Akademija znanosti za trajnostni razvoj Slovenije z globoko zaskrbljenostjo in etično odgovornostjo spremlja humanitarno katastrofo, ki se odvija v Gazi. Številne mednarodne in nevladne organizacije, neodvisni pravni strokovnjaki in tudi Meddržavno sodišče (ICJ), opozarjajo na resno verjetnost, da v Gazi poteka genocid nad palestinskim prebivalstvom, kar zahteva takojšnje ukrepanje v duhu mednarodnega prava, humanosti in osnovne civilizacijske etike.

Akademija znanosti za trajnostni razvoj Slovenije, na podlagi sklepa njenega predsedstva, izraža:

1. Odločno obsodbo vsakega namernega množičnega uničevanja civilnega prebivalstva

Napadi na civilno infrastrukturo, zdravstvene ustanove, šole, univerze ter načrtno onemogočanje dostopa do hrane, vode in zdravil pomenijo hude kršitve ženevskih konvencij in mednarodnega humanitarnega prava. Dejstvo, da je bilo ubitih več deset tisoč otrok in drugih civilistov, je nedopustno in ne more biti opravičeno z varnostnimi ali političnimi cilji.

2. Globoko razočaranje nad molkom in pasivnostjo evropske politike

Politična tišina, izogibanje jasni terminologiji in pogosto relativiziranje nasilja pomenijo soodgovornost za nadaljevanje trpljenja in uničenja. To pomeni spodkopavanje vrednotnih in pravnih temeljev EU ter njen moralni razkroj. Zato pozivamo:

-organe slovenske oblasti, da nadaljujejo s pritiskom na Izrael neposredno in preko evropskih in drugih mednarodnih organov,

−Evropsko unijo, da nemudoma prekine vojaško, tehnološko in diplomatsko podporo katerikoli strani, ki krši temeljne človekove pravice.

3. Solidarnost z vsemi žrtvami, predvsem civilisti in otroki

Znanost in akademija nista ločeni od sveta in trpljenja. Ne smemo dopustiti, da načela človečnosti, enakopravnosti in pravice do življenja izgubijo svojo veljavo zaradi političnih ali geostrateških interesov. Izrekamo sočutje vsem žrtvam in podporo kolegom znanstvenikom, učiteljem, zdravnikom, umetnikom, študentom in vsem tistim, ki živijo v izrednih razmerah.

4. Poziv k dejanskemu mednarodnemu ukrepanju

Akademija poziva vse mednarodne in regionalne organizacije, vključno z Organizacijo združenih narodov, Mednarodnim kazenskim sodiščem in Meddržavnim sodiščem, da pospešijo neodvisne preiskave vojnih in genocidnih zločinov ter zagotovijo mehanizme odgovornosti in pravičnosti.

5. Akademski bojkot sodelovanja z institucijami, vpletenimi v represivne prakse

Pozivamo slovenske univerze in raziskovalne ustanove, da prekinemo sodelovanje z inštitucijami, ki so neposredno vključene v kršitve mednarodnega prava, zlasti z izraelskimi entitetami, povezanimi z vojaško-industrijskim kompleksom.

Pozivamo Evropsko komisijo, da preneha oz. zamrzne sodelovanje izraelskih univerz, raziskovalnih organizacij in podjetij v programih kot so Obzorje Evropa.

Akademija znanosti za trajnostni razvoj Slovenije stoji na strani življenja, pravičnosti, humanosti in trajnostnega miru. V tišini genocida je dolžnost znanosti, da govori. 

V februarju leta 1999 smo v Botanični vrt Univerze v Ljubljani dobili diplomatsko darilo za državo Slovenijo – japonske češnje. Podarilo jih je združenje ljubiteljev cvetočih češenj. V vrt je prispelo sedem različnih vrst oziroma kultivarjev: Prunus campanulata, P. x yedoensis ’Yedoensis’, P. jamasakura ’Kenro-kuen-kumagai’, P. lannesiana ’Goiko’, P. lannesiana ’Sekiyama’, P. sargentii in P. verocunda ’Antiqua’. Češnje so iz drevesnice Saitami v bližini Tokija. Slovesna predaja češenj je bila tretjega februarja leta 1999 v japonskem parlamentu. Eno leto so vse te sadike rasle v karantenskem nasadu v Botaničnem vrtu na Ižanski cesti 15. Ob obisku Njene cesarske visokosti princese Sayako, od 8. – 11. oktobra 2000, pa je prišlo do slovesne zasaditve prve sadike japonske češnje na predvideni novi lokaciji botaničnega vrta, na Večni poti 111.

Od takrat naprej so vsako pomlad tam številni obiskovalci uživali v cvetenju češenj in tam so se odvijali tudi hanamiji.

Japonske češnje imajo za Japonce velik simbolni pomen skozi celotno njihovo zgodovino. V devetem stoletju so zasadili prvo češnjo pred cesarsko palačo in od takrat naprej nosijo zanje pečat aristokratske rastline.

A po skoraj 25 letih od njihove zasaditve na Večni poti lahko ugotavljamo, da niti diplomatskih daril ne znamo več ceniti. Ob gradnji novega Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB) se je podrlo vse še neamortizirane objekte, namenjene Botaničnemu vrtu in tudi japonske češnje so utrpele veliko škodo. Češnje kot občutljive rastline takšnih posegov ne prenesejo, na kar smo vsa ta leta opozarjali, zaman. Češnje, ki so že dajale lepo podobo novim vhodom v nove fakultete, so sedaj zdesetkane. Kar 20 velikih dreves je sedaj suhih ali na pol suhih, verjetno pa jih bo še nekaj. Zaradi tega so jih v petek, 1. avgusta, požagali in v ponedeljek še odstranili štore, da ne bodo kazile podobe nove zgradbe. Nekoč čudovito cvetoča drevesa so se tako zaradi višjih interesov in nerazumevanje diplomatskega darila morala posloviti. Tako nasad dandanes daje zelo klavrno podobo protokolarnega darila. Drevesa lahko odstranimo, diplomatska sramota pa ostane zapisana, ker le te pa se ne da izbrisati. Botanični vrt je stalno opozarjal na problem gradnje ob češnjah, a zaradi tega smo bili krivi, saj naj bi s tem zavirali znanost.

Nasad japonskih češenj je bil zasnovan tako, da je dajal simbolično povezavo japonske in naše kulture. Japonske češnje so rastle po celotni prejšnji dolžini stavbe, potem so se zlile v bližnji gozd, kjer so ob istem času zacvetele naše divje češnje, torej naša naravna vrsta. Sedaj pa naprej od nasada japonskih češenj raste povsem tuja vrsta, gledičija, ki s češnjami in povezavo obeh kultur nima nobene zveze. To kaže na naš odnos do rastlin, do diplomatskega darila in nenazadnje tudi do najstarejše naše akademske ustanove Botaničnega vrta ter rastlinske pestrosti Slovenije, katero predstavlja že 215 let.

Zaradi tega, ker je bil Botanični vrt ustrežljiv in prijazen, je ob novi gradnji NIB izgubil vse prostore in postal nezaželen zaradi opozarjanja posledic gradnje na japonske češnje. Ob tem prav tako Botanični vrt UL v novi stavbi ni dobil niti enega kvadratnega metra prostora.

Zaradi akademskega pohlepa in prestiža kdo bo koga pa rastline, naše tihe spremljevalke, izgubljajo svoj prostor. 

Tanja Fajon, ministrica za zunanje in evropske zadeve Vlada Republike Slovenije Nataša Pirc Musar, predsednica Republike Slovenije 

Vsak trenutek dneva vemo, da prav zdaj v Gazi umira človek, otrok. Vemo tudi, da bi mi – ljudje z vsega sveta – to lahko preprečili. Še več, lahko bi ustavili Izrael, njegovo okupacijo Palestine, apartheid, genocid, stradanje palestinskega prebivalstva. MI in VI – skupaj bi to lahko preprečili.

MI smo civilna družba, organizirana v različne iniciative, organizacije, skupine, varuhi izvajanja naše Ustave in njenih zavez o politiki miru in nenasilja.

MI smo neprostovoljno prisiljeni v vlogo sokrivcev.

MI smo ljudstvo, smo davkoplačevalci.

MI vas plačujemo, da ravnate po pravu in pravičnosti.

Verjamemo, čeprav ne moremo razumeti, da nekaterih pobijanje in stradanje otrok ne bolita in da mislijo le nase, ampak MI smo številnejši … … in VI ste nas dolžni poslušati. In ne le poslušati – dolžni ste ravnati in odločati v skladu z našimi pričakovanji, ki izhajajo iz mednarodnih obveznosti naše države in temeljnih načel človečnosti, ki jih vsebujejo mednarodni kodeksi. VI niste sami in vaš mandat ni nedotakljiv.

VI lahko prekinete diplomatske stike z Izraelom in odpokličete veleposlanika.

VI lahko sprejmete ukrepe za izvajanje določb mednarodnega prava in pristojnih mednarodnih sodišč.

VI lahko omogočite, da se Palestinci iz Gaze čim prej združijo s svojimi družinami in da štipendisti iz Gaze lahko nemoteno nadaljujejo študij v Sloveniji.

VI lahko prekinete pogodbe z izraelskimi podjetji.

VI lahko predlagate zamrznitev članstva Izraela v ZN in drugih mednarodnih telesih.

VI lahko pristopite k tožbi Južne Afrike proti Izraelu.

VI lahko pridružite Slovenijo Haaški skupini.

VI lahko greste na obisk v Gazo in s seboj povabite evropske kolege in tam nadzirate prihod in razdeljevanje humanitarne pomoči.

VI lahko tudi zamrznete stike z ZDA in njihovo kompromitirano vlado.

VI lahko tudi odstopite, če menite, da ne morete storiti ničesar, da bi zaustavili genocid.

Že zdaj je prepozno, prosimo, ukrepajte! Za Palestino, za človečnost, za nas vse!

— V imenu združenja pobud za solidarnost s Palestino: Eva Marn, Irena Androjna Mencinger, Marko Hren, Keti Jovanovski, Marjana Lavrič, Sonja Lokar, Nada Pretnar, Iztok Šori, Arne Vehovar, Barbara Vodopivec, Ira Zorko.

Kako izgleda država, ki jo vodijo nasilneži, smo videli pred tremi leti. Za vsak javni izraz protesta proti oblasti so bili ljudje deležni policijske represije in kaznovanja. Ko ni bilo dovolj, je prišel vodni top, leteli so gumijasti naboji in oblaki solzivca so obdali

širše mestno središče.

Politika sovraštva je tako zelo enostavna in plehka. Žal to, kar gledamo na slovenski desnici, ni zgolj politika sovraštva, ampak je tudi bolestna obsedenost z orožjem, pištolicami, tanki, čeladami ...

Zato ne smemo spregledati izjave poslanca SDS, nekdanjega sekretarja za nacionalno varnost.

Izjave, s katerimi se ljudi poziva k oboroževanju in napoveduje brisanje meja silobrana, niso mnenja – so politično netenje nasilja. So nevarna spodbuda k samovolji in orožju v družbi, kjer bi morali graditi zaupanje in varnost, ne pa razdeljenost in strah.

To ni več stvar politične razlike. To je stvar civilizacijskega minimuma. Pozivati ljudi, naj se oborožijo, ni politika – je popolno dno.

Iz tega vodi samo ena pot: da tovrstne politike  jasno in glasno zavrnemo. Da jim ne pustimo normalizirati sovraštva. Da jim ne pustimo, da s strahom in orožjem vodijo našo skupnost.

To ni varnost. In to zagotovo ni Slovenija, v kateri si želimo živeti.

Zato moramo biti jasni: taka politika ne sodi nikamor – še najmanj pa na oblast. Politika, ki spodbuja nasilje, ne more in ne sme več odločati o naši prihodnosti. Ne smemo je podcenjevati, ne sme nas pasivizirati, ne sme se vrniti. Naša dolžnost je, da ji vedno in povsod rečemo: NE!

Kaj naj napišem o tem, kar predlaga poslanec SDS-a Žan Mahnič ? Sila preprosto je to (znano iz zgodovine), najprej Romi, potem mi „ z napačnimi priimki“ in potem še vsi ostali! Res si ne želim, da bi Republika Slovenija postala Teksas sredi EU, kjer bi lahko (brez posledic) nekoga, ki vpraša za pot (in ni čisto, čisto bel), ustrelil na pragu svojega doma.

O problematiki romskega vprašanja se večkrat oglasim, s komentarjem iz lastnih izkušenj, pa ga ni, ki bi moje trditve preveril, namreč, ali so se novomeški Romi v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja res pritožili na OZN, da so žrtve genocida? Če se je to res dogajalo, bi morali narodnostna stališča Romov vsekakor upoštevati, na njih graditi naprej reševanje romskega vprašanja v državi.

Občina Novo mesto se je tedaj lotila reševanja vprašanja naselitve Romov, v nekaj »slovenskih« vasi je pritaknila po nekaj novih stanovanjskih hiš in vanje skušala naseliti Rome. Predstavniki romske skupnosti so se uprli in naj bi se pritožili na inštitucije Združenih narodov, da se nad njimi vrši genocid – prisilno razseljevanje in s tem raznarodovanje. Iz istega razloga je verjetno izviral tudi odpor do zaposlovanja (redke zaposlene Rome so ostali iz skupnosti tudi pretepli, če ni šlo drugače, kot smo tedaj slišali v javnosti), prav tako do prisilnega izobraževanja v samo slovenskem jeziku.

V objavi diplomske naloge z naslovom Vpliv šole na uspešnost romskih otrok v osnovni šoli (2012, diplomsko delo) ga. Ana Mauko opisuje: »pri romskih otrocih se pojavi prva težava, ki jo predstavlja znanje slovenskega jezika, zato je potrebnega veliko truda za vzpostavitev odnosa učiteljev do učencev, da jim predstavijo učno snov na najboljši način, tako da jo bodo tudi romski otroci sprejeli in osvojili. Nekatere šole so prilagodile svoje učne programe, da bi romskim otrokom zagotovile boljši uspeh.« Tega pa očitno do danes ni.

Iz opisa je bolj ali manj razvidno, da se ves pouk teh otrok dogaja samo v slovenščini, pa tudi večina težav pri njihovem poučevanju iz tega izvira. Ali gre res samo za »etnično skupnost«, ali za »narod«, torej narodnostno manjšino, s tako oblikovanimi pravicami – tudi glede obveznega izobraževanja v lastnem, in ne v tujem jeziku.

V času cesarske habsburške vladavine so imeli Romi posebna dovoljenja za opravljanje njim lastnih opravil, prav tako za način (nomadskega) življenja. Stalno naseljeno prebivalstvo se je v svojem razvoju spreminjalo, romska skupnost je pa ostala izven vsega, tudi brez starih »cesarskih« dovoljenj, in brez novih dogovorov o bivanju na istem območju, vseskozi v trendu »prisilne asimilacije«. Zato Romi vse do danes živijo v dvojni socialno-kulturni stvarnosti – ohranjajo svoj tradicionalni način življenja, hkrati pa se prilagajajo razmeram v območjih, v katerih se naseljujejo.

Romsko vprašanje danes bi moralo biti torej v prvi vrsti »narodnostno vprašanje«, potem pa ureditvi tega sledijo lahko vsi nadaljnji družbeni ukrepi – bivalno sprejemljiva naselitev s posebno obravnavo zatečenega stanja, lastniških pogojev in legalizacije nelegalnega v prostorskih aktih, socializacija romskih družin, narodnosti prilagojeno izobraževanje.

Kar se »nomadstva« tiče v krajih Severne Afrike (Alžirija, in sosede) za njihova nomadska ljudstva to danes uradno uredijo, tudi z vključevanjem v šolski sistem vred, pri nas pa še pogojev stalne naselitve za specifične naseljence nismo zmožni urediti.

Nerazumljivo je, da Romi, kot zelo stara narodnostna (in po vsem sodeč ne samo etnična, kar ni isto) manjšina pri nas (od 11. oziroma 15. stoletja dalje), nimajo urejenega obveznega(!) osnovnega šolanja v svojem jeziku.

Ko bomo v Sloveniji to vzpostavili, jih bomo šele lahko sankcionirali za bojkot šolanja in ostalih obveznosti.

Diplomsko delo na FDF diplomantke Tine Koščak že leta 2011 opredeljuje vprašanje razlike med integracijo in asimilacijo romskega ljudstva, in kaj to pomeni za prizadete. 

Redno prebiram in zelo cenim članke urednika Grega Repovža, vendar imam ob njegovem zadnjem uvodniku, ki zadeva romsko problematiko, nekaj pomislekov.

V Sloveniji se strinjamo in zavedamo, da so Romi t.im. »ranljiva« manjšina in da naša država že vrsto let ne vodi uspešne politike za integracijo te skupnosti v normalno življenje. Vendar ob zadnjih dogodkih pogrešam bolj odločno obsodbo nasilja s strani predstavnikov romske skupnosti, pa tudi njihovih konstruktivnih predlogov, kako doseči, da bi Romi ob minimalni brezposelnosti v družbi delali tako kot večina državljanov in pošiljali svoje otroke v šolo. Res romska naselja večinsko nimajo takega standarda kot ostala slovenska naselja, vendar odsotnost vodovoda in slabe higienske razmere ne morejo biti opravičilo, da svojih otrok ne pošiljajo v vrtec ali šolo. Slovenci na podeželju so v 19. stoletju živeli brez tekoče vode in elektrike, vendar so v času Avstro-Ogrske otroke pošiljali v šolo, ker je bilo to obvezno in v začetku 20. stoletja na Slovenskem praktično ni bilo več nepismenosti.

Zakaj med Romi ne prevladuje prepričanje, da je izobrazba njihovih otrok bolj pomembna kot socialna pomoč? Kljub pomanjkljivostim slovenski davkoplačevalci sorazmerno dosti sredstev prispevamo za »urejanje romske problematike«, vendar izboljšanja ni na vidiku. Menim, da v zavesti državljanov denarna pomoč Romom ni vprašljiva, zanesljivo pa bi se morali tudi Romi sami vprašati, s čim lahko povrnejo državi in družbi, ki jim pomaga. Vsak državljan mora biti koristen družbi, v kateri živi in tako tudi Romi. 

Pripadnice in pripadniki Inštituta 8. marec so poznani vsem razumnim in poštenim ljudem, ker jih občudujemo in spoštujemo njihovo delo, ker je vse to na podlagi pravih vrednot. Zato je jasno, da so na pravi strani zgodovine, ker se že dolgo in uspešno borijo za pravice ljudi po vsej Evropi in celo tudi drugod po svetu.

Sedaj je avtoritarna desnica pri nas napovedala, da bo v ZDA poslala dokumente, s katerimi želijo doseči, da bi jim prepovedali vstop v njihovo državo in tako jim onemogočili njihovo delo. Ob tem namreč trdijo, da naj bi podpirali Hamas in terorizem. Obtožba je absurdna, zlonamerna in lažniva.

Ne zanimajo jih dejstva, da gre pri tem za prekinitev trgovinskega sporazuma z Izraelom zaradi kršitve človekovih pravic, saj smo jasno zapisali, da je Hamas teroristična organizacija in obsodili njihovo delovanje. Očitno jih moti, ker pri tem sledimo našim pravim vrednotam in načelom.

Vemo, da pi tem veliko tvegamo, ko glasno govorimo proti genocidu. Toda članice in člani Inštituta 8. marec se ne umikamo, zato se bomo borili še naprej za uveljavitev naših vrednot.

Članice in člani Inštituta 8.marec gredo naprej. Še glasneje in še bolj odločno se bodo zavzemali za pravičen in prijazen svet. To je njihovo jasno sporočilo. 

Ali človečnost Antigone vedno odtehta zlo? Moj odgovor je ne. Simbolno morda že, v realnosti pa vsaj pri nas ne, kar potrjuje dogajanje zadnjih 30 let. Namesto da bi segli v ponujeno roko sprave, so nas že drugič izdali. Tokrat evropski poslanci SDS: Romana Tomc, Milan Zver, Branko Grims, Zala Tomašič.

Ti »domoljubi« so z izmišljotinami in lažmi oskrunili in osramotili našo državo. »Je teh nekaj povojnih let res tisto, kar nas definira in dela tako izjemne v dvajsetih letih 21. stoletja v Evropski uniji, da je o tem nujna posebna zgodovinska resolucija?« sprašuje zgodovinar Božo Repe. »Ne, nič nismo bili drugačni, nič bolj zločinski kot drugi!« argumentira.

Kaj je zame narodna sprava, če poenostavim? Sprejet dogovor (med sprtimi) in njegovo izvajanje, to je prizadevanje za sodelovanje v prid državljanov, s pogledom, uprtim naprej. Desnica, SDS (tudi NSi), nekateri bivši udbovci in komunisti, ki so hitro zamenjali barvo, pa se gredo še naprej kulturni boj, blatijo Jugo in NOB, da bi oprali krivde svoje prednike ter opravičili pogoltnost - vse življenje hočejo ostati pri koritu, imeti moč in nadvlado. Nekateri državljani pa žal tega ne prepoznajo.

Janša vpije in drugi za njim: Ukradli ste državo,« a so jo v resnici ukradli desničarji sami. Tudi zgodovino, ki jo že 30 let spreminjajo. Vse obtožbe na račun izdajstva in kolaboracije z okupatorjem si je izmislila »rdeča« stran, pravijo. Šlo naj bi samo za rešitev slovenskega naroda pred grozečo komunistično revolucijo, zato so bili primorani poiskati okupatorjevo pomoč. (Zato so umrli za domovino? Samo za čigavo.) Resnica pa je, da so Slovenci množično podpirali Osvobodilno fronto. Prizadevno jim je pomagala naša RKC, bila je glavni pobudnik organiziranja in formiranja vojnih formacij, da so služile okupatorju. Pa se je kdaj zazrla vase, priznala svojo veliko krivdo in se opravičila? Seveda ne, vedno bolj dviguje glavo, se vpleta v naše življenje, deli narod (Rode »poučuje« gimnazijce, da je veren Slovenec 2X Slovenec), prireja zgodovino in rehabilitira svoje zločince. Kako sprevrženo zvenijo besede škofa Sajeta, da je sprava mogoča in tudi nujna, »toda ne brez resnice, priznanja krivde, pravičnosti, predvsem pa ne brez povrnjenega dostojanstva za žrtve, njihove svojce in družine.«

Drži, vsi umrli si zaslužijo svoj grob, vsi umrli si zaslužijo spomin svojcev, ki so jih imeli radi. Pa si izdajalci zaslužijo svečan spomin? Morda še s častno četo? Odgovorite si sami. Postavljamo jim spomenike, visoki politiki se jim priklanjajo ob mašah cerkvenih dostojanstvenikov, ki so še nedolgo nazaj samomorilce pokopali za cerkvenim obzidjem, morilce pa zdaj blagoslavljajo.

Si izdajalci zaslužijo dobro ime? (Si dobrohotno rečemo: vsak pač živi, kot ve in zna, tudi če zagreši zločine in/ali genocid, kaj pa potem. Po smrti je to itak vseeno, vsi mrtvi si zaslužijo dobro ime. Jih bo že Bog kaznoval?) Ali to ne predstavlja začetek revizije zgodovinskih dejstev? Jim v drugih državah vračajo dobro ime ali smo samo Slovenci tako »plemeniti«? Ga bodo v sedanjih časih morda vrnili še Hitlerju? Ali po smrti Netanjahuju? Ali njihovi zločini sploh niso pomembni? Ni pomembno, kako so živeli? Če vsebina življenja posameznika ali skupine ali vojske ni pomembna v našem spominu, zakaj potem častimo naše velike umetnike, znanstvenike, politike …?

Spomin na vsa grozodejstva, ki so jih ljudje zagrešili, lahko počasi zbledi, da potem izvabi samo še nevtralne občutke - zlasti, ko so tudi prizadeti in njihovi svojci mrtvi -, seveda pa ob zavedanju in zgodovinskih zapisih, da so zagrešili zločine.

Da, ukradli so nam državo, jo nepravično denacionalizirali, razprodali vse, kar smo dobrega ustvarili v socializmu, vedno bolj jo nagibajo v desno, z manj sociale in z okrnjenim skupnim dobrim. (Sploh ne smem pomisliti, kaj nas – poleg solzivca, orožja, spremenjene ustave … še čaka v morebitni Janševi »sproščeni Sloveniji«.) Počasi otroke (in odrasle) usmerjajo v svojo »resnico«. Vse se samo še suče okoli povojnih pobojev, »kosti« in o grobovih zanje. Zakaj jim z molkom, brezbrižnostjo in z neaktivnostjo ali pa tudi s sodelovanjem to dopuščamo? 

Z zapiranjem bencinskih črpalk v manjših krajih je Petrol dejansko slovensko javnost opozoril na dva veliko širša problema. Najprej je opozoril na dejstvo, da so za časa socializma v javnosti veliko razpravljali o podjetniški kulturi, v okviru katere je tudi način oblikovanja poslovne politike. Kar pomeni, da vodstvo podjetja ne odloča samo v korist lastnikov kapitala, pač pa mora upoštevati tudi interese kupcev (redna preskrba kakovostnih storitev in blaga ter določa cene v skladu s kakovostjo), dobaviteljev, zaposlenih (spoštovanje pravic zaposlenih, zlasti redno plačilo za opravljeno delo) in interesov okolja, v katerem deluje. Skoraj dnevno lahko beremo o nespoštovanju omejenih načel poslovanja in o divjih špekulacijah z odpiranjem in zapiranjem različnih podjetij.

Za Petrol kot okolje, v katerem deluje obsega celo Slovenijo. Ugled ni izgubil samo v tistih štirih krajih, kjer je zaprl črpalke, ampak v celi Sloveniji, kar dokazuje predstavitev mnenj kupcev po radiu, ko je eden od vprašanih celo izjavil, da že nese nazaj na Petrol njihovo plačilno kartico, ker ne misli več kupovati goriva pri njih. Vodstvo Petrola pač ni računalo na odziv slovenske javnosti, ko je »odločno« ukrepalo v stilu Donalda Trampa in zaprlo svoja štiri prodajna mesta.

Petrol je sicer preklical svojo odločitev in obljubil normalno delovanje teh štirih bencinskih črpalk. Vendar še nadalje ostaja kot problem zapiranje trgovin, bančnih poslovalnic in poštnih uradov na manj naseljenih področjih. Prizadeti prebivalci se sami ukvarjajo z reševanjem problemov, ki v zvezi s tem nastajajo. Med drugim tudi z izseljevanjem. In kje je vlada, ki naj bi skrbela za skladen razvoj Slovenije?

Zanimiva je bila vladina obrazložitev Uredbe vlade, ki je sprožila nejevoljo naftnih trgovcev in sicer, da so s to Uredbo hoteli ohraniti nižje cene naftnih derivatov za ljudi. Pri tem so popolnoma spregledali, da bi višje cene verjetno znižale njihovo porabo in da bi s tem malo vplivali na bolj čist zrak, zlasti v mestnih središčih, ter s tem malo vplivali tudi na upočasnitev vremenskih sprememb in s tem zmanjšanje možnosti poplav in suš. Vlada ni prvič pozabila na vzroke hudih posledic vremenskih sprememb, saj bo še naprej subvencionirala porabo naftnih derivatov nekaterim porabnikom. Vlada, kdaj boš tudi na tem področju resno poskrbela za postopen zeleni prehod? 

V letošnjem poletju, tam nekje od konca junija naprej, je politika naplavila zanimanje Dela (17.7.2025, s.5) in Mladine (11.7.2025, s. 32), za njima pa še številnih sledilcev obeh novinarskih središč, za Novo univerzo. Medijski odzivi so bili kritični in polemični, za javnost pa je problemskost dobrodošla vrlina poročanja. V pričujočem kratkem komentarju me zanima par odprtih vprašanj, z namenom opozoriti na nekatere njihove prezrte, pa za visokošolsko javnost zanimive plati. Ker bo odmev zgoščen, zadev ne bom raziskoval, niti ponudil njihovih zanesljivih rešitev, upajoč da bo pisanje spodbudilo še koga k razmisleku in analizi.

Med naskladnostmi in pomanjkljivostmi, ki jih bo Nova univerza odpravila – po našem načrtu ne v dveh letih, ampak čim prej, nemudoma – je samo ena res pomembna, ker opozarja na, po mojem mnenju, napačno merilo presoje: Gre za očitek, da univerza ne izpolnjuje zahtevanega pogoja v zakonu določene kvote redno zaposlenih profesorjev. Okoli 150 znanstvenih in pedagoških sodelavcev Nove univerze je namreč pri nas zaposlenih na različnih pogodbenih osnovah za izvajanje različnih akademskih nalog. Je pa zaposlenih manj kot to zakon zahteva s pogodbami o polni redni zaposlitvi za nedoločen čas. Prav to nam namreč omogoča zaposlovati večje število habilitiranih predavateljev in raziskovalcev, ki so zaposleni deloma pri nas in deloma drugje – v gospodarstvu, državni upravi ali v zasebnem sektorju. Kar je odločilna prednost za študente, ki zato dobivajo pri nas poleg teoretičnega tudi praktično uporabna strokovna znanja. Seveda bo Nova univerza tudi to neskladnost brez težav odpravila – žal v škodo študentov. In ni zanemarljivo, da zakon pri tem krši ustavno pravico zasebne univerze do pogodbene svobode, ki je nujni del svobodne podjetniške in gospodarske pobude. Kar je tudi ena od odprtih pobud Nove univerze za presojo ustavnosti Zakona o visokem šolstvu.

Komentar si zasluži tudi navajanje višine proračunskih sredstev, ki jih univerza dobiva za izvajanje koncesioniranih študijskih programov. Kar odpira za slovenske davkoplačevalce zanimivo vprašanje, ali država z njihovimi davki in prispevki ravna razumno – torej tako, da za istovrstne in enako kvalitetne visokošolske storitve v interesu državljanov plačuje približno isto ceno. Konkretno, ali diploma, ki jo univerza izda študentu davkoplačevalce stane enako, če jo izda zasebna ali državna univerza. Tokrat ponavljam vprašanje, ki sem ga pred leti zastavil Računskemu sodišču, ko sem mu predlagal, da naredi zanesljivo tržno analizo primerljivosti cene, ki jo plača država za istovrstno in enako kvalitetno diplomo zasebne ali državne univerze. Na podlagi še ne dovolj reprezentativnih podatkov domnevam, da so ustrezne storitve zasebnih univerz za davkoplačevalce za približno polovico ugodnejše od državnih. Torej? Najmanj, kar lahko takoj predlagamo, je, da država uzakoni učinkovite in dovolj zajetne davčne olajšave za podjetja, ki bi želela investirati v visoko šolstvo – ne samo zasebno, tudi državno - na primerljiv način kot je to urejeno v naši soseščini in po svetu. Tovrstne raziskave so pri nas že izdelane in so slovenskemu zakonodajalcu na razpolago.

Poleg interesno in razumno opredeljenih primerjav, je zanimivo tudi apriorno politično opredeljevanje proti zasebnemu visokemu šolstvu. Znano je, da tu ne gre samo za visoko šolstvo, ampak tudi za vrtce, osnovne in srednje šole, za zdravstvo, tudi za gospodarstvo in druga področja, ki zanimajo politiko kot oblast v tranzicijski kontinuiteti. Spet samo odpiram to pomembno vprašanje, in ne navajam razlogov, zakaj naj ima prednost zasebno pred javno-državnim ali obratno. Spominjam pa spet na ustavno pobudo, ki jo je Nova univerza že naslovila na Ustavno sodišče in v kateri razlogujemo, da je vrsta določb Zakona o visokem šolstvu v konfliktu z Ustavo, ker nasprotujejo ustavnim pravicam zasebnih univerz do splošne svobode ravnanja, do zasebne lastnine in njenega pridobivanja ter uživanja, do svobode znanosti in izobraževanja, do avtonomije univerz in do svobodne gospodarske pobude. Revijo Mladina rad prebiram, ker zna tudi največje neumnosti duhovito začiniti, tako da postane sicer duhamorno seznanjanje z meni nasprotnimi stališči celo nekoliko zabavno: Mladinin članek o Zakonu o psihiatriji in mimogrede o Novi univerzi je urednik naslovil z »Zasebni interesi v boju za duše« - kar bi sam prevedel v ugotovitev, da so se v boju za duše poleg zavržnih zasebnih prijeli za revolver tudi državni interesenti. Pa smo spet tam, kjer smo bili dolga desetletja pred uveljavitvijo sedaj veljavne Ustave, ko duše niso bile nekaj singularno za-sebnega, intimnega in osebnega, ampak so bile, naj bi bile, v državni lasti.

No, pa mi je za konec uspelo priveslati v varno zavetje psihologije, psihoanalize in psihoterapije, v okrilju nastajajočega Zakona o psihoterapiji. Ampak, pozor, aktualni javni diskurz o teh vprašanjih poteka v konfliktu interesov med kolegi in kolegicami in med njihovimi strokovnimi lobiji ter influencerji, ki veselo mešetarijo po medijih in po strankah. Mislim, da ne vara vtis, da je glavnim akterjem predmetnega diskurza odveč branje konkretnih določb nastajajočega Zakona o psihoterapiji. Glede ustanavljanja nove Fakultete za psihoterapijo pa se še nihče ni pozanimal, kakšne so bistvene in sklepne, tudi pisno definirane in operativne zaveze nove fakultete glede etičnih načel, standardov kakovosti, interdisciplinarnosti, povezovanja družboslovnih in medicinskih znanosti na obeh robovih osrednjega stebra psihoterapije, glede kliničnih in praktičnih elementov študija, in ne nazadnje glede akademizacije in filozofskega uvida za razumevanje duševnih motenj in bolezni z vidika vrednote javnega zdravja.

Pravkar omenjena »varnost« psihoterapevtskega zavetnega pristana pa me spominja na stare dobre čase, ko sem še krmaril svojega osem-in-pol-metrskega pol-izpodrivnega Nimbusa med dalmatinskimi otoki. Pa na nepozabno dogodivščino, ko sem med pobegom pred nevihto zaplul v malo uvalo, ki jo je ravno zapuščala jata ladjic. Šele ko sem se sam znašel v lažnem zavetju uvale, sem, bedak, ugotovil, zakaj so jo vsi drugi zapustili, ker so na hitro pobegnili na varne valove odprtega morja, medtem ko sem se sam znašel sredi razburkanega in s skalami obdanega majhnega morskega nereda. 

Spoštovana gospa predsednica, zahvaljujemo se vam za mnoga jasno izražena stališča glede genocida v Gazi.

Želimo pa vas tudi opomniti na zahteve, ki smo vam jih poslali ob protestu Nikoli več je zdaj! 5. junija 2025 na Prešernovem trgu v Ljubljani. Tudi vi se na naš poziv žal niste odzvali. V njem smo pozvali najvišje predstavnike oblasti Republike Slovenije h konkretnim ukrepom proti Izraelu – verjamemo, da vam je podobne ukrepe na vajinem srečanju predlagala tudi gospa Francesca Albanese.

Povsem očitno je, da Izrael v Palestini izvaja zločine, vojne zločine, zločine proti človeštvu, etnično čiščenje. Kot se je lani že izreklo Meddržavno sodišče, je velika verjetnost, da Izrael v Gazi izvaja genocid. Da gre za genocid, ste izrekli tudi sami.

Kljub temu da se o tem množično javno izrekajo protestniki s celega sveta, da to v svojih tekstih in javnih nastopih že dolgo poudarjajo pomembni svetovni intelektualci in mednarodni pravniki, je to dejstvo treba nenehno ponavljati v upanju, da se bo del svetovne politike, ki ni neposredno vpleten v finančne koristi vojn, predramil iz svoje otopelosti, se odrekel konformizmu in preračunljivosti ter končno začel ukrepati. A samo načelne obsodbe izraelskih grozodejstev v Palestini žal nimajo prav nobenega vpliva na zaustavitev njihovega genocidnega ravnanja.

Če parafraziramo gospo Albanese – ni pomembna velikost, pomembna sta pogum in odločnost. Slovenija, polnopravna članica Evropske unije in Združenih narodov, je kot sopodpisnica mnogih mednarodnih sporazumov, ob očitnem kršenju mednarodnega humanitarnega prava in človekovih pravic, o katerih se izrekajo tudi mednarodna sodišča, dolžna ukrepati. Pomisleki glede posledic za gospodarstvo in mednarodni ugled so namreč v trenutni situaciji v svetu povsem neumestni.

Prosimo vas, da storite vse, kar lahko, da se globalni val obsodbe zločinov in političnih sprememb, potrebnih za njihovo preprečitev, začne odmevno – upamo, da tudi učinkovito – odvijati.

Pozivamo vas, da nemudoma zahtevate, da Vlada RS začne izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz njenih mednarodnih pravnih zavez in h katerim jo zavezujejo tudi odločbe Meddržavnega sodišča.

Pozivamo vas, da pokličete / kontaktirate ameriškega predsednika in mu jasno sporočite ogorčenje zaradi njegove brezpogojne podpore zločinskemu vodstvu Izraela, ravnanja njegove države v Iranu, ravnanja njegove države v Varnostnem svetu Združenih narodov, uvedbi sankcij proti sodnikom Mednarodnega kazenskega sodišča, med njimi tudi slovenski sodnici, gospe Beti Hohler, uvedbi sankcij proti posebni poročevalki Združenih narodov, gospe Francesci Albanese, ter predvsem zaradi njegovega načrtnega spodkopavanja mednarodnega in nacionalnega pravnega reda in demokracije.

Osupljivo in skrajno grozljivo je dejstvo, da v 21. stoletju država, ki se ima za najpomembnejšo varuhinjo svetovne demokracije – morda tudi zato, ker je sama utemeljena na genocidu nad staroselci – odkrito in brezkompromisno podpira idejo o izgonu celotnega nekaj milijonskega ljudstva iz njegove domovine.

Pozivamo vas, da se nemudoma povežete s predsedniki vseh držav članic Organizacije združenih narodov in jih pozovete k skupnemu delovanju za zaustavitev genocida v Gazi. Pozivamo vas, da se skupaj povežete v koalicijo, ki bo oblikovala koherentno svetovno mirovno politiko, s katero si bo prizadevala za spoštovanje mednarodnega prava in zahtevala takojšnjo korenito reformo Organizacije združenih narodov. Le tako bo lahko svetovna skupnost aktivno preprečevala spopade in vojne, kršenje človekovih pravic in dosledno uveljavljanje pravil mednarodnega prava.

In ne nazadnje, želimo izraziti tudi nestrinjanje z vašo zaskrbljenostjo za ugled Slovenije v svetu zaradi predlaganih referendumov o zvišanju obrambnih izdatkov in nadaljnjem članstvu v organizaciji NATO. Prepričani smo, da smo državljani in državljanke Evrope, s tem tudi Slovenije, zaradi brezsramnega izsiljevanja, ki ga nad nami izvajata kapital in politika, povezana z orožarsko industrijo, absolutno upravičeni do široke javne razprave o teh temah.

Le takšna razprava bo namreč dokaz trdnosti in smiselnosti demokracije, še posebej, če bo politika, katere del ste tudi vi, sposobna mnenje državljank in državljanov dosledno vključiti v svoje ravnanje. Ne glede na to, da so mnogi razlogi, ki so privedli do pobud za referenduma, neiskreni, se priložnosti za vzpostavitev višjih standardov neposredne deliberativne demokracije ob tako pomembnih vprašanjih nikakor ne bi smeli sramovati. Nasprotno, omenjenim vprašanjem je treba nameniti – z vso odgovornostjo in tenkočutnostjo ter strokovno utemeljenostjo – ves prostor in čas, kot si naša neodtujljiva življenja ter z njimi naše pravice, svoboščine in dolžnosti tudi zaslužijo.

— V imenu Združenja pobud za solidarnost s Palestino: Irena Androjna Mencinger, Urška Breznik, Marko Hren, Marjana Lavrič, Ana Ličina, Sonja Lokar, Eva Marn, Aleksandra Milinković, Draga Potočnjak, Nada Pretnar, Katarina Rotar, Iztok Šori, Katja Utroša, Arne Vehovar, Barbara Vodopivec, Ira Zorko

Gaza
 Od prve jamske slikarije
do najbolj strašne morije
gre človekova pot.
Jezus in Roza in Leninov brat,
Heglova dota in Kantov obrat
so nam postali breme.
A čisto na vrhu vseh zmot
kraljuje podla sejalka grozot –
dokončna rešitev dileme.
Poguba se je torej zgodila.
Bo skúril še sebe človeški rod,
preden bo jeza minila? 

Nedavno sprejeto resolucijo v evropskem parlamentu o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji je v Mladini v članku »Sram naj vas bo« komentirala tudi Spomenka Hribar, ki se je nekoč kot prva izpostavila v socialistični Sloveniji in obsodila povojne poboje. In to takrat, ko so mnogi protagonisti današnje gonje proti partizanstvu še nosili komunistične hlače.

Tako je Spomenka Hribar navedla v Mladini: »Z zanikanjem vsakršne zasluge partizanskega boja za osvoboditev domovine (ki je bila izpeljana skupaj s komunisti) in dejansko postavitve temelja za osamosvojitev države – in še tako prirejena za današnjo politično rabo vse bolj desničarske, ja, neonacistične evropske politike – je manipulacija, ki ji sama ne znam izmeriti dejanskega, daljnosežnega pomena«.

SDS in NSi evroposlanci so speljali to sramotno resolucijo v Evropskem parlamentu ob pomoči Evropske ljudske stranke in vseh priveskov od neonacistov in neofašistov, do poljskih, madžarskih in francoskih desničarskih ekstremistov, ki so postali zelo močna politična skupina. Vse te politične skupine danes mirno gledajo in celo podpirajo genocid, ki se dogaja v Gazi. V takšni druščini se nahajata naši skrajno desni stranki SDS in NSi, nekateri od njih pa se celo udeležujejo masovnih ustaških zborovanj.

Takoimenovana partizanska stran je že neštetokrat priznala in obsodila povojne poboje Slovencev kot zločin. Pa nič od tega ne zaleže pri nasprotni strani, ki neprestano molči o vzroku in posledici. Vzrok povojnih pobojev je namreč bila kolaboracija in nacionalno izdajstvo od strani z Ljubljanske škofije, »našuntane« in od okupatorjev oborožene množice ljudi. Poudariti je treba, da je bila v partizanih večina borcev katoličanov. Takrat, ob začetku vojne, je bilo v celi Sloveniji samo 1.500 (tisoč petsto) komunistov.

Pa se vprašajmo, ali je katoliška cerkev v Sloveniji samo enkrat priznala svoj greh, da se je udinjala okupatorju in celo organizirala kolaboracijo. Odgovor je, seveda NE. Vendar je kolaboracija že po takratni zakonodaji Kraljevine Jugoslavije predstavljala največji zločin, ki se ga obsodi s smrtno kaznijo. Celo Franc Rode je izjavil, da ima cerkev čas. S tem je mislil, da se spremeni zgodovino in opere svojo krivdo.

Pa še to, ta spor, ki traja še danes, je povzročila samo ljubljanska cerkev (škofija), v mariborski škofiji pa je bila zgodba malo drugačna. To pomeni, da naša cerkev ponovno deli narod in zganja kulturni boj kot že nekoč, in to večkrat v zgodovini. Na ta način ni možna sprava, ko ena stran -»partizanska« priznava greh in zločin, druga stran -»cerkvena« pa molči o svojem grehu in zločinu ter samo obtožuje nasprotnike.

Na vrsti je katoliška cerkev, da se izjasni glede te resolucije in vojne ter povojne zgodovine, ne pa, da v boj pošilja svoje »pijone« iz političnih strank. Druga stran in predvsem svetovna zgodovina je že povedala svoje. In to neštetokrat. 

Občina Kočevje, kljub svojemu naravnemu bogastvu in potencialu, ostaja med najmanj razvitimi občinami v Sloveniji, to dejstvo potrjujejo koeficienti razvitosti za leti 2024 in 2025, ki jih je objavilo Ministrstvo za finance. Z izračunanim koeficientom razvitosti 0,86 se Kočevje uvršča na 187. mesto med 212 slovenskimi občinami, kar je sramoten pokazatelj stagnacije in pomanjkanja napredka v primerjavi z drugimi občinami.

Koeficient razvitosti, ki služi kot merilo za določanje obsega sofinanciranja investicij iz državnega proračuna, temelji na kazalnikih, kot so bruto dodana vrednost, dohodnina na prebivalca, stopnja brezposelnosti, indeks staranja prebivalstva, poseljenost in infrastruktura … Kočevje z nizkim koeficientom 0,86, ki je precej pod državnim povprečjem 1,00, izkazuje resne razvojne zaostanke.

Kritično je, da Kočevje kljub dolgoletnemu vodenju prejšnjih županov, vključno z Vladimirjem Prebiličem, ni doseglo opaznega napredka. V obdobju od 2009 do 2024 se je koeficient razvitosti občine gibal med 0,82 in 0,91, kar pomeni, da ni bilo bistvenega izboljšanja. Poleg tega se je število prebivalcev v tem obdobju zmanjšalo, kar nakazuje odliv prebivalstva, verjetno zaradi pomanjkanja gospodarskih priložnosti in nezadovoljstva. Poleg tega vir iz leta 2016 navaja, da se je število prebivalcev med letoma 2008 in 2016 zmanjšalo za 930, kar kaže na dolgoročni trend upadanja. Po novejših podatkih (2025) se omenja, da se je število prebivalcev v obdobju 2010–2024 zmanjšalo za več kot 1000.

Nizka razvitost Kočevja je še posebej zaskrbljujoča, če upoštevamo njegove naravne danosti, kot so obsežni gozdovi in potencial za lesno in kemično industrijo ter kmetijstvo, tudi turizem. Namesto napredka se lokalna oblast pogosto zateka k površinskim ukrepom, kot so manjši infrastrukturni projekti, ki ne naslavljajo temeljnih vzrokov zaostanka. Škandalozen nakupa luksuznega službenega vozila za 65.000 evrov, ki presega občinska pravila, dodatno meče slabo luč na prioritete vodstva. Kočevje ostaja ujeto v začaranem krogu odvisnosti od državnih sredstev brez vidnega napredka. Njegova uvrstitev na 187. mesto ni le statistični podatek, temveč odraz sistemskega neuspeha lokalnega vodstva pri izkoriščanju potencialov ljudi, ki tu živijo, imajo znanje in izkušnje, kvalifikacijo in izobrazbo. Brez korenitih sprememb v strategiji in prioritetah bo Kočevje še naprej obsojeno na rep lestvice razvitosti, kar je nesprejemljivo za občino z ogromnim potencialom, ki bi morala biti zgled gospodarske in družbene vitalnosti.

Vladimir Prebilič, ki je Kočevje vodil več županskih mandatov, se pogosto hvali z domnevnimi uspehi svojega vodstva, a dejstva razkrivajo drugačno sliko: občina Kočevje ostaja na repu razvitosti med 212 slovenskimi občinami. Kljub letom na čelu občine Prebilič ni uspel realizirati ključnih razvojnih izzivov, ki bi Kočevje dvignili iz gospodarske in družbene stagnacije. Njegovo samohvalno poveličevanje lastnih dosežkov je v luči teh neuspehov ne le neupravičeno, temveč tudi zavajajoče, saj občani Kočevja še naprej plačujejo ceno za pomanjkanje resničnega napredka.

Čeprav so bile nadomestne županske volitve že lani, velja opozoriti na nekaj zanimivih dejstev o alarmantno nizki volilni udeležbi. Na nadomestnih županskih volitvah v Kočevju, ki so potekale 6. oktobra 2024, je zmago z 69,18 odstotka glasov odnesel podžupan Gregor Košir, kandidat liste Moja Kočevska. Kljub navidezni prepričljivosti rezultata pa je volilna zgodba v Kočevju vse prej kot triumf demokracije. Z zgolj 35,21-odstotno volilno udeležbo, kar pomeni, da je od 13.004 volilnih upravičencev glasovalo le 4.579 ljudi, je zmaga župana Koširja minimalna. Skoraj deset tisoč prebivalcev Kočevja se je odločilo, da ne bo sodelovalo pri izbiri župana, kar je alarmanten signal o stanju lokalne demokracije in zaupanju v politične procese.

Nizka volilna udeležba ni zgolj statistični podatek, temveč odraz globoke apatije, razočaranja in odtujenosti Kočevcev od lokalne politike. Volivci, ki niso oddali svojega glasu, niso le pokazatelj pasivnosti, ampak krik po spremembah, ki jih aktualna oblast očitno ni sposobna nasloviti. Gregor Košir, ki je funkcijo župana začasno opravljal po odhodu Vladimirja Prebiliča v Evropski parlament, je v svoji kampanji obljubljal nadaljevanje projektov, gospodarski razvoj in marsikaj . Vendar pa njegova zmaga, podprta z glasovi zgolj 3.170 volivcev, ne odraža široke podpore občanov, temveč kvečjemu pomanjkanje alternative in volilne mobilizacije.

Poleg tega je zaskrbljujoče, da županova zmaga temelji na podpori manj kot četrtine volilnih upravičencev. To postavlja pod vprašaj legitimnost njegovega mandata. Kako lahko oseba, ki jo je podprlo le 24,4 % vseh volilnih upravičencev, trdi, da zastopa interese celotne občine? Ljudje, ki niso glasovali, so morda izrazili nezaupnico celotnemu političnemu sistemu v Kočevju, ki očitno ni uspel pritegniti njihovega zaupanja. Nizka udeležba kaže na globoko krizo zaupanja v lokalne institucije, kar bi moralo biti za novoizvoljenega župana in njegovo ekipo rdeči alarm, ne pa razlog za samozadovoljstvo. Veliki modrec Sun Tzu je zapisal, da je ljudstvo, ki ima iste cilje kot vodstvo, zmagovito. To so dokazali komunisti z zmago in po letu 1945 tudi z obnovo in razvojem občine Kočevje. Danes Kočevje obvladujejo lokalne klike, to so tipični predstavniki posredniške buržoazije, ki skrbijo za izkoriščanje človeških virov, tako se človek imenuje po vstopu v EU. To je verjetno eden od vzrokov, da Kočevje caplja na repu razvitosti v Sloveniji. (Statistične podatke sem pridobil z uporabo umetne inteligence, kar mi je olajšalo iskanje.) 

A ni nenavadno, da se Evropski parlament ukvarja s polpreteklo zgodovino Slovenije ter s sprejemanjem resolucij poziva našo vlado k ohranjanju spomina na žrtve komunizma, medtem ko ob dejanskem genocidu, ki se odvija pred našimi očmi v Gazi, namenja le mlačne besede in humanitarne prošnje?

Slovenske žrtve povojnih pobojev in komunističnega nasilja so bile v zadnjih treh desetletjih že večkrat pietetno počaščene. Po vsej Sloveniji stojijo spomeniki in obeležja, redno potekajo spominske slovesnosti, mediji jim namenjajo pozornost, številne družine pa so prejele odškodnine in popravo krivic na podlagi posebnih zakonov, sprejetih po osamosvojitvi. Nihče ne zanika njihovega trpljenja, prav tako ne zločinov, ki so se zgodili.

A prav zato je še toliko bolj nedostojno, da se njihovo trpljenje in tragična usoda zlorabljata za politična obračunavanja in ideološke spopade, ki z resničnim spoštovanjem do žrtev nimajo prav nobene povezave. Namesto da bi si politika enotno prizadevala za mir, varnost in socialno pravičnost, obuja duhove preteklosti in razdvaja narod tam, kjer bi bila potrebna zrelost, spoštovanje in skupna vizija prihodnosti.

Do danes Evropski parlament ni sprejel nobene resne ali pravno zavezujoče resolucije, ki bi z enako jasnostjo, odločnostjo in politično voljo, kot to redno počne pri obsojanju polpreteklih zločinov v vzhodni Evropi ali denimo pri uvajanju ostrih sankcij proti Rusiji, obsodil množično trpljenje Palestincev ali pozval h konkretnim ukrepom proti storilcem.

Evropski parlament je z omenjeno resolucijo opoziciji, ki se noče odpovedati čaščenju poražencev druge svetovne vojne, ponudil novo politično orodje za napade na vrednote narodnoosvobodilnega boja, ki so dejansko postavile temelje državnosti, ki jo imamo danes. Ta politična instrumentalizacija preteklosti ne le razdvaja našo družbo, temveč spodkopava zgodovinsko resnico in spomin na tiste, ki so se borili proti okupatorju in fašizmu.

Zakaj glasovi Evropskega parlamenta vztrajno molčijo, ko se na sosednjem Hrvaškem pod krinko domoljubne kulture in skozi uradne prireditve še naprej ohranja in celo poveličuje spomin na ustaštvo, enega najbolj zločinskih režimov v novejši evropski zgodovini, ki so se ga zaradi brutalnosti sramovali celo nacisti? Nedavno smo bili znova priča razvpitemu koncertu pevca Thompsona, kjer se brez zadržkov razkazujejo ustaški simboli in vzklikajo parole, ki slavijo nekdanji fašistični režim. Koncerta so se udeležili tudi nekateri predstavniki slovenske desnice, ki točijo krokodilje solze ob govorjenju o zločinih komunizma, medtem ko se niso pripravljeni iskreno in pietetno pokloniti spominu na žrtve domobranstva, ustaštva in klerofašizma. Ta dvojna merila razkrivajo, da v resnici ne gre za iskreno skrb za žrtve ali za resnicoljuben zgodovinski spomin, temveč za politični obračun, ki se ga vodi preračunljivo, s selektivno amnezijo in namerno ter načrtnim izkrivljanjem preteklosti.

V uvodniku Populistični udar je Mladinin odgovorni urednik Grega Repovž zapisal nekaj, česar v slovenskih medijih sicer redko zasledimo; in sicer, zapisal je: »Začeti moramo pri osnovnih dejstvih«. Ta sila nenavaden predlog se je nanašal na predstavo za javnost, ki sta jo uprizorila politična voditelja manjših koalicijskih partneric Asta Vrečko (Levica) in Matjaž Han (SD) po sprejetju deklaracije na vrhu Nata v Haagu (24.-25. junija). Oba sta v en glas trdila, da dviga proračunskih izdatkov na 5 procentov BDP nikoli ne bi podprla, da bi se medijsko poročanje na koncu zreduciralo le na vprašanje »ali je res mogoče, da nihče iz Levice in SD ni opazil in prebral izhodišč za vrh Nata« (N1, Na vladi potrdili: izhodišča za vrh Nata so bila ministrom na voljo že dan pred sejo vlade, 27.6.2025). Zato je treba razjasniti osnovno dejstvo, ki ga vladna izhodišča omenjajo le mimogrede in ob kar se nihče, torej ne koalicijski partnerici, ne mediji, ne strokovnjaki za mednarodno varnost in obrambo, niso spotaknili. Gre pa za omembo sklepov posebnega Evropskega sveta o evropski obrambi (6. marec 2025) v 3. točki vladnih izhodišč, v luči katerih je treba brati zaveze šefov vlad in držav Nata. Namreč, sklepi Evropskega sveta z marčevskega srečanja bi državljane in državljanke držav EU morali skrbeti najmanj tako, ali pa nemara celo bolj kot napoved izjemnega povečanja proračunskih izdatkov za obrambo in varnost na 5 procentov BDP, kot na primer: V točki 6.d) Evropski svet poziva Upravo guvernerjev pri Evropski investicijski banki (EIB), da naj nujno nadaljujejo s prilagajanjem praks EIB za posojila obrambni industriji, zlasti s ponovnim vrednotenjem seznama izvzetih aktivnosti in s povečanjem obsega razpoložljivih sredstev na področju varnosti in obrambe. V točki 6.f) svet identificira seznam prioritet za delovanje na ravni EU v skladu z dosedanjim delom v okviru Evropske agencije za obrambo ter v popolni koherenci z Natom (full coherence with NATO). V 9. točki sklepi Evropskega sveta napovedujejo sprejem Bele knjige o prihodnosti evropske obrambe (Bela knjiga), ki jo je Evropska komisija tudi sprejela 19. marca 2025. Iz 21-stranskega dokumenta pa izdvajam le en cilj iz obrambnega omnibusa poenostavitev (Defence Omnibus Simplification), ob katerem me je spreletel srh, in sicer, da je cilj »odpraviti ovire, povezane z dostopom do financiranja, vključno investicije ESG«.

Tisti, ki količkaj poznajo okoljsko zakonodajo EU, vedo, da je bila leta 2020 sprejeta Uredba (EU) 2020/852 o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb ter spremembi Uredbe (EU) 2019/2088, ki določa merila za ugotavljanje, ali se gospodarska dejavnost šteje kot okoljsko trajnostna. Uredba EU 2020/852 se uporablja za ukrepe, ki jih sprejmejo države članice ali EU, o določitvi zahtev za udeležence na finančnem trgu ali izdajatelje v zvezi s finančnimi produkti ali podjetniškimi obveznicami kot okoljsko trajnostne. Konec lanskega leta je bila sprejeta še Uredba (EU) 2024/3005 o preglednosti in celovitosti dejavnosti ocenjevanja okoljskih, socialnih in upravljavskih (ESG) dejavnikov, ki se uporablja za ocene ESG, ki jih izdajo ponudniki ocen ESG, ki poslujejo v EU. Uredba ocenjevanja ESG dejavnikov se začne uporabljati naslednje leto, tj. od 2. julija 2026.

Torej, kaj pomenijo prizadevanja Evropske komisije, da se za potrebe financiranja evropske obrambe odpravijo (!) ovire pri doseganju meril za ugotavljanje, ali se gospodarska dejavnost šteje kot okoljsko trajnostna? Kot lahko preberemo v sklepih Evropskega sveta (točka 6.m), je le-ta pozval Evropsko komisijo, da naj prioritetno pripravi omnibus ukrepov, ki bodo poenostavili pravila za naložbe v obrambo, da bi »odpravili vse ovire in ozka grla, ki preprečujejo hitro rast obrambne industrije, tudi za mala in srednje velika podjetja (SMEs) ter podjetja s srednje veliko tržno kapitalizacijo (mid-caps)«.

Že omenjena Bela knjiga pa dodatno pojasnjuje, da se morajo poenostavitve in harmonizacija predpisov osredotočiti tako na specifična pravila in postopke, ki veljajo za obrambni sektor, kot tudi na vpliv tistih politik in predpisov EU na obrambno industrijo, ki sicer niso specifične za obrambo, ampak zmanjšujejo zmogljivosti evropske obrambne tehnološke in industrijske baze (EDTIB), da bi do leta 2030 dosegli zahtevano raven pripravljenosti.

Če omnibus ukrepov za poenostavitev pravil za naložbe v obrambo tolmačimo v luči 800 milijard evrov težkega načrta za ponovno oborožitev Evrope / pripravljenost do leta 2030, odprava ovir pri dostopu do financiranja ne samo za obrambno industrijo v ožjem smislu, temveč tudi za krepitev obrambnih zmogljivosti in infrastrukture, ki jo zagotavljajo ostali tehnološki in industrijski sektorji, lahko pomeni le eno. To, da za naložbe v obrambo in varnost, vključno s ti. vlaganji z dvojno rabo, pri dostopu do financiranja ne bodo veljala pravila, ki jih sicer morajo izpolnjevati ostale gospodarske dejavnosti, da bi se štele kot okoljsko trajnostne in družbeno odgovorne naložbe.

Torej, če se vrnemo na začetno izhodišče, je od glavnih igralcev v vladni dramediji treba zahtevati, da pred jesenskim referendumom o dvigu izdatkov za obrambo v svojem scenariju preigrajo tudi vprašanje, kolikšen bo dejanski strošek, ki ga bodo zaradi družbenih in okoljskih eksternalij, ki jih bo prineslo ponovno oboroževanje Evrope, na koncu plačale danes živeče in prihodnje generacije Evropejcev in Evropejk, naše družbe, skupnosti in ekosistemi ter, navsezadnje, celoten planet? Šele ko bomo dobili odgovor na to vprašanje, bomo tudi vedeli, kakšno prihodnost nam krojijo naši politični voditelji in voditeljice v Natu in EU. 

Začela se je predvolilna kampanja na temo Nato. DZ je podprl posvetovalni referendum o dvigu obrambnih izdatkov, zato bodo v Gibanju Svoboda predlagali posvetovalni referendum o članstvu v Natu. To je v resnici pravo vprašanje za državljane. »Golobu je težko krmariti med Scilo in Karibdo,« me prepričuje prijatelj. »Ker smo v Natu, pravi desnica, morajo naši vodilni pridno, dosledno izvajati »dogovorjeno«, samo to je odgovorna politika, sicer smo nezanesljiv partner. (Pa je njihova vlada »odgovorno« dvignila prispevek na 2% ali to velja samo za Golobovo?) Istočasno pa bi mnogi z leve sredine ploskali, če bi se uprli in »šefom rekli ne, sicer so servilni, brez hrbtenice ... Golob za mnoge slabo, nerazumljivo pove, kakšna je njegova strategija, očitajo mu izmikanje, a treba ga je poslušati med vrsticami. Njegov pristop v areni, kjer odloča moč, je za nekoga diplomatski, za drugega pa manipulativen. Šefom lahko razloži vse o naši sprejeti resoluciji, ne more pa jim naravnost blekniti, da bomo prispevali samo toliko, kot bomo sami hoteli …« Zanimivo, si mislim, očitno pa niti svojih koalicijskih partnerjev ni prepričal.

Takoj se je oglasila predsednica NPM v vlogi moralne avtoritete. Želi, da si Slovenija ne dela sramote v mednarodni skupnosti, politika pa naj se pogovori in naj ne bo pri tako pomembnih temah na različnih bregovih. Lepo in prav, če ne bi vedela, ona namreč, da se tako poenotenje do zdaj še ni zgodilo in se s skrajno desnico, ki samo čaka, da naskoči oblast in producira razdore, niti ne more. (Mimogrede, ali se je kaj oglasila na dalj časa trajajoče sramotenje naše države v evropskem parlamentu, ko poslanci SDS lažejo in manipulirajo z mrtvimi? Nič ne vem o tem.) Če prevedem njene besede: »Naši politiki si takšne polomije ne smejo privoščiti, tako vznemirjati Trumpa in EU, ko je že uradno sklenjena orožarska kupčija.« (In kaj bi na vse to rekla njena nekdanja »klientka«, ki ji sicer za Slovenijo menda ni posebno mar?) Na pomoč ji je s svojim mnenjem priskočil obramboslovec Prebilič, natovec od glave do pet: »Govorjenje o izstopu iz Nata ni samo nevarno – je nedržavotvorno … Slovenija mora ostati zanesljiva članica. O tem ni dvoma in o tem ne sme biti političnega, kaj šele čustvenega izsiljevanja …« Mar izsiljujejo? Res? Samo kdo?

Pravzaprav je bilo tudi zame dogajanje v državnem zboru nesprejemljivo. S tem ne mislim na referendumski predlog Levice, ampak na vse ostale, ki so glasovali zanj, vsak za točke pri svojih volilcih. SDS nagaja in hoče predčasne volitve, za svojega idola bi potrdila še višji procent za orožje, nikoli ne bi glasovala za odhod iz Nata, tudi če bi rezultat državljanov močno govoril temu v prid. NSi ponavlja podobno. Nato je garant za obrambo, orožje je garant za mir, genocid pa, kje je sploh genocid. SD ne ve, kaj bi še naredila, da bi ji zrasla priljubljenost. S prstom kažem na vse hinavce - zlasti iz SD in NSi - ki so glasovali pred dnevi za resolucijo, zdaj pa so dvignili roko za referendum o njej.

Če je bil kvazi referendum SDS proti kulturnikom sramota in zapravljanje denarja, se bojim, da bo brezsmiselno zapravljanje denarja prav tako zdaj. Tudi zame je pravo vprašanje, ali smo še vedno za članstvo v Natu ali ne in že leta si želim tega referenduma. A ob tem bi morali jasno ugotoviti in si odgovoriti na več vprašanj. Recimo: je Nato (še) obrambna ali je napadalna organizacija? Nas ščiti ali bolj ogroža? Nam več orožja res zagotavlja več miru ali več smrti in dobičkov orožarjem? Kdo na sploh ogroža, Rusi, sosedje ali nihče? Nas članstvo v Natu varuje pred »apetiti« sosedov ali nas ne? Kaj je alternativa? Se lahko zgledujemo po Avstriji? Smo lahko neuvrščeni? In ne nazadnje, ali vojsko potrebujemo ter kakšno ali je ne.

Če so poslanci že zakuhali to vojaško „dvolončnico“, svetujem, naj gredo do konca, a samo pod pogoji. - Če izglasujejo še »Golobov referendum«, naj postane referendum Levice brezpredmeten. - Razprava, kjer bodo upoštevani vsi argumenti za in proti. - Če se odločijo za enega ali za drugega, se morajo zavezati, da bodo voljo ljudi tudi upoštevali s potrebno večino.

Ta situacija je lahko tudi priložnost, da vsaj glede varnosti ugotovimo, kaj želimo in kako naprej. 

Pred časom smo z Izjavo, ki jo je podpisala celotna pedagoška in psihološka stroka v Sloveniji, vlado opozorili, da je uvajanje psihoterapije v šole, kot to predvideva predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti nesprejemljivo. Zdaj amandma 26. člena predvideva, da bi se psihoterapija lahko izvajala v prostorih šole v okviru javne zdravstvene mreže, podobno, kot je na šoli zobozdravnik.

Menimo, da je taka primerjava nepremišljena in popolnoma neprimerna. Preventivne zobozdravstvene preglede namreč potrebuje vsak otrok, psihoterapije pa ne. Stroka sporoča, da je ca. 3-5 odstotkov otrok, ki potrebujejo bolj kompleksne obravnave, ki pa se po naravi dela izvaja izven šole, kjer se otrokom nudi celovit multidisciplinaren pristop in specifična individualno strokovno utemeljena terapija. V psihoterapijo se ne vključi samo otroka, kajti sodobni pristopi vključujejo celo družino, za kar je potreben tim strokovnjakov od pedpopsihiatrov, psihologov, kliničnih psihologov, socialnih delavcev, pedagogov itn. Šola tega ne more zagotoviti.

To pomeni, da problema ne smemo videti samo v otroku, kajti običajno so otrokove težave odraz širših okoljskih dejavnikov; družine, socialnoekonomskega statusa in drugih dejavnikov. Obravnavanje zgolj otroka bi pomenilo stigmatizacijo in patologizacijo otroka, ki bi zaradi tega, da je ta obravnava na šoli, vodila v dodatno socialno izključenost in s tem povečevanje težav. Tudi v zvezi z nasiljem raziskave kažejo, da je nekaj elementov povezanih z nasiljem v samem otroku, vendar pa je večina dejavnikov, ki sprožajo nasilje, v tesni povezavi z drugimi dejavniki kot so družina, socialno ekonomski status, klima v razredu itd.

Prav tako se sprašujemo, kako bi potekale psihoterapije, ki naj bi se izvajale tudi na fakultetah – torej tudi na fakultetah z versko vsebino, pri mladostnikih, ki se soočajo z izzivi na področju spolne identitete, istospolno usmerjenostjo, splavom itn.

Podpisani pričakujemo, da si bo vlada prizadevala za to, da se v šolah prioritetno zagotovijo učiteljice in učitelji ter okrepijo svetovalne službe ter se tako zmanjša potreba po psihoterapiji, ko pa ta kljub vsemu še nastane, je treba povečati dostopnost obravnav izven šole s tem, da se intenzivira razvoj centrov za duševno zdravje, kajti le na ta način bo otrokom zagotovljena celovita in kakovostna obrvnava. Šola pa ni prostor za zdravstvene dejavnosti, kajti njen namen sta razvoj osebnosti in pridobivanje znanj.

Ob tem v pedagoški stroki poudarjamo, da že zdaj uspešno sodelujemo z obstoječimi zdravstvenimi profili – pedopsihiatri, kliničnimi psihologi, psihologi, specialnimi pedagogi, logopedi, socialnimi delavci – v centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov, kjer je obravnava rizičnih otrok in mladostnikov strokovna, kakovostna in varna. Podpiramo nadaljnjo krepitev teh, že obstoječih profilov, saj ti omogočajo celostno obravnavo otroka ali mladostnika, pri čemer je psihoterapija le eden izmed integralnih delov njihovega dela. Nikakor pa ne moremo podpreti zniževanja standardov v zdravstvu, kot to predvideva obstoječi predlog zakona.

Zdravstveni delavci izjavljamo, da so pedagogi in svetovalne službe v šolah usposobljeni za vsakodnevno vzgojo, izobraževanje in obravnavo otrok. Podpiramo pedagoške delavce v naporih za spoštovanje njihovega poklica. Pomanjkanje pedagoških delavcev je tako problem celotne družbe. Zahteva, da imajo na delovnih mestih zagotovljene kompetentne strokovnjake, je potreba in osnovni pogoj njihovega dela. Podpiramo tudi uvajanje dodatnih svetovalnih delavcev, če se pokaže potreba. Sodelovanje strokovnjakov v zdravstvu in šolah je že dolgo uveljavljena praksa. Vpeljevanje psihoterapevtov v šole, torej zdravljenje psihološke motnje v šolskem okolju, bi že tako očitno ranljivega otroka izpostavilo na način, ki je nesprejemljiv. Pedagogi in svetovalni delavci v primeru potrebe usmerijo otroka in starše v zdravstveni sistem, ki jim nudi poleg ustrezne timske obravnave tudi zaupnost. V teh obravnavah pa so šolski delavci vključeni in so in bodo eden od osrednjih temeljev duševnega zdravja otrok.

— Prof. dr. Karmen Pižorn, dekanja Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, prof. dr. Milena Ivanuš Grmek, dekanja Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, prof. dr. Tomaž Grušovnik, dekan Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, Oddelek za socialno pedagogiko PeF UL, prof. dr. Darja Zorc Maver, predstojnica, Slovensko društvo pedagogov, prof. dr. Jasna Mažgon, predsednica, Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko PEF UL, doc. dr. Mojca Lipec Stopar, predstojnica, Oddelek za socialno pedagogiko PEF UP, doc. dr. Matej Vukovič, predstojnik, svetovalni center Maribor, direktorica mag. Mateja Bagatelj, Združenje ravnateljev in pomočnikov ravnateljev za stike z javnostjo, mag. Mojca Mihelič, predsednica, Sekcija psihologov v vzgoji in izobraževanju pri DPS, predsednica mag. Barbara Stožir Curk, Center za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, predstojnica dr. Mojca Juriševič, Društvo psihologov Slovenije, prof. dr. Anja Podlesek, predsednica, Pedagoški inštitut Slovenije, direktor prof. dr. Igor Ž. Žagar, Zveza društev pedagoških delavcev, prof. dr. Danijela Makovec Radovan, predsednica, Oddelek za pedagogiko in andragogiko, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, prof. dr. Klara Ermenc, namestnica predstojnice, Združenje psihoteraptevtov Slovenije, Zbornica kliničnih psihologov, asist. dr. Sana Čoderl Dobnik, predsednica, Oddelek za psihologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, prof. dr. Bojan Mozil, predstojnik

5. junija smo vam ob protestu v podporo Palestini poslali pismo, v katerem smo Vlado Republike Slovenije pozvali, da ukrepa proti državi Izrael. Našteli smo 6 konkretnih ukrepov in vas pozvali, da se glede njih javno opredelite do 16. junija.

Pozvali smo vas, da Vlada RS: - zahteva od Izraela takojšnjo prekinitev ognja in takojšen dostop do humanitarne pomoči za Palestince pod okriljem Združenih narodov; - sproži pobudo za aktivacijo resolucije Generalne skupščine Združenih narodov »Združeni za mir« (UNGA 377), ki bi Generalni skupščini omogočila nujno ukrepanje za ohranjanje miru v primerih, ko Varnostni svet ZN zaradi zastojev ali veta ne more ukrepati; - uvede vojaški embargo na uvoz, izvoz in tranzit orožja v Izrael in iz njega ter se zavzame za vojaški embargo na ravni EU; - prekine diplomatske stike z Izraelom in takoj ustavi vsakovrstno sodelovanje z Izraelom (gospodarsko, kulturno, znanstveno, športno); - se pridruži tožbi Južne Afrike proti Izraelu, ki je bila vložena pred Meddržavnim sodiščem; - sproži pobudo za zamrznitev članstva Izraela v ZN; - uvede sistem dopolnilnih poti, ki bo omogočil Palestincem in Palestinkam v Sloveniji, da iz Gaze na varno pripeljejo svoje družinske člane; - dopusti kazenski pregon zoper izraelski vojaški in politični vrh, ki ga je pred meseci vložilo več slovenskih nevladnih organizacij.

Ne le da vlada glede teh ukrepov ni storila ničesar, vse do danes se vam ni zdelo vredno, da bi o njih javno spregovorili in pojasnili uradno stališče vlade.

Ob tem bi vas želeli spomniti, da ima skladno z Ustavo v Sloveniji oblast ljudstvo, zato ste mu kot njegov začasno izvoljeni predstavnik dolžni prisluhniti.

Glede na poročila, ki jih vsakodnevno prejemamo iz Palestine pa tudi glede na mnenje Meddržavnega sodišča izpred enega leta, je z veliko gotovostjo mogoče trditi, da Izrael v Gazi, pa tudi na Zahodnem bregu, izvaja vojne zločine, zločine zoper človečnost, etnično čiščenje in genocid. Slovenija je kot podpisnica mednarodnih sporazumov in članica mednarodnih sodišč v takšnem primeru dolžna nemudoma ukrepati z vsemi razpoložljivimi sredstvi, da prepreči in zaustavi nadaljnje izvajanje najhujših zločinov, kršenje in ignoriranje mednarodnega in humanitarnega prava in nespoštovanje osnovnih civilizacijskih norm.

Neukrepanje, ki izhaja iz preračunljivosti in domnevne zavezanosti skupnemu delovanju Evropske unije, je sprenevedanje. Vse ukrepe, h katerim smo vas pozvali, lahko Vlada RS z večinsko podporo v Državnem zboru sprejme takoj. Zavedamo se, da to ne bo pomenilo takojšnjega izboljšanja razmer v Palestini, bo pa nedvomno nakazalo smer potrebnega ukrepanja širši mednarodni skupnosti.

Gospod predsednik, vaše pozivanje državljanov prek družbenih omrežij k podpori peticije ene izmed civilnodružbenih pobud, ki si prizadeva za prekinitev trgovinskega sporazuma z Izraelom, je skrajno neprimerno, zlasti v luči dejstva, da kot predsednik vlade suverene države, polnopravne članice Evropske unije in Združenih narodov, sami ne sprejemate nobenih konkretnih ukrepov. Osupljivo je tudi, da izraelska dejanja v mednarodnih vodah, ki jih je mogoče označiti kot piratstvo, ostajajo brez odziva. Prav tako je nemogoče razumeti in sprejeti vaše molčanje ob nenehnih, neizzvanih napadih Izraela na suverene države v širši Bližnjevzhodni regiji. Še posebej skrb vzbujajoče pa je, da Vlada Republike Slovenije ni izrazila nobenega stališča ob nedavnih enostranskih vojaških akcijah Združenih držav Amerike, v katerih si samovoljno jemljejo pozicijo svetovnega policaja, bombardirajo suvereno državo, kar terja življenja številnih civilistov. V luči teh dogodkov se postavlja vprašanje: ali ste razmišljali o uradnem diplomatskem odzivu, kot je protestna nota predsedniku ZDA, ali pa o poklicu vodstva ameriškega veleposlaništva na pogovor oziroma zagovor glede omenjenih dejanj, ki so v nasprotju z mednarodnim pravom in temeljnimi načeli mednarodne skupnosti?

Ogorčeni smo ob vašem ravnanju na zadnjem zasedanju organizacije NATO, kjer ste brez ugovora pristali na dvig izdatkov za obrambo na rekordnih 5 odstotkov BDP do leta 2035, skladno z zahtevo predsednika Trumpa. Namesto da bi nedvoumno in argumentirano nasprotovali sprejemu takšne zaveze, ste nanjo preračunljivo pristali ob vnaprejšnjem zavedanju, da je ne boste mogli izpolniti in da zanjo nimate podpore v koaliciji.

Že sedanja resolucija o dvigu obrambnih izdatkov na 3 odstotke BDP do leta 2030 je nedopustna in bi jo v resnično demokratični družbi morali preveriti na referendumu. Ob tem bi bilo tudi nujno, da v sodelovanju s civilno družbo čim prej pripravite široko javno razpravo o nadaljnjem članstvu Slovenije v NATO in resen razmislek o nevtralnosti države.

Ponovno vas torej pozivamo, da se na omenjene zahteve odzovete in da nemudoma začnete ukrepati skladno z mednarodnimi zavezami republike Slovenije, da začnete uresničevati osnovne postulate naše ustave in da se končno, skupaj z nedvomno mnogimi zavezniki iz celega sveta, uprete brezobzirnemu diktatu vojaške in kapitalske moči zločincev ter tako zaustavite grozljivi zaton človeštva.

— V imenu Združenja pobud za solidarnost s Palestino Marko Hren, Keti Jovanovski, Eva Marn, Aleksandra Milinković, Draga Potočnjak, Nada Pretnar, Iztok Šori, Arne Vehovar, Barbara Vodopivec, Ira Zorko

V članku „Netanjahujeve uresničene sanje“, Mladina, št. 25, ddr. Rudi Rizman lepo opiše propad ameriškega „afganistanskega modela“, ko so ZDA po dveh desetletjih talibom podarile zmago.

Da se bo zgodilo natanko to, je jasno napovedal neki talibski poveljnik, takoj po začetku ameriške afganistanske avanture, v intervjuju, ki ga je dal za časopise.

Rekel je (navajam po spominu): „Američanom smo povedali: vi imate ure, mi imamo čas.“ 

V KSS PERGAM z veliko zaskrbljenostjo spremljamo poročanje medijev glede domnevne podpore Republike Slovenije predlogu za dvig izdatkov za obrambo na raven 5% BDP do leta 2032 na vrhu NATA. Opozarjamo, da bi utegnila imeti morebitna podpora takšnemu dvigu izdatkov za obrambo negativne posledice na blaginjo prebivalstva Slovenije, še posebno negativne posledice bi ta odločitev lahko imela na blaginjo najbolj ranljivih skupin in na njihov materialni položaj. Opozarjamo tudi, da javnosti niso bile predstavljene posledice napovedanega izjemno velikega povečanja obrambnih izdatkov, niti ni bila o tem opravljena široka javna razprava.

Omenjena napoved še večjega povečanja obrambnih izdatkov prihaja le nekaj dni po tem, ko je Državni zbor sprejel Resolucijo o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, ki predvideva dvig obrambnih izdatkov na 3% BDP do leta 2030 in ohranitev teh izdatkov na isti ravni do leta 2040. Morebitna podpora dvigu izdatkov za obrambo na raven 5% BDP bi bila torej v nasprotju s sprejeto Resolucijo, pri čemer je bila že slednja deležna kritik, zlasti z vidika pomanjkljive vključenosti zainteresiranih javnosti v pripravo in sprejem Resolucije, z vidika zagotavljanja finančnih virov za povečane obrambne izdatke ter vpliva le-teh na ostale javnofinančne izdatke ter glede načelnega vprašanja obsega morebitnega potrebnega oboroževanja Slovenije.

V KSS PERGAM se zavedamo, da aktualne geopolitične razmere v svetu prinašajo s seboj bistveno povečana varnostna tveganja, na katera se je potrebno pripraviti in zagotoviti varnost državljanov in prebivalcev Slovenije. Ne oporekamo temu, da so za to potrebna tudi določena dodatna javnofinančna sredstva, pri čemer imajo lahko določena vlaganja, zlasti za t.i. dvojno rabo in še zlasti za raziskovanje, lahko tudi nekatere širše pozitivne multiplikativne učinke. Kljub temu pa menimo, da gre v primeru povečevanja izdatkov za večkratnik dosedanjega obsega izdatkov za vprašanje, glede katerega bi moralo biti doseženo široko družbeno soglasje. Javnost bi morala dobiti jasne odgovore na vprašanje o načrtovanem obsegu obrambnih izdatkov, načinu zagotavljanja virov financiranja za te izdatke, vplivu povečevanja obrambnih izdatkov na ostale javnofinančne izdatke in konkretnemu namenu teh izdatkov. Nikakršnega dvoma ni, da povečani obrambni izdatki, ki bi znašali dobri 2 mld EUR (v primeru 3% BDP) ali celo 3,5 mld EUR (v primeru 5% BDP) ne bi ostali brez vpliva na ostale javnofinančne izdatke, ne glede na zagotovila, da se v socialne pravice ne bo posegalo, in ne glede na to, da je za ta namen začasno mogoče uveljavljati odstop od evropskih fiskalnih pravil. Nenazadnje v KSS PERGAM v zadnjem obdobju opažamo določeno zadržanost vlade ob nekaterih predlogih pri usklajevanju zakonodaje s področja socialnih zavarovanj, ki bi pomenili določeno povečanje javnofinančnih izdatkov in ocenjujemo, da pri tem ne gre za naključje. Dolgoročno povečevanja obrambnih izdatkov ne bo mogoče zagotavljati bodisi brez posega v ostale javnofinančne izdatke, vključno s posegi v socialne transferje, pravic iz socialnih zavarovanj, obseg in kakovost javnih storitev ter plače javnih uslužbencev, bodisi s povečevanjem davčnih obremenitev, bodisi z dodatnim zadolževanjem, bodisi s kombinacijo navedenega.

Javnofinančni izdatki so ključni za zagotavljanje blaginje prebivalcev Slovenije, tako z vidika zagotavljanja javnih storitev, pravic iz socialnih zavarovanj in socialnih transferjev, kot tudi z vidika javnih investicij, spodbud gospodarstvu in zagotavljanja zdravega življenjskega okolja. Razmerje med izdatki za te namene in na drugi strani obrambnimi izdatki, pri čemer bi povečevanje drugih na račun prvih na srednji in dolgi rok utegnilo ne le zavreti povečevanje blaginje, temveč jo celo zmanjšati, je zato temeljno vprašanje, o katerem bi moral razpravljati tudi Ekonomsko socialni svet, soglasje o tem vprašanju pa bi moralo biti rezultat obsežne javne razprave in širokega družbenega konsenza. Iz tega razloga smo v okviru Ekonomsko socialnega sveta podprli razpravo o omenjeni Resoluciji še pred njenim sprejemom na Vladi, do česar ni prišlo. Ekonomsko socialni svet je o tem vprašanju razpravljal naknadno, po tem, ko je bila Resolucija že sprejeta na Vladi in posredovana v Državni zbor, pri čemer poudarjamo, da odgovorov na ključna vprašanja, ki so bila izpostavljena v razpravi na Ekonomsko socialnem svetu, še do danes nismo prejeli.

Glede na navedeno v KSS PERGAM poudarjamo, da je napoved podpore dvigu obrambnih izdatkov na 5% BDP v nasprotju s pravkar sprejeto Resolucijo o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, predvsem pa je preuranjena. Da bi bila sprejeta odločitev legitimna, bi moral biti namreč o vseh vidikih in posledicah te odločitve predhodno dosežen širok družbeni konsenz, tako z varnostnega, kot tudi z javnofinančnega in socialno ekonomskega vidika, nenazadnje pa tudi z vidika načelne opredelitve javnosti glede (ne)naklonjenosti oboroževanju Slovenije. 

Pred tednom dni je prvi mož Petrola Saša Berger na novinarski konferenci napovedal, da ustavlja vse razvojne investicije v Sloveniji, zamrzuje izplačila sponzorskih in donacijskih sredstev, revidirali bodo dobaviteljske pogodbe. Včeraj je Petrol napovedal, da bo začasno zaprl štiri bencinske servise, za torek pa so med 12. in 13. uro zagrozili zapreti vsa prodajna mesta, pa se tik pred zdajci premislili.

Spoštovani ministri in tudi ministrice! V mnoge projekte, ki jih subvencionirate, je vpet Petrol. Glede na to, da so rekli, da ustavljajo vse razvojne investicije, je vaša dolžnost, da zaradi zaščite javnih in evropskih sredstev pregledate vse pogodbe s Petrolom, v katerih deležnik oziroma del javno zasebnega partnerstva je in skladno s pogodbenimi določili prekinete pogodbe, v primeru že izplačanih sredstev pa zahtevate vračilo izplačanih sredstev zaradi njihovega odstopa od pogodb.

Petrol je lani ustvaril 140 milijonov dobička, ga povečal za 30 odstotkov, ukrep vlade regulacije cen na avtocesti mu bo zmanjšal dobiček za 15 milijonov, torej gre samo za pohlep in izsiljevanje preko občanov - strank Petrola. Občani pa bomo glede na Petrolov odnos do uporabnikov njegovih storitev z zapiranjem črpalk sprejeli klasičen način odločanja in odkorakali (se odpeljali) drugam. Moj prvi korak je vračilo Petrolove plačilne kartice.

Lep pozdrav.

“Evropska politika vsako leto glasneje poudarja pomembnost demokratičnih vrednot in zavez k spoštovanju človekovih pravic, enakopravnosti, dostojanstva in solidarnosti, hkrati pa sistematično poglablja režim odvračanja, zapiranja meja in deportacij. Predvsem v zadnjih dveh letih zaznavamo povečano dejavnost pri nastajanju novih strategij, akcijskih načrtov in svežnjev ukrepov, ki naj bi prispevali k izboljšanju dostopa do azila in ustreznejši zaščiti ter sodelovanju pri reševanju migracijskih izzivov, v praksi pa gre nemalokrat za birokratsko kuliso, ko se ljudem odvzema pravica do zaščite in za sistemske odmike od temeljnih pravnih in etičnih standardov.

Kljub temu, da se je na mednarodni in diplomatski ravni okrepilo prizadevanje za priznanje Palestine, je leto 2025 zaznamovalo neprekinjeno nadaljevanje genocida nad palestinskim prebivalstvom v Gazi ter najhujših oblik nasilja in grozovitosti na vseh vojnih žariščih po svetu. Kljub že obstoječim evakuacijskim mehanizmom, kakršne so varne dopolnilne poti in izdaja humanitarnih vizumov, ki bi jih države, med njimi tudi Slovenija, lahko uporabile za zagotavljanje varnosti ogroženim civilistom, te priložnosti za dejansko solidarnost in zaščito ostajajo neizkoriščene. In tu se razkriva protislovje zavez in prakse.

Izjemno pozdravljamo ureditev dolgo pričakovanega slovenskega zakonodajnega sistemskega premika, ki veliko obeta – prehajanje med statusi. Ta bo prispeval k večji pravni varnosti ljudi, ki potrebujejo zaščito, hitrejšem urejanju postopkov, lažjemu prehodu v bolj gotov status, stabilnejši prihodnosti oseb in njihovih družin ter posledično k učinkovitejši integraciji v lokalno in širšo skupnost. Prav tako pozdravljamo podaljšanje ukrepa začasne zaščite za razseljene osebe in predlog Evropske komisije, da se podaljša do marca 2027.

Še vedno pa smo zaskrbljeni in ostro nasprotujemo praksam vračanja ljudi in izgonom, ki ljudi izpostavljajo kršitvam človekovih pravic in resnim življenjskim nevarnostim. Takšna ravnanja nasprotujejo temeljnim načelom zaščite, povečujejo tveganje za tragične posledice in še dodatno poglabljajo težke razmere ljudi. Kljub temu, da sprejet Pakt o migracijah in azilu navzven kaže na večjo odprtost in zagotovitev pravičnejšega in trdnejšega migracijskega sistema ter učinkovitejših azilnih postopkov, nadalje podpira/legitimira sporne prakse, predvsem pri mejnih in pospešenih postopkih, in neopaznost še posebej ranljivih posameznic in posameznikov.

Čeprav v Sloveniji potekajo prizadevanja za vzpostavitev bolj celovitih integracijskih programov, integracijska politika ostaja šibka, nepovezana in sistemsko neumeščena. Integracija tako še vedno ni zastavljena strateško in dolgoročno ter v največji meri ostaja prepuščena posameznikom_cam, lokalnim iniciativam in projektom.

Argument za prikaz Slovenije kot tranzitne države je lahko priročno opravičilo: kot takšno jo namreč ustvarjamo mi in takšna ni sama po sebi. Vprašanje ostaja odprto: ali želimo usklajeno, vključujočo in dostojno migracijsko in integracijsko politiko, ki bo ljudem omogočila, da postanejo polnopravni člani skupnosti in k njej tudi prispevajo, ali pa bomo še naprej ustvarjali sistem tranzitne države, v katerem se zdi zaščita privilegij in ne pravica?” 

Spoštovani gospod urednik!

Zaznal sem, da pisci pisem bralcev pogosto na začetku pisma uporabijo nagovor »Spoštovani!«. In prav o tem nagovoru bi rad spregovoril nekaj besed.

Slovenci veljamo za dobre poznavalce tujih jezikov. Pa poskusimo ta naš »Spoštovani!« prevesti v kateri koli jezik. Nikjer ne bomo našli nečesa tako brezbrižno suhega, nevljudnega.

Te brezbrižne formule se držijo celo tisti naši uradni predstavniki, ko se pisno obračajo na tuje uradne organe.

Ker delam kot sodni tolmač, mi pač pridejo v prevajanje tudi pisma/zaprosila naših sodnikov/ sodnic, naslovljena na tuje pravosodne organe. Pa se slovenska sodnica uvrsti po inerciji med tiste, ki pišejo preprosto »Spoštovani!« V odgovoru na takšno zaprosilo navadno najdem nagovor »Spoštovana kolegica/gospa sodnica!« Ni treba biti ravno jezikoslovec, da lahko hitro ugotoviš, da nekaj tako suho nevljudnega ne pozna (poslovni) jezik nobene civilizirane družbe.

Očitno je do tega prišlo, ko se je ob spremembi družbenega sistema klestilo po vseh tradicijah, pa so dotedanji javni formuli za nagovor »Spoštovani tovariši!« preprosto odrezali vzdevek »tovariši« (čeprav gre za žlahtno slovensko besedo) – pa smo dobili goli nagovor »Spoštovani!«. Ali celo še bolj nevljudni »Pozdravljeni!« Vljudno bi bilo spremeniti »rdečo« formulo v tradicionalno in tudi predvojno obliko »Spoštovane dame/gospe in gospodje!« Žal nisem opazil, da bi se naši poklicni jezikoslovci kdaj ukvarjali s tem vprašanjem.

S spoštovanjem.

Najprej, že pred sto leti, so začeli prihajati po Palestince. Potem so prišli po Iračane in po Sirijce in Libanonce in zdaj še po Irance. Ne misliti, da ne pride čas, ko bodo prišli tudi pote.

(In ne misliti, da se to dogaja nekje drugje. Orožje islamistov, s katerim so pobijali po Iraku in Siriji, je prispevala tudi Slovenija, značilno »vzhodnoevropsko« orožje, ki ga je dostavljal na teren prek ameriške vojaške baze v Jordaniji Nato. Predstavnik SV je dejal novinarju Mladine, da brezplačno; čudno, hrvaški vojski so za to sodelovanje plačali ter so bili ti zneski izkazani tudi v hrvaškem proračunu.)

Dogaja se nam brezmejno zlo, zlo biblijskih razsežnosti. In kadar smo ljudje soočeni z zlom, smo dolžni, da se mu upremo in da ga uničimo. Vsak po svojih zmožnostih, moralna obveza je absolutna. 

Spoštovani, naša vrla predsednica Nataša Pirc Musar je nekako legalizirala rabo pojma genocid za strahote, ki jih Izrael počenja v Gazi. Ampak Netanjahu tega genocida nikakor ne bi mogel počenjati sam, če ne bi imel vsemogočnega pokrovitelja v Donaldu Trumpu. Ko je ta ameriški borzno-nepremičninski poslovnež predlagal – če ne kar ukazal – da se morajo Palestinci izseliti iz svoje domovine v Gazi, so izredno redki spoznali, za kaj gre. In za kaj gre?

Gre za (pol)stoletni veleprojekt novega morskega prekopa med Tihim oceanom in Sredozemljem. Imenuje se Ben Gurion Canal, po angleško seveda. Več kot pol stoletja ždijo ameriški (še zlasti judovski) finančni in gradbeni velikani (in Donalda Trump spada vendar tudi mednje) na zgodovinsko priložnost, da bi lahko začeli uresničevati ta projekt.

Za kaj gre? Poenostavljeno povedano: če je sedanji Sueški prekop nekakšna enotirna ali celo ozkotirna proga, naj bi novi veleprekop bil kot dvotirna hitra železnica. Iz Rdečega morja (kamor sega Izrael) bi ga speljali do Sredozemlja.

Ampak edino primerno geografsko (reliefno) območje je tam, kjer je zdaj severna Gaza.

Seveda ne bi noben superkapitalist šel vlagat stotin milijard dolarjev tja, kjer razsajajo večni vojaški spopadi. In nihče ne bi/bo investiral tja, ker bi takšen veleprojekt lahko ogrožalo (vse) prebivalstvo območja, kjer naj bi potekal.

Takšen prekop bi najprej gospodarsko dušil Egipt, z njim pa tudi Arabce v Palestini. Postavlja se alternativa: ali zgodovinski svetovni veleprojekt za (začetno) potrojitev pomorskega prometa (in dobičkov) – ali Palestinci v Gazi. Palestinci torej morajo iz Gaze. Za vsako ceno. Kajti ceno oz. vrednost prekopa Ben Gurion je sploh težko izmeriti. Tako je ogromna! Torej je treba uničiti vse Palestince v Gazi. To skupaj delata Netanjahu in Trump.

In Donald Trump nič ne ovinkari: ob novi velikanski pomorski poti bi v Gazi (ameriški seveda) zrasla veleoaza.

Po mojem je treba imeti pred očmi (tudi) te velikanske izraelsko-ameriške sanje, ko razpravljamo o vojni oz. genocidu v Gazi.

Seveda pa sta obe v genocid vpleteni strani - Izrael in ZDA - zadosti previdni, da svojih kart ne razkrivata. Pa saj jih tudi ni treba. Vsakdo si lahko na internetu najde vse o tem sanjskem projektu, ki se imenuje po prvem izraelskem predsedniku vlade Ben Gurionu.

Ko torej razpravljamo o genocidu v Gazi, bi ga morali dejansko poimenovati kot izraelsko-ameriški genocid. Kdor drugemu vrečo drži, je enako kriv, pravi stara pravičniška modrost. 

Spoštovani, v zadnjih mesecih smo v Sloveniji spremljali pomembne politične korake v podporo palestinskemu ljudstvu – med njimi tudi zgodovinsko priznanje Palestine kot samostojne države. Več politikov, organizacij in državljanov je javno izrazilo ogorčenje nad dogajanjem v Gazi in obsodilo vojna ravnanja Izraela kot zločinska, nekateri celo kot genocidna.

Kljub tem odločitvam in izjavljenim vrednotam pa me kot državljanko z veliko zaskrbljenostjo preseneča dejstvo, da z Letališča Jožeta Pučnika Ljubljana še vedno deluje izraelska letalska družba Israir.

To ni le formalnost ali poslovna odločitev. Gre za neposredno gospodarsko sodelovanje z državo, ki je obtožena hudih kršitev mednarodnega prava in človekovih pravic. Ob vsakem pristanku ali vzletu Israirja z našega letališča omogočamo finančni tok, legitimiramo normalnost odnosov – hkrati pa na simbolni ravni jemljemo težo lastnim besedam o solidarnosti, pravičnosti in humanosti.

Zato javno sprašujem: Zakaj izraelski letalski prevoznik še vedno deluje z slovenskega letališča, če naj bi kot država jasno nasprotovali politiki apartheida, vojne in genocida?

Kdo nosi odgovornost za odločitev, da se poleti ne ustavijo ali vsaj začasno zamrznejo – kot obliko pritiska, ki je v diplomaciji in človekovih pravicah legitimen in učinkovit?

Kako lahko kot država govorimo o „etični zunanji politiki“, če hkrati dopuščamo, da izraelska podjetja pridobivajo dobiček od slovenskih virov, infrastrukture in potrošnikov?

Razumem, da gre za kompleksna vprašanja – z vidika gospodarstva, letalske varnosti, bilateralnih odnosov. A verjamem, da so ravno časi krize in trpljenja tisti, v katerih se pokaže, ali imamo za svojimi besedami tudi dejanja.

Če je v Gazi genocid – kar številni pravniki, humanitarci in Združeni narodi potrjujejo – potem mora Slovenija ravnati skladno s svojo vestjo. To vključuje tudi premislek o sodelovanju z izraelskimi podjetji, kot je Israir.

Zato javno pozivam: Fraport Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, Ministrstvo za zunanje zadeve in Vlado RS – da se jasno opredelijo glede prisotnosti Israirja na Brniku.

Politične stranke, posebej tiste, ki podpirajo priznanje Palestine – da pokažejo, kako konkretno uresničujejo svoja stališča.

Medije, da odprejo prostor za razpravo o tem vprašanju in omogočijo preglednost odločitev, ki se sprejemajo stran od oči javnosti.

Ne gre za sovraštvo, ne gre za maščevanje – gre za doslednost. In če smo res solidarni s Palestinci, potem naj se to vidi tudi v naši praksi, ne le v resolucijah in tvitih.

S spoštovanjem. Lara Gunjač, Trebnje

Leta 2001 smo se zavezali, da bomo na strani žrtev trgovanja z ljudmi. Naša zaveza je še danes trdna. Standardi pomoči, ki smo jih tekom let razvili, so visoki. Javno se oglasimo redko, vedno pa takrat, kadar se pojavijo poskusi zniževanja že doseženih strokovnih standardov na področju zagotavljanja pravic žrtev trgovanja z ljudmi in njihovo omalovaževanje. V program Oskrba žrtev trgovine z ljudmi – namestitev v varnem prostoru je bilo v letu 2024 vključenih pet filipinskih državljanov. Osebe so bile del zgodbe, ki smo jo lahko slišali v prispevku oddaje Tarča dne 15. 5. 2024 – zgodbe o delovnem izkoriščanju, kršenju človekovih pravic in hudem nasilju. Vsi filipinski državljani so bili z naše strani prepoznani kot žrtve trgovine z ljudmi. Pogumno so se odzvali vabilu Tarče, da sodelujejo in podajo svojo izjavo. Da povedo svojo zgodbo. Kar so tudi storili – nekateri s solzami v očeh, a tudi z ogromno iskrico poguma in borbenosti. Predvsem pa z zaupanjem, da v Sloveniji deluje sistem zaščite žrtev in pregona storilcev. Zgodba, o kateri je poročala Tarča, je bila novica za en dan. Kaj je skupno vsem žrtvam trgovine z ljudmi? To, da izgubijo svoj glas, možnost izbire, postanejo preslišane in nevidne. In ponovno je bil njihov glas preslišan. Nepomemben.

Njihova zgodba je, kot muha enodnevnica, izginila v pozabo tako hitro, kot je prišla na dan. In to zgolj potrjuje izkušnjo naših uporabnikov: da njihova zgodba ni pomembna, da njihov glas ni vreden in njihova bolečina ni priznana. Vse, kar si želijo, je pravica. Potrditev, da to, kar se jim je zgodilo, ni prav. In da si takšne izkušnje ne zasluži nihče. Zato se oglašamo. Ker je njihov glas pomemben. Ker se zlorabe ne smejo dogajati. Ker je za možne in dejanske žrtve trgovine z ljudmi nujno, da sistem deluje in da deluje neoporečno. In zato je pomembno poudariti tudi, da je Slovenija podpisnica mnogih mednarodnih aktov, ki jo zavezujejo k sprejemanju ukrepov za učinkovit boj proti trgovanju z ljudmi. Ukrepi, ki jih ti dokumenti opredeljujejo, zajemajo vse od preprečevanja trgovanja z ljudmi, identifikacije in zaščite žrtev, pa do učinkovite preiskave, pregona in kaznovanja storilcev kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Mednarodnopravne zaveze države torej odražajo zavedanje, da boj proti trgovanju z ljudmi, ki je gotovo ena najbolj strahotnih kršitev človekovih pravic in dostojanstva, terja celosten odziv.

Ukrepi, ki jih je država dolžna sprejemati, so med seboj neločljivo povezani – zaščita in podpora žrtvam torej ne more biti ustrezna brez učinkovitih mehanizmov preprečevanja trgovine z ljudmi, še manj pa je lahko ustrezna brez učinkovite preiskave in kazenskega pregona trgovcev z ljudmi. Preiskava je lahko učinkovita le, če je (institucionalno in dejansko) neodvisna, hitra, temelji na objektivni in temeljiti preučitvi vseh okoliščin ter žrtvi zagotavlja ustrezen položaj v postopku. Vsi ti kriteriji učinkovitosti in ustreznosti preiskave izhajajo iz mednarodnih pravnih standardov in jih gre razumeti kot izhodišče oziroma minimum standardov na področju varstva človekovih pravic, varnosti in človekovega dostojanstva – standardov, od katerih Slovenija ne bi smela odstopati. Pismo naj služi kot poziv vsem pristojnim, da prevzamejo odgovornost in poskrbijo, da bodo mehanizmi nadzora na vseh nivojih učinkoviti, da do zlorab najbolj ranljivih ne bo prihajalo in da si z ukrepanjem povrnejo zaupanje tako žrtev kot civilne družbe v vzpostavljene sisteme zagotavljanja spoštovanja človekovih pravic, sisteme nadzora in pregona tovrstnih zlorab. 

Ministrstvo za naravne vire in prostor je maja izdalo dovoljenje za odstrel 206 medvedov in pri tem navaja, da je odstrel potreben zaradi preprečitve resne škode in zagotavljanje zdravja in varnosti ljudi. Če bi bilo to res, potem te škode in nevarnosti za ljudi ne bi bilo, saj se enak razlog za odstrel pojavlja praktično vsako leto, pri čemer se v zadnjih letih pobije okoli 200 medvedov na leto. Očitno gre za neučinkovit ukrep. Da v ozadju ni preprečitev resne škode in zagotavljanje varnosti ljudi, kaže tudi dejstvo, da bo odstrel trajal kar leto in pol. Če bi res šlo za navedeno, bi država odstrel izvedla npr. v roku enega ali dveh mesecev in tako preprečila resno škodo in zagotovila varnost ljudi. Ali bo ministrstvo, ki je izdalo dovoljenje za odstrel, odgovorno za vso škodo, ki jo bodo povzročili medvedi v času tako dolgega odstrela? In za ogrožanje ljudi?

Znano je, da sta v povprečju v Sloveniji eno ali dve neposredni srečanji človeka z medvedom na leto, v preostalih primerih konfliktov pa gre za premoženjsko škodo, predvsem povezano z rejnimi živalmi. V zvezi s tem je treba navesti, da morajo po 10. členu Pravilnika o zaščiti rejnih živali biti rejne živali, nastanjene izven objektov, kadar je to treba, zavarovane tudi pred plenilci. Skrbniki ali lastniki živali so torej po predpisih dolžni zaščititi svoje živali pred nastankom škode po medvedih.

Še posebej tam, kjer so medvedi in kamor se selijo oz. širijo, kar je splošno znano. Iz vsega tega pa tudi izhaja, da v Sloveniji do resne škode, povzročene s strani medvedov, praktično niti ne more priti, saj morajo ljudje zavarovati svoje premoženje pred omenjenimi živalmi. Če pa do škode pride, pa je to v bistvu krivda oškodovancev, ker niso spoštovali predpisov. In če medved napade ovce, je za ta napad in trpljenje ovac kriv skrbnik, ki ni zavaroval svojih živali, kot je to njegova zakonska dolžnost. In namesto da bi njega procesirali, umorijo nič krivega medveda. Če je ta napadel ovce ali druge živali, potem je bil očitno lačen. To pa je bil mogoče tudi zaradi tega, ker njegove naravne hrane, torej mrhovine, ni v naravi ali pa jo je zelo malo. In to zato, ker je v naravi zelo malo naravno umrlih živali, ki so hrana za mrhovinarje, ker so glavni »mrhovinarji« lovci, ki vsako leto po ukazu države pobijejo kakšnih 100.000 živali in odnesejo njihova trupla. Ali si je mogoče zamisliti, kakšni potoki krvi nedolžnih čutečih bitij zaradi lovcev tečejo v naravi?

Medved je za človeka nenevarna žival, na kar kaže tudi izjemno malo neposrednih srečanj človeka z medvedom, eno do dve na leto. In kljub temu je država ukazala poboj 206 medvedov iz tega razloga, ki se mu pridružuje še preprečevanje resne škode. Oba razloga sta sicer samo krinka na kvotni odstrel medvedov, ki pa ni mogoč. Od tega odstrela imajo koristi lovci, ki dobro služijo s trofejami in tudi Zavod za gozdove Slovenije, ki je sam sebi priskrbel odstrel približno četrtine na smrt obsojenih medvedov. Pa še tisti, ki dobro služijo, ko leto za letom pišejo razne ekspertize o nujnosti pobijanja medvedov. Kaj za lovce pomeni medved, dobro pove izjava predsednika LZS: »Zaradi številnih zapletov okrog izdaj dovoljenja za odstrel medvedov v zadnjih letih, je bilo nekaj dovoljenj za odstrel izdanih v za to najmanj primernem času – poleti, ko je kožuh neprimeren za prepariranje in meso zaradi toplote najbolj podvrženo pokvarljivosti.« To je realnost lova in ne naravovarstvo lovcev, ki ga tako poudarjajo.

Skrajno žalostno je, da je ukrep za zmanjševanje konfliktov ubijanje živih bitij in s tem uničevanje dela narave. Žalostno je, da država ne poskrbi, da medvedi ne bi zahajali v naselja oz. v njihovo bližino, čeprav so ukrepi enostavni. Mrhovišča so pomemben ukrep, ki lahko medvede drži v gozdu, seveda pa je treba odpraviti vse možne dejavnike, ki medvede privabljajo k naseljem. Očitno to v glavnem ni bilo storjeno, sicer se medvedi ne bi pojavljali v naseljih ali pa mnogo manj.