V svoji repliki na članek Nespodobni bog je Gregor Hrovatin nanizal nekaj izjemno povednih vprašanj na temo razžaljenih verskih čustev. Ta vprašanja že vsebujejo tudi odgovore, zato jih ne bi komentiral, bom pa opozoril na spregledan vidik, zakaj so slovenski verniki tako občutljivi v svojih verskih čustvih. Naj povem kar naravnost – zato, ker so bila za časa socializma in komunistične diktature verska čustva tabu in zaščitena enako kot kočevski medved ali nacionalna čustva. Kočevskega medveda je bilo prepovedano ustreliti, verska in nacionalna čustva pa žaliti. Zato umetnost v času socializma ne pozna sproščene, kritične ali satirične obravnave verskih tem. Za razliko od zahodnih demokracij, kjer je tega v izobilju. Naj spomnim samo na Bunuelove, Fellinijeve, Pasolinijeve filme, pa na Monty Pythonske satire. V slovenski in jugoslovanski kinematografiji pa ni filma ali vsaj kadra, ki bi vero, vernika ali duhovnika prikazoval na satiričen ali ironičen način.

Slovenski verniki, predvsem pa kleriki, niso vajeni sproščene uporabe verskih tem in simbolov, zato na vsak tak pojav reagirajo burno in ga razumejo kot napad na vero in cerkev. Zmotno pa to razumejo kot posledico bivše ateistične družbe, čeprav je ta njihova verska čustva dejansko ščitila. Ta zaščita je izhajala iz nedemokratične narave partijske države, demokratična ureditev pa sploh ni možna, če so posamezne vere, ideologije ali nosilci politične oblasti nedotakljivi. Demokracija ščiti posameznikove osebne okoliščine, kamor spada tudi verska pripadnost, zaradi katerih človek ne sme biti diskriminiran. Ni pa razloga za nedotakljivost verskih naukov in prepričanj, saj pri kateremkoli verovanju ni mogoče najti ničesar, kar bi bilo vredno posebnega spoštovanja in bi izhajalo le iz vere same. A ne zato, ker pri verah ne bi bilo nič pozitivnega in spoštovanja vrednega, vsekakor pa religije ne premorejo ničesar, kar ne bi bilo enako spoštovanja vredno tudi v laičnem in celo ateističnem okolju. 

Pravzaprav se ne nameravam prepirati z N’tokom ali kakšnimi drugimi komentatorji, ki ocenjujejo značajske in politične lastnosti kandidatk in kandidatov za predsednika republike. Vsak ima v rokavu svoje adute, ali vsaj najmanj slabega kandidata, zato morajo vsi drugi izpasti, kot še slabši od manj slabe izbire. Ampak kar je preveč, je preveč. Ko sem v komentarju z zgornjim naslovom prebral karakterizacijo in politično umestitev Nataše Pirc Musar, sem najprej pomislil, ali je še kakšna druga Nataša? Atributi kar padajo, »poosebljenje individualističnega karierizma«, »ne prihaja iz političnih kuloarjev«, »odtujena od ljudstva«, »v letih prehajanja iz ene prestižne službe, v drugo ni srečala veliko nepremožnih«, skratka bogata odvetnica, ki dela za bogate, od nje ni pričakovati nič dobrega, je pač samo rezultat kadrovske luknje na levoliberalnem političnem polju. Take Nataše ne poznam, pa sem Natašo Pirc Musar malo bolje spoznal že pred skoraj dvajsetimi leti, po sprejemu in uveljavitvi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Ta zakon, ki temeljito vpliva na večjo transparentnost delovanja javne uprave, se zdi danes samoumeven, v resnici pa je bilo treba vložiti veliko truda, da se je prebil skozi tiha nasprotovanja državnega uradništva in si pridobil podporo v parlamentu, je vzpostavil tudi funkcijo, ki se mu danes reče informacijski pooblaščenec (ker urad vodi ženska, pravzaprav informacijska pooblaščenka). Vzpostavitev urada informacijske pooblaščenke, ki ima zobe in lahko ugrizne, kadar prihaja do oviranja dostopa do informacij javnega značaja, je bila še težja naloga in Nataša Pirc Musar jo je izvrstno opravila. Na tej funkciji je NPM opravila več, kot se pričakuje od dobrega in korektnega predstojnika, svoje delo je opravila s presežkom. Danes ta urad (tudi zaradi njene naslednice, aktualne informacijske pooblaščenke), vsaj po mojem mnenju, predstavlja državno institucijo, ki ima razmeroma velik ugled in avtoriteto v javnosti. Hočem reči, »individualistični karierizem« ne more pojasniti njenega desetletnega dela v javno korist in za javno dobro (kar informacije so), pa tudi tega ne, da se je bilo treba s strokovnostjo in politično držo zoperstaviti pritiskom, ki jih ni bilo malo.

Tudi če se ozremo na njeno »prehajanje iz ene prestižne službe v drugo«, bi nemara lahko omenili, da jo je programski svet RTV leta 2014 izvolil za generalno direktorico RTVS, pa je politika (bojda pretežno leva) še pravočasno prepoznala njen »individualistični karierizem« in ji je odrekla opravljanje te funkcije, četudi so ji sodne instance dale prav, vendar že prepozno, da bi uresničila svojo karieristično nakano. Navsezadnje se je zaposlila tam, kjer se je lahko, v lastni odvetniški pisarni, priznam prestižni, ampak ta prestiž in kliente si je morala ustvariti. Tudi sam sem pred nekaj meseci imel nekaj sitnosti z užaljenim, zdaj že nekdanjim šefom policije, in sem v njeni odvetniški pisarni, čeprav nisem bogat (pa tudi reven ne), dobil potrebno pravno pomoč in ubranil pravico do svobode govora, tako zase, kot implicitno tudi za druge.

Če je N’toko v karakterizaciji NPM pozabil, česar se nikoli ni spomnil, Grega Repovž v tej isti številki Mladine, poskuša pozabiti, česar se je spomnil. Spomnil se je njene vloge informacijske pooblaščenke, nedvomno ji priznava javne nastope, še posebej v času Janševe zadnje vlade, nasprotovanje vladanju z odloki, zavzemanje za pravno državo. Ampak vse to v njegovem prispevku deluje kot nekakšen obledel omet, ki je prepleskan z očitki o luksuzu, bogatih klientih, (navidezno) nizki plači (kakšen kraval bi šele bil, če bi bila plača previsoka!) in v to, da se v »očeh ljudi« spreminja v predstavnico premožnih. Saj pravim, ne bi pričakoval, da bi bila NPM njegova volilna izbira, zakaj le, ampak poskusov politične nevtralizacije njenega »libertarnega naboja« ni treba zavijati v oči drugih ljudi. Med temi zanesljivo ni mojih.

Iz podatkov, objavljenih v članku novinarja Mekine, je razvidno, da ne gre samo za pogodbo o nakupu boxerjev, ampak tudi za finančno sodelovanje pri razvoju in investicijah za proizvodnjo boxerjev. Pogodbenik, organizacija OCCAR ni proizvajalec, pač pa posrednik proizvajalcev. Skratka bolj zapleteno kot je, ne bi moglo biti, zato se iz pogodbe ne more izluščiti niti cena boxerja, niti vsaj približni stroški sodelovanja pri razvoju in investicijah. Takšna nedoločljiva pogodba o nakupu ne more biti veljavna, saj ni določen cena za nakup s točno specifikacijo zahtev za vozilo. Pogajalci, kupec/podpisnik pogodbe niso zagotovili, da bi bila spravljena v sklad z zakonikom o obligacijskih razmerjih.

Le katero sodišče je v pogodbi določeno za razsojanje glede eventualnih sporov, ali odpovedi pogodbe? Kdo je pravno in finančno pregledal pogodbo in jo parafiral pred podpisom? Zdi se, da je vse potekalo nekako po domače, prodajalci so si pa zagotovili finančno lovišče s svojimi pravili. 

Izključno zaradi naslova »Bog si ga drka na nas« se je Društvo slovenskih pisateljev odpovedalo izdaji antologije mladih slovenskih pesnikov. Ta je nazadnje izšla pri eni od brezštevilnih slovenskih žepnih založb. Naslov naj bi žalil čustva vernikov.

In kaj potem? Zakaj so čustva vernikov tako pomembna? Zakaj so javna? Koga briga, kakšna čustva prevevajo peščico vernikov zaradi pojavov, ki se jih čisto nič ne tičejo? Zakaj se glasnim vernikom kar naprej dopušča in omogoča vtikanje v življenja vseh? Zakaj bi naj prav oni imeli samoumevno in neodtujljivo pravico odločati o vsebinah tujih maternic, izdajateljih pesniške zbirke ali čemerkoli že, kar ni niti malo povezano z njihovimi življenji?

Kar nekaj slovenskih založb izdaja tiskovine z versko vsebino. Brezverci ob stiku z njimi občutimo mešanico strahu in užaljenosti, odpora in osuplosti, prezira in posmeha. Tako pač čustvujemo. Do teh čustev imamo pravico. Pravico imamo o tem govoriti in pisati. Bi lahko zato, ker obstoj verskih besedil žali naša čustva, zahtevali prepoved njihovega izdajanja in razpečevanja? Kako bi bilo, če bi imeli enaka merila za vsa užaljena čustva?

DSP je leta 2016 izdala v angleščino prevedeno zbirko esejev Marjana Rožanca, O svobodi in Bogu. V njih trdi, da človek, ki se odpove veri, ne more živeti polnega življenja. Pač še ena tiskovina z versko vsebino, ki žali brezverska čustva. Kaj bi se zgodilo, če bi ob najavi njenega izida trije brezverci na vse pretege stokali, kako prizadeti so? Bi se DSP odpovedalo izdaji?

Verniki, nehajte se ubadati z neverniki in pričnite pometati pred pragom svojih svetišč! Namesto da jadikujete, kakšni brezverci so mladi, se raje vprašajte, kakšni verci so pedofilski svečeniki! Zamislite se, zakaj vaša čustva bolj prizadene otroška pesmica kot na desettisoče uničenih otroštev! Postavite se v kožo otroka, ki vas pri tem opazuje! Kaj naj si misli o vaših bogovih?

Če jih neko besedilo vznemiri, dostojni in omikani ljudje razmišljajo in razpravljajo o vsebini. Ne bentijo čez pisca, ne da bi prebrali več kot naslov. Četudi se jim zdi neumno ali slabo napisano, drugim bralcem ne otežujejo dostopa. Pač nehajo brati to in vzamejo v roke kaj drugega.

Naj se z njim strinjamo ali ne, je »Bog si ga drka na nas« stavek, ki vzpodbuja premislek in omogoča razpravo – brez postavljanja na okope. 

Vedno kritično zgovorni zdravnik Erik Brecelj je pred nedavnim dejal, da srečuje bolnike, ki bi jim pred pol leta še lahko pozdravili raka na želodcu, ob pozni diagnozi pa so obsojeni na smrt: „Vabim Levico, da pride v mojo ambulanto gledat vsakodnevne katastrofe, s katerimi se srečujemo zdravniki, potem pa naj se igrajo z zdravjem bolnikov in čakalnimi vrstami in populizmom.“ Ne igrajmo se torej z zdravjem bolnikov in s čakalnimi vrstami. In politiko umaknimo iz zdravstva, levo in desno, nobena mu ni v prid, kvečjemu v napoto in – v škodo!

Tu je srž problema in resnice. Kot laik in dolgoletni srčni bolnik, si to upam javo zapisati. Zdajšnji zdravstveni minister, od katerega se veliko pričakuje, je dr. Breclja predstavil kot člana svoje ožje ekipe, ki bo sodelovala pri delu na ministrstvu. Zakaj pa ne, saj je »gospod Erik Brecelj nedvomno vrhunski zdravnik in poznavalec zdravstvenega področja“, kot so o njem zapisali mnogi mediji. Nimam sicer osebne izkušnje in upam, da je ne bom (nikoli) potreboval, a tisti, ki ga poznajo, imajo o njem visoko mnenje. Seveda ni eden in edini, kar je dobro, saj potrebujemo mnogo srčnih in dobrih zdravnikov, ki pacientu (bolniku) ob pravem času nudijo pomoč in mu namenijo še prijazno besedo. V javnem zdravstvenem domu, v javni bolnišnici ali pri koncesionarju, zasebniku. Kaj pa je tukaj narobe? Zakaj toliko golid gnojnice na zasebne koncesionarje, ko pa tako rekoč vsi po vrsti opravljajo svoje poslanstvo in so del javne zdravstvene mreže. Če se motim, se javnosti opravičujem. Zasebnki  (koncesionarji) so rešili na stotine pacientov, mnogi bi bili brez njih že zdavnaj pod rušo.Zato se nehajmo sprenevedati in obkladati s populističnimi preživetimi floskulami, da je edino in sprejemljivo samo javno zdravstvo.

Potrebujemo ga, to drži, a še bolj drži, da potrebujemo učinkoviti zdravstveni sistem za vse bolnike, ki si zaslužijo kvalitetne usluge, tudi od koncesionarjev oz. zasebnikov. Zakaj pa ne? Potem so tukaj še obmetavanja z dvoživkami in podobnimi žaljivkami, ki presegajo vse meje dobrega okusa. Nekdo v prostem času igra tenis, drugi golf, tretji pa operira izven svojega zavoda pri koncesionarju, ker ima za to dovoljenje delodajalca, voljo do dela, vrhunsko znanje in zaupanje bolnika. Ja kaj pa je tukaj narobe, spoštovani politikanti, dogmatiki in populisti? Naj človek dela, to je tudi njegova ustavna pravica. Zakaj torej pribijati na križ ministra, ki svoj del strokovnih obveznosti opravi pri zasebniku?

Ker je toliko gneva na račun zasebnega zdravstva (koncesionarjev), naj ilustrativno navedem primer povsem običajnega državljana, delavca pred upokojitvijo, ki je hodil od »Poncija do Pilata« in iskal pomoč. Pa mu je nikjer niso nudili, zato se je odpravil še v Diagnostični center na Bledu. Z napotnico, brez polne mošnje denarja, ker tega ni imel kje vzeti. Bil je pregledan, diagnosticiran in nato zdravljen. Pa za to ni odštel niti centa in je še danes med živimi. In takšnih zgodb imam v novinarski beležnici v izobilju. Pred davnimi leti je starejši gospod, ki je nujno potreboval srčno operacijo, prodal vse premoženje ob morju, da je lahko šel na operacijo v Švico. V KC v Ljubljani bi takrat moral predolgo čakati, kar bi lahko bilo zanj usodno. Po posegu je še lep čas živel in ustvarjal. Pred malo manj kot tridesetimi leti razen KC Ljubljana teh operacij drugje niso izvajali. Zdaj je glede tega področja seveda drugače, imamo UKC Ljubljana z odličnimi strokovnjaki, imamo UKC Maribor s prav tako odlično ekipo in imamo še tretji center za srčno-žilne bolezni MC Medicor v Izoli z ambulantami v Ljubljani prav tako z izvrstnimi strokovnjaki in moderno tehnologijo. Dva delujeta v okviru javnih zavodov, tretji je zasebni, ki pa nedvomno veliko pripomore k skrajševanju čakalnih dob in rešuje zapletene primere.

Pišem iz osebne izkušnje, ker sem bil najprej pacient prvih dveh (zahvala za dobro delo njunim ekipam), zdaj pa sem že slabih 15 let pacient tretjega. Predstojnica akademkinja prof. dr. Marjeta Zorc se razdaja s celotno ekipo, da se bolj ne more. Strokovno, srčno, visoko profesionalno. Naj zgolj omenim zadnji osebni primer – ob rednem pregledu se je pokazalo, da je nekaj dodatno narobe in še isti dan je bila začeta nova preiskava. Vseh 15 let hodim k njim izključno in samo na napotnico, vedno prijazno sprejet in obravnavan. V ambulanti na Kotnikovi v Ljubljani se luči ne ugasnejo ob 20.00 uri, pač pa mnogo, mnogo pozneje, ker so pacienti še v čakalnicah. To je droben praktični primer in osebna izkušnja, ki vsaj kar se tiče MC Medicorja ni osamljena. In verjamem, da je podobno še marsikje drugje! Pišem o tem, ker razmere poznam in izkušnje doživljam na lastni koži.

Zato ob koncu - res kot laik, ker sem povsem druge stroke, a žal 27 let kronični srčni bolnik s pridruženimi boleznimi - potrebujemo kvalitetno zdravstvo, javno in zasebno kot celoviti sistem, ki bo deloval in učinkovito funkcioniral izključno v korist in za dobro bolnikov. Vse ostalo je že tri desetletja preigravanje in igra politike, ki bi se morala že zdavnaj končati. Napak in neumnosti (s politiko in politikantstvom vred) je bilo dovolj! 

S tem kratkim pismom se odzivam na prispevek v vaši reviji oziroma časopisu, ki obravnava izid pesniške antologije mladih slovenskih pesnikov in je že pred časom razburil delček slovenske javnosti. V svojem odzivu se delno nanašam na prispevka, ki sta bila objavljena v Mladini (Nespodobni bog, 9. 9. 2022, str. 62– 64) in v Delu (Po protestu cenzurirali mlade pesnike, 14. 9. 2022, str. 15), hkrati pa sem se seznanil tudi z utemeljitvijo smiselnosti naslova na svojem FB profilu, ki jo objavil objavil Igor Divjak. Slednji je vodil tudi pogovor z urednikoma zbirke na Slovenskih dnevih knjige in trdno stoji za njuno odločitvijo glede izbire naslova.

Čeprav sem med podpisniki protestnega pisma, ki sta ga ob najavi izida zbirke pod okrilje Društva slovenskih pisateljev spisala Kristian Koželj in Muanis Sinanović ter se v celoti strinjam z njegovo vsebino, mi v tem odzivu ne gre toliko za polemiko kot za argumentacijo. Zagovarjam namreč, da je izbran naslov pesniške zbirke mogoče razumeti teološko in ne zgolj moralno.

Obstoječe argumentacije gredo namreč bodisi v smer primernosti ali neprimernosti. Pri tem nastajata dva tabora; prvi, ki naslov razume kot žalitev verujočih, in drugi, ki svoje zatočišče išče v svobodah govora in pesniškega izražanja. Naslov je namreč vzet neposredno iz ene od objavljenih pesmi. Za razliko od tega na neskončno nadaljevanje obsojenega ping-ponga, se bom sam izpostavljenega naslova lotil precej bolj dobesedno. S tem pa nikakor ne mislim, da bo moj prispevek uspel enostavno preseči taborsko delitev.

Trditev o Bogu/bogu je sama sebi dovolj. Divjak v svojem odzivu še uporabi veliko začetnico, ki je v revijalnem in časopisnem prispevku ne najdemo več. Verjetno gre za čisti lapsus, kajti začetnica je dejansko mala, pri čemer pa ne gre prezreti svojevrstne simbolike. Bog pisan z veliko se je očitno umaknil bogu pisano z malo začetnico. Že samo te menjave na prestolu verujoči ne moremo kar tako preprosto sprejeti, kot da gre za nekakšno znanstveno dejstvo.

Zato vse vehementno utemeljevanje, ki smo mu priča s strani tistih, da naslov nikakor ne misli tistega, kar mislijo tisti, ki se jim naslov zdi žaljiv, v resnici pomeni neumoren poskus, da bi božji umik nekako razumeli in ga naredili za samoumevnega. Temu se mora vsak resno verujoči resno upreti.

Seveda pa se bo ta upor kazal na različnih nivojih. Na čisto družbeni ravni bo šlo za nekakšen mini kulturni boj med verujočimi in neverujočimi, pri čemer bo vsak izmed vpletenih poskušal ostati zvest svojim načelom in hkrati spoštovati druge z drugačnimi mnenji. Prispevek v Mladini (omenjanje Rushdiea), nasploh pa v Delu (okvirček s pregledom domnevnih razžalitev verujočih) temelji deloma na tej napetosti in jo tematizira. Vendar tudi tu je določen problem.

Bog, ki je za verujočega, kristjana ali muslimana, začetek in konec vsega in je zato v radikalnem smislu vse v vsem, ni preprosto »koncept abstraktne vladajoče sile« (Mladina, str. 63). Tako namreč pojasnjuje eden od dveh urednikov zbirke, da bog v naslovu: »ni mišljen kot bog z veliko začetnico, kot biblijski ali katerikoli drugi Bog. Temveč bog kot koncept nevidne vladajoče sile, ki vodi naš svet in dopušča, da se vrti v smer, ki nas vedno znova navdaja s cinizmom in brezupom, ki navdihujeta številne pesmi v antologije.« (Delo, str. 15).

Kako bi lahko brez svetih spisov določenih religij prišli do takega opisa tega abstraktnega boga sicer ni pojasnjeno, a več kot očitno se zdi, da tudi ta nova podoba boga ravno tako v marsičem temelji na starem Bogu. Zato se, četudi tega nismo hoteli, še kako dotakne središča verujočega izkustva.

Smiselnost govora o bogu, ki je prispodoba praktično vsega, kar je nekoč in še danes predstavljajo zatiranje človeka (tako gre razumeti Divjakov zapis), je za verujočega kristjana in muslimana ter tudi Juda, preprosto rečeno zgrešen. Izjave ne temeljijo na resničnosti, ki se verujočemu razpira kot smiselna. In v tem se nahaja temeljni problem ne samo izbire naslova, temveč potemtakem kar celotne zbirke. Pri čemer želim opozoriti, da ne dvomim v umetniško vrednost objavljenih pesmi, temveč predvsem izpostavljam ideološko podstat. In izbira naslova je za ideologijo ključnega pomena.

Kaj so nam torej želeli sporočiti mladi pesniki?

Morda najprej to, da je osebna vera v Boga za njih nekaj preseženega. Ali pa morda to, da je bila zgolj interpretacija te vere zanje nesprejemljiva.

Kaj pa, če preprosto ne zmorejo (več) verovati v Boga? Ali to pomeni, da verujejo ali pa tudi spet ne verujejo v drugačnega boga? Zakaj so nenazadnje izbrali tak provokativen naslov?

Moj odgovor je tak, da gre pri tej zgodbi za zbujanje pozornosti, ki pa ni nujno nekaj slabega. Mladi bi nam torej radi sporočili, da je njihova duhovnost na psu in da si, četudi se tega ne zavedajo vsi na enak način in bi bilo zato krivično posploševati, ne delajo prav nobene usluge, če svoja vprašanja in tudi že nekatere odgovore usmerjajo k tistemu bogu, ki mu ni mar za nas.

Če zaključim. Naslov definitivno ne govori o Bogu pisanem z veliko začetnico. Iz tega pa ne sledi – in ravno to je po moji oceni največja slabost tozadevnih zagovornikov svobode govora in pesniške svobode – da se Ga ne tiče.

Ja, zagotovo »zanesljivo vemo le zase« (Divjak), Bog pa, seveda s točno določene perspektive verujočega, ki pa ima neko objektivno vrednost, saj govori o resničnost, zanesljivo ve za vse. Umanjkanje drugega in poudarjanje zgolj prvega, bi lahko bila, tega se najbolj bojim, največja slabost projekta pesniške antologije. Naslov je potemtakem zgolj simptom takega duhovnega stanja. 

Mikrobiologinja dr. Metka Paragi je aprila 2021 po 30 letih dela v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) ostala brez službe ravno v času, ko je vodstvo opozarjala, da testi za okužbo s Covidom-19, ki jih je država za 1,2 milijona evrov naročila pri podjetju Majbert Pharm, niso ustrezni za množično testiranje. Očitali so ji hujše kršitve obveznosti delovnega razmerja. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je avgusta 2022 odločilo, da je bila izredna odpoved dr. Metki Paragi nezakonita.

Na NLZOH so ji očitali štiri hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti delovnega razmerja. Po ugotovitvah sodišča so vsi očitki neutemeljeni. Trije očitki sicer temeljijo na ugotovitvah detektivskega nadzora njenih prihodov/odhodov v/iz službe. Človek se lahko le vpraša, kakšen um oz. osebnost se odloči, da se bo znebil vrhunske strokovnjakinje na osnovi ’štempljanja’ prisotnosti.

Po taki sodni odločitvi bi bilo pričakovati, da tistega, ki je sprožil in vodil gonjo proti dr. Metki Paragi, takoj doletijo ustrezne posledice: prekinitev delovnega razmerja, kazenske ovadbe za mobing, zlorabo uradnih pooblastil in javnih financ ter krivične obtožbe, osebno povračilo stroškov za detektivske storitve in proces na sodišču, osebno plačilo kompenzacije za več kot enoletno agonijo žrtve. A doslej je bilo vse tiho.

Odgovor na vprašanje v naslovu je bil očiten takoj ob primopredaji poslov med ministrskima ekipama. Nepoučen tujec bi bil navdušen nad njenim potekom – nasmehi, rože, prijazni skupni nastopi pred kamerami, pohvale za dobro opravljeno delo – kot v najbolj utečenih civiliziranih demokracijah. V resnici pa je šlo za povolilni prevzem oblasti od avtoritarnega nasilnega režima, ki je zagrešil številna protiustavna, protizakonita in tudi kazensko pregonljiva dejanja. Režima, ki je sovražil vsakogar, ki se mu ni v celoti uklonil in podredil.

Iz teh farsičnih primopredaj in začetkov delovanja nove ministrske ekipe je velo jasno sporočilo, da bo nova zasedba resda prekinila z Janševo dediščino, ne bo pa se ukvarjala s sankcioniranjem niti njenih najhujših ekscesov. S številnimi kadrovskimi menjavami so samo površinsko počistili umazano preprogo prejšnjega režima, niso pa se odločili za temeljito globinsko čiščenje oz. pravno obravnavanje vsaj hujših prestopkov številnih SDSovskih vladnih kadrov. Svetla izjema je bila le ministrica mag. Tatjana Bobnar, ki je odpovedala delovno razmerje največjim krivcem za protipravno strahovlado policije in jih nekaj tudi kazensko ovadila.

Pri vladnih rabotah in zlodelih ni bilo nedolžnih oz. nevpletenih. Verjetno ni treba navajati glavnih vladnih igralcev in njihovega početja, Hojsa, Počivalška in Logarja. Da, dr. Anžeta Logarja, ki se danes prodaja kot brezmadežni nestrankarski predsedniški kandidat, je pa kot zunanji minister zvesto peljal Slovenijo v trdi politični in ekonomski objem Janševega prijatelja Orbána ter se tiho strinjal z vsemi dejanji SDSa, Janše in njihove vlade. Nismo vsi pozabili, kako je dr. Simona Kustec čez noč nagnala dr. Jureta Gašpariča, svojega državnega sekretarja za visoko šolstvo, ker si je drznil postaviti Janšo na laž glede visokošolskega vpisa. Ali pa Marjana Dikavčiča, ki je nadaljeval blokado imenovanja evropskih tožilcev, ki sta se zamerila SDSu oz. Janši.

Posebna študija primera je SDSovsko obračunavanje z dr. Jasminko Dedić, uslužbenko Službe vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, ki jo je vodil mag. Zvone Černač. Ker je kot predsednica Bošnjaške kulturne zveze Slovenije javno spregovorila o nevarnostih tajnega načrta (non-paper) za razkosanje Bosne in Hercegovine, so sledili diskreditacije v medijih, povezanih s SDS, in obračun na delovnem mestu. Na enem izmed sestankov od vodij oddelkov je mag. Černač od zaposlenih zahteval, naj zbirajo podpise oz. glasove proti dr. Jasminki Dedić, a mu ni uspelo nahujskati sodelavcev proti njej, saj so jo večinsko podprli. Nato so jo premestili na drugo delovno mesto in mag. Černač ji je izrekel opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja.

Zagovornik načela enakosti je po zaključenem postopku ugotovil, da je bila javna uslužbenka žrtev viktimizacije. ’Kazen’ oz. nagrada za mag. Černača: Izvolitev v Državni zbor in položaj namestnika poslanske skupine SDS.

Na koncu naj zapišem torej poziv vladi: Eksemplarično sprožite vsaj en sodni proces s polno težo pravne države za sankcioniranje enega od opisanih ali podobnih primerov.

Novinar v članku o nakupu družbe Actual I.T. s strani Telekoma Slovenije neposredno namiguje, da naj bi pri nakupu »morebiti šlo celo za korupcijo«, kar utemeljuje s tem, da je imela družba Actual I.T. »izredno visoke transakcijske stroške«, kjer se »kot poznamo iz drugih primerov, lahko skrivajo tudi podkupnine«. Gre za izredno težke obtožbe oz. namigovanja, ki jih v Telekomu Slovenije najodločneje zavračamo.

V članku tudi ne drži navedba, da je Kapitalska družba zahtevo za odpoklic članov nadzornega sveta podala v začetku avgusta. Zahtevo za sklic skupščine smo prejeli 14. julija 2022, še isti dan smo jo objavili na sistemu Ljubljanske borze. Ne drži, da je bila kupnina za nakup družbe Actual I.T. že določena. Kupnina šele bo določena in izračunana, ko bodo izpolnjeni vsi odložni pogoji, pod katerimi je bila pogodba sklenjena. Ne držijo »zgodbe o pritisku uprave na Telekomove revizorje in strokovnjake«. 18. julija 2022 smo na sistemu Ljubljanske borze pojasnili, da smo v zvezi z morebitnimi pritiski na zaposlene izvedli ustrezne interne postopke, v okviru katerih je bilo zaključeno, da izvajanja pritiskov ni bilo mogoče ugotoviti. V članku je navedba, da je »nadzorni svet krivdno razrešil člana uprave Tomaža Jontesa, ki je nakupu Actuala nasprotoval«. Novinarju smo že v odgovoru na poslana vprašanja pojasnili, da krivdna razrešitev ni bila povezana s strinjanjem ali nestrinjanjem glede nakupa družbe Actual I.T.« 

Je izkušnja nekaterih staršev in učiteljev v zvezi s hrano res tako slaba, da jih bolj skrbijo plusi odvržene hrane s strani presitih kot minusi zaužite hrane s strani lačnih?

V tovarni Saturnus so pred štiridesetimi leti nekaterim delavcem - glede na njihove obremenitve in na pobudo medicine dela in sindikata - ob malici začeli dodajati še pol litra mleka. Čez čas so se v menzi začeli delavci obmetavati s tetrapaki in vodstvo je ta dodatek v prehrani ukinilo. Pred tridesetimi je bilo popularno obiskovati gostilne, v katerih je “šnicl na krožniku gledal čez rob” pa še ogromen in “fajn posladkan štrudl” so dali na koncu. Količina je bila zagotovilo vrednosti obroka. Pred dvajsetimi leti so se glasneje začeli oglašati tisti, ki so v hrani videli še kaj drugega, ne le materialne dobrine, merjene v kvantiteti. Ko na področju prehrane vlada mentaliteta materialnosti, se ljudje s hrano nažirajo, z njo izkazujejo prestiž, polnijo duhovno praznino, mirijo svoje strahove in nemir ali pa se družijo, da bežijo iz svoje osamljenosti?

Koliko dragocenih kmetijskih površin smo v Sloveniji pokrili z asfaltom in betonom, da smo na njih postavili veletrgovine, v katerih se bohotijo stvari, ki jih ne potrebujemo, ob tem pa še množica cenene hrane in pijače, ki uničuje naše zdravje? Koliko otrok uživa hrano s presežkom “treh belih smrti” (sladkorja, maščob in soli)? Hrano s pomanjkanjem vlaknin ter vitaminov, mineralov in mikroelementov? Sploh vemo, koliko je tistih, ki gredo v šolo lačni in lačni tudi spat? Ki jim je doma zagotovljena nezdrava hrana, ker jim druge starši ne morejo ali ne znajo zagotoviti?

Naraščanje debelosti v Sloveniji je alarmantno. Tudi med otroki. To beležimo ob preventivnih pregledih, ki jih naša država otrokom, mladostnikom in odraslim na srečo še zagotavlja. Zdravstvo bije plat zvona ob zavedanju, kako usodno slaba prehrana otroka določa slabo zdravje odraslega. Debel otrok bo nekoč debel odrasli, če ne bomo korektivnih ukrepov uvajali dovolj zgodaj in trajno. Tu je tudi mesto preventive, ki jo v zadnjih letih uvajamo v centrih za krepitev zdravja. Ti so bili kot pilotni projekt uvedeni v 25 zdravstvenih domov, za zagotovilo enakosti v zdravju pa bi bili potrebni povsod po Sloveniji. Danes rojeni otroci v dolgosti življenja ne bodo več presegli svojih staršev.

Z epidemijo sladkorne bolezni, ki je opazna že tudi med otroki, se ni lahko spopadati. Zagotovo pa na tej poti lahko dosežemo premike na bolje tudi z odgovorno zagotovitvijo pravice otrok, da v šoli, v kateri prebijejo velik del vsakdana, lahko dobijo vsi “zdravo” hrano v najširšem pomenu besede. Tudi tisti otroci, ki zaradi bioloških danosti potrebujejo medicinsko indicirane diete, pa tudi učitelji, ki komentirajo pretekle izkušnje z izjavami: “Takrat nas je kar veliko nehalo hodit na kosila, saj nam je tista hrana vedno obležala v želodcu.” Na Švedskem se to ne dogaja. V šolah je zagotovljen obrok, ki mora od leta 2011 po zakonu zagotavljati vsaj 1/3 dnevnih otrokovih potreb. Otroci v organizaciji šolske prehrane sodelujejo, se o njej izobražujejo, predvsem pa se dvakrat na semester o teh vprašanjih pogovarjajo z ravnateljem.

Ob takšni stopnji zrelosti družbe hrane za odmet ob šolskih kosilih skoraj ni. Na kakšni stopnji razvoja zavesti družbe pa smo pri nas? Otroci imajo pravico do zdrave hrane, mi, odrasli, pa dolžnost, da jim jo na ustrezen način omogočimo. Pri tem kot koeficient trenja deluje medsebojno spoštovanje. Ga - takšni kot smo – zmoremo razviti? — Prim. Jasna Čuk Rupnik, Dutovlje

V Srebrni niti – združenju za dostojno starost vseskozi spremljamo pripravo, sprejemanje ter implementacijo Zakona o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk). V te aktivnosti smo se tudi neposredno vključevali, čeprav naših predlogov vlada doslej večinoma ni sprejela.

Tudi zdaj ugotavljamo, da se reševanje sicer odprtih tem ne odvija po pričakovanjih, zato javno zastavljamo nekaj vprašanj, na katera pričakujemo hitre in potrebam prilagojene odgovore, iz katerih bo jasno razvidno, kako in v kolikšnem času bodo Vlada RS ter resorna ministrstva vzpostavili pogoje za njihovo odpravo ter reševanje. 9. decembra 2021 je bil po skoraj 20 letih sprejet ZDOsk. Po mnenju večine slab, invaliden in se ga ne da izvajati.

V roku treh mesecev od sprejetja ZDOsk bi morala pristojna ministra prejšnje vlade sprejeti 9 pravilnikov. Kar so pripravili na Ministrstvu za zdravje (MZ), je bilo neustrezno, a kljub ostrim nasprotovanjem stroke, izvajalcev in civilne družbe sprejeto.

Minister za zdravje, v soglasju z ministrom, pristojnim za socialno varstvo, bi morala v skladu s 4. odstavkom 129. člena ZDOsk najpozneje v treh mesecih od uveljavitve zakona določiti izvajalce, ki se preoblikujejo v izvajalce DO v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 56. člena tega zakona. Po našem vedenju tega do zdaj nista storila.

Kdo je odgovorni nosilec priprav nujnih popravkov ZDOsk ali celo novega ZDOsk, kot je obljubljala koalicija? Je bil imenovan? Ali proces njihove priprave teče? Kdaj bo zaključen in predlogi javno objavljeni? Ali Ministrstvo za finance išče vire za financiranje dolgotrajne oskrbe?

Minister Luka Mesec je obljubljal veliko, ker je bilo menda dogovorjeno, da se celovito urejanje dolgotrajne oskrbe preseli na MDDSZEM do vzpostavitve novega ministrstva za solidarno prihodnost, kjer naj bi celovito skrbeli za dolgotrajno oskrbo brez podajanja vročega kostanja z MZ na MDDSZEM in nazaj, kot je bila praksa v zadnjih letih oziroma desetletjih.

Zdaj je dolgotrajna oskrba na MZ, kjer javno ni videti, da bi se kaj dogajalo? Smo ponovno ali še kar naprej priča podajanju odgovornosti z enega na drugo ministrstvo?

Kam je umeščena služba za dolgotrajno oskrbo? Kdo jo vodi in katere naloge je prevzela? Kako je opredeljena njena odgovornost? Je dovolj jasno opredeljena krepitev javne mreže? Bo poskrbljeno za kontinuirano sporočanje javnosti o vseh aktivnostih ter izpolnjevanju nalog?

V skladu z Zakonom o dolgotrajni oskrbi bi se oskrba v institucijah morala začeti zagotavljati 1. januarja 2023, oskrba na domu pa 1. julija 2024.

Z novelo ZDOsk, ki je bila sprejeta 25. 7. 2022, naj bi se izvajanje zakona premaknilo za eno leto.

Sledil je predlog SDS za zakonodajni referendum.

Zbirajo podpise za izvedbo referenduma. Javnosti so v zvezi s tem na voljo številna neresnična sporočila.

Glede na podaljševanje rokov sprejemanja ustreznih rešitev v zakonu ter njegove implementacije se v Srebrni niti sprašujemo, kaj se danes dogaja z ljudmi, ki nujno potrebujejo dolgotrajno oskrbo?

Številni problemi ostajajo in se potencirajo. Zakaj negotovost in čakanje?

Ni vse podrejeno zgolj novim zakonskim rešitvam, marsikaj bi bilo mogoče urejati takoj in zdaj. Kdaj bodo za zaposlene v dejavnosti uveljavljeni že sprejeti kadrovski normativi za oskrbo ter zagotovljeno plačilo. In zakaj na ministrstvu za zdravje ne podpišejo kadrovskih standardov in normativov za zdravstveno nego?

Odprtih vprašanj je še bistveno več, zato pričakujemo, da bodo vlada, predvsem pa odgovorna resorna ministrstva naredili vse, kar je mogoče, takoj in brez čakanja na izid referendumov.

Če teh odločitev in aktivnosti ne bo kmalu, bodo vse predvolilne obljube in pričakovanja ostali mrtva črka na papirju, zaupanje v odgovorne pa bo splahnelo. 

Pretresena sem bila ob nemem dejanju novinarjev informativnega programa TVS, ki so se v znak protesta proti ravnanju vodstva RTV postavili v ozadje Dnevnikove napovedi Odmevov (Dnevnik, 5.9.2022). Resni in zaskrbljeni so, čeprav molče, glasno povedali, da ostajajo zavezani javnosti, nam gledalcem, in da bodo še naprej pogumno zavračali pritiske za zniževanje profesionalnih standardov. Izpostavili so se v korist blagovne znamke informativnega programa TVS in njene verodostojnosti. Javnost jim je za njihovo odločenost lahko samo hvaležna. Direktor TVS to razume drugače. Oporeka jim prilaščanje programskega časa za lastne interese. Sama vidim problem drugje, v prilaščanju TVS s strani njenega vodstva za lastne politične interese. V tem vidim jedro konflikta med novinarji in vodstvom. Razloge za protest novinarjev TVS smo gledalci potem lahko prebrali na/v drugih medijih.

Skupaj z novinarji protestiram proti početju vodstva RTV tudi sama, kot gledalka. Nedopustno se mi zdi, da jim vodstvo prepoveduje povedati, da je nek prispevek objavljen »na izrecno zahtevo odgovorne urednice informativnega programa Jadranke Rebernik«. Vodstvo je to dejanje ocenilo celo kot nedopustno rušenje ugleda RTV. Sprevrženo.

Vse, kar sta novinar in urednica storila z odločitvijo, da seznanita javnost glede »avtorstva« objave prispevka, je, da sta zavarovala svojo novinarsko integriteto in uredniško avtonomijo. Nista sodelovala niti pri odločitvi glede objave prispevka niti glede njegove vsebine, dati pa sta mu morala svoj obraz, svoj podpis in s tem verodostojnost lastnega novinarskega in uredniškega dela. Verodostojnost pa je pri delu novinarja in urednika ključna, vsaj za novinarje v službi javnosti, pa tudi za nas, gledalce, bralce. Zato imamo pravico vedeti za avtorstvo prispevkov. Gre za osnovno dejstvo, ki informaciji dajejo ali jemljejo prepričljivost. Ravnala sta torej profesionalno. Namesto da bi se vodstvo postavilo v bran verodostojnosti, profesionalnosti in integriteti dela novinarjev, ki edini zagotavljajo ugled in gledanost informativnega programa TVS, se ju je vodstvo, skupaj z vsemi, ki so ju podprli, odločilo utišati in zatreti njihovo temeljno vodilo – omogočati javnosti čim večjo transparentnost družbenih procesov, tudi na medijskem področju, torej tudi na RTV Slovenija. Padec ugleda nacionalne RTV je pomembno družbeno vprašanje, ki zagotovo zanima tudi javnost. Zato nosilci rušenja ugleda RTV niso novinarji, ki omogočajo transparentnost, pač pa aktualno vodstvo RTV Slovenija z napadi na načela novinarske profesionalnosti.

V zvezi z odnosom nacionalne TV do novinarske in uredniške avtonomnosti in profesionalnosti vidim še nekaj razlogov za zaskrbljenost. Naj omenim primer, ki ga poznam zaradi svoje nekdanje službe in se mi zdi zgovoren. Predsednik Kučan je aprila letos odgovorni urednici Jadranki Rebernik poslal popravek trditve enega od komentatorjev volilnih rezultatov na volilno nedeljo, da se je v predvolilnem obdobju srečal/srečeval z Robertom Golobom, in jo prosil za objavo popravka. Lažna trditev o Kučanovem srečevanju z Robertom Golobom je bila v neki drugi oddaji TVS potem ponovljena še enkrat. Milan Kučan je vnovič poslal popravek, skupaj kar tri krat, pa je urednica vsakokrat našla nek razlog za zavrnitev objave. Napotila ga je na sodišče, čeprav bi bilo pričakovati, da bi lahko celo sama našla način, kako seznaniti gledalce z dejstvom, da Kučan zanika srečevanje z novim predsednikom vlade in da so politične špekulacije o tovrstnih srečevanjih vprašljive. A odgovorna urednica se je raje odločila za prikrivanje dejstev, v prid špekulacij. To ni bila nagla odločitev, bila je pretehtana. Sprašujem se, zakaj tako.

Naj zdaj špekuliram še sama: morda tudi odgovorna urednica misli tako kot nekdanji minister za kulturo, član stranke SDS, da eno od največjih nevarnosti za demokracijo v Sloveniji predstavlja krog okoli bivšega predsednika (v pogovoru z Jožetom Možino, oddaja Intervju, 28.8.2022)? Je zato Milana Kučana potrebno utišati, čeprav na škodo resnice? Velja to tudi za krog njegovih somišljenikov? Kako širok krog? Bojim se, da se kaže vzorec ideološke misije aktualnega vodstva RTV, ki pa ga lahko uveljavi zgolj z brezsramno uporabo metod, ki predstavljajo živo nasprotje celotnega smisla novinarskega profesionalizma: z utišanjem, brisanjem, sprevračanjem, prikrivanjem, diskvalificiranjem. Tudi za ceno rušenja te naše temeljne nacionalne ustanove, ki je dovolj profesionalno prestala vse dosedanje politične viharje samostojne slovenske države in s tem varovala njen demokratičen razvoj. Menjave ali celo odpuščanje novinarjev in urednikov, ki že desetletja uživajo ugled profesionalcev v službi javnosti, bodo vtise o misiji aktualnega vodstva RTV samo dodatno potrdili. V sedanjem predvolilnem in predreferendumskem času politični gospodarji terjajo pač še toliko večjo poslušnost. 

Na podlagi 42. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 35/2001 s sprememb.) zaradi zagotovitve objektivnega informiranja glede postopka izbire izvajalca projektiranja pri projektu Litostroj - jug s strani družbe D.S.U., d.o.o. uveljavljamo pravico do objave odgovora na članek »Policijski ali nepremičninski minister?«, avtorja Petra Petrovčiča, objavljen 2. 9. 2022 v tiskani in elektronski obliki tednika Mladina.

V članku novinar Petrovčič navaja, da naj bi bil postopek izbire projektanta za pripravo projektne dokumentacije izbran po številnih zapletih in popravkih razpisne dokumentacije, pri čemer naj bi potencialni interesenti v postopku oddaje javnega naročila opozarjali na več spornih pogojev, ki naj bi omejevali konkurenco. Postopek izbire projektanta za projekt Litostroj-jug je bil zaradi velikosti kompleksen in eden zahtevnejših. Celoten postopek je DSU vodila v skladu z javnonaročniško zakonodajo. Pri tem smo bili vseskozi zainteresirani za zagotavljanje čim večje konkurence, zato v celoti zavračamo navedbe glede njenega omejevanja. Popravki razpisne dokumentacije so bili glede na obseg in zahtevnost projekta pričakovani in zakonsko dopustni. Razpisni pogoji so bili sorazmerni in povezani z upravičenimi zahtevami projekta in poslovnimi interesi naročnika. Zoper njih ni bila vložena pritožba pred Državno revizijsko komisijo. Konkurenca je bila dosežena s priznanjem usposobljenosti vsem štirim ponudnikom, ki so se prijavili na razpis. Ob tem lahko dodamo, da so bile spremembe razpisne dokumentacije v največji meri posledica nepredvidljivosti in velikih sprememb na trgu ponudbe in povpraševanja, saj je v drugi polovici leta 2021 prišlo zaradi programa okrevanja do velike ekspanzije investicijskih aktivnosti in je vse od takrat izjemno težko dobiti proste izvajalce za projektiranje in gradnjo.

Novinar Petrovčič v članku opisuje sorodstvene povezave med lastnikom podjetja Plan B Urošem Razpetom in solastnikom in po njegovih navedbah največje in najvplivnejše piarovsko-lobistične agencije v državi, t.j. agencije Pristop, Alešem Razpetom. S tem namiguje na nedopustno vplivanje na izbor projektanta. Javni naročnik ni pristojen za ugotavljanje sorodstvenih povezav med osebami zasebnega prava, razen če gre za povezavo med poslovodstvom in člani nadzornega sveta naročnika. Zaradi navedenega nam morebitne sorodstvene povezave med izbranim ponudnikom in drugimi osebami niso niti znane niti niso merodajne pri preverjanju usposobljenosti v postopku javnega naročanja. Ob tem lahko zatrdimo, da tekom predmetnega postopka DSU ni zaznal nobenih poskusov vpliva na izbor ponudnika.

DSU vse od začetka projekta Litostroj-jug svoje naloge izvaja zakonito in skrbno, zato v celoti zavračamo namigovanja v zvezi z netransparentnostjo in protipravnim ravnanjem, ki ga je zaslediti iz članka.

Lep pozdrav.

Pritožba rektorja Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah na naslovnico Mladine je seveda povsem legitimna, a ima nekatere lepotne napake, na katere želim opozoriti. Kot prvo, rektor pravi, da je Jezušček na brezjanski podobi nadomeščen s hermafroditom. Ne more biti: po doktrini rimokatoliške cerkve, še posebej pa po zagotavljanju Slovenske Škofovske konference hermafroditov sploh ni, ker se vsi otroci rodijo bodisi kot dečki, bodisi kot deklice. Glede na mavrico v ozadju in naslovni članek v Mladini, pa je povsem jasno, da ima Marija na naslovnici v naročju transspolno bitje.

Kot drugo pa se ne morem strinjati, da gre v tem primeru za žalitev verskih čustev. Za žalitev verskih čustev bi lahko šlo, če bi spremenjeno sliko Marije pomagaj kdo prodajal ali podtikal romarjem kot podobico, ali jo lepil po Brezjah ali z njo opremil protiverski članek. Slika na naslovnici Mladine pa nima prav nobene zveze z verskimi čustvi ali »iznakaženjem slovenskega verskega in občečloveškega simbola«. Iz konteksta je nedvoumno razvidno, da uredništvo s to naslovnico izraža svoje nestrinjanje s stališči slovenske RKC do splava in gejevskih porok. S tem pa verska čustva nimajo prav nobene zveze, ker gre za politična stališča, čeprav odeta v verska prepričanja. Torej gre kvečjemu za vznemirjanje klerikov RKC v Sloveniji. 

Presenetljivo, kaj si vladajoče stranke privoščijo na račun javnih sredstev, saj takšno zaposlovanje ni nič drugega kot zloraba javnih sredstev. V normalni demokratični družbi, v kateri naj bi bili pred zakonom vsi enaki, bi tisti, ki zlorabljajo javna sredstva, morali odškodninsko odgovarjati, tudi gospodje ministri in predsedniki vlad. Zakaj pišem na splošno o vladajočih strankah? Zato, ker je najbrž komaj katera brez tovrstnega greha. Že pred približno dvajsetimi leti mi je prijatelj, ki se je ukvarjal z izobraževanjem pravil, da je ob obiskih Ministrstva za izobraževanje videl stalno ene in iste, ki so brali časopise in revije. Zato je vprašal tistega, h kateremu je hodil, zakaj so nekateri očitno brez dela. Dobil je pojasnilo; to so tisti, ki so ostali od prejšnjega ministra, ki pa jih sedanji minister ne rabi, saj je pripeljal svoje ljudi.

V eni od prejšnjih vlad je bila takrat zelo agilna ministrica za javno upravo, ki je spoznala dimenzijo preveč zaposlenih po ministrstvih in je sklenila rešiti problem. Toda na tisti vladi so prišli do ugotovitve, da bi jih kadrovsko čiščenje po ministrstvih predrago stalo zaradi odpravnin. Zato so sklenili, da je za vlado ceneje, če pustijo stvari takšne, kot so. Pri tem so spregledali, da to »breme« ne bo bremenilo samo aktualne vlade, temveč še vse naslednje. Ob takšnem pogledu bi gotovo lahko spoznali, da vsota plač dolgoročno nepotrebno zaposlenih, gotovo daleč presega znesek enkratno izplačanih odpravnin. Pri tem so še spregledali, da bi lahko zahtevali povračilo odpravnin od tistih, ki so zaposlovali svoje strankarske pripadnike mimo veljavnih pravil zaposlovanja.

Menda po ministrstvih in pripadajočih službah obstaja sistematizacija delovnih mest s predpisanimi pogoji za njegovo zasedbo ter predpisan sistem, kako se uporablja plačni sistem. Obstaja samo vprašanje, ali ima sedanja vlada voljo, da dosedanjo prakso preseka: da za vsakega posameznika ugotovi, ali je bil zaposlen po normalnem postopku na določeno delovno mesto v skladu z normalno sistematizacijo delovnih mest in razporejen v plačni razred v skladu s plačnim sistemom ali ne. Na podlagi tega, če se ugotovijo nepravilnosti, se je potrebno posloviti od tako zaposlenih, izplačati odpravnino, odpravnino pa izterjati od tistih, ki niso spoštovali veljavnih pravil.

Zelo slikovito je opisna »karijerna« pot Gašperja Pečarja. Pri tem preseneča, da so ga po ukinitvi urada za demografijo prezaposlili v vladni urad za oskrbo in integracijo migrantov. Ali je tam res na potrebnem in ustrezno plačanem delovnem mestu ali so mu kar priznali vsa dosedanja »napredovanja« v plačilnih razredih? Ne soglašam z ugotovitvijo v članku, da »takšnih kadrov ni mogoče kar čez noč zamenjati«.

Med podtaknjence lahko prištevamo tudi ustanavljanje nekaterih javnih zavodov ali podeljevanje statusa javnosti obstoječim organizacijam. Tudi tukaj je treba oceniti o upravičenosti obstoja nove javne institucije in njeno financiranje iz javnih sredstev. Spomnil bi samo na takšen podtaknjenec iz časa prve Janševe vlade, ko so v ministrstvu za pravosodje ustanovili Urad za narodno spravo, ki s svojim delovanjem zgolj podpira politiko SDS in s tem ne deluje spravno, temveč razdiralno. Koliko časa bo še obstajal?

Policija primer spolnega nasilja preiskuje od prve informacije. Skupina policistov in kriminalistov že od prve informacije v javnosti, da so se zgodila huda kazniva dejanja spolnega nasilja, zadevo intenzivno preiskuje, zato pavšalne ocene strokovnjakov o delu policije odločno demantiramo, ker to enostavno ne drži.

Namreč policisti in kriminalisti že od same zaznave opravljajo številne razgovore, trudijo se identificirati žrtve oz. oškodovance teh kaznivih dejanj ter preverjajo verodostojnost zapisov na spletu. Ravnanje policije je vselej usmerjeno k zaščiti žrtev in celoviti obravnavi vseh zadev.

Ukrepi se sproti prilagajajo glede na nove informacije in ugotovitve, z namenom, da bi se vsi primeri raziskali v celoti. Zato se preiskuje vse vrste kaznivih ravnanj, saj se lahko izkaže, da jih je v posamičnih primerih tudi več hkrati.

Policija vestno in resno obravnava primere nasilja. Zadržanost žrtev v teh primerih je upravičena in jo popolnoma razumemo. Vendar pa policisti in kriminalisti zagotavljamo, da vedno – tudi v tem primeru – storimo vse, kar je v naši moči, da žrtev zaščitimo in preprečimo, da bi se dejanja še kdaj ponovila. Poleg tega policija v absolutnem obsegu varuje in bo varovala tudi osebne ter druge podatke žrtev in prič, ki so kakorkoli povezane s tem primerom.

V Policiji obravnavi nasilja posvečamo veliko pozornosti, cilj je vedno zaščititi žrtev. V svojih vrstah imamo izjemne strokovnjake, ki so pri operativnem delu uspešni in tudi cenjeni tako doma kot v mednarodnih krogih. Sodelujejo pri spremembah zakonodaje, na strokovnih konferencah, pripravljajo strokovne prispevke, publikacije, gradiva, ki so v pomoč žrtvam, so tudi avtorji številnih preventivnih projektov, predavajo zaposlenim na drugih področjih (socialno delo, šolstvo, zdravstvo itd.). V policiji, v sodelovanju s pristojnimi organi, strokovnjaki in nevladnimi organizacijami, tudi redno usposabljamo policiste in kriminaliste s področja nasilja.

Policija prav tako aktivno in tvorno sodeluje z drugimi pristojnimi službami, kot so tožilstvo in sodišča, s katerimi so tudi vzpostavljeni načini dela in izmenjave informacij. Sodeluje tudi s centri za socialno delo, nevladnimi organizacijami itd.

V zbiranje obvestil tako vlagamo maksimalen trud in znanje, da bi primeri dobili tudi kazenski epilog in da bi storilci za dejanja odgovarjali.

Slednje potrjuje to, da večino teh kaznivih dejansko tudi preiščemo.

Lepo pozdravljeni,.

Zagovornik načela enakosti je v času vseh oblasti enako dosleden pri ukrepanju zaradi ugotovljene ali domnevne diskriminacije na podlagi osebne okoliščine starosti (in drugih osebnih okoliščin). Med drugim je med epidemijo covida-19 vladi priporočil, naj vsem stanovalcem domov za starejše občane omogoči redne stike s svojci in priporočil dodatno pomoč domovom za starejše občane za zagotavljanje kadra ter tehnične in zaščitne opreme za soočanje z epidemijo in preprečevanje negativnih posledic socialne izolacije stanovalcev. Pripravil je tudi raziskavo o razmerah v domovih za starejše občane v prvem valu epidemije covida-19. Ko so bila na voljo prva cepiva proti covidu, je vladi priporočil, naj v strategiji za cepljenje zagotovi čimprejšnje cepljenje najranljivejših skupin, še posebej starejših in oseb s kroničnimi boleznimi. Po izvedbi ocene diskriminatornosti prepovedi vstopa v trgovine za starejše od 65 let po 10. uri je na podlagi mnenj NIJZ in infekcijske klinike ocenil, da je bil ukrep diskriminatoren in nato priporočil podaljšanje nakupovalnega časa, rezerviranega zanje. Za diskriminatorno je ocenil tudi ureditev, ki je delodajalcem omogočila upokojevanje delavcev brez navajanja razlogov, ko so dosegli določeno starost in pokojninsko dobo. Še pred pojavom težav pri koriščenju digitalnih bonov je najprej Službi vlade za digitalno preobrazbo, nato pa še državnemu zboru poslal priporočilo glede zakona o digitalni vključenosti in v njem med drugim opozoril, da morajo biti ukrepi spodbujanja digitalne pismenosti dostopni vsem po načelih enakega obravnavanja. S področja osebne okoliščine starosti oziroma zagotavljanja varstva pred diskriminacijo starejših je tudi primer, v katerem Zagovornik diskriminirano osebo zastopa na sodišču.

Te in ostale informacije o izdelkih organa so dostopne na spletni strani www.zagovornik.si. Prav tako je na spletni strani organa dostopna odločba in dodatna pojasnila o odločbi glede postopka ugotavljanja diskriminacije pri zdravstveni obravnavi prebivalcev domov za starejše občane, ki so zboleli za covidom-19. Zagovornik je utemeljitev te odločbe posebej predstavil tudi predstavnikom združenja Srebrna nit. Zagovornik sicer deluje po zakonu o varstvu pred diskriminacijo. Vsak, ki meni, da je bil neprimerne obravnave deležen zaradi svojih osebnih okoliščin spola, barve kože, narodnosti, jezika, invalidnosti, vere ali prepričanja, starosti, spolne usmerjenosti, premoženjskega ali zdravstvenega stanja, starševstva in podobno, se lahko obrne na Zagovornika načela enakosti. 

Nedopustna žalitev globokih verskih čustev Tednik Mladina je na naslovnici svoje številke z dne 19. avgusta 2022 objavil podobo brezjanske Matere Božje, ki je močno prizadela čustva slovenskih krščanskih vernikov doma in po svetu. Znamenita Layerjeva slika izpred več kot 200 let je namreč že dolga leta simbol globoke slovenske vernosti ter pomeni tolažbo in upanje vseh romarjev, ki se v tisočih posamično in skupinsko zgrinjajo ob osrednjem slovenskem romarskem središču. Brezjanska Marija vabi k sebi vse ljudi in jih duhovno krepi. Zato je že vrsto let na Brezjah tudi romanje bolnikov in knjiga pričevanj o uslišanjih in tolažbe daje slutiti, kaj vse se dogaja na tem milostnem kraju. Od tod tudi njen častitljiv vzdevek »Marija Pomagaj«, ki pove, da iz njene materinske ljubezni nihče ni izvzet.

Njena podoba osebno intimnega odnosa med materjo in otrokom izraža prav tako Božjo ljubezen in pomaga, da se ob lepoti te upodobitve prepoznajo vsi ljudje v stiskah, ker v njej zaznajo ideal harmonije, miline in ljubezni, ki jo iščejo.

Popačenje brezjanske podobe, ki upodobitev Jezusa kot novorojenega Odrešenika nadomešča s podobo deklice, ki pa ima tudi že atribute odrasle ženske, spominja na hemafrodita in s tem rani idealno podobo, ki jo verniki nosimo v srcu in ki izraža naše najglobje hrepenenje. Ne gre samo za nedopustno spreminjanje enega izmed slovitih umetniških del, ampak prav tako za napad na enega izmed najbolj intimnih osebnih odnosov, ki ga krščanski verniki gojimo do te Podobe.

Brezjansko podobo Marije Pomagaj so namreč Slovenci ponesli po vsem svetu in jim pomeni ne samo tolažbo, ker žive daleč od doma, ampak prav tako zvestobo slovenski kulturi in domovini, zato ima brezjanska slika tudi nacionalni kulturni pomen. K Mariji so se zatekale generacije vojakov, v zahvalo za srečno vrnitev z bojišča.

Zato lahko rečemo, da je podoba Matere Božje na Brezjah simbol, v katerem se ne prepoznajo samo posamezniki, ampak tudi tisoči romarjev, ki se skozi vse leto zbirajo na tem svetem kraju, saj izraža, poudarjam, tudi slovensko kulturno identiteto, predvsem pa najgloblja osebna doživljanja. Zato moram kot rektor Slovenskega Marijinega narodnega svetišča in s tem tudi kot varuh te podobe Matere Božje povedati, da takšno iznakaženje slovenskega verskega in obče človeškega simbola odklanjam in globoko obžalujem nesprejemljivo ravnanje uredništva časopisa Mladine. Izražam upanje, da bomo tudi v slovenskem prostoru prišli do tiste stopnje medosebnih odnosov, ko bodo najgloblja čustva ljudi spoštovana. Nobena kritična misel do zgodovinske pojavnosti krščanstva, tudi ne do cerkvenih ustanov, prav tako pa ne sklicevanje na umetniško svobodo, ne morejo dovoliti napada na eno izmed najglobljih svetinj, ki jih slovenski kristjani nosimo v sebi. 

Storitve, ki jih podpirajo spletne platforme, se pospešeno širijo tudi v naših krajih. Te platforme imajo drugačen poslovni model, cilje, strategijo in vire od klasičnih podjetij. Zagotovo je potrebno zakonsko ustrezneje regulirati in nadzirati njihovo delovanje, pa vendar se ne bi smeli zadovoljiti zgolj s tem. 

Skoraj vsem se kdaj mudi, ker bi radi dosegli ali zaslužili več, pa se moramo voziti po predpisih, da ne ogrožamo drugih in sebe. V primeru, da to prekršimo, nas lahko doleti najmanj kazen policije ali redarstva. Tudi taksisti, vozniki tovornjakov, vozniki avtobusov, poštarji, dostavljalci paketov in ostali, ki služijo svoj kruh na naših cestah, kolesarskih stezah in pločnikih, so pod časovnim pritiskom, pa vseeno v veliki meri spoštujejo prometne predpise. Vtis je, da policija ni bistveno bolj popustljiva do omenjene skupine, v primerjavi z ostalimi udeleženci v prometu.

Če govorimo o dostavljalcih hrane, menim da jih prekarno delovno razmerje nikakor ne odvezuje spoštovanja prometnih predpisov. Glede na precejšnje pomanjkanje delovne sile tudi težko verjamem, da je tovrstno delo njihova edina rešilna bilka za preživetje. Kaj pa če ti ljudje zavestno poprimejo za to delo, ker se ob minimalnih zahtevah glede izkušenj in ob nekoliko pretiranem hitenju na cestah, nadejajo dobrega plačila? Poleg tega ti prekarci, ki jim sicer ne zavidam položaja, plačujejo relativno malo prispevkov, kar ni posebej solidarna drža do ostalih.

Na drugi strani smo tisti, brez katerih ta posel ne bi deloval, torej odjemalci storitev dostave hrane. A si ob naročanju iz naslonjača res lahko privoščimo zatiskanje oči pred nevšečnostmi, ki jih tu in tam na ulicah povzročajo dostavljalci naše hrane? Predimenzionirani ukrepi omejevanja gibanja, ki jih je uvedla prejšnja avtoritarna oblast, so mimo. Je res še vedno potrebno v taki meri koristiti dostavo, če vemo kake so lahko njene posledice v centrih mest? Očitno je za nas potrebno, ker ni ga čez udobje, ugotavljamo vedno nedolžni kalimeri.

Glede na to, da se razne platforme prostodušno opisujejo kot t.i. disruptive business, kar pomeni nov poslovni model, ki prekinja uveljavljenega, se težko zanašamo, da se bi njihovi lastniki obremenjevali z uveljavljenimi družbenimi normami, katere bolj ali manj kršijo. Seveda je treba te platforme regulirati, vendar s tem polagamo naše upe izključno v naše zakonodajalce, ki jih bolj ali manj posrečeno izbiramo vsaka 4 leta na parlamentarnih volitvah. Kaj pa lahko sami naredimo v vmesnem času?

Kar koli naj bi že bilo dostojno plačilo, le-to vse dostavljalce ne bo dovolj umirilo v prometu in hkrati motiviralo k zadostni učinkovitosti za potrebe našega kapitalizma. Najbrž je že večina pri nas ugotovila, da kapitalizem še bolj kot njegovi otroci, med katerimi so tudi platforme, potrebuje regulacijo in korekcijo v levo. Težava je, ker se iz udobnega naslonjača ne da izboljšati niti oblasti, kaj šele družbenega sistema. Pa smo spet pri nam tako ljubem udobju. Naslednjič, namesto kosila naročite, naj vam dostavijo ukradeno socialno državo. Tisti dan na ulicah ne bo nobenega dostavljalca, bo pa zato v želodcu postalo glasno, dokler ne bomo dvignili tazadnje in šli v restavracijo ali si sami nekaj skuhali. 

Opravičilo V članku Luč v temi v prejšnji številki Mladine smo zapisali, da je Andrej Mohar predsednik društva Temno nebo, v resnici pa je le njegov član. Predsednik društva je Herman Mikuž. Za napako se iskreno opravičujemo. 

Opravičilo

Kardinal dr. Franc Rode je v pogovoru z Bernardom Nežmahom navrgel, da bi lahko njegov predhodnik nadškof Alojzij Šuštar po osamosvojitvi v dogovorih z oblastjo dosegel več, in dodal: »Verjetno je vzrok tudi Šuštarjeva žlahta, njegova sestra Slavica je bila poročena s Stanetom Kavčičem.« Sestra Alojzija Šuštarja Slavica, gospodarstvenica in univerzitetna profesorica, je še vedno poročena s Kavčičem, ampak ne s Stanetom, nekdanjim predsednikom slovenske vlade, ampak z Bogdanom Kavčičem, nekdanjim dekanom FSPN. Za natisnjeno napako se v uredništvu opravičujemo, za kardinala bomo pa molili, da ne bi več razširjal napačnih trditev. 

V zadnji številki vaše revije ste objavili intervju vašega novinarja Bernarda Nežmaha s Francem Rodetom, ki je izjavil, da je bila Šuštarjeva sestra poročena s Stanetom Kavčičem. Obveščam vas, da to ni res, kot dokaz temu pa zgolj navajam dejstvo, da sem sin Staneta Kavčiča in da vem, kdo je bila moja mati in kdo druga žena mojega očeta.

Intervjuvanec ima očitno probleme s spominom ali pa tudi v takšnih osebnih zadevah manipulira, novinar pa je dokazal svoje diletantstvo, saj bi le s preverbo na wikipediji zlahka ugotovil, da je bila „njegova sestra Slavica“ poročena z Bogdanom Kavčičem in ne s Stanetom Kavčičem. 

Pogovor novinarja Bernarda Nežmaha s kardinalom Rodetom v Mladini 5.8.2022 ob priliki izida avtobiografije slednjega je najbrž povsem nehote razkril več, kot sta imela v mislih oba ob priliki dogovarjanja o vsebini pogovora. Dvomim, da bo cerkveni dostojanstvenik po njem užival več simpatije med Slovenci, s katerimi očitno ni zadovoljen, kaj šele navdušen nad njimi. Gre večinoma za preproste in poštene ljudi, ki pa so daleč od svetovljanstva, učenosti, vsesplošne razgledanosti, posvečenosti v duhovne razsežnosti znanja jezikov in omike, skratka odličnosti v najžlahtnejšem pomenu besede, ki jih je Rode tekom pogovora tako rad izpostavil in povzdigoval. A z izrisanim psihološkim profilom kardinala si je povsem nemogoče predstavljati, da bi on komu umival noge, kot to počne sedanji (pač – južnoameriški) papež – Bergoglio, kot ga zaničljivo naslavlja njegova eminenca Rode.

Božji odposlanec Rode si po lastnem prepričanju zasluži le najboljše – pravzaprav cel svet in ne le rodno slovensko vasico Rodico, celo graščino oziroma dvorec in ne le skromno domovanje, kot pravi križar namreč opravlja svoje poslanstvo vse od zgodnjega »blagoslova« – pravzaprav povojnega pobega iz (naše) domovine v svobodo tujega sveta. Njegovi rodiški vrstniki so pač ostali v mlakuži socialistične (pod)povprečnosti, on pa je bil deležen odlične izobrazbe v kultiviranih okoljih zahodne civilizacije. Čutil se je poklicanega odrešiti zaplankani slovenski narod in se na barikadah boriti za pravice slovenskih vernikov, ki do njegovega imenovanja za nadškofa niso imeli na čelu takšnega božjega pastirja, kot je on. On bi obračunal z antikristi in ateisti vseh vrst, še najbolj pa z bivšimi komunisti, on bi uvedel verouk v šole, prepovedal splav, zahteval vračilo še več fevdalnih cerkvenih posesti … tako kot so to v trenutku šibkosti nastajanja novih balkanskih držav dosegli hrvaški kleriki … Zvemo, da je bil zanj nadškof Alojzij Šuštar vsaj preveč blag in neodločen, če že ne – kot je tudi lahko razumeti - nesposoben slabič (kajti gospod kardinal skrbno izbira besede, ko zavija slabšalne oznake v celofan leporečnega izrazja). Zato je on začel svoje sedemletno poslanstvo z gorečnostjo, ki bi mu jo zavidala celo inkvizicija, kar med Slovenci seveda ni ostalo brez odziva. Za razliko od razumevajočega, pravičnega in spravljivega ter tudi zato priljubljenega škofa Šuštarja, je Rodetu kot ljubljanskemu škofu uspelo obrniti proti sebi in cerkvi kot inštituciji precejšen del tiste populacije, ki ne obiskuje cerkve in njenih obredov ter ne časti njenih klerikov, a predstavljajo večinsko jedro slovenskih državljanov, ki želijo živeti v miru in sožitju z vsemi, tudi drugače mislečimi. A ne, treba je bilo zabiti klin v prizadevanja po sožitju in poglobiti razlike med ljudmi, da bi jih laže obvladovali.

Od kod Rodetu ta neznosni občutek večvrednosti in nedotakljivosti, ta nerazumna nesramnost in omalovaževanje ljudi, tudi takih, ki ga prekašajo v marsikaterem pogledu? Pljuva po predhodniku in z insinuacijami ter lažmi blati njegovo dobro ime in spravlja v zadrego tudi Šuštarjevo sorodstvo, prezira ljudskost – človečnost in tolerantnost samega papeža Frančiška, išče šibkosti in napake ter izreka ocene in sodbe vsepovprek – od pokojnega predsednika Drnovška, do za vsega krivega Cankarja! Rode je na Slovenskem sejal predvsem sovražnost namesto strpnosti, večina ljudi pa nad takimi osebami ni ravno navdušena in dvomi v njihove poštene namene in iskrenost tudi takrat, če morda upravičeno skušajo zanikati očetovstvo.

V pogovoru med novinarjem in kardinalom Rodetom se je izrisala jasna podoba verskega dostojanstvenika, ki to nikakor ne bi smel biti po vseh človeških postavah – a tudi po božjih ne! Nobene ponižnosti, skromnosti, nobenega sočutja, nobene tolerance do drugače mislečih … kot da bi se v njegovi podobi in podobi nekaterih drugih današnjih slovenskih klerikov čas vrnil v temačnost zgodovine in zanikanje civilizacijskih dosežkov, v razmere neenakosti in ponižanj ter izkoriščanja in izključevanja, ki jih ne bi nikjer več smelo biti in za odpravo katerih si prizadeva sedanji papež. A očitno to ni papež slovenskih cerkvenih jastrebov, ki mislijo, da živijo v nekem povsem svojem času in prostoru, v svetu in razmerah, kjer jim ni treba nikogar spoštovati in se jim nikomur pokoravati, da ne govorim, da jim je spoštovanje katerekoli druge avtoritete razen samega sebe povsem tuje. Jaz sem razumel Rodetovo izvajanje kot omalovažujoč in celo zaničevalen odnos do papeža Frančiška, kar je izprijeno, saj je papež najvišja cerkvena avtoriteta. Frančiškova prizadevanja – tudi za samo malenkostne spremembe – so obsojena na neuspeh, če ima ob sebi takšne (najtesnejše) sodelavce, kot je (žal – slovenski) kardinal Rode in če mora pri tem računati na sodelovanje slovenske cerkve, dokler bodo imeli v njej prevladujočo težo ljudje kot Zore, Štuhec, Juhant, Krašovec, Stres, Cukjati … V službi božji bi si morali duhovniki na vseh nivojih prizadevati ne samo za razširjanje vere v boga in posmrtno življenje, temveč tudi in predvsem za boljše in pravičnejše življenje vseh ljudi tukaj in zdaj. Pa si? Jim je ideal človek ali kapital – materialno bogastvo oz. premoženje? Jim je temeljna vrednota človečnost ali pohlep? Odgovor je kot na dlani.

Znanstveniki raziskujejo možnosti za odstranjevanje ogljikovega dioksida iz ozračja s pomočjo morske trave … Spieglov članek, ki ste ga poobjavili v Mladini, se začne zanimivo in obetavno. Tu in tam postreže tudi s številkami. A kaj se zgodi, če bralec te številke primerja med seboj? »Okoli sedemdeset vrst morske trave naj bi pokrivalo do 270.000 kvadratnih kilometrov morskega dna.« … »Vsako leto morska trava posrka 56.000 ton ogljika …« – Do tod vse v redu in prav, če seveda zanemarimo dejstvo, da človeška dejavnost vsako leto v ozračje doda več kot 40 milijard ton ogljikovega dioksida … »Po neki oceni naj bi vsako leto izginilo sedem odstotkov podvodnih travnikov.« Ekipa z univerze v Göteborgu »se že dlje časa ukvarja z vračanjem morske trave na švedsko zahodno obalo. Začeli so s kvadratnim metrom – lani pa nasadili že cel hektar … Zasaditev hektarja stane okrog sto tisoč evrov.« – Na svetovni ravni torej 18,9 bilijonov (!) evrov samo za nadomestitev trave, ki vsako leto izgine …

»Znanstveniki upajo, da se bo morska trava v desetih do dvajsetih letih prilagodila višjim temperaturam, sicer je zapisana pogubi …« – Seveda se bo; kot se bodo prebivalci tropov v istem času navadili hoditi po opravkih pri temperaturah nad 30 stopinjami in pri 100-odstotni vlažnosti, ne da bi umrli … Članek odpre kup vprašanj, a ne ponudi nobenega odgovora. Zgolj pridno niza podatke o travi in strokovnjakih, ki se ukvarjajo z njo, ne da bi katerega od njih soočil z dejstvi ter ga povprašal o učinkovitosti in smiselnosti njegovega početja. Mladinini hišni novinarji znate bolje … Podnebne spremembe so grozeče in neodvrnljivo dejstvo. Tema novinarskega prispevka je v tem kontekstu lahko le, zakaj toliko visoko šolanih ljudi s takšno ali drugačno kanglico zaliva ta ali oni gozdni požar in zakaj jim država kupuje kanglice. Zadnje, kar potrebujemo bralci, so prazni upi in plašnice. 

Moje ime je Slavka Kavčič in sem sestra pokojnega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. Kar nekaj znancev, ki jim je v roke prišla 31. številka Mladine, z dne 5. 8. letos, me je opozorilo, da naj preberem (eden celo z opozorilom, če imam dobre živce) pogovor Bernarda Nežmaha s kardinalom dr. Francem Rodetom. Izrecno so me napotili na str. 38. Videla sem, da se na tej strani novinarjevo vprašanje nanaša na odnos kardinala Rodeta do mojega pokojnega brata. Ne morem razumeti, da si lahko človek, ki se ima za intelektualno in moralno avtoriteto svetovnih razsežnosti, stvari dobesedno izmišlja.

Nobena stvar, ki jo dr. Rode v tem delu pogovora navaja v povezavi s sorodniki, ne drži. 1. Nikoli nisem bila poročena s Stanetom Kavčičem. Moj mož je profesor dr. Bogdan Kavčič, s Stanetom Kavčičem nista v sorodu. Mož je doma iz Poljanske doline, rojen v Podgori pri Gorenji vasi. Je pa brat pisatelja Vladimirja Kavčiča. Z dr. Rodetom sta se srečala, kar pomeni, da je dr. Rode vedel, da moj mož ni Stane Kavčič. Iz tega je mogoče zaključiti: ali da si je dr. Rode namenoma izmislil (zakaj, lahko samo ugibamo), ali pa je že toliko pozabljiv, da se ne spominja več dejstev. Na glede na to, kateri odgovor od teh dveh je pravilen, vsak od navedenih postavlja pod vprašaj tudi druge navedbe dr. Rodeta. 2. Navedek „Verjetno je temu kriva (da je bil prvi sporazum z državo s težavo sklenjen, ko je prišel dr. Rode, dr. Šuštar v samostojni državi ni vedel, kaj bi naredil, op. S.K.) tudi Šuštarjeva žlahta ...“ navaja na dejstvo, da dr. Rode ne ve, kakšen je bil dr. Šuštar po značaju in kako se je odločal. Brat je bil zelo vljuden, o nikomer ni nikoli rekel slabe besede, ljudi je presojal po dejanjih, vendar zelo odločen, od nikogar se ni pustil vplivati. Za svoje odločitve je zelo temeljito proučil okoliščine, zbral mnenje drugih, odločil pa se je po svoji vesti in skladno z usmeritvijo katoliške vere. Še na kraj pameti mu ni prišlo, da bi pri tem upošteval stališče žlahte oziroma se odločal tako, da bi bilo denimo meni, mojemu možu ali komur koli drugemu po godu. Za njega je že pregovorno veljalo, tako med domačimi kot tudi pri njegovih sodelavcih, da je druge „poslušal, odločal pa se je po svoje“. To je bil razlog, da se pri naših družinskih srečanjih nismo pogovarjali o službenih zadevah.

Kdor je brata poznal po značaju in vedel za način njegovega odločanja, ve, da so namigovanja o tem, da je za njegovo delovanje kriva žlahta, popolnoma zgrešena. Za odločitvami je vedno bila njegova presoja, kaj je v danih okoliščinah najbolje storiti za dobro kristjanov, katoliško vero in slovenski narod, ne pa ugajati komur koli. O tem, kdo od obeh (Rode ali Šuštar) je s svojim načinom delovanja več prispeval k blaginji slovenskih kristjanov, ugledu Katoliške cerkve na Slovenskem in slovenskemu narodu nasploh, pa bo odločala zgodovina.

Ko sem začela listati zadnjo Mladino, sem pomislila: »No, danes pa ni Nežmahove kolumne, gotovo je na dopustu,« čisto malo pozneje pa sem ugotovila, da jo je nadomestil štiri strani dolg pogovor z dr. Francem Rodetom. Ni mi sicer jasno, kakšna je razlika med pogovorom, na katerega je božji namestnik pristal, in med intervjujem. Sama posebne razlike nisem opazila.

Vedno več Slovencev (in Slovenk) se v svojih poznih letih odloči napisati knjigo o svojem življenju, o takšnih ali drugačnih spominih, tako za vsak slučaj. Ker so bili, ali pa se jim to samo zdi, za narod pomembni in je treba pustiti sledi zanamcem. V njih lahko spoznavamo doživetja in doživljanja njenih piscev, ugotavljamo razlike med njihovo samopodobo in javno podobo, se spomnimo njihovih dejanj, ki smo jih že pozabili ter zvemo za misli, ki jih niso nikoli do konca izrekli. Seveda, če knjigo preberemo.

Po njenem izidu - v njej so tudi spomini z naše kulturne in politične krajine - se je dr. Rode (mimogrede: z brado se mi vedno bolj zdi podoben kakšnim svetnikom na freskah) za nekaj časa spet vrnil v ospredje, kjer se tako rad sonči, pa čeprav, domnevam, bi ga veliko Slovencev najraje izbrisalo iz spomina. Vsaj tisti del njegovega »nadškofovanja«, ko nas je, ateiste, zmerjal, in si urejal dvorec Goričane, da bi bil za njegovo visokost dovolj bogato opremljen. On je za visok nivo, za odličnost, pravi, in ne ve, zakaj to koga moti. Verjamem, da nikogar ne moti lepota dvorcev, moti pa ošabnost, da bi nekateri v njih radi prebivali. Saj je hotel ravnati enako kot vrh partije, ki jo omalovažujoče omenja.

Svoje begunstvo sprevrže v blagoslov, počuti se vzvišenega nad nekdanjimi vrstniki, »rodiško mularijo«, brez njega se namreč ne bi srečal s špansko in francosko literaturo. Gotovo vsi cenimo znanje, tudi znanje jezikov, spet nekaj drugega je potreba, da se z njim na vsakem koraku potrjuješ in skoraj ne dokončaš stavka, recimo, brez kakšne francoske fraze. (Morda bi odvrnil, da gre za zavist, da je to samo prijazno širjenje našega obzorja?) Še bolj »čudno« pa je, če tudi papeže deliš po njihovem znanju jezika: na izobražene in kultivirane teologe, kot je Ratzinger, s katerim se Rode gotovo istoveti, in na take južnoameriške »brez poglobljene teologije«, kot je papež Frančišek. Zdi se, da so za dr. Rodeta vrednote: skromnost, človekoljubnost, empatija…, ki jih Frančišek izkazuje, veliko manj pomembne, čeprav bi morale - po mnenju številnih vernih in nevernih ljudi - ravno te krasiti vse dušne pastirje.

Verjamem, da dr. Rode obžaluje, da ni nadškof Šuštar, ki smo ga v nasprotju z njim imeli Slovenci radi, po osamosvoji -tvi sklenil veliko sporazumov med cerkvijo in državo. Kako bi to izgledalo, lahko vidimo na Hrvaškem. Sicer pa za to ni prepozno. Še kakšno Janševo vladanje, pa bo Šuštarjeva »napaka« popravljena.

Prav zanimivo je tudi, kako racionalizira potrebo in prednosti celibata, saj v tem ni osamljen, kanalizira jih v dolžnost ter ljubezen do Gospoda in naroda. Ker se je pa pred leti šel Črtomirja in Bogomilo, je čisto odveč začudenje, da je 80 odstotkov Slovencev verjelo v njegovo očetovstvo, in po raznih »odmevih« jih kar nekaj v to še vedno verjame. Brez oklepanja cerkvenih bojazni, da bo njihovo bogastvo prešlo v neprave roke, bi bilo življenje za vse svobodnejše in lepše.

Naj zaključim. Je sedanje odmikanje od maš res samo obdobje mlačnosti, vztrajanje v plitvini, v povprečnosti? In da papež Frančišek še najmanj pomaga? Kot poslušamo Rodetovo razlago. Ali pa je razkorak med tem, kar predstavniki RKC oznanjajo in kako v resnici živijo, prevelik, hipokrizija za sodobnega človeka nesprejemljiva in njihov nauk že zdavnaj preveč pravljičen?

Prebral sem prijazen intervju dr. Bernarda Nežmaha z dr. Francem Rodetom. Za rednega bralca Mladine in občasnega bralca pamfletov novinarja je intervju korekten. Oglašam se samo zaradi nekonsistentnosti odgovora dr. Rodeta na novinarjevo vprašanje: »Ste kdaj pomislili, kdo bi bili, če v Sloveniji ne bi zavladal komunizem?« Odgovor kardinala: »… Zame sta bila odhod iz Slovenije in begunstvo blagoslov, ki si ga nisem zaslužil. Ostal bi na ravni rodiške mularije, s takim mišljenjem, mogoče bi postal duhovnik v času socializma, to bi bilo največ …«.

Če v Sloveniji ne bi zavladala komunistična partija, gospod Rode vsekakor ne bi mogel biti (ubogi) duhovnik v času socializma. Morda bi bil duhovnik v kraljevini Jugoslaviji in veliko vprašanje je, ali bi dočakal samostojno Slovenijo. Bi pa parafraziral njegovo izjavo o njegovi trnovi življenjski poti zaradi zmage »komunistov«: »Jugoslovanski socializem je bil blagoslov za slovensko RKC, ki si ga ni zaslužila«.

Za mene, mladega človeka v samoupravnem socializmu, je bila slovenska RKC takrat blizu Jezusovemu nauku ponižnosti in ljubezni do človeka in sveta. V vasi na Kočevskem (na Mačkovem teritoriju) je naša družina edina javno hodila na Kostelsko k maši. Predvsem starša sta v cerkvi našla tolažbo in duševni mir.

Od velikega obrata RKC Si od človeka nazaj k moči in bogastvu po veliki denacionalizaciji v samostojni državi pa se je Cerkev ponovno oddaljila od človeka in Jezusa. Gospod Rode v tem vidi »odličnost« in »visok nivo«, ki pa ju sam v življenju Jezusa, njegovih apostolov in njihovem učenju ne najdem. Iz obdobja jugoslovanskega socializma se RKC Si, kaže, ni nič naučila. Kardinalov vzvišen (prezirljiv) odnos do sedanjega papeža Frančiška, pa to samo potrjuje. 

V članku ste navedli: »Toda državni svet se ni dal motiti in Skledar TV je tudi za letos dobila svojo tradicionalno pogodbo za prenose, ki jih ne gleda nihče. Ker je Alojz Kovšca pač presodil, da si državni svet zasluži več pozornosti.« Državni svet je 7. 12. 2021 izvedel javno naročilo male vrednosti Storitve snemanja in fotografiranja dogodkov v Državnem svetu, NMV-2021/2, na katerem je najugodnejšo ponudbo oddalo podjetje Fixmedia, Zavod za razvoj filmske ustvarjalnosti Ljubljana, Suhadolčanova ulica 065, Ljubljana, 1231 Ljubljana – Črnuče in ne Skledar, Zavod za promocijo kulture in kmetijstva.

Od februarja 2022 Skledar, Zavod za promocijo kulture in kmetijstva, torej ne opravlja več storitev snemanja in fotografiranja v Državnem svetu, zato je omenjena informacija očitno napačna.

V zvezi z obveznimi prenosi na RTV Slovenija pojasnjujemo, da Zakon o radioteleviziji Slovenija v 3. členu določa, da javna služba, skladno z ZRTVS-1, obsega tudi poseben nacionalni televizijski program, namenjen neposrednim prenosom sej Državnega zbora Republike Slovenije in njegovih delovnih teles ter predvajanju posnetkov teh sej, kadar neposredni prenos ni mogoč, in celovitemu informiranju javnosti tudi o vsem drugem parlamentarnem dogajanju, vključno s sejami Državnega sveta Republike Slovenije, mednarodnimi aktivnostmi parlamenta, posveti v organizaciji Državnega zbora Republike Slovenije oziroma njegovih delovnih teles ali Državnega sveta Republike Slovenije in drugimi aktivnostmi, povezanimi z uresničevanjem ustavnih pristojnosti slovenskega parlamenta.

Omenjena zakonska določba Državnemu svetu ne zagotavlja snemanja in predvajanja vseh plenarnih sej in sej delovnih teles Državnega sveta, temveč je snemanje in predvajanje sej Državnega sveta in njegovih delovnih teles pogojeno s parlamentarno aktivnostjo Državnega zbora. Ker imajo omenjene aktivnosti prednost pred aktivnostmi Državnega sveta, slednji ni pravočasno seznanjen, katere seje Državnega sveta in njegovih delovnih teles se bodo snemale. Navedeno dejstvo onemogoča načrtovanje aktivnosti Državnega sveta na omenjenem področju in onemogoča naročanje storitev samo v primeru, ko omenjenih storitev ne izvaja javna radiotelevizija. Odločitev, kaj se predvaja na tretjem programu RTV Slovenija, je stvar sprotne uredniške politike parlamentarnega programa, na katero v Državnem svetu nimamo vpliva. Državni svet je tudi Računskemu sodišču pojasnil, da zaradi nezagotavljanja neposrednih prenosov sej Državnega sveta, njegovih komisij in posvetov v Državnem svetu s strani RTV Slovenija, ta mora poiskati druge načine zagotavljanja javnosti dela Državnega sveta.

V zgoraj navedenem članku ste tudi navedli: »Državni svet je k vetu pozvala Inženirska zbornica Slovenije, ki pa dejansko nasprotuje le majhnemu delu predpisa, to je tistemu, ki posega v nov gradbeni zakon, ki ga je sprejela Janševa vlada.« V Državnem svetu pojasnjujemo, da smo že večkrat predlagali Državnemu zboru spremembo Poslovnika Državnega zbora tako, da bi lahko Državni svet predlagal amandmaje k zakonu in da bi lahko Državni zbor v postopku ponovnega odločanja zakon tudi spremenil (in ne samo ponovno glasoval o zakonu). Žal takšen predlog ni bil sprejet, zato ima Državni svet na voljo le vložitev veta na celotni zakon, tudi če se ne strinja le s posameznim členom zakona.

V zgoraj navedenem članku ste še navedli, da je bil državni svetnik Janoš Kern naknadno imenovan, vendar so vsi državni svetniki, vključno z Janošem Kernom, izvoljeni na funkcijo državnega svetnika.

V zgoraj navedenem članku ste povzeli besede predstavnice Inštituta 8. marec gospe Tanje Matijašević, da je bila »udeležba na seji Komisije za državno ureditev izjemno nizka«. Iz liste prisotnosti članov te komisije je razvidno, da se je seje komisije dne 20. 7. 2022 udeležilo osem od devetih članov Komisije za državno ureditev. Manjkal je le državni svetnik Branimir Štrukelj.

Nadalje ste navedli, da je predsednik Državnega sveta na seji Državnega sveta dne 20. 7. 2022 odvzel besedo gospe Niki Kovač, vendar to ne drži, saj jo je le prekinil, ker je kršila drugi odstavek 44. člena Poslovnika Državnega sveta in ni govorila o zadevi, ki je bila na dnevnem redu, to je o predlogu odložilnega veta na Zakon za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države, ampak o vlogi in pomenu Državnega sveta ter svojem osebnem mnenju glede članic in članov Državnega sveta. Z obrazložitvijo je lahko nadaljevala po opozorilu predsednika Državnega sveta, vendar se je sama odločila, da po kratki uvodni obrazložitvi na seji ne bo več sodelovala.

S spoštovanjem.

Prebral sem z velikim zanimanjem razmišljanja Daliborja Jovanoviča v Mladini 29.7.2022 o tem, kako zastaviti pri nas protipožarni sistem, ki bo lažje in učinkoviteje kos situacijam, kakršno smo doživeli in zanjo trepetali nedavno na Krasu in ki je pokazala nemalo pomanjkljivosti v smislu pravočasnega posredovanja in obvladovanja požarov ter omejevanja škode. Pa še enkrat, tudi sam se pridružujem Jovanovičevemu poklonu gasilcem in vsem ostalim, ki so jim pomagali, da je bil pekel z nadčloveškimi napori vendarle pogašen. Toliko bolj, ker je bila prepotrebna pomoč iz zraka preskromna za tako obsežen požar in je, hvala Bogu, učinkovala le s prihodom hrvaškega Canadaira ter proti koncu še dveh romunskih letal tipa Spartan.

Zagotovo gre za dobrega poznavalca letalstva in njegove tudi protipožarne moči, zato poziv pristojnim, oz. odločevalcem, naj mu prisluhnejo. Tako kot bi morali prisluhniti že 20 let nazaj klicem legendarnega letalskega akrobata in predsednika Letalskega kluba Portorož, Benjamina Ličerja Bendža ter parlamentarnega Odbora za obrambo, ki ga je vodil Tone Anderlič, in ki je bil Ličerja podprl, da bi se naj šlo čimprej v nakup ustreznega gasilnega letala, ker so se zavoljo podnebnih sprememb vse daljša sušna obdobja napovedovala in z njimi seveda obširnejši požari v naravi in ker za gašenje iz zraka helikopterji vojske in policije več niso bili dovolj. Tudi osebno sem kot član odbora pisal takratnemu ministru za obrambo Karlu Erjavcu, mu predočil posebno požarno občutljivost, oz. ogroženost Primorske ter prihodnost tovrstnih naravnih nesreč, a zaman. Obveljalo je mnenje njegove desne roke pri Civilni zaščiti Mirana Bogataja, da so bili helikopterji povsem ustrezni in zadostni. No, in letos smo videli, koliko in kako. Pa vso priznanje tudi njihovim posadkam, ki so leteli in gasili kot še nikoli prej. Sama sreča, da ni bilo okvar in nesreč.

No, Jovanovič gre še dlje od samega nakupa letala ali letal in predlaga ustanovitev posebne samostojne službe za gašenje iz zraka, ki bi bila promptna takoj, ko bi kje zagorelo in požar zadržala v bolj omejenem in lažje obvladljivem obsegu ter tako ključno pomagala gasilcem ter ostalim službam na kopnem. Kot bistveni del takšne nove strategije Jovanovič predlaga ustrezno zračno izvidništvo, denimo z droni, opremljenimi s termovizijskimi kamerami in avtomatično distribucijo natančne lokacije v operativni center, od tam pa vsem ostalim intervencijskim silam. Bistveno – poudarja – je zgodnje odkrivanje žarišč požarov.

Do tu se z njim povsem strinjam - ponavljam, nisem strokovnjak za gašenje ali letenje, vse prej kot to, a veliko berem, preverjam, se izobražujem na spletu -, le delno pa, ko spregovori o tipu gasilnega letala, ki naj bi ga Slovenija nabavila. Najprimernejši bi naj bil Air Tractor v amfibijski izvedenki. Ju predlaga dva, poleg še enega helikopterja, namenjenega izključno gašenju. Gre za vrsto letala, ki se uporablja tudi v kmetijstvu za prašenje s pesticidi, in ki premore 3 tisoč litrov vode ter je za tovrstne potrebe najcenejše, kar mu gre šteti seveda v dobro. Toda za hitro in večkratno posredovanje ob večjih požarih se težko primerja s Canadairom, ki premore še enkrat večjo vodno bombo (6 tisoč litrov) in polnjenje opravi v le 12 sekundah od trenutka, ko se dotakne vodne površine, za razliko od 5 minut, ki jih potrebuje Air Tractor. Prvi drsi po površini vode in napolni rezervoarje med samim drsenjem v dolžini nekaj več kot 400 metrov, nato znova vzleti, drugi mora pristati na vodi in jo zajeti s črpalno napravo. Res je, da slednji stane le 2 milijona evrov, Canadair cca 30, a če se je Tonin podal v nakup 60 milijonskega Spartana za Natove prevoze vedi kam, bi lahko slednjega stornirali in kupili 2 Canadaira. Hrvaška ima 16 gasilskih letal, od tega 6 Canadairev, pa je le 2 krat in pol večja od Slovenije in s sorazmerno manj gozdnatih in požarno bolj ogroženih površin. Kakorkoli že se bo šlo v nakup gasilnega ali več gasilnih letal, kar 77% slovenske javnosti upa, da se bo s to vlado končno zgodilo – če bi se naj primerjali z južnimi sosedi, bi morali nabaviti 2 Canadaira in 4 Air Tractorje! - računajmo na to, da bo nujno zajemati vodo čimveč na morju. Slednje bo vselej dovolj, tudi zavoljo taljenja ledenikov, medtem ko bo sladke vse manj. Stanje v Istri in na Krasu poznamo. Kot baza za gasilna letala pa je po mojem najbolj primerno portoroško letališče. Sicer naj gasilska in letalska stroka oceni vse te okoliščine in ponudi vladi najbolj optimalne rešitve. 

V kolumni z gornjim naslovom je Vlado Miheljak očital ustavnemu sodniku dr. Roku Svetliču, da je pri nedavnem odločanju o pravicah istospolnih parov »pomanjkanje strokovnih kompetenc nadomestil z nazorskimi (beri ideološkimi) ujetostmi in predsodki«. Sam sem – z argumentacijo, na katero vse do danes nisem dobil odgovora – vse do konca nasprotoval izvolitvi dr. Svetliča za ustavnega sodnika, a me je nato strokovna argumentacija nekaterih njegovih ločenih mnenj, čeprav se z njimi po vsebini ne strinjam, zelo pozitivno presenetila. Še posebej pa želim poudariti, da pri odločanju o pravicah istospolnih parov nikakor ni podprl znanih »ideoloških ujetosti in predsodkov« zoper pravice istospolnih. Celo nasprotno.

V svojem ločenem mnenju je glede poroke istospolnih napisal, da »v Ustavi ni nobene ovire, da ne bi zakonodajalec povsem izenačil obeh vrst skupnosti«, glede posvojitve otrok pa takole: »Gotovo ima vsaka doba prioritetne etične teme. Danes med te nedvomno spada poprava zgodovinskih krivic, ki so jih bile deležne istospolno usmerjene osebe.« Zato bi po njegovem mnenju zakonodajalec smel sprejeti ureditev, ki bi istospolnim parom omogočala posvojitev – le da bi to po njegovem mnenju lahko naredil le zakonodajalec, ne pa namesto njega ustavno sodišče. S kakšnimi (izključno pravnimi) argumenti je to utemeljil, je drugo vprašanje – sam tu v celoti podpiram nasprotna, zelo dobro pravno utemeljena stališča večinske šesterice ustavnih sodnikov. Seveda je v ozadju tega njegovega stališča¸lahko to, da se tak zakon potem lahko zruši na referendumu – kljub temu pa je, kot se jasno vidi iz gornjih citatov, povsem neutemeljen očitek, da je pri tem odločanju izražal ideološke predsodke zoper pravice istospolnih parov. Jih ni – ravno nasprotno. Vsekakor zanimiva diferenciacija med nasprotniki te razsodbe ustavnega sodišča, pomembna tudi za nadaljnja razpravljanja in odločanja o teh vprašanjih. 

Politične elite resnico pogosto pomanjkljivo slečejo in jo še prekrijejo, da ne izvemo, kakšna je gola resnica. Redki neodvisni znanosti je že vsaj tri desetletja poznano, kakšne bodo posledice segrevanja planeta že pri poldrugi stopinji Celzija, ker bomo presegli pragove za ohranitev ogroženih ekoloških sistemov. Zaradi prekrivanja resnice se večina ljudi niti ne zaveda, kako korenito bomo morali spremeniti naše dosedanje navade in potrate za ohranitev naših naslednjih rodov.

Razmere so zelo resne zaradi dosedanjega političnega in ekonomskega sistema z velikimi razlikami neenakosti po svetu. Varstvo narave in okolja je sedaj podrejeno politični eliti, ki zagovarja rešitev s prehodom na električne avtomobile, vetrne elektrarne in druge tehnične rešitve, kar že sedaj povzroča ogromne škode na okolju na najbolj siromašnih območjih, kjer domačini garajo v suženjskem odnosu do lastnikov rudnikov.

Živimo v globaliziranem svetu, ki je zaradi neenakosti poln konfliktov in napetosti. Zato teh napetosti ni mogoče umiriti s tehničnimi rešitvami, pač pa samo s spremembo družbenega, političnega in ekonomskega sistema. Zgodovina dopoveduje razumnim in poštenim ljudem, da se take krute razmere sicer spremenijo, vendar vedno z upori, revolucijami in vojnami, ker ima bogata manjšina vedno tudi oblast in komando nad represivnim aparatom s policijo in vojsko. Izhod iz sedanjih zagat neoliberalizma je v novem sistemu ekološke in ekonomske pravičnosti.