

Petrol je lani ustvaril 140 milijonov dobička, ga povečal za 30 odstotkov, ukrep vlade regulacije cen na avtocesti mu bo zmanjšal dobiček za 15 milijonov, torej gre samo za pohlep in izsiljevanje preko občanov - strank Petrola. Občani pa bomo glede na Petrolov odnos do uporabnikov njegovih storitev z zapiranjem črpalk sprejeli klasičen način odločanja in odkorakali (se odpeljali) drugam. Moj prvi korak je vračilo Petrolove plačilne kartice.

Lep pozdrav.

“Evropska politika vsako leto glasneje poudarja pomembnost demokratičnih vrednot in zavez k spoštovanju človekovih pravic, enakopravnosti, dostojanstva in solidarnosti, hkrati pa sistematično poglablja režim odvračanja, zapiranja meja in deportacij. Predvsem v zadnjih dveh letih zaznavamo povečano dejavnost pri nastajanju novih strategij, akcijskih načrtov in svežnjev ukrepov, ki naj bi prispevali k izboljšanju dostopa do azila in ustreznejši zaščiti ter sodelovanju pri reševanju migracijskih izzivov, v praksi pa gre nemalokrat za birokratsko kuliso, ko se ljudem odvzema pravica do zaščite in za sistemske odmike od temeljnih pravnih in etičnih standardov.

Kljub temu, da se je na mednarodni in diplomatski ravni okrepilo prizadevanje za priznanje Palestine, je leto 2025 zaznamovalo neprekinjeno nadaljevanje genocida nad palestinskim prebivalstvom v Gazi ter najhujših oblik nasilja in grozovitosti na vseh vojnih žariščih po svetu. Kljub že obstoječim evakuacijskim mehanizmom, kakršne so varne dopolnilne poti in izdaja humanitarnih vizumov, ki bi jih države, med njimi tudi Slovenija, lahko uporabile za zagotavljanje varnosti ogroženim civilistom, te priložnosti za dejansko solidarnost in zaščito ostajajo neizkoriščene. In tu se razkriva protislovje zavez in prakse.

Izjemno pozdravljamo ureditev dolgo pričakovanega slovenskega zakonodajnega sistemskega premika, ki veliko obeta – prehajanje med statusi. Ta bo prispeval k večji pravni varnosti ljudi, ki potrebujejo zaščito, hitrejšem urejanju postopkov, lažjemu prehodu v bolj gotov status, stabilnejši prihodnosti oseb in njihovih družin ter posledično k učinkovitejši integraciji v lokalno in širšo skupnost. Prav tako pozdravljamo podaljšanje ukrepa začasne zaščite za razseljene osebe in predlog Evropske komisije, da se podaljša do marca 2027.

Še vedno pa smo zaskrbljeni in ostro nasprotujemo praksam vračanja ljudi in izgonom, ki ljudi izpostavljajo kršitvam človekovih pravic in resnim življenjskim nevarnostim. Takšna ravnanja nasprotujejo temeljnim načelom zaščite, povečujejo tveganje za tragične posledice in še dodatno poglabljajo težke razmere ljudi. Kljub temu, da sprejet Pakt o migracijah in azilu navzven kaže na večjo odprtost in zagotovitev pravičnejšega in trdnejšega migracijskega sistema ter učinkovitejših azilnih postopkov, nadalje podpira/legitimira sporne prakse, predvsem pri mejnih in pospešenih postopkih, in neopaznost še posebej ranljivih posameznic in posameznikov.

Čeprav v Sloveniji potekajo prizadevanja za vzpostavitev bolj celovitih integracijskih programov, integracijska politika ostaja šibka, nepovezana in sistemsko neumeščena. Integracija tako še vedno ni zastavljena strateško in dolgoročno ter v največji meri ostaja prepuščena posameznikom_cam, lokalnim iniciativam in projektom.

Argument za prikaz Slovenije kot tranzitne države je lahko priročno opravičilo: kot takšno jo namreč ustvarjamo mi in takšna ni sama po sebi. Vprašanje ostaja odprto: ali želimo usklajeno, vključujočo in dostojno migracijsko in integracijsko politiko, ki bo ljudem omogočila, da postanejo polnopravni člani skupnosti in k njej tudi prispevajo, ali pa bomo še naprej ustvarjali sistem tranzitne države, v katerem se zdi zaščita privilegij in ne pravica?” 

Spoštovani gospod urednik!

Zaznal sem, da pisci pisem bralcev pogosto na začetku pisma uporabijo nagovor »Spoštovani!«. In prav o tem nagovoru bi rad spregovoril nekaj besed.

Slovenci veljamo za dobre poznavalce tujih jezikov. Pa poskusimo ta naš »Spoštovani!« prevesti v kateri koli jezik. Nikjer ne bomo našli nečesa tako brezbrižno suhega, nevljudnega.

Te brezbrižne formule se držijo celo tisti naši uradni predstavniki, ko se pisno obračajo na tuje uradne organe.

Ker delam kot sodni tolmač, mi pač pridejo v prevajanje tudi pisma/zaprosila naših sodnikov/ sodnic, naslovljena na tuje pravosodne organe. Pa se slovenska sodnica uvrsti po inerciji med tiste, ki pišejo preprosto »Spoštovani!« V odgovoru na takšno zaprosilo navadno najdem nagovor »Spoštovana kolegica/gospa sodnica!« Ni treba biti ravno jezikoslovec, da lahko hitro ugotoviš, da nekaj tako suho nevljudnega ne pozna (poslovni) jezik nobene civilizirane družbe.

Očitno je do tega prišlo, ko se je ob spremembi družbenega sistema klestilo po vseh tradicijah, pa so dotedanji javni formuli za nagovor »Spoštovani tovariši!« preprosto odrezali vzdevek »tovariši« (čeprav gre za žlahtno slovensko besedo) – pa smo dobili goli nagovor »Spoštovani!«. Ali celo še bolj nevljudni »Pozdravljeni!« Vljudno bi bilo spremeniti »rdečo« formulo v tradicionalno in tudi predvojno obliko »Spoštovane dame/gospe in gospodje!« Žal nisem opazil, da bi se naši poklicni jezikoslovci kdaj ukvarjali s tem vprašanjem.

S spoštovanjem.

Najprej, že pred sto leti, so začeli prihajati po Palestince. Potem so prišli po Iračane in po Sirijce in Libanonce in zdaj še po Irance. Ne misliti, da ne pride čas, ko bodo prišli tudi pote.

(In ne misliti, da se to dogaja nekje drugje. Orožje islamistov, s katerim so pobijali po Iraku in Siriji, je prispevala tudi Slovenija, značilno »vzhodnoevropsko« orožje, ki ga je dostavljal na teren prek ameriške vojaške baze v Jordaniji Nato. Predstavnik SV je dejal novinarju Mladine, da brezplačno; čudno, hrvaški vojski so za to sodelovanje plačali ter so bili ti zneski izkazani tudi v hrvaškem proračunu.)

Dogaja se nam brezmejno zlo, zlo biblijskih razsežnosti. In kadar smo ljudje soočeni z zlom, smo dolžni, da se mu upremo in da ga uničimo. Vsak po svojih zmožnostih, moralna obveza je absolutna. 

Spoštovani, naša vrla predsednica Nataša Pirc Musar je nekako legalizirala rabo pojma genocid za strahote, ki jih Izrael počenja v Gazi. Ampak Netanjahu tega genocida nikakor ne bi mogel počenjati sam, če ne bi imel vsemogočnega pokrovitelja v Donaldu Trumpu. Ko je ta ameriški borzno-nepremičninski poslovnež predlagal – če ne kar ukazal – da se morajo Palestinci izseliti iz svoje domovine v Gazi, so izredno redki spoznali, za kaj gre. In za kaj gre?

Gre za (pol)stoletni veleprojekt novega morskega prekopa med Tihim oceanom in Sredozemljem. Imenuje se Ben Gurion Canal, po angleško seveda. Več kot pol stoletja ždijo ameriški (še zlasti judovski) finančni in gradbeni velikani (in Donalda Trump spada vendar tudi mednje) na zgodovinsko priložnost, da bi lahko začeli uresničevati ta projekt.

Za kaj gre? Poenostavljeno povedano: če je sedanji Sueški prekop nekakšna enotirna ali celo ozkotirna proga, naj bi novi veleprekop bil kot dvotirna hitra železnica. Iz Rdečega morja (kamor sega Izrael) bi ga speljali do Sredozemlja.

Ampak edino primerno geografsko (reliefno) območje je tam, kjer je zdaj severna Gaza.

Seveda ne bi noben superkapitalist šel vlagat stotin milijard dolarjev tja, kjer razsajajo večni vojaški spopadi. In nihče ne bi/bo investiral tja, ker bi takšen veleprojekt lahko ogrožalo (vse) prebivalstvo območja, kjer naj bi potekal.

Takšen prekop bi najprej gospodarsko dušil Egipt, z njim pa tudi Arabce v Palestini. Postavlja se alternativa: ali zgodovinski svetovni veleprojekt za (začetno) potrojitev pomorskega prometa (in dobičkov) – ali Palestinci v Gazi. Palestinci torej morajo iz Gaze. Za vsako ceno. Kajti ceno oz. vrednost prekopa Ben Gurion je sploh težko izmeriti. Tako je ogromna! Torej je treba uničiti vse Palestince v Gazi. To skupaj delata Netanjahu in Trump.

In Donald Trump nič ne ovinkari: ob novi velikanski pomorski poti bi v Gazi (ameriški seveda) zrasla veleoaza.

Po mojem je treba imeti pred očmi (tudi) te velikanske izraelsko-ameriške sanje, ko razpravljamo o vojni oz. genocidu v Gazi.

Seveda pa sta obe v genocid vpleteni strani - Izrael in ZDA - zadosti previdni, da svojih kart ne razkrivata. Pa saj jih tudi ni treba. Vsakdo si lahko na internetu najde vse o tem sanjskem projektu, ki se imenuje po prvem izraelskem predsedniku vlade Ben Gurionu.

Ko torej razpravljamo o genocidu v Gazi, bi ga morali dejansko poimenovati kot izraelsko-ameriški genocid. Kdor drugemu vrečo drži, je enako kriv, pravi stara pravičniška modrost. 

Spoštovani, v zadnjih mesecih smo v Sloveniji spremljali pomembne politične korake v podporo palestinskemu ljudstvu – med njimi tudi zgodovinsko priznanje Palestine kot samostojne države. Več politikov, organizacij in državljanov je javno izrazilo ogorčenje nad dogajanjem v Gazi in obsodilo vojna ravnanja Izraela kot zločinska, nekateri celo kot genocidna.

Kljub tem odločitvam in izjavljenim vrednotam pa me kot državljanko z veliko zaskrbljenostjo preseneča dejstvo, da z Letališča Jožeta Pučnika Ljubljana še vedno deluje izraelska letalska družba Israir.

To ni le formalnost ali poslovna odločitev. Gre za neposredno gospodarsko sodelovanje z državo, ki je obtožena hudih kršitev mednarodnega prava in človekovih pravic. Ob vsakem pristanku ali vzletu Israirja z našega letališča omogočamo finančni tok, legitimiramo normalnost odnosov – hkrati pa na simbolni ravni jemljemo težo lastnim besedam o solidarnosti, pravičnosti in humanosti.

Zato javno sprašujem: Zakaj izraelski letalski prevoznik še vedno deluje z slovenskega letališča, če naj bi kot država jasno nasprotovali politiki apartheida, vojne in genocida?

Kdo nosi odgovornost za odločitev, da se poleti ne ustavijo ali vsaj začasno zamrznejo – kot obliko pritiska, ki je v diplomaciji in človekovih pravicah legitimen in učinkovit?

Kako lahko kot država govorimo o „etični zunanji politiki“, če hkrati dopuščamo, da izraelska podjetja pridobivajo dobiček od slovenskih virov, infrastrukture in potrošnikov?

Razumem, da gre za kompleksna vprašanja – z vidika gospodarstva, letalske varnosti, bilateralnih odnosov. A verjamem, da so ravno časi krize in trpljenja tisti, v katerih se pokaže, ali imamo za svojimi besedami tudi dejanja.

Če je v Gazi genocid – kar številni pravniki, humanitarci in Združeni narodi potrjujejo – potem mora Slovenija ravnati skladno s svojo vestjo. To vključuje tudi premislek o sodelovanju z izraelskimi podjetji, kot je Israir.

Zato javno pozivam: Fraport Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, Ministrstvo za zunanje zadeve in Vlado RS – da se jasno opredelijo glede prisotnosti Israirja na Brniku.

Politične stranke, posebej tiste, ki podpirajo priznanje Palestine – da pokažejo, kako konkretno uresničujejo svoja stališča.

Medije, da odprejo prostor za razpravo o tem vprašanju in omogočijo preglednost odločitev, ki se sprejemajo stran od oči javnosti.

Ne gre za sovraštvo, ne gre za maščevanje – gre za doslednost. In če smo res solidarni s Palestinci, potem naj se to vidi tudi v naši praksi, ne le v resolucijah in tvitih.

S spoštovanjem. Lara Gunjač, Trebnje

Leta 2001 smo se zavezali, da bomo na strani žrtev trgovanja z ljudmi. Naša zaveza je še danes trdna. Standardi pomoči, ki smo jih tekom let razvili, so visoki. Javno se oglasimo redko, vedno pa takrat, kadar se pojavijo poskusi zniževanja že doseženih strokovnih standardov na področju zagotavljanja pravic žrtev trgovanja z ljudmi in njihovo omalovaževanje. V program Oskrba žrtev trgovine z ljudmi – namestitev v varnem prostoru je bilo v letu 2024 vključenih pet filipinskih državljanov. Osebe so bile del zgodbe, ki smo jo lahko slišali v prispevku oddaje Tarča dne 15. 5. 2024 – zgodbe o delovnem izkoriščanju, kršenju človekovih pravic in hudem nasilju. Vsi filipinski državljani so bili z naše strani prepoznani kot žrtve trgovine z ljudmi. Pogumno so se odzvali vabilu Tarče, da sodelujejo in podajo svojo izjavo. Da povedo svojo zgodbo. Kar so tudi storili – nekateri s solzami v očeh, a tudi z ogromno iskrico poguma in borbenosti. Predvsem pa z zaupanjem, da v Sloveniji deluje sistem zaščite žrtev in pregona storilcev. Zgodba, o kateri je poročala Tarča, je bila novica za en dan. Kaj je skupno vsem žrtvam trgovine z ljudmi? To, da izgubijo svoj glas, možnost izbire, postanejo preslišane in nevidne. In ponovno je bil njihov glas preslišan. Nepomemben.

Njihova zgodba je, kot muha enodnevnica, izginila v pozabo tako hitro, kot je prišla na dan. In to zgolj potrjuje izkušnjo naših uporabnikov: da njihova zgodba ni pomembna, da njihov glas ni vreden in njihova bolečina ni priznana. Vse, kar si želijo, je pravica. Potrditev, da to, kar se jim je zgodilo, ni prav. In da si takšne izkušnje ne zasluži nihče. Zato se oglašamo. Ker je njihov glas pomemben. Ker se zlorabe ne smejo dogajati. Ker je za možne in dejanske žrtve trgovine z ljudmi nujno, da sistem deluje in da deluje neoporečno. In zato je pomembno poudariti tudi, da je Slovenija podpisnica mnogih mednarodnih aktov, ki jo zavezujejo k sprejemanju ukrepov za učinkovit boj proti trgovanju z ljudmi. Ukrepi, ki jih ti dokumenti opredeljujejo, zajemajo vse od preprečevanja trgovanja z ljudmi, identifikacije in zaščite žrtev, pa do učinkovite preiskave, pregona in kaznovanja storilcev kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Mednarodnopravne zaveze države torej odražajo zavedanje, da boj proti trgovanju z ljudmi, ki je gotovo ena najbolj strahotnih kršitev človekovih pravic in dostojanstva, terja celosten odziv.

Ukrepi, ki jih je država dolžna sprejemati, so med seboj neločljivo povezani – zaščita in podpora žrtvam torej ne more biti ustrezna brez učinkovitih mehanizmov preprečevanja trgovine z ljudmi, še manj pa je lahko ustrezna brez učinkovite preiskave in kazenskega pregona trgovcev z ljudmi. Preiskava je lahko učinkovita le, če je (institucionalno in dejansko) neodvisna, hitra, temelji na objektivni in temeljiti preučitvi vseh okoliščin ter žrtvi zagotavlja ustrezen položaj v postopku. Vsi ti kriteriji učinkovitosti in ustreznosti preiskave izhajajo iz mednarodnih pravnih standardov in jih gre razumeti kot izhodišče oziroma minimum standardov na področju varstva človekovih pravic, varnosti in človekovega dostojanstva – standardov, od katerih Slovenija ne bi smela odstopati. Pismo naj služi kot poziv vsem pristojnim, da prevzamejo odgovornost in poskrbijo, da bodo mehanizmi nadzora na vseh nivojih učinkoviti, da do zlorab najbolj ranljivih ne bo prihajalo in da si z ukrepanjem povrnejo zaupanje tako žrtev kot civilne družbe v vzpostavljene sisteme zagotavljanja spoštovanja človekovih pravic, sisteme nadzora in pregona tovrstnih zlorab. 

Ministrstvo za naravne vire in prostor je maja izdalo dovoljenje za odstrel 206 medvedov in pri tem navaja, da je odstrel potreben zaradi preprečitve resne škode in zagotavljanje zdravja in varnosti ljudi. Če bi bilo to res, potem te škode in nevarnosti za ljudi ne bi bilo, saj se enak razlog za odstrel pojavlja praktično vsako leto, pri čemer se v zadnjih letih pobije okoli 200 medvedov na leto. Očitno gre za neučinkovit ukrep. Da v ozadju ni preprečitev resne škode in zagotavljanje varnosti ljudi, kaže tudi dejstvo, da bo odstrel trajal kar leto in pol. Če bi res šlo za navedeno, bi država odstrel izvedla npr. v roku enega ali dveh mesecev in tako preprečila resno škodo in zagotovila varnost ljudi. Ali bo ministrstvo, ki je izdalo dovoljenje za odstrel, odgovorno za vso škodo, ki jo bodo povzročili medvedi v času tako dolgega odstrela? In za ogrožanje ljudi?

Znano je, da sta v povprečju v Sloveniji eno ali dve neposredni srečanji človeka z medvedom na leto, v preostalih primerih konfliktov pa gre za premoženjsko škodo, predvsem povezano z rejnimi živalmi. V zvezi s tem je treba navesti, da morajo po 10. členu Pravilnika o zaščiti rejnih živali biti rejne živali, nastanjene izven objektov, kadar je to treba, zavarovane tudi pred plenilci. Skrbniki ali lastniki živali so torej po predpisih dolžni zaščititi svoje živali pred nastankom škode po medvedih.

Še posebej tam, kjer so medvedi in kamor se selijo oz. širijo, kar je splošno znano. Iz vsega tega pa tudi izhaja, da v Sloveniji do resne škode, povzročene s strani medvedov, praktično niti ne more priti, saj morajo ljudje zavarovati svoje premoženje pred omenjenimi živalmi. Če pa do škode pride, pa je to v bistvu krivda oškodovancev, ker niso spoštovali predpisov. In če medved napade ovce, je za ta napad in trpljenje ovac kriv skrbnik, ki ni zavaroval svojih živali, kot je to njegova zakonska dolžnost. In namesto da bi njega procesirali, umorijo nič krivega medveda. Če je ta napadel ovce ali druge živali, potem je bil očitno lačen. To pa je bil mogoče tudi zaradi tega, ker njegove naravne hrane, torej mrhovine, ni v naravi ali pa jo je zelo malo. In to zato, ker je v naravi zelo malo naravno umrlih živali, ki so hrana za mrhovinarje, ker so glavni »mrhovinarji« lovci, ki vsako leto po ukazu države pobijejo kakšnih 100.000 živali in odnesejo njihova trupla. Ali si je mogoče zamisliti, kakšni potoki krvi nedolžnih čutečih bitij zaradi lovcev tečejo v naravi?

Medved je za človeka nenevarna žival, na kar kaže tudi izjemno malo neposrednih srečanj človeka z medvedom, eno do dve na leto. In kljub temu je država ukazala poboj 206 medvedov iz tega razloga, ki se mu pridružuje še preprečevanje resne škode. Oba razloga sta sicer samo krinka na kvotni odstrel medvedov, ki pa ni mogoč. Od tega odstrela imajo koristi lovci, ki dobro služijo s trofejami in tudi Zavod za gozdove Slovenije, ki je sam sebi priskrbel odstrel približno četrtine na smrt obsojenih medvedov. Pa še tisti, ki dobro služijo, ko leto za letom pišejo razne ekspertize o nujnosti pobijanja medvedov. Kaj za lovce pomeni medved, dobro pove izjava predsednika LZS: »Zaradi številnih zapletov okrog izdaj dovoljenja za odstrel medvedov v zadnjih letih, je bilo nekaj dovoljenj za odstrel izdanih v za to najmanj primernem času – poleti, ko je kožuh neprimeren za prepariranje in meso zaradi toplote najbolj podvrženo pokvarljivosti.« To je realnost lova in ne naravovarstvo lovcev, ki ga tako poudarjajo.

Skrajno žalostno je, da je ukrep za zmanjševanje konfliktov ubijanje živih bitij in s tem uničevanje dela narave. Žalostno je, da država ne poskrbi, da medvedi ne bi zahajali v naselja oz. v njihovo bližino, čeprav so ukrepi enostavni. Mrhovišča so pomemben ukrep, ki lahko medvede drži v gozdu, seveda pa je treba odpraviti vse možne dejavnike, ki medvede privabljajo k naseljem. Očitno to v glavnem ni bilo storjeno, sicer se medvedi ne bi pojavljali v naseljih ali pa mnogo manj. 

Poskušajmo najti odgovor, zakaj bi 62-letni Borut Pahor, slovenski „kralj instagrama“, ogrozil donosno podjetniško kariero s polarizirajočo izjavo? V to, da je Borut Pahor vnaprej vedel, da bo z zanikanjem genocida nad Palestinci sprožil vihar v slovenski javnosti, sploh ne dvomim, saj so v napovedi intervjuja zapisali, da bo „tokratni intervju brez dvoma odmeval“. Še več, na to da bo javno zanikal genocid, se je Borut Pahor „pripravil“ (sicer, če me vprašate, se je pripravil zelo slabo), saj ne samo da je podal oceno, da v Gazi ne gre za genocid, temveč se je celo spustil na polje pojasnjevanja „zakaj tako meni“.

Da ne bo pomote, to, kar nam postreže Borut Pahor, je resnično samo njegovo mnenje (doxa), nikakor pa ne strokovna ocena, kaj šele znanstveno znanje (episteme). Pahor se je naslednji dan v izjavi za POP TV branil s tem, da dokler mednarodno sodišče tako ne razsodi, „genocida ni“, in da je do takrat, v demokratični družbi, „povsem normalno“, da lahko vsakdo pove svojo oceno. Lahko se strinjam s Pahorjevo ugotovitvijo, da v demokratični družbi lahko vsak pove javno, kar mu oziroma ji pride na misel. Seveda, tudi Borutu

Pahorju priznavamo pravico, da se svobodno izraža, ampak, to tudi pomeni, da prakticiranje svobode izražanja v javnosti, sploh če podajaš ocene o tako resni temi na nacionalni televiziji, s seboj nosi tudi veliko odgovornost. Ne vem, kje je Borut Pahor pobral argument, da dokler sodišče tako ne odloči, genocida ni. To bi bilo v popolnem nasprotju tudi s temeljno logiko Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida in 25. členom Rimskega statuta ICC, kajti, če sledimo Pahorjevi logiki, se mora genocid najprej zgoditi, da bi ga lahko „preprečili“ za nazaj.

Pa vendarle, če se omejimo le na pravno definicijo genocida, velja izpostaviti, da so vsi mednarodno priznani strokovnjaki na področju mednarodnega prava človekovih pravic oziroma mednarodnega kazenskega prava označili množična grozodejstva, ki jih nad Palestinci v Gazi izvaja Izrael, za genocid, med njimi tudi William Schabas, eden vodilnih pravnih strokovnjakov na področju študij genocida, ki ta zločin proučuje že več kot 35 let, in avtor knjige Genocide in International Law - The crime of crimes, ki velja za eno temeljnih pripomočkov pravne doktrine na tem področju. 

Okroglih osemdeset let je očitno pravi trenutek, da se je sesula tudi posebna nemška zgodba o požigu Reichstaga. Medtem ko je ves svet izhajal iz prepričanja, da so nacisti požar ne samo temeljito izkoristili, ampak tudi, da so ga organizirali, so v Nemčiji od leta 1959 verjeli, da jim je požar, ki ga je podtaknil mladenič Marinus van der Lubbe, padel po srečnem naključju v naročje. To verzijo zgodbe so vnesli v šolske učbenike in celo v Brockhausov leksikon. Avtorju tega konstrukta, sodelavcu spodnjesaške Službe za zaščito ustave Fritzu Tobiasu, je prisluhnil urednik Spiegla, Rudolf Augstein, in izšla je serija v enajstih nadaljevanjih. Dvome o prepričljivosti tega spisa je spravil z mize nadvse ugledni zgodovinar z münchenskega Instituta za sodobno zgodovino Hans Mommsen. Po tej razlagi naj bi bil Marinus van der Lubbe mlad anarhist, ki je sam vdrl v stavbo Reichstaga in zakuril ogenj z netilci za podžiganje kurjave. In tej zgodbi so v takratni Zahodni Nemčiji verjeli in jo sprejeli za uradno. Dvomljivci so veljali za »teoretike zarote«. To pa se je zdaj sesulo. Kot poroča tednik Stern (28.5.2025), tudi na sramoto pokojnega profesorja Mommsena, ki je dal zgrešeni teoriji neupravičeno posvečenje. Avtor članka je Berlinčan Uwe Soukup, ki je leta 2023 sam izdal knjigo o požigu Reichstaga in nasledkih za demokracijo. .

Da bi lahko sledili argumentaciji članka, zlasti pa razumeli, zakaj svet ni verjel varianti, ki jo je serviral Fritz Tobias in kanoniziral Hans Mommsen, se je treba spomniti s tem zvezanega dogajanja v letu 1933. Stranka NSDAP je na volitvah postala najmočnejša stranka v parlamentu (reichstagu), predsednika države Hindenburga so prepričali, da je Hitlerju zaupal kanclerski položaj. A kmalu, že štiri tedne zatem, je gorel Reichstag, požar je povsem uničil veliko dvorano, gorel je tako silovito, da je popokala steklena kupola, plameni so potem tam zgoraj švigali skoz. Policija je potem prijela van der Lubbeja, ki naj bi podtaknil požar v imenu svoje komunistične stranke. Nadomestni prostor za reichstag so našli v enem od gledališč. Na podlagi suma vpletenosti so komuniste izločili iz glasovanja, potem pa je koalicija NSDAP in stranke Zentrum ob nasprotovanju socialnih demokratov izglasovala za vlado izredna pooblastila. Čez nekaj časa je Zentrum zahteval, naj se o izrednih pooblastilih še enkrat glasuje, saj jim je prišlo do zavesti, kaj so pomagali izglasovati, a je bila zahteva zavrnjena. Ta pooblastila so potem veljala vseh 12 let »tisočletnega rajha«, prvo koncentracijsko taborišče, Dachau, je bilo ustanovljeno že marca 1933. Svojo tezo, da so komunisti zanetili požar v Reichstagu, so skušali podkrepiti tudi pred sodiščem, a se je obtoženi Georgi Dimitrov tako spretno in prepričljivo branil, da je obtožba padla. Dimitrov pa je imel potem v Kominterni velik ugled. (Se je pa Stalinu zameril po vojni, ko si je skupaj s Titom prizadeval za nastanek federacije več socialističnih držav.) A kot krivec za požar je zdaj ostal na nemški sceni samo še van der Lubbe, kdo pa je v sejno dvorano navlekel toliko goriva, je zanimalo samo še analitike zunaj Nemčije.

Zgodba o Marinusu van der Lubbeju je bila polna lukenj in nedoslednosti. Potrjeno je bilo le, da je nakupil nekaj podnetil za kurjavo, tako da bi morda lahko podnetil veliko količino zelo vnetljivega materiala, a o izvoru in obstoju le-tega ni bilo več besede. Marinus van der Lubbe naj bi vdrl v stavbo tako, da je z brco razbil steklo na oknu v višini odraslega človeka. Omenjeno okno je locirano mnogo previsoko, steklo debeline 8 milimetrov pa bi bilo mogoče razbiti le z macolo ali krampom, a Marinus van der Lubbe je bil golorok. V zaslišanju je govoril, kako je šel mimo historičnih viteških oprav, a te so bile tedaj res v Reichstagu, samo ne na poti , ki da jo je prehodil od omenjenega okna do sejne dvorane.

Vsega tega Fritz Tobias, sodelavec spodnjesaške državne varnosti (Verfassungsschutz), ni razčistil, je pa svojo razlago zelo agresivno branil. Leta 1969 je izdal čez 700 strani debelo knjigo Der Reichstagsbrand . Legende und Wirklichkeit (Požar Reichstaga – legenda in dejanskost).

In tu se začne zaplet z münchenskim Institutom za sodobno zgodovino (Institut für Zeitgeschichte), ki je začel delovati 1949, med njegovimi nalogami pa je bilo raziskovanje nacizma in s tem seveda tudi požiga Reichstaga. Fritz Tobias je pritiskal, naj mu institut potrdi znanstvenost njegove teze. Na institutu so bili skeptični, a zelo ugledni profesor Hans Mommsen je v Stuttgarter Zeitung objavil zelo pozitivno recenzijo, tako da je tudi institut potrdil Tobiasovo razlago. Leta 1964 je Hans Mommsen za institutovo glasilo napisal 63 strani obsegajočo recenzijo in z njo afirmiral Tobiasovo razlago.

A leta 2019 je postal znan nov dokument – zaprisežena izjava, ki jo je leta 1955 podal neki bivši član SA. Strankina milica SA je bila do tkim. »Röhmovega puča« glavno strankino orodje. Vsebino izjave podaja Stern takole: »... neki nekdanji član SA je poročal o neki svojevrstni nalogi: na predvečer dejanja naj gre do nekega doma SA v Tiergartnu in naj od tam odpelje nekega mladega moža do severne strani Reichstaga in ga tam preda. Ko je SA-jevec ob prihodu pogledal v stavbo, je po njegovem že tlelo. Vrh tega je zaznal vonj, podoben bencinu.« Ta dokument so takoj po odkritju začeli spodbijati, a pojasnjuje neskladnosti v van der Lubbejevih izjavah: pot mimo viteških oprav, vstop v stavbo, poškodbe, ki jih je na opremi spotoma naredil s svojimi sredstvi za podnet, ki pa jih je potrošil očitno še pred sejno dvorano.

Münchenski institut pa je še kar vztrajal pri Tobiasovi razlagi, ki ji je pritrjeval s svojo recenzijo profesor Mommsen. A v novembru 2024 je v institutovem glasilu izšla 27 strani dolga kritična analiza Mommsenovega poročila. Institutov raziskovalec Lutz Kreller je pod naslovom Zeitzeugen, Zeitgenossen, Zeitgeschichte (Pričevalci, sodobniki, sodobna zgodovina) ob institutovi 75-letnici razkril napake Mommsenove potrditve Tobiasove razlage. Mommsenu očita, da je zavedel javnost. V njegovi oceni iz leta 1964 »konsekventno manjkajo dokazi«, argumentira pa »s hipotetičnimi dejstvi, neskladnostmi in protislovji«. »Ne da bi sam navedel dokaze, je pritrjeval delegitimiranju izvedenskih odkritij in tehničnim ekspertom. Tako je kategorično izključeval, da je bil 27. februarja 1933 v plenarni dvorani Reichstaga uporabljen pospeševalec požara.« Facit je bil: »S tem je Mommsen prevzemal Tobiasovo temeljno izjavo in temelj teze o edinem storilcu. Ta izjava je enoumno napačna.« To je posebej pomembno, ker brez take substance, ki je van der Lubbe nikakor ni mogel vnesti, ni razlage za eksploziji podoben izbruh požara. Za tako pomembno besedilo, kot je Mommsenova recenzija, so osupljive tudi druge podrobnosti, še posebej pa, da je dopustil, tako Kreller, Fritzu Tobiasu kar »direktno jezikovno in vsebinsko vplivanje«, celo »soavtorstvo«, saj se mu zahvaljuje za »skrbne korekture«. In grenek zaključek: »S tem je Hans Mommsen preslepil poleg znanstvene javnosti tudi uredništvo (insitutovega četrtletnika) Vierteljahreshefte für Zeitgeschichte.« Naslednja številka Sterna v pismih bralcev nima nobene reakcije na Soukupov prikaz. A brez tega prikaza, ki bo šel očitno na tiho mimo, bi morali Nemci še vedno imeti za znanstveno resnico, da je nacistom požar padel iz nebes v naročje kot srečno naključje, da so lahko dosegli svoje, ne pa kot skrbno načrtovan veliki šok, ki je omogočil totalno polastitev oblasti.

V času, ko je ves svet sodil tako, kot bodo odslej tudi Nemci, so tiste, ki niso nasedali zablodi, tam označevali za »teoretike zarote«. Ta cenena zmerljivka za skeptike je namenjena kritiki mišljenja, česar se mediji premalo zavedajo. Politika je polna intrig; če jih razkrinkamo, lahko vsaj katero preprečimo.

Tudi v pravi razlagi dogodkov ob tem požigu ostane nejasna kopica detajlov, denimo, kako so SA-jevci vzpostavili stik z mladim anarhistom. Morda s tem, da so tudi oni prezirali parlamentarizem; parlament je bil zanje Schwatzbude – »čvekalnica« ali kot beremo v govoru generala Leona Rupnika jugoslovanskim oficirjem, ki je v slovenskem prevodu izšel 1944, »čvekališče«. Morda z »revolucionarno odločnostjo«, saj je SA bila desna revolucionarna milica, ki so jo 1934 utišali, da ni preveč motila terorja, organiziranega kot država. Lahko tudi s kakim motivom bolj osebne narave. Seveda so fanta zavrgli, potem ko so ga odrabili. Po 92 letih bi težko našli odgovore na ta vprašanja. Prepustimo jih umetnosti. 

Članek z zgornjim naslovom v 22. številki Mladine dobro pojasni izvor mržnje do Palestincev pri Evropejcih in Američanih, nič pa ne pove o izvoru genocidnega ravnanja pri Izraelcih. Običajna predstava, da so Združeni narodi po holokavstu ustanovili državo Izrael, kamor so se priseljevali preživeli Judje, namreč ne drži. Ideja o obnovitvi svetopisemske judovske države je projekt cionizma, nacionalističnega gibanja, ki je nastalo konec 19. stoletja. Po prvi svetovni vojni pa so idejo že pričeli uresničevati s priseljevanjem evropskih in ameriških Judov. Priseljevanje je bilo vedno številčnejše, tako da se je judovsko prebivalstvo do štiridesetih let v Palestini že potrojilo. To je pripeljalo do prvih sporov in uporov avtohtonega arabskega prebivalstva. Državo so si Judi priborili tudi s terorističnimi akcijami paravojaške organizacije Irgun v štiridesetih letih.

Glavni problem cionistične ideje o judovski državi je v tem, da si svojo državo predstavljajo etnično čisto ali vsaj s prevladujočim judovskim prebivalstvom, odvisno katero cionistično frakcijo se vpraša. O tem, kako to doseči, pa tečejo v cionističnih krogih razprave in spori že več kot sto let. V glavnem se govori o razlastitvi, razselitvi in pregonu avtohtonega palestinskega prebivalstva. Danes bi temu rekli etnično čiščenje. Cilj današnje vojne v Gazi ni pobiti Palestince, ampak ustvariti nevzdržne razmere, ki bodo prisilile palestinsko ljudstvo, da pristane na razselitev.

Država Izrael je zasnovana na ideji genocida, ki v nizki intenziteti traja že sto let. Vse od ustanovitve Izrael, ne glede na to, katera politična opcija je na oblasti, nasilno izpodriva in preganja avtohtono palestinsko prebivalstvo. Rušijo njihova naselja in postavljajo svoja, vas za vasjo in jih hkrati preimenujejo z judovskimi imeni. Judje imajo Palestince za manjvredna bitja, imenujejo jih celo človeške živali. In tega sploh ne skrivajo. To je tipično genocidno ravnanje, saj je treba ljudi, ki jih nameravaš uničiti ali pregnati, najprej razčlovečiti. Nacisti so Jude imeli za manjvredno raso in jih primerjali s podganami, šele potem se je pričel holokavst. Očitno so cionisti sedaj ocenili, da so nastali pogoji, tako v mednarodni kot tudi domači politiki, da svojo idejo lahko dokončno uresničijo.

Spoštovana Stanka Prodnik.

Vaše videnje ravnanja medijev (še več - najbolj etabliranih medijev) v Sloveniji, POP TV in RTV Slovenija, je zgolj delček zgodbe, ko gre za sprenevedanje in tiščanje glave v pesek, ko gre za genocid nad Palestinci, ki se dogaja v Gazi in na Zahodnem bregu.

Moderatorji obeh zgoraj imenovanih „medijev“ sistematično brišejo skoraj vsako kritično mnenje, ki ne zagovarja sionističnega početja (beri: genocida, stradanja prebivalstva, nadaljnje okupacije in poseljevanja Zahodnega brega z nezakonitimi sionističnimi naselbinami ...).

Vse skupaj je videti že skoraj groteskno, kot bi bilo plačano s strani nekoga, ki je videti kot AIPAC, prilagojen za delovanje v „slovenistanu“ oziroma verjetno tudi drugod po EU.

Kako naj potem ljudje v tej državi pričakujemo, da bodo „mediji“ opravili svoje vsaj osnovno poslanstvo, nepristranskega informiranja množic?

In ja, razumem vaše razmišljanje o tem, da Slovenija potrebuje „več Grimsa“, a se hkrati bojim, da je ta trenutek „budništva“ že zamujen. To bi imelo smisel v časih, ko je bila večina ljudi v Sloveniji še sposobnih kritične distance do idiotov  iz skrajnje desnega pola. Danes je takšnih ljudi premalo. Še tisti, ki se imajo za „levo-sredinske“, se pri migracijah, LGBTQ+, „woke-izmu“, ipd., vedno lažje „najdejo“ pri desnih skrajnežih.

Volilna pravica bi morala postati privilegij, vezan na neke vrste „izpit“, s katerim bi dokazali, da smo opravilno sposobni in da sploh vemo, za kaj gre.

Pa lep pozdrav in vse dobro.

Trenutno v parlamentu obravnavate predlog zakona o psihoterapiji in kot sem razumela vašega poslanca M. Jakopoviča, ga podpirate. Kako lahkotno in populistično mi zveni vaše stališče - stališče iz ust nepoznavalcev tematike - in kako nerealna so v resnici vaša pričakovanja. Menite, naj bi s predlogom zdravstvo pridobilo kapacitete za obvladovanje krize duševnega zdravja, hkrati pa se bodo lahko s tem področjem ukvarjali le usposobljeni in izobraženi ljudje, ki bodo delo opravljali po jasnih in varnih kriterijih. Sami superlativi.

Karikiram. Nekateri se imajo res odlično v sedanjem družbenem sistemu. Z egoizmom in z denarjem prepleteno svobodno podjetniško pobudo se lotijo duševnih stisk in motenj ljudi: različni šarlatani, ki za velik denar tržijo raznovrstne »zanimive tehnike« pomoči; spet drugi ustanovijo različne zasebne institute s prijaznimi, a nerealnimi in strokovno neizvedljivimi obljubami; tretji ustanovijo katedro za družinsko terapijo na Teološki fakulteti, ali pa zasebno Fakulteto Sigmunda Freuda. Pri tem nič ne de, če so menda oboji brez vseh ustrezno izobraženih predavateljev; četrti, peti …, ah, še patri se ukvarjajo s terapijo in z izobraževanjem terapevtov – (Frančiškanski družinski institut.) Samo še primerna zdravstvena ministrica s prijateljem v vlogi zunanjega svetovalca (če je le mogoče ekonomista in v konfliktu interesov) je potrebna – le kaj bi s strokovnimi združenji - in zaželena rešitev se znajde na poslanskih mizah.

Obračam se na vas, ker ste v Levici ves čas delovali kot največji zagovornik javnega zdravstva, ker se zavzemate za ljudi, ki jih neoliberalizem potiska na rob, ker običajno ne ignorirate stroke itd. Z novelo zakona o zdravstveni dejavnosti vam je s partnerji uspelo (vsaj delno) razmejiti javno in zasebno, veliko pa vam je tudi pomenilo, da ste preprečili zasebnikom nadaljnje pogoltno izčrpavanje zdravstvene blagajne. Zdaj pa boste, kako »zanimivo«, na široko odprli njena vrata zasebnim »samooklicanim psihoterapevtom« - raznim »teologom in freudovcem«, kot jih nazivajo nekateri komentatorji. A denar iz javne blagajne pri vsem tem ni najpomembnejši. »Prvič imamo priložnost, da psihoterapijo sistemsko uredimo,« pravi poslanka Svobode. Drži - zahvala Golobovi vladi, da se je lotila tega področja -, a način je zgrešen. Slovenija je namreč potrebovala zakon, ki bi uredil neurejeno področje psihoterapije izven zdravstva. Upam, da ste v Levici vsaj na daleč spremljali argumente kliničnih psihologov ter psihiatrov, časa, da bi jim prisluhnili, je bilo dovolj, saj je ta zakon pripravljal že Bešič Loredan leta 2022. Ste prebrali vsaj njihovo nedavno javno pismo premierju Golobu, češ, da se ni upoštevalo ključnih zdravstvenih strok, ki se s tem ukvarjajo v Sloveniji in da je zakon spisan v prid nekim drugim interesom? Da ruši ureditev v zdravstvu in bo omogočil, da terapevti brez predhodne zdravstvene izobrazbe vstopijo v najbolj ranljiva področja, v Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov (umestitve takih zasebnih psihoterapevtov v zdravstvo, kjer njihovi osnovni poklici nimajo zveze z medicino in psihologijo, sploh nikjer ne poznajo). Da je zakon škodljiv in nevaren: »Odpira poti premalo usposobljenim posameznikom, od njih ne zahteva nujnih kliničnih izkušenj, jih ob tem odvezuje vsakršne odgovornosti ter celo odpira vrata v zdravstvo terapevtskim pristopom, ki ne temeljijo na dokazih o varnosti in učinkovitosti.«

Vas to ne prepriča? Ali tudi v Levici podpirate psevdoznanost? Bi se recimo dali operirati ekonomistu brez znanja anatomije, poznavanja različnih bolezni in njihovega diagnosticiranja, z eno samo naučeno in morda še sporno operativno tehniko, ki bi se je naučil na zasebnem izobraževanju? In ne bi odgovarjal za posledice? (Saj se vam ne bo treba odločiti, ker nikomur ne pade na pamet, da bi take »kirurge«, interniste, ginekologe itd. pripeljal v zdravstvo.) Vam mar zadoščajo argumenti, da zakon izloči najbolj problematično »alternativo«? Da »dopolni« pomanjkanje psihoterapevtov iz vrst psihiatrov in kliničnih psihologov, ki jih v resnici ne more? Pristajate na pristranski način sprejemanjazakonov?

Zakaj ne bi raje probleme in stiske, ki so del vsakdanjega življenja ločili od problemov in stisk, ki so del duševnih motenj? Pri prvih si lahko pomoč delijo: materin objem, prijateljeva rama, sosedov nasvet, država z zagotavljanjem dostojnega življenja za vse in psihosocialna pomoč ter svetovanje diplomantov teološke fakultete in Možinove univerze. Za druge pa so dovolj usposobljeni psihiatri in klinični psihologi s priznano psihoterapijo.

Ob vsakem nesrečnem srečanju medveda in človeka se začne razprava, kjer se krešejo zelo različna strokovna in čustvena mnenja. Tako je tudi sedaj ob hudo poškodovani ženski. Prebiramo lahko zelo različna mnenja že o tem, koliko je sploh medvedov na nekem območju. Še nobena vlada ni dala odstreliti toliko medvedov kot sedanja, ki je odredila za odstrel letos kar več kot 200 medvedov. Ob tem pa je že osnovna težava v tem, da so presoje o številu medvedov zelo različne. Najbolj zanesljivo je število medvedov ugotovljeno na podlagi genskih vzorcev v iztrebkih, ki dokazuje, da jih je 650. Predvideni odstrel več kot 200 medvedov bi torej določil odstrel kar tretjino populacije!

Ob tem poznavalci medvedov zagotavljajo, da je medved zelo plašna žival, ki se izogiba srečanjem z ljudmi. Druga ugotovitev izkušenih strokovnjakov pa je, da je vedno lahko nevarno srečanje medvedke z mladiči in človekom, ker je medvedka zelo skrbna mati, ki varuje svoje mladiče. Ob tem je zanimivo še to, da imajo lovske organizacije na primernih mestih visoke preže za opazovanje medvedov pri krmiščih in tudi za odstrel. Tam samci dajejo prednost pri krmljenju medvedkam z mladiči, šele potem gredo na krmljenje še odrasli samci.

Spoštujmo tradicijo, zato nikar ne vznemirjajmo divjadi! Sedaj se po gozdovih celo že podijo divjaki z motornimi kolesi. Pa še to, včasih smo govorili, da gozd varuje medveda, medved pa varuje gozd.

»Vsi smo Janše« je oznanjal šablonsko natisnjen slogan navijačev Janeza Janše pred celjskim sodiščem«, je razbrati v Mladininem članku Vstajenje križanega.

Neizmerno pozornost in obsežen prostor v javnih medijih dobiva že desetletje preprodaja posesti v Trenti. Celo sodno obravnavo z množičnimi ovacijami. Pa ne zaradi nerazumno visoke cene, ampak zaradi preprodajalca. Prav nič presenetljiv ni izid sodbe. Poceni kupiti in drago prodati samo po sebi ni kaznivo dejanje. Če bi bilo, potem nekaznovanih skorajda ne bi bilo, še posebej če gre za javna sredstva. Saj vsak s prodajo želi zaslužiti. Koliko in na kak način, je stvar interesov, ki so poslovna skrivnost.

Razvpita posest je bila glede na nakup res prodana po enormno visoki ceni a tudi to ni kaznivo dejanje. Seveda je obramba uporabila vse pravne poti proti obtožbi, vključno z nesmiselnim dokazovanjem z lažiranimi ocenami in fingirano prodajo.

Kakšni interesi vodijo kupce, da kupujejo neuporabne stvari, je njihova domena. A zakaj ni IMOS sam odkupil posesti po izhodiščni nizki ceni, ni razkrito. Pojasnila, zakaj razumen poslovni subjekt investira v nekurantno nepremičnino, so sicer neprepričljiva enako kot novinarski komentarji o cenah nepremičnin, vode in diamantov. Pa tudi to je možno, če kupec pričakuje, da se bodo pogoji za gradnjo v nacionalnem parku lahko sprostili. Saj bi tudi Trump v Gazi gradil turistično destinacijo!! Ne nazadnje se je prodaja formalno odvijala na prostem trgu med fizično in pravno osebo in ne za javna sredstva. Kaki so bili motivi kupca, naj ugotavljajo lastniki in upniki podjetja, ki je zašlo v stečaj. Morala, ko od neukih volivcev poceni kupiš in dobiček s preprodajo spraviš v svoj žep, pač ni kaznivo dejanje.

Mnogo bolj zaskrbljujoče je, da se s tako javno zavzetostjo ne sprožajo postopki pri precenjenem kupovanju nepremičnin v breme javnih sredstev. Razvpiti primer nakupa Litijska cesta 51, pri kateri se je naključno pojavljalo ime istega cenilca kot v stečaju IMOS, ni edini tak primer. V sodnih analih je še več primerov, ko so vrednosti nepremičnin s preprodajo neutemeljeno napihovale dobičke. Še mnogo večje so anomalije v lokalnem okolju, kjer županstvo podtika svetnikom v odločitev odkup neuporabne nepremičnine za zneske, ki večkratno presegajo kupnino v Trenti. Pa se ne zgane noben medij ali organ, pristojen za ugotavljanje negospodarnega ravnanja župana z javnimi sredstvi. Ni nobene ovadbe, obtožbe ne sodbe.

Pričakovati bi bilo, da bi se s tako zavzetostjo pravosodje lotilo tudi fingiranih ocen premoženja, ki so botrovala večkrat precenjeni oceni bančne luknje, kjer je sanacija državo stala več milijard evrov.

Ob tem pa primeri, kot je npr. razvpiti primer odkupa stanovanj za potrebe gradnje onkološke klinike v UKC Maribor, ko podcenjene vrednosti premoženja v prisilnih prodajah oškodovancem ne omogočajo nadomeščanja vsaj enakovrednih bivalno socialnih pogojev, kar zaradi nesposobnosti uradništva, ki vodi postopke odkupov namesto razlastitve, enormno podaljšuje in draži investicije, ne zanimajo nikogar.

Da, ostaja pa odprto vprašanje morale.

Nismo vsi Janše. Smo pa Butalci. 

Dve objavi, ena kot komentar k članku Kdo šraufa glave, objavljenem v Mladini št. 20 z dne 16.5. letos in druga z naslovom Pisal zakon, ki mu odpira vrata do javnega denarja, objavljenem v Večeru, dne 21.5. letos sta me spodbudila k temu pisanju. Prvi v Mladini, kjer me je presenetil slog razmišljanja osebe, čigar nepristranost v kritičnih pogledih na različne družbene pojave pri nas sem doslej postavljala visoko, in drugi, v Večeru, ki v raziskovalnem novinarskem delu nazorno razkriva psiho-dinamsko ozadje, kako je nastajal oziroma ne bi smel nastajati zakon o psihoterapevtski dejavnosti v slovenskem zdravstvu.

Ob njih bi se lahko mirno naslonila v fotelj in polemike o usposobljenosti za psihoterapevtsko dejavnost spremljala od daleč. Poklicni entuziazem, pestrost izkušenj iz neposrednega dela z ljudmi v bolnišnični instituciji, dolgoletno sodno izvedenstvo, pedagoška in raziskovalna praksa, in končno tudi ljubiteljsko literarna dejavnost, pa mi narekujejo, da se postavim v bran klinično-psihološki stroki in njenim pogledom na usposobljenost za psihoterapevtsko delo. Zlasti, ker sem v času trdih preizkušenj – več letnega omejevanja v podeljevanju dekretov za specializacijo iz klinične-psihologije, ki so ga izkazovale ideološko različno obarvane ekipe na Ministrstvu za zdravje - v neposredni praksi občutila tovrstno kadrovsko sušo, in si zaradi neperspektivnih razmer, zmede in praznine, ki se je kazala tudi v pomanjkanju dotoka novitet s področja strokovne literature, bila prisiljena poiskati vzvode za poklicno in osebno rast, oporo in spodbudo v tujem okolju – največ v avstrijskem, kasneje pa tudi kot članica in nato povabljena kot zastopnica za Slovenijo v evropskem združenju za zdravstveno psihologijo. Toliko lažje sem to storila, ker je bila sicer dotedanja popotnica tudi iz domačih logov solidna – osvojena znanja iz študija psihologije, specializacija iz klinične psihologije s poglobljeno prakso na raznolikih področjih zdravstva, s podiplomskim, vsebinsko in formalno preudarno strukturiranim izobraževanjem iz psihoterapije, v okviru ljubljanske Medicinske fakultete.

Vse to sem preživela, a si zato toliko bolj izostrila pogled na delo, ki sem ga opravljala v naši praksi.

In prav iz teh razlogov lahko danes suvereno zaključim, da je z zakonom predviden nov poklic psihoterapevta, ki kot pogoja ne postavlja končanega osnovnega študija – medicine ali psihologije ter kasnejše večletne specializacije, iz psihiatrije ali klinične psihologije, nič drugega kot spodjedanje dobro premišljenih in v praksi preverjenih standardov, dolgoletnega sistema »stopnička za stopničko« oblikovanja bližnjic in ustvarjanje videza usposobljenosti za avtonomno psihoterapevtsko delo, ki jih generirajo osebni interesi in razkriva tudi uvodoma omenjeni novinarski prispevek. Za slovensko družbo in njeno skrb za duševno zdravje njenih ljudi vsekakor korak za skoraj petdeset let nazaj.

Saj končno, tudi h kirurškemu delu ne prepustimo nekoga, ki sicer pozna ves potreben instrumentarij za to delo, ve za izražene pacientove težave in kje bi naj zarezal v tkivo, ni pa poučen, kako tam potekajo živci in žile. Kaže sicer neka nagnjenja za delo s skalpelom in prebral je celo nekaj literature. A četudi je končal ustrezni študij, se ni nikoli srečal s podobnimi primeri v praksi, se ni učil in spremljal rutiniranih kirurgov pri njihovem delu, in mu celo ni padlo na pamet, da bi moral predhodno pred posegom pri pacientu opraviti določen izbor preiskav.

Smešno, nerealno in tragično? Kar je vsakomur jasno, ko gre za obstoječe telesne težave, ostaja zavito v meglo, ko gre za duševne težave in nudenje pomoči. Kot da s prakso preverjeni standardi niso važni. Usposabljanje za svetovalno delo pač še ni dovolj za izvajanje psihoterapevtskega dela.

Zato bom zapis zaključila s kratko, a zgovorno anekdoto.

Ko sem pred mnogimi leti podiplomsko izobraževanje iz psihoterapije v okviru specializacije iz klinične psihologije zaključevala na ljubljanski Medicinski fakulteti, je bil zato potreben oddan opis opravljene individualne psihoterapevtske obravnave, sledil pa je še izpit v dveh delih. Izveden je bil pred dvema dvojicama strokovnih avtoritet – dopoldan pred prof. Milčinskim in Bregantom, in popoldan še pred prof. Kobalom in Lokarjem. Žal prekmalu preminul prof. Lokar mi je zastavil zvito vprašanje. Najprej mi je v grobem opisal primer pacientke z določenimi psihičnimi težavami, potem pa me vprašal: »No, kolegica, kaj bi vi kot terapevtka naredila v tem primeru?« Ko sem mu v trenutku odgovorila kot iz topa: »Obvezno najprej potrebno diagnostiko s standardizirano usmerjeno anamnezo,« so se mu zableščale oči in v potezah njegovega obraza so bili vidni znaki odobravanja. Meni pa je postalo jasno, da sem s svojim razmišljanjem na pravi strani.

V tem je vsa poanta in razumni, samokritični ljudje bodo razumeli, da ne moreš in ne smeš šariti po nečem, česar prej ne spoznaš. Pa naj gre za popravke v električnih napeljavah, na avtomobilu, ali kot v tem primeru, za odgovorno psihoterapevtsko delo z ljudmi z različnimi težavami. 

Skoraj sem prepričana, da nihče ne razume, kaj trenutno preživljamo, kam tavajo naše misli in kaj občutijo naša srca – mi, Palestinke in Palestinci, še posebej iz ljubljene Gaze.

Sama ne morem več spati. Kadarkoli zaprem oči, me začno preganjati nočne more vojne. Včeraj sem se zbudila v morasti grozi. Bila sem tam, okoli mene so padale bombe in ljudje so leteli po zraku zaradi intenzivnosti bombardiranja in uničevanja vsega. Kričala sem in tekla s svojimi otroki. Ne vem, kje in kdaj sem se zbudila iz more, jokala sem od groze zaradi videnega in si še milijontič poskušala predstavljati, kaj pomeni, da moji ljubljeni živijo to nočno moro vsak trenutek.

V drugi nočni mori sem skakala od veselja, saj sem v lakoti sredi sestradane Gaze našla gajbico solate – in ko sem se zbudila, nisem vedela, kaj naj naredim.

Telefon preverjam na približno pol ure, moje srce je prepolno groze, ker ne vem, kaj prihaja. Bojim se vsakih novic, ki bi me lahko dosegle in sesule mojo izstradano dušo.

Ves čas gledam fotografije družine in prijateljev ter se sprašujem, ali ste bili, ali smo res bili tam, ali ste tam, se je res vse spremenilo zgolj v spomine in fotografije?

Ne govorim več dosti. Nimam več besed, da bi pojasnila, kako me preplavljajo in hromijo občutki zatiranja, jeze in žalosti, zmešani skupaj. Moj jezik je težak. Nočem govoriti. Niti s svojo terapevtko, h kateri sem se zatekla zaradi odvijajočega se holokavsta v Gazi, se nimam o čem pogovarjati. Vse je enako. Že desetletja postaja vse huje, dokler nismo prišli do sedanje točke. Iz nič. Nobene pravičnosti. Nobene človečnosti. Nobenih vrednot. Nobene morale. Nič. Samo mesoreznica, ki reže, in svet, ki molče gleda.

In potem tisti, ki podpirajo, kar se dogaja. Ne razumem. Izgubljena sem. Mar si res zaslužimo to? Ne. Tega si ne zasluži nihče. A zakaj potem svet sprejema, da se to dogaja nam? Zakaj? In zakaj? Zakaj? Nobenega odgovora … Dobim pa še en odgovor iz Gaze. Fotografije, ruševine, kriki, klici in vzkliki govorijo o tem, da to presega vse krivice, ki so se zgodile kdajkoli tekom zgodovine.

Vsak dan se zbudim, grem v službo, se vrnem domov, skrbim za otroke in od daleč se morda zdi, da vse poteka normalno. A če bi prevajala svoje misli vsakega trenutka, kaj čuti moje srce vseskozi … solze, ki padajo z obraza povsod – v službi, na ulici, na avtobusni postaji, doma – kako si jih brišem v tišini, ki ubija. Ko bi vsaj lahko vse to prevedla v besede, a kaj ko jezik besed in slovar tega ne zmoreta.

Preproste vsakodnevne situacije mi lomijo srce. Ljudje zjutraj, ki gredo brezskrbno kot vsak drugi dan po svojih opravkih, zaposleni in sodelavke, ki se mimobežno pogovarjajo… Zdi se mi smešno in absurdno ob iztrebljanju, ki se dogaja, a so v resnici to najbolj normalni deli normalnih življenj.

Moji psihoterapevtki sem nekoč omenila, da pogrešam to, da bi živela normalno življenje. Vprašala me je, kako si predstavljam normalno življenje. Odgovorila sem ji, da se v normalnem življenju vse to nam ne bi dogajalo, Palestinkam in Palestincem.

Kadarkoli se pogovarjam z mamo, ki je prisilno razseljena na jugu Gaze, mi naroči, naj bom močna ne glede na to, kaj se zgodi in kakšne novice me bodo morda dosegle iz Gaze. ln vsakič komaj zadržujem solze, da ne bi spolzele do nje, in čakam, da jo dosežejo pogledi drugih, ko pustim srcu, da zajoče v tišini.

Kakšen svet je to? Kateri planet? In kakšen čas je ta, ki sprejema vsa ta hudodelstva in barbarstvo?

Prijateljica mi pripoveduje, kako se počuti. In njen opis je pravi: izgubljeni smo na hladnih ulicah Evrope, nihče nas ne zazna in upošteva, tako kot nihče ne vidi mojih ljudi, ki se jih pobija vsako minuto. Kričijo. Kričijo. A ni več življenja za tiste, ki jih poskušaš priklicati.

Bolečina je še večja, ker imam dom, kjer lahko živim, hrano, vodo … in vse, kar potrebujem za dobro življenje. A moje telo in duša bolita. Tako zelo. Ni mi mar za preproste vsakdanjosti, ko je tam, v moji ljubljeni Gazi, toliko bolečine in trpljenja.

Ko sva se pogovarjala z možem, sem nenadoma zaslišala njegove besede: … ko bomo šli nazaj v našo deželo … Čeprav je to misel izrekel v daljšem pogovoru, mi je v trenutku stisnilo grlo. Prekinila sem ga s solzami, ki so prišle pred besedami: »Se bomo res nekega dne vrnili v našo deželo?« Nato mi je jok vzel glas in mojemu možu besede.

Vse je ničvredno ob kriku otroka ali ob bolečini matere ali očeta. A nič ni brez vrednosti, če zajoče lačen otrok, ki ga mama ne more nahraniti. Živimo na planetu, ki se je odločil pogledati stran ob vsem, kar se dogaja – ker se dogaja nam, Palestinkam in Palestincem. Svet si še kar drzne govoriti o pravu in pravicah. Človeški bog ne bo tega nikoli odpustil. To je moj zapis, zapis matere dežele v trenutku nepopisljive bolečine. — Wafaa Kanaan, Ljubljana

Kolesarji “Gira », krožne dirke po Italiji, bodo 24.maja 2025 prečkali mejo s Slovenijo in vstopili na področje Nove Gorice. Rekli bi, nič novega, nič posebnega. Giro je večkrat prečkal meje ali startal z nove lokacije. Tokrat so prvič pedale potisnili v Albaniji ... A v Gorici bo, kot kaže, posebna, simbolična etapa.

Za Giro je od nekdaj značilno, da ima poleg športnega tudi drugi, bolj zamolčan, simbolni značaj. Glede na to, da ima milijone sledilcev, od nekdaj pošilja »subliminalne« signale drugačne narave. Zadnje čase promovira Izrael, ki bi po logiki prvotnih olimpijad, moral biti izločen iz igre, saj je protagonist genocidne vojne. Pa ni tako. Njegovi kolesarji se šopirijo na tekmi in gledalcem policija pleni palestinske zastave.

Tokrat sta za nas »simbolična« tako datum, kakor tudi cilj v Gorici. Kajti 24. maja 1915 je Italija vstopila v prvo svetovno vojno in njene čete so drle proti Gorici in Primorju, prečkale Sočo in jurišale na kraške robove.

Prva svetovna vojna se je sicer pričela leto prej. Italija, ki je bila zaveznica Avstro-Ogrskega cesarstva in Nemčije, se je temu najprej izneverila in proglasila nevtralnost. V italijanski družbi so bila mnenja sicer deljena. Socialisti so bili za nevtralno držo, vendar je Benito Mussolini, glavni urednik njihovega levičarskega glasila Avanti!, jeseni 1914 spremenil stališče in začel zagovarjati italijanski vstop v vojno na strani antantnih sil ( Velika Britanija, Francija, Rusija). Zaradi tega je bil izključen iz socialistične stranke in je ustanovil svoj časopis Il Popolo d’Italia, kjer je agresivno zagovarjal italijanski intervencionizem. Pri tem je imel navdih in podporo v pesniku, pisatelju in nacionalistu Gabrijelu D’Annunziju. Poudarjali so zahtevo po »neodrešenih ozemljih« ( »terre irredente«), se pravi Tridentu, Tirolski, Trstu, Istri, Primorju, Kvarneru in dalmatinskih otokih. In še kaj. „Neodrešena ozemlja“ so bila območja z italijansko govorečim prebivalstvom, ki so bila pod tujo oblastjo (predvsem avstro-ogrsko) in ki naj bi jih „odrešili“ s priključitvijo k Italiji. Ta koncept je bil ( in je še) osrednji del italijanskega iredentizma – nacionalističnega gibanja, ki je stremelo k združitvi vseh ozemelj, kjer živijo Italijani.

Ko je Italija 24. maja 1915 dejansko vstopila v vojno, je Mussolini to pozdravil kot velik uspeh in osebno zmago svoje intervencijske kampanje.

Ta vojaška izkušnja in italijanski „sveti egoizem“ (sacro egoismo) - prepričanje, da mora Italija slediti svojim nacionalnim interesom ne glede na prejšnje zaveze - sta kasneje postala pomembna elementa v Mussolinijevi fašistični ideologiji in politiki.

Z vstopom v vojno je Italija začela trgovati z zavezniki in nasprotniki. Angleži in Francozi so ji obljubili Trst, Trident, Istro in mejo na Snežniku, če udari Avstroogrskemu cesarstvu v hrbet. Z Dunaja pa so Italijanom sporočili, da jim predajo Trst, Gorico in Istro, če ohranijo nevtralno držo in se v vojno ne vpletajo.

Odločil je sam kralj, ki se sploh ni posvetoval s parlamentom, čeprav je vojna napoved bila v njegovi pristojnosti. Viktor Emanuel III. je torej izvedel nekakšen državni udar, ko je sam napovedal vojno in ukazal svojim armadam, naj zakorakajo proti vzhodu.

Vojaki, ki so drli proti Gorici, sploh niso vedeli, kje so. Postrelili so nekaj domačinov, ki so govorili furlansko, zanje nerazumljiv jezik, prepričani, da so sovražniki. V Vilešu ( Villesse) še pomnijo ...

Baje je italijanska vojska za zavzetje Gorice izgubila 35.000 mož. Približno toliko, kolikor prebivalcev je imela »avstrijska Nica«.

Zato je v tem »nepotrebnem pokolu«, kakor ga je imenoval rimski papež, spontano nastala znana pesem o »prekleti Gorici« ( O Gorizia tu sei maledetta), v kateri neuki vojaki tarnajo, da jim govorijo o »bojnih poljih slave«, ki pa se nahajajo »onkraj naših meja«.

Morda bo kdo pomislil, da je izbira 24. maja za prehod meje na Goriškem golo naključje ... Kakor naj bi bilo podobno naključje pred nekaj leti, ko je Giro krenil v Istro in končal etapo v Pulju, da so televizijski kronisti kazali areno in rimsko-beneške ostanke te sicer avstrijske pomorske luke. 

Kaj pa, če kariera državne uradnice Saše Jazbec le ni tako brezhibna?

Kaj pa, če ne gre, kar za neko kaprico »ker pač«, kot piše Grega Repovž v uvodniku z naslovom Predsednica? Kot da ne pozna njene odločujoče vloge, da je prišlo do nakupa podrtije na Litijski? Poleg ministra Klemna Boštjančiča je ravno ona z nevestnim in nestrokovnim delom omogočila, da je Dominika Švarc Pipan šla in podpisala pogodbo za nakup in oškodovanje proračuna za najmanj 2,9, zelo verjetno pa kar 6 milijonov evrov. V nasprotju s splošnim mnenjem sta za realizacijo nakupa v resnici odgovorna ravno minister in Saša Jazbec, saj je ministrstvo za finance (MF) 22. 12. 2023 pripravilo predlog za prerazporeditev sredstev proračunske rezerve za nakup podrtije, kar je bilo v nasprotju z zakonsko ureditvijo. To je nedvomno ugotovilo Računsko sodišče. Ne samo da je bila Saša Jazbec prisotna na sestanku na MF 22. 12. 2023, ampak je zelo, zelo verjetno ravno ona, morda skupaj s predsednikom vlade, prepričala Klemna Boštjančiča, da je svoje odločno nasprotovanje prerazporeditvi denarja od večera 18. 12. 2023 spremenil v soglasje tri dni kasneje.

Dominika Švarc Pipan je povzela dogajanja in pogovor z ministrom z naslednjimi besedami: »Boštjančič pa je precej jezno odgovoril, narobe si razumela, jaz o tem nisem nikoli govoril – kar je res -, to je bila državna sekretarka Saša Jazbec (opomba IK) –, to je logika ostalih resorjev, jaz se tega ne grem«. Povedala pa je tudi, da sta pred sestankom (22. 12. 2023) o tem projektu še enkrat govorila državna sekretarka na ministrstvu za finance Saša Jazbec in Igor Šoltes. Saša Jazbec je dejala, da bo ministru predlagala, naj odobri financiranje. Potem je bil projekt na sestanku odobren, saj sta se z njim strinjala dva državna sekretarja.

Ampak odgovornost ministrstva za finance in verjetno Saše Jazbec se tu ne konča! Ko so (končno) nekaj ur po sestanku od MP dobili vlogo za izdajo mnenja primernosti investicije za uvrstitev v Načrt razvojnih programov 2023 - 2026 (NRP), so pozitivno mnenje izdali praktično v enem delovnem dnevu. Le tako je bilo možno, da je ministrstvo za pravosodje (MP) 27. 12. 2023 poslalo za 168. dopisno sejo vlade predlog za uvrstitev s priloženim mnenjem MF. Kako je možno, da je MF potem, ko bi moralo pregledati 14 podanih navedb, dalo pozitivno mnenje na investicijski program, ki je bil pripravljen povsem nestrokovno in povsem v nasprotju z Uredbo o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije, vedo le najvišji odgovorni na MF. Kolikšna je bila pri tem vloga Saše Jazbec, je še zavito v meglo, vendar ker je bila poleg ministra in vodje kabineta le še ona na famoznem sestanku 22. 12. 2023, je upravičen sum, da vsaj velika, če ne odločilna.

V čem je ta velika napaka v investicijskem projektu? Uredba, kot tudi zdrava pamet, narekuje, da je projekt vedno celota. Torej, da ne more biti projekt le nakup podrtije, ampak nakup podrtije z vso potrebno obnovo. Do vseljivosti, vključno z opremo in pohištvom. V primeru Litijske bi bila potem vrednost projekta ne le 7,7 milijona evrov, ampak več kot 13 milijonov. Na to vrednost bi potem v projektu morali računati ekonomiko upravičenosti nakupa in predvideti vire za celotno investicijo. Da nekaj ni v redu, se je videlo iz vesolja, saj so šli in zapisali, da naj bi MP dobilo poslovne prostore po ceni 1.500 evrov za kvadratni meter.

Zakaj se Saša Jazbec ne pojavlja kot ena glavnih odgovornih za polomijo, ki je državni proračun drago stala? Ker bi se ob njeni odgovornosti izpostavila odgovornost Klemna Boštjančiča in zelo verjetno tudi Roberta Goloba. Zaradi tega se zelo trudijo, da se o tem ne bi govorilo. Pogovor z bivšo ministrico je v globoki pozabi, enako poročilo Računskega sodišča. Vlogo Saše Jazbec zagotovo opredeljuje poročilo v notranji in morda tudi zunanji reviziji. Vendar vladajoči uspešno blokirajo, da bi poročili (pa tudi nekaj zapisnikov in analiz ter študij, še posrebaj investicijski program) postali javno dostopni, čeprav nesporno sta IJZ. Ker je to do nedavnega blokiral NPU, češ, da bi razkritje lahko ogrozilo (pred)kazenski postopek. Za to popolnoma neupravičeno blokado vedo verjetno vsi mediji, pa niti en glavni medij ni zapisal, da NPU neposredno ščiti politike. No, konec februarja je vlogo blokade prevzelo tožilstvo. Kaj pa Informacijska pooblaščenka? No, ona mi je zapisala zelo globoko tolažbo. Da blokiranje s strani NPU ob podpori IP »ne pomeni, da končno poročilo (zunanje revizije) ne bo nikoli dostopno javnosti«.

Ne trdim, da bi neposredna odgovornost za nesmotrno porabo 7,7 milijona proračunskega denarja morala vplivati na njeno kandidaturo za guvernerko. Sam sicer milim, da se je izkazala tako za nestrokovno (ker ni prepoznala lažiranega investicijskega programa in prenizko ceno kvadratnega metra) kot neprofesionalno, ker bi morala vedeti, da je prerazporeditev denarja protizakonita. Na njeno srečo pa ni kazniva. Sam pa imam tudi velike pomisleke o etičnosti. Zakaj je imela tako velik interes, da se vse praktično čez noč uredi? 

Čeprav zakon od leta 2017 predpisuje, da mora biti del sredstev javnih investicij namenjen umetniški opremi, se ta določba skoraj ne izvaja.

Pobuda raziskovalcev ZRC SAZU z naslovom Umetnost za skupnost si zasluži vso podporo. Namenjena je iskanju in vrednotenju umetnin, ki so v letih 1945–1991 nastale kot sestavni del javnih ustanov – bodisi kot kipi, slike, umetniške fasade, reliefi, posebej oblikovano pohištvo ali notranja oprema. Gre za dediščino, ki je vse prepogosto prezrta ali celo uničena. V spremnem besedilu k projektu beremo: »... kako zelo drugačen bi lahko bil odnos do umetnikov pri nas in kako bi lahko tudi številni samostojni umetniki, ki danes životarijo, lažje živeli, če bi v Sloveniji ohranili zaveze iz preteklosti.« Te besede zadenejo bistvo.

Odnos do umetnosti v javnem prostoru je ogledalo odnosa družbe do kulture. Že najstarejše civilizacije – od Mezopotamije, Egipta, stare Grčije in Rima – so umetnost umeščale v javni prostor kot nekaj samoumevnega. Ulice, trgi, stavbe so bili zasnovani z mislijo na estetsko in duhovno vrednost prostora. Umetnine niso bile le okras, ampak izraz vrednot, ambicij in civilizacijske ravni vsake dobe.

Tako je bilo tudi v Sloveniji vse do osamosvojitve – ne glede na ideološko usmeritev režima, bodisi fašističnega, socialističnega ali drugega. Javne stavbe so bile opremljene z likovno umetnostjo, ki je prostoru dajala estetski presežek in dostojanstvo, obenem pa so te umetnine ostale kot zgodovinski odtis časa, njegovega okusa in ustvarjalne moči.

Danes je položaj precej drugačen. Medtem ko so v večini razvitih držav umetniška dela še vedno sestavni del javnih gradenj – naj gre za bolnišnice, šole, letališča ali metroje – Slovenija pri tem zaostaja. In to kljub temu, da zakon to predvideva.

Leta 2017 je bila sprejeta novela Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture, ki določa tako imenovani »umetniški delež« pri javnih investicijah. Zavezanci – torej državni investitorji, ne pa tudi lokalne skupnosti – naj bi za umetniško opremo namenili 1,25 % (pri projektih do 10 milijonov evrov) oziroma 1 % (pri projektih nad 10 milijonov). Vendar se zakon v praksi skoraj ne izvaja. Redke izjeme so prej naključje kot sistem. Država, ki bi zakon morala prva spoštovati, ga ne jemlje resno!

Najbolj smiselno bi bilo, da bi Ministrstvo za kulturo imelo aktiven pregled nad državnimi investicijami in vsakega investitorja opomnilo na zakonsko obveznost umetniškega deleža – bodisi da gre za gradnjo srednje šole, bolnišnice, čakalnice železniške postaje, nove upravne enote, policijske postaje ali kaj podobnega. To bi bila majhna, a pomembna sistemska sprememba. Žal se to ne dogaja, čeprav je zakon v veljavi že osem let, ostaja prej kot ne mrtva črka na papirju.

Zato ima projekt Umetnost za skupnost še toliko večjo težo. Ne le da dokumentira in varuje dediščino, ki bi sicer izginila – tudi jasno pokaže, kako je lahko preteklost navdih za prihodnost. Upamo lahko, da bodo to prepoznali tudi politični odločevalci, ki odločajo o prostoru, v katerem živimo. Bati se je namreč, da naši zanamci žal ne bodo imeli takih skrbi, kot jih imajo danes raziskovalci, združeni v projektu Umetnost za skupnost, ko skušajo zavarovati umetnine, nastale v okviru javnih investicij pred 1991. 

Na kratko odgovarjam množici podpisnikov, prizadetih zaradi mojih nekaj pripomb o psihoterapiji.

1. Uvodoma trdijo, da jih predlog zakona o psihoterapiji ne ogroža. Čemu potem ob njem tak hrup? Je res verjeti, da je v ospredju le skrb za ljudi, da bi dobili pomoč, ki je po njihovem mnenju edino sprejemljiva, pa čeprav šele čez leto dni ali še kasneje, ko zna biti za večino prepozno?

2. Senzacionalistično naj bi navajal medijsko izpostavljene osebnosti, in sicer v podporo svojemu laičnemu mnenju. Omenil sem dve osebi – prof. dr. Mojco Zvezdano Dernovšek, psihiatrinjo, ker mi njeno delo, kolikor ga poznam, in njen zadnji intervju delujeta prepričljivo. Če bi se kot sodnik, seveda laik, moral odločati o predstavljenih argumentih obeh strani, bi njeni imeli veliko težo. Druga oseba je Zoran Milivojević, zelo dobro poznan slovenski laični in strokovni javnosti, supervizor mnogim psihoterapevtom, o katerega usposobljenosti za psihoterapijo ne kaže dvomiti. Ali pač? Ne vem, na katerega od njiju leti opazka podpisnikov o mojem senzacionalizmu. Z njegovo omembo opozarjam le, da ni vse za odmet, kar je onkraj klinične psihologije in psihiatrije.

3. Očitek o nepreverljivih govoricah in obrekovanjih. Vse je preverljivo. V soboto dopoldne, 11.oktobra 2014, sem imel predavanje na Bregantovih dnevih, kjer sem poimensko izpostavil psihoterapevta, ki je izbris prebivalcev Slovenije pripisal planetom. Z opravičilom in obžalovanjem za podelitev licence taki osebi se je oglasila takratna predsednica komisije za podeljevanje. Kar nekaj današnjih podpisnic protestnega pisma proti mojemu pisanju je bilo ob tem med publiko oziroma na odru.

4. Pisci se sprašujejo, »če je moj pogovor z nekim psihiatrom izpred nekaj let kakršen koli strokovni argument«. Najbrž je, ker ni bil le »neki psihiater«, ampak po splošnem prepričanju vodilni slovenski psihiater in sodni izvedenec. Poleg tega ni bil pogovor med nama, ampak debata na plenarni seji. Vsaj dve osebi med podpisniki ne bosta mogli zanikati vrednosti njegovega imena.

5. Komaj verjetno se zdi, da »politika v zadnjih tridesetih letih ne bi bila sposobna zaščititi poklica psihologa«, glede na to, koliko različnih vlad se je zvrstilo. Morda najuglednejši strokovnjaki niso videli potrebe po tem, saj bi vsaj v določenem političnem okolju brez dvoma uspeli s primernim predlogom. Morda pa tudi društvo, ki si je samozavestno in povsem zavajajoče nadelo ime zbornica (kliničnih psihologov) - vsebinsko in strukturno bi šlo za sekcijo Društva psihologov Slovenije - ni naredilo najbolj prepričljivega vtisa.