Ko je Nataša Pirc Musar na nacionalnem radiu izrekla, da sta Robert Golob in Janez Janša v načinu delovanja tako rekoč enaka, ni šlo za spodrsljaj. Bila je premišljena in politično eksplozivna izjava.

Predsednica republike je institucija. In ko institucija relativizira razlike med dvema politikoma, od katerih je eden v preteklosti vladal izrazito konfliktno, polarizirajoče in pogosto institucionalno agresivno, to ni nevtralno.

Retorika “vsi so isti” je najstarejši anestetik politične apatije. Uspava razliko, zabriše odgovornost in zmanjša zgodovinski spomin. Če sta si res tako rekoč enaka, potem policijsko nasilje nad protestniki, finančno dušenje STA, zapleti z evropskimi tožilci in politični pritiski na institucije niso več anomalije, ampak zgolj slog. In slog je stvar okusa.

Predsednica ima pravico do mnenja. Vprašanje pa je, zakaj se je odločila za takšno formulacijo ravno v trenutku, ko se odpira volilna kampanja.

Če bi podobno govoril Borut Pahor v času svojega mandata, bi mu očitali tiho podporo desnemu populizmu. A Pirc Musar je od začetka gradila podobo močne predsednice, ki presega protokol in si želi vpliva. In vpliv ima ceno: vsaka izjava postane politično dejanje.

Razlaga, da gre zgolj za osebno zamerljivost do Goloba, je menda preveč enostavna. Odnosi med predsednico in vlado so bili hladni že od začetka. A osebne zamere redko zadostujejo za takšno sistemsko relativizacijo. Bolj verjetno je, da gre za strateško načrtovanje.

Če bi bila leta 2027 na oblasti SDS, bi predsednica lahko nastopila kot protiutež izvršilni oblasti – kot simbolni branik pluralizma. Če pa na oblasti ostane Golob ali druga levosredinska vlada, predsednica izgubi naravno opozicijsko vlogo. Postane zgolj korektiv lastnega političnega bazena.

Toda takšna računica, kot o njej berem, je nevarna igra. Če res obstaja. Predsedniška funkcija ni poligon za dolgoročni osebni politični inženiring. Ko predsednica zamegli razliko med političnimi praksami, ki so bile v preteklosti predmet ostrih domačih in mednarodnih kritik, ne deluje nevtralno, temveč kot akterka.

V želji po večji politični teži lahko predsednica oslabi prav tisto moralno avtoriteto, na kateri funkcija temelji. Predsednik republike nima izvršilne moči, ima pa simbolno. Ta simbolna moč pa se ne gradi z relativizacijo, temveč z jasnostjo. 

Pred volitvami, ki so pred nami, se vedno znova ujamem v razmišljanje, komu sploh še verjeti. Odprem časopis, poslušam poročila, preletim spletne strani in družbena omrežja – in imam občutek, da živim v več resničnostih hkrati. Vsaka ponuja svojo razlago, svojo »edino pravo« resnico, svoje krivce in svoje rešitelje.

A resnica ne more imeti toliko obrazov, kot jih imajo politični plakati.

Zato razmišljam o vplivu lažnih novic na volitve. O poplavi polresnic, namigov in zarot, ki se širijo z neverjetno lahkotnostjo. Sprašujem se, ali so vse te zgodbe spontani plod nezaupanja ali pa premišljeno ustvarjene konstrukcije, namenjene temu, da ljudi begajo, razdvajajo in v njih utrjujejo strah. Strah je namreč najlažje orodje za upravljanje množic.

Takšne vsebine ne oblikujejo le mnenj – oblikujejo razpoloženje družbe. Vzbujajo občutek ogroženosti, jezo in utrujenost. In ko je človek utrujen, preneha preverjati. Ko je razočaran, se umakne. Ko izgubi zaupanje, preneha sodelovati.

Ali ni to najnevarnejša posledica?

Zato se ne morem izogniti vprašanju vloge medijev. So dorasli svoji odgovornosti? So pripravljeni vztrajati pri preverjanju dejstev tudi takrat, ko to ni všečno ali dobičkonosno? Ali pa včasih podležejo skušnjavi senzacionalizma, hitrosti in političnih bližin?

Ne verjamem, da so vsi mediji pristranski. Verjamem pa, da je njihova odgovornost danes večja kot kadarkoli. Demokracija brez verodostojnega obveščanja ne more obstati.

Politika sovraštva in napadanja zame ni sprejemljiva, ker je nepoštena. Ne zato, ker bi bila zgolj žaljiva, temveč zato, ker zavestno znižuje raven razprave. Ko se argument zamenja z diskreditacijo, ko se program zamenja z etiketiranjem, takrat ne izgublja le politični nasprotnik – izgubljamo vsi.

Volitve, ki so pred nami, niso le izbira med strankami. So izbira med načinoma vodenja družbe: med politiko, ki gradi na strahu, in politiko, ki gradi na odgovornosti. Med hrupom in dialogom. Med manipulacijo in spoštovanjem.

Sam si želim družbe, v kateri nesoglasje ne pomeni sovraštva. Kjer kritika ne pomeni diskvalifikacije. Kjer glasnost ne nadomesti vsebine.

Morda nimam vseh odgovorov. Toda vem, da brez odgovorne besede – v politiki, medijih in med nami samimi – ni zdrave prihodnosti. Če bomo dopustili, da laž postane običajna, da napad postane sprejemljiv in da nezaupanje postane norma, bomo izgubili več kot le ene volitve.

Odločitev na volilni listi je majhna, a posledice te odločitve so vedno velike. Če bomo volili iz strahu, bomo dobili strah; če bomo volili iz razuma, bomo dobili možnost.

V oddaji nedeljsko katoliško bogoslužje, ki ga RTV Slovenija redno prenaša v okviru svojega programskega časa, je 22. februarja 2026 župnik s prižnice prebral drugi del pastirskega pisma škofa dr. Andreja Sajeta in nadškofa msgr. Stanislava Zoreta z naslovomVera in družbena odgovornost v času odločitev. Pismo je „namenjeno postnemu času ter poglobitvi vere, spreobrnenju srca in razločevanju poti, po kateri nas vodi bog“. Seveda pa bogoslužje ni ostalo le pri tem. Slišali smo predvolilna navodila, kako naj katoličan ravna pri odločanju, saj „ volitve v Državni zbor niso samo tehnični ali politični dogodek, temveč dejanje odgovornosti“, da se kot katoličani zrelo in odgovorno odločajo o prihodnosti družbe. Pri teh odločitvah so seveda v ospredju vrednote, ki izhajajo iz krščanskega razumevanja človeka, s poudarkom na temeljnih etičnih merilih, kjer so bili med drugim omenjeni pomoč pri končanju življenja, prekinitev nosečnosti, pokop žrtev povojnih pobojev, spoštovanje verske svobode ...

Nič ni narobe, dokler ta navodila ostajajo znotraj cerkve in med verniki. Drugače pa se ta neposredna volilna agitacija sliši na javni, nacionalni televiziji, v elitnem, nedeljskem dopoldanskem terminu in v času volilne kampanje. Nedeljska sveta maša na RTV Slovenija ni le verski obred, je javni medijski dogodek na nacionalni televiziji, ki ga financiramo vsi davkoplačevalci. V času volilne kampanje bi moralo veljati za ta prostor enako načelo kot za vsak drug politično relevanten medijski nastop. Nobena izmed strank, ki kandidirajo na prihodnjih volitvah, ne razpolaga s primerljivim dostopom do nacionalne televizije. Nobena politična stranka nima možnosti, da v udarnem nedeljskem dopoldanskem terminu brezplačno, neposredno in brez pravice do odgovora nagovori svoje volivce in jih vsebinsko usmerja pri glasovanju. Prav ta namen pa je imela vsebina prebranega škofovskega pisma. Ni pomembno, katero politično opcijo tak poziv podpira, ali se z vrednotami, ki jih zagovarja, strinjamo ali ne. Pomembno je, da nacionalna televizija ne sme biti platforma za neenakopravno volilno propagando, ne glede na to, ali je ta zavita v liturgično obliko ali ne.

Zato predlagam, - d a vodstvo RTV Slovenija pojasni, na kakšni pravni in uredniški podlagi dopušča izvedbo takega verskega programa, ki je izrazito predvolilni, ter naj v prihodnje zagotovi, da se javni medijski prostor ne zlorablja za strankarsko ali versko agitacijo v katerikoli obliki, - da se preuči, ali je prišlo do kršitve zakona o medijih in pravil o enakopravnem dostopu do medijev v volilni kampanji, - da Državna volilna komisija zavzame jasno stališče o dopustnosti tovrstnih vsebin v javnem medijskem prostoru, - d a Slovenska škofovska konferenca premisli o primernosti tovrstnih nastopov in razmeji pastoralno poslanstvo od neposrednega vmešavanja v volilni proces in odločanje, ko gre za javno nastopanje.

Spoštujem pravico Cerkve do lastnega nauka in do nagovarjanja vernikov. Ta pravica pa ima svoje meje tam, kjer se zasebni ali institucionalni interes prelevi v neenakopravno politično kampanjo v javnem mediju, saj zahtevajo demokratične volitve v teh medijih enakopraven dostop vseh zainteresiranih.

V nasprotnem primeru se bojim, da bomo, še po treh nedeljah TV bogoslužja, po 23. marcu le še molili „ dragi bratje in sestre...“ 

V članku z naslovom »Korupcija na pravosodnem ministrstvu« smo napak zapisali, da je bila Tinka Teržan nekoč namestnica Simona Starčka, ko je ta na pravosodnem ministrstvu vodil službo za investicije in nepremičnine. Bila je namreč namestnica generalnega sekretarja Uroša Gojkoviča. V članku smo tudi navedli, da je ministrstvo za pravosodje Tinko Teržan ovadilo zaradi plačila zaključenih arheoloških izkopavanj, ki dejansko niso bila izvedena. Nekdanja uslužbenka ministrstva za pravosodje poudarja, da z ovadbo ni seznanjena. 

Te dni odmeva poziv Francije, kateremu so se pridružile nekatere druge države, med njimi Nemčija, Italija, Češka in Avstrija ter vrsta desničarskih in sredinskih političnih strank, da Združeni narodi odstavijo svojo posebno poročevalko za stanje človekovih pravic na zasedenih palestinskih območjih Francesco Albanese. Povod za to zahtevo naj bi bil stavek iz njenega intervjuja za Al Jazeero, v katerem naj bi Izrael označila za skupnega sovražnika človeštva.

Francesca Albanese v omenjenem intervjuju ni govorila o Izraelu kot narodu ali državi. Natančno in dokumentirano je opisala globalni sistem, ki prezira mednarodno pravo in s svojimi političnimi, finančnimi ter gospodarskimi interesi omogoča in vzdržuje izvajanje genocida v Palestini. Albanese je sodelovala na posvetovanju panela o medijih in genocidu, na katerem je bila prisotna tudi Al Jazeera in tam dejala, da je nasprotnik človeštva medijski sistem v rokah tistih, ki nadzorujejo orožje in denar. Torej sistem, ki sistematično zanika genocid, ki ga Izrael izvaja v Gazi in s tem delegitimira mednarodno pravo in pravico palestinskega naroda do obstoja. Prav ta sistem, ne narod, ne države, je poimenovala za sovražnika človeštva. Razlika je temeljna in njeno zamolčanje ni napaka, temveč namerna manipulacija in zavestno izkrivljanje resnice.

Evropska unija in nekateri drugi nemo spremljajo nadaljevanje genocida in so grešnega kozla našli v osebi, katere glas je globalno slišan, zato bi ga radi utišali.

Kot mednarodna mreža antifašistov iz Italije, Slovenije in Hrvaške izražamo polno in nedvoumno podporo Francesci Albanese. Njeno delo temelji na mednarodnem pravu, dokumentiranih dejstvih in mandatu, ki ji ga je podelila večina držav članic Združenih narodov.

Z zadovoljstvom ugotavljamo, kot je to izpostavila tudi sama Albanese, da nekatere države, med njimi Slovenija, Španija, Brazilija, Južna Afrika in številne druge države, ki tvorijo večino v generalni skupščini ZN, njeno delo podpirajo in ji priznavajo kompetentnost za pogumno poslanstvo, ki ga opravlja. Podobno stališče podpore poročevalki je javno izrazila tudi Amnesty International.

Hkrati izražamo ogorčenje nad gonjo, ki jo sprožajo nekatere države EU. Te države niso niti jasno obsodile številnih genocidnih dejanj, še manj pa sankcionirale Izrael zaradi genocida v Gazi ter nasilne kolonizacije zasedenih območij Zahodnega brega. Ob tem ne pozabimo, da je Izrael v nasprotju z mednarodnim pravom anektiral vzhodni Jeruzalem in Golansko planoto in da še edini na svetu izvaja sistem rasne segregacije. Palestinci v Gazi živijo v času genocida, oni na Zahodnem bregu pa v času apartheida. Ob tem moramo dodati, da je v izraelskih zaporih na stotine palestinskih otrok in da je tu mučenje zapornikov sistematično. Zato ni slučaj, da svojcem še vedno niso vrnili trupel 600 palestinskih zapornikov, ki so umrli v zaporih, najverjetneje zaradi mučenja. S tem rasističnim sistemom dober del Unije nemoteno sodeluje, ima ga celo za demokratičnega, oskrbuje izraelski vojaški aparat, ali ga krepi s kupovanjem izraelskih varnostnoobrambnih produktov. Od tu trditev, da je ta del Unije dejanski del tistega sprevrženega in zločinskega sistema, o katerem govori Francesca Albanese. Zato je za njih tako moteča. Zato hočejo njen glas utišati.

Napad na Francesco Albanese ni osamljen incident, je del širšega vzorca, v katerem so glasovi, ki dokumentirajo resnico o Palestini, sistematično diskreditirani, izkrivljani in zatrti. To ne sme ostati brez odgovora.

Obramba njenega mandata je obramba mednarodnega prava.

Posebej nas skrbi stališče oblasti v Italiji, ki so se postavile na stran zahtev po njenem odstopu oziroma razrešitvi. Vlado in predsednika Italije pozivamo, naj prenehajo s političnim pritiskom na neodvisne mehanizme Združenih narodov in spoštujejo načela mednarodnega prava.

Slovensko vlado, Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve ter predsednico republike pozivamo, naj pri podpori poročevalki vztrajajo ter naj svoje stališče aktivno zagovarjajo tudi v institucijah Evropske unije in Združenih narodov.

Hkrati pozivamo celotno politično vodstvo Italije, Slovenije in Hrvaške ter institucije Evropske unije, naj zaščitijo neodvisnost mandatov Združenih narodov in zavrnejo poskuse odstranjevanja uradnikov, ki opozarjajo na kršitve mednarodnega prava.

Mir in pravičnost v Palestini sta neločljivo povezana z zaščito tistih, ki si upajo govoriti resnico oblasti. 

V članku z naslovom »Nesmiselna blokada«, ki obravnava skoraj neverjetno blokado vrste zakonov, ki so v zakonodajni proceduri obstali zaradi zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, se nam je pripetila napaka. Težava je namreč v nerazumnem tolmačenju, da v čakalni vrsti obstanejo vsi zakoni, ki jih nek zakon spreminja, četudi nikakor ne gre za sorodno materijo. Tovrstno tolmačenje poslovnika državnega zbora je namreč razlog, da zaradi dolgotrajnega zakonodajnega postopka zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja nagovarjanje otrok v spolne odnose ni doživelo prepotrebne modifikacije, ki bi preprečila, da se storilci izognejo kazni. Zapisali smo, da odgovornost za razlago nosi tudi parlamentarna zakonodajno-pravna služba. No, v tej službi državnega zbora zagotavljajo, da niso v ničemer prispevali k takšnemu tolmačenju poslovnika, pač pa da gre za razlago poslovnika, ki je že vrsto let enotna in ustaljena, odgovornost zanjo pa nosi državni zbor. 

Avnoj je po osvoboditvi Beograda sprejel sklep, da so vsi zakoni kraljevine Jugoslavije, okupatorski in njihovih pomagačev veljavni, če niso v nasprotju s pridobitvami NOG in NOV. Vojaški KZ določa, da vojaška sodišča sodijo tako vojakom, civilistom, prebivalcem okupiranih področij in vojnim ujetnikom po vseh zakonih. Sodijo v vojnem času, ki se ni končal ne 7., ne 8. na 18. maja, ampak s podpisom mirovne konference februarja 1947. Uporabljali so tudi Zakon o zaščiti javne varnosti in reda, bolj znan kot Zakon o zaščiti države in Zakon o zasegu premoženja zaradi veleizdaje.

Vprašanje je, ali so bežali pred komunizmom ali pred državnimi zakoni. Vedeli so, da njihova usoda ni perspektivna ne če zasedejo Slovenijo enote JA od podpisa Šubašić -Tito državna vojska, ali Mihailović s Četniki. Odgovorni za kolaboracijo so pobegnili pred umikom nemških sil in njim podrejenih kolaborantskih enot.

V procesih pred Vojaškim sodiščem se je sodilo po Zakonu o zaščiti države, kraljevine Jugoslavije. Osumljeni niso imeli stika z zunanjim svetom do branja obtožnice, takrat so oni izvedeli, česa jih obtožujejo in ravno tako njihov zagovornik. Potem so se lahko srečevali z odvetnikom, vendar samo ob prisotnosti zasliševalca ali člana sodišča. Sodilo se je tudi odsotnim obtožencem. Po sodbi so imeli pravico do pritožbe, vendar to ni zadržalo prestajanja kazni, oni na begu pa so se morali najprej predati oblastem, začeti prestajati kazen in šele potem dobili pravico do pritožbe. Zakon je imel dva člena, prvi zahteva, da so vsi zakoni, nasprotni temu, neveljavni in drugi, da so sodbe tega sodišča dokončne. 

Center za evropsko prihodnost, slovenska vladna organizacija, ki deluje od leta 2006 na pobudo zunanjega ministrstva (minister dr. D. Rupel, predsednik vlade J. Janša), je pred kratkim ustanovil Inštitut za obrambo, varnost in odpornost, imenovan Trivelis. Inštitut je „neodvisno strokovno in raziskovalno središče, namenjeno strateškemu razmisleku o sodobnih varnostnih izzivih …,« so zapisali. In že smo lahko brali prvo analizo z naslovom »Tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje v Sloveniji«. V njej med drugim - »neodvisno in strokovno«- poimensko sramotijo našega priznanega novinarja.

Slovenski informacijski prostor je ranljiv. Majhen je, odprt, fragmentiran in politično polariziran. Vemo, da tuje vplivne operacije obstajajo, da niso mit, in da Rusija – tako kot druge velike sile –uporablja informacijske manipulacije.

Ko pa analize, kot je omenjena, začnejo govoriti o »globoko penetriranem informacijskem prostoru«, o »zrelem FIMI-sistemu« in »lokalnih vozliščih tujih vplivnih arhitektur«, se ne gibljemo več le na področju raziskovanja. Vstopamo v varnostni diskurz. Ta pa ima svojo lastno logiko: razvrščanje, sum, ločevanje na avtentične in neavtentične glasove. In ta logika je za demokracijo vedno nevarna.

Še posebej takrat, ko dobi imena in priimke.

Kritika Nata, Zahoda ali militarizacije sama po sebi ni noben dokaz. V Sloveniji ima tak diskurz dolgo zgodovino – od neuvrščenosti do pacifizma, od odpora do oboroževalnih spiral do nezaupanja v velike sile. Če danes vsak tak glas najprej gledamo skozi varnostno optiko, potem problem ni več v ruskih narativih, ampak v naši nezmožnosti razlikovanja med manipulacijo in političnim mnenjem.

Ob tem je pomembno neprijetno vprašanje, kdo bo odločal. Kdo bo imel moč razsojati, kdaj gre za legitimno kritiko in kdaj za tuji vpliv. In ali res verjamemo, da se bo ta moč vedno uporabljala zadržano, nepristransko in brez političnih interesov.

Zgodovina demokracij kaže ravno nasprotno. Varnostni jezik se redko ustavi. Najprej cilja na obrobne, potem na moteče, nazadnje na politično nezaželene. In prav tu se skriva največja ironija: v imenu boja proti manipulaciji lahko sami ustvarimo okolje strahu, samocenzure in tihega prilagajanja.

Tuji vplivi so resnični. Toda demokracija ne propade zato, ker nekdo širi napačne ali celo zlonamerne narative. Propade takrat, ko oblast, institucije ali z njimi povezani »strokovnjaki« začnejo določati, katera mnenja so še legitimna in katera že nevarna.

Če bomo v imenu obrambe demokracije varnostno označevali politični diskurz, bomo naredili natančno to, kar očitamo drugim: zameglili mejo med močjo in resnico. In ko se to zgodi, demokracije ne ogrožajo več tuji vplivi. Ogroža jo naš lastni nadzor. 

Se ga še spomnite? Tadej Ostrc je moral z ministrstva za zdravje oditi skupaj z Danijelom Bešičem Loredanom. Danes se vrača skozi stranska vrata Demokratov Anžeta Logarja. Stavi na to, da imajo volivci spomin zlatih ribic.

Da bodo ljudje pozabili, kaj se je dogajalo na ministrstvu za zdravje v času velikopoteznih napovedi o skrajševanju čakalnih vrst. Da se ne bodo več spomnili, kdo je bil državni sekretar in kdo je vlekel operativne niti. Da bo dovolj drugačen logotip na plakatu.

Ostrc danes svojo politično preteklost zamolči. Logar svojo relativizira. Prvi bi rad, da se pozabi njegovo sodelovanje pri eksperimentu zdravstvene reforme z Bešičem. Drugi bi rad, da se na njegovo dolgoletno politično pot v SDS gleda kot na mladostno fazo, ki jo je prerasel. A bil je obraz stranke, celo predsednik njenega sveta.

Zato je prizor, ko Demokrati z Ostrcem v prvi vrsti kampanje razlagajo, da so za »delujoče javno zdravstvo«, politična ironija brez primere.

Še preden se je kampanja uradno začela, je Logar s plakati prelepil državo. Organizacijsko učinkovito, finančno razkošno, strateško premišljeno. Toda politika je tudi vprašanje izvora sredstev in interesov v ozadju.

Logarjevi Demokrati formalno izhajajo iz združevanja in političnih dediščin, med drugim iz stranke Konkretno, nekdanje SMC. A tudi ta dediščina ima svojo zgodbo: od moralne superiornosti do političnega razkroja. Zdaj naj bi postala temelj nove sredinske alternative.

Sprašujem se, kdo v resnici stavi na to alternativo.

Po političnih hodnikih krožijo namigi, da naj bi del vplivnih interesnih omrežij, povezanih z zasebnim zdravstvom, na letošnjih volitvah svojo karto položil prav na Demokrate. Govori se o lobijih, o mrežah, o elitnih krogih, kjer se politika in kapital srečujeta brez zapisnikov. O prostozidarskih ložah se pri nas rado šepeta – praviloma takrat, ko zmanjka transparentnosti.

Ko nekdanji državni sekretar iz sistema, ki je razpolagal z milijoni za skrajševanje čakalnih vrst, stopi v prvo vrsto nove stranke z ambicijo odločati o prihodnji zdravstveni politiki, je prav, da se vprašamo: komu bo ta politika služila? Pacientom ali izvajalcem? Javnemu sistemu ali zasebnim koncesionarjem?

Demokrati želijo postati jeziček na tehtnici prihodnje koalicije. To je legitimna politična strategija. Ni pa legitimno, če se ob tem briše spomin in prebarva preteklost.

Logar govori o novi politični kulturi. O preseganju delitev. A v ozadju se rišejo obrisi in koristi interesnih omrežij. 

Delu javnosti se zdi nenavadno, da je pri javnem razpisu za izbiro koncesionarja za namen sežiganja odpadkov v Sloveniji izpostavljena lokacija v ne-prevetreni kotlini mesta Ljubljana. In to brez predhodne javne razprave, v odsotnosti širšega razmisleka. Glede tega so dejstva malo drugačna. Iz analiziranih gradiv izhaja, da je Uredba o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov utemeljena v nizu dokumentov, uveljavljenih na nivoju države, ki njeno zakonitost podpirajo. Vsi ti dokumenti so bili (naj bi bili) uveljavljeni po predpisanih postopkih, z vsaj formalnimi možnostmi javne obravnave.

Kaj je torej narobe s postopkom? Vsekakor je na vrhu hierarhije okoljevarstvenega - trajnostnega – urejanja okolja (in s tem prostora) Nacionalni program varstva okolja (NPVO), to je Resolucija o Nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030, ki glede odpadkov vključuje opredelitve, kot so navedene v nadaljevanju. V »uvodu« NPVO RS opredeljuje: »V Sloveniji lahko govorimo o dobrem stanju večine okolijskih prvin, predvsem se je v zadnjih desetletjih izboljšala kakovost voda in zraka, bolje ravnamo z odpadki, bolj se zavedamo pomena ohranjene biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot. Izboljšala sta se tudi poznavanje in razumevanje povezav med pritiski na okolje in stanjem okolja, večinoma smo na dobri poti k doseganju ciljev glede izpustov glavnih onesnaževal zunanjega zraka, itd. ter ciljev učinkovite rabe snovi in virov, ravnanja z odpadki« itd. Zaključimo lahko, da glede na kazalce stanja okolja danes lahko v te opredelitve dvomimo, so pa kljub vsemu še vedno veljavna podlaga za ukrepe in dokumente, ki sledijo.

Isti dokument med drugim navaja: »V skladu z Zakonom o varstvu okolja se ustanovi obvezna državna gospodarska javna služba sežiganja komunalnih odpadkov«. Objavljeno je tudi, da sta bili pred začetkom priprave NPVO 2020–2030 organizirani posvetovanji s predstavniki nevladnih organizacij in drugih strokovnih inštitucij s področja varstva okolja, ki sta prispevali zaključke in napotke. Torej naj bi bila izvedena neke vrste »omejena javna obravnava«.

V Sloveniji razpolagamo tudi z »izvedbenimi« okolijskimi akti, kot so Operativni program ravnanja z odpadki in Program preprečevanja odpadkov. Oba določata maksimalno količino predlaganega sežiganja komunalnih odpadkov. Tak ukrep je bil prepoznan kot nujen omilitveni ukrep tudi v Okolijskem poročilu za ta programa. Vsi trije dokumenti imajo predpisano (in verjetno izvedeno) javno razgrnitev v fazi pred uveljavitvijo.

Kakšne so bile pripombe javnosti v času njihove javne obravnave, če so bile podane? S kakšnimi argumenti je bilo zavrnjeno mnenje pristojnih za zdravje prebivalstva? Operativni program ravnanja z odpadki predvideva umestitev dodatnih naprav za energetsko predelavo na že konkretno opredeljenih lokacijah, javni razpis za izbiro koncesionarjev za sežig predstavlja samo nadaljevanje »že dorečenega«.

Naslednji pomemben izhodiščni dokument je Strategija prostorskega razvoja Slovenije, ki tudi vključuje obravnavo področja Ravnanja z odpadki. V njej je določeno: »Prostorske ureditve za termično obdelavo odpadkov se načrtujejo zunaj trajno varovanihkmetijskih zemljišč, varovanih območij in naravnih vrednot, zavarovanih območij in objektov kulturne dediščine, območij izjemnih krajin in krajinskih območij s prepoznavnimi značilnostmi na državni ravni. Torej ne tik ob meji z Naturo 2000 in s Krajinskim parkom Barje. Ta zahteva torej izključuje lokacijo centralnega zbirališča odpadkov RCERO Ljubljana kot primerno za sežigalnico.

Dokumenti NPVO, Okolijsko poročilo in oba Programa v postopke priprave le-teh ne vključujejo strokovnjakov s področja medicine oziroma javnega zdravja, vključno s področnim ministrstvom, ipd. Ti strokovnjaki imajo danes kar nekaj pomislekov glede nameravane postavitve sežigalnice odpadkov, posebno na lokaciji v ljubljanski kotlini. Naštete dokumente izpad navedenih strokovnjakov dela neverodostojne, in tudi nezakonite. Ministrstvo za zdravje, oziroma njihovi pooblaščenci, naj bi bili obvezni soglasje – mnenje – dajalci. Če njihova uradna stališča niso del sprejetih dokumentov, gre torej za pomanjkljive in nezakonite akte.

Preden država (in občine) pristopijo k pripravam in uveljavljanju prostorskih načrtov za sežigalnico odpadkov (v Ljubljani, oziroma Mariboru) na izvedbeni ravni, je treba lokacijo in problematiko bolje razrešiti na strateških nivojih urejanja prostora in varstva okolja v državi.

Okolijsko poročilo za Operativni program ravnanja z odpadki in za Program preprečevanja odpadkov pa je nezadostno, »pro forma«, brez prave vsebinskosti, zdravstveni vidik strokovnjakov s področja medicine in javnega zdravja ni ustrezno vključen. Tudi ostali (prostorski in drugi) dokumenti, ki vključujejo varstvo okolja (vključno OPN MOL), pa sežigalnice (v Ljubljani) nimajo ustrezno presojane, niti javno obravnavane.

Problematičnost lokacije na območju RCERO MOL je povezana tudi z najavljenim »globokim temeljenjem« na pilotih – ljubljanske smeti namreč plavajo na kopreni, potopljene v podtalnico barja, podtalnica je pa povezana z vodonosnimi plastmi za vodovod; globoko pilotno temeljenje bo moralo prebiti kopreno. Kar pa ne bo možno brez vdora nečistoč v podtalnico.

Okolijsko poročilo za Program ravnanja z odpadki in za Program preprečevanja odpadkov Republike Slovenije te nevarnosti obravnava samo deloma, z »opozorilom«: (10.2, Zdravje ljudi – omilitveni ukrepi, itd.) – »dodati je treba ukrep o pripravi zakonodajne podlage za zaprtje obstoječega odlagališča komunalnih odpadkov takoj, ko se ugotovi na podlagi rezultatov obratovalnega monitoringa, da pronicanje odcedne vode iz telesa odlagališča pomeni tveganje za nedoseganje dobrega kemijskega stanja podzemne vode«, itd. To pomeni, da ni nobenega zagotovila, da do onesnaženja podtalnice in posredno pitne vode v Ljubljani ne bo prišlo. 

V članku z naslovom „Počasno sodišče“, ki obravnava vprašanje, kdaj bo sprejeta odločitev o morebitni razveljavitvi referenduma, smo zapisali, da vrhovno sodišče oz. Sven Berdon iz Službe za odnose z javnostmi, pojasnjuje, da lahko „roke razumemo tudi drugače, kot so zapisani v zakonu“. Nato smo ga ustrezno citirali, češ da „gre za instrukcijski rok, treba je namreč upoštevati čas, ki je potreben za vročitev vabil na obravnavo, in čas, ki mora biti strankam zagotovljen za pripravo na obravnavo.“ Berdon res ni govoril o tem, da lahko roke razumemo drugače, kot so zapisani v zakonu, v tem delu tudi ni bil citiran. Zaradi zmede pa vseeno pojasnjujemo, da je stavek o rokih, ki jih lahko razumemo drugače, novinarjeva interpretacija odgovora sodišča. A to ne spremeni dejstva, da bo sodišče o tem primeru odločilo kasneje, kot je zapisano v zakonu. Razlog naj bi bil kompleksnejša zadeva. 

V članku »Umetnost za skupnost« smo zagrešili pomanjkljivo navajanje virov pri treh objavljenih fotografijah iz projekta Umetnost za skupnost. Fotografiji državnega zbora je za ta projekt ustvaril Andrej Furlan/ZRC SAZU, fotografija iz Strojne tovarne Trbovlje pa je delo Valentina Benedika/ZVKDS. 

Spoštovani gospod urednik!

V svojem uvodniku z gornjim naslovom ste med drugim zapisali tudi tole: »Morda je torej predvsem čas, da sami evropski državljani in tudi politiki nehajo nenehno zaničevati Unijo«.

Kot vsa vaša tehtna razmišljanja v uvodnikih tudi ta ponuja v razmislek zelo pomembno spoznanje: Znotraj Evropske unije se prav goji samouničevalsko lomastenje po vodilnih predstavnikih in organih Unije. Ampak tisti, ki to v prvi vrsti počenjajo, niso »evropski državljani«, pa tudi ne (samo) politiki. Tisti, ki nenehno lomastijo po lastni širši domovini, so v prvi vrsti – novinarji. Še zlasti komentatorji vseh ravni.

Ko gre za globalno lomastenje ameriškega bika, je bilo z vsega začetka načelno vprašanje za vse, ki znotraj EU oblikujejo skupno politiko, kaj storiti. Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije, se je dala tako daleč osebno ponižati, da je šla k Trumpu na njegov (teniški) ranč na Škotskem iskat izhoda iz zagate, ko je Trump mahal po zraku z divjaškimi carinami. Pa preberimo naslove evropskih – tudi slovenskih – časnikov in drugih medijev: bilo je eno samo zgražanje nad kapitulantstvom EU pred ZDA oziroma Trumpom. Kaj pa če bi takrat Bruselj preprosto vrgel rokavico ameriškemu biku? V vašem uvodniku lepo sami poveste, kakšen nepopisni kaos bi nastal.

Modro je, da prihajate glede odnosov med Trumpom in EU do »drugačnih pogledov«. Ampak kot ugledni predstavnik slovenskega novinarskega ceha bi lahko šli malce dlje in spoznali/priznali, da smo/ste s škandaliziranjem nad ravnanjem vodilnih v Bruslju ravnali narobe.

To pa bi bila tudi priložnost, da evropski državljani pogledamo dejstvom v oči: naša EU v tej (dokaj ohlapni) obliki organiziranosti se v nobenem primeru ne more enakovredno zoperstaviti ameriškemu biku, saj njen vrh nima niti približno političnih pooblastil za hitro, energično in prepričljivo nastopanje. Skupno Evropo si moramo šele dodelati; to pa bi tudi moralo biti spoznanje iz še vedno trajajočega rvanja s Trumpom. Pa tudi s Putinom. 

Res je koristno nekoliko bližje pogledati, kakšno vrednost imajo izjave posameznih politikov, koliko so v skladu z resnico in dejstvi ter kaj dejansko stoji za temi izjavami. Meni so v oči padli strumni nastopi novega predsednika NSi Jerneja Vrtovca. Kar nekajkrat je pozival sedanjo vlado, da naj nemudoma odstopi, ne da bi navedel tehtne razloge. Zato je možno sklepati, da je to samo zato, ker si on želi čim preje ponovno postati minister za infrastrukturo, ker je takrat kot Božiček hodil po občinah in delil sredstva za izgradnjo cestnih krožišč, namesto da bi začel kakšen za cestni promet in izboljšanje naravnega okolja pomemben projekt.

Kot član odbora za finance Državnega zbora naj bi vedel, kdo dobiva denar iz državnega proračuna, pa je kljub temu na TVS trdil, zaradi nestrpnosti do civilne družbe, da Institut 8. marec Nike Kovač dobiva velika sredstva iz proračuna, čeprav ne dobi niti evra. Ne vem, ali sedi na odboru za finance zato, da bi sodeloval pri skrbi za čim bolj smotrno porabo javnih sredstev. Če ne ve, katere in koliko so posamezne organizacije civilne družbe financirane iz javnih sredstev, dvomim, da s svojimi aktivnostmi v odboru prispeva k smotrni porabi javnih sredstev. Zato lahko sklepam, da tudi ta čas uporablja samo za izmišljanje, kako bi čim bolj očrnil stanje v Sloveniji med sedanjo vlado. 

Jernej Vrtovec, kadar hoče narediti zlasti močen vtis na poslušalce, govori o razvojni koaliciji. Ker me je zanimalo, kaj pod tem razumeva, sem pobrskal po spletni strani NSi in našel sledeči program dela Jerneja Vrtovca za prvih 100 dni, seveda razvojne vlade. Ena ključnih prioritet prihodnje vlade bi bila, da se v prvih 100 dneh normalizira stanje v Sloveniji, zagotovi stabilnost in znižajo obdavčitve, da bodo ljudje imeli višje plače ter podjetniki in obrtniki boljše pogoje dela ter da najdejo rešitev za dostopna stanovanja.

Kaj pomeni normalizirati stanje v Sloveniji in zagotoviti stabilno stanje? Ali to pomeni odpraviti vse, kar je naredila sedanja vlada? Ali to pomeni razviti novo republiko po zamisli Janeza Janše? V vsakem primeru to ne bi bil razvoj naprej, ampak nazaj in s tem ustvarjanje nestabilnosti v Sloveniji. To za večino Slovencev ne bi bilo sprejemljivo. Uprli bi se, saj smo že med zadnjo Janševo vlado dokazali, da nismo telički, ki jih je brez težav možno peljati v klavnico.

Znižanje davkov na plače je všečna zamisel. Toda o tem so razmišljale že pretekle vlade in nobeni do sedaj ni uspelo najti nadomestnih virov, ki bi zagotavljali financiranje socialne države. To je še en dokaz, da so Jerneju Vrtovcu pomembnejše demagoške neuresničljive obljube, kot pa soočenje z dejanskimi možnostmi. Zanimiva je naloga razvojne vlade, da takoj na začetku najde rešitev za bolj dostopna stanovanja. Pa ja ne mislijo nadaljevati s politiko izgradnje stanovanj, ki jo je začela sedanja vlada?

Jernej Vrtovec, enako kot Janez Janša in Anže Logar misli, da ni primerno, da v času pred volitvami potekajo volitve nekaterih državnih funkcionarjev. Pri tem so pozabili, da poteka kadrovanje za te funkcionarje že dolgo časa in so te volitve samo zaključek tega procesa. Sami niso pokazali te občutljivosti, ko ob izteku njihove zadnje vlade niso upoštevali stališča prihajajoče vlade, da ne bodo kupili osemkolesnikov, za katere je bila pripravljena pogodba in prosili, da je Matej Tonin ne podpiše, pa jo je kljub temu podpisal. Tako je morala sedanja vlada zaradi odpovedi te pogodbe plačati kar nekaj milijonov evrov.

Jernej Vrtovec tudi obljublja, da bo povrnil zaupanje v institucije pravne države. Kot prvi korak v tem prizadevanju je, da se NSi izogiba izročiti dokumente Komisiji za raziskavo nezakonitega financiranja političnih strank. Komisija je morala to zahtevo uveljavljati preko sodišča. Do oddaje tega prispevka ni bilo znano, če so spoštovali sklep sodišča. Pa še kaj bi se našlo. Skratka, politične in druge vrednote ter spoštovanje dejstev pričakuje Vrtovec samo od drugih. 

V članku »Dragi in nepotrebni« z dne 30. 1. 2026 je novinar Matic Gorenc napačno navedel, da so v mreži Zdravstvenega doma Ljubljana tudi zdravniki koncesionarji. Pojasnjujemo, da koncesionarji niso del mreže Zdravstvenega doma Ljubljana. Delujejo samostojno in neodvisno od Zdravstvenega doma Ljubljana.

Lep pozdrav.

Kot smo se leta 2022 odločili za mir, imamo zdaj ponovno priložnost, da sodelujemo in odločamo, da nam zaradi nesodelovanja dobrih ne bodo vladali slabši ljudje. Sprehodite se do volišča, izkoristite svojo pravico do izbire in odločanja, da ne boste potem štiri leta obžalovali, da niste narisali tistega krogca. Bodite jeziček na tehtnici! Leta 2022 smo zmogli in zmoremo tudi marca 2026. Kot je rekel filozof Edmund Burke, je za zmago zla potrebno le, da ljudje ne ukrepajo. Kje je tisti »nikoli več«, ki ga je človeštvo obljubljalo, zanj upalo in vanj verjelo po drugi svetovni vojni? Žal se to nikoli ni uresničilo. In prihaja še huje. Po svetu in pri nas.

Dolžni smo najti rešitev za prihodnost, zato progresivne leve stranke, na vas je, da strnete vrste. Ne dopustite več političnega ustrahovanja, manipulacij, groženj, brezumnega sovraštva, laži in maščevanja. Dajte, združite moči, veliko skupnega imate, samo skupaj ste močni. Povežite se, pokažite zrelost, presezite svoj ego, sprejmite odgovornost, izkoristite priložnost. Ohranite nam mir, svobodo govora in kulturo obnašanja. Ohranite nam človekove pravice, dostopno zdravstvo, kvalitetno šolstvo, socialno varnost in pravičnost. Ohranite odgovoren odnos do okolja, samostojnost medijev in civilne družbe, pravico do drugačnosti, uresničite mladim sanje o lastnem domu. Ohranite nam smeh, svobodo brez ograj, brez grozljivih robokopov, brez četic, oboroženih z brzostrelkami, brez solzivca, brez fašizma, nacizma in janšizma, ohranite nam demokracijo! 

V zadnjem času smo priča številnim polemikam o minimalni plači, od tega, da bi povišanje uničilo gospodarstvo, do dostojanstva tistih z najnižjimi prihodki. Torej minimalna plača, pojem, ki je star toliko kot civilizacija. To je večna dilema lastnikov zemlje in podjetnikov: koliko najmanj plačati delavce ali pustiti kmetom pridelka, da bodo ostali še uporabni. To je problem, ki je star toliko kot ekonomija – proizvajati čim ceneje in prodajati čim dražje.

Zgodnji kapitalizem pa te dileme niti ni imel, saj je bil izčrpan delavec lahko zamenljiv. Zato se je takrat pojavilo delavsko gibanje in sindikati. V krvavem boju so si priborili pravico do minimalnega plačila in druge delavske pravice. In ta boj traja do današnjega dne, ko je del tega boja prevzela nase socialna država, kjer jo imajo. Danes še posebej, ko je postal glavni cilj lastnikov podjetij donos in delitev dobička.

Izvirni greh pa je star toliko kot samo minimalno plačilo. Ko občudujemo tehnični napredek in množično proizvodnjo poceni dobrin, slavimo uspešna podjetja in podjetnike, se ne vprašamo, ali bi te svoje uspehe lahko dosegali brez podplačanih delavcev. To se je pokazalo kot še kako resnično pri našem prehodu iz socializma v kapitalizem. Pogosto so bili hvaljeni in celo nagrajevani podjetniki, katerih delavci so lahko shajali samo s pomočjo Karitasa in Rdečega križa. Imeli smo celo primere suženjskega dela.

Pogled na podjetništvo bi morali obrniti za stoosemdeset stopinj. Podjetnik, ki noče ali ne zmore najnižje plačanemu delavcu zagotoviti plače, s katero bi ta lahko preživel sebe in vsaj še enega otroka, bi moral veljati za neuspešnega. Če bi se tak, obrnjeni pogled na minimalno plačilo uveljavil, bi sčasoma, po mojem prepričanju, odpravili problem minimalne plače.

Seveda, uspešnost podjetja je odvisna tudi od objektivnih okoliščin, od stanja na trgu, energetiki, surovinah, carinah, ko podjetje ne zmore zagotavljati primernih plač. V takih, kriznih primerih, bi pač priskočila na pomoč država, ki bi skupaj s podjetjem in sindikati iskala rešitev, da se čim prej povrne regularno stanje. Podjetje, ki v normalnih okoliščinah zaposlenih ne plačuje primerno, pa bi moralo veljati za neuspešno. 

Spoštovani minister Luka Mesec !

Javnost se je z zanimanjem intenzivno odzvala na predlog o dvigu minimalne plače na 1000 € neto. Utemeljen na življenjskih stroških je razumen in človeško simpatičen za vse, ki s svojim predanim delom ne dosegajo tega praga. Še hujše bodo posledice, saj se bo to podcenjeno delo nadaljevalo vse do odmere pokojnine, ki bo še bolj mizerna, četudi se bo družbeni proizvod zaradi dobičkov na račun nizkih plač povečeval.

Ja, delodajalci v socialnem partnerstvu vpijejo o posledicah za usodo naroda, ki ga izkoriščajo z nizkimi plačili delavcev, ne pa z visokimi stroški zase.

Uvodoma bi se minister lahko vprašal, kako si lahko »delodajalci« lastijo ta naziv, saj dela ne dajejo, ampak ga kupujejo. Nosilci dela, ki ga poceni prodajajo, so vendar delavci. Delodajalci so le zaposlovalci, neposredni ali najeti poslovodje, katerih motiv je večanje osebnega oz. lastnikovega premoženja tudi na račun nizkih plačil za delo.

A na to smo se privadili. Vsak dan bolj nam to dokazuje ameriški monarh, ki ga ne vodi nič drugega kot pohlep po tuji lasti.

Sprašujem ministra, zakaj se izpostavlja za minimalno plačo, ki je praviloma utemeljena z ustvarjenim delom? Zakaj raje ne predlaga omejitev maksimalne plače, na primer kot mnogokratnik minimalne plače. Teh precenjenih plač je bistveno manj, imajo pa mnogo večji učinek na dobiček.

V preteklosti se je družba in gospodarstvo uspešno razvijalo pri razponih, ko maksimalne plače niso presegale tri do petkratnika minimalnih plač. Pa so si takrat tako delavci, kot mladi lahko privoščili reševanje svojih stanovanjskih potreb, investirali v gospodarsko in javno infrastrukturo, se izobraževali in bili deležni brezplačnega javnega zdravstva.

Verjamem, da bi odgovorni podjetniki (kupci delavne sile) tak predlog lažje sprejeli, saj bi jim tako ostalo več dobička za investiranje in stabilni razvoj.

Ja minister, zakaj ne predlagaš maksimalne plače?

S spoštovanjem.

Vedno berem pamflete doktor Bernarda in vedno znova ugotavljam, da je velik poznavalec vseh zgodovinskih dogodkov, ki jih navaja takrat, ko koristijo njegovim manipulacijam.

Daje prednost senzacijam pred natančnostjo: šokantni naslovi so pomembnejši od dejstev. Uporablja prenapihovanje in pretiravanje: dogodke predstavi bolj spektakularno, kot so v resnici. Uporablja tendenciozen, včasih zavajajoč jezik, da bi vzbudil močna čustva (strah, jezo, moralno paniko).

Ima videz novinarstva, v resnici pa gre za zabavno – propagandno vsebino: glavni cilj je pritegniti čim večjo publiko, ne pa informirati javnosti.

Vse te »kvalitete« se vedno znajdejo v njegovih kolumnah. V kolumni mrgoli nesmiselnih misli, kot na primer ta citat: »… Pozivanje k enotnosti je vodja Svobode povzel sicer po nedemokratični vladavini Tita, ki je širila maksimo – bratstvo in enotnost, v imenu katere je njegov režim prepovedoval svobodo govora, politične polemike in sploh politično demokracijo …« Hm, na isti način bi lahko izpeljali, da je Ursula von der Leyen oboževalka Tita, ker neprestano poziva k enotnosti in prepoveduje svobodo govora vsem tistim, ki želijo pojasnila v vezi Pfizerjem, in tistim, ki pojasnjujejo resnične vzroke vojne v Ukrajini (npr. Jacques Baud).

Dvojni standard doktor Bernarda se kaže tudi v tem, da tu hvali Dražgoše, v svojih kolumnah pa jih je vedno napadal.

Golobovo povabilo strankam primerja z delovanjem OF. Malo ima prav. Danes se je treba organizirano zoperstaviti desnemu populizmu in pohodu Janše na Ljubljano. Če bi bil jaz Bernard, bi ta pohod primerjal z Mussolinijevim pohodom na Rim. Smešen je njegov sklep, da mu je dogodek »skazil« vodja Resnice. Se pravi, če bi vodja Resnice sprejel povabilo, bi bil ta sestanek veličasten?

Doktor Bernard skuša očrniti Vesno in zraven še Levico. Ne dopušča možnosti, da se Vesna ne strinja s sežigalnico, se pa strinja z večino usmeritev Svobode. Dr. Bernard ne dopušča drugega kot strankarski režim, kot ga izvaja Janša – brezpogojno podporo vsega.

Po drugi strani, ali Janša ni storil enako in pozval desne stranke na sestanek? Se je zgledoval po OF? Hm, morda pa se je, ker izhaja iz kumrovške partijske šole.

Ko doktor Bernard kritizira Jankovića, obenem kritizira tudi Prebiliča. Kritika Goloba, Jankovića in Prebiliča ni problem – problem je način, kako Nežmah zlorablja spomin na žrtve za svojo kritiko in kako svoje retorične trike (insinuacije, pretiravanja) prikriva tako, da besedilu daje videz resne analize.

Kar se tiče širjenja podjetij: ali doktor Bernard ne verjame v kapitalizem? Morda bi v tem primeru uveljavili plansko gospodarstvo?

Nežmah ne piše zgodovinske analize ali politične kritike. Piše pamflet: namesto da bi razumel kompleksnost, si izbira tarče, jih karikira in zbija v čustveno orožje. In to dela z nesprejemljivo ceno: trivializacijo resničnega trpljenja in spomina na žrtve.

Ta kolumna, kot vse kolumne, ki jih piše dr. Bernard Nežmah, je manipulacija, zavajanje in izkrivljanje. Za razliko od ostalih kolumnistov doktor Bernard premeteno označi, da so njegovi prispevki PAMFLET, ki je v bistvu namenjen javnemu razobličenju, napadanju ali širjenju določene ideologije. Je enostranski, neizprosen in želi prepričati za vsako ceno. Ključna značilnost pamfleta: ton je ostro kritičen, posmehljiv, včasih žaljiv. Namenjen je provokaciji in zbujanju čustev. Je propaganda z namenom prepričevanja. Reagira na točno določen dogodek, osebo, skupino ali politiko. Vse njegove kolumne bi morale biti ob pamfletu ’’opremljene’’ z asteriskom, ki bi na koncu pojasnil bralcem, kaj pamflet je. 

Obstaja tiha pogodba, ki jo sklenemo, ko smo vdani prijateljstvu, lojalnosti ali stanovskemu združenju: o njihovih napakah ne govorimo na glas. Ne zato, ker jih ne bi videli, temveč zato, ker bi njihovo razkrivanje pomenilo izdajo. Dokler nas napake ne prizadenejo osebno, molčimo. Ko pa postanemo njihova žrtev, se zvestoba nenadoma spremeni v razočaranje, molk pa v ogorčenje.

Zdi se, da je Evropska unija dolga leta ravnala enako.

EU je pogosto brez resnega notranjega dvoma stala ob strani Združenim državam Amerike. Ne le v času “liberalnih” administracij, temveč tudi takrat, ko je Bela hiša poosebljala vse tisto, čemur naj bi se Evropa vrednostno upirala. Podpora je bila skoraj samoumevna: v zunanjepolitičnih avanturah, v trgovinskih sporazumih, v varnostnih strategijah. Tudi v času Donalda Trumpa, ko so bile žalitve, pritiski in odkrito preziranje Evrope del vsakdanje retorike, je EU večinoma izbirala potrpežljiv molk.

Zakaj? Ker je bila lojalnost lažja kot samostojnost. Ker je bilo udobneje ostati v zavetju transatlantskega zavezništva kot prevzeti odgovornost za lastno politično težo. In ker je – tako kot v vsakem neenakem razmerju – šibkejši partner pogosto tisti, ki se nauči prilagajati in opravičevati.

Toda potem se je nekaj spremenilo. Ne nujno v ravnanju ZDA, temveč v položaju Evrope. Ko so ameriške odločitve začele neposredno ogrožati evropske interese – gospodarske, varnostne, energetske –, se je EU prvič resneje zdrznila. Nenadoma so se pojavile besede, ki jih prej skoraj ni bilo slišati: “strateška avtonomija”, “evropska obramba”, “neodvisna zunanja politika”.

Kot da bi prijateljstvo postalo problem šele takrat, ko je zabolelo.

Tu se razkrije bistvo težave: EU ni dolgo časa podpirala ZDA zato, ker bi se v vsem strinjala z njimi, temveč zato, ker si ni upala misliti drugače. Kritika bi zahtevala samozavest, razmislek in tudi tveganje konflikta. Molk pa je bil varen. Vse do trenutka, ko ni bil več.

Evropa se danes rada predstavlja kot prebujajoča se sila, ki končno razume, da mora stati na lastnih nogah. A to prebujenje ima grenak priokus. Ni sad načelnosti, temveč samoohranitvenega nagona. Ne gre za to, da bi EU nenadoma spoznala napake politike, ki jo je dolgo tiho podpirala, temveč za to, da se je znašla na napačni strani teh napak.

V tem smislu je evropska drža presenetljivo človeška. Tako kot v osebnih odnosih tudi v politiki pogosto ne reagiramo na krivico, dokler ni naša. A prav tu bi morala biti razlika. Unija, ki se rada sklicuje na vrednote, pravo in solidarnost, bi morala biti sposobna kritične distance tudi takrat, ko je cena zanjo neprijetna.

Zakaj se EU ni opirala že prej – iz prepričanja, ne iz strahu.

Kot redna profesorica humanistike (UL PEF) in strokovnjakinja, ki otrokove pravice dojemam kot kategorični imperativ, izjavljam naslednje: Akademsko in profesionalno odlično sodelujem s kolegico doc. dr. Simono Drenik Bavdek. Prav tako, čeprav sem ateistka, akademsko sodelujem s Papeško univerzo Gregoriano (v sodelovanju s prof. dr. Hansom Zollnerjem) in Teološko fakulteto UL na področju otrokovih pravic, kjer nas povezujejo skupni cilji in dejansko delovanje.

Vloge javne intelektualke se zavedam v polnosti: ni institucije v RS ali EU, ki je ne bi obvestila o kršitvah otrokovih pravic v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Problem ni v govorjenju, temveč v molku večine. Resnična kriza je v paradoksu: nekateri delajo, kar ne bi smeli, drugi pa ne delajo, kar bi morali.

Na podlagi znanstveno-raziskovalnega dela lahko potrdim, da je sistemsko nasilje nad otroki del vzgojno-izobraževalnega sistema, ki pod pretvezo „problematičnih vsebin“ promovira problematične avtorje in njihova dela brez kritične distance. To ni vprašanje levi-desni, temveč etične osnovne odgovornosti.

Zato odločno podpiram kandidaturo doc. dr. Simone Drenik Bavdek. Je redka oseba, ki veliko misli, malo govori in veliko naredi. Njeno sodelovanje predstavlja višjo raven dialoga – povezovanje kontekstov namreč zahteva več kot binarno razmišljanje. V času, ko prevladujejo „sentimentalni brutali“ in ko se zlo pogosto skriva za pretvezo dobrota, je njen glas, znanje in integriteta nujna.

Kakor je zapisala Ana Frank v svojem dnevniku 26. marca 1944: »Ni treba čakati na pravi trenutek, da začneš spreminjati svet. Vsak človek — ne glede na to, kdo je — lahko že zdaj prispeva k pravičnosti in boljšemu svetu s tem, kar daje od sebe.« (Frank, A., 2018. The Collected Works. Bloomsbury, str. 90). V tej akademski in humanistični obveznosti – kjer se molk izdaja za nevtralnost, sistematično zanikanje pa za progres – je njeno dejanje nujno: ne kot zgolj moralna zahteva, temveč kot znanstveno utemeljen imperativ za ohranitev integritete otrokove subjektivitete. 

Že decembra sem v Delu zapisal, da na posvetih pri predsednici republike predstavnica glavne vladne stranke o zahtevanih kvalitetah ene kandidatke ni imela pomislekov, a da je dodala, da pa tretjina njenih poslancev zanjo ne bo glasovala, ker predava pravo na katoliški pravni fakulteti! In sem dodal, naj omenjena predstavnica to zanika, če ji vest to dopušča. Ni zanikala. Nekoliko presenetljivo je morda, da je predsednica republike zdaj kljub temu opozorilu to strokovno nedvomno vrhunsko kandidatko (dr. Simono Drenik Bavdek) vseeno predlagala za varuhinjo človekovih pravic - toda iz pisanja Mladine ob tem je očitno (ali vsaj zelo verjetno), da se je predsednica tu spustila v (vsaj zame) nespodobno in nedopustno politično trgovanje. Citiram: »Starmana je sicer predsednica predlagala v izvolitev za ustavnega sodnika, domnevno v imenu nekakšne politične uravnoteženosti, a hkrati v zameno za podporo kandidatki za varuhinjo človekovih pravic.« Namreč, da ne bo nesporazuma: v zameno za svojo (ne za njihovo!) podporo tej kandidatki.

Najprej nekaj k temu, koga je predlagala za ustavnega sodnika – »domnevno v imenu nekakšne politične uravnoteženosti«. Kakšne pa? Morda takšne, da je na mesti dosedanjih dveh »trdo-desnih« ustavnih sodnikov (Jakliča in Šorlija) predlagala le enega »zmerno-desnega« (Starmana)? No, pa pustimo to Mladinino »šalo« tu ob strani in poglejmo, kako Mladina zavrača kandidatko za varuhinjo.

Sam sem imel ob tej kandidaturi samo ta pomislek, da je ta kandidatka, ko je bil pred deset leti obmejni spor s Hrvaško pred arbitražo, kot agentka Slovenije o zadevi nedovoljeno komunicirala s slovenskim članom razsodišča Sekolcem, z znanimi posledicami tega njunega ravnanja – in da zdaj tega ni jasno priznala kot svojo napako. Toda bodimo do nje pošteni. Saj ji tudi vsi slovenski politiki in mediji, levi in desni (kar je zame še precej hujše kot njeno ravnanje), sploh ne očitajo tega, da je skušala pomagati Sloveniji na nedopusten način, ampak samo to, da je bila neprevidna in da se je pustila pri tem ujeti! V Reporterju (12. januarja) o tem pišejo takole: »Ali je s tem, ko se je neprevidno pogovarjala s Sekolcem po nezaščiteni mednarodni liniji, ogrozila interese Slovenije? Verjetno je. Ali je ravnala v dobri veri? Zagotovo.« Tudi v Mladini je prvi komentar podoben (» … je s tem pravzaprav delovala v nasprotju s koristmi Slovenije, saj je obstajalo preveliko tveganje, da se nepravilnosti razkrijejo, in bi se kot agentka tega morala zavedati«). Šele v nadaljevanju se komentar zaostri, češ da ni bilo to njeno vplivanje na slovenskega člana mednarodne arbitraže nič drugačno kot bi bilo vplivanje na slovensko sodnico na ESČP ali na ustavne sodnike doma. No, čisto enake teže to sicer vendarle ni (saj je neodvisnost evropskega sodnika mnogo pomembnejša in tudi bolje zavarovana kot neodvisnost od države same imenovanega člana mednarodne arbitraže) – toda očitek je v svojem bistvu seveda utemeljen. Moti me le, da je bil tu tako očitno instrumentaliziran – uporabljen ne za zapoznelo kritiko ravnanja kandidatke pred deset leti, ampak za njeno diskreditacijo pri današnji kandidaturi za povsem drugačno funkcijo.

Tu pa ne gre za varovanje interesov Slovenije v sporu s Hrvaško, ampak za varstvo človekovih pravic, kadar jih ta država krši. Tu pa tudi sam o tej kandidaturi nimam nobenih pomislekov in jo odločno podpiram. Enako kot npr. tudi Alenka Šelih in Vlasta Nussdorfer – Milena M. Blažič pa vam je poslala pismo v njeno podporo, upam, da bo objavljeno. Kot ateistka, pravi! Mladini pa ni pod častjo spotikati se (ne le avtor članka – glej uredniški »fleš«) tudi ob to, da si je dr. Drenikova za svoje akademsko delovanje »izbrala ravno katoliško fakulteto«!! Smo res padli že tako globoko?

Nadalje kot dolgoletni sodelavec in simpatizer Mladine zelo obžalujem, da sem ob tej zadevi moral v njej prebrati (celo kot uredniško poudarjen »fleš« iz članka!) tudi tole misel: »Bo koalicija za ustavnega sodnika in varuhinjo človekovih pravic res izvolila kandidata, ki jima daje prednost opozicijska desnica?« Toda to sta kandidata, ki ju je predlagala v izvolitev (pretežno od levice izvoljena) predsednica republike, ne desnica! Še premalo takih je predlagala, ne preveč! Zakaj premalo? Ker sta ravno ustavno sodišče in varuh človekovih pravic instituciji zunaj običajne politične delitve oblasti – instituciji, ki bi morali zagotavljati enakopravno varstvo pravic vseh, ne glede na to, ali je trenutno na oblasti levica ali desnica. 

Grega Repovž je temeljito predstavil podobo in razmere v Sloveniji za primer zmage Janševe koalicije. Ob tem ne smemo pozabiti, da Janša neusmiljeno ne obračunava s političnimi nasprotniki samo doma, ampak tudi v tujini, zlasti v institucijah EU. Spomnimo se, da je Anže Logar kot predsednik odbora za finančno poslovanje Državnega zbora prepričeval ustrezno telo v EU, da nad našimi bankami, ki nezakonito poslujejo, ni nobenega nadzora. Za časa zadnje Janševe vlade je šlo v EU pismo o neustreznem delovanju našega sodnega sistema. V sedanjem mandatu so Janševi poslanci v evropskem parlamentu organizirali obisk delegacije evropskega parlamenta, ki naj bi ugotovil nezakonito in nedemokratično ravnanje sedanje vlade. Seveda vse te akcije so tudi priprava za utemeljitev sprememb, ki jih Janše načrtuje v primeru prevzema oblasti.

Za primer nove Janševe vlade se bo Slovenija pridružila po načinu delovanje Madžarski, Slovaški in Češki, ki med ostalimi članicami EU nimajo velikega ugleda. Zlasti bo moteče to, ker bo, tako kot Orbán, verjetno povabil na obisk Netanjahuja, predsednika izraelske vlade, za katerim je izdana mednarodna tiralica zaradi genocida nad Palestinci. Ali si želimo, da se bo Netanjahu, sprejet z visokimi državnimi častmi, nemoteno sprehajal po Sloveniji?

Do sedaj je bila usklajena zunanja politika med predsednico države in vlado, kar je pogoj za ugled vsake resne države v tujini. Pod Janševo vlado te usklajenosti ne bi bilo več.

Od boljšega ali slabšega ugleda države je odvisno marsikaj. Od tega je odvisno, katere države so zainteresirane za tesnejše sodelovanje z našo državo. To je povezano tudi z gospodarskim sodelovanjem. Splošen ugled pa na neki način vpliva tudi na cene našega blaga in storitev v mednarodni menjavi. 

Med iskrenostjo in strahom? Vprašanje, ali je v Sloveniji sploh še mogoča alternativa avtoritarizmu, se danes ne postavlja več teoretično. Ni to več akademska vaja ali salonska razprava o političnih modelih. Gre za zelo konkretno dilemo: ali bomo še znali razlikovati med demokracijo kot sistemom omejitev moči in politiko, ki se napaja iz zamere, strahu in želje po obračunu.

Janez Janša že dolgo ne skriva, kakšno Slovenijo si predstavlja. Ne gre več za namige ali medvrstične grožnje, temveč za razmeroma jasno napoved: država, v kateri so nevladne organizacije sovražnik, neodvisne institucije moteč element, mediji ovira, sodstvo problem, javna uprava breme, javna radiotelevizija pa nekaj, kar je treba zlomiti in zgraditi na novo – ali pa vsaj finančno izčrpati. To ni politični program v klasičnem smislu, temveč projekt discipliniranja družbe.

Takšen projekt vedno potrebuje sovražnika. In Janša ga najde povsod: v civilni družbi, v regulatorjih, v sodnikih, v novinarjih, v protestnikih, v drugače mislečih. Njegova retorika o »vladavini neizvoljenih« je nevarno poenostavljanje, ki ima jasen cilj – odstraniti vse varovalke, ki oblast zadržujejo znotraj demokratičnih meja. Paradoks je očiten: v imenu demokracije se napoveduje njena razgradnja.

A nevarnost ne tiči le v avtoritarni ambiciji desnice. Tiči tudi v utrujenosti druge strani. Levosredinski prostor danes ne izgublja zato, ker bi ljudje množično hrepeneli po iliberalizmu, temveč zato, ker so naveličani. Naveličani konfliktov, kriz, nenehne mobilizacije proti nečemu. Antijanšizem je bil v preteklosti učinkovit obrambni refleks, vendar sam po sebi ne more več biti nosilna zgodba. Strah je kratkega diha.

Problem današnjega trenutka je prav v tem: avtoritarizem ne prihaja z navdušenimi množicami, temveč z apatijo. Pride takrat, ko ljudje ostanejo doma, ko se jim zdi, da je vseeno, kdo zmaga, ker se »itak nič ne spremeni«. In ravno tu se skriva največja odgovornost aktualne koalicije in širše leve sredine.

Dejstva so na njihovi strani: reforme, socialni premiki, stabilne javne finance, mirnejše politično okolje, brez vsakodnevnih izrednih stanj in notranjih sovražnikov. A politika ni računovodstvo. Dobri rezultati se ne prodajajo sami od sebe. Če jih ne znaš povedati kot zgodbo o prihodnosti, ostanejo statistika.

Ljudje ne gredo na volitve zato, da bi preprečili katastrofo, temveč zato, da bi verjeli v nekaj boljšega. V nekaj, kar ima obraz, glas in smisel. V alternativo, ki ni zgolj manj slaba možnost, temveč resnična izbira. To zahteva pogum, jasen jezik in – morda najtežje – iskrenost. Ne zloščene parole, ne tehnokratske fraze, ampak priznanje, zakaj si sploh v politiki in komu želiš služiti.

Če ima Slovenija možnost ostati otok sredi naraščajočega morja populizma, potem ta možnost ne bo uresničena z zgolj obrambno držo. Uresničena bo le, če bo kdo znal povedati, kam gremo – in zakaj je ta pot vredna zaupanja. Demokracija se namreč ne brani sama od sebe. Brani jo vera ljudi, da prihodnost še ni izgubljena.

Alternativa avtoritarizmu je seveda mogoča. Vprašanje pa je, ali jo bo kdo znal povedati dovolj prepričljivo, dovolj pogumno in dovolj iskreno. 

V Mladini Uroš Macerl v intervjuju pravi, da »sežigalnica ni rešitev problema odpadkov … mi smo mala država, velika kot eno veliko mesto, zakaj ne bi bili prva »zero waste« država? Ne misliti, da sem naiven in da ne vem, da družbe brez odpadkov ni …«

Menim, da gre v tem primeru za naivno razmišljanje, ki ne upošteva realnosti. Odpadke proizvajamo posamezniki in institucije na mnogih področjih delovanja. Odpadki nastajajo in uničevanje odpadkov je dejavnost, ki se mora izvajati že sedaj. Kljub močni zavzetosti nekaterih ocenjujem, da je nemogoče nastati družba brez odpadkov čez noč. Kako hitro se odzivamo na nekatere potrebe za varovanje okolja? Samo poglejmo predlog kavcijskega sistema embalaže pijač, za katerega se zavzema Eko krog, kjer deluje Uroš Macerl. Predlog se je ustavil na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo (MOPE), ker mu nasprotujejo komunalna podjetja in najboljši sosed Mercator. Letos je MOPE pripravilo dolgo pričakovani Zakon o podnebju brez ključnih postavk, saj nima nobenih zavez za doseganje ciljev, nobenih finančnih zavez za prilagajanje podnebnim spremembam in po zaslugi Ministrstva za finance ohranja povračilo trošarin za nafto avtoprevoznikom. Tudi če pogledamo Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, ki je bila protiustavna več let. Šele ko je padla razveljavitev gradbenega dovoljenja za tretjo os okoli Novega mesta, so se dejavnosti MOPE premaknile. Seveda za neaktivnost na tem področju ne odgovarja nihče, krivi so nevladniki. Nova uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju naj bi bila tudi problematična, ker naj ne bi bila izvedena celovita presoja vplivov na okolje, prav tako v uredbi ne zasledimo določitev mejnih vrednosti hrupa vetrnih elektrarn, ki so rak rana MOPE. Odobrila se je širitev štajerske vpadnice, čakamo še na dovoljenje za primorsko vpadnico, sedaj pa vodja službe za upravljanje prometa na Darsu ugotavlja, da je sistem dinamičnega upravljanja na štajerski vpadnici hitrosti pravilen in da lahko z določanjem hitrosti vsaj v določeni meri vplivamo na pretočnost. Drugače povedano, če bi hitreje vpeljali znižanje hitrosti na avtocesti, kar je predvidel tudi prvi nacionalni energetski in podnebni načrt NEPN, in uvedli dinamično upravljanje prometa, širitve avtoceste sploh ne potrebujemo. Mnogo je ovir, potrošniških, političnih kot kapitalskih, ki zavirajo zniževanje nastajanja odpadkov in zmanjševanje emisij. Banalen primer iz vsakdanjega življenja so vrečke za čaj. To je odpadek, ki ga zaradi vsebnosti plastike v vrečki ne moremo kompostirati, kot tudi ne reciklirati. Sedaj so se proizvajalci čajev domislili še dodatne zaščite in vsako čajno vrečko zavijejo še v posebno embalažo. Kupec je zaradi komotnosti pripravljen plačati za vrečke čaja od 69,75 EUR do 147,78 EUR na kg, medtem ko je cena čaja v razsutem pakiranju od 45 EUR pa do 56,56 EUR. (https://www.piccantino.si). Čajev 1001 cvet pa sploh ne dobite v razsuti embalaži. Sedaj pa mi povejte, kako boste vse potrošnike v kratkem obdobju prepričali, da bodo vsi kupovali čaj v razsutem pakiranju. Tako je pri mnogih izdelkih, ki so zaviti v embalažo zaradi »zahtev« potrošnika.

Moja ocena je, da bomo potrebovali leta, generacije, da bodo politika, gospodarstvo in potrošnik zaživeli »zero waste«, med tem pa moramo poskrbeti za svoje odpadke in jih ne izvažati v druge države. Izvoz odpadkov v tujino je zame kriminalno dejanje. Zato menim, da moramo za prehodno obdobje zgraditi sežigalnico odpadkov, Ljubljana glede na meritve zraka in vremenske razmere mogoče ni primerna lokacija. V Regijski center za ravnanje z odpadki Ljubljana pripeljejo odpadke iz 46 občin, poiščimo lokacijo, kjer bo negativni vpliv sežigalnice na okolico najnižji, saj ni nujno, da sežigalnica proizvaja toploto za Ljubljano, lahko tudi elektriko. Pa jo znamo poiskati v teh 45 občinah, se znamo dogovoriti? Seveda je nujno sočasno vlagati v ozaveščanje »zero waste« potrošnika, spodbujati inovacije ter sofinancirati trgovine brez embalaže (spisek https://manjjevec.si/karta-trgovin/) in druge projekte, ki prispevajo k zmanjšani uporabi plastike.

Kljub razhajanju pogleda na sežigalnice je Vesna na moji volilni listi, ker je najodločnejša zagovornica okolja.

Dr. Alojz Ihan postavi diagnozo slovenskega zdravstva na napačno mesto. Jedro problema ne vidi tam, kjer v resnici je, ampak ga premakne v tehnično-organizacijsko sfero ZZZS. S tem pa – morda nehote, a učinkovito – razbremeni odgovornosti ključne akterje razgradnje javnega zdravstva: politiko in interesne skupine, ki sistematično branijo konflikt interesov in dvojno prakso.

1. Reforma ni le vprašanje »produkcije storitev«

Ihan vztraja, da novela zakona o zdravstveni dejavnosti ni reforma, ker ne posega v ZZVZZ in v domnevno glavni problem: prenizko in neučinkovito produkcijo zdravstvenih storitev. A to je zožen, tehnični pogled. Reforma javnega sistema ni zgolj povečanje obsega storitev, temveč ureditev pravil igre: kdo, pod kakšnimi pogoji in v čigavem interesu izvaja javno službo.

Če sistem proizvaja premalo storitev zato, ker ima vgrajene spodbude, da jih ne proizvaja v javnem okviru, potem poseg v konflikt interesov ni obrobna »tehnikalija«, temveč strukturni ukrep. Dvojna praksa neposredno vpliva na produktivnost javnega sistema – ne statistično, temveč vedenjsko.

2. Čakalne vrste niso zgolj posledica ZZZS, temveč politične izbire

Ihan skoraj vso odgovornost za čakalne vrste naloži ZZZS, ki naj ne bi imel obveznosti do konkretnega zavarovanca. Res je, da je razmerje med zavarovancem in blagajno šibko. Toda to ni naravna danost, temveč politična odločitev – enaka tisti, ki dopušča, da se storitve, vključene v obvezno zavarovanje, istočasno tržijo samoplačniško.

Ključno vprašanje, ki ga Ihan obide, je: zakaj sistem dopušča, da obstaja ekonomski interes za obstoj čakalnih vrst? ZZZS sam po sebi tega interesa nima. Imajo pa ga izvajalci z dvojno prakso in zasebni trg, ki se napaja prav iz javnih zamud.

3. Keber ne govori o birokratski zvijači, temveč o normativnem jedru javnega sistema

Ihanova kritika Dušana Kebera temelji na napačni interpretaciji. Keber ne trdi, da je pravica izpolnjena že s tem, da je zapisana v »košarici«. Trdi nekaj drugega: da je nedopustno, da se pravica, ki je javno financirana, istočasno prodaja na trgu.

To ni birokratska zvijača, temveč temeljno načelo javnih sistemov po svetu. Če neka storitev spada v javni paket, potem zasebno zaračunavanje iste storitve ni dopolnilo, temveč razkroj solidarnosti. Problem ni, da pravice niso realizirane – problem je, da sistem dopušča, da se njihova nerealizacija monetizira.

4. ZZZS kot »amortizer« ni nevtralna institucija, ampak politično orodje

Ihan odkrito zagovarja logiko, da so čakalne vrste »sistemski amortizer«, ki varuje sistem pred bankrotom. S tem pove bistveno več, kot se morda zaveda: da je slovenski zdravstveni sistem namenoma zgrajen tako, da del bolnikov izrine, kadar to zahteva fiskalna ali politična racionalnost.

Toda tu se moti v zaključku. Sistem ne preživi »brez večje škode«. Škoda se preprosto prenese na bolnike – in nato na samoplačniški trg. Čakalne vrste niso pasivni amortizer, temveč aktivni generator privatizacije. Kdor to razume, ne more hkrati trditi, da je razmejitev javnega in zasebnega obrobna tema.

5. Največja Ihanova slepa pega: konflikt interesov

Ihan v celotnem besedilu niti enkrat resno ne obravnava konflikta interesov. Kot da ne obstaja. Kot da ni pomembno, da isti zdravnik odloča o tem, koliko in kako hitro bo delal v javnem sistemu, hkrati pa ima neposredno finančno korist od njegove neučinkovitosti.

Brez razrešitve tega konflikta je vsaka razprava o ZZZS nepopolna. Povečanje financiranja, spremembe košarice, boljše pogodbe – vse to se bo znova ujelo v isti vzorec, če sistem ohrani možnost zasebnega pobiranja rente iz javnih zamud.

Sklep Ihan ima prav, da brez reforme financiranja ne bo stabilnega sistema. Moti pa se, ko trdi, da so posegi v zdravstveno dejavnost drugotnega pomena. Prav nasprotno: brez jasne ločitve javnega in zasebnega, brez prepovedi trženja javnih pravic in brez razrešitve konflikta interesov bo vsaka reforma ZZZS le dolivanje vode v preluknjano posodo.

Problem slovenskega zdravstva ni zgolj v tem, da sistem ne zmore izpolniti vseh obljub. Problem je, da je zgrajen tako, da se mu to ekonomsko splača. 

To ni pismo političnim nasprotnikom. To je pismo lastni strani.

V zadnjih dneh smo bili priča prestopu znotraj progresivnega prostora. Ideološko skoraj nebolečemu. Programskega pretresa ni bilo. Osebno je bila odločitev morda iskrena. Politično pa – v tem trenutku – pomeni napako prve kategorije. Ne zato, ker bi šlo za napačno stranko, ampak zato, ker se je zgodilo dva meseca pred volitvami.

To ni vprašanje morale, ampak politične higiene.

Volitve niso normalen čas. So izredno stanje. V tem času politika ni prostor za osebne resnice, ampak za kolektivno disciplino. Ne sprašujemo se, kje bomo mi bolj avtentični, ampak kaj najmanj zmanjšuje možnost, da zmaga politični blok, ki mu pripadamo. Prestopi v tem trenutku ne razjasnjujejo razlik. Ustvarjajo vtis razsula.

Znotraj političnih krogov vsi vemo, da so si progresivne stranke programsko blizu. Volivci tega ne berejo tako. Oni vidijo kaos, užaljenost in politiko, ki se znova ukvarja sama s sabo. In v trenutku, ko bi se moralo govoriti o zdravstvu, stanovanjih in življenjskih stroških, se razprava preusmeri v prestope, ego in notranje obračune. To ni nikogaršnja zmaga. To je darilo politični konkurenci.

Na levici to boli še bolj kot drugje, ker levica ne prodaja samo programov, ampak idejo solidarnosti. In solidarnost pomeni, da notranje konflikte rešuješ znotraj skupnosti, ne z izhodnimi vrati tik pred volitvami. Najbolj ironično pri vsem skupaj pa je, da bolj ko sta si stranki podobni, bolj prestop škodi. Ker razkrije, da ne gre za vsebino, ampak za organizacijske in osebne napetosti. In prav te so za progresivnega volivca najbolj demobilizirajoče.

Tu si je treba naliti čistega vina. Desnica politiko razume kot igro moči. Levica jo prepogosto razume kot podaljšek lastne identitete. Na desnici se v ključnih trenutkih stisne zobe in zapre vrste. Na levici se ravno v odločilni fazi začne javno distanciranje, moralno pozicioniranje in ločevanje na prave in manj prave.

Ameriška izkušnja bi morala biti dovolj jasna. Donald Trump ni zmagoval zato, ker bi imel večino, ampak zato, ker je imel disciplinirano manjšino in razbito večino na drugi strani. Ironija, ki bi morala boleti, je v tem, da so ravno njegovi volivci materialno izgubili največ – slabše zdravstvo, večjo negotovost, zapuščene regije – pa so ga vseeno volili. Ne zato, ker bi jim bilo bolje, ampak ker njihova stran ni razpadala tik pred volitvami.

Demokracija praviloma ne propade z udarom. Propade z abstinenco, utrujenostjo in cinizmom večine. Ko progresivni volivci ostanejo doma, ne zato, ker bi podpirali nasprotno politiko, ampak ker so razočarani nad lastno stranjo, je rezultat enak, kot če bi glasovali proti sebi.

Slovenska realnost pri tem ni nič drugačna. Tudi pri nas lahko zmaga disciplinirana manjšina z dvajsetimi ali tridesetimi odstotki podpore, če je večina razdeljena, razočarana ali prepričana, da je preveč čista za kompromis. To ni retorika strahu. To je aritmetika.

Če progresivna politika v zadnjih dveh mesecih ne zmore zapreti vrst, zamrzniti notranjih sporov in za kratek čas utišati osebne drame, potem poraz ne bo krivica, ampak posledica. Ne zato, ker bi bila druga stran boljša, ampak zato, ker bo edina, ki bo delovala kot politični subjekt in ne kot zbirka užaljenih posameznikov. Volitve niso terapija. So test zrelosti.

In še ena stvar, ki jo v progresivnem prostoru prepogosto podcenjujemo. Predpostavka, da je vsak poraz začasen in da bo oblast mogoče mirno prevzeti nazaj na naslednjih volitvah, se je v zadnjem desetletju izkazala za naivno. Ko desnica enkrat pride na oblast, jo začne utrjevati – in braniti. Brez zadržkov. Vzorci so znani: Orbán je državo spremenil v sistem, Erdogan je ohranil volitve, a izpraznil konkurenco, Trump pa je pokazal, kako hitro se lahko tudi v zreli demokraciji oblast začne obravnavati kot osebna lastnina. Mehanizem je vedno isti: najprej menjava vodstev, potem pritisk na medije in sodstvo, na koncu pa vprašanje, ali so volitve sploh še pot nazaj.

In tu govorim tudi iz generacijske izkušnje. Moja, boomer generacija je že videla, kako se institucije razgrajujejo, kako se potem leta obnavljajo in kako se vsak tak cikel plača z izgubljenim časom, energijo in živci. Protesti niso romantični, so izčrpavajoči. Institucije se ne postavijo same nazaj. 

V Mladini št. 50 je novinarka Monika Weiss objavila odličen tekst z naslovom "Potrebujemo radikalno pokojninsko reformo". Zapis po resničnem dogodku je premišljeno dramaturško zgrajen kot dialog med pravnim subjektom (pol. stranko) in fizičnim subjektom (bančnikom). Ampak ne gre za anonimneža in zato ni težek zaključek o tem, kaj ju je povezalo v sodelovanju. Oba sta namreč obremenjena s prepričanjem, da si zaslužita v javnosti veliko večji ugled, moč in vpliv, kot ga realno imata. Ja, ta res (še) ni omembe vreden (na srečo). Novinarka s kirurško natančnostjo snema maski z obeh subjektov, brez nasedanja njunim verbalnim spinom. Obzirno, vendar dovolj nazorno, da si lahko o enem in drugem vsak bralec sam ustvari realno podobo. Na srečanju je bilo, zlasti s strani enega od subjektov, veliko povedanega, drugi pa je zelo uspešno, a zaskrbljujoče razkrival, z intenzivnostjo ploskanja ob slišanem, svojo popolno strankarsko politično zmedenost. Bančnik je v vlogi osrednjega govorca na tem skupnem mitingu sebe predstavil kot velikega gospodarskega in še več, družboslovnega razumnika, ki ne prikriva svoje neoliberalne zasvojenosti. V tej vlogi pa je izrekel mogoče v ihti, ker naj ne bi vedel, da mu je organizator namenil to osrednjo vlogo, veliko tega, kar si zasluži zelo resno, polemično razpravo. Sam bi se v tem zapisu, katerega primarni namen je opozoriti bralce na tehtnost članka Monike Weiss, omejil zgolj na eno bančnikovo poved, ob kateri mi je narastel pritisk. V njej predstavlja pragmatizem, kot nekaj kar mora postati naše izrazito ekonomsko gospodarsko vodilo.

To seveda pomeni, da moramo poslovno okolje, v katerem uresničujemo ta zveličavni pragmatizem, očistiti vsega etičnega in normativnega balasta, ki ga pri učinkovitosti poslovanja samo ovirajo. Goreč zagovornik tega pristopa zato ne pozabi takoj uperiti prsta v vlado in dodati, da se ni potrebno opredeljevati do nekih zapletov tam na Bližnjem vzhodu. To pragmatistično vodilo gospodarstvenikov ni nekaj novega. V bistvu izhaja iz narave kapitalizma, ki mu je dobiček edino sveto. Na to poslovno doktrino se je nalepilo pred 2. svetovno vojno in med njo tudi veliko nosilcev nemškega gospodarstva. Seveda v pohlepu za posli in profitom. Tudi njih ni takrat čisto nič zanimalo, kaj se dogaja z judi. Zakaj se jih masovno zapira, kam se jih odvaža in kaj se z njimi tam počne. Reveži so bili tako zatopljeni v svoje delo, da niso utegnili videti ničesar, kar se je dogajalo med in pod nacizmom. Mogoče ni odveč omeniti, kako in kje se je njihova zgodba končala. Seveda v Nürnbergu. Tam, kjer se je tudi za vso nacistično politično in vojaško elito. V letih 1947-1949 sta bila za, recimo temu ekonomsko elito, organizirana v okviru Nürnberškega sodišča dva naknadna procesa, na katerih je bilo različnih zločinov obtoženih 42 industrialcev, direktorjev in managerjev. Čeprav sta se procesa odvijala v času, ko se je po 2.svetovni vojni mednarodna politika že vidno spreminjala, se je mogoče to tudi odražalo v tolerantnejši kaznovalni politiki sodišča. A tudi na simbolni ravni procesa ostajata izjemno pomembna. Tudi kapital, profit in pragmatizem imajo jasno določeno mejo.

Naj se vrnem k članku novinarke M. Weiss. Ne gre zgolj za tekst, ki ga prebereš, obrneš list in začneš brati naslednjega. Preprosto ne gre. Prebrano enostavno ostaja v tebi in te sili k razmisleku. Smo se res znašli v zapletenih in nevarnih družbenih razmerah? Očitno. Pa seveda ne zgolj zaradi neposredno okrog nas. Iz res izjemno profesionalno napisanega in aktualnega teksta pa sem zase prišel do zaključka, ki ga je verjetno pri pisanju imela v mislih tudi novinarka. Bojmo se dobro (pre)plačanih spretnih domačih trgovcev s tujim političnim blagom, praviloma ovitim v ameriško zastavo na eni strani, in naivnimi domačimi politiki na drugi strani. Da se nekega jutra ne bi zbudili v peklu namesto v raju, pa bomo potrebovali vsi, ki bomo odločali o tem, s kom bomo vstopili in s kom na oblasti bomo tudi delili prihodnost, veliko preudarnosti in modrosti. 

Odgovornost znanosti je opozarjanje na dolgoročne posledice političnih, gospodarskih in pravnih odločitev za človeštvo, ekosisteme, družbeno kohezijo in mir. Zlasti v razmerah vojn, oboroževanja in geopolitičnih napetosti mora znanost jasno poudarjati, da okoljska kriza, podnebne spremembe, naraščajoče neenakosti in kršitve človekovih pravic niso obrobna ali stranska vprašanja, temveč temeljni strukturni vzroki nestabilnosti, konfliktov in dolgoročne negotovosti sodobnih družb.

Trajnostni razvoj – kot civilizacijski projekt ter pravni, politični in etični okvir – se danes sooča z resnimi pritiski kratkoročnih ekonomskih in geostrateških interesov. V tem kontekstu Akademija znanosti za trajnostni razvoj Slovenije (AZTRS), na podlagi strokovnih izhodišč iz pravne analize poenostavitvenega zakonodajnega svežnja Omnibus I in sprememb trajnostne zakonodaje Evropske unije (december 2025), javno opozarja na nevarnost razgradnje evropske trajnostne arhitekture ter poziva politične stranke, Vlado Republike Slovenije in Državni zbor Republike Slovenije, naj ohranijo in utrdijo trajnostno razvojno usmeritev Republike Slovenije v skladu s cilji trajnostnega razvoja Organizacije združenih narodov.

AZTRS posebej opozarja na vse izrazitejši politični, proračunski in strateški zasuk Evropske unije v smer ponovnega oboroževanja, ki se vse pogosteje predstavlja kot neizogiben odgovor na geostrateške razmere. Takšen zasuk pa hkrati pomeni odmik od celovite trajnostne strategije, saj preusmerja politično pozornost, javna sredstva in normativno energijo stran od podnebnega prehoda, varstva narave, socialne kohezije in dolgoročne družbene odpornosti. Znanost opozarja, da varnost, ki ne temelji na trajnostnem razvoju, ni trajna varnost, temveč zgolj kratkoročno obvladovanje simptomov globljih okoljskih, socialnih in institucionalnih kriz.

I. Izhodišča
AZTRS ocenjuje, da prvi poenostavitveni zakonodajni sveženj Evropske unije (t. i. Omnibus) ne pomeni zgolj tehničnega prilagajanja, temveč korak nazaj v razvoju evropske trajnostne arhitekture. Zoževanje obveznosti poročanja o trajnostnosti, oslabitev skrbnega pregleda v verigah dejavnosti, širitev prostovoljnosti ter časovni zamiki pomenijo umik od izvirne ambicije, da Evropska unija kot prva makroregija sveta trajnostni razvoj sistematično vgradi v delovanje gospodarstva, storitev, finančnih trgov in javnih politik.

Trajnostni razvoj je temeljna zaveza Evropske unije in držav članic, zasidrana v primarnem pravu Evropske unije ter v načelu varstva prihodnjih generacij. Poenostavitve so lahko legitimne, kadar odpravljajo neučinkovitosti in podvajanja, ne smejo pa voditi v vsebinsko oslabitev varstva okolja, blaženja podnebnih sprememb, človekovih pravic, preglednosti trga in odgovornosti podjetij.

AZTRS opozarja, da Omnibus ni osamljen ali tehničen pojav, temveč del širšega političnega in strateškega konteksta, v katerem se trajnostni cilji vse pogosteje umikajo varnostno-vojaškim in kratkoročno konkurenčnim prioritetam. Razgradnja trajnostnih instrumentov in hkratno povečevanje vlaganj v oboroževanje nista ločena procesa, temveč dve plati istega strateškega zasuka, ki dolgoročno zmanjšuje sposobnost Evropske unije za soočanje s podnebnimi, okoljskimi in socialnimi tveganji.

Predlagane spremembe povečujejo regulatorno negotovost, tveganje zavajajočih trajnostnih trditev (greenwashing) ter slabijo informacijsko simetrijo na kapitalskih trgih, s čimer se zmanjšuje preventivni in korektivni učinek prava. Za Slovenijo je zato ključno, da se na te spremembe ne odzove minimalistično, temveč pravno varno, institucionalno učinkovito in strateško – s krepitvijo nadzora, jasnimi pristojnostmi, učinkovitimi sankcijami in aktivno rabo trajnostnih instrumentov kot razvojnih in podnebnih orodij.

II. Pobude
Na navedenih izhodiščih AZTRS oblikuje naslednjih pet ključnih javnih pobud:

Pobuda 1:
Sprejem Resolucije Državnega zbora Republike Slovenije o trajnostnem razvoju AZTRS poziva politične stranke, da predlagajo sprejem Resolucije o trajnostnem razvoju, ki:
• izhaja iz vseh ciljev trajnostnega razvoja Združenih narodov kot skupnega vodila državne politike;
• jasno opozori na zastoj in korake nazaj v zelenih ter socialnih politikah Evropske unije;
• potrdi zavezanost Slovenije visoki ravni varstva okolja, človekovih pravic in socialne pravičnosti tudi v razmerah geostrateških sprememb;
• izrecno poudari, da ponovni porast oboroževanja in prerazporejanje javnih sredstev v vojaške namene ne smeta potekati na račun trajnostnega razvoja, socialne države, podnebnega prehoda in prihodnjih generacij.

Pobuda 2:
Zavrnitev zamikov in razvrednotenja trajnostnega skrbnega pregleda ter poročanja o trajnostnosti
Slovenija naj v evropskih razpravah jasno nasprotuje nadaljnjim zamikom in vsebinskemu krčenju trajnostnih obveznosti ter na nacionalni ravni ohrani visoke standarde preglednosti, primerljivosti in odgovornosti.

Pobuda 3:
Krepitev odgovornega in etičnega ravnanja korporacij
AZTRS spodbuja korporacije, da tudi v razmerah deregulacije trajnostni razvoj razumejo kot družbeno in etično odgovornost ter ohranijo odgovorno upravljanje tveganj v verigah dejavnosti in pošteno poročanje.

Pobuda 4:
Krepitev nadzora in preprečevanje zavajajočih trajnostnih trditev (greenwashing)
Vlada Republike Slovenije naj zagotovi jasne pristojnosti nadzornih organov, učinkovite in odvračilne sankcije ter ustrezne operativne zmogljivosti za preprečevanje zavajajočih trajnostnih trditev.

Pobuda 5:
Taksonomija Evropske unije in mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah kot strateška orodja
Slovenija naj tudi ob širjenju prostovoljnosti na ravni Evropske unije uporablja taksonomijo Evropske unije in mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah kot dejanska razvojna in podnebna instrumenta, zlasti pri javnih naložbah, ter s svojim ravnanjem postavlja zgled gospodarstvu.

III. Sklepni poziv
Cilji trajnostnega razvoja Organizacije združenih narodov niso prostovoljna etična izbira, temveč družbena odgovornost držav, javnih institucij in korporacij. Trajnostni razvoj je merilo uspešnosti javnih politik, poslovnih modelov in znanstvenega delovanja.

AZTRS opozarja, da se Evropska unija nevarno približuje razumevanju varnosti predvsem skozi prizmo oboroževanja. Trajnostni razvoj in varnost nista v nasprotju: brez okoljsko stabilnih, socialno vključujočih in institucionalno močnih družb dolgoročne varnosti ni.

Poenostavitveni Omnibus ne sme postati sinonim za umik odgovornosti, temveč priložnost za boljše izvajanje, večjo jasnost pravil in močnejši nadzor. Slovenija ima dolžnost in možnost, da tudi v spremenjenem evropskem kontekstu varuje javni interes, javno dobro, interese prihodnjih generacij, drugih zemeljskih vrst in ohrani ambicijo trajnostnega razvoja.

Trajnostni razvoj ni alternativa varnosti – je njen temelj. 

Tretjega januarja letos je bilo v Caracasu ubitih 80 ljudi, dva sta bila ugrabljena in odpeljana v tujo državo. Naročnik naklepnega zločina je znan. Ne bi smela biti težava, da se proti njemu vloži obtožnica na mednarodnem sodišču - enako, kot so tožilci Južne Afrike obtožili premiera izraelske vlade za genocid v Gazi. Da je bilo tokrat ubitih manj ljudi, ne igra vloge; obtožnica je smiselna tudi v primeru ene same žrtve.

Če na naklepni zločin nihče ne bo reagiral, bo imel naročnik zločina bianco menico za naslednje “podvige” po svetu. Obtožba pred kazenskim sodiščem bi ga morda streznila, zlasti, če bi jo podprle vse države, ogorčene zaradi razgradnje pravnega reda. V prvi vrsti tiste, ki jih lahko doletijo naslednje intervencije.

Ali je pri nas kdo iz pravosodnega sistema, ki bi vložil predlog za sojenje zločincu? Največjo težo bi imel predlog administracije EU, po funkciji recimo Kaja Kallas, a kaj, ko se je v dosedanjih odzivih na vojne in druge zločine izkazala za povsem nekompetentno. Če tudi ta zločin sprejme “z razumevanjem okoliščin“, je čas za njeno razrešitev.