Stvar je taka, da so vse politične stranke v svojih programih predvidele znižanje davkov, ne da bi širše predstavile svojo zamisel. Takšno enotnost glede določenega vprašanja ameriški ekonomist J.K. Galbraith imenuje konvencionalna modrost, katere poglavitna značilnost je prilagojenost pogledom in sprejemljivosti zainteresirane večine. Vendar je avtor tega poimenovanja tudi opozoril, da ideje konvencionalne modrosti pri realizaciji naletijo pogosto tudi na takšne ovire, da jih je nemogoče realizirati.

Najbolj zagreti za znižanje davkov, to je NSi, Demokrati in Resnica so takoj po potrditvi poslanskih mandatov v vložišče oddali svoj interventni zakon za Razvoj Slovenije, ki predvideva celo vrsto znižanj davkov. Po oceni sedanjega ministra za finance naj bi to zniževanje davkov zmanjšalo prilive v državni proračun v višini 1 milijarde €. Predlagatelji pa niso predstavili, kaj bodo napravili s tem primanjkljajem. Možnosti so tri: povečati davke na drugih področjih, toda kje, da ne bi razočarali svojih volivcev? Druga možnost je dodatno zadolževanje države, kar ni dobro za razvoj Slovenije, če gre zadolževanje za financiranje porabe, ne pa za nove naložbe. Omejitve za zadolževanje pa postavljajo naša Ustava in pravila EEU. Tretja možnost je zmanjševanje izdatkov proračuna. Ker bi v primeru zmanjševanja izdatkov za zdravstvo, šolstvo itd. naletelo na buren odziv javnosti, to verjetno ne pride v poštev. Tako pride v poštev zmanjšanje sredstev za naložbe v ceste, železnice, proti poplavno varnost, za stanovanjsko izgradnjo in podobno. Vprašanje je tudi, kje bo država vzela denar za razne subvencije v gospodarstvo, za raziskovanje in razvoj itd. Ali je to tista razvojna politika, o kateri stalno govori Vrtovec, predsednik NSi, saj, denimo, znižanje državnih investicij pomeni znižanje gospodarske rasti, kar pomeni slabšo zaposlenost gospodarstva. Ali je to tisto, kar gospodarstvo pričakuje od desnih političnih strank? Vrtovec se je kot opozicijski poslanec zadnja štiri leta ukvarjal z javnimi financami in je zopet enkrat dokazal, da se ob tem ni prav ničesar naučil glede uravnoteženega gospodarjenja z javnimi financami. Vrtovec je tudi spregledal, da bodo v primeru znižanja državnih naložb manjše možnosti za zlorabo javnih financ v korist obvodnega financiranja njegove stranke.

Ena od obljub predlagateljev tega zakona je povečanje neto plač zaradi znižanja davkov na plače. Od znižanja davkov na plače in dohodnino bodo imeli občutno korist le tisti z nadpovprečnimi plačami. To je podobno kot pri vsakokratni valorizaciji pokojnin. Denimo, pri 5% valorizaciji dobi tisti s 400€ pokojnine povečanje za 20€, tisti z 2000€ pa dobi povečanje za 100€. Torej občutno povečanje plač je le in samo v rokah podjetnikov. To je pa odvisno od politike, ki jo vodi podjetje. Če podjetje gradi svojo konkurenčnost na nizkih plačah, jih je groza vsakega povečanja plač. Tisti, ki gradijo svojo konkurenčnost na boljši organizaciji poslovanja, na inovacijah, na naložbah v nove tehnologije in digitalizaciji nimajo problemov s povečevanjem plač niti z bežanjem strokovnjakov v druga podjetja ali v tujino.

Ob razpravah o plačah in odhajanju strokovnjakov v tujino se vedno znova spomnim intervjuja v češkem časopisu z Angležem, ki se je zaposlil v Pragi. Vprašali so ga, zakaj se je zaposlil na Češkem, ko pa so v Angliji vendar občutno večje plače. Odgovoril je: s češko plačo in v tukajšnjem delovnem in naravnem okolju imam večjo kakovost življenja kot sem ga imel v Angliji.

Projekt »nov obraz« v Sloveniji vedno najprej služi kot nosilec upanja. Nato kot nosilec razočaranja. In na koncu kot priročen krivec. Zato ni presenetljivo, da že nekaj časa poslušamo mantro, da bo Robert Golob »vrnil« Janeza Janšo na oblast. To je politična verzija vraževerja — elegantna razlaga za kompleksno realnost. A zakaj sploh potrebujemo krivca? Iščemo tolažbo zaradi neizpolnjenih, tudi iluzornih pričakovanj?

Vmes se je zgodilo še nekaj zelo slovenskega: postali smo strokovnjaki za vodenje države brez izkušenj vodenja česarkoli primerljivega. Ko je Robert Golob prišel na oblast, ni šlo zgolj za politično zmago. Po letih covida in posledicah uničujoče Janševe vlade je predstavljal normalnost, umiritev, racionalnost.

Vseeno so ga nekateri kmalu nehali podpirati, pa ne zato, ker bi bil izjemno slab. Slovenski volivec ne mara politike, kakršna je. Rad ima politiko, kakršna bi morala biti. In vsakič, ko se realnost ne ujema s pričakovanjem, sledi kazen. Najprej politična. Nato retorična: »Vsi so isti.« Radi postanemo moralno superiorni. Pogosto se pojavlja zahteva po načelnosti. Po politiki brez kompromisov, brez madežev, brez dvoumnosti. A obstaja pomembna razlika: biti načelen brez odgovornosti je enostavno. Tisti, ki ne nosimo posledic odločitev, si lahko privoščimo absolutno načelnost. Politika pa je prostor, kjer moraš izbirati med slabimi možnostmi in živeti z njihovimi posledicami.

Zato pogosto prihaja do paradoksa: bolj kot je nekdo oddaljen od odločanja, bolj kategorične so njegove zahteve.

Če ponovim znani vzorec: idealizacija, razočaranje, poosebljanje krivde. V tem ciklu nobena vlada ne more dolgoročno obstati brez izgube podpore. Ne zato, ker bi bile vse enako slabe, ampak ker so pričakovanja sistematično previsoka.

Golobova vlada je dosegla kar nekaj pozitivnih premikov, zlasti na področju energetike in socialnih vprašanj. Po drugi strani smo bili priča komunikacijski nedoslednosti in imeli občutek, da strategija pogosto sledi dogodkom, ne obratno. Ampak to še ne razloži političnega preobrata.

Razlaga, da je razočaranje samo po sebi dovolj, da se vrne Janez Janša, je naivna.

Janša se ne bo (če se sploh bo) vrnil zgolj zaradi napak zadnje vlade. Vrnil se bo tudi zaradi zveste, podložne, stabilne in disciplinirane volilne baze; ker zna mobilizirati njeno nezadovoljstvo, medtem ko se na drugi strani podpora hitro topi ob prvih znakih nepopolnosti. Ker igra »umazano igro«, kjer je cilj zmaga za vsako ceno. Stalna polarizacija, ustvarjanje konflikta, diskreditiranje nasprotnikov in agresivna komunikacija so samo osnovna strategija, pomešana z manipuliranjem in očitnimi lažmi. Potem pridejo na vrsto različne afere, kot je zdaj največja, Black Cube, ki očitno ne moti njegovih potencialnih sodelavcev. In v medijih je nenadoma kar čudežno potihnila, izdajstvo se raje zakrije s predstavo boja proti korupciji.

Tudi novinarji pogosto ne odigrajo dobro svoje vloge, tako se zavržne metode postopoma normalizirajo. Naša največja iluzija pa je, da smo volilci samo opazovalci. Nismo. Mi smo tisti, ki ustvarimo val pričakovanj. In mi smo tisti, ki nato razglasimo razočaranje kot dokaz nesposobnosti naših izbrancev.

Če že iščemo krivca, bi bilo pošteno pogledati širše. Ne le v vlado in Roberta Goloba.

Ne le v opozicijo. Ampak tudi v način, kako sami razumemo politiko. 

Spoštovani kolumnist dr. Bernard Nežmah, znova me niste presenetili s svojim pamfletom. Odhajajoč predsednik vlade Republike Slovenije dr. Robert Golob je ponudil vlado narodne enotnosti, ki pa so jo kot prvi zavrnili v strankah NSi/Fokus/ SLS, za njimi pa še Resni.ca in Demokrati. O SDS, ki ni dobil ponudbe, je res škoda besed. Ko smo ravno pri SDS: ta se je pritožil glede predčasnih volitev in ker po njegovem mnenju nekateri niso dobili (dovolj hitro) glasovnic v Argentino. Morda je to celo res. Vendar pa je Janez Janša tisti politik, ki je imel kot vodja vladajoče koalicije že vsaj trikrat priložnost, da bi morebitne napake zakonodaje uredil. Pa je to storil, ko bi lahko? Bo izkoristil priložnost vsaj zdaj, ko bo vlado vodil četrtič? Hudomušno bom sicer k vsemu skupaj dodal, da bi Janez Janša – če pogledamo njegove reakcije na rezultate v preteklosti – volitve rad razveljavil le takrat, kadar SDS ni zmagala. Ta njegova reakcija na poraz je postala slovenska stalnica. 

Zapis Počitniški lov na ljudi, objavljen v Mladini 3. aprila, je spomnil na različne oblike eksekucijskega turizma med drugo svetovno vojno. O tem je pisal tudi avstrijski profesor psihologije in pedagogike prof. dr. Peter Gstettner. Pod njegovim vodstvom je leta 1995 začel delovati odbor Mauthausen/Koroška.

Leta 1995 je izšla monografija gestapovskega zapora v Begunjah Staneta Šinkovca z naslovom Begunje 1941 – 1945. Staneta Šinkovca (1923 -2009 ) iz Kranja so februarja 1942 zaprli v Begunjah, junija 1942 pa odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je preživel tudi medicinske poskuse. Mohorjeva družba Celovec je leta 2015 njegovo delo izdala v nemškem prevodu.

Ob predstavitvi prevedene knjige, ki je bila v Begunjah, je Peter Gstettner v spremni besedi predstavil tudi zgodbo, ki so mu jo povedale študentke, te pa so jo slišale od svojih tet ali mater. Tudi na Koroškem je bilo znano, da v Begunjah streljajo talce. Znano je postalo ne samo z zloglasnimi lepaki, ki so žrtve dvojezično najavljali, temveč tudi z očividci, ki so lahko prisostvovali eksekucijam. Organizirani so bili tudi izleti v Begunje za ogled streljanja talcev. Avtobusi so večinoma peljali iz Beljaka. Na poti domov so prepevali koroške narodne pesmi. Med gledalci usmrtitev v Sloveniji so bili tudi otroci in mladina. 

Še vedno upam, da ne bo prišlo do četrte Janševe vlade, dokler se sodelovanje z izraelskimi zasebnimi obveščevalci Black Cube do konca ne razčisti. In seveda ugotovi, da Janša z njimi ni imel nič.

V nasprotnem primeru ni več prostora za olepševanje. Če bo četrtič postal mandatar, to ne bo zgolj politični razplet, bo trenutek, ko se bo razkrila celotna struktura sokrivde. Ne le odločitev posameznikov, ampak odpoved sistema, ki bi moral postavljati meje.

Anže Logar, Jernej Vrtovec in Zoran Stevanović stojijo pred zelo enostavno odločitvijo. Ali jim državljani in država kaj pomenijo ali ne. Njihova pogajanja do zdaj niso bila iskanje rešitev, ampak uprizarjanje alibija. Najprej navidezni pogovori z Robertom Golobom, nato bodo rekli: »ni šlo drugače« in šli z Janšo. Stara politična tehnika.

Nihče od teh akterjev ne vstopa v neznano. Vedo, kako deluje oblast pod Janšo. Vedo, da so kadri zamenljivi, da je edina prava valuta lojalnost. Vedo, da minister ni nujno tisti, ki odloča. In vedo, da so takšne vlade že obstajale. A tokrat obstaja še dodatna senca.

Očitek o sodelovanju z zunanjimi interesi, o stikih s strukturami, kot je Black Cube, ni epizoda, ki bi jo bilo mogoče odmisliti kot še eno afero v nizu. Pomeni nekaj bistveno hujšega. To, da je del politike pripravljen podpirati tuje paraobveščevalce za obračun z domačo oblastjo. V vsaki normalni državi bi bila tu meja. Če jo prestopiš, te ni več.

A v Sloveniji se očitno meje brišejo postopoma. Z vedno novimi opravičili, z vedno bolj zapletenimi racionalizacijami, dokler nesprejemljivo postane le še ena tema za razpravo.

Zato beseda »izdajalci« ni pretirana. A ne opisuje le tistih, ki bodo/bi sedli v Janševo vlado.

Opisuje vse, ki jo bodo omogočili, še preden se razčistijo najtežji očitki.

Če bo Nataša Pirc Musar podelila mandat brez jasnega političnega in institucionalnega razčiščenja. Če institucije ne bodo opravile svojega dela: če bodo molčale, zavlačevale ali relativizirale.

In da, del odgovornosti bodo nosili tudi volivci. Ne kot moralna obsodba, ampak kot politično dejstvo. Ker volijo politike, ki brišejo meje dopustnega.

In vendar kljub vsemu ostaja možnost, da se tak razplet ne zgodi.

Da nekdo v tej verigi odkloni svojo vlogo. Da nekdo reče: Ne. Da institucije opravijo svoje delo. Da politika za trenutek postane več kot gola aritmetika oblasti. 

Spet en pamflet dr. Bernarda Nežmaha, ki ne pove popolnoma nič, kar nismo prebrali v drugih medijih. V bistvu so ’’analize’’ spuščene na eno samo nerganje. Zelo me spominja na Vilija Kovačiča ali pa Molièrovega namišljenega bolnika Argana in obenem tudi na zdravnika Diafoirusa.

Kovačič je ’’videl’’ težave tam, kjer jih ni bilo in zato je projekt drugi tir zamudil najmanj dve leti. Povzročena je bila ogromna gospodarska škoda. Dr. Nežmah pa nastopa v vlogi zdravnika Diafoirusa iz Molièrove komedije, ki si izmišlja bolezni tam, kjer jih ni, ali pa običajne izzive rasti države prikazuje kot terminalno fazo raka samo zato, da bi upravičil prodajo svojega »čudežnega zdravila« – to je vrnitve desnice na oblast. Po drugi strani se dr. Nežmah obnaša kot Argan, ki obsedeno išče in navaja (svoje) malenkostne simptome bolezni. Vsaka reforma, ki jo vlada zastavi – naj gre za čiščenje javnih zavodov političnega vpliva, davčne spremembe za večjo socialno pravičnost ali korake k bolj dostopnemu javnemu zdravstvu –, je v njegovem pamfletu interpretirana kot »napad na demokracijo« ali »totalitarni zdrs«. To je klasična taktika ustvarjanja namišljenega bolnika: državljane poskuša prepričati, da je družba hudo bolna, da so institucije pred razpadom in da nas lahko reši le močna roka tistih, ki so nas v preteklosti že neuspešno »zdravili«.

Dr. Nežmah redno poseže po emocionalni manipulaciji. Tako je tudi storil z dogodki pred ljubljanskimi vrtci in v Šiški. Njegovo zgražanje nad „policijskimi lisicami“ in „vklenjevanjem kolesarja“ bi bilo morda celo verodostojno, če ne bi prihajalo izpod peresa nekoga, ki je bil v času Janševe vlade ob podobnih (in precej hujših) prizorih nenavadno tiho. Pozablja na čas med letoma 2020 in 2022, ko so po ljubljanskih ulicah mrgolele posebne policijske enote, ko se je nad mirne protestnike, družine in naključne mimoidoče brezglavo metal solzivec. Zavestno molči o času, ko sta Janševa ’lekarnarja’ Hojs in Mahnič v slogu Molièrovega Fleuranta osebno nadzorovala ’purgacijo’ ljudstva na ljubljanskih ulicah. Kot lekarnar Fleurant v komediji z užitkom pripravlja klistirje, sta omenjena ’lekarnarja’ iz operativnega centra policije dajala direktna navodila za uporabo vodnega topa in solzivca. Takrat njuna ’terapija’ nad mirnimi protestniki za dr. Nežmaha ni bila nasilje, takrat, ko so se kolesarji ’’vklenjevali’’ zgolj zato, ker so na trgu brali ustavo, ni bilo nasilje, temveč nujno čiščenje države. Ko so preganjali človeka, ki je jedel burek na stopnicah, takrat to za dr. Nežmaha očitno ni bil napad na demokracijo, temveč vzpostavljanje reda.

Danes pa je vsak zakonit postopek redarstva ali policije, ki se zgodi pod županom Jankovićem, razglašen za „nasilje garde“. Bizarno je, da dr. Nežmah poskuša kršenje cestnoprometnih predpisov (parkiranje pred vrtci, kjer je to prepovedano zaradi varnosti samih otrok!) spremeniti v politični pregon. Dr. Nežmah tukaj spet nastopa kot zdravnik Diafoirus, ki vsako prasko (v tem primeru upravičeno globo) razglasi za smrtno rano svobode. Njegov namen ni zaščita staršev pred vrtci, temveč hujskanje proti „Jankovićevemu režimu“ in posledično proti Golobovi vladi.

Mnogi državljani kot podporniki koalicije, ki strmi k moderni, odprti in socialni Sloveniji, moramo takšne pamflete prepoznati kot to, kar so: literarne fikcije, namenjene vzdrževanju napetosti. Nežmah ne ponuja rešitev, ponuja le površinske diagnoze, ki služijo političnim interesom SDS in NSi.

Ali kot pravi FRAN: Pamflet je sramotilni ali napadalni spis, katerega glavni namen je kritika, zasmehovanje ali javno obtoževanje določene osebe, skupine, dogodka ali ideologije, čigar namen ni objektivna informacija, temveč je izrazito subjektiven in polemičen. Avtor želi bralca prepričati o svojem prav oziroma diskreditirati nasprotnika. V sodobnem jeziku se izraz „pamflet“ pogosto uporablja v slabšalnem pomenu za besedila, ki jim manjka objektivnosti ali globine in so namenjena zgolj političnemu obračunavanju. 

Obstaja poseben trenutek v politični razpravi, ko se stvari obrnejo na glavo. Ko se začne prodajati nekaj, kar je v resnici kapitulacija.

Ko se danes govori, da bi morali z Janezom Janšo »pač sodelovati«, da je izključevanje Slovenske demokratske stranke nedemokratično, da je to celo žalitev za njihove volivce, ne govorimo o običajni politični stranki. Govorimo o političnem projektu, ki je desetletje sistematično razgrajeval zaupanje v institucije, v medije kot korektiv oblasti, osnovne standarde politične kulture, njeni vodilni pa prijateljujejo z Netanjahu-jem, odgovornim za genocid v Gazi, za vojno v Iranu … In zdaj naj bi bil problem tisti, ki temu reče »ne«.

Teza, da je zavračanje SDS-a »nespoštljivo do njihovih volivcev«, zveni na prvi pogled vključujoče. V resnici pa je nevarno zavajanje. Volivci volijo tudi zato, da se določene politike in načini delovanja ne izvajajo. Če nekdo glasuje proti politiki Janeza Janše, potem »velika koalicija« ni spoštovanje volje volivcev, ampak njena izdaja. To ni most. To je obvoz okoli demokratičnega sporočila.

Ena najbolj problematičnih tez je, da sta »obe strani enako krivi«: eni izključujejo, drugi izključujejo. Torej smo vsi isti. Ne, nismo. Obstaja razlika med političnim nesoglasjem in sistematičnim spodkopavanjem pravil igre. Ko se to dvoje izenači, dobimo lažno ravnotežje, kjer ekstrem postane samo še ena od opcij. To ni umirjanje politike. To je njeno razkrajanje.

Ideja, da bi morala Robert Golob in Janez Janša sedeti za isto mizo v interesu države, je vsaj zame zgrešena. Takšna koalicija bi pomenila izbris politične odgovornosti, legitimizacijo spornih praks in predvsem signal, da je vse, kar se je dogajalo, nepomembno. To ni stabilnost. To je politična amnezija.

Problem ni zavračanje. Resnični problem ni, da nekdo zavrača sodelovanje s SDS. Problem je, da se vedno znova pojavlja pritisk, naj se to zavračanje opusti, ne da bi se karkoli spremenilo na drugi strani. To ni dialog. To je enostranska prilagoditev. Zakaj bi moral nekdo, ki opozarja na problematične prakse, popustiti? Zakaj se standardi vedno znižujejo v imenu »realnosti«?

Beseda »racionalno« v teh razpravah pogosto pomeni: naredimo to, kar je trenutno politično najlažje. A politika brez vrednot ni racionalna. Je oportunistična.

In če »racionalnost« pomeni, da se spregleda način vladanja, odnos do institucij, politična retorika, potem to ni zrelost. To je odpoved.

In kdo koga v resnici izključuje? Tisti, ki reče, da s takim načinom politike ne bom sodeloval? Ali tisti, ki vztraja pri tem načinu in pričakuje, da se mu bodo drugi prilagodili?

Zavračanje je v resnici lahko zadnja obrambna linija pred normalizacijo nečesa, kar nikoli ne bi smelo postati normalno.

ne morem več gledati agende Levice…«, po letošnjih parlamentarnih volitvah poslušam in berem lajnanje vodij strank Demokrati in Resnica. Kaj tako slabega je stranka Levica v zadnjih štirih letih naredila Slovencem, da se obe stranki tako demonstrativno ograjujeta od nje?

Če je socialna država brez korupcije usmeritev stranke Levica, očitno za stranki Demokrati in Resnica to ni. Demoniziranje stranke Levica kot potencialne dedinje komunistično stalinistične patologije, je prozorno. 

Ob predstavitvi projekta sežigalnice v Ljubljani 6. julija 2022 je mesto Ljubljana sprejelo Strategijo „Nič odpadkov“ (Zero Waste) do leta 2035, s katero je Ljubljana kot prva evropska prestolnica stopila na pot družbe brez odpadkov. Z odločitvijo o prehodu v družbo brez odpadkov je Ljubljana opustila načrte o sežigalnici, kajti strategija Zero Waste se zavzema za vzpostavitev krožnega gospodarstva in ne vključuje odlaganja ali termične obdelave odpadkov v nobeni obliki. V nasprotju s klasično strategijo upravljanja z odpadki strategija Zero Waste temelji na t. i. sistemu 3P, to je na preprečevanju odpadkov, njihovi ponovni uporabi in predelavi.

V okviru zelenega prehoda se mora slovensko gospodarstvo, odvisno od fosilnih goriv, preobraziti v nizkoogljično krožno gospodarstvo, v katerem so odpadki razumljeni kot dragocen vir surovin. Spremembe oblikovanja, nadomeščanje izdelkov s storitvami, opuščanje nevarnih snovi, mreže popravil in podaljševanje življenjske dobe ohranjajo izdelke v uporabi dlje. Ločeno zbiranje, razstavljanje in recikliranje odpadkov pa omogoča sklenjeno kroženje materialov, kar prinaša številne koristi, zlasti manjše tveganje za gospodarstvo pri dobavnih verigah, manj odlagališč, manjšo porabo energije in nižje emisije toplogrednih plinov. Očitno katastrofalna odločitev za izgradnjo TEŠ6 v času, ko so se razvita gospodarstva začela odločati za opuščanje energije iz fosilnih goriv, naših odločevalcev niti tokrat ni spametovala. Medtem ko Evropska unija zaradi njihove nezdružljivosti s podnebnimi cilji praktično ukinja financiranje sežigalnic odpadkov, smo pri nas soočeni s ponovno oživitvijo projekta izgradnje sežigalnice v Ljubljani, ene izmed predvidoma štirih podobnih objektov v državi. Ljubljana se je pod županovanjem Zorana Jankovića tako, poleg Celja, Kočevja in Maribora, znašla med tistimi občinami, ki so po besedah Andreja Vizjaka, prejšnjega ministra za okolje in prostor, izkazale interes za t. i. državno javno službo sežiganja gorljivih komunalnih odpadkov na območju Slovenije (https://www. rtvslo.si/gospodarstvo/vizjak-seziganje-odpadkov-za-toploto-in-elektricno-energijo-je dobra-praksa/611827).

Minister Andrej Vizjak si je dve leti brezkompromisno prizadeval za odpravo okoljskih standardov v korist okolju škodljivih investicij. Uredba o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov, ki jo je vlada sprejela pred slabima dvema mesecema, predstavlja zadnjega v nizu poskusov rušenja standardov na področju varstva okolja, javnega zdravja in delavskih pravic. Mnogi Ljubljančani in Ljubljančanke se upravičeno sprašujemo, kako smo po osmih letih od vizije Ljubljane kot prve Zero Waste prestolnice nazadovali tako, da smo ponovno postali talci in talke politične kaste, ki jo vodijo izključno kapitalski interesi peščice. Zato županova napoved projekta izgradnje sežigalnice prinaša kruto streznitev, da – kljub volilnemu porazu SDS na parlamentarnih volitvah in zamenjavi vlade – avtoritarni, neliberalni model vladanja v Sloveniji še ni poražen.

Dolgoletni ljubljanski župan Zoran Janković je z avtoritarnim in samovoljnim vodenjem mesta prispel do točke, ko z bleščečimi fasadami, lepimi tlaki, turistizacijo rečnih nabrežij, luksuznimi trgovinami in nadstandardnimi stanovanjskimi kompleksi ter hotelskimi stolpnicami ne more več prikriti neprijetne resnice, da skupaj s svojo ekipo nimajo vizije mesta, primerne za 21. stoletje. Gre za vizijo modre, solidarne in skrbne skupnosti, v kateri vsi prebivalci in prebivalke živijo dobro, ne da bi ogrožali okolje v dobi planetarne ekološke krize. Danes in tukaj, v imenu Vesne – Zelene stranke, Levice, Liste za kolesarje in pešce, iniciative Ljubljana – odprto mesto in Piratske stranke, sporočamo: »Dovolj je!« Zahtevamo mesto, v katerem ljudje in okolje ne bodo prepuščeni trgu! Zahtevamo mesto, čigar župan in mestne oblasti ne bodo sklepale kupčij za infrastrukturne projekte, za katerimi ostajajo le nasedle naložbe in gentrificirano mestno jedro! In, navsezadnje, zahtevamo, da mestne oblasti začnejo upravljati z javnimi dobrinami in s skupnim dobrim na demokratičen, transparenten, vključujoč in odgovoren način! Ljubljančanom in Ljubljančankam na koncu zagotavljamo, da bomo v boju za čisto in zdravo okolje uporabili vsa razpoložljiva sredstva, da preprečimo sežigalnico odpadkov kot zadnji v nizu megalomanskih projektov župana. Si mar Zoran Janković domišlja, da bo tudi tokrat povozil okoljske, javnozdravstvene, energetske in podnebne pomisleke in argumente proti sežigalnicam v Sloveniji?

 — Stranke Vesna – Zelena stranka, Levica, Lista kolesarjev in pešcev, Piratska stranka, LOM – Ljubljana odprto mesto

Čakam. Na preprosto, človeško “hvala”. Čakam, da Robert Golob jasno in brez zadržkov prizna, da njegova zmaga ni bila samo njegova.

Ker ni bila.

Bila je tudi zmaga tistih, ki so verjeli, da je treba v nekem trenutku stopiti korak nazaj. Bila je zmaga volivcev Levice, ki so – tudi taktično – prispevali glasove Gibanju Svoboda, da bi lahko premagala SDS. In bila je zmaga civilne družbe, ki je dolgo časa tlakovala teren, preden so se odprla volišča.

Zato me boli, ko danes poslušam kakšnega analitika, da je ta rezultat (pet poslancev) pač “doseg” Levice. Da je dobila, kolikor je vredna. Kot da ni bilo zavestne odločitve ljudi, da del svoje podpore preusmerijo. Kot da to ni bila politična žrtev.

In ja, besede Luka Mesca, da so volivci glasovali taktično, se mi zdijo opis realnosti. Zato čakam. Na priznanje, da brez Levice rezultat ne bi bil takšen, kot je. Da brez njenih volivcev in brez pritiska od spodaj tudi zmage ne bi bilo.

In ob tem tudi upam, da Golob ne bo naredil koraka, ki bi to zaupanje dokončno izničil. Da bi sestavil koalicijo brez Levice, denimo z NSi in Demokrati. To bi bila izdaja. Izdaja tistih volivcev, ki so v ključnem trenutku prispevali svoje glasove za skupni cilj.

Pričakujem politični spomin. In predvsem to, da se zaupanje, ki je bilo dano, ne vzame kot samoumevno. Zmagovalci bi to morali vedeti. 

Ob uvedbi koncesij v naši državi sem se kot ena prvih zdravnic udeležila usposabljanja za njeno pridobitev. Najprej v okviru Gea College, za tem pa še v okviru Zdravniške zbornice. Na zadnjem je bila z menoj tudi mlajša kolegica in sodelavka. Takrat sem v koncesionarskem delu videla navdušujočo svobodo možnosti, da bom lahko za paciente tako najbolje poskrbela. Izjemno velik izziv mi je že takrat pomenila misel iz Prapočela Stvarstva, da naj svoboda hodi z roko v roki z največjo odgovornostjo.

A obe s kolegico sva se kasneje odločili drugače. Ostali sva v kolektivu najinega zdravstvenega doma. Ona je kot specialistka družinske medicine ob svojem ambulantnem delu postavila na noge še odlično reševalno službo, jaz pa sem kot specialistka pediatrije ustanovila in vodila še center za preventivo in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog. V teku let sva prevzeli tudi direktorjevanje, ona celo dva mandata. Zaradi velikega priseljevanja sva se uresničevali še v dograjevanju in prenavljanju delovnih prostorov za nove programe. Ob tem zaradi ZUJF-a nismo smeli zaposlovati novih ljudi in tako smo morali zaposleni vse potrebno opraviti v nadurah. Za češnjo na torti sva s kolegico v “naš najlepši in najboljši zdravstveni dom” - kakor smo sami zase izumili opis, ki precej dobro drži še danes, ko ga vodi diplomirana medicinska sestra, magistrica zdravstvenih ved – prinašali še pokale iz svetovnih prvenstev zdravnikov v smučanju in to počeli še po upokojitvi.

Odločitve za opustitev koncesije nisem nikoli obžalovala. Nasprotno. Že kmalu sem spoznala, da pomeni koncesionarstvo lahko tudi drugačne dobrobiti od tistih, ki sem jih sanjala zase. Prvo neljubo presenečenje je prišlo že zgodaj. Iz enega od sosednjih zdravstvenih domov je prišla vest, da naj bi bila prvim pacientom ob vpisovanju v ambulante koncesionarjev sporočena želja za predhodno prenehanje kajenja in pitja. Ne bom diskutirala o možnih pozitivnih učinkih take spodbude za abstinenco. Bom pa povedala, da je tak “ljudski glas” usmeril kar nekaj starejših oseb iz tistega kraja v pediatrično ambulanto ene od mojih starejših kolegic. Menda se je več kot pol ulice njenih sosedov opredelilo kar v njeni ambulanti. Ker so se bali, da bi bili zaradi svojih bolezni zavrnjeni. Večinoma so bili starejši. “Kaj pa naj bi naredila?” mi je rekla v svoji stiski.

Drugo neljubo presenečenje me je čakalo, ko so na Polikliniki nenadoma prenehali opravljati UZ pregled novorojenčkovih kolkov. Kaj vse smo počeli, da smo mamam iskali možnosti pregledov na drugih lokacijah?! Nekoč pa me je poklicala mamica, ki je pri meni opredelila že tretjega otroka. Prva dva sta bila z napotnico za UZ pregledana na Polikliniki. Za tretjega pa so ji ob naročanju na Polikliniki rekli, da naj ga pač opravi kje drugje, če želi, pa lahko pokliče to in to številko. Res so ji tam naredili UZ. Morala pa ga je plačati, čeprav ga je opravil isti ortoped kot pred leti prvima dvema na Polikliniki. To se ji je zdelo čudno in meni tudi. Pa sem klicala tisto številko in z nekaj vztrajanja dobila ortopeda. Da imajo “zelo lepe prostore, v katerih lahko mamice tudi v miru podojijo …”, sem slišala, sama pa povedala, da je to lepo, da pa ima v Sloveniji vsak novorojenček pravico do UZ kolka na napotnico in naj mami denar vrnejo. Ni šlo zlahka, a so ga. Nato sem klicala ZZZS in sporočila sum korupcije z dvojnim zaračunavanjem - ZZZS in staršem. Ti zapleti so bili le eden od kamenčkov v mozaiku kasnejšega sodnega postopka proti nekaterim zdravnikom UKC Ljubljana.

Nekoč mi je oddaljena znanka pokazala nek svoj izvid specialista koncesionarja. Po prebranem nisem razumela, zakaj ji je predlagal še preglede pri dveh drugih specialistih. “Kakšne težave pa imate?” “Nobenih. Ampak je rekel, da bi bilo dobro, da bi me pregledala še onadva.” Po nekaj dneh nemira sem pogledala telefonski imenik. V koncesijski družbi z njenim specialistom sta delala še zdravnika tistih dveh specialnosti.

S podobnimi strastmi čakalne vrste podaljšujejo kar pacienti sami. Kadar iščejo preiskave tudi za stanja, za katera specialistične obravnave ne bi potrebovali. Tisti s (pre)velikimi osebnimi pričakovanji tako skrbijo tudi za razcvet “zavarovanj mimo vrste”.

Nenazadnje pa naj obelodanim še moj kritični pogled na župane. Ti so najbolj odgovorni za slovensko vsesplošno zlorabo koncesionarstva na primarni ravni. Iz prvotne ideje, da naj bi s tem blažili manko zdravnikov v odročnih in za zaposlitev manj zanimivih krajih, so marsikje ustvarjali politične koalicije prav s tistimi zdravniki, ki iz koncesionarstva kujejo še druge vrste profitov. Predvsem tiste osebno prestižne. Npr. zavračanje cepljenja. Na to sem kot pediatrinja še posebej občutljiva. Tako se najdejo župani, ki dopustijo izgradnjo koncesionarskih centrov celo v lasti ljudi, ki niso zdravniki. In to si privoščijo narediti v občini, ki ima že leta dolgo enega najbolje vodenih zdravstvenih domov. Kaj je to drugega kot rušenje struktur javnega zdravstva!? Ob tem pa povsem razumem tiste mlade kolegice in kolege, ki delo v zdravstvenem domu zamenjajo za delo pri koncesionarju - ker so tam prostori lepši, vzdušje bolj prijazno, delovni čas prilagodljiv in lahko tudi skrajšan.

Nedavno sem našla poročila za ZDA, da je preživetje pacientov v urgentnih službah precej slabše, kadar so te v lasti zasebnikov nezdravnikov. Strinjam se, da so nekateri zdravstveni domovi v Sloveniji slabo vodeni. Da imajo nekatera vodstva neprimeren odnos do strokovnega in osebnega razvoja zaposlenih. Da nekatere kolektive uničuje slaba organizacija dela, še bolj pa slaba komunikacija in ošabnost nadrejenih in zaposlenih. A jasno stojim za prepričanjem, da je v Sloveniji vredno iskati izboljšave javnega zdravstva.

Naše primarno zdravstvo se je razvilo v slovenskega paradnega konja še v času SFRJ. Danes pa se vzdržuje nad gladino predvsem z neizmerno predanostjo mnogih zaposlenih tistemu poslanstvu, ki ga živijo iz globin svoje ljubezni do ljudi. Nekateri zdravniki in drugi zdravstveni delavci živijo umaknjeni v tišino svojega vse težjega in vse bolj ogroženega dela. Med njimi so tudi nekateri koncesionarji. In potem so še tisti, ki zmorejo v sebi najti celo toliko strasti do življenja in dela, da svoje znanje in srčnost prenašajo v javno sfero še preko društev bolnikov, za katere delajo. To spoznanje se me je globoko dotaknilo ob dveh nedavnih dogodkih. V Novi Gorici je bilo to ob 43. slovenskem tednu boja proti raku. Tam je kolega Vudrag uvodoma predstavil peto revizijo Evropskega kodeksa proti raku, gospod Samo Podgornik, ambasador programa SVIT, navdihujočo zgodbo svojega preživetja, koordinatorica preventivnih programov za Novogoriško regijo (poleg SVIT še DORA in ZORA), specialistka družinske medicine Polona Campolunghi Pegan iz ZD Nova Gorica, pa je označila kot pomemben element uspešnosti vsake preventive prav čas, ki ga potrebuje zdravnik za komunikacijo s svojimi pacienti. Drugo odlično izkušnjo sodelovanja bolnikov in zdravnikov pa sem doživela dan za tem v Državnem zboru. Tja sta Zveza slovenskih društev za boj proti raku in združenje Europa Donna ob dnevu ozaveščanja o HPV povabili strokovnjake in paciente na predstavitev uspešnosti in zato nujnosti zaščite s cepivom proti HPV. To se izvaja v obdobju pred puberteto, zato v šestem razredu. ZZZS omogoča brezplačno cepljenje vsem osebam do dopolnjenega 26. leta. S takšnim sodelovanjem številnih deležnikov družbe (številnimi ministrstvi, šolami, zdravstvenimi inštitucijami, društvi bolnikov in mediji) so npr. v Španiji v Murciji dosegli 98% precepljenost.

Tak združen uspeh si želim tudi za Slovenijo. S kockanjem političnih preferenc se zdravstva pač ne bo dalo popraviti. Popravimo ga lahko le skupaj: zdravniki in bolniki ter odločevalci. A le ob razumevanju, zakaj je vredno biti in ostajati dober človek. 

Za Bernarda Nežmaha je šokantno, da je predsednik vlade Golob menda prisilil železnico, da je organizirala poizkusno vožnjo vlaka po novi progi v Koper samo zato, da se je lahko tudi on peljal z njim. S tem je samo dokazal, da ne pozna navad, ki so v gradbeništvu že od nekdaj.

Sam sem sodeloval pri izgradnji treh železniških prog. Delovno zmago, ko je bil položen tir na celotni progi Banja Luka-Doboj, so proslavili tako, da so spustili prvi vlak, ob prisotnosti maršala Tita, na državni praznik 29.11.1951. Toda proga takrat sploh ni bila sposobna za reden promet. V drugi polovici decembra je bila zato iz Slovenije poslana 100 članska delovna skupina, v kateri sem bil tudi sam, z nalogo, da iz Banja Luke v dolžini 10 km usposobimo progo za normalno hitrost. Tudi po končanju našega dela še ni bil vpeljan normalen potniški in tovorni promet na celi progi.

Sodeloval sem pri izgradnji proge Sarajevo- Ploće. Čim je bil položen tir v celi dolžini, je bila organizirana proslava ob veliki delovni zmagi ob sodelovanju vrhunskih politikov. V tem primeru so progo takoj dali v reden promet, čeprav je bila mestoma vpeljana počasna vožnja zaradi nedokončanih del in sicer zaradi tega, ker je bila ta nova proga nadomestilo za ukinjeno ozkotirno progo.

Sedanja koprska proga je bila grajena kot industrijski tir Luke Koper, to se pravi samo za potrebe prevoza blaga v in iz luke. Po položenem tiru je Luka Koper ponosno organizirala proslavo za izvajalce del in poslovne partnerje (politikov tokrat nisem videl, ker je bil takratni direktor luke v sporu z njimi, saj politiki ni bil všeč načrtovani razvoj luke), saj je luka s tem dobila železniško povezavo s svetom in velike možnosti za razvoj. Koriščenje nove proge je potekalo počasi, saj je luka morala izgraditi luško železniško infrastrukturo. Za potniški promet so progo pripravili šele čez nekaj let.

V gradbeništvu je navada, da se proslavijo posamezne pomembne faze poteka del, denimo redno se proslavi preboj predora ne glede na to, da je njegovo dokončanje veliko pozneje, ali ko je na trasi dokončan kakšen posebno pomemben objekt ali če je na novi progi v celoti položen tir in podobno. Seveda se takšnega proslavljanja radi udeležijo tudi politiki, da dajo priznanje izvajalcem del, pa tudi za lastno promocijo. Zato ni nič nenavadno, da se je poizkusne vožnje z vlakom po novi progi udeležil tudi predsednik vlade Robert Golob skupaj z ministrico za infrastrukturo. Do tega bi prišlo, tudi če ne bi bilo predvolilno obdobje. 

Uf, drugo pismo veleposlanika g. Iztoka Mirošiča razkriva še večje močvirje slovenske diplomacije in slovenske zunanje politike, kot smo ga sicer slutili. Namesto da bi se omenjeni skušal »diplomatsko« izvleči iz godlje, ki si jo je v glavnem sam zakuhal s ponosnim raportom na družbenih omrežjih o udeležbi na premieri filmske polomije Melania skrajno spornega avtorja, skuša stvar rešiti tako, da me obtoži antiamerikanizma? Za božjo voljo! Če bi se g. Mirošič učil o Ameriki, denimo, iz literarnega portretiranja (hiper)urbanega življenja Huberta Selbyja pa slikarskih ekspresij Edwarda Hopperja, abstrakcij Jacksona Pollocka, preposlušal glasbo pokojnega Louja Reeda, si zavrtel antologijo preminulih džezovskih velikanov ali vsaj hodil v številne glasbene klube poslušat žive legende ameriške urbane glasbe in še zlasti pregledal kaj iz izjemnega opusa ameriških filmov od tistih Davida Lyncha do onih Spika Leeja, ki tematizirajo in reflektirajo ameriško vsakdanje in nevsakdanje življenje, namesto da hodi na bebave premiere delat selfije s spolnimi predatorji, z militantnimi obrambnimi in zmešanimi zdravstvenimi ministri Trumpove administracije, bi znal ločiti med antiameriškimi in antitrumpovskimi sentimenti. Je človek, ki obojega ne loči, sploh primeren za diplomata in celo veleposlanika v Združenih državah Amerike?

Veleposlanik Mirošič ne razume, da je v mojo kolumno zašel izključno zaradi diplomatskih ekscesov, vezanih na slovensko zunanjo politiko. Ker pa so pred durmi volitve in pomembnejša vprašanja, kot je njegovo ekscesno delovanje v imenu države, ga tokrat »premeščam« v pisma bralcev. A ker se je pohvalil, da ni znan po »diplomatski sluzavosti«, mu postavljam štiri zelo konkretna vprašanja: 1. Je bil (objavljen in kasneje umaknjen) selfie s spolnim predatorjem Brettom Ratnerjem, režiserjem filma Melania, napaka ali diplomatska vrlina? 2. Sta z vidika mednarodnega prava intervencija v Venezueli in ugrabitev predsednika Madura sporni? 3. Je z vidika mednarodnega prava ameriški napad na Iran sporen? 4. Sta predsedovanje prve dame Melanie Trump zasedanju varnostnega sveta in njeno tematiziranje dobrobiti otrok, ki se je časovno ujemalo s pokolom več kot 170 iranskih deklic, za katerega so odgovorne ZDA, nevaren precedens in skrajni cinizem ali nekaj, na kar je slovenski veleposlanik ponosen?

No, pa da vidimo pokončnost našega diplomata in prvoborca..

Te dni sem na internetu naletela na gospoda Janeza Janšo, ki trdi, da »vsa« evropska civilizacija temelji na desetih božjih zapovedih. Celo naštel je nekatere: »Ne ubijaj! Ne kradi! Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!« Ker tako poenostavljeno mislijo in trdijo mnogi, sem se odločila, da po svojih možnostih in znanju premislim, če je to res. Deset jih je, naj začnem pri prvi: »Veruj v enega boga!« Kolikor vem, ni v nobeni evropski ustavi zapisana ta zahteva in ni kaznivo, če ne verjameš. Sploh pa je nemogoče preverjati, kaj kdo misli in čuti. Torej ta zapoved ne spada med temelje naše civilizacije. Pa druga: »Ne skruni božjega imena!« Priznam, da mi je včasih žal, ko naletim na koga, ki preklinja boga, da to ni kaznivo. Že zaradi tega, ker maže lepoto jezika, bi zaslužil kazen. Kolikor vem, ni bil doslej nihče kaznovan zaradi take skrunitve. Tudi te zapovedi ni v prej navedenih temeljih. Tretja: »Posvečuj gospodov dan!« je še posebej zanimiva in skrivnostna, saj ni jasno, kaj pomeni posvečevati in kako to opraviti. Gospodov dan pa je bržkone nedelja, ko naj bi se vse dejavnosti ustavile, saj je Vsemogočni sedmi dan počival. Težko najdem trden dokaz, da je ta zapoved med pomembnimi gradniki civilizacije. Vsa tuzemska pa je četrta: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!«

Prepričana sem, da spoštovanja ne moreš ukazati. Žal so tudi starši, ki ga ne zaslužijo. Sploh pa ni povezave z dolgoživostjo. Ta je odvisna od mnogih drugih dejavnikov. Tudi obljuba, da ti bo dobro na zemlji, močno diši po obljubah predvolilnih kandidatov in nima nobene stvarne osnove. Res je, da so na boljšem potomci spoštovanja vrednih staršev, a to je skoraj vse. Tudi ta gradnik ni trden. Pa smo pri peti: »Ne ubijaj!« Ta pa je pomembna zapoved in je vpeta v vse evropske pravne sisteme. Zanjo lahko trdimo, da je pomemben temelj civilizacije. A kakšen temelj? Verjetno nobena zapoved ni tako usodno zlorabljena. Ubijalo se je in se ubija z različnimi utemeljitvami. Že vsa orožarska industrija je v nasprotju s to zapovedjo, saj je orožje namenjeno ubijanju. Kako goreče se nekateri zavzemajo za prepoved splava, češ da je to umor, a hinavsko molčijo, ko se na primer v Gazi ubija neštete že rojene otroke. Kako prav bi bilo, če bi bila upoštevana, a žal ni tako. Torej je zgolj papirnat temelj. Posebej zanimiva je šesta: »Ne nečistuj!« Ta posega v človeško intimnost. Gre zlasti za človekovo spolnost in predvsem za odnos med spoloma. Po njej je edino pravo razmerje, ko gre za zvezo med moškim in žensko, ki mora biti potrjeno z določenim ritualom. Vse drugo je nečisto. Vem za moškega, ki ima štiri otroke z dvema različnima ženskama. Dva sta bila spočeta v nečistem odnosu, druga dva pa v blagoslovljenem zakonu.

Prepričana sem, da so očetu vsi štirje enako pomembni. Mislim, da je ta zapoved zelo neživljenjska in jo je težko šteti med pomembne temelje, saj je spolnosti težko ukazovati. Posebno pozornost zasluži sedma: »Ne kradi!« To zapoved lahko uvrstimo med temelje civilizacije, saj se sodišča ukvarjajo s kršitelji. Vendar sem v dvomih, kam spada prilaščanje. Pred leti sem prebrala vse tri knjige o prodaji orožja. Po njih si je poznani z ministrstva za obrambo prilastil skoraj ves denar od te prodaje. Pa sem bila v dvomih, kam spada prilastitev, za katero vedo mnogi? Po mojem je to še vedno kraja in prisvojitelj še vedno navaden tat. Tako zgolj osmo »Ne pričaj po krivem!« lahko uvrstimo med pomembne urejevalce skupnega življenja. Skoraj nespremenjena je prišla v naš čas. Še vedno je kaznivo, če kdo pod prisego zavestno laže. Deveta: »Ne želi svojega bližnjega žene!« in deseta: »Ne želi svojega bližnjega blaga!« sta povsem brez vsake moči. Nastajata v možganih in neškodljivo za skupnost ostajata v njih, prej kot kazen in manj kot greh. Vsekakor pa z željami ne moreš ničesar utemeljevati. Tudi teh dveh ne moremo šteti med bistvene zapovedi. Skratka. Pravilna bi bila trditev: Naša civilizacija, kakršna že je, »deloma« temelji tudi na nekaterih od desetih božjih zapovedih.

Ustvarjanje kaosa, zmede, laži in goljufanje, so še en dokaz, kako hitro se izgubi v pozabi kompas resnice ter kako neverjetno lahkoverni smo. Tako državljani kot oblast, z vsemi državnimi strokovnimi organi, institucijami ter strokovnjaki. Ljudje radi pozabljamo slabe stvari ali pa jih kot nepomembne potiskamo daleč proč od sebe. In komu koristi takšno stanje? Najverjetneje vsem koristoljubnim manipulatorjem.

Sicer pa se velja tudi spomniti, da se bojmo zaveznikov, ki so Slovencem v preteklosti »vedno hoteli le dobro«. Predvsem opozorilo, ki je danes na mestu, da so »prvi zavezniki« in šele nato lastni nacionalni interesi ter lastni državljani. Že videno. In kako hitro vse vodi v izdajo, ni težko ugotoviti ali se spomniti. »Izguba nacionalnega spomina«, državotvornosti, suverenosti in neodvisnosti so dober pokazatelj, v kakšno stanje kot družba in država lahko zaidemo. Nesposobnost prepoznavanja nevarnosti s strani države, politizacija strokovnih institucij in slepo zanašanje na tuje akterje, so Slovenijo privedli v položaj, ko je ponovno razgaljena njena ranljivost.

Zadnje vmešavanje tujih obveščevalcev v notranje zadeve Republike Slovenije v zvezi s prisluhi kaže na povezanost ne le obveščevalnih struktur in politike, temveč kot rečeno, tudi na nesposobnost presoje in reagiranja države. Ne samo politična tudi kazenska »imunost« posameznikov v Sloveniji sta neverjetni. In če pomislim na vse sistemske nebuloze te naše edine države oziroma družbe, potem me bebavo izgovarjanje, da smo »mlada demokracija«, absolutno ne zadovoljuje. Nesposobnost ni opravičilo za neukrepanje in neznanje.

Vsi sistemski ukrepi, ki se nanašajo na varnost države in državljanov so in bi morali biti jasni, zakoniti in uveljavljeni za vse. Tako za nas » običajne državljane« kot za vodilne posvetne in cerkvene oblastnike.

Tudi pojem izdaje je jasen vsaj od Avstro-Ogrske monarhije, preko Kraljevine Jugoslavije in kasneje nove Jugoslavije do danes. Pravzaprav že odkar živimo na tem prostoru. Tudi posledice izdaj, ki so se dogajale v posameznih zgodovinskih obdobjih, pred vojnami, med njimi in po njih so znani. Od Doberdoba do Sv. Urha, Javorovice, Osankarice, Grčaric in Turjaka do raznih brezen po vojni. A očitno so mnogi pojem izdaje z lahkoto pozabili, ga postavili na glavo, ali pa se ga absolutno ne zavedajo.

In tako je lahkotno politikantsko obnašanje preštevilnih slovenskih narcisoidov lahek plen tujcev, ki so vse navedeno že večkrat izkoristili za svoje lastne državne, finančne, ideološke in druge koristi.

Žal takšnemu razmišljanju sledijo ne le neposredni izvrševalci oblasti – tako izvršne, kot zakonodajne, temveč tudi pravosodne, medijske in druge.

Nikakršne negativne izkušnje npr. v zvezi s prisluhi zaradi meje s Hrvaško in podobne, nas kot državo niso streznile ter napotile na prava ravnanja. Naivnost, da ne rečem neumnost, sta za državo nepredstavljivi. Verjetno tudi zaradi tega, ker nihče ni posledično čutil kakršnekoli politične in predvsem kazenske odgovornosti.

Nasprotno. V imenu kvazidemokracije se na političnem prostoru še vedno vrtijo ljudje, ki bi glede na svoje »zasluge« že zdavnaj morali oditi s tega prizorišča na smetišče politične zgodovine. Ali pa še bolje na Dob, ali nov zapor v Dobrunje. Pa res ne mislim samo na enega večnega in ustavno nepogrešljivega »junaka«. Takšnih herojev je preveč. Kdor je pozabil vrednote izpred 85-tih let, naj se spomni, vsaj leta 1991 ali pa kasnejšega obdobja krvavega razpada bivše skupne države. V kaosu, sovraštvu, nacionalizmih, rasizmu, kulturnih bojih, ekonomskih, finančnih in drugih okoriščanjih ter bogatenjih posameznikov ter skupin, vojnah in še čem, je razpadla skupnost, v kateri smo živeli. Tudi s pomočjo izdaje. Komu že to vse koristi doma in v tujini? Ne samo Izraelu. 

Med volivci, ki so jim mar naše družbene in gospodarske razmere, veliko razmišljajo o tem, komu zaupati glas na volitvah in s tem zaupati upravljanje države. Verjetno je potrebno izhajati iz tega, kakšna načela je nujno spoštovati pri vodenju posameznih politik, ki bodo zagotavljale normalne človeške medsebojne odnose in sodobnemu času primeren gospodarski in družbeni razvoj ter skrb za zdravo okolje in preprečevanje podnebnih sprememb.

Sam sem se pri tem spomnil načel, po katerih je Tomaš Masaryk skoraj 20 let vodil češkoslovaško državo. On je izhajal iz tega, da je vsaka razumna in poštena politika realizacija in krepitev načel humanizma. Politiko, kot vse, s čimer se ukvarjamo, pa je potrebno podrejati etičnim načelom. To pa pomeni, da morata biti v veljavi tudi za politiko pri nas temeljna standarda naše civilizacije humanost in etična načela.

Ker smo že več kot 30 let samostojna država, lahko primerjamo, kaj kdo obljublja, s tistim, kar je delal do sedaj. Če Janša obljublja, da bo oblikoval novo republiko, potem se moramo spomniti, da je v preteklosti preganjal medije, da je civilno družbo preganjal z vodnimi curki in solzivcem itd. Toda izgradnja nove republike, če se ozremo, kako sta jo gradila Mussolini in Hitler, pomeni nečloveško nasilje nad drugače mislečimi. Stranka NSi, ki se je sicer ob koncu zadnjega mandata Janševe vlade na nek način opravičila za sodelovanje v takratni Janševi vladi in hkrat dala obljubo, da v bodoče ne bo več sodelovala v nobeni Janševi vladi, se je sedaj premislila in ima namen tudi ona sodelovati pri izgradnji nove republike. Toda NSi ne zasluži našega glasu tudi zaradi tega, ker se proglaša za nosilca krščanskih vrednot, dejansko pa sploh ne upošteva priporočil prejšnjega in sedanjega papeža glede urejanja socialnih problemov, pač pa skrbi samo za interese kapitala.

Neetično je zanikanje pravice civilne družbe pri vplivanju na urejanje družbenih zadev tudi med enimi in drugimi volitvami. Glede tega se je Janši in Vrtovcu pridružil tudi Anže Logar. Zaradi tega in ker se nikoli ni distanciral do Janševe politike, ne zasluži našega glasu.

Nehumano je zanikati podnebne spremembe in ne skrbeti o tem, kakšno naravo bomo zapustili našim potomcem. Janša zanika obstoj podnebnih sprememb in zato SDS in vse stranke, ki računajo na koalicijo s SDS, ne zaslužijo našega glasu.

Nehumano je druženje z vojnim zločincem Netanjahujem in zanikanje genocida nad Palestinci. Če bo Janša predsednik vlade, bo po vzoru Orbána povabil Netanjahuja na obisk v Slovenijo. Anže Logar je pa izrazil nezadovoljstvo nad izjavo predsednice države, da Izrael izvaja genocid nad Palestinci. Sedanja opozicija ni nikoli podprla zunanje politike sedanje vlade in predsednice države, ko sta se zavzemala za dosledno spoštovanje mednarodnega prava.

Neetično je in nekulturno, da političnim nasprotnikom ne priznaš nobene dobre lastnosti. S tem je dosedanja opozicija pokazala, da ji ni mar resnica in resnično stanje stvari, pač pa samo hlepenje po oblasti in s tem skrb za interese njihovih strank. Kako lahko takšnim strankam lahko zaupaš usodo naše družba in države? 

Spoštovani, v zvezi s kolumno gospoda Vlada Miheljaka „Epski bes Donalda Trumpa“ naj vendarle zapišem:

Kot sem vesel, da v Sloveniji obstaja svoboda govora in izražanja mnenj, v skladu s katero lahko pač prav vsi pišejo tudi popolne neumnosti brez argumentov, žalijo, natolcujejo, obrekujejo in širijo sovražni govor, kar je v precejšnji meri ponovno zaznati v zgornjem zapisu avtorja kolumne, me prav tako veseli (ne vem pa, če verjetno zdolgočasene bralce), da mi avtor namenja v svoji zadnji kolumni, za smešno in neresno obračunavanje, skoraj dve tretjini njenega prostora. Prav veseli me, da mi posveča toliko pozornosti in tako natančno spremlja družbena omrežja, ki sicer niso moja, saj jih sam ne premorem (pa tudi ne čutim potrebe po njih in s tem tudi ne potrebe po eksihibicionizmu, ki mi ga ljubko očita avtor). Preko njih obveščamo predvsem o našem delovanju v ZDA in zadovoljni smo/sem, da avtorja te aktivnosti tako podrobno zanimajo. S fotografijami vred. V kolikor želi, mu novice in „fotostripe“ posredujemo tudi na osebni naslov, da bo hitreje seznanjen z njimi, s čimer bi lahko še hitreje napisal še kakšno prav perverzno bebasto pravljico. Imamo torej prav, da smo transparentni, saj nam prav avtor dokazuje, da smo očitno res tudi zanimivi.

Iz zgornje kolumne gre razbrati, da se je avtorja moj odgovor v prejšnji Mladini na njegove perverzno nesmiselne zapise v referenčni kolumni globoko dotaknil, celo tako, da se je očitno zamislil nad seboj in perverzno povečal dozo žalitev in bedarij v novih prigodah in pripovedkah.

Ob objavi mojega odgovora avtorju v številki Mladine z dne 27. 2. 2026 na njegova natolcevanja v kolumni z dne 6. 2. 2026 smo s prijatelji stavili, da bo vsaj ena od naslednjih kolumn namenjena ponovnemu, užaljeno - prizadetemu in perverzno-osebnemu obračunu avtorja z menoj. To je bilo glede na morebitni psihični vzorec avtorja, sodeč po njegovih obračunavanjih v svojih kolumnah v preteklih desetletjih s tistimi, ki so mu upali odgovoriti v pismih bralcev, popolnoma pričakovano in zelo predvidljivo. Pravzaprav še dobro, da kolumna z obračunom ni bila spisana še pred objavo mojega prispevka v pismih bralcev. Avtor ima namreč po vseh desetletjih pisanja znan vzorec zapisov samozadovoljujočih osebnih obračunov s posamezniki v svojih kolumnah. Tako pravzaprav ni bilo nobene možnosti, da stave ne dobim.

Seveda revija Mladina dopušča, da v tej razpravi nismo enakopravni – eni pišemo pisma bralcev, drugi brez sramu osebno obračunavajo v kolumnah. Čudi le, da medij, ki naj bi bil resen, dopušča tako zlorabo kolumn za osebna izživljanja avtorja, bolj ad personam kot ad rem. Ne prvič, to je zanimiv vzorec. In očitno uredniška politika. Podobnega v demokratičnih, predvsem tujih, zahodnih medijih, v desetletjih prebiranja še nisem zasledil. Seveda sta medij in urednik svobodna, prav je tako in nanju nikakor ne želim vplivati. To je svoboda govora in kot sem zapisal - vedno sem se zanjo pripravljen boriti in storiti vse v moji moči. Da lahko tudi perverzno žaljivi avtor svobodno zapisuje slabo argumentirane neumnosti in iz njih sevajoče sovraštvo.

Tako sem na primer v svojem odgovoru avtorju zapisal, kaj mi kolegi o prvi dami ZDA pripovedujejo. Res ne vem, kaj naj bi tu pojasnjeval, kot od mene terja avtor. Avtor pač v svoji a priori antiameriški ihti noče razumeti, kaj mi kolegi pripovedujejo. Tega od njega, glede na skoraj patološko sovraštvo, ki veje iz zapisa, tudi nobeden ne pričakuje. In tako zaključi, da so ruski oligarhi pač enaki kot izvoljena ameriška vlada, ki bi jo sam, namesto ameriških volivcev, očitno kar najraje zamenjal. V njegova moraliziranja se ne bom spuščal. Nekateri pač nimamo takega luksuza in delamo s tistimi, ki so jih Američani pač demokratično izvolili. Za kar smo bili s strani predsednice Republike Slovenije, ki predstavlja vse naše državljane, poslani v sprejemno državo. Celotna nova avtorjeva kolumna namreč predvsem ponovno pokaže avtorjevo zelo svojevrstno razumevanje (bolje popolno nerazumevanje) diplomatskega dela, po katerem naj bi se diplomati, ki smo poslani v gostujočo državo, skregali s tamkajšnjo oblastjo ali jo vsaj odkrito prezirali. Nisem še srečal kolega ne prej ne danes v ZDA, ki bi tako, kot predpisuje avtor, deloval – tudi ne iz Španije, ne Irske, ne Norveške. Ampak očitno lahko avtor bralce po mili volji pita s svojimi „eskpertizami“ diplomatskega dela. Avtor, ki dobro razume, kakšne neumnosti kvasi sam, se želi zato s perfidnimi moralističnimi verbalnimi piruetami iz njih nespretno izvleči. Pač nima argumentov. In to kaže njegov celotni prispevek. Pa da želi imeti zadnjo, ultimativno sodbo in besedo.

Avtor je očitno strokovnjak za vse, poučuje vsakogar, o vsakem lahko sodi in vsem vsiljuje svoje edino zveličavne nasvete – filmske kritike, moralna vrednotenja (moraliziranja) in razsojanja, diplomatsko delo, diplomatske veščine … Še dobro, da njegovih nasvetov ne berejo naslovljeni Danci, Nemci … Bi hitro vedeli, zakaj. In predvsem, kaj je za njih dobro. V kolikor bi poslušali avtorja in vsakega samozvanega strokovnjaka za zunanjo politiko njegovega kova, bi verjetno končali dokaj klavrno. Njim gre za zelo resne zadeve, ki so avtorju zadnja skrb, v primeru Nemčije pa posredno tudi za slovenske. Verjetno to avtor tudi sam razume, zato ne bom pojasnjeval. V kolikor želi, si o tem lahko prebere v mojih javno objavljenih publicističnih prispevkih o mednarodnih odnosih in spreminjanju sveta v zadnjem desetletju.

Naj še enkrat ponovim, kar sem zapisal že zadnjič in pri čemer še trdneje ostajam. Dobri odnosi med Slovenijo in ZDA so v korist naših državljanov in interesu naše države. Tako prebiram v relevantnih dokumentih naše države. Za take si prizadeva tudi EU, katere člani smo. Že ve, zakaj. In celo Španija, kljub nesoglasjem. Seveda, dobri odnosi ne pomenijo strinjanja v vsem, kar mi želi zmotno, bolje rečeno zlonamerno, v svojem besnem a priori antiamerikanizmu in sovraštvu pripisati avtor.

Po pripovedovanju kolegov sodim, da bi bile mnoge države izjemno zadovoljne, ko bi imele v Beli hiši prvo damo svojih narodnih korenin. In ob tem še stavek, ki ga avtor namerno pozablja v citatih: „Verjetno je tako tudi v Sloveniji, kar slišim od mnogih.“ Če kdo meni, da bi bolje in bolj pravilno opravljal delo v korist vseh naših državljanov brez diskriminacije in države, kot ga opravljam v tuji državi gostiteljici s svojimi lastnimi notranjimi zadevami, v katero nisem bil poslan za kreganje s tamkajšnjo oblastjo, kot očitno meni avtor – naj izvoli. Ne s kavča v Sloveniji, kot imajo nekateri priložnost paberkovati v svojih kolumnah, na terenu v ZDA.

Samo želel bi si, da bi revija Mladina demokratično omogočila vsem enake možnosti v soočenju – ali objave v pismih bralcev ali v kolumnah, če se blatenja že nadaljujejo. Nekateri ostajamo pač v pojasnjevanju diskriminirani in neenakopravni. V zadnjih desetletjih, v primeru točno določenega avtorja, enakopravnosti v reviji po lastnih prebiranjih nikoli ni bilo in z obžalovanjem pričakujem, da bo tako tudi naprej. Avtor je pač, žal, ogledalo revije, ki mu dopušča tudi perverzna osebna obračunavanja po kolumnah. Prav obratno, za kar se zavzema revija, kot razumem.

Upam, da bo moj odgovor objavljen v celoti. Kot so dolge in perverzne avtorjeve pripovedke v kolumnah. Posebej v volilnem času, ki očitno z aktivističnim antiamerikanizmom močno preveva avtorja.

V pričakovanju nadaljevanke smešnega obračuna v naslednji avtorjevi kolumni, vzorec je pač znan, in zato tudi s pomilovanjem za predvidljivo in neproduktivno dolgočasenje bralcev teh basni, s prav lepimi pozdravi prav slednjim, 

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je kot javna ustanova že od ustanovitve sistemsko financiran z namenom zbiranja, analiziranja in zagotavljanja kakovostnih, metodološko utemeljenih podatkov, ki predstavljajo temelj za načrtovanje zdravstvene politike. Zato je razumljivo pričakovanje, da vprašanje kakovosti evidenc – vključno z doslednim in transparentnim spremljanjem čakalnih vrst – ni obrobna administrativna naloga, temveč osrednje strokovno poslanstvo inštituta.

Vendar je strokovni direktor NIJZ, Ivan Eržen, v javnih nastopih večkrat poudaril, da NIJZ ni neposredno odgovoren za organizacijo čakalnih vrst. To stališče je formalno pravilno, saj inštitut ne upravlja operativnega dela zdravstvenih zavodov. Vendar pa s tem ni mogoče razbremeniti odgovornosti za kakovost podatkov, ki so podlaga za vse organizacijske, kadrovske in finančne odločitve v sistemu.

Razprava je dobila dodatno težo, ko je predsednik vlade, Robert Golob, 16. februarja 2026 javno ocenil, da so čakalne vrste nepotrebne, podvojene in celo umetno ustvarjene ter da podatki NIJZ nimajo neposredne povezave z dejanskim čakanjem. Če predsednik vlade javno podvomi v kakovost nacionalnih evidenc, to presega politično retoriko in postane resno institucionalno vprašanje, ki zahteva strokovni odziv.

Dodatno zaskrbljujoče je, da po poročilih z 11. redne seje sveta zavoda NIJZ (26. 2. 2026) vprašanje kakovosti podatkov, vključno s podatki o čakalnih dobah, ni bilo vsebinsko obravnavano. Povzetki sej ter letno poročilo za leto 2025, ki sta ga predstavila generalni direktor Branko Gabrovec in strokovni direktor Ivan Eržen, izpostavljajo predvsem dosežke in obseg nalog, medtem ko sistemske pomanjkljivosti, metodološke omejitve ter tveganja za napačne interpretacije podatkov ponovno ostajajo obrobno omenjeni ali povsem prezrti.

Letno poročilo poudarja obsežnost dela NIJZ in hkrati navaja finančni primanjkljaj v višini 1,2 milijona evrov, ki naj bi bil posledica nespoštovanja pogodbenih obveznosti Ministrstva za zdravje in ZZZS. Finančni izzivi so lahko realni in zahtevni, vendar ne morejo biti razlog za odmik od razprave o kakovosti temeljnih evidenc, s katerimi upravlja NIJZ. Prav v času omejenih virov bi morala biti metodološka doslednost še toliko večja.

Podatki, ki jih zbira NIJZ, morajo biti kakovostni iz treh ključnih razlogov.

Prvič, služijo načrtovanju zdravstvene mreže, kadrov in specializacij – brez zanesljivih podatkov ni mogoče racionalno določiti števila zdravnikov, razporeditve dejavnosti ali investicij. Drugič, predstavljajo podlago za financiranje zdravstvenih programov in nadzor nad porabo javnih sredstev. Tretjič, omogočajo javni nadzor in demokratično razpravo; brez preverljivih in metodološko jasnih podatkov razprava hitro zdrsne v ugibanja in politične interpretacije. Pri čakalnih dobah je to še posebej izrazito. Če podatki niso metodološko usklajeni, ažurni in transparentni, se razprava o vzrokih podaljševanja čakalnih vrst neizogibno izogne temeljnemu vprašanju: ali sploh natančno poznamo dejansko stanje? Namesto analize vhodnih podatkov se javnost ukvarja predvsem s posledicami – z dolžino čakanja, medijskimi izjavami in političnimi očitki.

Težava nastane, ko se vprašanje kakovosti podatkov sistematično odmika iz središča razprave. To se lahko kaže v poudarjanju formalnih dosežkov namesto merljivih učinkov, v objavi agregiranih podatkov brez jasnih metodoloških pojasnil, v omejenem dostopu do surovih podatkov za neodvisne analize ali v prelaganju odgovornosti med institucijami. Takšna netransparentnost ni nujno posledica namernega prikrivanja, je pa objektivno škodljiva, saj zmanjšuje zaupanje in otežuje sprejemanje korektivnih ukrepov.

V sistemu javnega zdravja, ki upravlja z obsežnimi javnimi sredstvi in občutljivimi podatki, vprašanje kakovosti evidenc ni le strokovno, temveč tudi pravno vprašanje. Če bi se izkazalo, da so bile metodološke pomanjkljivosti sistematične, da so bile znane napake prezrte ali da javnosti niso bile zagotovljene zakonsko zahtevane informacije, bi to lahko odprlo vprašanje odškodninske ali druge oblike odgovornosti vodstva NIJZ. Na pomanjkljivosti pri interpretaciji in dostopnosti podatkov opozarjajo neodvisni strokovnjaki že več let, zlasti od obdobja epidemije covida-19 dalje. V javnosti so se pojavile tudi civilne pobude in sodni postopki, ki problematizirajo transparentnost določenih podatkovnih sklopov. Ne glede na izid teh postopkov že njihova prisotnost kaže na občuten primanjkljaj zaupanja.

V politično občutljivem okolju so nekakovostni ali metodološko nejasni podatki lahko za vse akterje, posebej NIJZ, MZ in vlado, kratkoročno udobni. Omogočajo prilagodljive interpretacije, zameglijo neposredno odgovornost in otežijo jasno presojo uspešnosti ukrepov. Dolgoročno pa tak pristop razjeda sistem javnega zdravja. Brez kakovostnih podatkov se ne razkrijejo strukturne napake, ne prepoznajo neučinkovitosti in ne popravijo napačne politike. Uspešno vodenje NIJZ zato ne pomeni zgolj administrativne funkcije, temveč visoko stopnjo strokovne, upravljavske in pravne odgovornosti. Kakovost in transparentnost podatkov sta temelj demokratičnega nadzora nad zdravstveno politiko – brez njiju ni mogoče govoriti o odgovornem upravljanju javnega zdravja.

Če so čakalne dobe danes osrednja politična tema, mora postati osrednja strokovna tema tudi kakovost podatkov, na katerih temeljijo. NIJZ kot nacionalna institucija za javno zdravje nosi pri tem posebno odgovornost. Njegovo vodstvo mora zagotoviti metodološko integriteto, odprt dostop do pojasnil ter pripravljenost na neodvisen strokovni nadzor. Brez tega ostaja krog zaprt: politika se sklicuje na podatke, ki jim hkrati ne zaupa; inštitut opozarja na sistemske omejitve, ne da bi odprl celovito metodološko razpravo; javnost pa ostaja brez jasnega odgovora, ali so čakalne dobe posledica organizacijskih težav, financiranja ali preprosto nepopolnega merjenja realnosti. 

Začnimo kronološko: Izrael je zasejal kal državnega terorizma že leta 1948. Po ustanovitvi države je izgnal 3/4 milijona Palestincev. Preostalim vse odtlej s perfidnim državnim nasiljem onemogoča preživetje. S poniževanjem, segregacijo, krajo posesti, širjenjem judovskih naselbin, omejevanjem dostopa do vodnih virov, uničevanjem nasadov, neti odpor Palestincev. Zločine Hamasa, ki so jim desetletja z represijo sami botrovali, izrablja za eksponentno nasilje, da Palestince za vselej izbriše iz zgodovine. Vlada skrajnežev, obtoženih vojnih zločinov, vidi alibi za biblični genocid v stari zavezi, religioznem mitu, povzdignjenem v operativni vojaški priročnik.

Podobno “izvoljene” se v zadnjem času čutijo ZDA. Z njihovo tiho podporo je Izrael že izvajal državni terorizem v drugih državah, od nekdaj v Iranu. Vojaške akcije razglaša za preventivne obrambne operacije. Ubija ljudi po lastni izbiri, civili so postranske žrtve. Iran imenuje “barbarska civilizacija”. Lastna dejanja “od boga izbranega ljudstva” oznako relativizirajo. Ortodoksno, v državno religijo povzdignjeno judovstvo, je antipod iranski teokraciji.

Za zadnji napad na Iran je Izrael vpregel ZDA. Te se pod sedanjo administracijo že same ‘kalijo’ v veščinah terorizma - v Venezueli konkretno, v Kubi, Panami, Grenlandiji, Kanadi pa zlovešče predatorsko. Pod pretvezo “izvoza demokracije” ZDA mutirajo v “imperij zla” - tako so sami v prejšnjem stoletju poimenovali Sovjetsko zvezo. Pajdaštvo v napadu na Iran opravičujejo s puhlicami o ogroženosti svojih državljanov, o pomoči ljudstvu pri zamenjavi režima. Kako so se iztekle intervencije v Afganistanu, Iraku, Libiji? Gledamo reprizo poskusa kolonizacije z ambicijami po regionalni hegemoniji.

Se bodo načelni birokrati EU tudi tokrat odzvali s sankcijami? Vsi na visokih političnih položajih, ki so do simbioze tandema “koalicije zlovoljnih” zadržani ali se bodo potuhnili, prispevajo, da zločinska avantura prerase v vojno kontinentalnih razsežnosti. 

Že v času prvega Trumpovega predsedniškega mandata v letih 2017-21 sem se ob njegovih javnih nastopih moral večkrat uščipniti v lice, da bi preveril, ali sanjam, ali pa je vse res. Že takrat se je Trump kot ameriški predsednik izkazal kot notorični lažnivec, saj naj bi se po podatkih časnika Washington Post v svojem prvem predsedniškem mandatu zlagal natančno 30.573-krat. Kar je praktično neverjetno. In najbrž vredno Guinnessovega rekorda. Zagotovo pa ni bila laž njegova izjava na novinarski konferenci pred ameriško in svetovno javnostjo aprila 2020, ko je v času koronske pandemije s svojim neumnim razpredanjem o koristnosti pitja in vbrizgavanja razkužila v žilo v hudo zadrego spravljal svojo koordinatorko delovne skupine Bele hiše za koronavirus go. Deborah Birx. Uboga gospa je zaradi zadrege skoraj zlezla pod stol, na katerem je sedela, medtem ko je morala poslušati bebave izjave svojega predsednika. Njegov nastop je bil farsičen prikaz dosežkov ameriške demokracije, kjer je očitno možno tudi to, da lahko oseba s tako pomanjkljivim znanjem biologije in medicine, ki ni niti na nivoju osnovnošolskega, vodi najpomembnejšo ekonomsko, politično in vojaško državo na svetu. In da lahko tako pomanjkljivo izobražena, po vrhu pa še neverjetno naduta oseba brez empatije odloča o usodi celotnega sveta. V enem izmed svojih prispevkov za Ateistični zbornik 2023-24 sem to dejstvo ironično in sarkastično označil kot triumf ameriške predstavniške demokracije ter svetovne etike in morale.

Sedaj smo neme priče Trumpovega drugega predsedniškega mandata, ko so naša lica po komaj enem letu njegovega predsedovanja ZDA, od številnih uščipov ponovno boleča in rdeča. Vsi, ki premoremo vsaj malo kritičnega premisleka, se sprašujemo, ali je res mogoče, da smo v tretji dekadi 21. stoletja ponovno priče dejstvu, da o naši usodi in usodi celotnega sveta zopet odloča taista oseba s pomanjkljivim intelektom in znanjem, oseba z izrazito pomanjkljivim bontonom. V tej situaciji je svet v drastično negotovi situaciji, kjer so možni tudi najbolj črni scenariji. Gre za praktično popolno ignoriranje mednarodnega prava in človekovih pravic s strani ameriškega predsednika in nekaterih (žal najbolj vplivnih) svetovnih politično-ekonomskih akterjev, ki se kaže v agresiji na mednarodno priznane in suverene države, okupaciji njihovega ozemlja, mednarodnem terorizmu in celo v izvajanju najhujših oblik vojnih hudodelstev kot je genocid. Vse našteto je žalostno dejstvo etičnega in moralnega dna izvajalcev teh zločinov. In njihovih somišljenikov ter podpornikov.

V času, ko se približujejo državnozborske volitve 2026, se ljudje, ki nam je mar, v kakšni državi in človeški skupnosti bomo živeli, z zaskrbljenostjo soočamo z možnostjo, da tudi Slovenijo, tako kot se je to že zgodilo v številnih državah, skozi demokratični postopek volitev ponovno »ugrabijo« sile zla. To so ekonomsko-politične sile vernikov pogubnega neoliberalnega kapitalizma, finančne in ekonomske dominacije skorumpiranih »elit«, (neo)fašističnih idej, ksenofobije, diskriminacije, podporniki in zagovorniki nasilnega prisvajanja tujih ozemelj in uporabe cele palete nasilnih in nedemokratičnih metod za doseganje svojih pritlehnih, neetičnih in nemoralnih ciljev. Ob tem se spomnim bedne kreature slovenskega politika, ki je v času janšističnega razganjanja protestnikov s solzivcem, primešanim v vodo, in nasilnim odstranjevanjem mirnih protestnikov - bralcev ustave s Trga republike, v svoji oblastniško-politični opitosti izjavil, »da šele s tem (nesorazmernim, nelegitimnim, protiustavnim in sramotnim aktom policijsko-političnega nasilja nad protestniki - op. avt.), postajamo moderna demokratična država, primerljiva z drugimi«. Kaj bolj bednega, pritlehnega in ciničnega aktualni evroposlanec takrat skoraj ne bi mogel izjaviti.

Ob mednarodnem dogajanju, pa ob naših slovenskih peripetijah v zvezi z referendumom o ZPPKŽ, ob že prislovičnem jamranju kapitalistov ob vsakokratnem povišanju že tako mizerne minimalne plače, ob namernem in že več deset let trajajočem sesuvanju javnega zdravstva s strani praktično vseh političnih opcij, ki so bile na oblasti, ki je bilo podprto z neverjetno organiziranim in močnim ter skorumpiranim zdravstvenim lobijem, in ob vseh drugih tegobah, s katerimi se v Sloveniji spoprijemamo, se mi zastavlja večno aktualno vprašanje, ali so pokvarjenost, pohlep, zlo, nazadnjaštvo in zaplankanost stalnice človeške družbe? Ali pa smo kljub temu vendarle sposobni, pri tako velikem znanju, s katerim kot družba razpolagamo, najti tak družbeno-ekonomski sistem, ki bi nam kot civilizaciji omogočal najboljši razvoj in dolgoročno preživetje. Prepričan sem, da je to realna opcija, vendar samo ob predpostavki, da se znebimo ali vsaj močno omejimo vpliv zgoraj naštetih negativnih lastnosti, ki predstavljajo temno plat človeške osebnosti in skupnosti.

Za začetek pojdimo 22. 3. 2026 na volitve in se preudarno odločimo! Sicer pa vztrajnost, pogum in odločnost v zagovarjanju temeljnih principov in vrednot demokracije in humanizma! 

Spoštovani, bralci so me šele nedavno opozorili na zapise o moji osebi in delu v sicer mnenjski kolumni gospoda Vlada Miheljaka, „Dva avtobusa“, Mladina, št. 5 z dne 6.2.2026. Mnenj v kolumnah in javnih ožigosanj običajno ne komentiram, pa vendar naj zapišem:

Pravzaprav me izjemno veseli, da v Sloveniji obstaja svoboda govora, za katero smo bili vsaj nekateri leta 1991 prostovoljno pripravljeni dati tudi svoje življenje, ki dovoljuje pisanje tudi sovražnega govora, osebnih žalitev, podcenjevanj in recimo prav preprosto – sluzavih neumnosti. Zapis o meni in mojem delu v kolumni seveda odraža predvsem avtorjevo kulturno raven, zelo lepo pa prikaže njegovo milo rečeno svojevrstno razumevanje diplomatskega dela.

Za pravico do svobodnega izražanja mnenja, četudi odvratnega, ogabnega, primitivnega in neutemeljenega, kakršno je v mnogočem avtorjevo, se bom še naprej, kot vedno do sedaj, močno zavzemal ter se po svojih zmožnostih boril proti kakršnikoli omejitvi svobode izražanja.

Dobri odnosi med Slovenijo in ZDA so v korist naših državljanov in interesu naše države. Tako prebiram v relevantnih dokumentih naše države. Za take si prizadeva tudi EU, katere člani smo. Že ve, zakaj.

Po pripovedovanju kolegov sodim, da bi bile mnoge države izjemno zadovoljne, ko bi imele v Beli hiši prvo damo svojih narodnih korenin. Verjetno je tako tudi v Sloveniji, kot slišim od mnogih.

V svojem dosedanjem delu nisem ravno poznan po diplomatski sluzavosti. Če kdo meni, da bi bolje in bolj pravilno opravljal delo v korist naših državljanov in države kot ga opravljam v tuji državi gostiteljici s svojimi lastnimi notranjimi zadevami– naj izvoli. Ne s kavča v Sloveniji, na terenu v ZDA.

V izogib nadaljnjim polemikam - lep pozdrav.

Ko je Nataša Pirc Musar na nacionalnem radiu izrekla, da sta Robert Golob in Janez Janša v načinu delovanja tako rekoč enaka, ni šlo za spodrsljaj. Bila je premišljena in politično eksplozivna izjava.

Predsednica republike je institucija. In ko institucija relativizira razlike med dvema politikoma, od katerih je eden v preteklosti vladal izrazito konfliktno, polarizirajoče in pogosto institucionalno agresivno, to ni nevtralno.

Retorika “vsi so isti” je najstarejši anestetik politične apatije. Uspava razliko, zabriše odgovornost in zmanjša zgodovinski spomin. Če sta si res tako rekoč enaka, potem policijsko nasilje nad protestniki, finančno dušenje STA, zapleti z evropskimi tožilci in politični pritiski na institucije niso več anomalije, ampak zgolj slog. In slog je stvar okusa.

Predsednica ima pravico do mnenja. Vprašanje pa je, zakaj se je odločila za takšno formulacijo ravno v trenutku, ko se odpira volilna kampanja.

Če bi podobno govoril Borut Pahor v času svojega mandata, bi mu očitali tiho podporo desnemu populizmu. A Pirc Musar je od začetka gradila podobo močne predsednice, ki presega protokol in si želi vpliva. In vpliv ima ceno: vsaka izjava postane politično dejanje.

Razlaga, da gre zgolj za osebno zamerljivost do Goloba, je menda preveč enostavna. Odnosi med predsednico in vlado so bili hladni že od začetka. A osebne zamere redko zadostujejo za takšno sistemsko relativizacijo. Bolj verjetno je, da gre za strateško načrtovanje.

Če bi bila leta 2027 na oblasti SDS, bi predsednica lahko nastopila kot protiutež izvršilni oblasti – kot simbolni branik pluralizma. Če pa na oblasti ostane Golob ali druga levosredinska vlada, predsednica izgubi naravno opozicijsko vlogo. Postane zgolj korektiv lastnega političnega bazena.

Toda takšna računica, kot o njej berem, je nevarna igra. Če res obstaja. Predsedniška funkcija ni poligon za dolgoročni osebni politični inženiring. Ko predsednica zamegli razliko med političnimi praksami, ki so bile v preteklosti predmet ostrih domačih in mednarodnih kritik, ne deluje nevtralno, temveč kot akterka.

V želji po večji politični teži lahko predsednica oslabi prav tisto moralno avtoriteto, na kateri funkcija temelji. Predsednik republike nima izvršilne moči, ima pa simbolno. Ta simbolna moč pa se ne gradi z relativizacijo, temveč z jasnostjo. 

Pred volitvami, ki so pred nami, se vedno znova ujamem v razmišljanje, komu sploh še verjeti. Odprem časopis, poslušam poročila, preletim spletne strani in družbena omrežja – in imam občutek, da živim v več resničnostih hkrati. Vsaka ponuja svojo razlago, svojo »edino pravo« resnico, svoje krivce in svoje rešitelje.

A resnica ne more imeti toliko obrazov, kot jih imajo politični plakati.

Zato razmišljam o vplivu lažnih novic na volitve. O poplavi polresnic, namigov in zarot, ki se širijo z neverjetno lahkotnostjo. Sprašujem se, ali so vse te zgodbe spontani plod nezaupanja ali pa premišljeno ustvarjene konstrukcije, namenjene temu, da ljudi begajo, razdvajajo in v njih utrjujejo strah. Strah je namreč najlažje orodje za upravljanje množic.

Takšne vsebine ne oblikujejo le mnenj – oblikujejo razpoloženje družbe. Vzbujajo občutek ogroženosti, jezo in utrujenost. In ko je človek utrujen, preneha preverjati. Ko je razočaran, se umakne. Ko izgubi zaupanje, preneha sodelovati.

Ali ni to najnevarnejša posledica?

Zato se ne morem izogniti vprašanju vloge medijev. So dorasli svoji odgovornosti? So pripravljeni vztrajati pri preverjanju dejstev tudi takrat, ko to ni všečno ali dobičkonosno? Ali pa včasih podležejo skušnjavi senzacionalizma, hitrosti in političnih bližin?

Ne verjamem, da so vsi mediji pristranski. Verjamem pa, da je njihova odgovornost danes večja kot kadarkoli. Demokracija brez verodostojnega obveščanja ne more obstati.

Politika sovraštva in napadanja zame ni sprejemljiva, ker je nepoštena. Ne zato, ker bi bila zgolj žaljiva, temveč zato, ker zavestno znižuje raven razprave. Ko se argument zamenja z diskreditacijo, ko se program zamenja z etiketiranjem, takrat ne izgublja le politični nasprotnik – izgubljamo vsi.

Volitve, ki so pred nami, niso le izbira med strankami. So izbira med načinoma vodenja družbe: med politiko, ki gradi na strahu, in politiko, ki gradi na odgovornosti. Med hrupom in dialogom. Med manipulacijo in spoštovanjem.

Sam si želim družbe, v kateri nesoglasje ne pomeni sovraštva. Kjer kritika ne pomeni diskvalifikacije. Kjer glasnost ne nadomesti vsebine.

Morda nimam vseh odgovorov. Toda vem, da brez odgovorne besede – v politiki, medijih in med nami samimi – ni zdrave prihodnosti. Če bomo dopustili, da laž postane običajna, da napad postane sprejemljiv in da nezaupanje postane norma, bomo izgubili več kot le ene volitve.

Odločitev na volilni listi je majhna, a posledice te odločitve so vedno velike. Če bomo volili iz strahu, bomo dobili strah; če bomo volili iz razuma, bomo dobili možnost.

V oddaji nedeljsko katoliško bogoslužje, ki ga RTV Slovenija redno prenaša v okviru svojega programskega časa, je 22. februarja 2026 župnik s prižnice prebral drugi del pastirskega pisma škofa dr. Andreja Sajeta in nadškofa msgr. Stanislava Zoreta z naslovomVera in družbena odgovornost v času odločitev. Pismo je „namenjeno postnemu času ter poglobitvi vere, spreobrnenju srca in razločevanju poti, po kateri nas vodi bog“. Seveda pa bogoslužje ni ostalo le pri tem. Slišali smo predvolilna navodila, kako naj katoličan ravna pri odločanju, saj „ volitve v Državni zbor niso samo tehnični ali politični dogodek, temveč dejanje odgovornosti“, da se kot katoličani zrelo in odgovorno odločajo o prihodnosti družbe. Pri teh odločitvah so seveda v ospredju vrednote, ki izhajajo iz krščanskega razumevanja človeka, s poudarkom na temeljnih etičnih merilih, kjer so bili med drugim omenjeni pomoč pri končanju življenja, prekinitev nosečnosti, pokop žrtev povojnih pobojev, spoštovanje verske svobode ...

Nič ni narobe, dokler ta navodila ostajajo znotraj cerkve in med verniki. Drugače pa se ta neposredna volilna agitacija sliši na javni, nacionalni televiziji, v elitnem, nedeljskem dopoldanskem terminu in v času volilne kampanje. Nedeljska sveta maša na RTV Slovenija ni le verski obred, je javni medijski dogodek na nacionalni televiziji, ki ga financiramo vsi davkoplačevalci. V času volilne kampanje bi moralo veljati za ta prostor enako načelo kot za vsak drug politično relevanten medijski nastop. Nobena izmed strank, ki kandidirajo na prihodnjih volitvah, ne razpolaga s primerljivim dostopom do nacionalne televizije. Nobena politična stranka nima možnosti, da v udarnem nedeljskem dopoldanskem terminu brezplačno, neposredno in brez pravice do odgovora nagovori svoje volivce in jih vsebinsko usmerja pri glasovanju. Prav ta namen pa je imela vsebina prebranega škofovskega pisma. Ni pomembno, katero politično opcijo tak poziv podpira, ali se z vrednotami, ki jih zagovarja, strinjamo ali ne. Pomembno je, da nacionalna televizija ne sme biti platforma za neenakopravno volilno propagando, ne glede na to, ali je ta zavita v liturgično obliko ali ne.

Zato predlagam, - d a vodstvo RTV Slovenija pojasni, na kakšni pravni in uredniški podlagi dopušča izvedbo takega verskega programa, ki je izrazito predvolilni, ter naj v prihodnje zagotovi, da se javni medijski prostor ne zlorablja za strankarsko ali versko agitacijo v katerikoli obliki, - da se preuči, ali je prišlo do kršitve zakona o medijih in pravil o enakopravnem dostopu do medijev v volilni kampanji, - da Državna volilna komisija zavzame jasno stališče o dopustnosti tovrstnih vsebin v javnem medijskem prostoru, - d a Slovenska škofovska konferenca premisli o primernosti tovrstnih nastopov in razmeji pastoralno poslanstvo od neposrednega vmešavanja v volilni proces in odločanje, ko gre za javno nastopanje.

Spoštujem pravico Cerkve do lastnega nauka in do nagovarjanja vernikov. Ta pravica pa ima svoje meje tam, kjer se zasebni ali institucionalni interes prelevi v neenakopravno politično kampanjo v javnem mediju, saj zahtevajo demokratične volitve v teh medijih enakopraven dostop vseh zainteresiranih.

V nasprotnem primeru se bojim, da bomo, še po treh nedeljah TV bogoslužja, po 23. marcu le še molili „ dragi bratje in sestre...“ 

V članku z naslovom »Korupcija na pravosodnem ministrstvu« smo napak zapisali, da je bila Tinka Teržan nekoč namestnica Simona Starčka, ko je ta na pravosodnem ministrstvu vodil službo za investicije in nepremičnine. Bila je namreč namestnica generalnega sekretarja Uroša Gojkoviča. V članku smo tudi navedli, da je ministrstvo za pravosodje Tinko Teržan ovadilo zaradi plačila zaključenih arheoloških izkopavanj, ki dejansko niso bila izvedena. Nekdanja uslužbenka ministrstva za pravosodje poudarja, da z ovadbo ni seznanjena. 

Te dni odmeva poziv Francije, kateremu so se pridružile nekatere druge države, med njimi Nemčija, Italija, Češka in Avstrija ter vrsta desničarskih in sredinskih političnih strank, da Združeni narodi odstavijo svojo posebno poročevalko za stanje človekovih pravic na zasedenih palestinskih območjih Francesco Albanese. Povod za to zahtevo naj bi bil stavek iz njenega intervjuja za Al Jazeero, v katerem naj bi Izrael označila za skupnega sovražnika človeštva.

Francesca Albanese v omenjenem intervjuju ni govorila o Izraelu kot narodu ali državi. Natančno in dokumentirano je opisala globalni sistem, ki prezira mednarodno pravo in s svojimi političnimi, finančnimi ter gospodarskimi interesi omogoča in vzdržuje izvajanje genocida v Palestini. Albanese je sodelovala na posvetovanju panela o medijih in genocidu, na katerem je bila prisotna tudi Al Jazeera in tam dejala, da je nasprotnik človeštva medijski sistem v rokah tistih, ki nadzorujejo orožje in denar. Torej sistem, ki sistematično zanika genocid, ki ga Izrael izvaja v Gazi in s tem delegitimira mednarodno pravo in pravico palestinskega naroda do obstoja. Prav ta sistem, ne narod, ne države, je poimenovala za sovražnika človeštva. Razlika je temeljna in njeno zamolčanje ni napaka, temveč namerna manipulacija in zavestno izkrivljanje resnice.

Evropska unija in nekateri drugi nemo spremljajo nadaljevanje genocida in so grešnega kozla našli v osebi, katere glas je globalno slišan, zato bi ga radi utišali.

Kot mednarodna mreža antifašistov iz Italije, Slovenije in Hrvaške izražamo polno in nedvoumno podporo Francesci Albanese. Njeno delo temelji na mednarodnem pravu, dokumentiranih dejstvih in mandatu, ki ji ga je podelila večina držav članic Združenih narodov.

Z zadovoljstvom ugotavljamo, kot je to izpostavila tudi sama Albanese, da nekatere države, med njimi Slovenija, Španija, Brazilija, Južna Afrika in številne druge države, ki tvorijo večino v generalni skupščini ZN, njeno delo podpirajo in ji priznavajo kompetentnost za pogumno poslanstvo, ki ga opravlja. Podobno stališče podpore poročevalki je javno izrazila tudi Amnesty International.

Hkrati izražamo ogorčenje nad gonjo, ki jo sprožajo nekatere države EU. Te države niso niti jasno obsodile številnih genocidnih dejanj, še manj pa sankcionirale Izrael zaradi genocida v Gazi ter nasilne kolonizacije zasedenih območij Zahodnega brega. Ob tem ne pozabimo, da je Izrael v nasprotju z mednarodnim pravom anektiral vzhodni Jeruzalem in Golansko planoto in da še edini na svetu izvaja sistem rasne segregacije. Palestinci v Gazi živijo v času genocida, oni na Zahodnem bregu pa v času apartheida. Ob tem moramo dodati, da je v izraelskih zaporih na stotine palestinskih otrok in da je tu mučenje zapornikov sistematično. Zato ni slučaj, da svojcem še vedno niso vrnili trupel 600 palestinskih zapornikov, ki so umrli v zaporih, najverjetneje zaradi mučenja. S tem rasističnim sistemom dober del Unije nemoteno sodeluje, ima ga celo za demokratičnega, oskrbuje izraelski vojaški aparat, ali ga krepi s kupovanjem izraelskih varnostnoobrambnih produktov. Od tu trditev, da je ta del Unije dejanski del tistega sprevrženega in zločinskega sistema, o katerem govori Francesca Albanese. Zato je za njih tako moteča. Zato hočejo njen glas utišati.

Napad na Francesco Albanese ni osamljen incident, je del širšega vzorca, v katerem so glasovi, ki dokumentirajo resnico o Palestini, sistematično diskreditirani, izkrivljani in zatrti. To ne sme ostati brez odgovora.

Obramba njenega mandata je obramba mednarodnega prava.

Posebej nas skrbi stališče oblasti v Italiji, ki so se postavile na stran zahtev po njenem odstopu oziroma razrešitvi. Vlado in predsednika Italije pozivamo, naj prenehajo s političnim pritiskom na neodvisne mehanizme Združenih narodov in spoštujejo načela mednarodnega prava.

Slovensko vlado, Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve ter predsednico republike pozivamo, naj pri podpori poročevalki vztrajajo ter naj svoje stališče aktivno zagovarjajo tudi v institucijah Evropske unije in Združenih narodov.

Hkrati pozivamo celotno politično vodstvo Italije, Slovenije in Hrvaške ter institucije Evropske unije, naj zaščitijo neodvisnost mandatov Združenih narodov in zavrnejo poskuse odstranjevanja uradnikov, ki opozarjajo na kršitve mednarodnega prava.

Mir in pravičnost v Palestini sta neločljivo povezana z zaščito tistih, ki si upajo govoriti resnico oblasti. 

V članku z naslovom »Nesmiselna blokada«, ki obravnava skoraj neverjetno blokado vrste zakonov, ki so v zakonodajni proceduri obstali zaradi zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, se nam je pripetila napaka. Težava je namreč v nerazumnem tolmačenju, da v čakalni vrsti obstanejo vsi zakoni, ki jih nek zakon spreminja, četudi nikakor ne gre za sorodno materijo. Tovrstno tolmačenje poslovnika državnega zbora je namreč razlog, da zaradi dolgotrajnega zakonodajnega postopka zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja nagovarjanje otrok v spolne odnose ni doživelo prepotrebne modifikacije, ki bi preprečila, da se storilci izognejo kazni. Zapisali smo, da odgovornost za razlago nosi tudi parlamentarna zakonodajno-pravna služba. No, v tej službi državnega zbora zagotavljajo, da niso v ničemer prispevali k takšnemu tolmačenju poslovnika, pač pa da gre za razlago poslovnika, ki je že vrsto let enotna in ustaljena, odgovornost zanjo pa nosi državni zbor. 

Avnoj je po osvoboditvi Beograda sprejel sklep, da so vsi zakoni kraljevine Jugoslavije, okupatorski in njihovih pomagačev veljavni, če niso v nasprotju s pridobitvami NOG in NOV. Vojaški KZ določa, da vojaška sodišča sodijo tako vojakom, civilistom, prebivalcem okupiranih področij in vojnim ujetnikom po vseh zakonih. Sodijo v vojnem času, ki se ni končal ne 7., ne 8. na 18. maja, ampak s podpisom mirovne konference februarja 1947. Uporabljali so tudi Zakon o zaščiti javne varnosti in reda, bolj znan kot Zakon o zaščiti države in Zakon o zasegu premoženja zaradi veleizdaje.

Vprašanje je, ali so bežali pred komunizmom ali pred državnimi zakoni. Vedeli so, da njihova usoda ni perspektivna ne če zasedejo Slovenijo enote JA od podpisa Šubašić -Tito državna vojska, ali Mihailović s Četniki. Odgovorni za kolaboracijo so pobegnili pred umikom nemških sil in njim podrejenih kolaborantskih enot.

V procesih pred Vojaškim sodiščem se je sodilo po Zakonu o zaščiti države, kraljevine Jugoslavije. Osumljeni niso imeli stika z zunanjim svetom do branja obtožnice, takrat so oni izvedeli, česa jih obtožujejo in ravno tako njihov zagovornik. Potem so se lahko srečevali z odvetnikom, vendar samo ob prisotnosti zasliševalca ali člana sodišča. Sodilo se je tudi odsotnim obtožencem. Po sodbi so imeli pravico do pritožbe, vendar to ni zadržalo prestajanja kazni, oni na begu pa so se morali najprej predati oblastem, začeti prestajati kazen in šele potem dobili pravico do pritožbe. Zakon je imel dva člena, prvi zahteva, da so vsi zakoni, nasprotni temu, neveljavni in drugi, da so sodbe tega sodišča dokončne. 

Center za evropsko prihodnost, slovenska vladna organizacija, ki deluje od leta 2006 na pobudo zunanjega ministrstva (minister dr. D. Rupel, predsednik vlade J. Janša), je pred kratkim ustanovil Inštitut za obrambo, varnost in odpornost, imenovan Trivelis. Inštitut je „neodvisno strokovno in raziskovalno središče, namenjeno strateškemu razmisleku o sodobnih varnostnih izzivih …,« so zapisali. In že smo lahko brali prvo analizo z naslovom »Tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje v Sloveniji«. V njej med drugim - »neodvisno in strokovno«- poimensko sramotijo našega priznanega novinarja.

Slovenski informacijski prostor je ranljiv. Majhen je, odprt, fragmentiran in politično polariziran. Vemo, da tuje vplivne operacije obstajajo, da niso mit, in da Rusija – tako kot druge velike sile –uporablja informacijske manipulacije.

Ko pa analize, kot je omenjena, začnejo govoriti o »globoko penetriranem informacijskem prostoru«, o »zrelem FIMI-sistemu« in »lokalnih vozliščih tujih vplivnih arhitektur«, se ne gibljemo več le na področju raziskovanja. Vstopamo v varnostni diskurz. Ta pa ima svojo lastno logiko: razvrščanje, sum, ločevanje na avtentične in neavtentične glasove. In ta logika je za demokracijo vedno nevarna.

Še posebej takrat, ko dobi imena in priimke.

Kritika Nata, Zahoda ali militarizacije sama po sebi ni noben dokaz. V Sloveniji ima tak diskurz dolgo zgodovino – od neuvrščenosti do pacifizma, od odpora do oboroževalnih spiral do nezaupanja v velike sile. Če danes vsak tak glas najprej gledamo skozi varnostno optiko, potem problem ni več v ruskih narativih, ampak v naši nezmožnosti razlikovanja med manipulacijo in političnim mnenjem.

Ob tem je pomembno neprijetno vprašanje, kdo bo odločal. Kdo bo imel moč razsojati, kdaj gre za legitimno kritiko in kdaj za tuji vpliv. In ali res verjamemo, da se bo ta moč vedno uporabljala zadržano, nepristransko in brez političnih interesov.

Zgodovina demokracij kaže ravno nasprotno. Varnostni jezik se redko ustavi. Najprej cilja na obrobne, potem na moteče, nazadnje na politično nezaželene. In prav tu se skriva največja ironija: v imenu boja proti manipulaciji lahko sami ustvarimo okolje strahu, samocenzure in tihega prilagajanja.

Tuji vplivi so resnični. Toda demokracija ne propade zato, ker nekdo širi napačne ali celo zlonamerne narative. Propade takrat, ko oblast, institucije ali z njimi povezani »strokovnjaki« začnejo določati, katera mnenja so še legitimna in katera že nevarna.

Če bomo v imenu obrambe demokracije varnostno označevali politični diskurz, bomo naredili natančno to, kar očitamo drugim: zameglili mejo med močjo in resnico. In ko se to zgodi, demokracije ne ogrožajo več tuji vplivi. Ogroža jo naš lastni nadzor. 

Se ga še spomnite? Tadej Ostrc je moral z ministrstva za zdravje oditi skupaj z Danijelom Bešičem Loredanom. Danes se vrača skozi stranska vrata Demokratov Anžeta Logarja. Stavi na to, da imajo volivci spomin zlatih ribic.

Da bodo ljudje pozabili, kaj se je dogajalo na ministrstvu za zdravje v času velikopoteznih napovedi o skrajševanju čakalnih vrst. Da se ne bodo več spomnili, kdo je bil državni sekretar in kdo je vlekel operativne niti. Da bo dovolj drugačen logotip na plakatu.

Ostrc danes svojo politično preteklost zamolči. Logar svojo relativizira. Prvi bi rad, da se pozabi njegovo sodelovanje pri eksperimentu zdravstvene reforme z Bešičem. Drugi bi rad, da se na njegovo dolgoletno politično pot v SDS gleda kot na mladostno fazo, ki jo je prerasel. A bil je obraz stranke, celo predsednik njenega sveta.

Zato je prizor, ko Demokrati z Ostrcem v prvi vrsti kampanje razlagajo, da so za »delujoče javno zdravstvo«, politična ironija brez primere.

Še preden se je kampanja uradno začela, je Logar s plakati prelepil državo. Organizacijsko učinkovito, finančno razkošno, strateško premišljeno. Toda politika je tudi vprašanje izvora sredstev in interesov v ozadju.

Logarjevi Demokrati formalno izhajajo iz združevanja in političnih dediščin, med drugim iz stranke Konkretno, nekdanje SMC. A tudi ta dediščina ima svojo zgodbo: od moralne superiornosti do političnega razkroja. Zdaj naj bi postala temelj nove sredinske alternative.

Sprašujem se, kdo v resnici stavi na to alternativo.

Po političnih hodnikih krožijo namigi, da naj bi del vplivnih interesnih omrežij, povezanih z zasebnim zdravstvom, na letošnjih volitvah svojo karto položil prav na Demokrate. Govori se o lobijih, o mrežah, o elitnih krogih, kjer se politika in kapital srečujeta brez zapisnikov. O prostozidarskih ložah se pri nas rado šepeta – praviloma takrat, ko zmanjka transparentnosti.

Ko nekdanji državni sekretar iz sistema, ki je razpolagal z milijoni za skrajševanje čakalnih vrst, stopi v prvo vrsto nove stranke z ambicijo odločati o prihodnji zdravstveni politiki, je prav, da se vprašamo: komu bo ta politika služila? Pacientom ali izvajalcem? Javnemu sistemu ali zasebnim koncesionarjem?

Demokrati želijo postati jeziček na tehtnici prihodnje koalicije. To je legitimna politična strategija. Ni pa legitimno, če se ob tem briše spomin in prebarva preteklost.

Logar govori o novi politični kulturi. O preseganju delitev. A v ozadju se rišejo obrisi in koristi interesnih omrežij.