Spoštovani, kot redna bralka revije Mladina sem v št. 20 z dne 18.6.2022 zasledila vaš članek z naslovom »Korak v levo« in v njem informacijo, da je družba SODO podjetniku Milanu Pušljarju s.p. iz Ivančne Gorice nakazala maja 2020 znesek 286.000, ker naj bi v Ivančni Gorici zgradil gospodarsko cono, na kateri je sam postavil transformatorsko postajo, družba SODO pa da mu jo je bila dolžna odkupiti. S tem v zvezi me zanima ali je možno pridobiti ta dopis družbe SODO in tudi druge informacije, če morda v zvezi s tem odkupom z njimi razpolagate. Prav posebej me zanima dejstvo, da je bila družba SODO primorana odkupiti to transformatorsko postajo. To me zanima zaradi tega, ker smo sami lastniki transformatorske postaje v Šentjurju TP 202, ki jo je zgradil naš prednik leta 1927 in ki je bila s Sklepom Okrajnega sodišča Šentjur Dn št. 817/02 z dne 5.6.2002 na podlagi 1. odstavka 84. člena Zakona o zemljiški knjigi v zvezi s točko II odstavka istega zakona (Ur. RS št. 33/95) in I odstavka 68. člena istega zakona v zvezi z Zakonom o dopolnitvi zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini – ZLNDL-A, (Ur. l. RS št. 59) v letu 2002 vrnjena v ponovno zasebno lastnino in je kot zasebna lastnina na tej zakonski podlagi tudi vpisana v zemljiški knjigi. Je javnega značaja ( za najmanj 111 odjemalcev z direktno priključitvijo, posredno pa še več) pa z družbo SODO ne moremo dogovoriti pravnega razmerja za uporabo te naše zasebne lastnine (ne z odkupom ali pa najemom). Od Elektra Celje zahtevamo ureditev pravnega razmerja uporabe TP neuspešno od leta 2002, od družbe SODO pa od leta 2016 in v tej zvezi smo na sodišču v Mariboru vložili tožbeni postopek, ki se zoper Elektra Celje in družbe SODO vleče že od leta 2016. Iz vašega prispevka je razvidno, da smo lastniki TP očitno različno obravnavani po zakonih in Ustavi RS.

Politična elita v navezi z Janševo vlado (kar je primer prav Milan Pušljar) družba SODO drugače obravnava, pa čeprav gre za isto zakonodajo in javni interes. Mi navadni državljani pa moramo svojo lastniško pravico iskati s pomočjo Sodišča v dolgotrajnih postopkih, ki lahko trajajo 10 let ali pa še več. In ne samo to, Elektro Celje je v sodelovanju z družbo SODO in Ministrstvom za infrastrukturo v letu 2021 samovoljno in nezakonito poškodovalo našo zasebno TP Šentjur, da ne služi več svojemu namenu na ta način, da so presekali nizko napetostne in srednje napetostne kablovode od zasebne TP in jo nezakonito izklopili iz električnega omrežja. Na ta način je bila zasebna TP ponovno nacionalizirana brez ustrezne zakonske pravne podlage in v nasprotju s 33. členom Ustave RS, ki naj bi ščitila zasebno lastnino. Poškodovanje TP in njen nezakonit izklop iz sistema električnega omrežja je bilo prijavljeno Policijski postaji Šentjur, Državnemu tožilstvu Celje, Inšpekciji za gradbeništvo, Inšpekciji za energetiko pa nihče ni ukrepal za zagotovitev ustavnega reda, kar je v nasprotju s 33. členom Ustave RS, na podlagi katerega je zasebna lastnina zaščitena. Dejstvo je, da so vsi državni organi usklajeno delovali po navodilih bivše Janševe vlade s ciljem ponovno nacionalizirati zasebno TP. Sprašujemo se, ali smo še pravna država. Kot sem omenila, nam preostane le dolgotrajno sodno preganjanje tega nezakonitega dejanja in je vprašanje, ali bomo doživeli sodni epilog in svojo lastniško pravico.

V zvezi z navedenim smo zato močno zainteresirani za podrobnejše informacije v zvezi s primerom Milana Pušljarja in njegove transformatorske postaje. Katera je pravna podlaga, da je družba SODO morala odkupiti njegovo transformatorsko postajo (vprašanje, ali jo je zgradil s svojimi sredstvi), vrsta oz. moč transformatorske postaje, cenitev le-te in vse drugo. Gre morda celo za politično korupcijo?Očitno ima družba SODO pri urejanju pravnega razmerja za uporabo transformatorske postaje v tuji zasebni lasti različne kriterije, ( glede na to, ali gre za lastnika iz politične elite ali za navadnega prebivalca), čeprav bi po Energetskem zakonu in Ustavi RS morali biti obravnavani enakopravno.

V pričakovanju vašega odgovora vas lepo pozdravljam! 

Na profesionalno in moralno spornost kandidature nekdanjega direktorja vladnega urada za komuniciranje smo novinarski sindikati in aktivi opozarjali že pred obravnavo na Programskem svetu, generalnega direktorja pa smo Koordinacija novinarskih sindikatov in novinarski aktivi RTV 12. julija ponovno pozvali, naj Urbanije ne imenuje na zahtevno funkcijo zaradi njegovega ravnanja v času mandata na UKOM-u, kjer je izkazal veliko pomanjkanje moralne integritete, pristranski in politično-propagandni ter pridigarski odnos do medijev in novinarjev, finančno in kadrovsko je uničeval Slovensko tiskovno agencijo, njegova pretekla novinarska praksa tudi na RTV, še posebej v uredništvu MMC, pa kaže, da nima potrebnih profesionalnih izkušenj in znanj za opravljanje tovrstne vodstvene funkcije.

Njegovo imenovanje za direktorja Televizije na RTV vnaša v javni medij dodaten nemir in glede na zgodovino njegovega delovanja pomeni zaostrovanje odnosov z uredništvi na javni Televiziji ter nevarnost pritiskov na posamezne novinarje in urednike ter posege v novinarsko in uredniško avtonomijo. Imenovanje Urbanije na položaj direktorja Televizije Slovenija, če bo posledično sodeloval še v pogajanjih za sklenitev stavkovnega sporazuma na delodajalski strani, bo po mnenju sindikalne pogajalske skupine jasno znamenje, da si generalni direktor ne želi uspešnega zaključka pogajanj, saj se o reševanju ključne stavkovne zahteve, kako zagotoviti uredniško in novinarsko avtonomijo, težko pogaja predstavnik delodajalca, ki poklicni kodeks in standarde instrumentalizira v politične namene. Sindikalna pogajalska stran delodajalca zato predhodno opozarja, da ne namerava deliti odgovornosti za morebitni neuspeh pogajanj, pač pa bo stavkovnemu odboru predlagala, naj pretehta smiselnost nadaljevanja pogajanj, če jih bo delodajalska stran ovirala z imenovanji pogajalcev, ki so dokazano nekompetentni in namesto reševanja konfliktov, konflikte poglabljajo. Novinarska stavka se nadaljuje, za njeno prekinitev ni razlogov, stavkovni odbor pa bo odločil o nadaljnjih stavkovnih aktivnostih. 

Gregor Golobič mi v odzivu na mojo kolumno Več Nata (1. 7. 2022) pripiše, da je »znano, da imajo ljudje, ki sicer ne izbirajo besed pri (dis)kvalifikacijah drugih, pogosto zelo tanko kožo, ko gre zanje«. Kaj takega očitati podpisanemu, ki se od sredine osemdesetih v odprti medijski areni izpostavlja preverjanju, kritiki in tudi diskvalifikacijam, je svojevrsten humor. Če kaj takega napiše Golobič, pa je to črni humor. Namreč, ex-politik Gregor Golobič je nadvse občutljiv, prava politična mimoza, ki jo prizadene najmanjši dvom o posameznem ravnanju. Težko bi našli bolj občutljivega ali zamerljivega, po izkušnjah nekaterih tudi maščevalnega političnega osebka, ki poskuša (sicer redkeje) iz ospredja ali (pretežno) ozadja kreirati slovensko politiko. Zato sem bil po svoje vesel, da se zaradi odsotnosti nisem mogel odzvati nedavnemu vabilu oddaje Intervju na TVS, da podam kratko uvodno oceno politično-osebnostnega profila Gregorja Golobiča kot gosta Ksenije Horvat, saj bi ga s še tako uravnoteženo in prizanesljivo oceno gotovo prizadel.

Gregor Golobič mi očita, da na odziv Pavleta Gantarja v Pismih bralcev nisem odgovoril na istem mestu, pač pa »po svoji preračunljivi in arogantni navadi« v kolumni. Očitno je spregledal, da vselej izberem mesto odgovora glede na to, ali gre zgolj za »higienski« odgovor konkretnemu dopisovalcu oziroma nadlegovalcu, ko razhajanja niso pomembna za širšo javno razpravo, ali pa je polemika del splošne razprave o aktualnih javnih vprašanjih. Ker zadnji dve, tri Golobičeve intervencije nikakor niso bile relevantne onkraj njegovega osiranja, je bil deležen mojega odgovora »zgolj« v Pismih bralcev. In tudi tokrat je tako. A najbolj banalno je, da je hkrati na moj nedavni intervju v Oni, kjer sem opozoril, da imajo žal vse politike, še zlasti, če so na oblasti, skomine in apetite po javni televiziji, svojo reakcijo, ogorčenje in nezadovoljstvo »prestavil« kar na Twitter. Torej na platformo, ki je, kot bi danes rekel Marx (kajpak Karl), sodobni opij za zafrustrirane aktualne ali bivše politike. Čeprav Golobiča v intervjuju nisem omenil, se je v mojih besedah očitno prepoznal in zato imel nekontroliran izliv. Dobesedno je zapisal: »Miheljak je žrtev ‘kolumnistične’ regresije: egopozerstvo, iskanje tridesetletnega lepodušniškega iskanja sarkastične samopotrditve.« Tak eksotični besednjak tudi sicer pogosto uporablja in se pri tem uspešno meri z raznimi hojsi, brezniki, kanglerji ...

A o čem se pravzaprav prepiramo? Tisti, ki so prespali ali zamolčali Grozni, pa Alep, pa dolga leta Putinove strahovlade v Rusiji, sedaj z apelom k že preizkušeni, čeprav neuspešni strategiji vztrajanja pri zgolj vojaški pomoči destruirani Ukrajini zavrnejo tako imenovano Aurelijevo pismo, ki poziva k nujnemu začetku mirovnih pogajanj. A ob različnih pogledih na smiselnost in nujnost mirovne pobude, ki je do danes zares še ni bilo, je problem predvsem, da sta se z Gantarjem znašla v družbi z izpričanimi antidemokrati, ki mrcvarijo po javni televiziji in medijih sploh, ki aktivno nasprotujejo izenačevanju pravic ljudi glede na spol, glede na spolno orientacijo, ki nasprotujejo pravici do splava, ki jih fascinirajo samodržci iz novih demokracij … Golobič neprepričljivo trdi, da ni vedel, s kom je sopodpisoval to drugo pismo, a hkrati pove, da ga je k podpisu povabil tisti »demokrat«, ki je javno pozval k zapiranju ust drugače mislečih (konkretno Tomaža Mastnaka).

Sicer ne vem zagotovo, a z veliko verjetnostjo zadetka lahko ugibam, kaj muči Gregorja Golobiča. Bil je zraven, dokler ni zavozil. In bil bi še vedno zraven, a ne more biti, ker je zavozil. In ni zavozil samo svoje politične kariere, ampak je s seboj v tolmun povlekel stranko z bogato dediščino ... Hja, včasih smo družno in nesebično »reševali« pešaka Gregorja (pač skladno s predlogo dramuleta Saving Private Gregor), pa se je izkazalo, da žal resnica iz sicer zlonamernih obtožb nikakor ni (bila) črno-bela. In v nekem trenutku poraza je zagrenjen izgubil smisel za humor, (samo)ironijo in distanco do lastne pojave. A ob teh težavah mu žal več ne morem pomagati. Morda pa bi se lahko obrnil po pomoč k dr. Nini Krajnik. No, kot bi rekel Marx (tokrat kajpak Groucho), problemov sicer ne bo rešil, imel pa bo psihoterapevtko.

Še kaj? 

Težko se je znebiti vtisa, da Vlado Miheljak spet enkrat ni zmogel iz svoje kože in je mimogrede zlorabil prostor svoje tedenske kolumne za poskus rokohitrske diskreditacije mene kot avtorja odziva, ki je bil šele objavljen v taisti številki. Zavržna praksa, ki resnim in dostojnim piscem ne pade na pamet.

A tudi vsebinsko je v besni naglici celo za njegove podstandarde hudo brcnil mimo, ko je navrgel, da naj bi se med drugimi tudi jaz v LDS in Zares “obnašal, kot da sem obsojen na oblast, in zakartal podedovano premoženje”… Če odmislim domislico, da lahko podeduješ nekaj, kar si sam soustvarjal od vsega začetka, pa za breztežnost trditve o mojem dojemanju obsojenosti na oblast zadošča navedba elementarnega dejstva, da sem se z mesta generalnega sekretarja LDS umaknil v času njene največje “oblasti” v jeseni 2001, se potem poleti 2002 vrnil za pol leta na eksplicitno prošnjo Janeza Drnovška, da bi vodil njegovo predsedniško kampanjo in pomagal izpeljati prehod na mestu predsednika vlade in stranke, ter potem v začetku 2003 zapustil profesionalno politiko. Kar zadeva “obsojenosti na oblast” kasneje, v času (10%!) stranke Zares, se Miheljak lahko podrobneje pouči pri svojem grafičnem sotrudniku Francu Juriju, ki je bil poslanec in vodja poslanske skupine Zares. Oblasti smo se po Miheljaku “oklepali” tako, da smo zaradi Pahorjevega (ne)početja v zadevah Teš6, AUKN ipd. odstopili kot ministri, izstopili iz koalicije in sprožili prve predčasne volitve. To je bila naša “dediščina”, nekaj povsem nasprotnega od omenjenih malicioznih potvorb.

Miheljakova težava je, da je intelektualno nespodoben. Z namišljeno superiornostjo vedno znova počne tisto, čemur je Hegel rekel neomikano abstraktno mišljenje: ko nekdo branjevcu, ker naj bi mu ta domnevno prodal klopotec, očrni vse, kar je z njim povezano, opsuje njegovo sorodstvo od pamtiveka naprej, in odmisli vse, kar bi ta človek utegnil omembe vrednega biti in početi v življenju.

Obžalovanja vredno je, da se je v tak živozazidan stolp samo-všečnosti iztekla neka svojčas relevantna refleksija slovenske politike in družbe. 

Razstavo Večje od mene v Moderni galeriji je Direktor Moderne galerije želel izvesti, vendar v okviru finančnih sredstev, ki jih je za to razstavo predvidela prav njegova predhodnica, takrat še kustosinja v Moderni galeriji, Zdenka Badovinac, ki pa izvedbe zgolj z načrtovanimi sredstvi ni želela. To je bilo prav v tej reviji že jasno zapisano 14. 1. 2022. 

Opazil sem, da tudi nekateri njeni volivci menijo, da je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič na državni proslavi naredila napako, da se ji je pripetil začetniški spodrsljaj in/ali da se je vedla v nasprotju s funkcijo, ki jo opravlja. Nič od tega ne drži. Gre za predsednico organa, ki ga sestavljajo poslanke in poslanci kot predstavniki državljank in državljanov Slovenije. Zato je povsem naravno, da prva med parlamentarci pokaže, kako dragocena se ji zdi podpora, ki so ji jo z gromkim aplavzom izrazili na proslavi. Razširila je roke in se z nasmehom zahvalila za pozornost. Eno roko je iztegnila proti državi, drugo je ponudila volivcem. Tako je na simbolen način povezala svoje volivke in volivce s praporščaki in zastavami, ki so eden od simbolov slovenske državnosti. Torej ni res, da bi pokazala hrbet državi. Ali naj bi pokazala hrbet raje ljudstvu?

Državne proslave so v zgodovini organizirali moški za moške. Zato ni odveč, če prva predsednica državnega zbora stori kaj, kar je zunaj okostenelega državnega protokola. Ni namreč pomembno samo, koliko je v državnem zboru in njegovem vodstvu poslank, temveč tudi, kaj novega prinašajo v način in vsebino parlamentarnega delovanja. Po mojih izkušnjah so bolj kot moški zavezane prihodnosti in manj obremenjene s preteklimi konflikti.

Bolj pomembno od omenjene simpatične geste je s tega vidika tisto opozorilo, ki ga je namenila dr. Robertu Golobu ob izvolitvi vlade v državnem zboru. „Obljubljam, gospod Golob, da se bom prva oglasila, če boste poslali policijo nad protestnike z vodnim topom, solzivcem, s pendreki ali kakorkoli drugače...“ Si lahko predstavljate, da bi predsednik državnega zbora, če bi zmagala sedanja opozicija, kaj takega „zagrozil“ predsedniku vlade? Jaz si ne morem. Zato si želim, da bi predsednica storila še kakšno tovrstno presenečenje in da ne bi nikoli prenehala izstopati iz sivine mrkih pogledov, značilnih za parlamentarce. 

V 27. številki Mladine se je v rubriki Rolanje po sceni pripetila neljuba napaka. Oblastnega napada v obliki finančnih kazni na protestnika Jašo Jenulla smo namesto »državnega odvetnika« po krivem obdolžili »državnega tožilca«, ki je, nasprotno, v času epidemije pokazal določeno mero razumevanja za žrtve nesorazmerne avtokratske represije. Krivo pričanje priznavamo in sprejemamo kazen. 

Znano je, da imajo ljudje, ki sicer ne izbirajo besed pri (dis)kvalifikacijah drugih, pogosto zelo tanko kožo, ko gre zanje. Vlado Miheljak je že mnogokrat potrdil, da v svoji kolumnistični veličini zelo težko prenaša še tako blage pomisleke do svojih priložnostnih domislekov. Ko mu je Pavle Gantar tako nedavno oporekal, da ga v kontekstu različnih odzivov na ruski napad na Ukrajino poljubno kategorizira, mu po svoji preračunljivi in arogantni navadi ni odgovoril na istem mestu – se pravi v rubriki Pisma –, pač pa kar v novi kolumni, kjer ga je zapovrh dodatno eterično opremil kar s »smradom pasjega iztrebka« … Gantar, ki svojega angažmaja za razliko od Miheljaka nikoli ni zabetoniral na samozadostno samovšečnost kolumnističnega egotripa, je že s tem odvezan od statiranja v miheljakovski olfaktorični fabrikaciji.

Ne oglašam se niti zato, ker sem bil v njej omenjen tudi sam: kdorkoli si je ogledal moj Intervju s Ksenijo Horvat, ki ga navaja Miheljak, se je sam lahko prepričal o nivoju ne le samega razmisleka o vojni v Ukrajini, ampak tudi pogleda na različne – in legitimne – razmisleke, ki se v zvezi s to katastrofo pojavljajo v slovenski javnosti. Miheljaku rade volje prepuščam, da triumfira na fronti licitiranja ničevosti. Kar zadeva mojega »polemiziranja s stališči, ki nikakor ne izhajajo iz prvega pisma«, pa sem že v oddaji povedal, da je osnovna težava v problematiziranju pomoči, ki jo zahodne države namenjajo Ukrajini v obliki orožja. Trditev iz omenjenega pisma, da »več sofisticiranega orožja prejme Ukrajina, več ga aktivira tudi Rusija«, je tako ne le faktično neresnična, saj je Rusija že od vsega začetka »aktivirala« praktično vse oblike in stopnje »sofisticiranosti« svoje konvencionalne oborožitve, ampak do Ukrajincev tudi skrajno cinična in ‘imperialistično’ pokroviteljska.

Zaradi česar se tu oglašam, je Miheljakovo neskrupulozno ponarejanje (četrtpretekle) zgodovine, kar zadeva »Drnovškovo LDS«. Gre za domala neverjeten polnoalergenski smoothie z LDS, referendumom o Natu, Irakom, Ruplom, Vilensko izjavo, Collinom Powellom, Bruceom Jacksonom … Dopuščam sicer, da se je Miheljak v pomanjkanju števila znakov kljub ekstenzivnim uvodnim citatom zatekel k preverjeni metodi njegovega sokolumnista v Mladini, ki v ta namen naštanca potrebno število diakritičnih znamenj, klicajev, vprašajev ipd., a to ne spremeni skonstruiranosti njegovih navedb. Drnovšek v času, ki ga po svoje adaptira Miheljak, ni bil več predsednik stranke. Da je LDS »skrbela za higieno javnih občil, ko se je dušilo in skrajno omejevalo glas tistih, ki so bili proti vstopu v Nato«, je nesramno podtikanje, ki glede na dogajanje zadnjih nekaj let zveni še posebej podlo v odnosu do medijev in novinarjev. Vsem je tudi znano, kakšen je bil odnos med takratnim zunanjim ministrom Ruplom in PV Ropom, ki se je manifestiral tudi skozi sramotno vilensko akcijo in končal s predlogom za razrešitev. Predvsem pa - kolikor so sploh smiselne paralele-, jih je v nasprotju z Miheljakom moč vleči natanko med vilensko ’avtorizacijo’ ameriškega napada na Irak in ruskim napadom na Ukrajino. »Koalicija voljnih« leta 2022 tako sestavljajo kvečjemu tisti, ki se na vse kriplje trudijo objektivirati zunanje povode za Putinov imperialistični masaker, in v ukrajinskem odporu ter mednarodni pomoči vidijo zgolj kalkulantsko prolongiranje agonije ter škodljivo upiranje – tokrat drugi – jedrski velesili …

Glede Nata sva z Miheljakom v preteklosti že večkrat (ne)uspešno polemizirala, zato ponavljanje nima posebnega smisla. Na podlagi prestanega v vmesnem času pa me izkušnje s hudimi domačijskimi pogrezi slovenske demokracije, ki smo jim bili vsi priča, vsekakor dodatno utrjujejo v prepričanju, da je za Slovenijo, za slovenske državljanke ter državljane zelo pomembno in dragoceno članstvo, ki ga ima v mednarodnih asociacijah – od EU do Nata –, in to ne glede na obžalovanja ter ostre kritike vredne občasne odmike od deklariranih načel. Vseeno je veliko bolje, če za potrebe svoje lepodušniške vzvišenosti nek kolumnist potvarja zgodovino, kot da zgodovina pokvarja življenja ljudi. 

Pri naših tako imenovanih levo sredinskih politikih je težava v tem, da ne upoštevajo pravila, ki velja v industrijski psihologiji, da je vedno treba prilagajati svoje aktivnosti aktivnostim, ki jih uporablja nasprotni partner. Zakaj tako ravnajo, bi bilo zanimivo ugotoviti. Toda moja predstava o tem je takšna: če SDS preprečuje Sprejem Zakona o vladi, ker je »zaskrbljen« nad prevelikimi stroški vlade zaradi dodatnih ministrstev, se je takoj potrebno lotiti zmanjševanja javnih  izdatkov, kar bo sicer potrebno storiti zaradi vseh problemov, ki so pred javnim financiranjem javnih zadev. Takoj je potrebno ugotoviti število preveč zaposlenih v javni upravi (zadnja Janševa tranša zaposlovanja), takoj je potrebno razveljaviti status javnega tistim institucijam, ki jih je Janševa vlada na novo ustanovila.

Vse zaradi varčevanja. Preveriti je potrebno, ali je možno razveljaviti sklep o imenovanju programskega sveta, saj pri imenovanju niso upoštevali, da je potrebno imenovati zastopnike vseh takratnih parlamentarnih strank. Pozneje bo potrebno prerešetati tudi druge javne institucije: ali res potrebujejo status javnosti, denimo Institut za novejšo zgodovino na ministrstvu za pravosodje, saj sta še najmanj dve instituciji, ki se tudi ukvarjata z novejšo zgodovino.

SDS ob podpori NSi predlaga prostovoljni prispevek za financiranje javne RTV. Seveda to za javno RTV ne pride v poštev, nasprotno, kot je nekdo predlagal, potrebno ga bi bilo povečati, da javni RTV ne bi bilo potrebno tekmovati s komercialnimi za oglase, redni gledalci bi bili pa zelo zadovoljni, če bi nas nehali mučiti z reklamami. Ampak sama ideja, da bi bilo dobro več stvari, ki se sedaj financirajo iz javnih sredstev, preusmeriti na prostovoljne prispevke, je dobra. Denimo, popolnoma nelogično je, da bogato Katoliško cerkev financira država. Zato bi bilo potrebno najmanj takoj ukiniti tisto povečanje prispevka, ki ga je Janševa vlada za slovo podarila Katoliški cerkvi.

Janševa vlada je bila zelo radodarna pri delitvi javnih sredstev. Toda to ni bilo zaradi razvitega socialnega čuta. Te delitve so bile vezane na vzdrževanje večine v Državnem zboru. Glede tega so vsaj stranke bivšega KUL-a dobro seznanjene. Zakaj SDS-u, ob njegovi skrbi za javne finance, ne razložijo, s kakšno lahkoto je razmetaval javni denar zato, da se je obdržal na vladi. Da SDS nima prav nič razvitega socialnega čuta, je dokazal s sprejemom ZUJFA. Še bolj nesocialen se je pa Janša pokazal, ko je za časa vlade Alenke Bratušek na veliko razlagal, da je za Slovenijo edina rešitev zloglasna trojka, ki je v državah, kjer je bila, zahtevala, med drugim, znižanje plač v javnem sektorju in znižanje pokojnin.

Janševo pozivanje trojke je podpiralo jastrebe v Evropski komisiji, da so vladi Alenke Bratušek vsilili ukrepe za sanacijo slovenskih financ, ki so bili škodljivi za Slovenijo. Pri tem je dejansko sugeriral mednarodnim finančnim trgom, da so povečali obrestne mere slovenskim kreditojemalcem. Da bi bil čim bolj prepričljiv, je prerokoval nadaljevanje upadanja gospodarske rasti. Izjavil je celo, da se bo umaknil iz politike, če se bo začela pozitivna gospodarska rast. Bila je pozitivna gospodarska rast, Janez Janša pa ni bil toliko moža, da bi svojo besedo držal. Na to ga je pač potrebno občasno spomniti. Treba ga je tudi vprašati, kako je mogoče, da se, ob vsej svoji strumnosti, izogiba sodiščem s tem, da se izogiba prevzemu pozivov. Vprašati ga je občasno potrebno tudi, zakaj ni tožil avtorjev knjig o prodaji orožja, ki ga postavljajo v slabo luč. Sedaj, ko je sam ugotovil, da je nedolžen v zadevi »Patria«, bi bilo dobro, da se le razišče, zakaj so v Sloveniji organi pregona začeli preiskavo o sumu korupcije v zvezi z nakupom patrij, šele leto potem, ko je v Slovenijo prišlo prvo opozorilo Interpola. Vsak kriminalist bo vedel povedati, da so udeleženci v tej zgodbi med tem lahko počistili teren.

Na vsake toliko časa je že potrebno spomniti na to, s kom imamo opravka. Ta prispevek bi zaključil s pregovorom: Kdor zaradi ponosa ne prizna napake, sploh nima ponosa. 

Spoštovani župan Zoran Janković!

V Sloveniji se zaključuje eden od najzgodnejših vročinskih valov v zgodovini. Vročinski valovi so v zadnjih desetletjih v Evropi povzročili več smrti kot katerikoli drug ekstremen vremenski dogodek, še posebej močno pa prizadenejo mesta. Tudi Ljubljana se v obdobju ekstremne vročine segreje hitreje kot podeželje, ponoči pa se manj ohladi. V prihodnjih letih bodo vročinski valovi v Ljubljani še pogostejši, temperature pa višje.

Mestna občina Ljubljana ima na voljo dovolj podatkov, da lahko ukrepa že zdaj. ARSO redno beleži povprečno temperaturo v Ljubljani (ki narašča) in število vročih dni, ko temperatura preseže 30 °C (ki prav tako narašča). L. 2016 so raziskovalci ZRC SAZU določili lokacije v Ljubljani, kjer je nadpovprečno vroče. Vemo tudi, da je v obdobju vročinskih valov v Ljubljani in Mariboru v letih 2006–2015 umrlo dvakrat več prebivalcev kot na podeželju. Vročino težko prenašajo tudi živali.

Ko je vroče, se Ljubljana spremeni. Prebivalci se zadržujejo v stanovanjih, po mestu opravijo le nujne poti in na lastni koži občutijo, kako vročina vpliva na slabšo koncentracijo, manjšo delovno opravilnost, utrujenost in izčrpanost. Že ob trenutnem vročinskem valu strokovnjaki opozarjajo, naj ljudje ostanejo doma in bodo čim manj zunaj. Ob vseh prihodnjih vročinskih valovih bo enako. Ljubljana v vročini ostane brez ljudi – mesto brez ljudi pa je mrtvo mesto.

Nimamo več časa za čakanje. Ljubljana že letos potrebuje konkretno, koherentno in ambiciozno strategijo, s katero se bo borila proti posledicam podnebnih sprememb, med katerimi je tudi vročina. Strategijo nujno potrebujemo, če želimo mesto narediti znosno za bivanje v vse bolj vročih poletjih. Nujno potrebujemo uresničevanje zelenega sistema mesta, več parkov in drugih zelenih površin, več dreves s košatimi krošnjami, vodne površine, zelene ulice z manj prometa in druge dolgoročne ukrepe za hlajenje mesta.

Ne potrebujemo le besed in ne potrebujemo samo začasnih in kozmetičnih ukrepov.

Strategijo in akcijo za boj proti vročini potrebujemo zdaj. Vsak vroč mesec, ki ga zamudimo, pomeni manj življenja v Ljubljani – na žalost celo dobesedno.

— Podpisniki Prostorož, IPoP – Inštitut za politike prostora, Focus, društvo za sonaraven razvoj, Trajna, društvo za razvoj trajnostnega oblikovanja, Ljubljanska kolesarska mreža, Mladi za podnebno pravičnost, Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Zavod Bunker PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja , Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, Društvo krajinskih arhitektov Slovenije, Ekologi brez meja, IŠSP – Inštitut za študije stanovanj in prostora, ZaMestoPoDveh, društvo za mesto po meri ljudi, Zveza potrošnikov Slovenije, Slovenska kolesarska mreža, Greenpeace v Sloveniji, Ljubljansko geografsko društvo, CIPRA Slovenija, društvo za varstvo Alp, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), KUD Obrat, Matej Praprotnik, kolesarski župan Ljubljane, Poligon kreativni center, Center arhitekture Slovenije, AKC Metelkova mesto, Društvo EnaBanda, ŠOFA – Študentska organizacija Fakultete za arhitekturo, ZAGON, Študentsko društvo, Inštitut za zdravje in okolje, Društvo za permakulturo Slovenije, Medvrstni kolektiv Krater, Prometne tegobe Ljubljane, LINA – evropska arhitekturna platforma, Društvo Dinaricum, Društvo Iskra, Iniciativa LOM – Ljubljana odprto mesto, Društvo Maja Farol, Est=etika, društvo za vzpodbujanje etike v prostoru, Organizacija za participatorno družbo, INTERSO - Inštitut za individualno in družbeno odgovornost, HIša! Društvo za ljudi in prostore, so.p., Slovensko društvo evalvatorjev, Destilator, klub trajnostnih rešitev, Zavod Zora, Lista kolesarjev in pešcev, ABAKKUM, zavod za krajino, kulturo in umetnost, Nika Grabar u.d.i.a., Tadej Glažar u.d.i.a., dr. Peter Kumer, Mediteranski inštitut za okoljske študije, ZRS Koper, Damjana Zaviršek Hudnik u.d.i.a., Klemen Ploštajner, dr. Kozma Ahačič, dr. Saša Babič, Mateja Belak, dr. Martina Bofulin, dr. Majda Černič Istenič, dr. Nataša Gliha Komac, dr. Maja Godina Golija, dr. Marjetka Golež Kavčič, dr. Barbara Ivančič Kutin, dr. Andraž Jež, dr. Marko Juvan, dr. Katarina Keber, dr. Duška Kneževič Hočevar, dr. Katja Kobolt, dr. Žiga Kokalj, dr. Tina Košak, dr. Mojca Kovačič, dr. Miha Kozorog, dr. Simona Kralj Fišer, dr. Rebeka Kunej, dr. Daša Ličen, dr. Oto Luthar, Primož Mesner, dr. Jernej Mlekuž, Rok Mrvič, Peter Pehani, dr. Gregor Pobežin, dr. Dan Podjed, dr. Saša Poljak Istenič, dr. Mateja Ratej, dr. Miha Seručnik, dr. Helena Seražin, dr. Ingrid Slavec Gradišnik, dr. Katarina Šter, dr. Borut Telban, dr. Jernej Tiran, Agata Tomažič, dr. Tadej Troha, dr. Tatjana Veljanovski, dr. Miha Zobec, dr. Andrejka Žejn

22. junija 2022 je bil v reviji Mladina in na spletni strani mladina.si objavljen članek z naslovom »N’Toko: Marinblu svet,« ki zavajajoče in negativno predstavlja podjetje Spar Slovenija. V članku je navedeno, da v Sparu ne morete v roke prijeti izdelka, ki ga ni pobral iz zemlje, predelal, prepeljal ali uskladiščil migrantski delavec, vendar slednje ne drži. Spar Slovenija namreč sodeluje s številnimi slovenskimi pridelovalci, rejci in proizvajalci – slovenski izdelki namreč zavzemajo kar 70-odstni delež njegove ponudbe –, med njimi pa so tudi takšni, ki izdelke pridelujejo in predelujejo sami in brez dodatno najete delovne sile. 

Ali: zakaj dati ostro in pogumno pravno bojevnico na »mehko« ceremonialno funkcijo, kjer sicer lahko včasih ostro zalaja, ugrizniti pa ne more? Na diplomatskem in vojaškem delu pristojnosti predsednika republike pa velika pravniška natančnost in doslednost tako in tako ni vedno zaželena. Govorim seveda o napovedani kandidaturi odvetnice (ki je bila prej uspešna informacijska pooblaščenka, novinarka itd.) Nataše Pirc Musar za predsednico republike. Vse priznanje njenemu dosedanjemu delu – le z njeno oceno, da ji je funkcija predsednika republike na kožo napisana, bi se težko strinjal. In tudi z mottom njene kandidature, da ne bo molčala ob kršitvah človekovih pravic. Povzdigovati glas ob (žal povsod po svetu, ne le pri nas pogostih) kršitvah ustave in zakonov - in ne le povzdigovati glas! - je naloga drugih organov, ne predsednika republike. Njegova naloga je (na tem področju) predvsem predlagati na take funkcije ljudi, ki so to res sposobni in pripravljeni narediti – sam pa se do kršitev ustave javno opredeljevati le izjemoma, kadar bi le še to morda zmoglo preprečiti ustavno krizo.

S tem seveda ne mislim, da bi Marti Kos, Ljudmili Novak in drugim možnim kandidatom za to funkcijo manjkalo potrebne borbenosti in odločnosti. Mislim le, da je zelo škoda, če bi bile tovrstne nedvomne kvalitete Nataše Pirc Musar v bistvu izgubljene na funkciji, kjer se še »lajati« ne spodobi, kot bi hotel, ugrizniti pa sploh ne moreš. Sam bi to odlično in odločno pravnico najraje videl na mestu prihodnje varuhinje človekovih pravic, tudi dva mandata, če bi le zdržala – tam bi njene kvalitete tej družbi najbolj koristile, pa tudi njej osebno najbrž, kljub izredni zahtevnosti te funkcije, omogočile kar največje osebno zadovoljstvo z opravljenim delom. A tudi drugih zelo pomembnih operativnih funkcij, kjer take ljudi krvavo potrebujemo, ne manjka.

Odločitev je seveda njena. Če bo pri kandidaturi vztrajala, je vsekakor možno, da bo tudi izvoljena. Mojih prej opisanih »čudnih« pogledov na funkcijo predsednika republike namreč ogromna večina ljudi pri nas ne podpira – in tako bodo potem tudi glasovali. Za katere konkretne kandidatke ali kandidate se bodo odločili, bodo pa seveda pokazale šele volitve. 

Spoštovani predsednik vlade, spoštovani ministri, na Delavsko svetovalnico se dnevno obrača vse več delavcev, katerim so kršene (temeljne) delavske in socialne pravice.

Vse primere seveda ustrezno preučimo in na podlagi tega tudi ustrezno ukrepamo. Vendar pa moramo tukaj izpostaviti še nekaj: veliko delavcev pade v »past« delodajalcev, ki skorajda kronično kršijo delovno in socialno zakonodajo. In velik preventivni korak za zaščito pravic delavk in delavcev bi bil ta, da bi le-ti bili že predhodno obveščeni o tem, ali delodajalec, ki jim ponuja zaposlitev, spoštuje delovno in socialno zakonodajo.

Zato se na tem mestu obračamo na vas, spoštovani predsednik Vlade RS, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ter minister za finance z naslednjim pozivom.

Inšpektorat RS za delo in Finančna uprava RS: nemudoma pričnite z javnim objavljanjem ažuriranih lastnih evidenc o pravnomočnih odločbah o prekrških! Tovrstni poziv smo na ustrezne organe naslovili že pred petimi (!) leti, to je maja 2017, ko smo ob objavi zapisali naslednje: »Če prekrškovni organ nima težav, da nam posreduje svojo prekrškovno evidenco v skladu z zakonom o prekrških, potem logično to tudi pomeni, da potemtakem prekrškovni organ(i) ne sme( jo) imeti težav, da sam(i) javno objavi( jo), oziroma objavlja( jo) posodobljeno evidenco o pravnomočnih odločbah o prekrških. Torej, spoštovani IRSD in FURS – nemudoma pričnite z javnim objavljanjem ažuriranih lastnih evidenc o pravnomočnih odločbah o prekrških. Delavke in delavci si zaslužijo, da vedo, kateri delodajalci v Sloveniji so na napačni strani zakonodaje!« Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti: nemudoma poskrbite za ažurno javno objavljanje evidence delodajalcev, ki imajo prepoved zaposlovanja in dela tujcev. Naj spomnimo: delodajalcem, ki jim je izrečena kazen globe za prekršek, odvisno od pravne narave 

prekrška, je prepovedano zaposlovanje in delo tujcev za eno, dve ali tri leta oziroma pet let od pravnomočnosti prekrška. In naj spomnimo: to evidenco je Zavod RS za zaposlovanje pred leti že javno objavljal. Iz nam neznanih razlogov od takrat dalje javne objave te evidence - ni. Glede na vse zgodbe o izkoriščanju tujih delavcev v Sloveniji je skoraj odveč dodatno argumentirati, zakaj je potrebno nujno javno objaviti ažurne podatke o delodajalcih, ki imajo prepoved zaposlovanja in dela tujcev.

V pričakovanju čim prejšnjega ukrepanja, o katerem nas tudi obvestite 

Kot predsednik vlade je Marjan Šarec septembra 2018 pozival državna podjetja, naj premislijo, kje oglašujejo in kakšne vsebine financirajo s svojimi oglasi. Leta 2022 je taisti Marjan Šarec minister za obrambo, oglase za slovensko vojsko pa lahko še vedno gledamo na tovarni sovraštva Nova24TV.

Praksa oglaševanja Ministrstva za obrambo se od leta 2018 ni spremenila, čeprav se je vmes izkazalo, da se denar troši nesmotrno in brez želenega učinka. Hkrati se z njim dokazano financira medijsko produkcijo promocije neonacizma, o kateri pišejo po celem svetu in se čudijo tokovom slovenskega javnega denarja v te neonacistične greznice.

Šarec je kot predsednik vlade septembra 2018 zapisal, da je mogoče oglaševanje državnih podjetij na sovražnih vsebinah razumeti kot podeljevanje legitimitete tem vsebinam. Zakaj torej štiri leta kasneje kot minister za obrambo sam počne isto? 

V prejšnji številki Mladine smo v članku z zgornjim naslovom objavili podatke o delu intervencijskih radiologov v UKC Ljubljana. V mesecu aprilu so dopoldne v treh operacijskih dvoranah, ko je bilo na delovnih mestih od 5-7 specialistov, obravnavali okoli 180 bolnikov. Popoldne, zvečer in ob vikendih, ko je bila odprta le ena operacijska dvorana in prisoten en sam zdravnik specialist, pa ravno tako okoli 180. Zapisali smo, da je v UKC Ljubljana povprečen zdravnik radiolog popoldne, ko je plačan po višjih tarifah in učinku, v povprečju petkrat bolj učinkovit kot dopoldne.

Pri primerjavi z UKC Maribor smo na podlagi prejetih odgovorov zapisali, da tam dopoldne na intervencijski radiologiji opravijo 5 posegov, popoldne oziroma zvečer in ob vikendih pa le 1,6. Ta teden pa so v bolnišnici podatke ponovno preverili in nam sporočili, da njihovi intervencijski radiologi, vključno z nevroradiologijo dopoldne v povprečju opravijo 5 posegov, izven rednega delovnega časa pa obravnavajo v povprečju 3,1 bolnika.

To seveda ne spreminja ugotovitev navedenega članka.

Spoštovani,

v Mladini, ki je izšla 17. 6. 2022, ste objavili članek z naslovom „Bobnarjeva kupila nove brzostrelke“ novinarke Monike Weiss. V skladu z Zakonom o medijih vljudno prosimo za objavo dodatnih informacij, ki bodo bistveno dopolnile navedbe v članku in s tem prispevale k objektivnosti poročanja. V Ministrstvu za notranje zadeve vsako leto sprejmemo Terminski načrt javnih in zaupnih naročil ter javnih razpisov, vezano na potrebe uporabnikov in razpoložljiva proračunska sredstva, ki se nato postopoma izvaja v skladu s predvideno časovnico.

Del tega načrta, ki je bil sprejet pred prihodom novega vodstva ministrstva, so bile tudi nabave oborožitvene opreme in prisilnih sredstev za delo policije. Ministrica mag. Tatjana Bobnar je strokovnim službam v ministrstvu naročila, naj ponovno preučijo smotrnost nabave tovrstne opreme in dejanske potrebe po njej, zato je nabava začasno ustavljena. Poudarjamo tudi, da ministrica še vedno meni, da je „zaupanje pomembnejša valuta od solzivca in vodnega topa“. Lep pozdrav,

Vladu Miheljaku je treba čestitati za pogum. Tega je treba imeti, če zapišeš nekaj takega, kot na primer »Ne razumem, kako je lahko naš prijatelj Pavle Gantar brez pomisleka sopodpisnik skupaj z Lisjakom, ki je eksplicitno pozval časopis Dnevnik, da zapre usta njegovemu dolgoletnemu sopotniku in prijatelju Tomažu Mastnaku …« Kot da moj podpis pod dokument, za nazaj in za naprej »pokrije« vse, kar je Luka Lisjak napisal in objavil. Z marsičem se strinjam in z marsičem pa tudi ne, in če bi Vlado Miheljak bolje poznal »našega prijatelja Pavleta«, si prav tovrstnega podtikanja ne bi smel privoščiti, toliko bolj, ker je sam podpisnik nekega drugega »konkurenčnega« pisma.

V svojem političnem življenju sem sodeloval pri nastajanju cele vrste odprtih pisem, pozivov javnosti, protestnih izjav, peticij in podobnih instrumentov oblikovanja javnega mnenja, še pod celo vrsto drugih pa sem se samo podpisal in pri tem se nisem nikoli spraševal, kateri so še drugi podpisniki. Zato Vladu Miheljaku odrekam kakršnokoli pravico odločanja, komu bi jaz smel prispevati svoj podpis in komu ne, skratka odrekam mu pravico, da »upravlja« z mojimi političnimi stališči.

Vlado Miheljak ni edini, ki se ukvarja predvsem z vprašanjem, kakšna je javna in politična provenienca podpisnikov »drugega pisma«. Več kot dobrodošel razlog, da se mu ni treba ukvarjati z vsebino, ki jo to pismo odpira. 

Zaradi procesa katalonske suverenosti se je med levico pojavila razprava o nacionalnem vprašanju in demokratični reviziji meja. Ta razprava mora upoštevati spoštovanje nacionalnih in kulturnih pravic narodov, večjo krepitev vloge državljanov, načelo subsidiarnosti in obsodbo imperialističnega nacionalizma.

Borbe nacionalnega značaja ( jezik, kultura, samouprava, samoodločba ...) je levica prevzela, ko je šlo za jasne primere zatiranja ali kolonializma v tujini. Ko pa pride do konflikta v Evropi, se pojavijo dvomi. Pred samim obstojem teh primerov zatiranja ali preganjanja si zatiskajo oči, da bi se izognili razpravi, ki bi verjetno pripeljala do sklepa, da imajo tudi ti manjšinski evropski narodi pravico do samouprave in samoodločbe. V primeru Katalonije je kolonialistični odnos španske države povsem očiten (zakonodaja, gospodarstvo, jezik ...) do te mere, da zavrača priznanje Katalonije kot naroda.

Na splošno pravice evropskega državljanstva nikoli niso vključevale pravice do sodelovanja pri spreminjanju meja, ki so jih večinoma določali vojaški spopadi ali pakti med oligarhijami. Uveljavljanje te pravice mora omogočiti krepitev moči državljanov v smeri Evrope narodov namesto Evrope držav in trgov.

Kar zadeva načelo subsidiarnosti, so se majhne in srednje velike države zaradi bližine organov odločanja prizadetim pogosto izkazale za vodilne v smislu dinamike ter družbenega in političnega razvoja. Oligarhije si prizadevajo za nasprotni model s politično močjo, ki je oddaljena od naravnih organizacijskih enot, saj vedo, da se v zelo velikih državah družbena gibanja od spodaj navzgor težko slišijo. Katalonija bi lahko bila dober primer takšnega dinamičnega elementa.

Pogosto se pojavljajo deduktivni pomisleki, kot so pristranska razlaga internacionalizma, splošna demonizacija nacionalizma ali domnevni antagonizem med nacionalnimi in socialnimi zahtevami. Nasprotno pa progresivni internacionalizem razglaša bratstvo preko meja. Poleg tega mora levica razlikovati med imperialističnimi nacionalizmi, proti katerim se je treba boriti, in emancipatornimi nacionalizmi, kot je katalonski nacionalizem, ki ga mora levica podpirati.

Nazadnje, nacionalne in socialne pravice so združljive in se celo dopolnjujejo, saj sta popolna samouprava in popolno razpolaganje z lastnimi sredstvi potrebna za doseganje zadovoljivih družbenoekonomskih izboljšav. Dejansko lahko trenutno rečemo, da je v Kataloniji independentizem večinoma levičarski, levica pa je večinoma naklonjena neodvisnosti.

— Josep Ferrer (Levi sporazum za Republiko Katalonijo), Guillem Fuster (Svobodni ljudje), Teresa Garcia (Levo gibanje), Antoni Morral (Skupaj za Katalonijo), Joan Josep Nuet (suverenisti), Alba Vergés (Republikanska levica Katalonije)

Vlado Republike Slovenije pozivamo k razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini in k uresničevanju zaveze iz koalicijske pogodbe, da bo vlada na področju zunanje in obrambne politike izhajala iz »ustavnega načela mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«.

Ni dvoma, da je ruski predsednik Vladimir Putin zagrešil neizbrisljiv vojni zločin z ukazom o napadu na sosednjo, neodvisno in suvereno državo Ukrajino, ki Rusije ni ogrožala. Neposredna posledica te odločitve so tisoči mrtvih vojakov in civilistov, skoraj 8 milijonov razseljenih, od teh 5 milijonov beguncev v državah članicah EU, in nepojmljivo materialno uničenje države, ki je bila že prej obubožana. V tem pozivu ne razpravljamo o okoliščinah, ki so privedle do te drame, ki je poleg krvavega razpada nekdanje Jugoslavije najhujša na evropskih tleh po drugi svetovni vojni.

Ugotavljamo le, da je konflikt prestopil stoti dan, da so okupacijske sile že zasedle in nadzorujejo petino ukrajinskega ozemlja ter da vse dosedanje sankcije zoper Putinov režim oziroma Rusijo niso niti najmanj omajale njegove odločenosti za nadaljevanje agresije. Zahodno oboroževanje ukrajinskih sil zagotovo prispeva k moči njihovega odpora, kljub temu pa ni realnih izgledov, da bi ukrajinska vojska lahko v celoti pregnala agresorja s svojega ozemlja.

Več sofisticiranega orožja prejme Ukrajina, več ga aktivira tudi Rusija. Tako se vojna podaljšuje in eskalira v dolgotrajno pozicijsko vojno, ki prinaša dolgotrajno pobijanje in uničevanje, s podražitvami energentov in žitaric pa ima za talca Evropo in velik del sveta. Zaradi draginje in lakote v revnih državah lahko pričakujemo nov, še hujši begunski val.

Zato ocenjujemo, da morata Zahod in Slovenija kot njegov del poiskati alternativne pristope k ukrajinski vojni – take, ki bi rusko in ukrajinsko vodstvo pripravili k resnim mirovnim pogovorom.

Tanja Fajon se je kot kandidatka za zunanjo ministrico na zaslišanju pred parlamentarnim odborom za zunanje in evropske zadeve pravilno vprašala: »Kako potem, ko bodo vse sankcije izčrpane?« Predsednika vlade, ministrico za zunanje zadeve in ves ministrski zbor pozivamo, da s podporo državnega zbora v Bruslju izpostavijo to vprašanje, ki naj vodi v oblikovanje konkretne in uresničljive, za obe vojskujoči si strani sprejemljive evropske ponudbe za mirovna pogajanja. Prekinitev sovražnosti, umik okupacijskih sil in implementacija minških sporazumov za vzhod Ukrajine iz leta 2014 in 2015 realno niso mogoči, če ne bosta obe državi dobili mednarodnih varnostnih jamstev. Ta za Rusijo vključujejo prekinitev nadaljnjega širjenja zveze Nato in ameriške vojaške navzočnosti proti ruskemu ozemlju. V Evropi je treba zgraditi novo varnostno arhitekturo, ki jo je širitev zveze Nato na vzhod celine vse bolj načela.

S takšno opredelitvijo do ukrajinske vojne in diplomatsko proaktivnostjo bo nova slovenska vlada uresničevala ustavno načelo mirovne politike ter zavezanosti kulturi miru in nenasilja in pri v tem prizadevanju zagotovo ne bo osamljena.

Z najboljšimi željami in pričakovanji.

— Aurelio Juri, Maja Breznik, Bojko Bučar, Lucija Čok, Bogomil Ferfila, Franco Juri, Gorazd Kovačič, Milan Kučan, Vlado Miheljak, Vesna Mikolič, Rastko Močnik, Rudi Rizman, Svetlana Slapšak, Iztok Šori, Primož Šterbenc, Darko Štrajn, Danilo Türk

Vojna v Ukrajini je že globoko v četrtem mesecu, zato je samoumevno, da se vrstijo pozivi k razumnemu ravnanju vseh, ki bi lahko prispevali h koncu morije. Ker želje po tem, da bi prevladal razum in bi se brutalna ruska agresija na sosedo ustavila, ostajajo neuslišane, je vse večji tudi strah, da bi dogajanje v Ukrajini izgubili izpred oči. Zato smo se podpisnice in podpisniki tega odprtega pisma odločili, da k drugim pobudam za delovanje v skladu z zdravo pametjo pristavimo svoje poglede. Svoje osrednje misli smo strnili v osem točk. 1. Veseli nas, da v slovenski in evropski javnosti vlada široko soglasje o nesprejemljivosti neizzvanega in surovega napada Ruske federacije na suvereno, mednarodno priznano državo Ukrajino. Veseli nas, da smo se uspeli poenotiti v obsodbi grozodejstev, ki jih na plečih Ukrajincev izvaja ruski režim.

V teh oblačnih časih za Slovenijo, Evropo in svet nas pomirja, da v veliki meri soglašamo, da pobijanje otrok in nemočnih, barbarska obleganja, kakršna smo nekoč z grozo gledali v Bosni in na Hrvaškem, stradanje, obstreljevanje in uničevanje nekdaj cvetočih mest in vasi, napadanje civilnih objektov, preganjanje ali celo deportacije ljudi z njihovih domov, ropanje in požiganje zalog hrane, rušenje kulturnih spomenikov ter navsezadnje enostranske aneksije nimajo mesta v sodobni Evropi in zaslužijo brezpogojno obsodbo. Skupna nam je tudi želja, da bi se trpljenje čim prej končalo in bi zavladal mir. Na tem skupnem soglasju je treba graditi politiko, ki naj jo Slovenija zagovarja v mednarodnih forumih. 2. Vendar se uresničevanje želje po miru v sedanjih razmerah kaže kot izjemno težavna naloga, ki terja zares razumno ravnanje. Tako ni le zato, ker agresor trenutno ni pripravljen opustiti svojih uničevalnih načrtov in ekspanzionističnih ambicij. Če naj bo mir res trajen in trden, mora v sebi nositi vsaj osnovne poteze pravičnosti.

V nasprotnem primeru se bo slej ko prej izkazalo, da gre le za premor pred novim napadom ali celo za mir, kakršen vlada na pokopališčih. 3. Da bi bil mir pravičen, je treba v prvi vrsti prisluhniti tistim, ki jim je bil mir samovoljno in surovo odvzet. To so v konkretnem primeru državljanke in državljani Ukrajine. Če bi se ob začetku neizzvanega ruskega napada sami odločili, da bodo svojo državo, njeno prihodnost ter človeške in naravne vire najbolje zaščitili tako, da se premočni sili ne upirajo in v zatišju počakajo na boljše čase, bi morali njihovo odločitev spoštovati brez omalovaževanja. Vendar so se odločili drugače. Domnevamo, da so se za odločen oboroženi odpor odločili tudi zato, ker sovražnik in ideologija, s katerima so se morali dokončno soočiti 24. februarja letos, nista nova. Ne stegujeta rok le po ozemlju Ukrajine, marveč ukrajinski narodni identiteti in kulturi zanikata pravico do samostojnega obstoja. Zanikata pravico Ukrajincev, da sami odločajo o svoji usodi in omalovažujeta ukrajinski jezik, pogosto z besediščem in dejanji, ki jih predobro poznamo iz naše zgodovine in na katere nas je v svojem opusu spominjal nedavno preminuli pisatelj Boris Pahor. Na ozemljih, ki so že pristala pod rusko okupacijo, od Krima do hersonskega okrožja, se to v polnosti potrjuje.

Ker so se Ukrajinke in Ukrajinci kot skupnost opredelili za to, da obstoj svoje države in samobitnosti ubranijo z orožjem, je njihova izbira po našem prepričanju zavezujoča tudi, ko premišljujemo o primernem ravnanju slovenske zunanje politike. V nasprotnem primeru bi pristali na logiko imperializma in zanikali vrednote, na podlagi katerih se je Slovenija osamosvojila. Menimo, da ni mogoče verodostojno obsojati ruske agresije na Ukrajino in hkrati vleči poteze, ki bi vodile k oslabitvi ukrajinskega odpora kot podlage za pravičen in trajen mir. 4. To pomeni, da moramo ukrajinski odpor podpreti z vsemi sredstvi, ki so naši državi kot članici svetovne skupnosti držav na razpolago. Tudi zato, ker je režim Ruske federacije že v preteklosti grobo kršil načelo nedotakljivosti državnih meja kot steber evropske in svetovne ureditve po moriji druge svetovne vojne. Dejstvo, da je nasilna kršitev ozemeljske celovitosti Gruzije in Ukrajine, skupaj s tiho dejansko ukinitvijo samostojnosti Belorusije, minila brez hujših posledic za Rusko federacijo, ni le ustvarilo nevarnega precedensa, temveč služilo – ne prvič v sodobni evropski zgodovini – kot spodbuda za frontalni napad. Zato je nedopustno, da bi tuje države v imenu »miru za naš čas« pristale na trgovanje z ozemljem napadene države. Slovenija je bila v preteklosti sama žrtev ekspanzionističnih skomin in genocidnih politik režimov v njeni soseščini. Tudi zato je v vitalnem interesu naše države, da zastavi ves svoj ugled in vpliv, da se zoperstavi vrnitvi k »münchenskemu formatu« pogajanj, kjer prizadeta država čaka na odločitev samooklicanih velesil. Polom »sporazumov« iz Minska nam dokazuje, da takšen format ne vodi ne v stabilnost ne v mir, temveč služi zgolj za upravičevanje kršitev mednarodnega prava in vodi k nadaljnji agresiji. 5. Seveda se je mogoče pogovarjati o tem, da odnos zahodnih držav, ki so se štele za zmagovalke hladne vojne, do Ruske federacije, ki se je morala soočiti z izgubo velikega imperija in negotovo usodo številnih rojakov v drugih delih propadle Sovjetske zveze, v zadnjih treh desetletjih ni bil vselej ustrezen in spoštljiv do občutljivosti ruske javnosti in naroda. Toda narobe bi bilo, če bi kot suho zlato posvojili razlage sedanjega ruskega vladajočega režima o občutku ogroženosti zaradi širitve evroatlantskih povezav proti vzhodu Evrope kot motorju njegovih neracionalnih odločitev.

Pri tem ne smemo pozabiti, da želja Ukrajincev po članstvu v EU izhaja iz istih teženj, ki so bile v ozadju včlanitve Slovenije in ostalih postkomunističnih držav leta 2004, prizadevanje po članstvu v zavezništvu, ki bi zmoglo močnejšo sosedo odvrniti od napadalnih skomin, pa se v luči zadnjih mesecev ne kaže le kot povsem razumno, temveč tudi kot pereče aktualno. 6. Glede na razvoj v zadnjih dveh desetletjih je treba ugotoviti, da je ravno narava ruskega režima ključni dejavnik, ki države v njegovi soseščini spodbuja k čim hitrejši in temeljitejši integraciji v nadnacionalne povezave, katerih težišče leži dlje na zahodu. Še pred frontalnim napadom na Ukrajino se je namreč pokazalo, da tako kot ruski režim ne priznava subjektivnosti ukrajinskemu ljudstvu in državi, tako na območju, ki ga ima za svojo vplivno sfero, ne trpi avtonomnega političnega in družbenega razvoja v posameznih državah. Ukrajinski »greh« v njegovih očeh ni toliko ločevanje od Rusije kot oddaljevanje od nedemokratičnega družbenega modela, ki prevladuje v njej.

Možnosti Ukrajine in drugih ruskih sosed, da same izbirajo svojo pot v prihodnost, ne smejo imeti manjše teže kot varnostni pomisleki ruske javnosti, če jih ta v danem trenutku sploh lahko verodostojno izrazi v jeziku in dejanjih, ki so vredni skupnosti miroljubnih držav. 7. Končno mora Slovenija, tako kot druge evropske države, ukrajinski odpor proti ruski agresiji podpreti na podlagi lastnih temeljnih interesov. Iz uradnih izjav Vladimirja Putina in vidnih predstavnikov ruskega režima je namreč jasno, da pod vprašaj ne postavljajo »zgolj« državnosti Ukrajine, marveč celotno evropsko ureditev, ki je nastala kot posledica procesov demokratizacije v Sovjetski zvezi, začetih pod vodstvom Mihaila Gorbačova. Naivno bi bilo torej misliti, da bi popuščanje glede Ukrajine ustavilo revizionistične namere ruskega režima; kot spet kažejo izkušnje iz preteklosti, je veliko verjetneje, da bi jih le še podžgalo. Znatna sredstva, ki jih je ruski režim v preteklem desetletju vložil v financiranje nedemokratičnih sil v Evropi in drugod – tudi v času, ko sta največji državi v EU iskali dogovor, ki bi zadovoljil ruske zunanjepolitične interese v Ukrajini, pa čeprav za ceno mednarodnega prava – pričajo, da je destabilizacija evropskega projekta za uradni Kremelj enako pomemben cilj kot ozemeljska širitev v prostoru nekdanjega sovjetskega in ruskega imperija. 8. Na podlagi navedenega vztrajamo, da razumna politika do ruske agresije na Ukrajino terja vztrajno prizadevanje za mir, ki pa ga je po našem mnenju možno doseči le z lojalno in odločno podporo ukrajinski obrambi, za katero so se ob izbruhu vojne odločili Ukrajinke in Ukrajinci. Prav tako verjamemo, da mora iskanje trajnega miru izhajati iz neomajnega spoštovanja suverene in demokratično izražene volje ukrajinskega ljudstva.

— Luka Lisjak Gabrijelčič, Aleš Maver, Frane Adam, Gorazd Andrejč, Matej Avbelj, Samo Bardutzky, Aleš Berger, Bojan Brezigar, Miro Cerar, Milan Dekleva, Jasmin B. Frelih, Pavle Gantar, Boris Golec, Gregor Golobič, Tamara Griesser Pečar, Igor Guardiancich, Roman Jakič, Ivo Jevnikar, Janez Juhant, Janez Kopač, Miha Kosovel, Attila Kovács, Primož Lubej, Marko Marinčič, David Movrin, Andrej Naterer, Jurij Perovšek, Rajko Pirnat, Renato Podbersič, Alenka Puhar, Renata Salecl, Brane Senegačnik, Branko Soban, Mitja Steinbacher, Dejan Steinbuch, Janez Stergar, Rok Stergar, Simona Škrabec, Ivan J. Štuhec, Janez Šušteršič, Žiga Turk, Uroš Urbas, Peter Verovšek, Gregor Virant, Peter Vodopivec, Janja Vollmaier Lubej, Taja Vovk van Gaal, Simon Zupan, Andreja Žižek Urbas, Lilijana Žnidaršič Golec

Nekdanji minister za obrambo Matej Tonin je s škandalozno gesto podpisa ne dosti manj kot pol milijardne obveze ( po programu OCCAR) o nakupu 45 oklepnikov BOXER 8x8 postavil tako novo vlado kot civilno družbo pred povsem nepotrebno dilemo. Trenutna dogajanja, ki jih določa ruska agresija na Ukrajino, seveda sprožajo pomembna vprašanja o pomenu varnosti in razsežnostih vojaške sestavine države. Menimo, da gre za položaj, ki zahteva temeljit premislek in konceptualno prenovo sistema obrambe Republike Slovenije.

Nakup velikega števila oklepnikov bi prejudiciral koncept obrambe, ki pa bi se šele moral oblikovati. V vsaki od k temu apelu pridruženih organizacij se predvsem kot družboslovci spoznamo tudi na strokovno problematiko vojskovanja, oboroževanja in varnosti ter menimo, da so desetine oklepnikov, neprimernih za rabo na goratih terenih, neuporabne za obrambo take države kot je Slovenija. Tudi Avstrija in Švica se za take oklepnike nista odločili. »Koncept«, ki ga povnanja nameravani nakup zadevnih osemkolesnih oklepnikov, ne prejudicira samo profila obrambe in varnosti, ampak je predvsem simptom vsiljevanja zamisli o militarizaciji družbe.

Vsekakor se ne zavzemamo za »siromašenje« slovenske vojske. Nasprotno! Menimo, da je treba v prvi vrsti v kakršnemukoli že sistemu obrambe najprej poskrbeti za ljudi, ki opravljajo vojaški poklic – tako za njihovo dobrobit v materialnem pogledu kot za njihovo čim višjo usposobljenost za delovanje na podlagi koncepta obrambe, ki je ustrezen za takšno državo kot je Slovenija. Na podlagi izkušenj vemo, da se je koncept teritorialne obrambe v Sloveniji izkazal najprej kot Narodno osvobodilni boj v drugi svetovni vojni in drugič v slovenski osamosvojitveni vojni. Ni dvoma, da je ta koncept treba posodobiti in dodatno premisliti o realnih možnostih in potrebah Slovenije za hipotetično obrambno delovanje, vendar tega premisleka ne kaže začeti z nepremišljenim in zelo dragim nakupom oklepnikov, kar bi hromilo druge rešitve – npr. v obliki oborožitve za okretne enote s tehnološko sodobnim lažjim orožjem. K enormni začetni ceni oklepnikov pa je treba prišteti še visoke stroške dodatne opreme in stroškov vzdrževanja. Zadevni nakup bi torej bil pravi TEŠ 6 na področju obrambe z dolgoročnimi posledicami, ne nazadnje, tudi za varnost, kakršna naj bi bila udejanjena v Sloveniji na podlagi demokratičnih načel.

Slovenija seveda potrebuje opremo za udeležbo Slovenske vojske predvsem v misijah OZN in v drugih (včasih spornih) mednarodnih misijah, vendar bi nabava »boxerjev« močno presegla tovrstne potrebe, ki jih je mogoče zadovoljiti že z dosedanjo opremo.

Pozivamo Vlado RS, Ministrstvo za obrambo in strokovnjake za področje obrambe, da storijo vse za umik od »Toninove pogodbe« in za oblikovanje racionalnih okvirov obrambnega koncepta Slovenije.

Izrecno torej podpiramo javno izrečeno opredelitev ministra Marjana Šarca o tem, da je treba nameravani posel nakupa oklepnikov podvreči reviziji in preklicati.

— Zavezništvo za demokratično in pravično Slovenijo, Koordinacijska skupina: Tomaž Wraber, Emil Milan Pintar, Boris Vezjak, Stane Pejovnik, Vito Turk, Boris A. Novak, Niko Toš, Vesna Mikolič, Ivan Svetlik, Jože Mencinger, Darko Štrajn, Vlado Miheljak, Slavko Splichal, Bogomir Kovač, Boris Sket, Dušan Keber, Svetlana Slapšak, Polona Jamnik, Božidar Slapšak, Spomenka Hribar, Blaž Rozman, Pavle Gantar, Rudi Rizman, Božidar Flajšman, Rado Riha, Srečo Dragoš, Božo Repe, Lucija Čok, Danijel Rebolj, Rado Bohinc, Jože Pirjevec, Anton Bebler

V tedniku Mladina ste v petek, 27. maja 2022, na str. 38 objavili članek avtorja dr. Bogomirja Kovača z naslovom: »Nova krizna normalnost«.

V članku avtor med drugim zapiše: »Črpanje teh in kohezijskih sredstev zahteva jasno opredelitev investicij, njihov vrstni red gradnje pripravo predinvesticijskih raziskav. Čas teče, sredstva bodo na voljo omejen čas, kdor jih ni sposoben uporabiti, jih ne bo dobil. Dosedanje polomije z razpisi Janševe vlade za zeleno transformacijo in zamuda pri pridobivanju evropskih sredstev so dokaz tega.« Trditve o slabem koriščenju evropskih sredstev absolutno ne držijo. To dokazujejo neodvisni in javno dostopni podatki, iz katerih je jasno razvidno, da se Slovenija po uspešnosti porabe evropskih sredstev uvršča na odlično četrto mesto med vsemi državami članicami. V dveh letih smo iz podpovprečnih napredovali med najbolj uspešne. Slovenija je namreč do marca leta 2020 počrpala le 36 % sredstev, do maja 2022 pa že več kot 76 % vseh razpoložljivih sredstev. Glede na številne projekte, ki so v izvajanju, pa lahko pričakujemo, da bo Slovenija drugo leto po uspešnosti črpanja sredstev že na tretjem mestu med vsemi državami članicami.

Popravek in prikaz drugih oziroma nasprotnih dejstev na članek z naslovom Institucija, ki lobira za interese ameriških multinacionalk, dobiva v Sloveniji javni denar z dne 27. 5. 2022.

V članku se večkrat pojavi trditev, da je AmCham lobistična organizacija, kar pa ne drži. AmCham Slovenija je po pravni obliki zbornica, po svojem delovanju pa poslovna skupnost, ki nikoli ne deluje zgolj v interesu posameznih (ameriških) podjetij, pač pa za celotno gospodarstvo. Delovanje AmCham Slovenija je javno, o njem poroča širši javnosti, tako slovenski kot tudi evropski, zato že po definiciji ne more predstavljati lobiranja.

V članku so navedene netočnosti glede financiranja AmCham Slovenija iz državnega proračuna in prejemanja javnega denarja. Pojasniti je treba, da se delovanje zbornice v ožjem smislu v celoti financira s strani članov, ki so večinoma podjetja v zasebni lasti. Zgolj pri določenih projektih in programih pa zbornica sodeluje z javnimi agencijami - tako v Sloveniji, Evropi in ZDA. Ta sredstva so namenska in financirajo izključno projekt ali program, ne pa delovanja zbornice ko take.

AmCham Slovenija ni le ena od zbornic mreže 46 AmChamov iz 44 držav, pač pa ima tudi sedež organizacije. Generalna direktorica AmCham Slovenija je bila namreč na demokratičnih volitvah izvoljena za podpredsednico organizacije in ima tako Slovenija možnost sodelovanja s celotno Evropo in Evroazijo. 

Svoje razmišljanje namenjam kolumnistu Mladine dr. Nežmahu. Sem bolj ali manj redna bralka Mladine, kar pomeni, da kakšen petek tudi spustim nakup. A drznem si soditi, da dovolj pogosto berem revijo od začetka do konca, zato tudi kolumne dr. Nežmaha ne spustim, da sem opazila nezmožnost vsakršne kritike desne politične opcije pri dr. Nežmahu. Ob branju se mi vedno znova postavlja isto vprašanje, ki ga na kolumnista naslavljam zato, ker je sociolog. Zanima me ta fenomen desno obarvanih novinarjev, ki v delovanju politikov opcije, ki jo volijo, ali so ji naklonjeni, ne najdejo niti majčkene napakice, ničesar, kar bi bilo vredno kritične presoje, kar bi bilo treba vzeti pod drobnogled.

Torej, kako dr. Nežmah kot sociolog razumete to nekritičnost? Levi novinarji pljuvajo po »svojih izbrancih«, preden so ti začeli vladati, desni novinarji pa pri »svojih« ne najdejo nič. Nula.

Od kod ta zvestoba? Od kod ta prizanesljivost? Od kod ta brezpogojna ljubezen? Gospa Novak bi lahko bila marsikomu za zgled. Najtežje se je ozreti vase. Morda zato?

Zahvaljujem se vam za odgovor, morda analizo, in vam želim vse dobro. 

Da, Grega Repovž, naša (slovenska) prihodnost je usodno povezana z vprašanjem, ali nam bo z večdesetletno zamudo le uspelo vključiti se v sodobne železniške (in tudi druge) povezave s soseščino in z vso Evropo.

Mi smo za pol stoletja v zaostanku za sosednjo razvito Evropo, ko gre za javni, še zlasti železniški promet. Na Ljubelj vozijo avtobusi avstrijske državne pošte, pa tam ni nobenega naselja. Na Krasu po dokaj polnem voznem redu vozijo avtobusi Tržaške pokrajine tik do naše meje.

Mi pa smo že zdavnaj, v letih tehnokratskega liberalizma (po takratnih očitkih) Staneta Kavčiča in sanjah Edvarda Kardelja o deetatizaciji kot država (republika) javni avtobusni promet prepustili nekakšnim občanom, delovnim ljudem, samoupravljavcem, ki da bodo sami dobro poskrbeli tudi za javni promet. Pa smo tudi po zaslugi Staneta Kavčiča, ki je na veliko ukinjal lokalne železnice, prišli dobesedno na psa: vsako mestece si je privoščilo svojega avtobusarja, vsak pa je moral skrbeti za svoj račun. Zato pa povprečni slovenski državljan pokuri dvakrat več bencina kot naši sosedje.

Država (tedaj še republika) si polni proračune z bencinskimi dinarji in evri. Ampak tudi Peterle, Drnovšek in vsi predsedniki vlad so se kot hudič križa izogibali reševanju javnega prometa. Če danes kaj začnem, bodo šele moji nasledniki rezali otvoritvene vrvice … Takšna zakotniška miselnost je pripeljala do tega, da smo Italijanom zadnja desetletja samo kljubovali, ko bi lahko z evropskimi sredstvi reševali zaplete okoli t.i. 5. železniškega koridorja (Barcelona - Kijev). Zdaj se ta vseevropski koridor očitno mora izogniti Sloveniji in se preusmeriti na Avstrijo. V Italiji ga pridno gradijo.

Slovenske železnice že na meji (v Jesenicah, denimo) kažejo, kako malo jim pomenijo mednarodni potniki. Ko pride na Jesenicah kakšen mednarodni ekspresni vlak (ti pa so zelo redki!) na slovensko stran, utihnejo zvočniki z napovedmi in vljudnimi obvestili, kot jih lahko poslušamo povsod tam čez mejo. Tuji potniki zbegano skačejo z vlaka v Lescah, ko ugotovijo, da je to postaja za Bled … Skratka: državljana mora biti sram za takšno državo oziroma železnico. Nobene nove vlakovne garniture ne morejo nadomestiti temeljne vljudnosti.

Sicer pa se velja vprašati: Komu gradimo v Ljubljani sodobno železniško (poslovno) postajo, ko pa ni vlakov zanjo? Vlakov pa biti ne more, dokler se slovenske vlade ne zbudijo in spoznajo, da je treba z veliko zamudo poskusiti nadoknaditi neodpustljive zamude. In končno izkoristiti velikanska evropska sredstva, ki so na voljo.

Seveda je res, da majhna Slovenija ne more sama prevzemati nase hudih bremen, ki jih pomeni gradnja (mednarodnih) hitrih prog - ampak doslej bi si prej zaslužila hude ukore s strani EU in sosednjih držav, ker je tako rekoč sabotirala izgradnjo 5. koridorja (da ne govorimo o podobnih sabotažah, ko je šlo in še gre za avtocestne povezave Hrvaške z Evropo).

Alenka Bratušek je kot kratkotrajna ministrica za infrastrukturo sicer vrgla v javnost drzne zamisli o hitri progi Ljubljana - Maribor. Ampak vsakršna (večmilijardna) hitra proga dobi smisel šele takrat, ko je vpeta v vseevropske železniške koridorje. Samo takšne projekte lahko sofinancira Bruselj.

Grega Repovž ima torej zelo prav, ko poziva novega premierja, naj Sloveniji zastavi na tem področju bolj ambiciozne cilje. Vsaj vključitev v 5. in 10. transevropski železniški koridor. Šele tako bomo izstopili iz podalpskega zapečkarstva. In vsi nam bodo pri tem z veseljem pomagali. 

Grega Repovž je spomnil novo prihajajočo vlado na škodljivost in nesmiselnost dosedanjega razvoja prometne infrastrukture. To je hvalevredno zlasti zato, ker je do sedaj v medijih na to opozarjala le kritična javnost, ne pa novinarji. Nasprotno, novinarji so večinoma imeli veliko razumevanje za reševanje zastojev in slabe pretočnosti v cestnem prometu. Samo dva primera. Koroško mladinsko iniciativo za izgradnjo avtoceste so slavili kot velike zaslužne junake, nobeden se pa ni spomnil, da bi opozoril, da ima Koroška tudi železniško progo in njene možnosti za opravljanje prevozov. Drugi kričeč primer je medijsko navijanje za dodatne vozne pasove na ljubljanskih vpadnicah, kot da še nikoli niso slišali, da bi to samo vzpodbudilo še povečanje cestnega prometa. V zvezi s tem trdijo, da je javni promet premalo razvit in zato ni možno preusmerjati prevoza z osebnimi avtomobili na javni cestni in železniški promet. Javni promet se bo lahko veliko hitreje razvijal, če bo imel zadosti potnikov in če se bodo odpravljala ozka grla v železniški infrastrukturi. Včasih so velika podjetja imela za svoje delavce organiziran lastni avtobusni prevoz. Če bi bila okoljsko osveščena, bi ga organizirali ponudi Kropivnik, Ljubljanaovno.

Dejstvo je, da je pri nas, na splošno, še vedno razširjena miselnost, da je dober politik tisti, ki poskrbi nekaj v zvezi z modernizacijo cest. Na tem zmagujejo na volitvah župani, infrastrukturni minister Vrtovec je pa na zadnjih volitvah pridobil, zaradi upoštevanja takšne miselnosti pri svojem delu, za NSi eno poslansko mesto več, ker je hodil po občinah kot Miklavž in jim odobraval cestne investicije. Ob takšnem ravnanju se zastavlja vprašanje, zakaj sestavljamo uradne dokumente o varstvu okolja in o borbi proti podnebnim spremembam, če jih najbolj odgovorni ne upoštevajo? Zakaj na ravni EU ne začnejo, denimo, postopoma uveljavljati »načelo onesnaževalec plača« za povzročeno škodo, ker posamezna država, zaradi medsebojne povezanosti, tega ne more storiti? Zakaj takšen preplah v zvezi s podražitvijo energentov, če je pa to priložnost za spodbujanje njihovega varčevanja in s tem v zvezi tudi vzpodbujanje za spreminjanje določenih osebnih navad in poslovnih odločitev? Mogoče bo pa nova vlada imela seje raje v Ljubljani, namesto da se ministri vozijo vsak v svojem avtomobilu na Brdo, kot je to delala dosedanja vlada?

Grega Repovž je spomnil na žalostno resnico, da pri nas ni nobenih zamisli o izgradnji hitrih prog in o njihovi vključitvi v mednarodne koridorje. Sam bi spomnil na pravilo v EU, da ima vsaka železnica države članice EU pravico uporabljati našo infrastrukturo, seveda proti določeni odškodnini. Ravno zaradi tega in tudi zaradi koristi, ki bi jih od moderne proge za velike hitrosti imele druge države, smo upravičeni do financiranja njihove izgradnje s strani EU. Seveda bi bilo nujno potrebno izdelati dolgoročen načrt prometne infrastrukture. Ker tega ni, sedaj gradimo tisto, kar si želijo najbolj prodorni. Denimo, železnica je bila zadovoljna z obnovo Kočevske proge, ki so jo sicer odlično opravili, niso pa usposobili njeno traso za večje hitrosti, s tem bi bila veliko bolj zanimiva zlasti za potniški promet. Po drugi strani je cestni lobi izposloval na relaciji Kočevje-Ljubljana popolnoma novo cestno traso, ki naj bi omogočila veliko hitrejše potovanje in bi s tem zmanjšala zanimanje za prevoz po železniški progi, kar je točno nasprotno uradni politiki preusmerjanju prometa s ceste na železnico. Zanimivo, da je bila zadnja korekcija železniške trase za povečanje hitrosti v Sloveniji izvedena na progi Ljubljana-Kranj 1963. leta, ko je bila proga istočasno elektrificirana. Minister za infrastrukturo in železničarji, zbudite se! 

Pri recenziji knjige Kako razmišljati bolje smo pomotoma objavili naslovnico njene predhodnice, lani izdane knjige Kako razmišljati manj, ki ima podoben naslov in likovno podobo. Za napako se opravičujemo in na tem mestu objavljamo pravo naslovnico. 

Pravne zvijače so očitno vgrajene v najvišje pravne akte naše države, kar se še posebno nazorno dokazuje po zadnjih volitvah. Prejšnja oblast je zgubila volitve, vendar lahko še naprej opravlja nujne posle. Ob tem se lahko v nočeh brez spanja sprašujemo, katera so tako nujna opravila, da jih prejšnja vlada ni zmogla opraviti v dveh letih. Je to nakup osemkolesnikov, sprejem in uveljavitev več kot trideset novih zakonov, zamenjava številnih veleposlanikov, podarjeni milijoni za božjo pomoč, poleg nekaj stotnij že nameščenih svojih zvestih kadrov, še dodatno veliko novih na vodilna mesta v državnih podjetjih in ustanovah … Naši predniki so se menda v davnih časih odločali o ukrepih za svojo skupnost kar pod vaško lipo in brez vseh papirjev.

Sedanja pravna znanost je očitno pa tako napredovala, da za razumevanje sedanjih pravnih zvijač ne zadošča več za druga področja šolana pamet, kakor tudi ne naravna in zdrava pamet. Po uradnem in veljavnem rezultatu volitev bi morala imeti novoizvoljena oblast nujno opravilo predvsem to, da počisti Avgijev hlev za prejšnjo oblastjo in uveljavi svoj program, ki so ga kandidati predstavljali volivcem pred volitvami. Sedanje pravne zvijače so se lahko ohranile v naši ustavi ali v drugih dokumentih še po desetletjih naše samostojne države samo zato, ker je to očitno ustrezalo dosedanjim vladarjem. 

Minister za obrambo M. Tonin je 11. maja 2022 s predstavniki organizacije OCCAR podpisal memorandum o soglasju k programu Boxer, v okviru katerega naj bi Slovenija za 343,43 milijona evrov kupila 45 oklepnikov tipa boxer. Stranke koalicije, Gibanje Svoboda, SD in Levica nasprotujejo temu poslu in pravijo, da bodo storile vse, da se ta nakup prepreči oz. odpravi. V zvezi z omenjenim nakupom se postavi vprašanje, ali ni nakup v nasprotju s slovensko ustavo.

Po ustavi ministri prisežejo, da bodo z vsemi svojimi močmi delovali za blaginjo Slovenije – tudi drugi politiki naj bi delovali za to blaginjo. Ali bo nakup orožja, torej oklepnikov boxer, povečal blaginjo Slovenije? V to je dvomiti, saj orožje ne more povečati blaginje ljudi, ga lahko samo zmanjša. Če bi bil znesek, porabljen za nakup orožja, namenjen socialni državi, bi to lahko pomenilo povečanje blaginje Slovenije. Seveda pa bo nakup oklepnikov povečal blaginjo trgovcev s smrtjo.

Po 63. členu ustave je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Ali ni nakup orožja v svojem bistvu spodbujanje oz. korak k nasilju ter vojni in če je v vojni uporabljeno, že samo nasilje. Ministri tudi prisežejo, da bodo ravnali po svoji vesti. Kakšna je vest tistega, ki kupi nekaj, kar je namenjeno ubijanju in uničevanju? Svetla ali temna? Še posebej to velja za tiste, ki se imajo za kristjane. Če so res kristjani, so zavezani Jezusovemu pacifizmu in spoštovanju Božje zapovedi Ne ubijaj! Jasno pa je, da vsakršno orožje krši zapoved Ne ubijaj! in Jezusov pacifizem. Minister Tonin je član stranke, ki se ima za krščansko, podpira pa nekaj, kar ubija ljudi in uničuje naravo. Ali so takšne osebe verodostojne?

Po 17. in 16. členu ustave je človekovo življenje nedotakljivo in te človekove pravice ni mogoče začasno razveljaviti ali omejevati niti v vojni. Zakaj potem nakup orožja, če ga vojska ne sme uporabiti, ker sicer krši ustavni določbi o nedotakljivosti človekovega življenja. In ta nedotakljivost seveda velja za vse ljudi, ne samo za slovenske državljane, temveč tudi za druge, ne glede na to, ali so civilisti ali vojaki, in seveda ne samo v Sloveniji, temveč vsepovsod.

Po slovenski ustavi ima vsakdo pravico do varnosti. Ali lahko oklepniki varujejo ljudi? Prileti dron in kaj ostane od oklepnika? Verjetno samo kup železa, od posadke pa kup kosti. Tudi če ni drona, oklepnik v bistvu predstavlja tarčo za nasprotno vojsko in s tem nevarnost za ljudi.

Ali lahko vojska obrani Slovenijo, če pride do napada? To je zelo vprašljivo. V vsakem primeru bi v vojaških spopadih umrlo mnogo ljudi, ki jim sicer ustava zagotavlja nedotakljivost njihovega življenja tudi v vojnem času. Vojna v Ukrajini je lep primer, kaj pomeni oborožen upor napadalcu: smrt velikega števila domačinov in tudi tujcev ter porušena cela mesta! Pa še veliko beguncev, sirot, ranjencev, uničeno naravo … Ali sta tuje orožje in lastna vojska Ukrajincem prinesla blaginjo ali veliko uničenja?

Ljudje so v obravnavnem smislu najbolj varni, če država nima vojske. Če se politikom res gre za ljudi in naravo ter blaginjo države, bi v tej smeri ogromno naredili, če bi ukinili vojsko. Toda katerim politikom je sploh mar za ljudi in naravo? 

Letos mineva 150 let od Plečnikovega rojstva. To naj bi nas navdajalo s slovesnim občutjem, še posebej zaradi lanskoletnega vpisa »Del Jožeta Plečnika v Ljubljani - urbano oblikovanje po meri človeka« na Unescov Seznam svetovne dediščine. Namesto tega pa nas skrbi dejstvo, da je tudi pomembna stvaritev tega svetovnega arhitekturnega mojstra že leta žrtev partikularnih zasebnih interesov, ki nam krojijo mestno okolje.

Zaprti in zanemarjeni Bežigrajski stadion je poleg degradiranja delov Tivolija in preteče prenove Centralne tržnice simptom dvolične prostorske politike, ki se po eni strani hvali s Plečnikovo dediščino in jo uspešno trži, po drugi strani pa jo, če so zasebni interesi dovolj močni, brez zadržkov zapira, privatizira, prepušča propadu ali celo aktivno uničuje.

Za razrešitev, ki bi ohranila Plečnikove objekte v javni lasti ali rabi, bo verjetno potrebno še precej časa in energije. Kljub temu ne smemo dopustiti, da bi v vmesnem času etapno zmagali zagovorniki privatizacije, preziranja javnega interesa in krčenja javnega prostora. Z vsakim dnem, ko so Plečnikovi ambienti nedostopni ali pa so se jim izvorni programi radikalno spremenili, se Plečnikova dediščina bolj odtujuje javni sferi.

Plečnikov stadion je že več kot petnajst let zaprt za javnost. Njegovo stanje je dokaz, da je zapiranje, prepuščanje počasnemu propadu in omejevanje dostopa do kulturne dediščine le nekoliko manj uničujoče kot njeno rušenje. Zato pričakujemo vsaj dogovor o javni rabi stadiona v času razreševanja prihodnosti projekta Bežigrajski športni park (Bežigrajski športni park d.o.o. je javno-zasebno partnerstvo med Elektronček d.o.o., MOL in Olimpijskim komitejem Slovenije).

Plečnikov stadion je spomenik državnega pomena (10. člen Odloka o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena), za katere velja Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1). Ta od lastnika oziroma upravljavca zahteva odgovornost ohranjanja in vzdrževanja kulturne dediščine ter spoštovanje javnega dostopa.

ZVKD-1 opredeljuje v: - 2. členu - javno korist varstva dediščine (»Varstvo dediščine je v javno korist.«), ki obsega tudi omogočanje dostopa do dediščine in informacij o njej vsakomur, še posebej mladim, starejšim in invalidom, celostno ohranjanje dediščine, kot tudi sodelovanje javnosti v zadevah varstva. - 4. členu - pravice in dolžnosti, kjer je kot prva pravica navedena: »Vsakdo ima pravico uporabljati dediščino kot vir informacij in znanja, uživati v njenih vrednotah in prispevati k njeni bogatitvi.« Še natančneje odnos lastnika v razmerju do javnosti določa 57. člen Odloka o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena: »Lastnik in upravljavec spomenika morata javnosti omogočati dostop do spomenika in njegovo predstavljanje. Javni dostop ne sme ogrožati spomenika ali posameznih spomeniških vrednot, zlasti ne osnovne namembnosti.« Plečnikov stadion ne propada sam od sebe, pač pa ga uničuje (ob)lastniška oddvojitev od javnega prostora. Status quo že deset let in več koristi le posameznikom, ki bi radi na ruševinah skupne dediščine pridobili ugodno parcelo za zasebno investicijo. Z odprtjem stadiona pa bi se že danes lahko uresničila omenjena pravica vsakogar do uživanja kulturne dediščine in prispevanja k njeni bogatitvi. Tako bi javnosti dali priložnost, da dokaže, da je zmožna dejavno ustaviti propadanje Plečnikovega ambienta in mu ponovno zagotoviti mestotvorno vsebino tudi v obdobju, ko čakamo na obnovo spomenika.

Podpisniki se zavzemamo za čimprejšnjo strokovno obnovo spomenika v izvirni obliki, predvsem pa za brezpogojno javno dostopnost. Obenem se kot del angažirane civilne družbe prostovoljno ponujamo, da bomo med čakanjem na sodne in druge odločitve v zvezi s Plečnikovim stadionom vzpostavili začasno skrbništvo območja in zaustavljali njegovo propadanje, denimo z zavarovanjem nevarnih delov spomenika in košnjo trave. Za začetek bomo organizirali javno tribuno z zainteresirano javnostjo, lokalno skupnostjo, strokovnjaki in trenutnimi lastniki, na kateri bi oblikovali izhodišča za premostitveni model upravljanja Bežigrajskega stadiona v korist javni dostopnosti. Stadion bi po zavarovanju nevarnih predelov lahko postal odprt javni rekreacijski park po vzoru preizkušenih praks v Ljubljani in v tujini (npr. nekdanje berlinsko letališče Tempelhof idr.). Bežigrajski stadion lahko postane središče družabnega in športnega življenja, ki bo v dobrobit skupnosti, posebej v luči dogodkov preteklih let.

Spremenimo status quo in odprimo Bežigrajski stadion, da bo že tukaj in zdaj ponovno del mesta!

— MAO (Mladinska aktivistična organizacija), PIU, Zavod za vizualno umetnost, Mladi za podnebno pravičnost, CEDRA - društvo Center za družbeno raziskovanje, ADDK - Aktiv delavcev in delavk v kulturi, Zavod Maska, Bunker Ljubljana, Samoorganizirana skupnost ŠS6, Prostorož, Društvo Enabanda - Policy Lab, Združenje Aufhebung, Društvo za teoretsko psihoanalizo, KUD Obrat, Protestival, Focus, društvo za sonaraven razvoj, Nonument Group, MoTA - Museum of Transitory Art, Sonica Festival, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, FF UL, Društvo za interpretacijo dediščine Zlata kanglica, Društvo arhitektov Ljubljana, Kvadratni meter, umetniško-aktivistični kolektiv