V Evropi je v Ukrajini kmetijsko področje, ki je ogromna žitnica in od katere so prehransko odvisne tudi številne afriške države. Z diplomatsko pomočjo Turčije je v času vojaških spopadov med Rusijo in Ukrajino večkrat prišlo do dogovorov, da so ladje lahko prišle do ukrajinskih pristanišč, kjer so naložile žito in ga odpeljale v Afriko. Nikoli ni bilo pojasnjeno, kdo je v Ukrajini lastnik žit.

Ko je po razpadu Sovjetske zveze Ukrajina razglasila državno samostojnost, je kmalu nato doživela gospodarski kolaps. Kakšne tuje pomoči ni dočakala ne z vzhoda in ne z zahoda, potem je začela razprodajati »černozjom«. Tri velike ameriške »kompanije«; Chevron, Monsanto, DuPont« so preko finančnih posrednikov odkupile od ukrajinske države (s površino 603 700 km2) okoli 170.000 kvadratnih kilometrov »černozjoma«.

Pred priključitvijo Krima Rusiji (leta 2014) je v Ukrajini živelo okoli 8 milijonov Rusov, v glavnem v pokrajinah ob Črnem morju, sicer je več kot polovico prebivalcev Ukrajine uporabljalo ruščino kot pogovorni jezik.

Ukrajina je bila žrtev dveh interesov: ameriškega zaradi investicij v zemljišča in ruskega zaradi zaščite ruskega življa. Nikoli se zaradi teh različnih interesov Rusija in ne ZDA nista pogovarjali, pač pa sta svoje interese poskusili zaščititi, obe z napačnimi sredstvi: ZDA z denarjem (pet milijard dolarjev za demokratizacijo Ukrajine), Rusija z vojaškimi grožnjami in z aneksijo (do Hruščeva vedno rusko!) polotoka Krim z največjo rusko mornariško bazo Sevastopol. Posledica obojega je bila zelo povečana ukrajinska nacionalna zavest, ki se je pokazala v vojaških napadih na rusko manjšino v pokrajinah Doneck in Lugansk.

Sedaj imamo že četrto leto hude boje in spore, ki jih vodi na ukrajinski strani predsednik Zelenski, po poklicu igralec, ki zastopa pred vsem druge interese, samo ne ukrajinskih! ZDA pa vodijo še naprej dosledno politiko za zaščito ameriških naložb, Rusi pa okupacijo tistih delov Ukrajine, kjer živi ruska manjšina.

Evropska unija pa postopoma prevzema čedalje več stroškov za ukrajinsko vojskovanje, največ orožja pa za evre dobavljajo, kdo drug kot … Uboga Ukrajina in njeni prebivalci, zapeljani v nacionalizem in v brezpotje.

Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost je bilo predlagatelj prvotnega predloga zakona in je v nadaljevanju vseskozi aktivno sodelovalo pri njegovih popravkih in pripravi predloga zakona, kakršen je bil letos sprejet v državnem zboru. Natančno smo spremljali vse javne razprave in polemike in se vanje tudi aktivno vključevali, ne glede na to, ali so razpravljalci v njih izražali podporo ali nasprotovanje zakonu. Sodimo, da smo svoja stališča izražali strpno in korektno ter jih obširno argumentirali, nikoli pa si nismo dovolili, da bi nastopali z uporabo neresnic in manipulacij.

Skozi ves postopek se zavedamo, da bodo nasprotniki zakona uporabili vse pravne in druge možnosti, predvsem tiste, ki jih omogoča lansiranje medijskih sporočil, resničnih in neresničnih, korektnih in nekorektnih, tudi popolnoma zavajajočih, tako da sedanje zbiranje podpisov za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma za nas ni nobeno presenečenje. Živimo v demokratični družbi, katere temeljni postulat je možnost izražanja različnih stališč, tudi če so si popolnoma nasprotujoča, in kjer je mogoče z državljani – volivci in volivkami – tudi manipulirati.

Zbirateljem podpisov za razpis zakonodajnega referenduma ne odrekamo pravice, da aktivirajo svoje podpornike, vendar morajo tudi oni upoštevati različnosti družbe, v kateri živijo in aktivno delujejo. Zdaj in tukaj so med nami ljudje, ki neznosno trpijo in jim ne pomagajo niti zdravljenje niti lajšanje bolečin ali paliativna oskrba, sočutje in bližina svojcev. Edino njihovo upanje za končanje trpljenja je uveljavitev Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). Zbiranje podpisov za naknadni referendum o ZPPKŽ uveljavitev zakona zamika v prihodnost in njihovo trpljenje samo podaljšuje, kar je mogoče razumeti kot dejaven poseg v njihovo življenje. Splošno soglasje je, da bolniki potrebujejo sočutje in jim je treba v trenutkih stiske prisluhniti ter upoštevati njihove želje in vrednote.

Kot kažejo dosedanje ankete in tudi lanskoletni posvetovalni referendum, večinska podpora ZPPKŽ ni sporna. Morebitni novi naknadni zakonodajni referendum tudi ne bo ustavil uveljavitve ZPPKŽ. Največ, kar lahko dosežejo podpisi za podporo razpisu referenduma, je zgolj podaljšanje nenehnega trpljenja ljudi, ki že itak trpijo in to občutijo kot mučenje in celo kot nasilje nad sabo.

Sprejeti zakon (ZPPKŽ) upošteva potrebno sočutje in pravičnost do trpečih ter ustvarja priložnost za sožitje različno mislečih. K temu gotovo prispeva, da v ZPPKŽ ni odobritve evtanazije in da trpeči posameznik lahko svoje življenje konča edinole sam. Domnevni pritisk okolja, zaradi katerega naj bi se ljudje odločali za smrt, je izmišljen. Odločajo se zaradi svojih bolezni in trpljenja, ki jih spremlja. Govorenje o nekakšnih mobilnih enotah, ki bi bolnike naložile v avto, da bi jih z milostno injekcijo uspavali, je popolna izmišljotina. Tudi sklicevanje na domnevno povečano število evtanazij ljudi pred prazniki in dopusti, kar naj bi dokazovalo pritiske svojcev, ne temelji na nobenem preverljivem podatku.

ZPPKŽ je zakon, ki vsem enakopravno omogoča svoboden in na lastni volji temelječ zaključek življenja skladno z osebnimi vrednotami, tudi tistim, ki si želijo naravnega konca življenja. In če ti tedaj ne bi bili sposobni odločati o sebi, jim zakon daje možnost, da vnaprej prepovedo medicinsko skrajšanje življenja. Te možnosti sedaj nimajo. Zase si želijo življenje v skladu z lastnimi vrednotami, zakaj bi to pravico odrekali drugim? Glede na to, da nasprotniki zakona ves čas poudarjajo, da bi bilo namesto možnosti prostovoljnega končanja življenja potrebno družbeno pozornost usmeriti v ustrezno paliativno oskrbo, ki bi preprečevala nastanek potrebe po koncu življenja, naj to svoje prepričanje udejanjijo in izboljšajo paliativo.

Trenutno zbiranje podpisov pod imenom »Proti zastrupitvam bolnikom« je zavajanje, utemeljeno na neresnicah, pa tudi zanikanje stvarnih problemov hudo bolnih in trpečih ljudi, ki podaljšuje njihovo agonijo. Poleg tega pa – kakor doslej že večkrat – gre za zlorabo referendumskega odločanja o vprašanju, o katerem smo državljani in državljanke že odločili z jasno izraženo voljo. Četudi bi organizatorjem uspelo prepričati zadosti veliko število podpisnikov in podpisnic, smo prepričani, da bo morebitna ponovno izražena volja volivnega telesa enaka, kot je bila na posvetovalnem referendumu 2024. 

Pred tremi leti sem na tem mestu podal kritično razmišljanje o slabem stanju na naših cestah. Da, precej kritično. Kot voznik, z resnično mnogo prevoženimi kilometri po slovenskih cestah, vsakodnevni uporabnik, zavestno odločen, da vozim po predpisih, kulturno in moralno, vedno s pogledom tudi na druge uporabnike prometne infrastrukture.

Zakaj je v zadnjih treh letih stanje na naših cestah »kolapsiralo«? Dejanskih razlogov ne poznam. Za analizo tega, predvsem pa za iskanje celovitih rešitev imamo, verjamem, v naših strokovnih, državnih institucijah dovolj izobraženega kadra, ki bi se s tem moral ukvarjati. Sam lahko podam samo lastno mnenje, ustvarjeno neposredno na terenu.

Osnovna težava je v preobilici prometa. Razlog je tovorni promet, ki zaseda polovico avtocestne infrastrukture. Posledično se ves ostali promet na avtocestah drenja na prehitevalnem pasu ali se preusmerja na regionalne povezave. Posledično se zaradi pomanjkanja realne vozne infrastrukture za ostali promet drastično niža kultura vožnje, ki v kombinaciji s preštevilnimi, predolgo trajajočimi in terminsko nedomiselno urejenimi delovnimi akcijami in zaporami na cestiščih povzroča sedaj že dnevno hude prometne nesreče in stalne zastoje. In krog se sklene in ponovno zavrti. Kaj torej narediti?

Moje laično mnenje, ki v tem podivjanem svetu nima nikakršne teže, je sledeče.

Tovorni promet (tranzit) je treba prestaviti v nočni čas. Kljub oceanu gnojnice, ki bi se ob takšnem posegu izlil iz rezervoarjev lobijskih struktur, sem sam prepričan, da se to da zdravo razumsko, ekonomsko upravičeno in logistično primerno izvesti. Hkrati je potrebno tovorni promet (tranzit), za svoje negativne okoljske, ekonomske in varnostne posledice, ki jih povzroča, primerno finančno obremeniti in ta denar vrniti v okolje, infrastrukturo, lokalno skupnost. Kljub resnično slabi kulturi vožnje na naših cestah sem prepričan, da je velika večina uporabnikov cestne infrastrukture primernih. Vedno je in vedno bo obstajal manjši odstotek takih, ki jim ni pomoči, ki se obnašajo na prometnih površinah svojevoljno in take je pač potrebno iz prometa izločiti. Ta resnično majhen odstotek s svojim vedenjem za sabo potegne potem tudi zmerno večino. In smo tu: delo policije. Kot prvo: njihova stalna vseprisotnost na prometnih površinah bi bil najboljši ukrep za začetek dvigovanja kulture obnašanja na slovenskih prometnih površinah.

Naprej. Brezkompromisna izločitev iz prometa tistega malega odstotka uporabnikov prometne infrastrukture, ki jemljejo to le zase in za izživljanje lastnih potreb na neprimeren način ter jih primerno izobraziti pred ponovno vrnitvijo na ceste. Prilagoditi bi se morala zakonodaja in izvrševanje nadzora policije v prometu na način, da bo dobil dober voznik občutek spoštovanosti, slab pa bo brez izjem dobil možnost, da se poboljša, vendar bo za svoje neprimerno obnašanje v prometu primerno sankcioniran.

Vem, da govorim o teoriji, ki v tem svetu podivjanosti ni prijateljica prakse. Vendar, policija, oprosti mi, že desetletja kot institucija govoriš o prehitri vožnji in alkoholu kot primarnih razlogih prometnih nesreč. Da je tvoja retorika še vedno taka, pomeni, da tvoji ukrepi niso primerni, ne najdejo cilja ali pa si od politike nočeš vzeti pristojnosti za strokovno reševanje tega problema.

Skratka, preden vzamemo okolju še več zemlje za potrebe prometa, slednjega pa s tem samo vzpodbudimo k še večji rabi in uporabi, premislimo v duhu splošnih dobrin in se začnimo organizirati na način, da je mobilnost sicer potrebna in bo tudi v prihodnje prisotna, vendar ji ne sme biti vse podrejeno.

Kritičen odziv Petra Petrovčiča ob zlorabljanju avtorskih fotografij uglednega Joca Žnidaršiča je povsem utemeljen. Kdo bo spoštoval slovensko umetnost in slovenske umetnike, če tega ne znata slovenska politika in slovenska kultura? Podobna ne-zloraba, ob tem pa zapostavljanje Joca Žnidaršiča se pojavlja pri navidezno svetovljanski kulturni prestolnici v Novi Gorici.

Tiskana oznanila evropske prestolnice redko sežejo čez nekdanjo rapalsko mejo. Turistični urad ob Tromostovju ima vsaj 150 različnih prospektov, s katerimi opozarjajo na znamenitosti Slovenije, na vinarje ali oglede medvedov. O EPK pa nič, s fotografijami ali brez njih. Prijazna uslužbenka je šla preverit še v skladišče. Nobene brošure, prospekta, razglednice ali spominka, da se na koncu prometno oddaljene Vipavske doline dogaja karkoli.

Zato smo bili veseli, ko so sredi avgusta 2025 v predmestju glavnega mesta začeli lepiti plakate z napisi Zoran Mušič. Spregledali smo, da so temne plakate razstavili dobra dva tedna pred uradnim zaključkom dveh razstav (5. septembra) in ne aprila ali maja. Da gre za različne razstave, za slikarja – o tem nismo izvedeli nič. Le neki datumi. Moteča za domače fotografe in oblikovalce je bila serijsko reproducirana fotografija človeka. Posnetek je nastal 1. januarja 1975. Avtor portreta je Chris Felver, čeprav na plakatu avtorjevega imena ni. Ameriška fototeka Getty posnetek, za ustrezno ceno, lahko proda prodajni galeriji Contini v Benetkah ali komurkoli drugemu.

Organizatorji EPK so kupili serijski izdelek in pozabili na Joca Žnidaršiča. Njegove odlične portretne fotografije slikarja Zorana Mušiča, črno-bele ali barvne, kažejo več kot nasmeh in srajco. Pred nami je razmišljujoči umetnik, z glavo modreca, polno idej in z rokami, ki nam posredujejo likovna sporočila. Žnidaršičeve podobe so znane iz objav v časniku Delo, v katalogih (Narodna galerija, SAZU) in drugod. Nosilci avtorskih pravic bi z veseljem dovolili uporabo katere izmed povednih fotografij za promocijo, za prospekte, za plakate. Če komu odlični slovenski fotograf ni po volji, bi mogli uporabiti Pilonov risani portret Mušiča v ateljeju ali posnetek Christine Turnauer. Še ena zamujena priložnost. Morda bodo drugi slovenski fotografi, številni Jocovi občudovalci ali učenci, povzdignili svoj glas. 

Pri podpisu avtorstva fotografije Joca Žnidaršiča nam je izpadel dodatek, da fotografijo hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Za napako se opravičujemo. 

Soočeni z zločini proti človeštvu, ki jih izraelska vojska, po ukazu vlade Benjamina Netanjahuja, izvaja v Gazi in na drugih palestinskih ozemljih, se predstavniki mirovniških, humanitarnih in prostovoljnih združenj, posvetnih in katoliških, ter posamezni člani civilne družbe v Sloveniji in Italiji čutimo dolžne, da se iz Nove Gorice – evropske prestolnice kulture – obrnemo na obe vladi z naslednjim pozivom.

Občutek nemoči, ki prežema našo vest ob genocidu, ki poteka pred očmi sveta, ne more in ne sme biti izgovor za neodzivnost, s katero evropski politični razred opazuje dogajanje v Palestini. Evropska unija (EU) se je brez omahovanja mobilizirala ob vojni v Ukrajini in uvedla na tisoče sankcij proti Ruski federaciji, Izrael pa lahko nemoteno nadaljuje nasilno etnično čiščenje in očitno krši mednarodno in humanitarno pravo, saj EU ni dala niti enega samega predloga za kakršnekoli resne sankcije proti njemu. Zaradi tega škandaloznega neodzivanja so nekatere države, članice in nečlanice EU, sprejele konkretne ukrepe proti Izraelu in priznale državo Palestino. Med temi je tudi Slovenija, katere vlada je, ob znatni mobilizaciji civilne družbe, sprejela več pomembnih političnih in diplomatskih odločitev, čeprav z minimalnimi posledicami za Izrael: priznanje Palestine, embargo na trgovino z orožjem in tranzit v Izrael in iz njega čez njeno ozemlje ter politično podporo priznani palestinski oblasti.

Civilna družba, ki se solidarizira z žrtvami genocida, že dolgo poziva Slovenijo, naj aktivno podpre južnoafriško tožbo proti Izraelu zaradi njegovega genocidnega ravnanja, vloženo na Meddržavno sodišče (ICJ). Med obiskom palestinske zunanje ministrice Varsen Agabekjan Šahin v Ljubljani je njena slovenska kolegica Tanja Fajon podprla ta predlog in napovedala namero, da ga predstavi vladi. Menimo, da je to zelo pomemben korak, in ob tej priložnosti iz Nove Gorice/Gorizie pozivamo slovensko in italijansko vlado, naj se nemudoma pridružita pobudi Južne Afrike.

Zahtevamo tudi: Odločno podporo in pomoč evropskih vlad posadkam flotile Global Sumut Flotilla, ki so ogrožene in že postajajo tarča napadov brezpilotnih letalnikov v tunizijskih vodah. Po zgledu španske vlade morajo države EU ponuditi diplomatsko in pravno pomoč udeležencem te humanitarne operacije. Žal se je Evropska komisija odločila, da ne bo podprla flotile GSF in jo bo kritizirala kot dejavnik »eskalacije«. Če bi izraelska obrambna vojska v mednarodnih vodah napadla flotilo, bi se morala EU odzvati z mobilizacijo svojih pomorskih enot za obrambo številnih evropskih državljanov, ki so žrtve izraelskega terorizma. Polno podporo podpredsednici Evropske komisije, Teresi Riberi iz Španije, ki je javno obsodila genocid v Gazi, a jo je tiskovni predstavnik Komisije takoj osamil in ji oporekal, saj je pojasnil, da je Riberina izjava zgolj njeno osebno mnenje in ne izraža stališča Evropske komisije. Ostro obsodbo izraelskih napadov na suverene države – Jemen, Katar, Sirijo, Libanon in Iran, ki so v očitnem kršenju Ustanovne listine ZN. Sankcije proti Izraelu, enake tistim, ki so že bile uvedene proti Ruski federaciji. Veto na vsak nov sveženj sankcij EU proti tretjim državam, dokler se ne uporabijo tudi za Izrael. Absolutno prepoved vse trgovine in tranzita neposredne ali posredne vojaške narave z Izraelom.

Prav tako pozivamo obe vladi, naj se v vseh forumih EU odločno zavzameta za takojšnjo začasno prekinitev pridružitvenega sporazuma z Izraelom – zaradi kršitve 2. člena, ki kot »bistveni element« določa spoštovanje človekovih pravic in demokratičnih načel obeh podpisnikov. Izrael trenutno očitno ne izpolnjuje te obveznosti. Evropska komisija bo »začasno zamrznitev« sporazuma z Izraelom predlagala Svetu Evrope. Norveška se je iz etičnih razlogov odločila, da umakne naložbe svojega državnega premoženjskega sklada v izraelska in druga podjetja, ki sodelujejo v genocidu in ga podpirajo. Takojšnje ukrepanje EU, največje trgovinske partnerice Izraela, se zdi bistveno za hitro zaustavitev pokola civilistov v Palestini.

— Andrea Bellavite, direttore della rivista transfrontaliera Isonzo-Soča, Marjana Lavrič, Mirovno združenje NE v mojem imenu - Združenje pobud za solidarnost s Palestino, Slovenija, Alessandro Capuzzo, Tavolo della Pace, FVG-FJK, Ira Zorko, Mirovno združenje NE v mojem imenu! - Združenje pobud za solidarnost s Palestino, Slovenija, Roberto Feletto, Beati costruttori di Pace, Pordenone, Maša Klavora, Fundacija poti miru, Kobarid, Anna Di Gianantonio, ANPI, Sergio Pratali Maffei, Global Movement To Gaza, FVG, Petra Svoljšak, kolektiv Kavarne-knjigarne Maks, Nova Gorica, Elisabetta Tofful, Pax Christi, Oto Luthar, direktor ZRC SAZU, Franco Juri, Patrizia Dughero, Aurelio Juri, Marco Marangone, Marko Marinčič, Paolo Zuliani, Anita Pillini, Alessandra Cocean, Igor Komel, Mirt Komel, Igor Z. Žagar

Ob robu dogodka, kakršen je blejski strateški forum, ki sicer tradicionalno naslavlja predvsem mednarodna vprašanja, se odprejo tudi lokalne dileme. Čeprav forum daleč presega blejski vsakdan, se nikakor ne odvija v nekem vakuumu brez vpliva na lokalno skupnost na način, kjer bi sicer gostoljubno „domorodno ljudstvo“ gledalo predvsem na osebne koristi in bi ga vse tegobe tega sveta prav malo brigale.

Letos se je tako precej zadržanim Blejcem zgodila Palestina. Številni krajani različnih prepričanj smo se združili ob grozljivih dogajanjih iz Gaze, ki smo jim priča vsak dan in ob spoznanju, da je BS forum priložnost, da svetu sporočimo, da tudi nam ni vseeno. Nedvoumno smo dali vedeti, da obsojamo genocid, ki ga izraelska soldateska z neomajno podporo „svobodoljubne Amerike“ izvaja v Palestini in zločine nad nedolžnimi civilisti, predvsem otroki. Evropski odločevalci pa pri tem aktivno sodelujejo, oborožujejo Izrael in gledajo stran.

Protestna akcija je stekla povsem spontano, sešili smo ogromno palestinsko zastavo in jo dan pred začetkom BSF simbolično položili na stopnice blejskega otoka. Naslednji dan smo vajo ponovili še na pobočju Straže in s tem, kakor se je na fb slikovito izrazil neki domači dušebrižnik, oskrunili dve blejski svetinji.

Premierno polaganje na stopnice otoka, ki je sicer javna površina, je minilo brez zapletov. Pri razvijanju zastave smo bili verjetno prehitri za „cerkvene uslužbence“, ki bi nam iz poslovno religioznih zadržkov namero po vsej verjetnosti želeli preprečiti. Resnici na ljubo se cerkev ne brani denarja, ki jim ga na otok prinesejo izraelski „turisti“, recimo vojaki IDF, izraelske agresorske armade, ki tudi na Bledu uživajo svoj „zaslužen“ počitek.

Na Straži pa je razvijanje zastave dobilo malce drugačno dinamiko, ker se je v dogajanje vpletel direktor blejske komunale, si drznil stopiti v vlogo lokalnega šerifa in odločati o tem, kaj se sme in kaj ne. Na aktiviste je vpil kar iz sedežnice, nas žalil in podil s smučišča, na katerem smo razvili napis in zastavo. Pozneje smo izvedeli, da je na občini povzročil cel kraval ter zahteval posredovanje policije, saj naj bi se po njegovem mnenju na Straži nahajali nevarni elementi. In res je na prizorišče hitro prispela posebna policijska enota s psom. Sicer korektni policisti so udeleženke in udeležence popisali ter zahtevali (sicer še danes ne vemo, na kakšni podlagi) umik zastave in napisa. Po krajšem pregovarjanju in ker je bil namen protesta že dosežen, smo zastavo in napis umaknili.

Tudi na jezeru so bili naši krajani, ki so sodelovali v protestu s transparentom na čolnu. Pred festivalno dvorano so bili zaustavljeni in popisani s strani zamaskirane „policijske mornarice“.

Potrebno je poudariti, da je pri vsem tem dogajanju bistveno le, da je bil namen protestne akcije dosežen, domači in tuji mediji so izčrpno povzeli dogajanje ob robu BSF, kjer smo državljani Slovenije evropske odločevalce opozorili na sokrivdo pri genocidu in s tem dodali svoj skromen prispevek k pritisku na Izrael.

Ostaja pa grenak priokus predvsem zaradi nepotrebnega izpada direktorja občinskega javnega podjetja Infrastruktura Janeza Resmana, ki mimogrede niti ni rezident naše občine in ki je svojo funkcijo izrabil za vmešavanje v pravice krajanov. Nasprotovanje ustavni pravici do mirnega protesta, prilaščanje pravice odločanja, kje, kdaj in na kakšen način bodo občani izrazili svoja stališča, je povsem nesprejemljivo in spominja na neke druge čase. Vsekakor je ta razmislek tudi naloga za trenutnega župana in občinski svet, ki direktorja nastavlja in potrjuje. 

Uvodnik Grege Repovža »Evropski voditelji so neumni?« (Mladina, 5.9.) prinaša tudi naslednjo trditev: »V Evropi smo z oboroževanjem doslej blefirali. Ker ga nimamo, smo izgubili moč.« Obrambni izdatki EU držav so v. l. 2024 znašali 326 mrd EUR, 3 krat več od ruskih (109 mrd EUR). EU države imajo 1,5 krat več profesionalnih vojakov kot Rusija, 2,5 krat več tankov, 1,8 krat več bojnih letal, 1,7 krat več artilerije in 4,5 krat več oklepnih vozil za prevoz osebja. Če smo v Evropi z oboroževanjem do sedaj blefirali, kako je šele blefirala Rusija.

Skratka, EU ne izgublja moči zaradi blefiranja z oboroževanjem. Kolikor je (če sploh je) izguba moči povezana z obrambnimi sposobnostmi, potem je zaradi nesposobnosti EU politike, da iz vsega zgoraj navedenega železja in za nakup tega železja porabljenimi sredstvi, naredi učinkovito obrambno silo. In ker tega ni sposobna, je iz v naslovu uvodnika zastavljenega vprašanja (Evropski voditelji so neumni?) treba odstraniti vprašaj in ga nadomestiti s klicajem. 

Z uvodnikom se je v splošnem mogoče strinjati, vendar ne povsem. Predvsem je položaj sedaj že dovolj pregleden in jasen glede politik, ki jih izvajajo EU, VB, ZDA, Rusija in številne azijske države. Gre za dvoje jasnih in različnih stališč: Zahod izjavlja, da bodo Ukrajino podpirali, dokler bo to potrebno (v nekaterih variantah, dokler Ukrajina ne bo zmagala in si povrnila mej, ki so bile pred letom 2014). Ruska federacija in somišljeniki pa hočejo področja z rusko manjšino (štiri pokrajine in polotok Krim ob Črnem morju) imeti v sestavi svoje federacije ter še cel kup drugih zahtev, ki so bistvene za dosego mirovnega sporazuma in posegajo tudi v interese ZDA in Kitajske. Skratka, rabili bi Aleksandra Velikega, da bi presekal sedanji gordijski vozel.

Dosedanje aktivnosti za končanje vojne, ki jih je začenjal predsednik Ukrajine in jih je polno podpiral Zahod, so bile vedno brez udeležbe predstavnikov Rusije. Kot take so bile brez haska, sedaj pa prav tako nadaljujejo z aktivnostmi o varnostnih zagotovilih za Ukrajino, spet brez sodelovanja Rusov. Uspeh je več kot dvomljiv.

Seveda je potrebno pogledati v ZDA, kjer predsednik izvaja že dolgo znan program »Amerika first«. Kar pomeni: dolar je svetovna valuta, ZDA ostajajo vodilne glede gospodarjenja, tudi največja industrijska in orožarska sila. To mu uspeva. Klesti po dolgem in povprek po državnem proračunu in zmanjšuje finančna sredstva za zdravstvo, socialo, izobraževanje, za državno upravo, dobave orožja pa dostavlja Ukrajini v obsegu, kot to lahko plačuje EU. Istočasno pa rastejo cene zlata, tudi granat. Industrijska Nemčija pri tem spet vodi, saj je že pognala ogromno novo tovarno za proizvodnjo granat. Na ukrajinski fronti pokajo granate, po mestih in vaseh (tudi Rusije) pa droni in rakete.

Kdo je sploh mirovni akter, če se vsi delajo mirovnike, dejansko pa se zavzemajo za nadaljevanje vojaških spopadov. Potem lahko upravičeno verjamemo v naslov Uvodnika Mladine, vendar brez vprašaja na koncu. 

Znanstveniki in raziskovalci s celega sveta vse bolj enotni, da ravnanja Izraela v Gazi predstavljajo genocid. Fakulteta za strojništvo Univerze v Ljubljani pa se je odločila, da vseeno danes otvori mednarodno konferenco, na kateri ponosno gosti člane izraelske univerze in inštituta Technion.

Fakulteta za strojništvo Univerze v Ljubljani koordinira 1,5 milijona evrov vreden projekt SEAMAC, prek katerega omogoča sodelovanje in financiranje iz denarja evropskih davkoplačevalk in davkoplačevalcev tudi izraelskemu Technionu.

S tem akademska institucija, ki se ima v Sloveniji za najbolj prestižno, neposredno sodeluje, podpira in normalizira izraelske kršitve mednarodnega prava.

Technion ni običajna akademska institucija, ampak je od samega nastanka države Izrael inkubator za izraelsko vojaško in orožarsko industrijo ter je do danes tesen sodelavec izraelskih vojaških podjetij, kot so Rafael Advanced Defense Systems, Elbit Systems in Israel Aerospace Industries.

Technion je ponosen, da sodeluje pri protipravnem sistemu apartheida, ki ga Izrael izvaja nad palestinskim prebivalstvom. Lani julija je nezakonitost izraelske okupacije ugotovilo Meddržavno sodišče. Tedaj je pozvalo vse institucije, državne in tudi akademske, naj prekinejo sodelovanja in se vzdržijo vseh ravnanj, ki bi lahko krepila izraelsko nezakonito okupacijo palestinskega ozemlja in pripoznavala ter legitimizirala izraelski sistem apartheida.

Navkljub tej odločitvi najvišjega sodišča na svetu sta se Univerza v Ljubljani in Fakulteta za strojništvo odločili nadaljevati s sodelovanjem s Technionom in se obnašati, kot da se ne dogaja nič nezakonitega. Nič neobičajnega.

Apartheid ni sprejemljiv. Genocid nad Palestinkami in Palestinci v Gazi ni nekaj običajnega. In na to ne bomo nikoli pristali.

Če smo konkretni, Technion je pomagal razviti buldožer Caterpillar D9 na daljinsko upravljanje, ki se uporablja za rušenje palestinskih domov v Gazi in na Zahodnem bregu. Izdelal je tehnologijo za zvočno orožje, ki ga izraelske okupacijske sile uporabljajo za zatiranje mirnih demonstracij za zaščito palestinskih domov pod nezakonito izraelsko okupacijo. Razvija umetno inteligenco za zbiranje informacij in krepitev sporočil izraelskih oblasti, s katerimi te rušijo mednarodnopravni sistem, kot ga poznamo.

To je partner ljubljanske univerze in fakultete za strojništvo. Kaj to pomeni za prihodnost teh dveh institucij, bodo odločale prihodnje generacije študentov in študentk, a ravnanja slovenskih institucij, med tem ko je Izrael v Gazi izvajal genocid, ne bomo nikoli pozabili.

Projekt SEAMAC se ponaša z vključenostjo tudi znanstvenic. V Gazi je Izrael ubil med vsemi žrtvami več kot polovico žensk in otrok – kdo bi postala, kaj bi odkrila in pri katerih znanstvenih raziskavah bi ta palestinska življenja, ki smo jih izgubili, lahko sodelovala, ne bomo nikoli izvedeli. 16. junija letos je svoje sodelovanje s Technionom prekinila nizozemska univerza za tehnologijo Eindhoven. Njihovo sodelovanje je imelo naravo institucionalnega sodelovanja, prek skupnega univerzitetnega zavezništva. Nizozemska univerza je tedaj priznala, da so njihove skupne raziskave lahko dvojne rabe, četudi niso neposredno vojaške. Jasni so bili, da bi zaradi izraelskih ravnanj v Gazi nadaljevanje sodelovanja z izraelskim Technionom pomenilo moralno soudeležbo in sokrivdo.

Fakulteta za strojništvo Univerze v Ljubljani in vsi ostali soorganizatorji mednarodne konference, ki se začenja, so se odločili za prav to: za moralno soudeležbo in za sokrivdo pri izraelskih genocidu in apartheidu nad Palestinkami in Palestinci.

Vsak dan je čas, da se premislijo. Ker svet, in mi, ne bomo nikoli pozabili. 

Letošnje geslo dneva preprečevanja samomora je »Spreminjajmo razumevanje samomora«, ki poudarja pomen odprtega pogovora o duševnem zdravju in čustveni podpori ljudem v stiski.

Srebrna nit se pridružuje in posebej podpira poudarke letošnjega gesla. Z odkritim pogovorom o duševnih stiskah lahko zmanjšamo njihovo število in stiske, ki jih sprožijo. Zmanjšamo lahko tudi stiske, ki jih nenadna izguba povzroča bližnjim. Te so lahko trajne, hude in vir novih tragičnih ravnanj.

Pogoj za odprt osebni pogovor o duševnem zdravju je senzibilno družbeno okolje, tudi samo odprto, ki brez sprenevedanj naslavlja težavne in občutljive plati doživljanja življenja, vključno z umiranjem in smrtjo. Tudi družbena razprava o sprejetem Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) je sprožila širšo razpravo, povezano z dojemanjem samousmrtitve v družbi.

V Srebrni niti podpiramo preprečevanje samomorov in sodimo, da prispevamo k odprti družbeni razpravi o njih. In bomo tudi v prihodnje. A prav tako menimo, da njihovo preprečevanje ne bi smelo voditi v posplošeni prohibicionizem, povezan s prostovoljnim končanjem življenja. Nasprotno, kot družba bi morali pripoznati obstajanje tudi izjemnih – sicer zelo redkih - življenjskih okoliščin, ko obolele osebe brezizhodno in neznosno trpijo ter si vztrajno želijo le izhoda z dokončanjem življenja, ta pa je zanje pogosto nedosegljiv brez družbenega razumevanja in določenih – sicer omejenih in nadzorovanih oblik pomoči. Takšne osebe so med nami in jim družba ne bi smela odreči empatične pomoči. V imenu sočutja in pravičnosti.

ZPPKŽ uzakonja pomoč pri samousmrtitvi. Namesto termina samomor, ki je vrednotno in tudi ideološko zaznamovan, se sami zavzemamo za uporabo termina samousmrtitev, ki ni obremenjena na omenjen način. Vse, ki zakon podpiramo, ki s(m)o ga pripravljali, ga s svojimi podpisi poslali v državni zbor, ga večinsko podprli na posvetovalnem referendumu, poslancev, ki so zanj glasovali, nasprotniki zakona poimenujejo z izrazi rablji, lažni humanisti, okuževalci, čisto Zlo in nazadnje še zastrupljevalci. Težke besede od tistih, ki jim nihče ne krati pravice, da umrejo v skladu s svojimi vrednotami, in bi radi to isto pravico ohranili kot absolutno. Morda bo potrebno z odhodom na volišča še enkrat dokazovati, da je zahteva po pravici do pomoči pri prostovoljnem umrtju utemeljena in uživa večinsko podporo. Še nobena javnomnenjska raziskava v zadnjih desetih letih v Sloveniji ni pokazala drugačnega stališča od večinske podpore predlogu.

Medtem pa še konkreten predlog ob dnevu preprečevanja samomora. Del hudega, ki ga povzroči, so samoobtožbe bližnjih, da tragičnega dejanja niso uspešno preprečili. Zato smo v besedilu ZPPKŽ in v javni razpravi dosledno uporabljali izraz »samousmrtitev«, ki vrednotno ni zaznamovan in bi ob uveljavitvi lahko prispeval k zmanjšanju občutkov krivde bližnjih ob izgubi drage osebe. Izraz se polagoma uveljavlja, tudi Komisija za medicinsko etiko ga je že uporabila.

Predlagamo, da komisija organizira razširjen strokovni posvet, na katerem bi preučili možnost, da se ta terminološka sprememba uveljavi v strokovni in družbeni komunikaciji. Z veseljem bomo v njej sodelovali in zagovarjali stališče, da je potrebno vzpostaviti distinkcijo med samomorom in prostovoljnim končanjem življenja, v širši rabi v slovenskem jezikovnem prostoru pa uveljaviti uporabo termina samousmrtitev. Enako kot si bomo prizadevali za uveljavitev Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. 

Spoštovani Aleksander Čeferin.

Evropska nogometna zveza (UEFA) se rada predstavlja kot organizacija, ki zagovarja mir, človečnost in pravičnost, a dejanja kažejo drugače. Pred tekmo evropskega superpokala med PSG in Tottenhamom ste razprostrli transparent z napisom „Stop killing children, stop killing civilians“. Toda takšna gesta ostane prazna, dokler UEFA še naprej omogoča izraelskim klubom in reprezentanci sodelovanje v svojih tekmovanjih.

Izrael že desetletja izvaja kolonizacijo in apartheid nad palestinskim prebivalstvom, zadnjih 22 mesecev izvaja genocid. V tem času je Izrael v Gazi ubil več kot 800 športnikov in športnic, med njimi palestinskega nogometaša Sulejmana Al Obeida, znanega kot “palestinski Pele”.

Palestinske športnike in športnice Izrael muči, pohablja, zapira ter jim onemogoča treninge in nastope na mednarodnih tekmovanjih.

V vašem nastopu v Odmevih ste podcenjujoče zavrnili tvit nogometaša Mohameda Salaha, ki je protestiral zaradi umora Sulejmana Al Obeida, pri čemer UEFA ob njegovi smrti ni obsodila izraelskega genocida, temveč le objavila suhoparno obvestilo. Na vprašanje o izključitvi Izraela ste sprva zavlačevali, nato pa potrdili, da bodo izraelske ekipe še naprej nastopale, čeprav ste ruske izključili zaradi vojne v Ukrajini. V intervjuju niste niti z eno besedo omenili izraelskega genocida, okupacije in apartheida; in niste se dotaknili dejstva, da UEFA z nagradami in programi finančno podpira izraelske klube in reprezentanco države, ki masovno pobija in muči palestinsko prebivalstvo.

Šport torej ni ločen od politike, Izrael pa šport tudi sistematično zlorablja za promocijo in prikrivanje mednarodnih hudodelstev, ki jih izvaja nad palestinskim prebivalstvom.

Opozarjamo vas, da so UEFA in njene članice dolžne spoštovati mednarodno pravo. To pomeni, da ne smejo normalizirati niti podpirati izraelskih kršitev preko športnega sodelovanja. Odločitev Meddržavnega sodišča z dne 19. julija 2024 jasno določa, da je potrebno prekiniti vsako gospodarsko, finančno, akademsko, kulturno in športno sodelovanje z izraelskimi institucijami, vpletenimi v kolonizacijo, apartheid in genocid. Takšno sodelovanje namreč pomeni pomoč in podporo pri mednarodnega prava.

Pri tem naj vas opomnimo tudi, da so izraelski športniki in športnice vključeni v obvezno služenje vojaškega roka. Glede na odločitve Meddržavnega sodišča to pomeni, da obstaja velika verjetnost, da so neposredno vpleteni v izvajanje vojnih hudodelstev. UEFA je ruske ekipe izključila z vseh tekmovanj zaradi vojne v Ukrajini

- vaša dolžnost je, da enaka merila uporabite tudi za Izrael, ki v Gazi izvaja genocid, vojne zločine in zločine zoper človeštvo.

Vašega javnega odziva, da je »vaša odločitev trenutno taka«, ne moremo sprejeti. V športu namreč ni prostora za apartheid in genocid.

Ponovno vas zato pozivamo, da izraelske klube in reprezentanco izključite z vseh tekmovanj pod okriljem UEFA in prenehate podpirati izraelske nogometne ekipe.

Neukrepanje namreč pomeni soodgovornost.

Ob koncu pa še to: tudi vi ste, kot predsednik odbojkarske zveze, Metod Ropret, obrnili hrbet slovenskim odbojkaricam, ki se niso hotele rokovati z izraelskimi igralkami. Ko pravite, da vam »na načelni ravni ni všeč, če se športniki med sabo ne rokujejo«, razvrednotite njihovo pogumno dejanje – dejanje športnic, ki imajo precej manj moči in vpliva kot vi. Kot vpliven funkcionar bi lahko svojo besedo uporabili, da bi njihov protest še bolj odmeval, a ste raje glavo skrili v pesek in jih pustili same. Mi dejanja odbojkaric pozdravljamo in pozivamo tudi druge športnice in športnike, naj ravnajo enako.

Pred časom sem napisal prispevek za našo strokovno lovsko revijo Lovec, ki pa ga uredništvo ni želelo objaviti. Razlogov za takšno odločitev ne poznam in me tudi ne zanimajo več. Pisal sem o mojih večletnih prizadevanjih, da bi lovci prenehali z nehumanimi dejanji, ki jih posamezniki izvajajo v lovišču v zimskih mesecih januar in februar. Včasih tudi še do 15. marca. Gre namreč za to, da posamezniki v tem času organizirajo pogone na lisice (in šakale) seveda s soglasjem ožjega vodstva Lovske družine.

Na teh pogonih se lovi z nesocializiranimi, nevodljivimi in neubogljivimi psi. Na pogonih povzročajo največjo škodo srnjadi in še posebej brejim srnam. Vsi, ki se vsaj malo spoznamo na biologijo in zootehniko, vemo, da zarodek pri srnah miruje dve tretjini obdobja brejosti. Parjenje srnjadi poteka konec julija in v avgusta, po oploditvi pa razvoj zarodka miruje vse do januarja. Srna je edini parkljar z odloženo implantacijo in povrže maja ali junija. Zanje je torej značilna embrionalna diapavza ali zadržana brejost, ki traja 5 mesecev. V obdobju, ki ga omenjam, torej januarja, februarja in v začetku marca, nastopi ekspanzija v razvoju zarodka. Iz tega izhaja, da je v tem obdobju v lovišču najbolj potreben mir, saj ga breje srne (in tudi srnjaki, ki v tem obdobju najbolj intenzivno razvijajo rogovje) nujno potrebujejo. Že omenjeni nesocializirani in neubogljivi lovski psi pa so v stanju breje srne preganjati do onemoglosti. Osebno sem mnenja, da so v tem času potrebni mirni obhodi lovišča z zimskim krmljenjem male divjadi tam, kjer jo LD še imajo. Na zagotavljanje miru v lovišču v tem času nas lovce opozarja tudi pristojno Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Sporočajo nam, da smo vsi upravljavci lovišč to dolžni storiti. Pričakoval bi, da bomo vsi lovci to spoštovali, saj nas k temu obvezujejo tudi koncesijske pogodbe. Ker ne bi želel biti kritičen do vseh lovcev in LD, naj zapišem, da se moja ocena o psih, ki jih uporabljamo na omenjenih pogojih, nanaša na mojo LD, v kateri sem član že preko 50 let. Ali se podobni pogoni dogajajo še v drugih LD, boste lahko najbolje presodili bralci Večera in moji lovski kolegi po številnih LD.

Sam sem poleg tega, da sem velik ljubitelj lovskih psov in sem bil dolga leta aktivni kinolog ter vodnik lovskih psov, tudi velik ljubitelj lova na lisice. Vendar lova, s katerim niti slučajno ne vznemirjamo ostale divjadi, še posebej ne srnjadi in zajcev. Zajci se parijo od januarja do avgusta. Brejost traja okoli 40 dni. Zaradi tega se s pogoni januarja in februarja ne strinjam. Ko sem o tem javno spregovoril v matični LD, sem dobil jasen odgovor: »Če je naša območna Lovska zveza ob kulturnem prazniku 8. februarja organizirala lov na lisice in šakale s pogonom, lahko s tem načinom lova nadaljujemo tudi v naši LD. Oni na LZ že vedo, kaj je prav in kaj ne«. Odgovor me je presenetil, saj sem trdno prepričan, da bi si Lovska zveza za praznovanje kulturnega praznika lahko izmislila mnogo bolj izvirni projekt, kot je pogon na lisice in šakale. Da so to bolj sprehodi v lovišče in ne pravi lovski pogoni, pa je potegnjeno za lase. Ne morem si predstavljati, da so sprehodi z lovskimi puškami in lovskimi psi kaj drugega kot lovi. Kljub temu, da mi je lov na lisice zelo pri srcu, bi rad omenil, da je lovna doba na lisico do 15. marca predolga. Nekatera lisičja legla so namreč lahko že konec januarja in februarja in zato je kruto do mladičev, ki takoj ostanejo brez matere. Upam, da se vsi strinjamo, da lisičke niso nič krive, ker so zvitorepke. Pogoni v počastitev slovenskega kulturnega praznika niso ne humani in tudi niso v skladu z etičnim kodeksom slovenskih lovcev. Sam z lovom na lisice že dolga leta končam s koncem januarja, ko naj v loviščih končno zavlada prepotrebni mir za divjad s čim manj vznemirjanja. 

 Za konec pa naj navedem še eno cvetko iz ust najvišjega predstavnika Lovske zveze Maribor, ki je izjavil, da »je en dolgouhec (torej zajec, op. M.B.) uspel pobegniti nemškemu dolgodlakemu ptičarju«. Je mar pozabil, da zajklje v tem času že kotijo mladiče, o čemer nas zgovorno poučuje strokovna literatura. Kje je torej znanje v lovstvu? Da o modrosti lovskih voditeljev na najvišjih ravneh ne razpredam posebej.

Nacisti (in fašisti) so vsaj iztrebljali v (skoraj) popolni skrivnosti; preostali svet si je tedaj lahko (hinavsko) privoščil stavek: »Nismo vedeli.« Danes pa je vse razgaljeno pred našimi očmi, celo razglašeno in opravičevano kot dejanje moči. Zato se nam spontano postavlja vprašanje: kakšen izgovor imamo?

Bojana Beović, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS), se je 22. 8. odzvala na intervju Andreja Pleterskega glede njegovega izrečenega pričakovanja, da bo, če bo Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) na referendumu potrjen, moral spremembe doživeti Kodeks zdravniške etike (KZE), ki zdaj določa, da zdravniki »zavračajo pomoč pri samomoru in evtanazijo« (29. člen), saj je poklicnoetični kodeks podrejen zakonu.

Predsednica ZZS zapiše, da »neskladnost KZE z veljavnimi predpisi ne zahteva njegove spremembe«, saj kodeksi, kakršen je KZE, »lahko soobstajajo z drugačnimi oz. nasprotnimi pravnimi normami.« In doda: »Ob tem velja poudariti, da bi moralo pravo težiti k temu, da bi bile pravne norme čim bolj usklajene z normami poklicnoetičnih kodeksov.« Stališče ZZS je, da je zdravniška etika izraz samoregulacije zdravniškega poklica. Ta etika lahko soobstaja – tako ZZS – celo ob nasprotnih določbah veljavnih javnih predpisov. Natančneje, kako si ZZS predstavlja ta soobstoj, pojasni zadnji del navedka: ob razhajanjih med poklicnimi kodeksi in pravom, gre odklon od etičnega ideala pripisati zakonodajalcu, ki si ni prizadeval dovolj, da bi pravne norme uskladil z normami poklicnoetičnih kodeksov. V tem soju predsednica ZZS vidi »etične primanjkljaje« tudi v ZPPKŽ. Odgovornost zanje pripiše državljanski referendumski večini in večini v državnem svetu, ki sta ga spremenila v predpis.

To še ni vse. Jasno je, da ZZS svojega Kodeksa ne razume le kot nadrejenega zakonom, temveč tudi kot nadrejenega Ustavi, saj k usklajevanju z njim ne zaveže le zakonov, temveč pravo. Prav tako jasno je, da ZZS takšnega statusa ne pričakuje le za svoj kodeks, temveč tudi za druge poklicnoetične kodekse.

Pojasnila Beović v imenu ZZS zarisujejo svet samoreguliranih korporativnih poklicnih združenj pod vodstvom zdravniškega, ki se sklicujejo na samozadane poklicnoetične kodekse, svoja vodstva in svoja sodišča, neodvisna od Ustave, vlade in sodišč R Slovenije.

Ta svet je država v državi.

Če obstaja, ni R Slovenije. Če pa je R Slovenija …

Verniki morajo pozabiti na znanost in na logično mišljenje in verovati. Kadar pa kljub temu v kaj podvomijo, Cerkev razglasi različne dogme (verske resnice) v smislu: »Če vam to rečem jaz, je to resnica in pika«. Vesolje in življenje na njem pa je tako zagonetno, da sama ne bi dajala nikomur koncesij za kakšno absolutno (in še neznanstveno) resnico.

Mimogrede: če vas zanima, so glede Marije sprejeli v zgodovini že več dogem:

1) da je mati Božja (Efeški koncil leta 431),

2) da je devica: pred, med in po porodu Odrešenika (Lateranski koncil leta 649),

3) da je bila brezmadežno spočeta tudi sama (apostolska konstitucija Ineffabilis Deus iz leta 1854),

4) da je bila vzeta po smrti z dušo in telesom v nebesa (okrožnica Munificentissimus Deus iz leta 1950).

Predstavniki naše RKC še vedno fantazirajo o ogromnem, gotovo veliko pretiranem številu svojih ovčic, ateisti, a ne samo oni, pa se z nostalgijo spominjajo prejšnje države, ko je Cerkev živela samo za svoje poslanstvo. Ni se vtikala v posvetne sfere - gospodarstvo, medije, politiko …-, in v naše življenje, kot se zdaj, zlasti ko ne vlada njena priljubljena skrajna desnica. Če se pošalim, nas že skrbi odpreti konzervo, da ne bi iz nje pokukali farji. Drži, v ustavi imamo zapisano, da je Cerkev ločena od države, a marsikdo ne ve, kje poteka ta razmejitev. Bi lahko končno dobili za to jasno razlago, namesto da smo žrtve različnih interesov in njihovih manipulacij? Upam, da bistvo ni samo v tem, da Cerkev ne more imeti svojih predstavnikov v državnih organih in da se je ločenost do te mere zmanjšala zaradi vsakega novega vatikanskega sporazuma.

Živi in pusti živeti. Vera gotovo prinaša vernikom uteho, upanje in pomoč, da prenašajo različno trpljenje. Eni potrebujejo »dušne pastirje«, drugi neposreden stik z Bogom, tretji pa radi meditirajo v cerkvenih prostorih, polnih miru in posebne energije. Nekaterim predstavlja romanje in molitev na Brezjah večjo možnost, da se uresniči to, za kar molijo, da se morda zgodi tudi čudež, v Marijini lepoti, milini, dobroti … iščejo obete. Spet drugim gre le za šport in za nabiranje političnih točk v vidnih prvih vrstah. Za večino pa je praznik vsaj prijetna, zagotovljena priložnost za dodaten prost dan.

Vse to razumem in sprejemam, ne morem pa tega, da naši, hipokrizije polni, Cerkveni dostojanstveniki pogosto usmerjajo »pravoverne« s politično propagando in s političnimi pridigami spreminjajo verski praznik v političnega. Nič novega, slišim, samo jastreba Rodeta je nadomestil nadškof Zore, ki prav tako manipulira in širi razdor namesto ljubezni in povezovanja. Samo »naše« je treba spoštljivo pokopati, jim s tem vrniti in priznati »dostojanstvo, poštenje in ljubezen do domovine, ki so jim bili zanikani zaradi opravičevanja zločina, ki se je nad njimi zgodil,« obrača vzroke in posledice. Dostojanstvo in poštenje so izgubili (in bili po vojni ubiti) zaradi izdajstva ter kolaboracije, ti veliki »domoljubi«.

Partizani pod mahom v gozdovih jih nič ne skrbijo, niti do smrti sestradani ali sežgani reveži v taboriščih, za katere nosijo tudi sami odgovornost. Niso se oglasili zaradi 800 umrlih otrok na Irskem, pokopanih brez groba ob nunskem zavetišču, molčijo ob klanju otrok in žensk v Gazi.

So varuhi življenja, če so »naši« - za ostale imajo katoliški vojaški tabor - in tiste peščice ljudi, ki prestajajo nečloveške muke in bi se radi odločili za odrešilno smrt. Zore manipulira z zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, govori o zagovornikih smrti, zakonu pripiše zlobne namene in povrhu uporabi še strašljivo primerjavo (dali jim bomo vrv namesto objema, časa in bližine). Vse to, da bi verniki na referendumu glasovali proti. Se ne zavedajo, da jim ravno s tem jemljejo dostojanstvo?

In to Zoretovo politično agitacijo je ves dan in brez komentarjev ponavljala naša javna, »neodvisna« RTV, da ne bi slučajno preslišali »resnic« božjega »namestnika« na Zemlji.

Spomenike postavljajo, da so pomniki herojskemu obdobju, dogodku ali pomembnim posameznikom. Zaslužijo si jih nekateri vojskovodje, pisatelji, arhitekti, slikarji in drugi, ki so prispevali k uveljavljanju naroda. Ali si tudi kdo od cerkvenih mož zasluži spomenik? Podal bom dve izjavi visokih cerkvenih mož, vi pa izberite, komu bi postavili spomenik?

Znano je, da je slovenska Cerkev sodelovala z okupatorjem in izdala slovenski narod. To vedo vsi, razen nje, saj vidi samo »tuje grehe«. Čeprav so tudi pravoslavni duhovniki v Srbiji postali izdajalci in sodelavci z Nemci, pa je bil častna izjema srbski patriarh dr. Gavrilo Dožić, ki je odklonil pomoč okupatorjem in obsodbo osvobodilnega gibanja, rekoč: »Onega, ki se bori za svoj narod in svojo svobodo, ne morem in nočem obsoditi.« In Nemci so spoštovali držo pokončnega človeka ter mu še naprej dovolili opravljati njegovo božje poslanstvo. Prav tako pa je tudi demonstrativno prenehal izhajati Beograjski časopis Politika, saj ni želel pisati proti svojemu narodu. Pri nas je bilo časopisov na desetine, skoraj vsi so bili cerkveni in so kar tekmovali, kdo bo bolj blatil udeležence OF in njihove pristaše. Zato tudi Cerkev v ljubljanski pokrajini ni imela težav z italijanskim okupatorjem. V svojih pridigah in pastirskih pismih je škof Rožman ostro kritiziral OF. Z memorandumom Robottiju (vojaški poveljnik ljubljanske pokrajine), sodelovanju v dveh domobranskih prisegah Hitlerju, javnimi pohvalami domobrancem in javno zahvalo Mussoliniju se je postavil na stran okupatorja. »Duce! Zvedeli smo z velikim veseljem, da je slovensko zasedeno ozemlje po italijanski vojski vključeno v italijansko kraljestvo. Prosim vas, da sprejmete najglobljo zahvalo v imenu škofije tega ozemlja zaradi širokogrudne in skrbne ureditve, ki ste jo poklonili slovenskemu prebivalstvu.« Škof Rožman je bil posebno vesel, ko so Italijani obdali Ljubljano z bodečo žico, streljali talce in oboroževali njegovo duhovščino. Zaradi svoje medvojne dejavnosti je raje pobegnil v Ameriko in tam tudi umrl. Toda v pravljicah ima zmaj več glav in ena od teh je dosegla, da so Rožmanove posmrtne ostanke pripeljali nazaj v Slovenijo, poklonili mu mašo in sedaj »počiva« v ljubljanski stolnici.

Kljub sramotnemu prilizovanju škofije »tega slovenskega ozemlja« okupatorju, ta sramota ne pada na duhovščino celotnega slovenskega ozemlja. Štajerska in Primorska duhovščina sta živeli pod večjim pritiskom okupatorja, pa sta se kljub temu bolj človeško, ali če hočete »krščansko« odzvali. Kako močan vpliv je imela Cerkev na pobožne Slovence, lahko ilustrirata primera Štajerske in Primorske, kajti njunima duhovščinama je bilo bolj pomembno, da se ohrani slovenski narod, kot borba za oblast. Da Štajerci med vojno z okupatorjem niso kolaborirali, je zaslužen mariborski škof dr. Jožef Tomažič, ki je s pokončno držo nasproti nacističnemu okupatorju zahteval pravico za Slovence in kristjane. Odločno je zavrnil usodne in zmotne odločitve katoličanov in vodstva v ljubljanski škofiji. Dobro se je zavedal, da je treba strniti vse sile za boj proti nacizmu, ne pa spodbujati bratomorno vojno. Kljub nagovarjanju škofa Rožmana, naj obsodi OF, v to ni privolil. Kako naj obsodi sonarodnjake, ki se borijo proti okupatorju?

Če nekateri že želijo postavljati spomenike domobrancem, naj poleg imen domobrancev, napisanih na spomenikih, dopišejo tudi imena domoljubnih Slovencev, ki so se borili proti okupatorju. To bi bil spomenik »sprave«. Nobena sodobna, samozavestna družba ali država svojih borcev za svobodo in narodni obstoj, upornikov proti okupatorju, ljudi, ki so žrtvovali največ, ne demonizira, ne omalovažuje in jih ne meče v isti koš z ovaduhi, izdajalci in kolaboranti.

Žal škofa Tomažiča ni več med nami, da bi ljubljansko škofijo okrcal, da še vedno vztraja pri svoji usodni in zmotni strategiji in jim prav pride tudi udomačena brezjanska Devica Marija z ustreznim imenom Marija Pomagaj. Tam nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore zatrjuje, da je naša domovina v nebesih, tukaj se le pripravljamo. Čeprav je Slovenija laična država, si cerkven voditelj upa ponujati kar celo Slovenijo v roke odhajajoči Mariji. Ali je katoliška srenja lastnik Slovenije? Prosim ga, naj opusti puhlice, kot je ta: »Človek brez Boga je nag in ogrožen.« S tem je verjetno mislil vse tiste, ki ne verjamejo v Boga - torej ateiste. Če so tudi ogroženi, so lahko le od preveč navdahnjenih »božjih ovčic«. Upošteva naj, da se je, po njegovem mnenju, tudi on rodil kot ateist in je, kot novopečeni božji vojščak, zamenjal prepričanje. 

Spadam pač med tiste državljane Slovenije, ki pozdravljam vsako gesto v Sloveniji, s katero sporoča sedanji izraelski vladi, da obsoja njihovo nečloveško ravnanje s Palestinci. Tako pozdravljam tudi ravnanje slovenske ženske odbojkarske reprezentance, ko se niso hotele normalno posloviti od izraelske reprezentance po končanju tekme. Naj prenesejo domov v Izrael dejstvo, da v tujini vse bolj neprijazno gledajo na ravnanje njihove vladajoče politike. SiRudi Kropivnik, Ljubljanacer pa ni niti zanemarljivo dejstvo, da v Izraelu vojsko služijo tudi ženske. Kaj pa če kakšna od članic izraelske reprezentance kot vojakinja je ali bo sodelovala pri dogajanju v Gazi ali na Zahodnem bregu?

Zanimivo je, da obsojajo ravnanje slovenskih odbojkaric tisti Slovenci, ki sicer častijo spomin na sodelavce naših okupatorjev med drugo svetovno vojno, kljub temu, da so ti imeli v načrtu uničiti slovenski narod. Evropski poslanci stranke SDS se zelo trudijo čim bolj zmanjšati ugled Slovenije v evropskem parlamentu. Začeli so s tem, da so organizirali predavanje Anžeta Logarja v evropskem parlamentu o tem, kako slovenske banke nezakonito poslujejo, organi pregona pa ne ukrepajo itd. Sedaj je evropski poslanec dr. Milan Zver izumil satanizem v slovenskem športu. Seveda, človek z doktoratom znanosti lažje odkrije satanizem kot običajni ljudje. SDS-u ni zadosti, da je sramotil slovenske kulturnike, sedaj je začel očitno še kampanjo proti občudovanju dosežkov slovenskega športa v celem svetu. Ali je to morda zato, ker ravno šport in kultura najbolj uspešno skrbita za prepoznavnost in ugled Slovenje v svetu, kar pa po njihovem ni dobro takrat, ko Janša ni na oblasti.

V prispevku »Katoliško krščanstvo je najstarejša in najbolj totalitarna organizacija, kar jih imamo« z dne 8.8.2025, ki je bil objavljen v reviji Mladina 32 je dddr. Andrej Pleterski, pobudnik Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, v intervjuju navedel, da je kodeks zdravniške etike samo dokument, ki skozi čas doživlja spremembe in ga bo tudi v tem delu, ker ne sme biti protizakonit. Izjava se je nanašala na določbo Kodeksa zdravniške etike, ki določa, da zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru, v luči sprejetega Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ).

Zdravniška zbornica Slovenije v zvezi z navedenim pojasnjuje, da neskladnost Kodeksa zdravniške etike z veljavnimi predpisi ne zahteva njegove spremembe. Kot je enotno vzpostavljeno tudi v pravni teoriji, sta pravo in morala namreč dva sistema družbenih norm, ki se lahko razlikujeta in imata hkrati skupne točke. V zvezi z navedenim avtorji poudarjajo: »Med pravom in moralo je vselej ustrezna napetost, ki je del pravne in moralne igre. Napetost je produktivna, če utrjuje moralnost prava, in neustvarjalna, če duši moralo tam, kjer jo mora pravo spoštovati in na njej graditi (npr. pri zaupnem razmerju med bolnikom in zdravnikom).«.

Poklicnoetični kodeksi različnih poklicev so pri tem izraz določene objektivizirane morale in kot taki predstavljajo kompromisna pravila med moralnimi vrednotami posameznikov v določenem poklicu, določenem času in določenem prostoru. Njihov namen je pomagati posamezniku pri oblikovanju etičnih načel, po katerih se lahko ravnajo oziroma jih upoštevajo pri svojem ravnanju. Poklicnoetični kodeksi pa se spreminjajo hkrati s spreminjanjem družbenih vrednot in razvojem svoje stroke. Ob tem velja poudariti, da bi moralo pravo težiti k temu, da bi bile pravne norme čim bolj usklajene z normami poklicnoetičnih kodeksov. Dejstvo pa je, da zaradi razpršenosti in raznolikosti moral v družbi vedno obstajajo tudi pravne norme, ki se razhajajo s poklicnoetičnimi normami. Navedeno pa torej ne zahteva spremembe poklicnoetičnih kodeksov, pač pa ti lahko soobstajajo z drugačnimi oziroma nasprotnimi pravnimi normami.

V domači in tuji literaturi je jasno opredeljeno, da moralna in pravna pravila na določen način sobivajo, vendar se lahko tudi razhajajo. Zakoni nastajajo in izginjajo, prilagajajo se političnim večinam in okoliščinam v eni sami državi, medtem ko etična načela ostajajo trajnejša, saj niso vezana na državne meje. Prav ta trajnost etike je v zgodovini varovala pred zlorabami prava v totalitarnih sistemih, pri čemer je Hipokratova prisega eno izmed najstarejših pričevanj o dolžnosti zdravnika, da ne povzroča smrti pacienta. Zdravniške organizacije zato ne vidijo potrebe po spreminjanju etičnega kodeksa in ponovno apelirajo na zakonodajalca, naj premisli o etičnem primanjkljaju v zakonu, ki ga je sprejel. 

Odziv na članek »Katoliško krščanstvo je najstarejša in najbolj totalitarna organizacija, kar jih imamo«, objavljen v Mladini 8.8.2025 Arheolog, zgodovinar in etnolog dddr. Pleterski se je predstavil kot pobudnik Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Izraža željo po spremembi Kodeksa zdravniške etike. Zadnjo slovensko posodobitev dokumenta smo zdravniki sprejeli leta 2016 na sočasnih skupščinah Slovenskega zdravniškega društva in Zdravniške zbornice Slovenije. Dokument temelji na stališčih Etične komisije Svetovnega zdravniškega združenja (Ethical committee of World Medical Association, https://www. wma.net, International code of medical ethics). Moti ga aktualno stališče krovnega zdravniškega združenja: »The WMA is firmly opposed to euthanasia and physician-assisted suicide«. Stališče smo zdravniške organizacije v zadnjem letu ali dveh obširno argumentirale slovenski javnosti. Etična komisija svetovnega združenja se sestaja najmanj enkrat letno ob skupščini WMA in posodablja svoja stališča glede na novonastala vprašanja v razvijajoči se človeški civilizaciji. Kljub člankom in tehnološkim izboljšavam, ki jih objavljajo avtorji iz držav, kjer je evtanazija (EVT) uzakonjena, se večinsko etično zdravniško stališče v svetu v zadnjem desetletju ni spremenilo.

Belgijski avtorji poročajo, da so donirani organi najbolj kakovostni, če je donator živ (Bollen JAM, Shaw D, de Wert G, et al. Euthanasia through living organ donation: Ethical, legal and medical chalenges. J Heart Lung Transplant 2019; 38:111-113). Od leta 2005 poročajo o vsaj 70 bolnikih, ki so donirali svoje organe po EVT. V letu 2017 so evtanazirali na Nizozemskem 6585 in v Belgiji 2309 bolnikov, pri čemer je po teh avtorjih 10 odstotkov evtanaziranih bolnikov primernih za donorje. Že leta 2017 so v Belgiji posamične evtanazije izvajali v operacijski dvorani. Obe državi imata zakonodajo, ki omogoča »organ donation euthanasia« (ODE).

V novejšem članku belgijskih avtorjev poročajo, da ODE poteka v štirih državah, v Belgiji na Nizozemskem, v Kanadi (kjer je prišlo do razkola med francosko govorečimi zdravniki, ki so proti, in angleško govorečem zdravniškem združenju, ki je za) in v Španiji ( Tchana-Sato V, Hans G, Brouckaert J, et al. Successful heart transplantation from donation after euthanasia with distant procurement using normothermic regional perfusion and cold storage. Am J Transplant 2022: 22: 3146-3149).

Naj izrazim spoštovanje in empatijo do družinske tragedije, ki je vzpodbudila dddr. Pleterskega k pobudi za Zakon o pomoči pri samousmrtitvi, ob tem pa slovensko družbo postavlja pred nove izzive, s katerimi se do sedaj še nismo soočali.

Etična stališča nacionalnih zdravniških organizacij Afrike, Azije, Evrope, Južne, Severne Amerike in Pacifiške regije so res podobna etičnim stališčem velikih svetovnih verstev, vendar je zdravniški stan svoja etična stališča razvijal že stoletja prej. V mandatu 2025-2026 sestavlja komisijo WMA 39 zdravnikov s pooblastili svojih nacionalnih združenj z vseh kontinentov. 

Nežmah knjigo judovskega zgodovinarja Poppéja Etnično čiščenje Palestine oceni pozitivno, a avtorju očita, da je »metodološko v nasprotju s samim seboj«, ko ne upošteva, da je bila ustanovitev judovske konzultante posledica palestinskih napadov na Jude, enako kot je bila ustanovitev Hamasa reakcija na judovsko nasilje nad Palestnci. Vendar je tudi Nežmah nedosleden, ker prvič ne upošteva teme, ki je nakazana že z naslovom knjige. Razumljivo je, da bo poudarek na nasilju tistega, ki etnično čiščenje izvaja, če je to tema knjige. In drugič, Nežmah zaobide bistvo problema (ne verjamem, da ga ne pozna), ko poskuša s posameznimi dogodki prikazati, da situacija ni črno bela. A situacija je črno bela.

Ne glede na to, da je palestinska situacija politično in drugače zapletena, je vendarle tudi enostavna in jasna. V Palestini so Arabci, Judje, kristjani in drugi, stoletja živeli brez večjih konfliktov. Še več, evropski Judi so se pred pogromi zatekli v Palestino in druge muslimanske dežele. Problemi so se pojavili, ko so pričeli uresničevati cionistični načrt o ponovni vzpostavitvi judovske države na svetopisemski lokaciji. Bolj množično so se pričeli priseljevati v začetku dvajsetega stoletja in v tridesetih letih je judovsko prebivalstvo nekajkrat naraslo. Ker so bili prepričani, da je to njihova od boga obljubljena zemlja, so se do staroselcev obnašali arogantno. Zato so se prvi upori proti judovskim naseljencem dogajali že takrat. Po ustanovitvi države Izrael, se je vse to samo še stopnjevalo in sedaj gledamo veliki finale.

Skratka, opraviti imamo z okupatorji in okupiranci. Okupacija se sicer ni zgodila na običajen način z vojaško zasedbo, ampak z množičnim priseljevanjem in izrivanjem lokalnega prebivalstva. To je bilo možno samo s tiho privolitvijo mednarodne skupnosti, ki je glavni krivec za nastalo situacijo. Imamo pa tudi sprevržen odnos do palestinskega ljudstva, tudi tisti, ki jih najbolj podpirajo. Že sedemdeset let poslušamo, da je Gaza begunsko taborišče, kakor da je to lastno ime kraja. Vsi pa so pozabili, od kod so ti begunci pribežali in pred kom. Nihče se več ne vpraša, kaj je sedaj z njihovimi domovi in njihovo zemljo, ki so jo morali zapustiti. To pa bi bila edino prava vprašanja.

Nežmah poskuša uravnotežiti krivdo z navajanjem primerov palestinskega nasilja nad judi, ali pa ublažiti konflikt z navajanjem primerov dobrega sožitja med nekaterimi vasmi. Seveda, pri vsaki okupaciji se del prebivalstva dobro razume z okupatorjem, a to ne šteje, ker je deviacija. Kot tudi ne štejejo za agresijo upori proti okupatorju. Ko ukrajinska vojska napade rusko, ne napada, ampak brani domovino. V Palestini imamo avtohtono prebivalstvo in priseljence, ki to prebivalstvo preganja in izpodriva, podobno kot so to storili Evropejci z ameriškimi Indijanci. Netanjahu pravkar načrtuje rezervat za Palestince.

Pa še nekaj besed o terorizmu, ki tudi igra eno glavnih vlog v tej zadevi. Terorističen način bojevanja je zagotovo najbolj zavržen, to pa zato, ker neselektivno pobija popolnoma nedolžno civilno prebivalstvo samo zaradi zbujanja pozornosti na določen problem. Terorizem je vedno izraz nemoči, je pa lahko tudi uspešen način političnega delovanja. Severna Irska, Baskija in Južna Tirolska so dobile obsežne avtonomije s pomočjo dolgoletnih in zelo krvavih terorističnih akcij. Zgledi vlečejo.

Peter Petrovčič v intervjuju s pravnikom in kriminologom Draganom Petrovcem v 31. št. Mladine prinaša množico zanimivih in provokativnih vprašanj, množica tehtnih in vznemirljivih odgovorov pa zagotavlja odličen uvid v pronicljivost kriminologovega uma, ki marsikdaj seže tudi do zelo temnih globin. Vredno branja. Hvala.

Ugotovitev, da naj zdravi ljudje ne bi imeli radi oblasti nad drugimi, tako po Maslowu, sem preverjala sama ob peripetijah z mojim nekdanjim mestom direktorice zdravstvenega doma. Funkcijo sem sprejela zelo nerada in zgolj zaradi želje zaposlenih. Po tehtnem premisleku in z občutkom velike odgovornosti do kolektiva in do pacientov sem se odločila za slog vodenja z zgledom. Izbira se je izkazala kot ustrezna. Z angažmajem vsega kolektiva smo sodelovali pri razcvetu javnega zavoda in našemu projektu dali naziv “naš najlepši in najboljši zdravstveni dom”. Direktorski mandat, ki bi sledil mojemu, smo v kolektivu želeli predati naši v delu z nami že solidno uveljavljeni mag. ekonomskih znanosti. Tudi ona si vodenja ni želela. Bi pa lahko dobro zapolnila vrzel v vodenju do časa, ko bi vodenje spet lahko prevzela kadrovsko dozorela oseba iz zdravstvenih vrst. A nenadoma in nepričakovano je v strokovna in organizacijska dogajanja javnega zavoda posegla občinska politika s svojimi desnimi vatli in za v.d. direktorja postavila osebo z agresivnim slogom vodenja in z odsotnostjo empatije.

In oseba, ki je predhodno službo morala zapustiti iz zelo kočljivih razlogov, je bila postavljena za delanje reda v zdravstvu. V nekaj mesecih rojeno agonijo je uspel prekiniti upor kolektiva. Politiki so zaposleni uspeli izreči odločni ne. V nekaterih javnih zavodih pa se uničujoči absolutistični slogi vodenja vzdržujejo leta in leta. Zaposleni take zavode zapuščajo ali pa v njih strokovno stagnirajo in celo nazadujejo. Ali pa z leti resno zbolijo. Zanimivo pa se mi zdi, da sem kot zdravnica svoj najgloblji uvid v problematiko vodenja dobila prav od zelo bolnih ljudi. Obe skupnosti, tako AA (Anonimni Alkoholiki) kot AN (Anonimni Narkomani) sta me povabili medse, da se poučim o njihovih strategijah pomoči zasvojenim osebam. Odkrila sem, da sme pri njih človek vsako funkcijo opravljati le en mandat. In prakticirati mora vodenje, ne pa vladanje. To razliko mi je uspelo kar kmalu dojeti in za takšno razumevanje življenja sem iskreno hvaležna. Prav zato lahko njihova duhovna načela dosežejo še trpeče po vsem svetu. Ker so ta načela v vseh pogledih večnostna in ker jih vodi ljubezen. Pred nedavnim so izdali knjigo Billovih govorov z naslovom The Language of the Heart (Jezik srca), nanje pa sem se spomnila ta hip zato, ker z navdušenjem ponovno berem Učbenik življenja. Martin Kojc ga je napisal leta 1935, v isto leto pa sodi tudi rojstvo Skupnosti AA. Čudovitih 90 let razvoja.

Ob Neslovencih, kot jih naslavlja novinar, sem podoživela spomin na odličen dokumentarec “Novi sošolci”. V njem Toni Cahuntek spremlja življenja dveh deklet in dveh fantov s Kosova. Starši so v Slovenijo prišli kot delovna sila in otroci z njimi. Dekleti sta jezik nove države obvladali hitro in se v učnem sistemu tudi odlično uveljavili. Za fanta, ki sta z jezikom imela nekaj težav, pa je sistem našel rešitev v obliki šole s prilagojenim programom. In mnogo je takih rešitev. Preveč! Režiser izjemno subtilno prikazuje uničujoče posledice strahu pred “drugačnimi”. Pred kulturno, socialno, jezikovno, versko, sploh kakorkoli “drugačnimi”. Ta strah uničuje srca in zdravja ljudi v obeh smereh. Drugi drugim so problem. Enako je z Romi. Če bomo med njimi še naprej le gledali, kako “država želi”, da ostanejo cigani, se bo vseobsegajoči strah spreminjal v “živo blato”, ki bo vase povleklo vse. Zakaj je “država” že pred desetletji poskrbela za tiste v Prekmurju drugače kot za tiste na Dolenjskem, sem se spraševala že pred desetletji, ko sem se prvič srečala s to problematiko v okviru pediatrije. Primerjalno vprašanje, kako pri tem sodeluje “država” in kako ena ali druga “cerkev”, pa se mi je porodilo šele ob branju tega intervjuja. Ja, obzorja ljudi, kot je dr. Petrovec, so za navadne smrtnike pač vrtoglavo široka!

Na koncu pa še o velikem nelagodju, ki se me je polastilo ob vprašanju “Zakaj, mislite, je velika večina akademskega sveta in humanistov nasploh raje tiho?” Pred nekaj tedni sem namreč čakala na spletni seminar o delu pediatrov pri oskrbi palestinskih otrok, a je bil dve uri pred začetkom odpovedan. Evropska akademija pediatrov vključuje poleg pediatrov iz evropskih držav tudi pediatre iz Izraela. V nekaterih drugih evropskih zdravniških asociacijah je že tradicionalno vključen tudi Izrael. Od nekdaj sem to sprejemala kot samoumevno, danes pa ne več. Zaradi odpovedi seminarja o delu pediatrov v Gazi s(m)o se kmalu oglasili tisti drugi, ki (po dr. Petrovcu) “niso tiho”. Vodstvu organizacije je bila poslana “zahteva proti zatiranju informacij o Gazi”, pod katero smo se podpisali tudi slovenski pediatri. Zakaj “je velika večina … raje tiho”, ne vem. Vem pa, zakaj nekateri nis(m)o tiho. Ker se strinjamo z izjavo Nike Kovač: “Svet, čeprav ranjen in razdeljen, mora postati prostor človečnosti”.

V minulih treh letih se že petič oglašam v zvezi s problematiko velikih plakatnih mest v javnem prostoru (Greva, punca, v južne kraje – z drugega zornega kota, Delo 4. 2. 2023, št. 29, str. 26 – 27; Agresivni oglasni panoji v idilični slovenski pokrajini, Delo; Sobotna priloga 8. 4. 2024, št. 80, str. 30; Lahko bi bili tudi drznejši, Dnevnik; Objektiv 4. 10. 2024, št. 231, str. 27; Oglasnih panojev je preveč, odstranjevanje pa neuspešno, Delo 15. 3. 2025, št. 61, str. 30 – 31.) vselej kot odziv na novinarske članke v slovenskih časnikih. To pot na prispevek Luka Volka Siva cona; Na divjem zahodu političnega oglaševanja. Že število objav na to temo – po vsej verjetnosti sem kakšno tudi spregledal – govori o tem, kako žgoč družbeni problem je vidno oglaševanje v javnem prostoru, reakcij od tistih, ki so ključni problem tovrstnega oglaševanja, to je od lastnikov plakatnih mest in oglasnih agencij, pa nobenih. V duhu latinskega reka Repetitio est mater studiorum znova opozarjam na nekatera pomembna spoznanja v zvezi z oglaševanjem v nacionalnem prostoru in kaj bi morali storiti oblastni organi, da se onesnaževanje javnega prostora enkrat za vselej onemogoči. Naročniki političnega oglaševanja, še posebno prikritega, na katerega avtor zapisa upravičeno uperja svojo kritično ost, pa nekaznovano izrabljajo kaotične razmere prav na področju oglaševanja na velikih plakatnih mestih v javnem prostoru.

Ni treba hoditi daleč, zadostuje že kratek sprehod po Ljubljani in drugih večjih in manjših mestih ali pa že kratka vožnja po avtocesti in lokalnih cestah in že je problem na dlani v vsej svoji brutalni banalnosti: oglaševanje na velikih plakatnih mestih, na manjših plakatnih mestih, na fasadah velikih hiš, na fasadah manjših hiš, na skednjih in kozolcih, na avtobusih mestnega prometa, v uličnem in krajinskem prostoru kamorkoli se ozreš. Slovenija se duši v oglaševanju, saj je že davno ušlo nadzoru. Polastile so se ga agencije, lastnice oglasnih mest v tesni navezi z oglasnimi agencijami, ki skorajda brez izjeme zasipljejo javni prostor s svojimi maloumnimi gesli in zanikrnim oblikovanjem, vse v znamenju preprostega računa: s čim manj oblikovalskega in tekstovno kreativnega vložka do enormnih zaslužkov. Onesnaževanja javnega prostora s cenenim, a z neverjetno agresivnim oglaševanjem oblasti na državni in občinski ravneh še niso zaznale kot resen družbeni problem, ki bi nedvomno terjal odločno zakonsko regulativo, deloma zato, ker imajo oblasti na domala vseh ravneh ves čas težave z učinkovitostjo inšpekcijskih služb, deloma zato, ker se jim iz davkov in prispevkov iz oglaševalske dejavnosti stekajo v proračune nezanemarljivi zneski. Kljub alarmantnemu stanju v tej družbeno nadvse žgoči problematiki je dnevnik Delo letos spomladi vendarle razkril nekaj obetavnejših premikov v tem, kako se lotiti predvsem krajinskega onesnaževanja z velikimi plakatnimi mesti. Novinarka Tina Horvat je v članku Agresivni oglasni panoji v idilični slovenski krajini (Delo 26. 3. 2024, str.11) opisala dva boljša zgleda občinskih uprav v Kranjski Gori in Škofji Loki, kako se upreti agresivnemu, pogosto nezakonitemu oglaševanju na kmetijskih zemljiščih, travnikih in jasah, zlasti ob avtocestah. Angažiranje županov in občinskih svetov proti nezakonito postavljenim velikim panojem (zakonsko dopustni so seveda vsebinsko enako problematični), oglaševanju na kozolcih, kmečkih hišah in gospodarskih poslopjih je vsekakor upravičeno in povsem razumno je, da so se problema lotili s sprejemanjem ostrejših občinskih odlokov ter krepitvijo inšpekcijskega nadzora. Županji in županu omenjenih občin gre priznanje, da sta problem, ki pa seveda daleč presega meje njunih občin, sploh zaznala in po svojih močeh in ob onemogli zakonodaji poskušala kaj prispevati k očiščenju tega Avgijevega hleva oglaševanja v odprtem prostoru v Sloveniji. K tema dvema zgledoma se pridružuje Mestna občina Ljubljana, ki je po poročilu Manje Pušnik v članku v Delu 23. 7. 2025 v dveh letih občutno zmanjšala število nezakonito postavljenih plakatnih mest. V več člankih so navedene tudi očitne pomanjkljivosti slovenske zakonodaje, ki ureja to področje, smešno nizke kazni za kršitelje zakona in predvsem pomanjkanje učinkovitega nadzora. In če občinskim upravam že kje uspe podreti nezakonito postavljeni pano, kaj storiti z zakonito postavljenimi? Pred dvema letoma sem se oglasil v polemiki, ki se je nanašala na problem jezika na velikih plakatih, ki ga je sprožila agencija Palma s plakatom GREVA PUNCA V JUŽNE KRAJE (brez vejic in klicaja) in temo razširil v polje, v katerem so se znašli županja Kranjske gore, župan Škofje Loke in v zadnjem času tudi ljubljanski župan. V januarski številki revije Ljubljana ( januar 2023, str. 21) sem našel nepodpisan prispevek z naslovom Letos nad neurejeno zunanje oglaševanje. V njem pisec navaja, da je po popisu objektov za oglaševanje na območju Mestne občine Ljubljana postavljenih skoraj 10.000 (!) takšnih objektov. In kako so se v mestu lotili reševanja problema? Najprej s preverbami: 1. Ali je objekt skladen s prostorskim načrtom in drugimi prostorskimi akti pred OPN? 2. Ali je objekt postavljen na parceli v lasti MOL? Ali je objekt postavljen v varovalnem pasu občinske ceste? Novinarka Vanja Brkić je v komentarju Lahko bi bili drznejši (Dnevnik 28. 9. 2024, str. 18) strnila ugotovitve inšpektorata Mestne občine Ljubljana, ki na prvem vzorcu preverjenih 2400 objektov oglaševanja navaja 487 odstranjenih, nekaj sto odstranjenih, še preden bi lastniki dobili odločbo o odstranitvi in ostalih v različnih postopkih pritožb in podobnih manevrih zavlačevanja, potrjuje moje zle slutnje, da bo proces omejevanja oglaševalske povodnji počasen in v bistvu neučinkovit, saj bodo na svojih mestih ostali številni zakonito postavljeni oglaševalski objekti, še vedno mogočni onesnaževalci javnega prostora, tako v mestih kot na podeželju. Novinarka ima prav, ko zapiše, da bo z divjim oglaševanjem še veliko dela, jaz pa bi dodal, da z zakonitim pa še mnogo, mnogo več.

Zato ne bom odnehal s ponovnim in ponovnim pozivanjem pristojnih, da se je treba problema, vsaj po mojem mnenju, nemudoma lotiti z drugega konca in radikalno: V Državnem zboru je treba neogibno sprejeti zakon o popolni prepovedi oglaševanja v javnem prostoru, pri čemer je treba javni prostor definirati kot prostor družbene lastnine, kar pomeni, da tudi zasebna zemljišča, zasebne stavbe iz zakona ne bi bili izvzeti. Hkrati bi moral zakon regulirati pojavljanje napisov (oznak) gospodarskih družb, domačih in tujih, malih podjetij združenj, organizacij ter zasebnih oznak na objektih in poteh ter hkrati natančno opredeliti, kaj je znak, kaj logotip, kaj je geslo in kaj so funkcionalne usmerjevalne table oziroma znaki. Nedvomno bo moral tudi natančno opredeliti, kje in koliko časa se sme v javnem prostoru izvajati časovno natančno omejena volilna propaganda. Seveda se bo nemudoma pojavil odpor vseh, ki sedaj dobro živijo od oglaševalskih dejavnosti, silovit odpor, in nič ne dvomim, da bodo tako kot znane in manj znane skupine za pritisk (lobisti vseh vrst) poskušale s političnimi pritiski in korupcijskimi prijemi tak zakon preprečiti. Zakonodajalec pa bo moral poleg tega opraviti še pomemben del svoje naloge, to je državljanom Slovenije povsem odkrito prikazati dilemo, ali so za družbeno popolnoma upravičen ukrep zaščite javnega dobrega ( javnega prostora) ali za nadaljnje onesnaževanje in poneumljanje fizičnega in mentalnega javnega prostora. Nič ne bi bilo narobe, če se o takšnem zakonu razpiše referendum. Osebno ne dvomim, da bo rezultat zelo podoben onemu o zakonu o vodah poleti leta 2021. 

Rad bi opozoril vse, ki jim je mar usode Romov v Sloveniji na intervju dr. Dragana Petrovca, ki ga je spretno vodil Peter Petrovčič. Všeč mi je zato, ker gre za intelektualno zrelo in umirjeno razmišljanje, ki ga v aktualnih razpravah skoraj ni slišati. Pa tudi zato, ker ob upravičeni kritiki aktualnih oblasti opozarja na njene uspešne poteze in na skrajnosti politikov opozicije, ki so se pripravljeni soočati z Romi samo prek puškine cevi, kot podlago za politično sodelovanje pa ponujajo sovraštvo do drugačnih. To so tisti, ki si želijo po naslednjih volitvah vladati v Sloveniji po vzoru drugega mandata Donalda Trumpa.

Naj vsemu temu dodam, da me posebej čudi, da so pri spodbujanju sovraštva v prvih vrstah župani nekaterih dolenjskih občin. Ali se res ne zavedajo lastne odgovornosti, ko pozivajo državo naj prevzame urejanje t. i. romske problematike. Župan ne sme biti predstavnik Slovencev v spopadanju z Romi, pač pa funkcionar, ki zastopa vse občane, ne glede na njihovo narodnost in prepričanje in ki je odgovoren za stanje v občini, tudi stanje v razmerjih med večino in manjšino.

Zanimivo je, kako smo znali pred desetletji v času protestnega zborovanja v Cankarjevem domu prepoznati nasilje srbske večine nad Albanci. Brez težav smo spregledali, kaj tiči za sintagmo o »neznanih storilcih albanske narodnosti«, ko gre za »naše Rome« pa zapadamo v histerijo o kolektivni krivdi pripadnikov manjšine, tudi otrok. Kakšen bi bil odgovor, če bi predsednik slovenske vlade dr. Golob izjavil, da bo vlada skrbela za Slovence, probleme manjšin pa naj rešujeta Evropska unija in OZN kakor vesta in znata?

Akademija znanosti za trajnostni razvoj Slovenije z globoko zaskrbljenostjo in etično odgovornostjo spremlja humanitarno katastrofo, ki se odvija v Gazi. Številne mednarodne in nevladne organizacije, neodvisni pravni strokovnjaki in tudi Meddržavno sodišče (ICJ), opozarjajo na resno verjetnost, da v Gazi poteka genocid nad palestinskim prebivalstvom, kar zahteva takojšnje ukrepanje v duhu mednarodnega prava, humanosti in osnovne civilizacijske etike.

Akademija znanosti za trajnostni razvoj Slovenije, na podlagi sklepa njenega predsedstva, izraža:

1. Odločno obsodbo vsakega namernega množičnega uničevanja civilnega prebivalstva

Napadi na civilno infrastrukturo, zdravstvene ustanove, šole, univerze ter načrtno onemogočanje dostopa do hrane, vode in zdravil pomenijo hude kršitve ženevskih konvencij in mednarodnega humanitarnega prava. Dejstvo, da je bilo ubitih več deset tisoč otrok in drugih civilistov, je nedopustno in ne more biti opravičeno z varnostnimi ali političnimi cilji.

2. Globoko razočaranje nad molkom in pasivnostjo evropske politike

Politična tišina, izogibanje jasni terminologiji in pogosto relativiziranje nasilja pomenijo soodgovornost za nadaljevanje trpljenja in uničenja. To pomeni spodkopavanje vrednotnih in pravnih temeljev EU ter njen moralni razkroj. Zato pozivamo:

-organe slovenske oblasti, da nadaljujejo s pritiskom na Izrael neposredno in preko evropskih in drugih mednarodnih organov,

−Evropsko unijo, da nemudoma prekine vojaško, tehnološko in diplomatsko podporo katerikoli strani, ki krši temeljne človekove pravice.

3. Solidarnost z vsemi žrtvami, predvsem civilisti in otroki

Znanost in akademija nista ločeni od sveta in trpljenja. Ne smemo dopustiti, da načela človečnosti, enakopravnosti in pravice do življenja izgubijo svojo veljavo zaradi političnih ali geostrateških interesov. Izrekamo sočutje vsem žrtvam in podporo kolegom znanstvenikom, učiteljem, zdravnikom, umetnikom, študentom in vsem tistim, ki živijo v izrednih razmerah.

4. Poziv k dejanskemu mednarodnemu ukrepanju

Akademija poziva vse mednarodne in regionalne organizacije, vključno z Organizacijo združenih narodov, Mednarodnim kazenskim sodiščem in Meddržavnim sodiščem, da pospešijo neodvisne preiskave vojnih in genocidnih zločinov ter zagotovijo mehanizme odgovornosti in pravičnosti.

5. Akademski bojkot sodelovanja z institucijami, vpletenimi v represivne prakse

Pozivamo slovenske univerze in raziskovalne ustanove, da prekinemo sodelovanje z inštitucijami, ki so neposredno vključene v kršitve mednarodnega prava, zlasti z izraelskimi entitetami, povezanimi z vojaško-industrijskim kompleksom.

Pozivamo Evropsko komisijo, da preneha oz. zamrzne sodelovanje izraelskih univerz, raziskovalnih organizacij in podjetij v programih kot so Obzorje Evropa.

Akademija znanosti za trajnostni razvoj Slovenije stoji na strani življenja, pravičnosti, humanosti in trajnostnega miru. V tišini genocida je dolžnost znanosti, da govori. 

V februarju leta 1999 smo v Botanični vrt Univerze v Ljubljani dobili diplomatsko darilo za državo Slovenijo – japonske češnje. Podarilo jih je združenje ljubiteljev cvetočih češenj. V vrt je prispelo sedem različnih vrst oziroma kultivarjev: Prunus campanulata, P. x yedoensis ’Yedoensis’, P. jamasakura ’Kenro-kuen-kumagai’, P. lannesiana ’Goiko’, P. lannesiana ’Sekiyama’, P. sargentii in P. verocunda ’Antiqua’. Češnje so iz drevesnice Saitami v bližini Tokija. Slovesna predaja češenj je bila tretjega februarja leta 1999 v japonskem parlamentu. Eno leto so vse te sadike rasle v karantenskem nasadu v Botaničnem vrtu na Ižanski cesti 15. Ob obisku Njene cesarske visokosti princese Sayako, od 8. – 11. oktobra 2000, pa je prišlo do slovesne zasaditve prve sadike japonske češnje na predvideni novi lokaciji botaničnega vrta, na Večni poti 111.

Od takrat naprej so vsako pomlad tam številni obiskovalci uživali v cvetenju češenj in tam so se odvijali tudi hanamiji.

Japonske češnje imajo za Japonce velik simbolni pomen skozi celotno njihovo zgodovino. V devetem stoletju so zasadili prvo češnjo pred cesarsko palačo in od takrat naprej nosijo zanje pečat aristokratske rastline.

A po skoraj 25 letih od njihove zasaditve na Večni poti lahko ugotavljamo, da niti diplomatskih daril ne znamo več ceniti. Ob gradnji novega Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB) se je podrlo vse še neamortizirane objekte, namenjene Botaničnemu vrtu in tudi japonske češnje so utrpele veliko škodo. Češnje kot občutljive rastline takšnih posegov ne prenesejo, na kar smo vsa ta leta opozarjali, zaman. Češnje, ki so že dajale lepo podobo novim vhodom v nove fakultete, so sedaj zdesetkane. Kar 20 velikih dreves je sedaj suhih ali na pol suhih, verjetno pa jih bo še nekaj. Zaradi tega so jih v petek, 1. avgusta, požagali in v ponedeljek še odstranili štore, da ne bodo kazile podobe nove zgradbe. Nekoč čudovito cvetoča drevesa so se tako zaradi višjih interesov in nerazumevanje diplomatskega darila morala posloviti. Tako nasad dandanes daje zelo klavrno podobo protokolarnega darila. Drevesa lahko odstranimo, diplomatska sramota pa ostane zapisana, ker le te pa se ne da izbrisati. Botanični vrt je stalno opozarjal na problem gradnje ob češnjah, a zaradi tega smo bili krivi, saj naj bi s tem zavirali znanost.

Nasad japonskih češenj je bil zasnovan tako, da je dajal simbolično povezavo japonske in naše kulture. Japonske češnje so rastle po celotni prejšnji dolžini stavbe, potem so se zlile v bližnji gozd, kjer so ob istem času zacvetele naše divje češnje, torej naša naravna vrsta. Sedaj pa naprej od nasada japonskih češenj raste povsem tuja vrsta, gledičija, ki s češnjami in povezavo obeh kultur nima nobene zveze. To kaže na naš odnos do rastlin, do diplomatskega darila in nenazadnje tudi do najstarejše naše akademske ustanove Botaničnega vrta ter rastlinske pestrosti Slovenije, katero predstavlja že 215 let.

Zaradi tega, ker je bil Botanični vrt ustrežljiv in prijazen, je ob novi gradnji NIB izgubil vse prostore in postal nezaželen zaradi opozarjanja posledic gradnje na japonske češnje. Ob tem prav tako Botanični vrt UL v novi stavbi ni dobil niti enega kvadratnega metra prostora.

Zaradi akademskega pohlepa in prestiža kdo bo koga pa rastline, naše tihe spremljevalke, izgubljajo svoj prostor. 

Tanja Fajon, ministrica za zunanje in evropske zadeve Vlada Republike Slovenije Nataša Pirc Musar, predsednica Republike Slovenije 

Vsak trenutek dneva vemo, da prav zdaj v Gazi umira človek, otrok. Vemo tudi, da bi mi – ljudje z vsega sveta – to lahko preprečili. Še več, lahko bi ustavili Izrael, njegovo okupacijo Palestine, apartheid, genocid, stradanje palestinskega prebivalstva. MI in VI – skupaj bi to lahko preprečili.

MI smo civilna družba, organizirana v različne iniciative, organizacije, skupine, varuhi izvajanja naše Ustave in njenih zavez o politiki miru in nenasilja.

MI smo neprostovoljno prisiljeni v vlogo sokrivcev.

MI smo ljudstvo, smo davkoplačevalci.

MI vas plačujemo, da ravnate po pravu in pravičnosti.

Verjamemo, čeprav ne moremo razumeti, da nekaterih pobijanje in stradanje otrok ne bolita in da mislijo le nase, ampak MI smo številnejši … … in VI ste nas dolžni poslušati. In ne le poslušati – dolžni ste ravnati in odločati v skladu z našimi pričakovanji, ki izhajajo iz mednarodnih obveznosti naše države in temeljnih načel človečnosti, ki jih vsebujejo mednarodni kodeksi. VI niste sami in vaš mandat ni nedotakljiv.

VI lahko prekinete diplomatske stike z Izraelom in odpokličete veleposlanika.

VI lahko sprejmete ukrepe za izvajanje določb mednarodnega prava in pristojnih mednarodnih sodišč.

VI lahko omogočite, da se Palestinci iz Gaze čim prej združijo s svojimi družinami in da štipendisti iz Gaze lahko nemoteno nadaljujejo študij v Sloveniji.

VI lahko prekinete pogodbe z izraelskimi podjetji.

VI lahko predlagate zamrznitev članstva Izraela v ZN in drugih mednarodnih telesih.

VI lahko pristopite k tožbi Južne Afrike proti Izraelu.

VI lahko pridružite Slovenijo Haaški skupini.

VI lahko greste na obisk v Gazo in s seboj povabite evropske kolege in tam nadzirate prihod in razdeljevanje humanitarne pomoči.

VI lahko tudi zamrznete stike z ZDA in njihovo kompromitirano vlado.

VI lahko tudi odstopite, če menite, da ne morete storiti ničesar, da bi zaustavili genocid.

Že zdaj je prepozno, prosimo, ukrepajte! Za Palestino, za človečnost, za nas vse!

— V imenu združenja pobud za solidarnost s Palestino: Eva Marn, Irena Androjna Mencinger, Marko Hren, Keti Jovanovski, Marjana Lavrič, Sonja Lokar, Nada Pretnar, Iztok Šori, Arne Vehovar, Barbara Vodopivec, Ira Zorko.

Kako izgleda država, ki jo vodijo nasilneži, smo videli pred tremi leti. Za vsak javni izraz protesta proti oblasti so bili ljudje deležni policijske represije in kaznovanja. Ko ni bilo dovolj, je prišel vodni top, leteli so gumijasti naboji in oblaki solzivca so obdali

širše mestno središče.

Politika sovraštva je tako zelo enostavna in plehka. Žal to, kar gledamo na slovenski desnici, ni zgolj politika sovraštva, ampak je tudi bolestna obsedenost z orožjem, pištolicami, tanki, čeladami ...

Zato ne smemo spregledati izjave poslanca SDS, nekdanjega sekretarja za nacionalno varnost.

Izjave, s katerimi se ljudi poziva k oboroževanju in napoveduje brisanje meja silobrana, niso mnenja – so politično netenje nasilja. So nevarna spodbuda k samovolji in orožju v družbi, kjer bi morali graditi zaupanje in varnost, ne pa razdeljenost in strah.

To ni več stvar politične razlike. To je stvar civilizacijskega minimuma. Pozivati ljudi, naj se oborožijo, ni politika – je popolno dno.

Iz tega vodi samo ena pot: da tovrstne politike  jasno in glasno zavrnemo. Da jim ne pustimo normalizirati sovraštva. Da jim ne pustimo, da s strahom in orožjem vodijo našo skupnost.

To ni varnost. In to zagotovo ni Slovenija, v kateri si želimo živeti.

Zato moramo biti jasni: taka politika ne sodi nikamor – še najmanj pa na oblast. Politika, ki spodbuja nasilje, ne more in ne sme več odločati o naši prihodnosti. Ne smemo je podcenjevati, ne sme nas pasivizirati, ne sme se vrniti. Naša dolžnost je, da ji vedno in povsod rečemo: NE!

Kaj naj napišem o tem, kar predlaga poslanec SDS-a Žan Mahnič ? Sila preprosto je to (znano iz zgodovine), najprej Romi, potem mi „ z napačnimi priimki“ in potem še vsi ostali! Res si ne želim, da bi Republika Slovenija postala Teksas sredi EU, kjer bi lahko (brez posledic) nekoga, ki vpraša za pot (in ni čisto, čisto bel), ustrelil na pragu svojega doma.

O problematiki romskega vprašanja se večkrat oglasim, s komentarjem iz lastnih izkušenj, pa ga ni, ki bi moje trditve preveril, namreč, ali so se novomeški Romi v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja res pritožili na OZN, da so žrtve genocida? Če se je to res dogajalo, bi morali narodnostna stališča Romov vsekakor upoštevati, na njih graditi naprej reševanje romskega vprašanja v državi.

Občina Novo mesto se je tedaj lotila reševanja vprašanja naselitve Romov, v nekaj »slovenskih« vasi je pritaknila po nekaj novih stanovanjskih hiš in vanje skušala naseliti Rome. Predstavniki romske skupnosti so se uprli in naj bi se pritožili na inštitucije Združenih narodov, da se nad njimi vrši genocid – prisilno razseljevanje in s tem raznarodovanje. Iz istega razloga je verjetno izviral tudi odpor do zaposlovanja (redke zaposlene Rome so ostali iz skupnosti tudi pretepli, če ni šlo drugače, kot smo tedaj slišali v javnosti), prav tako do prisilnega izobraževanja v samo slovenskem jeziku.

V objavi diplomske naloge z naslovom Vpliv šole na uspešnost romskih otrok v osnovni šoli (2012, diplomsko delo) ga. Ana Mauko opisuje: »pri romskih otrocih se pojavi prva težava, ki jo predstavlja znanje slovenskega jezika, zato je potrebnega veliko truda za vzpostavitev odnosa učiteljev do učencev, da jim predstavijo učno snov na najboljši način, tako da jo bodo tudi romski otroci sprejeli in osvojili. Nekatere šole so prilagodile svoje učne programe, da bi romskim otrokom zagotovile boljši uspeh.« Tega pa očitno do danes ni.

Iz opisa je bolj ali manj razvidno, da se ves pouk teh otrok dogaja samo v slovenščini, pa tudi večina težav pri njihovem poučevanju iz tega izvira. Ali gre res samo za »etnično skupnost«, ali za »narod«, torej narodnostno manjšino, s tako oblikovanimi pravicami – tudi glede obveznega izobraževanja v lastnem, in ne v tujem jeziku.

V času cesarske habsburške vladavine so imeli Romi posebna dovoljenja za opravljanje njim lastnih opravil, prav tako za način (nomadskega) življenja. Stalno naseljeno prebivalstvo se je v svojem razvoju spreminjalo, romska skupnost je pa ostala izven vsega, tudi brez starih »cesarskih« dovoljenj, in brez novih dogovorov o bivanju na istem območju, vseskozi v trendu »prisilne asimilacije«. Zato Romi vse do danes živijo v dvojni socialno-kulturni stvarnosti – ohranjajo svoj tradicionalni način življenja, hkrati pa se prilagajajo razmeram v območjih, v katerih se naseljujejo.

Romsko vprašanje danes bi moralo biti torej v prvi vrsti »narodnostno vprašanje«, potem pa ureditvi tega sledijo lahko vsi nadaljnji družbeni ukrepi – bivalno sprejemljiva naselitev s posebno obravnavo zatečenega stanja, lastniških pogojev in legalizacije nelegalnega v prostorskih aktih, socializacija romskih družin, narodnosti prilagojeno izobraževanje.

Kar se »nomadstva« tiče v krajih Severne Afrike (Alžirija, in sosede) za njihova nomadska ljudstva to danes uradno uredijo, tudi z vključevanjem v šolski sistem vred, pri nas pa še pogojev stalne naselitve za specifične naseljence nismo zmožni urediti.

Nerazumljivo je, da Romi, kot zelo stara narodnostna (in po vsem sodeč ne samo etnična, kar ni isto) manjšina pri nas (od 11. oziroma 15. stoletja dalje), nimajo urejenega obveznega(!) osnovnega šolanja v svojem jeziku.

Ko bomo v Sloveniji to vzpostavili, jih bomo šele lahko sankcionirali za bojkot šolanja in ostalih obveznosti.

Diplomsko delo na FDF diplomantke Tine Koščak že leta 2011 opredeljuje vprašanje razlike med integracijo in asimilacijo romskega ljudstva, in kaj to pomeni za prizadete.