Spoštovani rektor Univerze v Ljubljani, prof. dr. Gregor Majdič, odzivam se na vaš javni zapis z dne 18. maja 2026, v katerem ste referendumske aktivnosti sindikatov uokvirili kot vprašanje političnih pritiskov, Univerzo v Ljubljani označili kot “politično nevtralno” institucijo ter javno nagovarjanje k podpisu referendumskih pobud s stojnicami in plakati opredelili kot nedopustno politično oziroma drugo agitiranje.

To stališče razumem kot resen poseg v prostor akademske skupnosti.

Načelo “politične nevtralnosti” univerze, na katero se sklicujete, ne obstaja ne v Statutu Univerze v Ljubljani ne v Etičnem kodeksu UL v pomenu, ki bi upravičeval tako restriktivno omejevanje sindikalnega referendumskega delovanja. Statut v 7. členu prepoveduje delovanje političnih strank na univerzi. To je jasna in razumljiva prepoved. Toda sindikat ni politična stranka. Sindikalno delovanje ni strankarska agitacija. Referendumska pobuda pa sama po sebi ni zloraba univerzitetnega prostora.

Namen 18. člena Etičnega kodeksa UL je varovati avtonomijo univerze pred politično-strankarskim prevzemom, pritiski in zlorabo pedagoškega procesa ali univerzitetnih sredstev za neakademske namene. Ne pomeni pa, da je mirno, javno sindikalno delovanje na hodniku fakultete že samo po sebi nedopustna agitacija.

Statut in Etični kodeks UL ne podpirata predstave o univerzi kot vrednotno sterilnem prostoru. Univerzo razumeta kot skupnost, ki svojo avtonomijo uresničuje skozi poslanstvo, vrednote, ideje, odnose in aktivno udeležbo njenih članov. To ni model pasivne, od družbe odmaknjene institucije, temveč model odgovorne akademske skupnosti.

Etični kodeks UL je pri tem zelo konkreten. Od učiteljev, raziskovalcev in študentov ne zahteva nevtralnosti, temveč prizadevanje za udejanjanje in ohranjanje temeljnih vrednot univerze: znanstvene in pedagoške odličnosti ter poštenosti, avtonomije, svobode znanstvenega in raziskovalnega dela, spoštovanja človekovega dostojanstva, humanizma, socialne pravičnosti, enakopravnosti in resnice. Prav tako določa, da intelektualna neodvisnost zahteva kritičen odnos do pojavov v socialnem okolju, odgovorno zavzemanje za vrednote pa preprečuje, da bi se strpnost spremenila v brezbrižnost in nedejavnost.

Zaposleni na univerzi nismo zgolj izvajalci znanstvenoraziskovalnega in pedagoškega procesa, temveč člani akademske skupnosti, državljani in delavci z ustavno varovano pravico do sindikalnega organiziranja, javnega izražanja in sodelovanja v demokratičnih postopkih. Temeljni akti Univerze te ne razumejo kot slonokoščenega stolpa, temveč od članov akademske skupnosti zahtevajo aktiven družbeni angažma.

Zato sem kot član akademske skupnosti v prostorih Univerze v Ljubljani javno zbiral podpise ter zaposlene in študente nagovarjal k podpisu. To sem počel odprto, brez skrivanja, zunaj pedagoškega procesa, brez prisile, brez zlorabe pedagoške avtoritete in brez predstavljanja, da govorim v imenu Univerze v Ljubljani.

Ne zato, ker bi zavračal pravila univerze. Nasprotno: prav zato, ker zavezanost temeljnim načelom Univerze to od mene zahteva.

Univerza mora varovati pedagoški proces pred pritiski, zlorabo službenega položaja, strankarsko propagando in institucionalnim prisvajanjem. Predavalnica ne sme postati prostor prisile, uradni kanali univerze ne smejo biti samovoljno uporabljeni za politične kampanje in študenti ne smejo biti izpostavljeni pritisku profesorjev, vodstev fakultet ali drugih nosilcev institucionalne moči.

Toda nekaj povsem drugega je javno sindikalno zbiranje podpisov v podporo zahtevi za razpis referenduma. Hodnik univerze ni sterilno območje brez družbe, politike, konfliktov in odgovornosti. Univerza ni prostor molka. Je prostor kritičnega mišljenja, odprte razprave, kritike in javne odgovornosti.

Tudi nestrinjanje z vodstvom univerze ni samo po sebi politični pritisk. Je legitimna razprava v akademski skupnosti. Če vodstvo univerze sindikalno nasprotovanje in javno kritiko prehitro označi za politični pritisk, s tem ne varuje pluralnosti, temveč jo zožuje.

Univerza mora biti neodvisna od političnih strank in nosilcev politične moči. Ne sme pa postati prostor, kjer se v imenu navidezne nevtralnosti omejuje zavzemanje za socialno pravičnost, enakopravnost, človekovo dostojanstvo, delavske pravice in demokratično sodelovanje.

Prav zato javno sindikalno delovanje članov akademske skupnosti ni odmik od poslanstva Univerze v Ljubljani. Je ena od oblik odgovornega ravnanja v skladu z njenimi temeljnimi vrednotami. Če temeljni akti Univerze od nas zahtevajo družbeno odgovornost in aktivno zavzemanje za vrednote, potem univerzitetni prostor ne sme biti razumljen kot prostor umika iz družbe, temveč kot prostor, kjer se te vrednote lahko tudi javno uresničujejo.

S spoštovanjem.

Glede na genocid Izraela ob ameriški ter evropski podpori v Gazi ter na Bližnjem vzhodu se iskreno zahvaljujem vodstvu RTV Slovenija, da je prepoznalo situacijo in v imenu človečnosti sklenilo, da se RTV SLO ne udeleži Evrovizije. Hkrati pa bo RTV SLO namesto navedenega nepotrebnega evrovizijskega cirkusa v teh terminih izvajala program Glasovi Palestine. S filmi, pogovornimi oddajami in analizami bo program osvetlil zgodbe ljudi in širši kontekst dogajanja na Bližnjem vzhodu.

Želim si, da bi takšno stališče zavzeli tudi na področju športa in na drugih področjih, ki so povezana z Izraelom.

Pogum in odločitev, ki ste ju pokazali, pa bi lahko bila vzor tudi za vse pristojne državne organe, kot tudi druge institucije, kot so izobraževalne, kulturne in zdravstvene ustanove, medije ter druge akterje in posameznike, ki lahko vplivajo na razmislek ljudi o človečnosti, pravičnosti in enakopravnosti ter drugih vrednotah.

Tudi s takšnimi potezami neodvisno ter z moralno integriteto vodij RTV SLO kažete svojim gledalcem, kaj je prav in kaj ne.

Slovenščina je en tak čuden jezik, ki premore poseben izraz za potek izbiranja izbrancev ljudstva, imenovan volitve. Torej ne tako kakor pri naših južnih sosedih, kjer za to dejavnost poznajo izraz izbor(i), kar se sliši logično, saj gre za izbiro, pa čeprav izvoljenih predstavnikov tam ne volijo (kar bi pri nas pomenilo, da jih nimajo ravno radi). No saj jih tudi mi nimamo, a jih vseeno volimo. In na žalost po navadi volimo tako, da izvolimo vole. Zdaj pa izvolite razumeti, ni čudno, da po volitvah nastane zmešnjava.

Janez Janša je zvečer na dan volitev stal mrkega obraza pred svojim strankarskim štabom v značilni, nekoliko zgrbljeni drži, ogrnjen s temnim plaščem. Deloval je bledo, upadlo, brez obrazne mimike kot kakšen Nosferatu, ki mu je zmanjkalo krvi, no nekaj tisoč glasov. Ti so mu bili, kot je razlagal zbranim novinarjem, seveda ukradeni. Najavljal je vse mogoče pritožbe, če bo treba, bo šel tudi na ustavno sodišče, je grozil, kajti levica ga je, kot pravzaprav vedno, spet prevarala in mu ukradla volitve. Volitve, v katere je toliko vložil, skoraj prodal državo, da bi jo lahko osvojil, za to celo najel izraelske agente, pa tudi to ni pomagalo. Toda tudi slavje leve polovice volilnega telesa ni imelo trdne podlage. Kljub dokaj prešerno razpoloženemu Golobu, relativnemu zmagovalcu volitev, je bilo kaj hitro jasno, da obstoječa levosredinska koalicija nima dovolj glasov za še en mandat in da bo sestavljanje vlade, ki bi imela v najboljšem primeru 46 glasov, misija nemogoče. Računica brez krčmarja, da bi Logarja, ki je sicer osebno izvisel iz parlamenta, lahko prepričali o vstopu v levosredinsko vlado, se je izkazala za več kot naivno. Logar je namreč kolikor hitro je lahko po avtocesti sprenevedanja in prevare odbrzel nazaj v objem k svojemu ideološkemu mentorju. Tako je požrl svoja predvolilna zaklinjanja, da ne bo šel v koalicijo z Janezom Janšo in SDS, če tam ne bo vsaj ene leve stranke. Kajti, kot je pravil, obstaja srednja pot, ki pa na koncu očitno vedno zavije ostro v desno. Na tej poti pokore je izumil še nikoli slišano in verjetno, da še dolgo nepreseženo argumentacijo, ki pravi takole: »Demokrati smo tako raznolika stranka, da bo že to dejstvo zagotovilo bodoči koaliciji pluralnost«. Od tu naprej gledamo v novoizvoljenem parlamentu le še sejem ničevosti, parado nenačelnosti, požrtijo predvolilnih obljub in kot je to že običajno izbruhe najžlahtnejšega primitivizma, ki ga premorejo nekateri vojščaki desnice. Predstavniki desnega ljudstva, ki po novem tam zasedajo večino stolčkov, strumno preštevajo glasove in so polni idej, kako čim hitreje in kar se da učinkovito uničiti državo. Metode za ta cilj so navedene in zbrane v predlaganem intervencijskem zakonu. O njegovi vsebini so dovolj povedali že mnogo pametnejši od mene, morda pa ni odveč, da nekaj dodamo o tvorcih tega zakona in bodočih oblastnikih. Interventni zakon je pač odraz razmišljanja (če temu sploh lahko tako rečemo) slovenske desnice oziroma njenih strank, ki bodo sestavljale novo vlado. Nabor je jasen, vse bo vodila SDS z njenim večnim voditeljem na čelu, kateremu se bo klanjal in uklanjal klerikalno neoliberalni cvetober zagovornikov razžaljenih in ponižanih množic. Te vključujejo malega delovnega človeka, samostojnega podjetnika v različnih odtenkih, obstoječih in novih oblikah, klenega, a ubožnega kmeta, ter večno spregledanega, malodane odpisanega upokojenca na eni strani ter razne nosilce razvojne kapice oziroma Brodnjakovega cilindra na drugi. Vse to je dodatno oplemeniteno s kmečko pametjo pripadnice sicer ljudskega, a privatnega zdravilstva, ter podprto z izostrenim fokusom stranke uspešnega podjetnika in predsednika DS, strokovnjaka za meroslovje, ki je očitno izgubil tako mero kakor čut. In na ta konglomerat se bo nacepila še proticepilska Resnica, ki sicer ni resna, je pa resnična in bo vsekakor pomagala utrjevati desno vladavino. Zanjo bi bil zelo primeren avizo, ki je bil nekoč (morda je še) izhodna misel humoristične oddaje ene od mariborskih radijskih postaj in bi se Stevanovićevim resnicoljubkam in resnicoljubom lepo podal. Slišati je bil takole: »Resnica ni plenica, pa vseeno smrdi«. Toda bilo bi krivično in vsekakor pokroviteljsko, če bi zanikali, da so v parlament prišli nekakšni zmerno brihtni polinteligenti agrikulturnega tipa, ki si tam ne zaslužijo biti in so se v najvišje zakonodajno telo uvrstili zgolj po nekakšnem naključju, malodane žrebu. Ne niso se, bili so izvoljeni. So namreč prav tisti predstavniki ljudstva, kakršne si to tudi zasluži. Kajti ponarodela modrost pravi, da ima ljudstvo vedno prav. In kakopak volitve niso izjema. Drznim si le dodati: »Ljudstvo ima res vedno prav, a kaj, ko se navadno odloči narobe«. Zato je naravno, čeprav prav nič koristno za duševno zdravje pa tudi za samo državo, da bomo naslednja štiri leta poslušali globoke in tehtne misli raznih Mahničev, Reberškov, Vrtovcev ter petelinjenje gospe Kokot in podobnih predstavnikov ljudstva, zbranih v vrhovnem državnem kokošnjaku pod taktirko postavnega vaterpolista. Pričakujemo lahko tudi to, da bodo imeli neomajno podporo njihovih zvestih sledilcev in občudovalcev ter vojske trolov in botov na družbenih omrežjih. Z vsem žarom jih bodo, kakor doslej, podpirala razna gospodarska združenja in zbornice, pa obrtniški, zdravniški in zavarovalniški cehi, ki si lahko obetajo še večje dobičke, čeprav jim je jasno, da nižji davki na koncu privedejo do slabšega življenja za vse, razen morda za peščico najbogatejših. Ker pa tja spadajo prav oni, ni prav nič čudno, da take ukrepe sebično spodbujajo in zagovarjajo. Predlagatelji zakona trdijo, da ta nikomur nič ne jemlje, kar je morda celo res, morda bo res ljudem ostal kakšen evro več, ampak res samo drobiž. Na koncu pa bo večina imela bistveno manj, ker bo zakon sesul javno dobro. Tisti, ki zakon podpirajo, naj se ne pritožujejo, ko bodo kaj kmalu v dolgih vrstah čakali na pregled pri osebnem zdravniku v javnem zdravstvu (če ga bodo sploh imeli). Bodo pač šli k zasebnikom in takrat bo tisti evro več v žepu popolnoma izgubil svojo vrednost in izpuhtel iz njihovega žepa, kot da ga nikoli ne bi bilo. Tako kot je obelodanil eden od predlagateljev zakona, je ta v prid ponovnemu zagonu »podjetniškega ekosistema«. Ob tej besedni zvezi (pa nasploh ob kakršnikoli povezavi ekosistemov z družbenimi dejavnostmi) me kot biologa zaboli glava. Je pa res, da je to edini ekosistem, ki tem ljudem pade na pamet, saj v njihovih programih o tako pomembnih zadevah kot so podnebne spremembe in varstvo narave ni niti besede. Kar je logično, saj večina nadobudnih prebivalcev podjetniških ekosistemov podnebnih sprememb itak ne priznava.

Kakorkoli, nihče ne plačuje rad visokih davkov in vsi se nad njimi vsaj občasno pritožujemo. Toda davki in prispevki so osnova in pogoj za delovanje javnih sistemov zdravstva, šolstva, znanosti, kulture in seveda tudi pokojninske blagajne in dolgotrajne oskrbe ter vseh drugih servisov in storitev, ki jih zagotavlja državni proračun. Zato je tudi prav, da tisti, ki imamo poleg izobrazbe in določenih znanj možnost, da zaslužimo več, marsikdaj pa tudi srečo, da smo zaradi takih in drugačnih socialnih okoliščin premožnejši, plačujemo tudi višje davke in prispevke. V dobrobit vseh, v dobrobit solidarne družbe. Preprosto nepravično je, da bi bogatejši plačevali manj, a kdo danes sploh še omenja pravičnost in solidarnost? Naši bogaboječi sodržavljani so nanju očitno pozabili, kajti pohlep in požrešnost očitno nista več na seznamu naglavnih grehov. Pomembno je slediti le svojim ozkim interesom, ki so poleg tega prežeti tudi s kulturnim bojem. Vse, kar le malo diši po levem, namreč avtomatično enačijo s komunizmom, pa čeprav je ta, tako kakor njihov strah, že dolgo okrog votel notri pa ga nič ni. Prepričanost v svoj prav in način razmišljanja jim dajeta tudi podpora in zaslomba bivših in tudi nekaterih sedanjih ustavnih sodnikov, odsluženih diplomatov in zunanjih ministrov, ustavnih pravnikov, akademikov in preostalih razumnikov t. i. slovenske pomladi, ki so se vedno priklanjali Janezu Janši. Sicer še vedno ne dovolj za Janševo »ustavno večino razuma«, vsekakor pa dovolj za potrjevanje in utrjevanje zakonov 2. republike. Napovedano ukinjanje prispevka RTV, podrejanje medijev, ukinitev financiranja nevladnih organizacij, ki so desničarjem trn v peti, ter nadaljevanje privatizacije javnih sistemov, s tem pa siromašenje socialne države, jasno nakazuje smer, kamor bo plula barka Slovenija. Njen novi/stari kapetan in posadka znata, ne glede na smer vetra, krmariti le v desno. Kar bo neizogibno prej ali slej vodilo v potop, se bomo pa vsaj potopili z domoljubno plapolajočimi zastavami.

Zanimiv je tudi napovedan in vsesplošen boj bodočih oblastnikov s korupcijo. Seveda je korupcija problem in to velik problem. Verjetno se s tem vsi v tej državi strinjamo. A to, da se nameravajo korupciji zoperstaviti z bodočim predsednikom vlade, ki je nedvomno eden najbolj korupcijsko omadeževanih politikov, če ne kar prvi med enakimi, pove dovolj o resnih namerah v tem namišljenem boju. Pa tudi številni križarji v tej protikorupcijski aliansi imajo več kot dovolj masla na glavi, da bi lahko prvi metali kamenje v druge. Za začetek bi lahko dosegli, da bi vsaj tisti, za katere se zavzemajo v svojih programih, pri svojih storitvah in uslugah redno izdajali račune in obračunavali DDV. Tudi s tem bi morda lahko ublažili izpad prihodkov državne blagajne, katero kanijo kleni borci proti korupciji s svojimi zakoni osiromašiti.

Nenazadnje in še kako pomembno pa je, da se bo marsikaj spremenilo v zunanji politiki. Če se je Slovenija v obdobju zadnje levosredinske vlade v zunanji politiki končno vsaj v primeru Palestine in vojn, ki divjajo po svetu, bolj ali manj odločno postavila na pravo stran zgodovine in se distancirala od avtokratskih režimov, se s prihodom Janše na oblast nedvomno obeta zasuk nazaj oziroma preobrat k zunanjepolitični agendi, ki jo pri Janši dobro poznamo. Še toliko več, ker mu je tik preden jo je uspel sestaviti, madžarska Rubikova kocka razpadla, ona črne barve pa mu visi nad glavo in grozi ponovno spodkopati njegovo oblast. Janša je izraelski dolžnik in prijatelj Izraela. Ta ga hvali, a tudi drži v šahu. Ali ni zanimivo, da je zagovornik slovenskega domobranstva, ki je priseglo Hitlerju, ter obiskovalec ustaških koncertov, kjer se dičijo s tisto vrsto ikonografije domoljubja, v imenu katerega so med drugo svetovno vojno množično pobijali Srbe in Jude, zdaj kar na lepem postal največji kritik antisemitizma in občudovalec ter podpornik genocidnega izraelskega režima ter seveda oster kritik vsega, kar le malo diši po podpori Palestincem.

Očitno se nam spet obetajo neprijetni, če že ne težki časi. Bo treba spet na kolesa in samo upamo lahko, da ne tudi v gozdove. 

V članku z naslovom »Neprimeren odnos do ljudi«, objavljenem v Mladini dne 30. 4. 2026, so bile objavljene navedbe, ki ustvarjajo napačen, nepopoln in zavajajoč vtis o mojem delu, poklicnem ravnanju in odnosu do živali.

Ne drži, da bi moj poklicni odnos do živali temeljil na neprimernem, nestrokovnem ali neetičnem ravnanju. Kot veterinarka z veljavno strokovno izobrazbo in dolgoletnimi delovnimi izkušnjami sem svoje delo opravljala v skladu s pravili veterinarske stroke, veljavno zakonodajo in poklicno odgovornostjo. Posamezne navedbe, govorice ali enostranske interpretacije ne predstavljajo celovite, preverjene in objektivne slike mojega dela.

Prav tako je zavajajoč vtis, da naj bi bile javno razširjene trditve same po sebi dokaz dejanskega ravnanja. Gre za trditve, ki jih zavračam kot neutemeljene, nepopolne in škodljive za moj osebni ter poklicni ugled. Pri poročanju o osebi, ki opravlja javno funkcijo, je dopustna kritika, vendar mora biti javnost obveščena celovito, preverljivo in na način, ki ne ustvarja vnaprejšnje obsodbe na podlagi govoric ali nepreverjenih navedb.

Proti meni ni bil nikdar uveden noben disciplinski postopek, delo v zavetišču Gmajnice sem končala predčasno zaradi zaposlitve v Zavetišču za živali Maribor. Prav tako zavetišče za živali Maribor z mano ni prekinilo pogodbe, le te po 6 mesecih dela nisem podaljšala zaradi nosečnosti.

Zato zahtevam objavo tega popravka, da se javnosti predstavi tudi moja stran in da se popravi vtis, ki ga je ustvaril sporni članek. 

Spoštovani Grega Repovž, Pravkar sem prebral vaš odgovor na Pismo bivše veleposlanice … Briljanten odgovor! Za popolno osvetlitev slovenskega prispevka naklonjenosti in prijateljstva do Izraela bi dodal, da je Slovenija leta 1946 rešila preživele po holokavstu in preganjane Jude iz Evrope. Organizirala je ladijske transporte Judov iz pristanišča Bakar v Haifo ali Tel Aviv. Na slovenski strani je vodil “akcijo” Edo Brajnik Štefan, na izraelski pa Šajke Dan. Šimon Peres se je proti koncu svojega življenja zahvaljeval slovenskemu predsedniku za to reševanje. V Mladini je bila objavljena ta zgodba, zelo natančno, več kot 20 let nazaj.

Spoštovani!

Iskrena pohvala in zahvala ter čestitke za pokončno stališče v odgovoru odgovornega urednika Grega Repovža bivši izraelski veleposlanici! Samo da sem to jasno stališče že zdavnaj pričakoval od PRS, te vlade v odhajanju, DZ, pa ga nisem dočakal. Država, ki pusti takšno vmešavanje v svoje notranje zadeve, kot to dopusti Slovenija, je milo rečeno, »čudna« država. 

Spoštovani, 

iskrene čestitke za odgovor Mladine Izraelski veleposlanici. Vsebinsko odlično argumentiran, podprt tako z zgodovinskimi kot današnjimi fakti. Verjamem oz. vsaj upam, da bo tisti, komur je odgovor neposredno namenjen, premogel dovolj objektivnosti in razuma, da o vsebini odgovora ne samo dobro razmisli, morda celo povpraša nekatera lastna prepričanja. 

Spoštovani g. Repovž.

V vašem članku z naslovom „Kšeftarska mentaliteta“ ste do obisti zadeli trenutno situacijo v Sloveniji. Moč smo na teh volitvah žal dali raznoraznim tajkunom in malim velepomembnim podjetnikom. Njihova motivacija in moto ni razvoj Slovenije, ampak kako hitro obogateti, pri čemer način  sploh ni pomemben. Tako kot je danes resnico zamenjala laž, je tudi poštenost zamenjala goljufija. In takih, včasih spoštovanih pojmov oziroma vrednot, ki so danes zgubili pomen, je še veliko.

Upam, da ravnanja bodoče desne vlade, čim več ljudem čim prej odpre oči. Kljub vsemu je več ljudi, ki komaj živijo iz meseca v mesec, kot malih izkoriščevalskih „podjetnikov“. In ti ljudje „iz meseca v mesec“ so na volitvah žal nasedli obljubam desničarjev oziroma jih je obstoječa vlada razočarala.

Lep pozdrav z upanjem na čimprejšnje volitve po formiranju desne vlade. 

Pozdravljeni, pravzaprav sem vam želela pisati že ob izdaji Mladine 24. aprila in sicer zato, da bi izrazila soglasje k pismu Sonje Logar. Če bi ubesedila svoje misli ob volitvah, bi napisala nekaj podobnega. Skratka, pobožalo mi je srce.

K njenemu pisanju dodajam: veliko ljudi je ponovno volilo Roberta Goloba oziroma Gibanje Svoboda, a onemogočen je ne zato, ker bi bil slab predsednik vlade, ampak ker ni (bil) popoln. Gre dobesedno za razvajeno ’vihanje nosu’ nad Svobodo, Levico in SD in njihovimi skupnimi dosežki. Za nas Slovence (tukaj se prav prileže izraz, ki ga je skovala Svetlana Makarovič - Slovenceljne) jih je premalo ... Rezultat: vladala nam bo skrajna desnica (ki jo, mimogrede, slovenska TV vztrajno poimenuje kot desno ali celo desnosredinsko).

Soglašam tudi z njeno kritiko vašega kolumnista Bogomirja Kovača.

Zadnji odstavek njegove kolumne v zadnji Mladini 30. aprila me je prav ’privzdignil’.

Dokončno sem namreč ugotovila, da tudi on tako kot Bernard Nežmah predstavlja kukavičje jajce v gnezdu revije Mladina.

Ne bom tratila niti svojega niti vašega časa z utemeljitvami svoje trditve, ker vemo, o čem govorimo, ko govorimo o levici in desnici. Besedi zaznamujeta sistem vrednot - tudi ljudi, ki nam vladajo ali hočejo vladati. Zapisati, da ’stanovanja in plače, zdravje in izobrazba, poštenost in učinkovitost nimajo levega ali desnega predznaka’ je blasfemija brez primere. Ker ga žal še kako imajo. In žal ’blaginja ljudi in politične svoboščine’ niso ’univerzalno skupno dobro’.

Zadnji stavek ’politični prestol v Sloveniji bi moral zasesti rešitelj te enigme’ pa bi B. K. moral zapisovati (ne samo zapisati) pred volitvami, namesto da je z vsako kolumno s svojimi pikolovskimi, samo njemu razumljivimi analizami odškrnil kos zaupanja v delo obstoječe vlade. Zakaj? Ker ni bila popolna. Zaradi dreves ni videl gozda. Je zdaj zadovoljen?

Na koncu želim pohvaliti novinarja Boruta Mekino za pogumno razkritje najnovejše (gotovo ne zadnje) afere slovenske skrajne desnice z Izraelci in Grego Repovža za pokončen odgovor izraelski veleposlanici na isto temo. 

V članku Krasni novi svet, ki je bil objavljen 17. 4. 2026, smo zapisali, da je Janez Marinko, član Nove smeri, tudi član podmladka SDS in predsednik območnega odbora podmladka v Komendi. To funkcijo je res imel, a le do včlanitve v Novo smer, ko je izstopil iz stranke SDS in iz njenega podmladka.

Za površnost se opravičujem.

Državni zbor je 24. aprila 2026 zavrnil interventni zakon, ki bi med drugim odpravil krivično neenakost v sistemu dolgotrajne oskrbe: da dve osebi v isti sobi doma za starejše, z enako potrebo po oskrbi, plačujeta različno ceno - tudi do 600 evrov. In to samo zato, ker ena od njiju čaka na odločbo, ki ne zamuja po njeni krivdi, ampak zaradi neustreznega sistema z uporabo dveh hkrati veljavnih zakonov.

Približno 2.000 starejših v tem trenutku »preplačuje« oskrbo v domu za starejše. To ni samo statistika. To so naši starši in stari starši, ki so vse življenje plačevali prispevke in jim zdaj sistem zaračunava ceno za zamudo, ki jo je sam povzročil.

Parlamentarna desnica je zakon zavrnila z argumentom, da gre za »parcialno rešitev«. Srebrna nit odgovarja: ko nekdo krvavi, ga ne puščaš čakati na celovito reformo kirurgije. Interveniraj zdaj, sistemske rešitve gradi vzporedno.

Vzpostavljeni sistem dolgotrajne oskrbe ni idealen in ga bo potrebno dodelati. Sodimo, da je potrebno nujne popravke sprejeti čim hitreje, brez nepotrebnega vpletanja političnih nasprotij in delitev, kdo je kaj predlagal. Naj prevladata strokovnost in človečnost.

Srebrna nit zato poziva, da novi parlament - ne čez leta, ampak takoj na začetku svojega mandata - sprejme naslednje nujne spremembe Zakona o dolgotrajni oskrbi:

• Odpravo diskriminacije med stanovalci domov: povračilo preplačanih stroškov in prehod v nov sistem za vse, ki čakajo.

• Veljavnost pravice od dneva vložitve vloge, ne od izdaje odločbe - zamude sistema ne smejo bremeniti uporabnika.

• Dostojne plače za zaposlene v dolgotrajni oskrbi - brez kadrov ni oskrbe.

Zakon o dolgotrajni oskrbi je primeren temelj. A temelj ni hiša. Starejši ne morejo čakati, da politika dokonča svoja razglabljanja in morebitna nesoglasja.

Srebrna nit bo še naprej javno poročala, katere od prepotrebnih sprememb so bile sprejete, in opozarjala na krivice.

Volivci so vam z izraženim zaupanjem podelili tudi odgovornost, da boste sprejemali potrebne odločitve.

S spoštovanjem.

Bernard Nežmah nam v svojem zadnjem zapisu ponovno demonstrira čisti politični lartpurlartizem. Njegov tekst je politična krpanka (patchwork) nepovezanih dogodkov, ki jih druži le ena rdeča nit: nenehno nerganje nad vsem, kar ne diši po stranki SDS. Ko mu zmanjka vsebinskih argumentov, se zateče k moraliziranju o »cvekih« in »osnovnošolskih učiteljih«, s čimer le prikriva lastno nemoč, da bi napisal resno analizo.

Njegov poskus fiskalnega moraliziranja prek citiranja Davorina Kračuna je vrhunec sprenevedanja. Fiskalni svet danes le opozarja na posledice preteklega populizma, ki ga Nežmah cinično pripisuje tistim, ki so to proračunsko luknjo krpali. Dvig minimalne plače in zimski regres zanj nista socialna nuja, temveč ’predvolilni darili’, čeprav sta za preštevilne upokojence in delavce v času draginje pomenila zgolj golo preživetje.

Pravi ’bonbončki’ so bili tisti finančni dodatki, ki jih je Janševa vlada kot helikopterski denar razmetavala v času, ko nam je hkrati prepovedovala premikanje med občinami. Če Nežmah išče neracionalno trošenje, naj ga išče v tistih turističnih bonih, s katerimi so se najbolj okoristili privatni sobodajalci, medtem ko je država danes primorana sanirati opustošenje, ki ga je takšno ’darovanje’ zapustilo v javnih financah. Štiri leta po tem, ko so volivci takšno ’helikoptersko’ politiko zavrnili, nam Nežmah še vedno poskuša prodati isto pokvarjeno diagnozo.

Da bi opravičil kršenje tajnosti glasovanja v parlamentu, se Nežmah bizarno oprime citata Cirila Ribičiča o »starih navadah«. To, da se je nekaj nedopustnega počelo v preteklosti, še ne pomeni, da je to prav danes. Če se borimo za višje demokratične standarde, so krogci in znaki na tajnih glasovnicah le zavržen relikt preteklosti, ki ga je treba izkoreniniti, ne pa ga s pomočjo samo izjav ustavnih pravnikov celo opravičevati.

Še bolj nevarno pa je Nežmahovo koketiranje z idejo o ukinitvi RTV-prispevka. Navaja »več deset tisoč podpisov«, ne da bi omenil, da gre za mobilizacijo strankarskih vojakov, ki želijo uničiti nacionalno kulturno ustanovo le zato, ker je ne morejo podrediti. Na referendumu leta 2022 so volivci s prepričljivo večino 62,8 % glasov ZA podprli zakon o depolitizaciji RTV. To je bil neposreden odgovor na poskuse ugrabitve nacionalke pod prejšnjo Janševo vlado. Nežmah – Stevanovićevo „veselje“ nad tistimi podpisi je torej v popolnem nasprotju z jasno izraženo voljo ljudstva pred manj kot štirimi leti. Ukinitev prispevka ne bi pomenila le konca informativnega programa, ki jim (Janša, Stevanović, Nežmah) ni po godu, temveč kulturni uboj največje kulturne ustanove, simfoničnega orkestra, dokumentarne produkcije in izvirnega slovenskega programa itd. Toda za Nežmaha je uničenje kulture očitno sprejemljiva cena za zamenjavo Golobove vlade.

Za konec se dr. Nežmah, kot je že v navadi, sprehodi do ljubljanskega gradu in prešteva posekana drevesa. Njegova obsedenost z Zoranom Jankovićem je že skoraj patološka – ne glede na to, ali piše o fiskalni politiki ali tajnih krogcih, se bo vedno vrnil k ljubljanskemu županu. To ni novinarstvo, to je kronika osebne zamere.

Njegov namen ni informiranje, temveč vzdrževanje stanja nenehne namišljene ogroženosti. Pravzaprav so ti njegovi zapisi slogovno tako bizarni in v svojih povezavah tako absurdni, da bi se najbolje počutili na zadnji strani revije – v Mladinamitu.

Kot je antični rimski senator Mark Porcij Katon vedno zaključil s: »Sicer pa menim, da je treba Kartagino uničiti,« jaz zaključujem s: Pamflet je sramotilni ali napadalni spis, katerega glavni namen je kritika, zasmehovanje ali javno obtoževanje določene osebe, skupine, dogodka ali ideologije, ni objektivna informacija, temveč je izrazito subjektiven in polemičen

Dan, ko se ni zgodilo »prav nič«, je dne 27. aprila 2026 ob 07.25 uri napovedoval »Radio ognjišče«. Ob poslušanju in gledanju oddaj RTVS nisem zasledil nikakršne napovedi slovesnosti, ki se v počastitev 27. aprila, v sedanjem času kot Dan upora proti okupatorju, odvija vsako leto na ta dan ob deseti uri pred spomenikom in hišo nekdanje Večne poti 3 v Ljubljani. Kot bližnji sosed dogajanja, ki mu praviloma prisostvuje predsednica države z vso protokolarno resnostjo, se čudim, da tudi v mestu nisem opazil kakšnega vabila na to slovesnost.

To se ponavlja že leta. Z občutkom, da se motim, sem stopil do bližnjega študentskega naselja. Zaznal nisem niti sledu o omembi slovesnosti ob Dnevu upora proti okupatorju. Jasno, za mlade splet rešuje vsa vprašanja. Mar jih res? Nasproti gostinskega lokala, na steni telovadnice, med drugim oglašujejo prireditve ob letošnjem 1. maju. Lepo. Zakaj pa te prireditve niso omenjene le na spletu? Med prisotnimi na slovesnosti sem srečal predvsem starodobnike, tudi podobno razmišljajoče. Se Dan odpora proti okupatorju vrača v ilegalo? 

Predsedovanje v Sloveniji je bolj kot ne reprezentativno. Med redkimi pristojnostmi predsednice (ali predsednika) države je predlaganje kandidata za mandatarja, kar pa se po letošnjih volitvah zapleta.

Nataša Pirc Musar je najprej izrekla (v tem smislu), da ne bi rada predlagala za mandatarja nekoga (beri: Janše), nad katerim visi senca spornega sodelovanja (beri: tudi možne izdaje) z izraelsko organizacijo Black Cube. Ta je poskušala vplivati na naše volitve. Da si želi, da bi pristojni organi hitro opravili svoje delo.

A nekaj so želje, drugo je realnost.

Verjetno je zato potem odločila, da bo predlagala tistega, ki ji bo prvi prinesel 46 glasov. A po prvem posvetovanju s predstavniki strank je ugotovila, da jih še noben kandidat nima, in da bo pogovore nadaljevala. Čas ima do 10. maja.

Čez noč pa sprememba. Ne bo predlagala nikogar. Ne bo predlagala kandidata za manjšinsko vlado in ne bo sodelovala v neiskrenih igricah desnice. Ali je s tem umikom pokazala svojo moralno držo, svojo načelnost in integriteto ali se je samo izognila odgovornosti?

Veliko državljanov je od nje pričakovalo, da ne bo predlagala Janše. Nekateri pravniki nas prepričujejo, da bi imela za to utemeljene razloge. Zato se sprašujem: se je raje na tak način vsemu izognila in bo Janša izvoljen brez njenega blagoslova? Se morda (zaradi svoje naslednje kandidature?) ne želi preveč zameriti desnici, kot berem nekatere domneve?

Ali jo bo doletela še ustavna obtožba? Ustavni pravnik Rajko Pirnat namreč svari, da je s svojim »umikom« kršila ustavo. Sama verjamem, da se je dobro pozanimala, kakšne so lahko posledice takšne odločitve.

Ko je pred leti isto storil Borut Pahor, ni bilo nobenih. 

Spoštovane sodnice in sodniki Ustavnega sodišča RS, gotovo spremljate katastrofalne posledice politikantske izvolitve g. Zorana Stevanovića za predsednika Državnega zbora Republike Slovenije. Ker so izvolitev Stevanovića njegovi pristaši na Trgu republike pozdravili z ruskimi zastavami in ker je novoizvoljeni predsednik DZ RS takoj napovedal državniško potovanje v Moskvo, je očitno, da aktivno podpira grozljivo štiriletno krvoprelitje v Ukrajini, kar je znamenje etične neobčutljivosti ter brutalno kršenje demokratičnega ustroja naše države in principov mednarodnega prava.

Slovenija je polnopravna članica Evropske unije in je v skladu z odločitvami Evropskega parlamenta in Evropske komisije obsodila agresijo Rusije na Ukrajino. Nezaslišano je, da si predsednik Državnega zbora Republike Slovenije v slavnostnem trenutku izvolitve dovoli bahavo prorusko propagando. Na mestu predsednika slovenskega parlamenta ne potrebujemo fanatičnega ruskega hlapca. Le komu je prisegel – slovenski in evropski ali ruski zastavi?! Njegove javne izjave in dosedanji način vodenja Državnega zbora pa kažejo, da je aroganca v resnici le – ignoranca.

Izvolitev predsednika Državnega zbora je potekala s paglavskim označevanjem glasovnic in kršenjem tajnosti glasovanja. Gre za klavrn strankarski državni udar, ki ga je treba razveljaviti in zahtevati ponovno glasovanje v skladu z demokratično tradicijo slovenskega parlamenta.

Ustavno sodišče pa bi se moralo ukvarjati tudi z mučnim vprašanjem, ali je legitimno, da predsednik SDS Janez Janša, ki je na podlagi dokumentov osumljen, da mu je tuja tajna služba pomagala pri umazani predvolilni kampanji, postane mandatar za sestavo nove vlade.

Letošnje parlamentarne volitve so torej globoko kompromitirane s kršenjem ustavnega prava in elementarne spodobnosti. Predlagam Ustavnemu sodišču, da se v tej zvezi javno oglasi kot najvišja pravna in etična instanca v državi.

Spoštovane sodnice in sodniki Ustavnega sodišča RS, vnaprej hvala za odgovor in ukrepanje.

Spoštovani.

Zame je Robert Golob najboljši premier, kar smo jih do sedaj imeli. Kljub temu, da so mu takoj na začetku mandata že metali polena pod noge, mu je uspelo veliko. Na začetku svojega mandata je napovedal, da potrebuje dva mandata, da bi uresničil vse, kar si je zadal. Smo na to pozabili?

Gospod profesor dr. Bogomir Kovač mu očita, da je preveč zapravljal. Ima kakšen predlog, kaj bi bilo treba narediti? Dosedanja vlada je poskrbela za to, da bi izboljšala stanje najranljivejšim, poskušala izboljšati plače ali dohodke zaposlenim, zastavila izgradnjo stanovanj, ki jih zlasti mladi še kako potrebujejo, začela je urejati zadeve v zdravstvu. Za vse niti ne vem. Nič ne gre čez noč, vsak ukrep zahteva čas, da da vidne rezultate. Je to zapravljanje, je zaradi tega država zašla v stečaj? Ali res ne znamo Slovenci nič pohvaliti? Bomo nagradili tiste, ki rovarijo in razdvajajo narod? Ali se ne zavedamo, da smo štiri leta živeli v miru, brez vodnih topov in drugih represalij?

Predsednica države je napovedala, da bo dobil mandat za sestavo vlade tisti, ki bo zbral 46 glasov. Kaj to pomeni? To pomeni, da je vladi že vnaprej v parlamentu zagotovljeno soglasje za vse ukrepe, ki jih bo predlagala. To pomeni tudi, da bodo poslanci glasovali za ukrepe po nalogu svojega šefa, ne glede, če se s tem strinjajo ali ne. Je to demokracija? Za to rabimo 90 poslancev? V tem primeru bi jih bilo dovolj 9.

Volivci smo na volitvah dali največ glasov stranki Gibanje Svoboda. Če bi glasovali za osebo, bi zmagala tista, ki bi dobila največ glasov. Za stranke pa to ne velja? Te povolilne igrice ne upoštevajo volje volivcev. Kdo se boji še enega mandata te koalicije? Desne stranke nakazujejo, da bodo vse ukrepe dosedanje vlade ukinile. Ali se zavedamo, kaj to pomeni?

Morda bi poleg vseh strank, ki jih je vedno več, ustanovili še Stranko razočaranih Slovencev, verjetno bi imela največ pripadnikov. Še boljše bi bilo, če bi ukinili vse.

Lep pozdrav! 

V članku “Black Cube in Petrol/ Vohunstvo ali sabotaža?”, avtorja Draga Kosa, so predstavljene številne neresnice in zavajajoče trditve, ki ustvarjajo vtis, da naj bi družba Petrol zavestno omejevala dobavo goriva, celo z namenom vplivanja na volilno udeležbo ali ustavno ureditev države. Takšne navedbe so povsem neresnične, neutemeljene in brez kakršne koli dejanske ali strokovne podlage, škodujejo ugledu ene največjih gospodarskih družb v Republiki Sloveniji ter so nedopusten pritisk na poslovodstvo in vse zaposlene v družbi.

Uprava družbe je dogajanje v kriznih dneh jasno in podrobno pojasnila na novinarski konferenci, v sporočilih za medije, dnevnih odgovorih medijem, kot tudi v oddaji Tarča na Televiziji Slovenija. Zato zapis vidimo kot zlonamerni poskus škodovati ugledu in dobremu imenu družbe Petrol.

Posebej k temu navaja dejstvo, da se tema oskrbe z gorivi odpira v času, ko je oskrba na vseh prodajnih mestih že več kot 10 dni stabilizirana in poteka nemoteno, brez kakršnih koli motenj ali povečanega povpraševanja. To odpira legitimno vprašanje, ali je namen takšnih objav res informiranje javnosti ali pa ustvarjanje vtisa problema, ki v danem trenutku objektivno ne obstaja več.

Petrol je ves čas zaostrenih razmer na trgu razpolagal z zadostnimi količinami zalog nafte in naftnih derivatov v svojih skladiščih, kar smo ves čas tudi poudarjali. Ves čas smo s konstruktivnimi predlogi in rešitvami sodelovali tudi s pristojnimi ministrstvi, blagovnimi rezervami in ostalimi večjimi naftnimi trgovci na območju Republike Slovenije, predvsem zaradi nemotene oskrbe prebivalstva in institucij z gorivi. Sočasno delovanje izrednih tržnih razmer in neustreznih regulatornih omejitev, na katere smo opozarjali, pa je v zelo kratkem času pomembno vplivalo na stabilnost oskrbe prodajnih mest. Dejstvo je, da je v marcu 2026 zaradi razmer v Perzijskem zalivu in cenovnih nesorazmerij s sosednjimi državami prišlo do izrazito povečane prodaje in posledično bencinskega turizma, nato pa sta 18. marca 2026 dva ministra slovenske vlade kar šest dni vnaprej napovedala znatni dvig cen goriv ter s tem neposredno sprožila izrazit in sunkovit porast nakupov. To je bila napaka.

Zaradi nemotene oskrbe z gorivi smo posodili gorivo družbi MOL in povečali dobavo goriv družbi Shell, še preden je država ponudila možnost koriščenja blagovnih rezerv. Če družba Petrol tega ne bi storila, bi nekateri naftni trgovci ostali brez goriva na prodajnih mestih zaradi večkratno povečanega povpraševanja. Ministra vlade RS sta na novinarski konferenci 18. marca 2026 pohvalila Petrol za vsa prizadevanja družbe za nemoteno oskrbo z naftnimi derivati.

Napoved sproščanja blagovnih rezerv, angažiranje Slovenske vojske in podobni ukrepi vlade niso pomembno vplivali na izboljšanje celotne situacije, razmere so se umirile, ko je država spremenila model regulacije, pri čemer pa ta model še vedno ni ustrezen. 

Dejstvo pa je, da vlada RS že več let zavestno ignorira in ne spoštuje svojih zakonov niti predlogov svojih ministrov in svojih organov (denimo Svet za cene). Še več, z ohranjanjem neustreznih regulatornih omejitev že ves čas škoduje vsem naftnim trgovcem, pri čemer je tudi sama lastnica 32 % družbe Petrol d.d., zato je takšno početje nerazumljivo. Prav tako družbi Petrol d.d. ni povrnila škode zaradi zamrznitve cen v času epidemije Covida-19 in jo mora družba terjati po sodni poti, pri čemer je od vložitve tožbe minilo že tri leta, pa ni bil razpisan niti narok.

Z vso odgovornostjo v Petrolu še posebej zavračamo vsako povezovanje z očitki o kaznivih dejanjih, vključno z zlorabo položaja ali celo sabotažo, pri čemer nihče ne ponudi nikakršnega dokaza, nobene pravne niti dejanske podlage. Napade na družbo Petrol in njene zaposlene vidimo kot nedopusten politično motiviran pritisk.

Družba Petrol deluje kot odgovoren in zanesljiv upravljavec ključne energetske infrastrukture in je v obravnavanem obdobju ravnala strokovno, odgovorno in v interesu stabilne oskrbe trga. Temu dejstvu so soglasno, brez izjeme, pritrdili tudi vsi člani nadzornega sveta.

Ponovno pa poudarjamo, da se zaradi trajanja krize v Perzijskem zalivu razmere na mednarodnih trgih naftnih derivatov in zemeljskega plina še vedno niso umirile, zato bo v prihodnje zagotavljanje oskrbe z energenti strateškega pomena. Zaradi spremenjenih dobavnih pogojev bo za zanesljivo in nemoteno oskrbo z naftnimi derivati potreben konstruktiven dialog z vsemi deležniki ter prilagojen model določanja maloprodajnih cen, ki bo upošteval tržne razmere in bo primerljiv s sosednjimi državami.

Medij Mladino in avtorja članka Draga Kosa pozivamo, da se družbi Petrol in njenim zaposlenim javno opraviči in prekliče neresnične navedbe v omenjenem članku. 

Prva seja kolegija državnega zbora pod vodstvom Zorana Stevanovića bi morala biti priložnost za umirjen začetek novega parlamentarnega sklica. Namesto tega je postala simbol slabe presoje, ignoriranja političnega bontona in signal, kako se razume razmerje do institucij.

Že sam termin pove veliko. Sklic kolegija v času, ko so vodje poslanskih skupin hkrati vabljeni na posvete k Nataši Pirc Musar, ni zgolj organizacijska nerodnost. Je politično sporočilo, da koordinacija ni pomembna, da simbolni trenutki niso vredni spoštovanja in da lahko ena institucija mirno povozi drugo. V državi, kjer bi morale institucije delovati usklajeno, je to slab začetek.

Drugi zdrs je vsebinski. Razdelitev vodilnih mest v začasnih delovnih telesih mimo ustaljene prakse – torej brez jasnega upoštevanja volilnega rezultata – ni tehnična podrobnost, ampak poseg v temeljno logiko parlamentarne demokracije. Odbori niso zgolj formalnost; so prostor, kjer se dejansko oblikuje zakonodaja. Kdor jih obvladuje, obvladuje tok političnega odločanja.

Zato ni presenetljivo, da so Robert Golob in stranke leve sredine reagirale z obstrukcijo. To ni bila zgolj taktična poteza, temveč signal, da se postavljajo meje. Če se pravila začnejo ignorirati že na prvi seji, kaj sledi šele kasneje?

A odgovoren je tisti, ki vodi. Predsednik državnega zbora naj bi bil varuh ravnotežja, moderator političnega prostora. Njegova naloga ni, da poglablja razpoke, temveč da jih blaži. To je tudi napovedal. V tem primeru pa je ravno nasprotno. Kot da je bila hitrost pomembnejša od legitimnosti, razdelitev moči pa pomembnejša od občutka pravičnosti.

Zagovorniki bodo rekli, da gre za začasne odbore in da se bo vse še “uravnotežilo”. Morda. A prvi vtis v politiki šteje. In ta prvi vtis je, da se pravila postavljajo sproti – glede na trenutno razmerje moči, ne pa glede na ustaljene standarde.

Če se parlament začne s takšnim pristopom, potem problem ni le v posamezni seji, ampak v smeri. Demokracija namreč ne razpade naenkrat. Načenja se postopoma – z majhnimi odkloni, z relativizacijo pravil, z ignoriranjem bontona.

In prav zato ta seja ni bila zgolj proceduralni uvod. Bila je opozorilo. 

Stvar je taka, da so vse politične stranke v svojih programih predvidele znižanje davkov, ne da bi širše predstavile svojo zamisel. Takšno enotnost glede določenega vprašanja ameriški ekonomist J.K. Galbraith imenuje konvencionalna modrost, katere poglavitna značilnost je prilagojenost pogledom in sprejemljivosti zainteresirane večine. Vendar je avtor tega poimenovanja tudi opozoril, da ideje konvencionalne modrosti pri realizaciji naletijo pogosto tudi na takšne ovire, da jih je nemogoče realizirati.

Najbolj zagreti za znižanje davkov, to je NSi, Demokrati in Resnica so takoj po potrditvi poslanskih mandatov v vložišče oddali svoj interventni zakon za Razvoj Slovenije, ki predvideva celo vrsto znižanj davkov. Po oceni sedanjega ministra za finance naj bi to zniževanje davkov zmanjšalo prilive v državni proračun v višini 1 milijarde €. Predlagatelji pa niso predstavili, kaj bodo napravili s tem primanjkljajem. Možnosti so tri: povečati davke na drugih področjih, toda kje, da ne bi razočarali svojih volivcev? Druga možnost je dodatno zadolževanje države, kar ni dobro za razvoj Slovenije, če gre zadolževanje za financiranje porabe, ne pa za nove naložbe. Omejitve za zadolževanje pa postavljajo naša Ustava in pravila EEU. Tretja možnost je zmanjševanje izdatkov proračuna. Ker bi v primeru zmanjševanja izdatkov za zdravstvo, šolstvo itd. naletelo na buren odziv javnosti, to verjetno ne pride v poštev. Tako pride v poštev zmanjšanje sredstev za naložbe v ceste, železnice, proti poplavno varnost, za stanovanjsko izgradnjo in podobno. Vprašanje je tudi, kje bo država vzela denar za razne subvencije v gospodarstvo, za raziskovanje in razvoj itd. Ali je to tista razvojna politika, o kateri stalno govori Vrtovec, predsednik NSi, saj, denimo, znižanje državnih investicij pomeni znižanje gospodarske rasti, kar pomeni slabšo zaposlenost gospodarstva. Ali je to tisto, kar gospodarstvo pričakuje od desnih političnih strank? Vrtovec se je kot opozicijski poslanec zadnja štiri leta ukvarjal z javnimi financami in je zopet enkrat dokazal, da se ob tem ni prav ničesar naučil glede uravnoteženega gospodarjenja z javnimi financami. Vrtovec je tudi spregledal, da bodo v primeru znižanja državnih naložb manjše možnosti za zlorabo javnih financ v korist obvodnega financiranja njegove stranke.

Ena od obljub predlagateljev tega zakona je povečanje neto plač zaradi znižanja davkov na plače. Od znižanja davkov na plače in dohodnino bodo imeli občutno korist le tisti z nadpovprečnimi plačami. To je podobno kot pri vsakokratni valorizaciji pokojnin. Denimo, pri 5% valorizaciji dobi tisti s 400€ pokojnine povečanje za 20€, tisti z 2000€ pa dobi povečanje za 100€. Torej občutno povečanje plač je le in samo v rokah podjetnikov. To je pa odvisno od politike, ki jo vodi podjetje. Če podjetje gradi svojo konkurenčnost na nizkih plačah, jih je groza vsakega povečanja plač. Tisti, ki gradijo svojo konkurenčnost na boljši organizaciji poslovanja, na inovacijah, na naložbah v nove tehnologije in digitalizaciji nimajo problemov s povečevanjem plač niti z bežanjem strokovnjakov v druga podjetja ali v tujino.

Ob razpravah o plačah in odhajanju strokovnjakov v tujino se vedno znova spomnim intervjuja v češkem časopisu z Angležem, ki se je zaposlil v Pragi. Vprašali so ga, zakaj se je zaposlil na Češkem, ko pa so v Angliji vendar občutno večje plače. Odgovoril je: s češko plačo in v tukajšnjem delovnem in naravnem okolju imam večjo kakovost življenja kot sem ga imel v Angliji.

Projekt »nov obraz« v Sloveniji vedno najprej služi kot nosilec upanja. Nato kot nosilec razočaranja. In na koncu kot priročen krivec. Zato ni presenetljivo, da že nekaj časa poslušamo mantro, da bo Robert Golob »vrnil« Janeza Janšo na oblast. To je politična verzija vraževerja — elegantna razlaga za kompleksno realnost. A zakaj sploh potrebujemo krivca? Iščemo tolažbo zaradi neizpolnjenih, tudi iluzornih pričakovanj?

Vmes se je zgodilo še nekaj zelo slovenskega: postali smo strokovnjaki za vodenje države brez izkušenj vodenja česarkoli primerljivega. Ko je Robert Golob prišel na oblast, ni šlo zgolj za politično zmago. Po letih covida in posledicah uničujoče Janševe vlade je predstavljal normalnost, umiritev, racionalnost.

Vseeno so ga nekateri kmalu nehali podpirati, pa ne zato, ker bi bil izjemno slab. Slovenski volivec ne mara politike, kakršna je. Rad ima politiko, kakršna bi morala biti. In vsakič, ko se realnost ne ujema s pričakovanjem, sledi kazen. Najprej politična. Nato retorična: »Vsi so isti.« Radi postanemo moralno superiorni. Pogosto se pojavlja zahteva po načelnosti. Po politiki brez kompromisov, brez madežev, brez dvoumnosti. A obstaja pomembna razlika: biti načelen brez odgovornosti je enostavno. Tisti, ki ne nosimo posledic odločitev, si lahko privoščimo absolutno načelnost. Politika pa je prostor, kjer moraš izbirati med slabimi možnostmi in živeti z njihovimi posledicami.

Zato pogosto prihaja do paradoksa: bolj kot je nekdo oddaljen od odločanja, bolj kategorične so njegove zahteve.

Če ponovim znani vzorec: idealizacija, razočaranje, poosebljanje krivde. V tem ciklu nobena vlada ne more dolgoročno obstati brez izgube podpore. Ne zato, ker bi bile vse enako slabe, ampak ker so pričakovanja sistematično previsoka.

Golobova vlada je dosegla kar nekaj pozitivnih premikov, zlasti na področju energetike in socialnih vprašanj. Po drugi strani smo bili priča komunikacijski nedoslednosti in imeli občutek, da strategija pogosto sledi dogodkom, ne obratno. Ampak to še ne razloži političnega preobrata.

Razlaga, da je razočaranje samo po sebi dovolj, da se vrne Janez Janša, je naivna.

Janša se ne bo (če se sploh bo) vrnil zgolj zaradi napak zadnje vlade. Vrnil se bo tudi zaradi zveste, podložne, stabilne in disciplinirane volilne baze; ker zna mobilizirati njeno nezadovoljstvo, medtem ko se na drugi strani podpora hitro topi ob prvih znakih nepopolnosti. Ker igra »umazano igro«, kjer je cilj zmaga za vsako ceno. Stalna polarizacija, ustvarjanje konflikta, diskreditiranje nasprotnikov in agresivna komunikacija so samo osnovna strategija, pomešana z manipuliranjem in očitnimi lažmi. Potem pridejo na vrsto različne afere, kot je zdaj največja, Black Cube, ki očitno ne moti njegovih potencialnih sodelavcev. In v medijih je nenadoma kar čudežno potihnila, izdajstvo se raje zakrije s predstavo boja proti korupciji.

Tudi novinarji pogosto ne odigrajo dobro svoje vloge, tako se zavržne metode postopoma normalizirajo. Naša največja iluzija pa je, da smo volilci samo opazovalci. Nismo. Mi smo tisti, ki ustvarimo val pričakovanj. In mi smo tisti, ki nato razglasimo razočaranje kot dokaz nesposobnosti naših izbrancev.

Če že iščemo krivca, bi bilo pošteno pogledati širše. Ne le v vlado in Roberta Goloba.

Ne le v opozicijo. Ampak tudi v način, kako sami razumemo politiko. 

Spoštovani kolumnist dr. Bernard Nežmah, znova me niste presenetili s svojim pamfletom. Odhajajoč predsednik vlade Republike Slovenije dr. Robert Golob je ponudil vlado narodne enotnosti, ki pa so jo kot prvi zavrnili v strankah NSi/Fokus/ SLS, za njimi pa še Resni.ca in Demokrati. O SDS, ki ni dobil ponudbe, je res škoda besed. Ko smo ravno pri SDS: ta se je pritožil glede predčasnih volitev in ker po njegovem mnenju nekateri niso dobili (dovolj hitro) glasovnic v Argentino. Morda je to celo res. Vendar pa je Janez Janša tisti politik, ki je imel kot vodja vladajoče koalicije že vsaj trikrat priložnost, da bi morebitne napake zakonodaje uredil. Pa je to storil, ko bi lahko? Bo izkoristil priložnost vsaj zdaj, ko bo vlado vodil četrtič? Hudomušno bom sicer k vsemu skupaj dodal, da bi Janez Janša – če pogledamo njegove reakcije na rezultate v preteklosti – volitve rad razveljavil le takrat, kadar SDS ni zmagala. Ta njegova reakcija na poraz je postala slovenska stalnica. 

Zapis Počitniški lov na ljudi, objavljen v Mladini 3. aprila, je spomnil na različne oblike eksekucijskega turizma med drugo svetovno vojno. O tem je pisal tudi avstrijski profesor psihologije in pedagogike prof. dr. Peter Gstettner. Pod njegovim vodstvom je leta 1995 začel delovati odbor Mauthausen/Koroška.

Leta 1995 je izšla monografija gestapovskega zapora v Begunjah Staneta Šinkovca z naslovom Begunje 1941 – 1945. Staneta Šinkovca (1923 -2009 ) iz Kranja so februarja 1942 zaprli v Begunjah, junija 1942 pa odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je preživel tudi medicinske poskuse. Mohorjeva družba Celovec je leta 2015 njegovo delo izdala v nemškem prevodu.

Ob predstavitvi prevedene knjige, ki je bila v Begunjah, je Peter Gstettner v spremni besedi predstavil tudi zgodbo, ki so mu jo povedale študentke, te pa so jo slišale od svojih tet ali mater. Tudi na Koroškem je bilo znano, da v Begunjah streljajo talce. Znano je postalo ne samo z zloglasnimi lepaki, ki so žrtve dvojezično najavljali, temveč tudi z očividci, ki so lahko prisostvovali eksekucijam. Organizirani so bili tudi izleti v Begunje za ogled streljanja talcev. Avtobusi so večinoma peljali iz Beljaka. Na poti domov so prepevali koroške narodne pesmi. Med gledalci usmrtitev v Sloveniji so bili tudi otroci in mladina. 

Še vedno upam, da ne bo prišlo do četrte Janševe vlade, dokler se sodelovanje z izraelskimi zasebnimi obveščevalci Black Cube do konca ne razčisti. In seveda ugotovi, da Janša z njimi ni imel nič.

V nasprotnem primeru ni več prostora za olepševanje. Če bo četrtič postal mandatar, to ne bo zgolj politični razplet, bo trenutek, ko se bo razkrila celotna struktura sokrivde. Ne le odločitev posameznikov, ampak odpoved sistema, ki bi moral postavljati meje.

Anže Logar, Jernej Vrtovec in Zoran Stevanović stojijo pred zelo enostavno odločitvijo. Ali jim državljani in država kaj pomenijo ali ne. Njihova pogajanja do zdaj niso bila iskanje rešitev, ampak uprizarjanje alibija. Najprej navidezni pogovori z Robertom Golobom, nato bodo rekli: »ni šlo drugače« in šli z Janšo. Stara politična tehnika.

Nihče od teh akterjev ne vstopa v neznano. Vedo, kako deluje oblast pod Janšo. Vedo, da so kadri zamenljivi, da je edina prava valuta lojalnost. Vedo, da minister ni nujno tisti, ki odloča. In vedo, da so takšne vlade že obstajale. A tokrat obstaja še dodatna senca.

Očitek o sodelovanju z zunanjimi interesi, o stikih s strukturami, kot je Black Cube, ni epizoda, ki bi jo bilo mogoče odmisliti kot še eno afero v nizu. Pomeni nekaj bistveno hujšega. To, da je del politike pripravljen podpirati tuje paraobveščevalce za obračun z domačo oblastjo. V vsaki normalni državi bi bila tu meja. Če jo prestopiš, te ni več.

A v Sloveniji se očitno meje brišejo postopoma. Z vedno novimi opravičili, z vedno bolj zapletenimi racionalizacijami, dokler nesprejemljivo postane le še ena tema za razpravo.

Zato beseda »izdajalci« ni pretirana. A ne opisuje le tistih, ki bodo/bi sedli v Janševo vlado.

Opisuje vse, ki jo bodo omogočili, še preden se razčistijo najtežji očitki.

Če bo Nataša Pirc Musar podelila mandat brez jasnega političnega in institucionalnega razčiščenja. Če institucije ne bodo opravile svojega dela: če bodo molčale, zavlačevale ali relativizirale.

In da, del odgovornosti bodo nosili tudi volivci. Ne kot moralna obsodba, ampak kot politično dejstvo. Ker volijo politike, ki brišejo meje dopustnega.

In vendar kljub vsemu ostaja možnost, da se tak razplet ne zgodi.

Da nekdo v tej verigi odkloni svojo vlogo. Da nekdo reče: Ne. Da institucije opravijo svoje delo. Da politika za trenutek postane več kot gola aritmetika oblasti. 

Spet en pamflet dr. Bernarda Nežmaha, ki ne pove popolnoma nič, kar nismo prebrali v drugih medijih. V bistvu so ’’analize’’ spuščene na eno samo nerganje. Zelo me spominja na Vilija Kovačiča ali pa Molièrovega namišljenega bolnika Argana in obenem tudi na zdravnika Diafoirusa.

Kovačič je ’’videl’’ težave tam, kjer jih ni bilo in zato je projekt drugi tir zamudil najmanj dve leti. Povzročena je bila ogromna gospodarska škoda. Dr. Nežmah pa nastopa v vlogi zdravnika Diafoirusa iz Molièrove komedije, ki si izmišlja bolezni tam, kjer jih ni, ali pa običajne izzive rasti države prikazuje kot terminalno fazo raka samo zato, da bi upravičil prodajo svojega »čudežnega zdravila« – to je vrnitve desnice na oblast. Po drugi strani se dr. Nežmah obnaša kot Argan, ki obsedeno išče in navaja (svoje) malenkostne simptome bolezni. Vsaka reforma, ki jo vlada zastavi – naj gre za čiščenje javnih zavodov političnega vpliva, davčne spremembe za večjo socialno pravičnost ali korake k bolj dostopnemu javnemu zdravstvu –, je v njegovem pamfletu interpretirana kot »napad na demokracijo« ali »totalitarni zdrs«. To je klasična taktika ustvarjanja namišljenega bolnika: državljane poskuša prepričati, da je družba hudo bolna, da so institucije pred razpadom in da nas lahko reši le močna roka tistih, ki so nas v preteklosti že neuspešno »zdravili«.

Dr. Nežmah redno poseže po emocionalni manipulaciji. Tako je tudi storil z dogodki pred ljubljanskimi vrtci in v Šiški. Njegovo zgražanje nad „policijskimi lisicami“ in „vklenjevanjem kolesarja“ bi bilo morda celo verodostojno, če ne bi prihajalo izpod peresa nekoga, ki je bil v času Janševe vlade ob podobnih (in precej hujših) prizorih nenavadno tiho. Pozablja na čas med letoma 2020 in 2022, ko so po ljubljanskih ulicah mrgolele posebne policijske enote, ko se je nad mirne protestnike, družine in naključne mimoidoče brezglavo metal solzivec. Zavestno molči o času, ko sta Janševa ’lekarnarja’ Hojs in Mahnič v slogu Molièrovega Fleuranta osebno nadzorovala ’purgacijo’ ljudstva na ljubljanskih ulicah. Kot lekarnar Fleurant v komediji z užitkom pripravlja klistirje, sta omenjena ’lekarnarja’ iz operativnega centra policije dajala direktna navodila za uporabo vodnega topa in solzivca. Takrat njuna ’terapija’ nad mirnimi protestniki za dr. Nežmaha ni bila nasilje, takrat, ko so se kolesarji ’’vklenjevali’’ zgolj zato, ker so na trgu brali ustavo, ni bilo nasilje, temveč nujno čiščenje države. Ko so preganjali človeka, ki je jedel burek na stopnicah, takrat to za dr. Nežmaha očitno ni bil napad na demokracijo, temveč vzpostavljanje reda.

Danes pa je vsak zakonit postopek redarstva ali policije, ki se zgodi pod županom Jankovićem, razglašen za „nasilje garde“. Bizarno je, da dr. Nežmah poskuša kršenje cestnoprometnih predpisov (parkiranje pred vrtci, kjer je to prepovedano zaradi varnosti samih otrok!) spremeniti v politični pregon. Dr. Nežmah tukaj spet nastopa kot zdravnik Diafoirus, ki vsako prasko (v tem primeru upravičeno globo) razglasi za smrtno rano svobode. Njegov namen ni zaščita staršev pred vrtci, temveč hujskanje proti „Jankovićevemu režimu“ in posledično proti Golobovi vladi.

Mnogi državljani kot podporniki koalicije, ki strmi k moderni, odprti in socialni Sloveniji, moramo takšne pamflete prepoznati kot to, kar so: literarne fikcije, namenjene vzdrževanju napetosti. Nežmah ne ponuja rešitev, ponuja le površinske diagnoze, ki služijo političnim interesom SDS in NSi.

Ali kot pravi FRAN: Pamflet je sramotilni ali napadalni spis, katerega glavni namen je kritika, zasmehovanje ali javno obtoževanje določene osebe, skupine, dogodka ali ideologije, čigar namen ni objektivna informacija, temveč je izrazito subjektiven in polemičen. Avtor želi bralca prepričati o svojem prav oziroma diskreditirati nasprotnika. V sodobnem jeziku se izraz „pamflet“ pogosto uporablja v slabšalnem pomenu za besedila, ki jim manjka objektivnosti ali globine in so namenjena zgolj političnemu obračunavanju. 

Obstaja poseben trenutek v politični razpravi, ko se stvari obrnejo na glavo. Ko se začne prodajati nekaj, kar je v resnici kapitulacija.

Ko se danes govori, da bi morali z Janezom Janšo »pač sodelovati«, da je izključevanje Slovenske demokratske stranke nedemokratično, da je to celo žalitev za njihove volivce, ne govorimo o običajni politični stranki. Govorimo o političnem projektu, ki je desetletje sistematično razgrajeval zaupanje v institucije, v medije kot korektiv oblasti, osnovne standarde politične kulture, njeni vodilni pa prijateljujejo z Netanjahu-jem, odgovornim za genocid v Gazi, za vojno v Iranu … In zdaj naj bi bil problem tisti, ki temu reče »ne«.

Teza, da je zavračanje SDS-a »nespoštljivo do njihovih volivcev«, zveni na prvi pogled vključujoče. V resnici pa je nevarno zavajanje. Volivci volijo tudi zato, da se določene politike in načini delovanja ne izvajajo. Če nekdo glasuje proti politiki Janeza Janše, potem »velika koalicija« ni spoštovanje volje volivcev, ampak njena izdaja. To ni most. To je obvoz okoli demokratičnega sporočila.

Ena najbolj problematičnih tez je, da sta »obe strani enako krivi«: eni izključujejo, drugi izključujejo. Torej smo vsi isti. Ne, nismo. Obstaja razlika med političnim nesoglasjem in sistematičnim spodkopavanjem pravil igre. Ko se to dvoje izenači, dobimo lažno ravnotežje, kjer ekstrem postane samo še ena od opcij. To ni umirjanje politike. To je njeno razkrajanje.

Ideja, da bi morala Robert Golob in Janez Janša sedeti za isto mizo v interesu države, je vsaj zame zgrešena. Takšna koalicija bi pomenila izbris politične odgovornosti, legitimizacijo spornih praks in predvsem signal, da je vse, kar se je dogajalo, nepomembno. To ni stabilnost. To je politična amnezija.

Problem ni zavračanje. Resnični problem ni, da nekdo zavrača sodelovanje s SDS. Problem je, da se vedno znova pojavlja pritisk, naj se to zavračanje opusti, ne da bi se karkoli spremenilo na drugi strani. To ni dialog. To je enostranska prilagoditev. Zakaj bi moral nekdo, ki opozarja na problematične prakse, popustiti? Zakaj se standardi vedno znižujejo v imenu »realnosti«?

Beseda »racionalno« v teh razpravah pogosto pomeni: naredimo to, kar je trenutno politično najlažje. A politika brez vrednot ni racionalna. Je oportunistična.

In če »racionalnost« pomeni, da se spregleda način vladanja, odnos do institucij, politična retorika, potem to ni zrelost. To je odpoved.

In kdo koga v resnici izključuje? Tisti, ki reče, da s takim načinom politike ne bom sodeloval? Ali tisti, ki vztraja pri tem načinu in pričakuje, da se mu bodo drugi prilagodili?

Zavračanje je v resnici lahko zadnja obrambna linija pred normalizacijo nečesa, kar nikoli ne bi smelo postati normalno.

ne morem več gledati agende Levice…«, po letošnjih parlamentarnih volitvah poslušam in berem lajnanje vodij strank Demokrati in Resnica. Kaj tako slabega je stranka Levica v zadnjih štirih letih naredila Slovencem, da se obe stranki tako demonstrativno ograjujeta od nje?

Če je socialna država brez korupcije usmeritev stranke Levica, očitno za stranki Demokrati in Resnica to ni. Demoniziranje stranke Levica kot potencialne dedinje komunistično stalinistične patologije, je prozorno. 

Ob predstavitvi projekta sežigalnice v Ljubljani 6. julija 2022 je mesto Ljubljana sprejelo Strategijo „Nič odpadkov“ (Zero Waste) do leta 2035, s katero je Ljubljana kot prva evropska prestolnica stopila na pot družbe brez odpadkov. Z odločitvijo o prehodu v družbo brez odpadkov je Ljubljana opustila načrte o sežigalnici, kajti strategija Zero Waste se zavzema za vzpostavitev krožnega gospodarstva in ne vključuje odlaganja ali termične obdelave odpadkov v nobeni obliki. V nasprotju s klasično strategijo upravljanja z odpadki strategija Zero Waste temelji na t. i. sistemu 3P, to je na preprečevanju odpadkov, njihovi ponovni uporabi in predelavi.

V okviru zelenega prehoda se mora slovensko gospodarstvo, odvisno od fosilnih goriv, preobraziti v nizkoogljično krožno gospodarstvo, v katerem so odpadki razumljeni kot dragocen vir surovin. Spremembe oblikovanja, nadomeščanje izdelkov s storitvami, opuščanje nevarnih snovi, mreže popravil in podaljševanje življenjske dobe ohranjajo izdelke v uporabi dlje. Ločeno zbiranje, razstavljanje in recikliranje odpadkov pa omogoča sklenjeno kroženje materialov, kar prinaša številne koristi, zlasti manjše tveganje za gospodarstvo pri dobavnih verigah, manj odlagališč, manjšo porabo energije in nižje emisije toplogrednih plinov. Očitno katastrofalna odločitev za izgradnjo TEŠ6 v času, ko so se razvita gospodarstva začela odločati za opuščanje energije iz fosilnih goriv, naših odločevalcev niti tokrat ni spametovala. Medtem ko Evropska unija zaradi njihove nezdružljivosti s podnebnimi cilji praktično ukinja financiranje sežigalnic odpadkov, smo pri nas soočeni s ponovno oživitvijo projekta izgradnje sežigalnice v Ljubljani, ene izmed predvidoma štirih podobnih objektov v državi. Ljubljana se je pod županovanjem Zorana Jankovića tako, poleg Celja, Kočevja in Maribora, znašla med tistimi občinami, ki so po besedah Andreja Vizjaka, prejšnjega ministra za okolje in prostor, izkazale interes za t. i. državno javno službo sežiganja gorljivih komunalnih odpadkov na območju Slovenije (https://www. rtvslo.si/gospodarstvo/vizjak-seziganje-odpadkov-za-toploto-in-elektricno-energijo-je dobra-praksa/611827).

Minister Andrej Vizjak si je dve leti brezkompromisno prizadeval za odpravo okoljskih standardov v korist okolju škodljivih investicij. Uredba o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov, ki jo je vlada sprejela pred slabima dvema mesecema, predstavlja zadnjega v nizu poskusov rušenja standardov na področju varstva okolja, javnega zdravja in delavskih pravic. Mnogi Ljubljančani in Ljubljančanke se upravičeno sprašujemo, kako smo po osmih letih od vizije Ljubljane kot prve Zero Waste prestolnice nazadovali tako, da smo ponovno postali talci in talke politične kaste, ki jo vodijo izključno kapitalski interesi peščice. Zato županova napoved projekta izgradnje sežigalnice prinaša kruto streznitev, da – kljub volilnemu porazu SDS na parlamentarnih volitvah in zamenjavi vlade – avtoritarni, neliberalni model vladanja v Sloveniji še ni poražen.

Dolgoletni ljubljanski župan Zoran Janković je z avtoritarnim in samovoljnim vodenjem mesta prispel do točke, ko z bleščečimi fasadami, lepimi tlaki, turistizacijo rečnih nabrežij, luksuznimi trgovinami in nadstandardnimi stanovanjskimi kompleksi ter hotelskimi stolpnicami ne more več prikriti neprijetne resnice, da skupaj s svojo ekipo nimajo vizije mesta, primerne za 21. stoletje. Gre za vizijo modre, solidarne in skrbne skupnosti, v kateri vsi prebivalci in prebivalke živijo dobro, ne da bi ogrožali okolje v dobi planetarne ekološke krize. Danes in tukaj, v imenu Vesne – Zelene stranke, Levice, Liste za kolesarje in pešce, iniciative Ljubljana – odprto mesto in Piratske stranke, sporočamo: »Dovolj je!« Zahtevamo mesto, v katerem ljudje in okolje ne bodo prepuščeni trgu! Zahtevamo mesto, čigar župan in mestne oblasti ne bodo sklepale kupčij za infrastrukturne projekte, za katerimi ostajajo le nasedle naložbe in gentrificirano mestno jedro! In, navsezadnje, zahtevamo, da mestne oblasti začnejo upravljati z javnimi dobrinami in s skupnim dobrim na demokratičen, transparenten, vključujoč in odgovoren način! Ljubljančanom in Ljubljančankam na koncu zagotavljamo, da bomo v boju za čisto in zdravo okolje uporabili vsa razpoložljiva sredstva, da preprečimo sežigalnico odpadkov kot zadnji v nizu megalomanskih projektov župana. Si mar Zoran Janković domišlja, da bo tudi tokrat povozil okoljske, javnozdravstvene, energetske in podnebne pomisleke in argumente proti sežigalnicam v Sloveniji?

 — Stranke Vesna – Zelena stranka, Levica, Lista kolesarjev in pešcev, Piratska stranka, LOM – Ljubljana odprto mesto

Čakam. Na preprosto, človeško “hvala”. Čakam, da Robert Golob jasno in brez zadržkov prizna, da njegova zmaga ni bila samo njegova.

Ker ni bila.

Bila je tudi zmaga tistih, ki so verjeli, da je treba v nekem trenutku stopiti korak nazaj. Bila je zmaga volivcev Levice, ki so – tudi taktično – prispevali glasove Gibanju Svoboda, da bi lahko premagala SDS. In bila je zmaga civilne družbe, ki je dolgo časa tlakovala teren, preden so se odprla volišča.

Zato me boli, ko danes poslušam kakšnega analitika, da je ta rezultat (pet poslancev) pač “doseg” Levice. Da je dobila, kolikor je vredna. Kot da ni bilo zavestne odločitve ljudi, da del svoje podpore preusmerijo. Kot da to ni bila politična žrtev.

In ja, besede Luka Mesca, da so volivci glasovali taktično, se mi zdijo opis realnosti. Zato čakam. Na priznanje, da brez Levice rezultat ne bi bil takšen, kot je. Da brez njenih volivcev in brez pritiska od spodaj tudi zmage ne bi bilo.

In ob tem tudi upam, da Golob ne bo naredil koraka, ki bi to zaupanje dokončno izničil. Da bi sestavil koalicijo brez Levice, denimo z NSi in Demokrati. To bi bila izdaja. Izdaja tistih volivcev, ki so v ključnem trenutku prispevali svoje glasove za skupni cilj.

Pričakujem politični spomin. In predvsem to, da se zaupanje, ki je bilo dano, ne vzame kot samoumevno. Zmagovalci bi to morali vedeti. 

Ob uvedbi koncesij v naši državi sem se kot ena prvih zdravnic udeležila usposabljanja za njeno pridobitev. Najprej v okviru Gea College, za tem pa še v okviru Zdravniške zbornice. Na zadnjem je bila z menoj tudi mlajša kolegica in sodelavka. Takrat sem v koncesionarskem delu videla navdušujočo svobodo možnosti, da bom lahko za paciente tako najbolje poskrbela. Izjemno velik izziv mi je že takrat pomenila misel iz Prapočela Stvarstva, da naj svoboda hodi z roko v roki z največjo odgovornostjo.

A obe s kolegico sva se kasneje odločili drugače. Ostali sva v kolektivu najinega zdravstvenega doma. Ona je kot specialistka družinske medicine ob svojem ambulantnem delu postavila na noge še odlično reševalno službo, jaz pa sem kot specialistka pediatrije ustanovila in vodila še center za preventivo in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog. V teku let sva prevzeli tudi direktorjevanje, ona celo dva mandata. Zaradi velikega priseljevanja sva se uresničevali še v dograjevanju in prenavljanju delovnih prostorov za nove programe. Ob tem zaradi ZUJF-a nismo smeli zaposlovati novih ljudi in tako smo morali zaposleni vse potrebno opraviti v nadurah. Za češnjo na torti sva s kolegico v “naš najlepši in najboljši zdravstveni dom” - kakor smo sami zase izumili opis, ki precej dobro drži še danes, ko ga vodi diplomirana medicinska sestra, magistrica zdravstvenih ved – prinašali še pokale iz svetovnih prvenstev zdravnikov v smučanju in to počeli še po upokojitvi.

Odločitve za opustitev koncesije nisem nikoli obžalovala. Nasprotno. Že kmalu sem spoznala, da pomeni koncesionarstvo lahko tudi drugačne dobrobiti od tistih, ki sem jih sanjala zase. Prvo neljubo presenečenje je prišlo že zgodaj. Iz enega od sosednjih zdravstvenih domov je prišla vest, da naj bi bila prvim pacientom ob vpisovanju v ambulante koncesionarjev sporočena želja za predhodno prenehanje kajenja in pitja. Ne bom diskutirala o možnih pozitivnih učinkih take spodbude za abstinenco. Bom pa povedala, da je tak “ljudski glas” usmeril kar nekaj starejših oseb iz tistega kraja v pediatrično ambulanto ene od mojih starejših kolegic. Menda se je več kot pol ulice njenih sosedov opredelilo kar v njeni ambulanti. Ker so se bali, da bi bili zaradi svojih bolezni zavrnjeni. Večinoma so bili starejši. “Kaj pa naj bi naredila?” mi je rekla v svoji stiski.

Drugo neljubo presenečenje me je čakalo, ko so na Polikliniki nenadoma prenehali opravljati UZ pregled novorojenčkovih kolkov. Kaj vse smo počeli, da smo mamam iskali možnosti pregledov na drugih lokacijah?! Nekoč pa me je poklicala mamica, ki je pri meni opredelila že tretjega otroka. Prva dva sta bila z napotnico za UZ pregledana na Polikliniki. Za tretjega pa so ji ob naročanju na Polikliniki rekli, da naj ga pač opravi kje drugje, če želi, pa lahko pokliče to in to številko. Res so ji tam naredili UZ. Morala pa ga je plačati, čeprav ga je opravil isti ortoped kot pred leti prvima dvema na Polikliniki. To se ji je zdelo čudno in meni tudi. Pa sem klicala tisto številko in z nekaj vztrajanja dobila ortopeda. Da imajo “zelo lepe prostore, v katerih lahko mamice tudi v miru podojijo …”, sem slišala, sama pa povedala, da je to lepo, da pa ima v Sloveniji vsak novorojenček pravico do UZ kolka na napotnico in naj mami denar vrnejo. Ni šlo zlahka, a so ga. Nato sem klicala ZZZS in sporočila sum korupcije z dvojnim zaračunavanjem - ZZZS in staršem. Ti zapleti so bili le eden od kamenčkov v mozaiku kasnejšega sodnega postopka proti nekaterim zdravnikom UKC Ljubljana.

Nekoč mi je oddaljena znanka pokazala nek svoj izvid specialista koncesionarja. Po prebranem nisem razumela, zakaj ji je predlagal še preglede pri dveh drugih specialistih. “Kakšne težave pa imate?” “Nobenih. Ampak je rekel, da bi bilo dobro, da bi me pregledala še onadva.” Po nekaj dneh nemira sem pogledala telefonski imenik. V koncesijski družbi z njenim specialistom sta delala še zdravnika tistih dveh specialnosti.

S podobnimi strastmi čakalne vrste podaljšujejo kar pacienti sami. Kadar iščejo preiskave tudi za stanja, za katera specialistične obravnave ne bi potrebovali. Tisti s (pre)velikimi osebnimi pričakovanji tako skrbijo tudi za razcvet “zavarovanj mimo vrste”.

Nenazadnje pa naj obelodanim še moj kritični pogled na župane. Ti so najbolj odgovorni za slovensko vsesplošno zlorabo koncesionarstva na primarni ravni. Iz prvotne ideje, da naj bi s tem blažili manko zdravnikov v odročnih in za zaposlitev manj zanimivih krajih, so marsikje ustvarjali politične koalicije prav s tistimi zdravniki, ki iz koncesionarstva kujejo še druge vrste profitov. Predvsem tiste osebno prestižne. Npr. zavračanje cepljenja. Na to sem kot pediatrinja še posebej občutljiva. Tako se najdejo župani, ki dopustijo izgradnjo koncesionarskih centrov celo v lasti ljudi, ki niso zdravniki. In to si privoščijo narediti v občini, ki ima že leta dolgo enega najbolje vodenih zdravstvenih domov. Kaj je to drugega kot rušenje struktur javnega zdravstva!? Ob tem pa povsem razumem tiste mlade kolegice in kolege, ki delo v zdravstvenem domu zamenjajo za delo pri koncesionarju - ker so tam prostori lepši, vzdušje bolj prijazno, delovni čas prilagodljiv in lahko tudi skrajšan.

Nedavno sem našla poročila za ZDA, da je preživetje pacientov v urgentnih službah precej slabše, kadar so te v lasti zasebnikov nezdravnikov. Strinjam se, da so nekateri zdravstveni domovi v Sloveniji slabo vodeni. Da imajo nekatera vodstva neprimeren odnos do strokovnega in osebnega razvoja zaposlenih. Da nekatere kolektive uničuje slaba organizacija dela, še bolj pa slaba komunikacija in ošabnost nadrejenih in zaposlenih. A jasno stojim za prepričanjem, da je v Sloveniji vredno iskati izboljšave javnega zdravstva.

Naše primarno zdravstvo se je razvilo v slovenskega paradnega konja še v času SFRJ. Danes pa se vzdržuje nad gladino predvsem z neizmerno predanostjo mnogih zaposlenih tistemu poslanstvu, ki ga živijo iz globin svoje ljubezni do ljudi. Nekateri zdravniki in drugi zdravstveni delavci živijo umaknjeni v tišino svojega vse težjega in vse bolj ogroženega dela. Med njimi so tudi nekateri koncesionarji. In potem so še tisti, ki zmorejo v sebi najti celo toliko strasti do življenja in dela, da svoje znanje in srčnost prenašajo v javno sfero še preko društev bolnikov, za katere delajo. To spoznanje se me je globoko dotaknilo ob dveh nedavnih dogodkih. V Novi Gorici je bilo to ob 43. slovenskem tednu boja proti raku. Tam je kolega Vudrag uvodoma predstavil peto revizijo Evropskega kodeksa proti raku, gospod Samo Podgornik, ambasador programa SVIT, navdihujočo zgodbo svojega preživetja, koordinatorica preventivnih programov za Novogoriško regijo (poleg SVIT še DORA in ZORA), specialistka družinske medicine Polona Campolunghi Pegan iz ZD Nova Gorica, pa je označila kot pomemben element uspešnosti vsake preventive prav čas, ki ga potrebuje zdravnik za komunikacijo s svojimi pacienti. Drugo odlično izkušnjo sodelovanja bolnikov in zdravnikov pa sem doživela dan za tem v Državnem zboru. Tja sta Zveza slovenskih društev za boj proti raku in združenje Europa Donna ob dnevu ozaveščanja o HPV povabili strokovnjake in paciente na predstavitev uspešnosti in zato nujnosti zaščite s cepivom proti HPV. To se izvaja v obdobju pred puberteto, zato v šestem razredu. ZZZS omogoča brezplačno cepljenje vsem osebam do dopolnjenega 26. leta. S takšnim sodelovanjem številnih deležnikov družbe (številnimi ministrstvi, šolami, zdravstvenimi inštitucijami, društvi bolnikov in mediji) so npr. v Španiji v Murciji dosegli 98% precepljenost.

Tak združen uspeh si želim tudi za Slovenijo. S kockanjem političnih preferenc se zdravstva pač ne bo dalo popraviti. Popravimo ga lahko le skupaj: zdravniki in bolniki ter odločevalci. A le ob razumevanju, zakaj je vredno biti in ostajati dober človek. 

Za Bernarda Nežmaha je šokantno, da je predsednik vlade Golob menda prisilil železnico, da je organizirala poizkusno vožnjo vlaka po novi progi v Koper samo zato, da se je lahko tudi on peljal z njim. S tem je samo dokazal, da ne pozna navad, ki so v gradbeništvu že od nekdaj.

Sam sem sodeloval pri izgradnji treh železniških prog. Delovno zmago, ko je bil položen tir na celotni progi Banja Luka-Doboj, so proslavili tako, da so spustili prvi vlak, ob prisotnosti maršala Tita, na državni praznik 29.11.1951. Toda proga takrat sploh ni bila sposobna za reden promet. V drugi polovici decembra je bila zato iz Slovenije poslana 100 članska delovna skupina, v kateri sem bil tudi sam, z nalogo, da iz Banja Luke v dolžini 10 km usposobimo progo za normalno hitrost. Tudi po končanju našega dela še ni bil vpeljan normalen potniški in tovorni promet na celi progi.

Sodeloval sem pri izgradnji proge Sarajevo- Ploće. Čim je bil položen tir v celi dolžini, je bila organizirana proslava ob veliki delovni zmagi ob sodelovanju vrhunskih politikov. V tem primeru so progo takoj dali v reden promet, čeprav je bila mestoma vpeljana počasna vožnja zaradi nedokončanih del in sicer zaradi tega, ker je bila ta nova proga nadomestilo za ukinjeno ozkotirno progo.

Sedanja koprska proga je bila grajena kot industrijski tir Luke Koper, to se pravi samo za potrebe prevoza blaga v in iz luke. Po položenem tiru je Luka Koper ponosno organizirala proslavo za izvajalce del in poslovne partnerje (politikov tokrat nisem videl, ker je bil takratni direktor luke v sporu z njimi, saj politiki ni bil všeč načrtovani razvoj luke), saj je luka s tem dobila železniško povezavo s svetom in velike možnosti za razvoj. Koriščenje nove proge je potekalo počasi, saj je luka morala izgraditi luško železniško infrastrukturo. Za potniški promet so progo pripravili šele čez nekaj let.

V gradbeništvu je navada, da se proslavijo posamezne pomembne faze poteka del, denimo redno se proslavi preboj predora ne glede na to, da je njegovo dokončanje veliko pozneje, ali ko je na trasi dokončan kakšen posebno pomemben objekt ali če je na novi progi v celoti položen tir in podobno. Seveda se takšnega proslavljanja radi udeležijo tudi politiki, da dajo priznanje izvajalcem del, pa tudi za lastno promocijo. Zato ni nič nenavadno, da se je poizkusne vožnje z vlakom po novi progi udeležil tudi predsednik vlade Robert Golob skupaj z ministrico za infrastrukturo. Do tega bi prišlo, tudi če ne bi bilo predvolilno obdobje.