Spoštovani.

Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij vas na podlagi 26. in 27. člena Zakona o medijih prosi za objavo popravka, vezanega na članek z naslovom »Prazni zapori«, ki ste ga v Mladini objavili dne 6. 5. 2022. V pričujočem prispevku so objavljene netočne informacije, zavajajoč pa je že naslov prispevka.

Svet Evrope je nedavno objavil statistiko SPACE I - Council od Europe Annual Penal Statistics, ki glede zasedenosti zaporov zajema podatke na presečni datum 31. januar 2021. V tem času je bil v Republiki Sloveniji v veljavi interventni zakon - Zakon o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (ZZUOOP), ki je med drugim glede izvrševanja zaporne kazni uveljavil ukrepe, ki so se izkazali kot učinkoviti že v prvem valu epidemije in so naslavljali težavo prezasedenih zaporskih zmogljivosti. Z ukrepom prekinitev zaporne kazni, s predčasnimi odpusti s prestajanja kazni zapora in začasnim nepozivanjem sodišč na nastop kazni, smo lahko učinkoviteje in v skladu z varnostnimi standardi zasledovali cilj preprečitve širjenja COVID-19. Pred uveljavitvijo določb interventne zakonodaje in tudi po izteku veljavnosti teh določb, pa so bile zaporske zmogljivosti zopet prezasedene.

Poudarjamo, da so ukrepi v interventni zakonodaji v času epidemije začasno omilili težavo prezasedenosti slovenskih zaporov, nikakor pa je niso odpravili. Dodajamo aktualen podatek, da je trenutna zasedenost vseh zavodov za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji 107 %.

Novinar Mladine Borut Mekina je v članku z naslovom »Veliki finale« navedel vrsto neresnic. Napačen je že naslov dela članka, ki se glasi »Upor v finančni upravi«. Resnica je, da v finančni upravi ni nobenega upora, da zadeve potekajo odlično, da so zadovoljni tako zaposleni v finančni upravi, kot tudi davčni zavezanci.

Glede ostalih navedb pa več v nadaljevanju: Avtor napačno navaja, da je Finančna uprava (Furs) poleg policije druga institucija, ki je pod vlado Janeza Janše doživela največji napad in da je prišlo do politične podreditve. To ne drži. V finančni upravi, v kateri je zaposlenih več kot 3.600 oseb, ni prišlo do nobene politične podreditve. V finančni upravi zaposlenih ne delimo po politični pripadnosti. Politika me ne zanima. Sem le davčni strokovnjak.

Avtor v članku piše, da na ključna mesta postavljam neizkušene, a lojalne člane stranke SDS, v zameno za to pristojnost pa uvajam spremembe, ki bodo v prihodnosti koristile predvsem mojemu svetovalnemu podjetju. Ta navedba nikakor ne drži. Kot generalni direktor Furs na ključna mesta postavljam izkušene kadre in kadre za katere verjamem, da bodo svoje delo opravili strokovno. Dejstvo je, da urejam in poenostavljam poslovanje finančne uprave. Moje podjetje pa ima največ koristi v času, ko so zadeve neurejene, ko so zadeve urejene, pa imajo svetovalna podjetja manj dela.

Neresnična je navedba, da sem povečal odvisnost direktorjev od generalnega direktorja. Ravno nasprotno, od direktorjev finančnih uradov od vsega začetka zahtevam, da so pri svojem delu samostojni, da ne čakajo navodila od Generalnega finančnega urada, temveč, da kot direktorji uradov odločajo in seveda tudi nosijo odgovornost. Enostavno povedano, direktorji finančnih uradov so danes bolj samostojni, kot so bili kdaj koli prej.

Navedba, da sem finančne preiskave razbil na dva dela, ne drži, temveč smo zadevo uredili. V preteklosti je finančna uprava uvedla finančno preiskavo, o kateri davčni zavezanci niso bili seznanjeni. V nekem trenutku se je finančni inšpektor odločil, da finančna preiskava preide v finančno inšpekcijski nadzor. O začetku finančno inšpekcijskega nadzora davčni zavezanec ni bil seznanjen in tudi ni prejel nobenega sklepa o začetku finančno inšpekcijskega nadzora, kot to določa zakon. Torej, šlo je za dve različni zadevi, ki sta se prelivali ena v drugo, brez vednosti davčnega zavezanca. Sedaj je zadeva urejana na ta način, da se najprej izvede finančna preiskava in ko je le-ta zaključena in obstaja sum, da je šlo za davčne nepravilnosti, se celoten spis odstopi drugemu inšpektorju, ki s sklepom uvede finančno inšpekcijski nadzor (davčni pregled). Na ta način je zadeva zakonita in pregledna.

Avtor mi očita, da sem na ključna direktorska mesta v Furs postavil, nove, lojalne kadre.

Ta informacija ne drži. Na ključna mesta nisem postavil novih in lojalnih kadrov, saj je od 16 direktorjev finančnih uradov, 14 direktorjev oziroma direktoric ostalo na svojih položajih. Zamenjani sta bili dve direktorici, ki sta izpolnili pogoje za upokojitev in sta upokojitev tudi napovedali.

Irena Nunčič je bila za direktorico izbrana na podlagi internega razpisa. Sedanja direktorica Zvezdana Gržina je že lani napovedala, da se bo letos upokojila, saj izpolnjuje vse pogoje za upokojitev. Tako sva se dogovorila, da bo ostala direktorica finančnega urada do vključno 31.8.2022. Direktorica Finančnega urada Celje je več kot 24 let, vmes pa je bila od 15.6.2004 do 31.12.2005 tudi v.d. in generalna direktorica Fursa.

Neresnična je tudi navedba novinarja, da Irena Nunčič ni nikoli delala v finančni upravi. Irena Nunčič je bila v času mojega prvega mandata v takratni davčni upravi vodja sektorja za davčno knjigovodstvo in izterjavo in to v obdobju od 15. 1. 2007 do 31. 3. 2008. Drugič je bila v.d. generalne direktorice Furs v obdobju od 1. 9. 2020 do 28. 2. 2021. In tretjič, Irena Nunčič je od 17. 9. 2021 zaposlena na finančni upravi kot svetovalka generalnega direktorja.

Avtor tudi očita, da je bil na zaigranem natečaju za direktorja Posebnega finančnega urada izbran Tomaž Deželak, ki naj ne bi bil dovolj kompetenten. Te informacije ne držijo. Posebni davčni urad je eden izmed 16 finančnih uradov. Natečaj ni bil zaigran, ampak dejansko izveden v skladu s predpisi in to za vseh 16 finančnih uradov. Tomaž Deželak je bil pred prihodom na Posebni finančni urad direktor Uprave za nadzor na Generalnem finančnem uradu, kar pomeni, da je delal na področju davkov in ima ustrezne izkušnje in kvalifikacije.

Ravno tako ne drži informacija, da naj bi prišlo do upora na Posebnem finančnem uradu zaradi imenovanja novega vodstva. Na finančni upravi ni upora. Ada Klemenak, ki je direktorica Posebnega finančnega urada več kot devet let, je zadnja leta nenehno govorila, da ima dovolj Fursa in da se bo 1.3.2022 upokojila. Na natečaju ni bila izbrana, ker je Tomaž Deželak predložil boljšo vizijo razvoja posebnega finančnega urada kot ona. Ada Klemenak pa je postala direktorica Posebnega finančnega urada na ta način, da so takrat upokojili takratno direktorico Posebnega finančnega urada.

Ravno tako pa ne držijo informacije, da naj bi degradiral uslužbenca Dušana Pečnika. Lani smo iskali vodjo enega od oddelkov, ki sicer predstavlja najnižjo organizacijsko enoto v Fursu. V tem iskanju je bil eden od kandidatov tudi Dušan Pečnik, ki pa ni imel pogojev za imenovanje na položaj vodje oddelka. To pomeni, da ni bil razporejen na delovno mesto vodje oddelka, ampak je ostal zaposlen na svojem delovnem mestu. Pred dnevi smo se za vodenje tega oddelka končno dogovorili z drugim uslužbencem, ki izpolnjuje pogoje. Zaradi tega ni možno govoriti o degradaciji Dušana Pečnika in je to še ena neresnica novinarja. 

Člani Strokovnega sveta Prirodoslovnega muzeja Slovenije (prof. dr. Franc Janžekovič, mag. Matija Križnar, dr. Slavko Polak, prof. dr. Peter Trontelj, doc. dr. Al Vrezec, prof. dr. Boštjan Rožič) soglasno izražamo nestrinjanje s postopki Ministrstva za kulturo ob nesprejemljivem in strokovnem neutemeljenem spreminjanju Sklepa o ustanovitvi Prirodoslovnega muzeja Slovenije (Uradni list RS, sklep 1164., št. 54, stran 3508). Nestrinjanje se nanaša na spremembe 9. člena (Sklepa o ustanovitvi Prirodoslovnega muzeja Slovenije) o pogojih kandidatov za direktorja Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki ne zahteva več kandidatove naravoslovne izobrazbe, ki je po našem mnenju ključna. Menimo, da ima lahko imenovanje direktorja Prirodoslovnega muzeja Slovenije brez ustrezne naravoslovne izobrazbe dolgoročne škodljive posledice za strokovnega vodjo te edine državne naravoslovne muzejske inštitucije in seveda njen strokovni razvoj.

Strokovni svet Prirodoslovnega muzeja s to izjavo nasprotuje spodkopavanju muzejskega naravoslovja in naravoslovne kulture na splošno, saj predstavlja Prirodoslovni muzej Slovenije ključno vez med kulturo, javnostjo ter univerzami in raziskovalnimi inštituti na področju naravoslovja v Sloveniji. Prirodoslovni muzej Slovenije hrani najobsežnejše in najstarejše naravoslovne zbirke pri nas, pomembne tako s stališča kulturne dediščine naravnega izvora kot tudi za raziskovalno dejavnost. Te zbirke veljajo za najbolj občutljive muzejske zbirke in so hkrati tudi edini celovit arhiv narave v Republiki Sloveniji. Zato je strokovno poznavanje področja za direktorja te inštitucije pomembno za ustrezno ohranjanje, razvoj in prezentacijo zbirk. 

Že dolgo ni nobena tajna, da je SD na levem političnem bregu na Slovenskem ena najbolj nezanesljivih strank, po mojem mnenju, predvsem po zaslugi dolgoletnega vodje poslanske skupine Matjaža Hana, ki se brez vsakega sramu in povsem neovirano brati, prijateljuje in za strankinim hrbtom sodeluje z največjimi parlamentarnimi nasprotniki (lahko bi dejal celo sovražniki). Istočasno je Matjaž Han že dolga leta glavni strankin komentator parlamentarnega dogajanja. Njegov prepoznavni znak je veliko govoriti in malo (ali nič) povedati. Grega Repovž je v kolumni opozoril na problematičnost M. Hana v novi vladi. Se bo kaj zgodilo? Ne verjamem! Spomnimo se kolumne V. Miheljaka (Mladina št. 43, 28. oktober 2021), v kateri avtor razgalja umazane rabote M. Hana. Reakcija Fajonove? Nič. Židanova reakcija (bil naj bi še vedno nekakšen strankin strateg)? Nič! Nasprotno, Han bo nagrajen z ministrskim foteljem. SDS, NSi in bataljon satelitskih strančic se lahko veselijo.

V uvodniku z naslovom Tvegana Igra, Mladina, št.19, sem navedel, da je bil minister za finance Uroš Čufer v vladi Alenke Bratušek pred imenovanjem klasični poslovnež. Navedba ni točna: Čufer je makroekonomist, pred imenovanjem je bil med drugim tudi vodja analitsko-raziskovalnega centra pri Banki Slovenije. Za napako se g. Čuferju in bralcem opravičujem.

Sestavlja se nova vlada in vsi upamo, da ne bo v ničemer podobna stari. Nekaj indikacij o tem pa morda že imamo. Novi politiki nas z vseh koncev opozarjajo na to, da bo treba dajati prednost ustvarjanju pred delitvijo. Prosim?

Z »delitvijo« se v našem na hitro skupaj zbitem kapitalizmu označuje obdavčevanje v podjetjih ustvarjene nove vrednosti in njeno podarjanje dejavnostim, ki se bohotijo na območjih zunaj trga. Proizvodnje plastičnih kozarcev in betonskih kvadrov so v tem našem provincialnem zakotju dejanja ustvarjanja, medtem ko je, na primer, financiranje vzgoje in izobraževanja mladih dejanje delitve, ki odteguje vire ustvarjalnim silam družbe. Delo zdravnikov v zasebnih obrteh in popoldanskih fuših je ustvarjalno, delo tistih v zdravstvenih domovih in bolnišnicah javnega zdravstva pa, roko na srce, družbi zgolj v breme. In kot je dejal eden od Janševih ministrov, če komu od teh slinastih prisklednikov kaj ni všeč, »pa naj gre na trg« (verjetno tako, kakor so »na trgu« najpogosteje tudi same slovenske vlade).

Hvala za takšno imbecilno razumevanje ekonomije in hvala za vlado, ki bi – spet –razumela svoje upravljanje slovenskega razvoja na tak način.

GS, SD in Levica naj ne pozabijo, da jih je spravilo na oblast ljudstvo, ne gospodarstvo, tisto »gospodarstvo«, ki vedno navija za Janšo in njegovo NSi, ker se znata tako odločno upirati »delitvi«. Nova vlada se bo morala znajti v tej dilemi med pričakovanji ljudstva in miselnimi vzorci janšizma. Bomo videli, kako se bo znašla. Kot kaže, bo kar napeto. Janšizem ima svojo moč, ampak jo ima tudi ljudstvo. —

Icom Slovenija in Skupnost muzejev Slovenija kot stanovski organizaciji na področju varovanja kulturne dediščine in valorizacije muzejskega dela izražata globoko zakrbljenost in nestrinjanje z novimi posegi v ustanovitvene akte slovenskih državnih muzejev in z očitnim političnim kadrovanjem v kulturnem sektorju.

Kot poroča časopis Mladina, je Ministrstvo za kulturo pred kratkim spremenilo ustanovitveni akt Prirodoslovnega muzeja Slovenije v členu, ki določa kompetence ter izobrazbo direktorja muzeja in s tem ponovno poseglo v avtonomno delovanje državnih zavodov na področju kulture.

Ministrstvo je podobne prakse prikrivanja in spreminjanja pogojev za zasedbo vodilnih položajev v javnem zavodu uporabilo že v primerih Narodnega muzeja Slovenije in Moderne Galerije. Kljub opozorilom in nestrinjanju stroke se je v te državne zavode namestilo ljudi, ki niso poznali delovanja inštitucij in pred spremembo akta niso izpolnjevali pogojev za strokovno opravljanje nalog vodstvenega kadra javnega zavoda. Na težko in za stroko nesprejemljivo situacijo so nedavno opozorili tudi zaposleni Moderne galerije, ki so v odprtem pismu javnost seznanili s situacijo znotraj zavoda.

Praksa nameščanja odhajajoči politiki ustreznih kadrov se nadaljuje in Prirodoslovni muzej bo očitno nova žrtev neprimernih kadrovskih odločitev, ki v slovenskem muzealskem prostoru ustvarjajo povprečne, vladi všečne strategije ohranjanja in vrednotenja naše kulturne dediščine.

Timothy Snyder v knjigi »O tiraniji. Dvajset stvari, ki smo se jih naučili iz dvajsetega stoletja« v poglavju o varovanju demokracije opisuje pomen varovanja avtonomije javnih inštitucij. Kot pravi, so institucije tiste, ki nam pomagajo ohraniti človečnost – in v kolikor jih ne bomo vzeli v bran, bodo popadale ena za drugo. Zaskrbljeni opažamo, da se praksa poseganja v avtonomijo nadaljuje, in pozivamo, da se te škodljive odločitve prekinejo in se v statute državnih javnih zavodov na področju varstva kulturne dediščine vrne pogoj ustrezne izobrazbe iz poslanstva zavoda ter strokovne kompetentnosti. 

Na ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZEM) ter na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) smo poslali dopis, ki ga v socialni državi pravzaprav ne bi smeli. Za kaj gre? V drugi polovici lanskega novembra smo na MDDSZEM in na ZPIZ naslovili primer delavke F. A. ki je prejela odločbo ZPIZ, s katero je razvrščena v 1. kategorijo invalidnosti, a ji z zadnjo odločbo vseeno ne pripada invalidska pokojnina. Razlog za to je v tem, da je »zavarovanka do dneva nastanka invalidnosti dopolnila 65 let starosti in bi morala za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po 42. členu ZPIZ-2 imeti najmanj 15 let pokojninske dobe. Ker znaša zavarovankina ugotovljena pokojninska doba 13 let, 8 mesecev in 7 dni, niso izpolnjeni pogoji iz 42. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do invalidske pokojnine«.

Danes sem se pa MDDSZEM in na ZPIZ osebno obrnil na s primerom delavca A. A. Delavec se je z odločbo ZPIZ z dne 27. 12. 2021 razvrstil v 1. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 17. 2. 2021 in nima pravice do invalidske pokojnine. Razlog je v tem, da je »zavarovanec od dneva nastanka invalidnosti dopolnil 33 let starosti in bi moral za izpolnitev pogojev za pridobitev  pravice do invalidske pokojnine v skladu s 42. členom ZPIZ 2 imeti najmanj 4 leta, 4 mesece pokojninske dobe. Ker znaša zavarovančeva pokojninska doba 3 leta, 8 mesecev in 20 dni, niso izpolnjeni pogoji pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, zato se zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrne.« A.A. je star 34 let. Zaradi odstranitve tumorja je brez levega pljučnega krila. Je invalid prve kategorije in ne sme opravljati pridobitnega dela. Nima pravice do invalidske pokojnine. Nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Nima pravice do socialnih prejemkov (ima začasno prebivališče v Sloveniji). A.A. je brez lastnih prejemkov, finančno ga podpirajo prijatelji in znanci. Še enkrat: A.A. je invalid prve kategorije brez lastnih prejemkov.

A.A. je sicer delal na Kosovu deset let, vendar pa se tega očitno ni upoštevalo, predvidevamo da zato, ker ni sprejetega Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Kosovo.

MDDSZEM in ZPIZ sem zato vprašal preprosto vprašanje: »Kako boste A.A.-ju zagotovili vsaj osnovno finančno preživetje? Kolikor vem, je v Ustavi RS še vedno zapisano, da smo socialna država. Pri A.A. tege občutka v tem trenutku pač ni, saj je večkratno administrativno onemogočen do dostopa do svojih socialnih pravic. Za katere je tudi on vplačeval v slovenske socialne blagajne.

Vem, da mi boste odgovorili, da tako pač piše v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ampak zakone pišejo ljudje, ne administrativni algoritmi / programi. Na vas se obračam kot na ljudi – in tako vas tudi sprašujem še enkrat – kaj boste naredili, da se A.A.-ju zagotovi vsaj osnovno finančno preživetje?«

Predstava je nastala na temelju Cankarjevih Hlapcev v režiji poljske režiserke Maje Kleczewske in v interpretaciji režiserke in avtorske ekipe. Cankar je Hlapce napisal kot odziv na politično in družbeno situacijo svojega časa, mi pa smo uprizoritvi – kot je to v sodobnem gledališču danes običajno – dali sodobno obliko. Enake družbene mehanizme, kot so tisti, o katerih piše Cankar, smo pokazali na sodobnih primerih.

V predstavi so omenjeni različni problemi slovenske družbenopolitične resničnosti in novejše zgodovine: izbrisani, zapiranje meja za bosanske begunce med vojno v devetdesetih, trgovina z orožjem, avtoritarne politične tendence, konservativni vpliv Katoliške cerkve itd. Prizor s slovensko zastavo pa je pravzaprav citat. Predstavlja eno od politično desno usmerjenih prebivalk in prebivalcev Slovenije, ki so na začetku migrantske krize protestirali proti migrantom na južni slovenski meji. Vse izrečeno je dobeseden citat te osebe.

Namen kritičnega gledališča in umetnosti je pokazati na težave, vznemiriti in spodbuditi k razmišljanju, da bi postali boljša družba, ki se zaveda lastnih težav in mehanizmov v sebi.

Zaradi vsega tega bomo predstavo v veselje občinstva in nas umetnikov seveda še naprej igrali, saj ji uspeva doseči cilj. 

Že pred začetkom predsedovanja Slovenije Svetu EU, v pomladi 2021, je zainteresirano in strokovno javnost zmotila odstranitev spomenika maršala Tita iz parka na Brdu pri Kranju, kjer je potekala glavnina dogodkov v okviru predsedovanja. Sporočeno je bilo, da so skulpturo odstranili, da jo bodo konservirali-restavrirali. Kip je leta 1947 izdelal hrvaški kipar Antun Augustinčić. Spomenik je več let stal v Ljubljani, kasneje so ga prenesli na Brdo pri Kranju v parkovno ureditev med kipe socialističnega obdobja. V kranjskem združenju borcev za vrednote NOB so se na upravljalce obrnili z vprašanji, zakaj so kip odstranili, a dobili le odgovor, da je delo potrebno prenove.

Zbirka skulptur v parku Brdo in v dvorcu Brdo je bila najbolj celosten prikaz kiparstva poznih štiridesetih in petdesetih let na prostem v Sloveniji. Šlo je za eno od redkih javnih zbirk kipov, nastalih okoli sredine preteklega stoletja, pod katere so podpisani avtorji, kot so Ivan Zajec, Ivan Napotnik, Tine Kos, Frane Kršinić, Boris Kalin, Grga Antunac, Vanja Radauš, Frančišek Smerdu, Karel Putrih, Zdenko Kalin, Stane Keržič in Stojan Batič. Gre za odlična, pomembna dela tega obdobja in vrhunske kiparje, nekateri od njih so bili tudi vplivni profesorji na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.

Za likovno zbirko dvorca je bila odgovorna Narodna galerija v Ljubljani, za vrtne kipe Zavod za varstvo kulturne dediščine, le Titov spomenik je sodil v zbirko Muzeja novejše zgodovine. Direktor muzeja Jože Dežman je posvojil vso zbirko in kot razlog za prestavitev navaja, da je bila ta zanemarjena. Toda kipov, ne le zgoraj omenjenega Augustinčićevega dela, temveč kar 11 kipov iz zgodnjega povojnega obdobja, niso konservirali-restavrirali (smo brez kakršnegakoli poročila o opravljenih posegih). Povsem so jih umaknili iz zaščitenega območja parka protokolarnega objekta Brdo. Tam so pustili samo en kip Zdenka Kalina in starejše delo Karla Putriha. Potreba po konservatorsko-restavratorskih posegih nikakor ne opravičuje selitve kipov iz njihove parkovne lokacije na Gorenjskem, čeprav se pojavljajo govorice, da je selitev v nekdanjo italijansko vojašnico začasna. Odpeljani so namreč v Park vojaške zgodovine Pivka, kjer na novo postavljeni in interpretirani ne bodo več na očeh politikov in drugih pomembnih gostov, ki so vabljeni na Brdo. V Pivki bodo zgolj še bronasta trupla v depoju zgodovine, nič več živa zgodovinska pripoved o preraščanju partizanske borbe v delo povojnega časa s poudarjanjem tipiziranih figur časa.

Po poročilih medijev so deponirani kipi trenutno zgolj naloženi pred nekdanjo vojašnico, a naj bi jih najkasneje do jeseni razstavili v parku po avtorskem konceptu, ki ga snuje arhitekt Ira Zorko. Kipi bodo, kot je videti, trdno privijačeni(!?). Zasnova zastavlja veliko mero dvoma v zgodbo o začasnosti njihove premestitve, potrebne zaradi preliminarnih preiskav in konservatorsko-restavratorskih posegov. V njenem ozadju je jasno berljiva želja po brisanju zgodovinskega in umetnostnega spomina ter skrunitev, čiščenje dela zgodovine parkovnega kompleksa Brdo. Igrišče za golf naj zamenja v depoje odrinjene vrtne skulpture?

Iz načina, ko se premestitve izvajajo skrivoma, brez celostne strokovne in javne debate pred premestitvijo in brez utemeljitve tega dejanja, gre sklepati, da je »projekt« umika kipov iz javnega prostora politično motiviran, kar najstrožje obsojamo. S tem javnim pismom Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani zahteva zakonsko utemeljeno vrnitev kipov v parkovni kompleks protokolarnega objekta Brdo ali krajinsko, strokovno preverjeno in utemeljeno razvrstitev zbirke kipov v parkovnem območju Brdo in prenehanje grobega spreminjanja ter brisanja naše skupne umetnosti in zgodovine. 

Zaposleni na UL ALUO: prof. Alen Ožbolt, doc. dr. Petja Grafenauer, doc. mag. Metod Frlic, prof. Matjaž Počivavšek, prof. mag. Jože Barši, doc. Tomaž Furlan, prof. Eduard Čehovin, prof. Radovan Jenko, doc. Miha Klinar, prof. Domen Fras, doc. mag. Boštjan Drinovec, izr. prof. mag. Lucija Močnik Ramovš, prof. dr. Petra Černe Oven, izr. prof. dr. Nadja Zgonik, izr. prof. mag. Barbara Prinčič, prof. Marjan Gumilar, doc. Primož Jeza, prof. mag. Tanja Pak, prof. mag. Milan Erič, izr. prof. mag. Zora Stančič, izr. prof. Sašo Sedlaček, doc. mag. Andrej Kamnik, doc. dr. Tomo Stanič, prof. dr. Uršula Berlot Pompe, doc. mag. Marija Nabernik, prof. Boštjan Botas Kenda, doc. Suzi Bricelj, doc. mag. Martina Vuga, prof. Bojan Gorenec, doc. Lidija Pritržnik, izr. prof. mmag. Ksenija Čerče, doc. mag. Robert Černelč, prof. mag. Žiga Kariž, Matej Zonta, univ. dipl. pravnik, tajnik akademije, Miha Benedičič, tehniški sodelavec, Barbara Kalan, strokovna delavka, Admir Ganić, tehniški sodelavec, Darija Tratnik, strokovna delavka.

S kolumno Grege Repovža se ne bi mogla bolj strinjati. A usodne napake se ne utegnejo zgoditi samo velikemu zmagovalcu. Dogajajo se lahko tudi manjšim koalicijskim partnerjem, ki nenehno trepetajo, da jih bo veliki zmagovlec pohrustal, ostali koalicijski partnerji pa zasenčili. Obe nevarnosti sta povsem realni – vsak vstop SD v vlado z vodilno liberalnodemokratsko stranko je ta stranka plačala z nižanjem ali stagnacijo svoje podpore med volilci.

Prejšnja vlada je v volilni kampanji tržila svoje uspehe in učinkovitost in ju opirala na navidezno popolno enotnost, toda sadove take enotnosti je skoraj v celoti požela SDS, a partnerji in sateliti, razen deloma NSi, so to «enotnost in učinkovitost« plačali z izpadom iz parlamenta.

Kaj se bo tokrat zgodilo, pa je odvisno od znanja in modrosti ne samo velikaga zmagovalca, ampak tudi obeh koalicijskih strank, ki se izogibata prej naštetim nevarnostim.

Za leve in levosredinske stranke je od nekdaj značilno, da trpijo za boleznijo izživljanja v medosebnih kritikah zaradi majhnih razlik. Velikokrat se jim zgodi, da bolj nestrpno in žolčno reagirajo druga na drugo, kot na tiste, katerih vrednote in interesi se pri pomembnih ekonomskih in socialnih vprašanjih res bistveno razlikujejo od njihovih.

Koalicija, ki jo je s svojimi odločitvami na voliščih vzpostavil večinski, napredni pol slovenske družbe, je koalicija enakomislečih v zelo pomembnih vprašanjih, ki se tičejo pravne države in številnih, a ne vseh človekovih pravic, svobode medijev, neodvisnosti vej oblasti, pravice do nadzora izvoljenih in svobode političnega aktivizma civilne družbe, celo pristajanja na participativno, kmalu bomo videli če tudi na paritetno (po moči spolov izenačeno) demokracijo, na nujnost zelenega razvoja, a to hkrati ni koalicija enakomislečih pri številnih zelo pomembnih ekonomskih in socialnih vprašanjih.

Za SD in Levico bo usodnega pomena za njun nadaljnji obstoj in vzpon, koliko se bosta v vladi in parlamentu zedinili na nekaj ključnih razvojnih socialnih in ekonomslih vprašanjih in kako argumentirano jih bosta tam zagovarjali. Toda v javnosti bosta morali najti dadatne načine, kako jasno in brez ovinkarjenja pojasnjevati, v čem so razlike med Svobodo, SD in Levico, kako je bilo doseženo, ne kompromis, ampak soglasje, ko vsaka partnerka vladajoče koalicije pred svojim delom politične javnosti lahko prepričljivo predstavi, zakaj je dosegla natančno tisto, kar je bilo spričo razmerja sil ne samo med temi tremi strankami, ampak v družbi kot celoti, mogoče doseči.

Kar zadeva Svobodo, k opozorilom Grege Repovža dodajam sklep, ki ga on ni ponudil: ta vlada bo uspešna, če bo delovala na politični konsenz, ne na gnile kompromise strank, ki so se prebile v zmagovito koalicijo v parlamentu. Politični konsenz, ki presega enotnost, osnovano samo na najmanjšem možnem skupnem imenovalcu zmagovitih strank, je možen samo, če bodo te stranke zavestno in skupaj gradile družbeni konsenz, ki vključuje tudi legitimne interese tistih, ki se jim zdaj mogoče zdi, da so s porazom janšizma obsojeni na drugorazredno državljanstvo. Za politiko, ki se je tako navadila živeti od afer, čivkov in kritike odhajajoče vlade, je to gigantski izziv, a upanje, da so sposobni vsaj poskusiti drugače, živi. Vsaj 60% volivk in volilcev, ki so glasovali za stranke drugačne politike, je dokaz, da živi. Če bi nova večina izdala to upanje, bi ne samo vsaka od teh treh strank, ampak naša družba kot celota, plačala zelo visoko ceno. 

Dekleta in žene iz Inštituta 8. marec so s svojo dobro vodeno organizacijo in napornim delom po vsej državi močno vplivale na udeležbo na volitvah, s tem so pa tudi odločilno vplivale na demokratično prenovo z novo oblastjo. Po referendumu ob zakonu o vodah je bil to že drugi veliki uspeh te nevladne organizacije, ki dokazuje, da lahko tako trden most med generacijami zgradi samo mladost. Zato smo direktorici Inštituta 8. marec Niki Kovač podelili Red za zasluge z medvedovo šapo.

Izvoljena nova oblast bo imela težko in zahtevno delo, da bo čim prej počistila in prezračila Avgijev hlev, kamor se je odlagalo marsikaj za na gnoj, zato se je tam zaredilo tudi veliko podrepnih muh. Inštitut 8. marec je s svojim delom na široko odprl vrata prej tesno zaprtega hleva, čiščenje mora opraviti pa nova vlada s tem, da bo spoštovala našo ustavo, delitev oblasti in kulturne vrednote v najširšem pomenu, kamor sodi tudi poštena politika s spoštljivim odnosom do ljudi in do narave.

Spoštovani g. Nežmah, že od začetka agresije s strani Ruske Federacije na Ukrajino pišete tudi o manj znanih plateh celotne situacije. V Mladini št. 17 pišete o domnevnem medijskem navijaštvu časopisa The Guardian, saj naj bi poročal o vojaških izgubah v Ukrajini s povzemanjem izjav britanskega obrambnega ministrstva, nič pa o vojaških izgubah ukrajinske strani.

Ker redno spremljam časopis The Guardian, lahko iz prve roke trdim, da v svojih spletnih izdajah časopis redno povzema izjave o vojaških izgubah tako s strani ukrajinske vlade kot tudi britanskega in ameriškega obrambnega ministrstva. Povzema pa tudi vse izjave ruskega obrambnega ministrstva ter ruske državne tiskovne agencije. Obe strani predstavljata številke, ki kažejo njim v prid. Stvar bralca je, da se odloči, komu bo verjel. The Guardian lahko brez kakšnega žvižgača globoko v vseh obrambnih ministrstvih samo povzema in predstavi vse strani, kar tudi počne. Zato je govorjenje o navijaštvu popoln strel v prazno.

Nadaljujete z zgražanjem nad pavšalnimi ocenami o vojnih zločinih in navedete neodvisno komisijo Rdečega Križa, ki je leta 1943 raziskovala pomor poljskih častnikov v Katinskem gozdu. Če bi bolje spremljali izjave, bi lahko zaznali vse običajne previdnostne klavzule pri izjavah tujih državnikov. Neko težo trditvam o vojnih zločinih sicer daje preiskava Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) v Haagu, ki poteka že od leta 2014 in nakazuje neprimerno hujše kršitve na strani proruskih upornikov. Poleg tega je tudi Ukrajina zahtevala preiskavo s strani ICC za zločine obeh strani, kar verjamem bo za vas dovolj neodvisna institucija. Pri tem bi opozoril na razliko v odzivu obeh držav na opozorila o domnevnih vojnih zločinih, ki naj bi jih izvedli vojaki obeh držav. Ukrajina je takoj napovedala interno preiskavo v ukrajinski vojski in potrdila, da je to nesprejemljivo. Ruska federacija pa je obtožbe o vojnih zločinih zavrnila kot lažne novice in obsodila ukrajinsko stran potvarjanja zločinov z namenom očrniti rusko vojsko. Ne glede na rezultat ukrajinske preiskave, nekdo vsaj prizna, da je to nesprejemljivo, medtem ko druga vehementno zavrača vsako možnost in v višku cinizma osumljeno enoto celo poviša v gardno!

V eni prejšnjih kolumn ste tudi pisali o krivični enostranski vpeljavi sankcij proti Ruski federaciji in kako je nesprejemljivo, da so države zamrznile premoženje Ruske federacije in nekaterih posameznikov. Se strinjam, to tepta pravico do premoženja. Po drugi strani pa agresija Ruske federacije na Ukrajino krši osnovne pravne temelje mednarodne ureditve in Ruska federacija ne kaže nikakršne namere, da bi spoštovala zahtevo Meddržavnega sodišča ZN (ICJ), da preneha agresijo, dokler sodišče ne pretehta argumentov obeh strani. Pri tem je Ukrajina zahtevala 6 tednov za pripravo memoranduma, Ruska federacija pa 18 mesecev za odgovor. Očitno se jim nikamor ne mudi. Ruska federacija torej zahteva pravico zase, ni pa pripravljena dati pravice drugim.

Razumem vašo željo, da si ogledate zadeve tudi iz drugih plati ter nekako zagotoviti uravnoteženost. A pri tem velja ohraniti zdrav razum. Podeliti zagovornikom trditve 1+1=3 enak obseg pozornosti kot zagovornikom trditve 1+1=2 je milo rečeno nenavadno. Enako kot je navajanje nasprotnih argumentov potrebno premisliti. Tako argument o ogroženosti Ruske federacije s strani Ukrajine izpade smešen. Država s 3x več prebivalstva, 7x višjim BDP in z več kot 5000 jedrskimi konicami nekako ne more biti ogrožena od države brez jedrskega orožja. Glede ostrega obrata v nacionalizem v Ukrajini pa ni treba iti prav daleč po podobne primere. Po mojem osebnem mnenju je sosednja Hrvaška zaradi srbske agresije postala mnogo bolj nacionalistična, kot bi bila brez te grozljive izkušnje. A z obratom v nacionalizem ne smemo opravičiti srbske agresije, saj je potrebno ločiti vzrok in posledico. Ravno tako kot se je srbski narod z obratom k nacionalizmu poskušal upreti turški nadvladi. In tako bi lahko šli naprej do prazgodovine.

Zagotovo so imeli tudi nemški nacistični voditelji neke racionalno zveneče argumente za vso agresijo in zločine. Prav tako kot so jih zagotovo imeli tudi maščevalni komunistični zmagovalci za povojne poboje. A po premisleku se tem argumentom izogibamo, saj je teža argumentov neprimerljiva s težo zločinov, relativiziranje pa lahko vodi v opravičevanje neopravičljivega.

Morate razumeti, da obsojanje agresije Ruske federacije do Ukrajine ne pomeni avtomatično odobravanje agresij drugih držav, npr. ZDA do Iraka. Nasprotno, upam, da bo sedaj bolj jasno, da imajo vse te agresije skupni imenovalec, imperialne in neokolonialne ambicije z zlorabljanjem premoči. Mogoče bomo po teh izkušnjah zmožni bolj kritičnega pogleda na vse dogajanje pri nas in v svetu. Ampak nisem optimist.

Z razmišljanjem v nadaljevanju nikakor ne želim jemati zanosa ob volilni udeležbi, kakršna je bila in ob odločitvi volilcev, kot se je zgodilo. Konec koncev smo volilci popolnoma jasno in nedvoumno izrazili to, kar želimo, kar potrebujemo. Spoštovanje, red, pravičnost.

Je pa meni, ki sem optimist po naravi, predvsem pa sem realist, 70 odstotna udeležba na volitvah, po resnično brutalni torturi politične garniture, ki je vladala zadnji dve leti in po izjemnem odzivu civilnodružbenih organizacij, katere so resnično veliko energije vložile v aktivacijo volilcev, vseeno malo. To pomeni, da skoraj 1/3 celotnega volilnega telesa ni zaznala potrebe, da se aktivira. Pomeni tudi, da je skoraj 1/3 volilcev, ki so volili, v dogajanju zadnjih dveh let prepoznalo metode, katerih si želijo še naprej!?

Po vsem, kar je ta vlada s svojimi oprodami storila v preteklih dveh letih slabega za narod in narodu, nenazadnje smo doživljali podobno v preteklosti že dvakrat, sem pričakoval, resnično pričakoval plebiscitarni obisk volitev in nedvoumno ljudsko izpisnico Janši, kot politiku iz politike. Idealiziram? Pravim, da sem realist. Prvo je posledica močne želje, drugo je dejstvo. In kot tak, kot državljan, kot Slovenec sem sebi zavezan, da bodočemu mandatarju izrazim lastno upanje, željo in zahtevo, da s svojimi dejanji v prihodnosti povzroči narodnostno poenotenje. Z delovanjem v smislu pravičnost za vse, spoštovanje vsem, blaginja za vse, bo nedvomno te lastnosti prenesel tudi na družbo. In te lastnosti so osnova za poenotenje. To pa si narod končno zasluži.

Želel bi izraziti še sledeče lastno mnenje.

Volilci, ki so volili, so nedvoumno dr. Goloba izbrali za tistega, v katerega polagajo upanje in vero, da bo tlakoval pot v boljšo prihodnost. Meni osebno pa so zmagovalke teh volitev vsa nastala civilnodružbena gibanja in organizacije, v prvi vrsti petkovi protestniki, kateri so zmogli aktivirati potrebno zainteresirano in strokovno družbeno javnost, da se mirno, a odločno zoperstavijo vladni torturi in so kot taki tisti pravi temelj upanja narodu za prihodnost, če politika zopet odpove.

Hvala vsem.

Na koncu samo še to. Državljani Slovenije si zaslužimo, da se naslednje volitve izvedejo na način, ki bo dal ljudem možnost izbire tistega, za katerega ljudstvo želi, da ga zastopa. Veliko je že postorjenega in pripravljenega v pravo smer, samo še politika mora postoriti svoje. To bo volilcem in državljanom prvi pravi pokazatelj, ali bo prihodnja politična garnitura, ki bo zavladala, resnično delovala v smislu svojih obljub zadnjega meseca. Z ljudmi, za ljudi! 

Pri pisanju knjige je edino bolj zanimivo od tega, kar odkriješ pri njenem nastajanju, to, kako bralci reagirajo nanjo. Vsi pogovori, ki sem jih imel o monografiji Rusija in slovanstvo, so bili zato posebna doživetja. To velja tudi za intervju s Ksenijo Horvat, ki sem ga imel na TV Slovenija 17. aprila.

Če bi me, recimo, kdo vprašal, kaj so glavne ugotovitve moje knjige, bi odgovoril, da gre za tradicionalno zadržanost ruskih oblasti do slovanske ideje, za ciklično poseganje manjših slovanskih narodov po medsebojni vzajemnosti in za neverjetno spremenljivost identitet v slovanskem svetu, tudi na osebni ravni.

Na ta način mi sicer tega vprašanja doslej ni še nihče zastavil, in očitno mi ga ne bi niti novinarka Stanka Prodnik. Iz članka „Vse, kar je ostalo“ z dne 22. aprila izhaja, da jo predvsem zanima prihodnost Rusije, njen odnos do Kitajske in posledična bodočnost sveta. Naj torej izkoristim priložnost, da ji odgovorim.

Prihodnost Rusije je negotova, ker je po nepotrebnem sprožila vojno, na katero ni bila pripravljena. Slaba kakovost njenih oboroženih sil in vojaške opreme priča o posledicah vsiljene avtokracije in endemične korupcije, ki jo le-ta povzroča. Neuspeh ruske vojske v Ukrajini predstavlja neuspeh putinizma v Rusiji.

Uradna Moskva se bo zato v prihodnje še bolj naslanjala na Kitajsko, v skladu s pristopom, ki ga je že v 13. stoletju opredelil knez Aleksander Nevski z besedami: „Zahodu se bomo upirali, Vzhodu pa priklanjali.“ To pa zato, ker za razliko od tevtonskih vitezov Mongoli od Rusov niso zahtevali njihovih duš, ampak le dajatve.

Ravno zaradi tega, ker ruska oblast sedanji konflikt pojmuje kot eksistencialni pa tudi obstaja možnost eskalacije invazije v spopad širših razsežnosti. Ruska vojaška doktrina namreč predvideva uporabo jedrskega orožja, če država ni sposobna konvencionalnega odvračanja in obrambe. Putin je to tudi javno zagrozil.

Upam, da sem s tem potešil radovednost novinarke. Upam tudi, da bo zdaj manj zaskrbljena nad slovensko diplomacijo in bolj nad našo skupno prihodnostjo. Ta pa je negotova tudi zaradi sredobežnih sil znotraj evro-atlantskih integracij in zgodovinsko pogojenih refleksov, ki jih le-te povzročajo v slovanskem svetu.

To pa je tudi vse, kar je ostalo nasloviti. 

V filmskih trilogijah Petra Jacksona Gospodar prstanov in Hobit so Hobiti – resda mimogrede, pa vendar – predstavljeni kot ljudstvo brez politične oblasti. To je razvidno iz Gandalfovih obiskov. Gandalf je filmski čarovnik. Kamor pride, vselej najprej pozdravi vladarja in si z njim izmenja vljudnosti. Toda na Šajerskem, deželi Hobitov, tega ne naredi, ker vladarja ni. Tukaj obišče prijatelje. Hobiti torej ne poznajo kraljev in oblasti. Rečeno je zgolj, da imajo radi stvari, ki živijo in rasejo, da ljubijo tobak, hrano, pijačo, petje, ples. Skratka, slavijo preprosto življenje.

Takšno življenje jih dela odporne na oblast. To potrjuje odnos posameznih Hobitov do čarobnega prstana, ki je seveda simbol oblasti. Čarobni prstan v Gospodarju prstanov do pike natančno ustreza Gigesovemu prstanu iz Herodotovih Zgodb in Platonove Države, kjer srečamo pastirja Gigesa, ki najde prstan, zaradi katerega lahko postane neviden. Platon nam pove, da je nevidnost Gigesu omogočila početi stvari, ne da bi bil zanje kaznovan. In kaj naredi Giges od vseh možnih izbir v vesolju? Ubije kralja in si prisvoji oblast. V navzočnosti čarobnega prstana se podobna sla po oblasti poloti tudi večine likov v Jacksonovih filmih. Le najmodrejši med njimi so se ji sposobni upreti in še ti ne zlahka. Hobiti so edini (in še ti ne vsi), ki lahko čarobni prstan, potem ko so ga že imeli v rokah, predajo komu drugemu.

V svetu ljudi je drugače. Med drogami, ki krožijo tod, je najbolj nevarna ravno oblast. Ljudi ni treba siliti z oblastjo, vselej je dovolj takih, ki se javijo sami, da bi domnevno vodili druge. Nekateri med temi si še prizadevajo za vladavino prava, kar opravičuje njihovo željo po vodenju, vse več pa je takih, ki o vladavini prava govorijo zgolj zato, ker bi bilo čudno, če ne bi. Kako prepoznati tiste, ki jim v igri oblasti ne gre za vladavino prava, temveč za oblast samo? Odgovor najdemo pri že omenjenem Platonu. V njegovi knjigi Država je govora o pravičnosti. Med liki nastopa Trazimah, ki je sofist, kar pomeni, da želi zmagati v razpravi. Tako najprej reče, da je pravičnost to, kar koristi močnejšemu. Trditev je relativistična. V demokraciji, kjer je močno ljudstvo, pravičnost koristi ljudstvu. V tiraniji, kjer je močan tiran, pravičnost koristi njemu. Kaj je pravično, je torej odvisno od konteksta. Tega stališča ni težko ovreči, kar se v Državi tudi zgodi. Toda, kot rečeno, Trazimah hoče zmagati, zato poda novo trditev: pravičnost je naivnost; pravični so zgolj tisti, ki so šibki. Močni po tej logiki ne rabijo ravnati pravično ali moralno. In tega tudi ne delajo, če vedo, tako kot Giges, da za svojo nepravičnost ne bodo kaznovani. Skratka, Platon sofista Trazimaha predstavi kot nekoga, ki mu ni mar za stvar, o kateri razpravljajo; zmagati hoče, nadvladati, imeti oblast. Tej želji posveti vse. Zdaj trdi eno, zdaj drugo. Pri tem mu ni mar niti, da si utegneta prva in druga trditev nasprotovati. Človeka, ki želi oblast in zgolj oblast, oblast za vsako ceno, torej Platon predstavi kot nekoga, ki v relativno kratkem časovnem obdobju trdi zelo različne, celo nasprotne strani; kot nekoga, ki je, ko gre za vsebino, nedosleden – ker ga ta pravzaprav ne zanima, ker je ne jemlje zares.

Opremljeni s temi spoznanji preidimo k vprašanju, ali lahko tudi v slovenskem političnem prostoru najdemo takšne, ki jim gre predvsem za oblast. V kolikor obstajajo, to pomeni, da oblasti ne razumejo kot nečesa težavnega, nečesa, kar oblastnikom nalaga dolžnosti, zaradi česar se je oblasti še najpametneje izogniti, prav tako pa oblasti nimajo za sredstvo uresničevanja skupnih ciljev ali spodbujanja vladavine prava, temveč jo uporabljajo zgolj kot orodje za dosego trenutnih, subjektivnih, ponavadi materialističnih interesov in želja, ki se – prav zato, ker so le subjektivni – spreminjajo iz dneva v dan.

Odgovor na naše vprašanje bomo poiskali v protislovnih izjavah, ki jih je izrekel aktualni predsednik vlade Republike Slovenije (PV SLO) ob dveh medsebojno ne tako oddaljenih priložnostih. Oglejmo si izjavi.

Prvo je PV SLO izrekel poleti 2020 v času predsedovanja Slovenije EU na blejskem strateškem forumu. Izjava je bila izrečena v razpravi med predsedniki, ki jo je vodil britanski novinar Nik Gowing. Ko je voditelj razprave vprašal: »Kaj pa dejstvo, da lahko javnost reče, ni nam všeč, kako deluje vlada?« je PV SLO dejal tole: »Katera javnost pa? Volivci povedo svoje, izvoljeni smo, odgovorni smo svojim volivcem.« In ko je Gowinga zanimalo, kaj to pomeni za slovensko predsedovanje EU, je PV SLO odgovoril: »Že od časov grške demokracije vemo, da so edina javnost, ki šteje, volivci, ne pa nevladniki ali še kdo. Prava demokracija in EU sta v nevarnosti.« Izjava dovolj jasno priča, da je po mnenju tega, ki jo izreka, prava demokracija povezana s politično večino oziroma z voljo večine. Vprašanje, ali ima večina prav, se ne pojavlja. Zaradi tega je demokracija ogrožena le takrat, kadar bi kakšna institucija (omenjeni so nevladniki) želela uveljavljati svoja stališča. Vprašanje, da lahko večina ali tudi delovanje v imenu večine ogroža demokracijo, se ne zastavlja. Preglasovanje manjšine (ali omalovaževanje in oteževanje pogojev delovanja nevladnih organizacij, ki so pretežno v manjšini) ne predstavlja težave.

Drugo izjavo je PV SLO zapisal v sedaj že pozabljenem pismu voditeljem EU: »Danes številni mediji in nekatere politične skupine v Evropskem parlamentu odprto grozijo, kako bodo s pomočjo instrumenta »vladavine prava« preko večinskega glasovanja disciplinirali posamezne države članice EU. »Vladavina prava« po definiciji pomeni, da v primeru spora odloča neodvisno sodišče. In ne politična večina v katerikoli drugi instituciji. Če politični organ svoje odločitve poimenuje za »vladavino prava«, je s tem narejen prvi korak stran od realnosti.« Izjava dovolj jasno priča, da je po mnenju tega, ki jo izreka, demokracija povezana z zavedanjem, da je lahko politična večina ali volja večine problem. Zato zastavlja vprašanje, ali ima večina nujno prav. Demokracija je lahko ogrožena, kadar večina brez razprave preglasuje kakšno institucijo (omenjeno je neodvisno sodišče), ki bi želela uveljavljati svoja stališča. Treba je torej zastaviti vprašanje (sprožiti razpravo) o tem, ali lahko delovanje v imenu večine ogroža demokracijo. Preglasovanje manjšine (njeno omalovaževanje in oteževanje pogojev njenega delovanja) je velika težava.

Enkrat je torej beseda ali volja politične večine nadvse pomembna – kršitev te volje predstavlja grožnjo demokraciji – drugič pa je volja politične večine predstavljena kot nevarnost za vladavino prava in potemtakem za demokracijo. Soočamo se s protislovjem. A kako ga razumeti?

Tako, kot smo povedali zgoraj, s pomočjo Platonove predstavitve Trazimaha kot nekoga, ki mu je malo mar za stvar, o kateri razpravljajo. Tudi PV SLO trdi zdaj eno, zdaj drugo. Pri tem ga ne skrbi, da si prva in druga trditev nasprotujeta. Prvo izreče, ko jo rabi in drugo izreče, ko jo rabi. Rabi pa ju v politični razpravi, rabi ju, ker želi v tej razpravi zmagati.

Najbrž ni treba dodati, da se v svetu, kjer začne prevladovati želja po goli oblasti, demokraciji in vladavini zakona slabo piše. O tem smo se lahko prepričali nedavno, ko je bil na RTV Slovenija nemški dokumentarni film Varuhi demokracije. Tema filma je odnos politične moči, ki se sklicuje na večino, do nevladnikov. Primeri iz Indije, Poljske, Rusije pričajo, da lahko močni posamezniki z različnimi oblastniškimi prijemi osvojijo večino, nato pa v njenem imenu uspešno preprečijo delo nevladnih aktivistov, ki dejansko delajo za interese te večine.

Film Varuhi demokracije nas tako opominja na staro politično vprašanje, ki so ga zlasti zanimivo naslovili v času razsvetljenstva. Rousseau, denimo, ostro zanika pravico večine do samovoljnega ravnanja. Tega seveda ne zanika zaradi želje po zmagi in tudi ob kakšni drugi priložnosti ne trdi nečesa drugega, nemara nasprotnega. O tem priča njegov pojem obče volje. Danes bi lahko njegovo občo voljo razumeli kot javni interes: ko denimo rečemo, da javna RTV služi javnemu interesu. Tem besedam nato – vsaj na forumih – sledijo prepiri, za čigav interes gre: moj, vaš?

Kdo ima večino? Toda za Rousseauja obča volja ni isto kot volja večine. Obča volja se ne meni za štetje glasov ali za uravnoteženost. Občo voljo ali javni interes opredeljuje – čeprav ohlapno – razsvetljenost človeškega duha. Je torej nekaj objektivnega. Kdor se ukvarja s politiko, se mora v imenu javnega interesa vprašati, v kolikšni meri je njihov cilj uresničevanje razsvetljenega političnega programa oziroma v kolikšni meri se je pripravljen podrediti delu v imenu tega programa oziroma v kolikšni meri mu ne gre zgolj za lastno korist ali za golo oblast. Iz Rousseauja med drugim sledi, da je lahko le takšen, razsvetljen duh svoboden – ker se, dodajmo, želi oblasti nad drugimi v resnici izogniti in si skupaj z drugimi vladati sam.

To nas privede k zadnji točki tega razmisleka – vprašanju vladavine prava. Videli smo, da tudi pri nas obstaja frakcija ljudi, ki oblast (in s tem tudi pravna orodja) uporablja kot orodje za dosego trenutnih, subjektivnih, materialističnih interesov in želja, ki se – prav zato, ker so le subjektivni – spreminjajo iz dneva v dan. Gola želja po oblasti namreč iz zakona izloči njegovo trajnost. Iz filozofije prava je znana razprava o bančnem roparju, ki ukaže uslužbencu, naj mu izroči denar. Ta ukaz nima trajne narave, kakor jo ima zakon, ker je nekaj trenutnega, naključnega. Ne poseduje torej ene izmed ključnih lastnosti zakona in obče volje, to je njune trajne veljavnosti. Gola želja po oblasti torej vrne odnose v družbi v stanje, kjer pravila in dogovori ne trajajo oziroma trajajo le toliko časa, kolikor se prekrivajo z osvajanjem in ohranjanjem oblasti, ki naredi vse drugo, vse zares pomembno za nepomembno. 

Krščen matiček in 300 belih češnjevih cvetov, kako se nam je lahko to prigodilo? Pod fotografijo kulturniške skupine XIV. divizije, ki je nastala na enem izmed partizanskih mitingov leta 1943, torej še predno se je divizija podala na dolgo pot na Štajersko, smo zapisali, da pesnik Karl Destovnik – Kajuh, mož s partizansko čepico in brki, sedi na sredi skupine. A tisto ni Kajuh, gre za njegovega kulturniškega soborca in kiparja Janeza Weissa – Belača. Kajuh se skriva na desni strani slike, prav tako z brki, a s cigareto v ustih. Ne Belač, ne Kajuh nista dočakala konca vojne, oba sta umrla v bojih, Belač 21. februarja 1944 na Graški gori, Kajuh samo dan kasneje na pragu Žlebnikove domačije v Šentvidu nad Zavodnjami. 

Bodi pozdravljen, Jože!

Dolga leta se že poznava. Moja novinarska kariera na TV Slovenija se je počasi zaključevala, ko si jo ti prodorno začenjal. Sem in tja sva si izmenjala to in ono mnenje in vedno sva v dialogu ostajala na dostojnih ravneh, vedoč, da se v odnosu do naše polpretekle zgodovine, pač, ne bova poenotila. Nazadnje sva se srečala lani v predbožičnem času, ko sem ti povedal, da sem te neuspešno klical po telefonu. Preverjanju zgodovine klicev v tvojem telefonu je sledilo opravičilo za nenameren spregled, o razlogih za klic pa sva se lahko pomenila , sicer na kratko, vendar pa - neposredno. Povedal sem ti, da sem se s klicem odzval po objavi »tvojega pričevalca« Antona Cizla, ki sem ga poznal tudi osebno, tudi njegovo teharsko zgodbo in njegov odnos do partizanstva in kolaboracije. Odločno sem ti izrazil svoje mnenje, da mnoge intervjuvance pri njihovi starosti ni težko zmanipulirati in iz njih izvleči želene vsebine, ter da postopek in metodo poznam »iz prve roke« (»pričevalka« je bila tudi moja tašča). Presenečen sem bil, da takšnega pristopa niti nisi zanikal, le razhudil si se, da je končno napočil čas drugačnih resnic.

Toliko le za uvod, v bistvu pa se po daljšem času odzivam na tvoj januarski Utrip, ki si ga kar v celoti (kar sicer ni običaj) namenil Dražgošam. Jože, si predstavljaš, da bi me svetovnonazorska in ideološka zaslepljenost zapeljala v zasnovo Utripa, ki bi ga začel tako, kot sem naslovil enega izmed svojih kratkih filmov: »Minil je čas (čar) zime, minil je čar (čas) pravljic.« Po naslovu bi nadaljeval: »… za otroke in odrasle. Ene so stare nekaj desetletij, druge pa so mnogo starejše in v čarobnem decembrskem času se redno in z nezmanjšano ognjevitostjo ponavlja tista, ki jo že dve tisočletji lajnajo in v mladež vcepljajo možje v krilih, ki pa prepogosto, v varstvo in vzgojo zaupana bitja, soočijo z nič kaj pravljično realnostjo…«. In za konec bi po odzivu na Utrip cinično (tako kot večkrat storiš ti) pripomnil, naj kdo navede, kaj od povedanega ni bila resnica. Jože, oba (in tudi vsi tisti ognjeviteži, ki so se zvrstili v Družini, Domovini, Demokraciji, pa koprive, štori in drugi, znani in neznani »anonimneži«), sva lahko prepričana, da bi »naši« in »moji« poskrbeli, da bi bil to moj zadnji Utrip. Še več, poskrbeli bi tudi, da bi bil odtlej primoran raziskovalni projekt pisanja nove zgodovine, nadaljevati na lastne stroške.

Ob začetku pisanja sem se spraševal, če je vredno, izpostavljati se morebitnemu javnemu gnevu, srdu in pljuvanju drugače mislečih. Je pa odločitev zorela tudi ob jutranji kavici v podeželskem lokalu, ko je eden od sodrugov navrgel »… da se tardečim cufa po Možinovem Utripu …« Bi se moral odzvati in skaliti, sicer prijateljske odnose? Ne, nisem se, pa tudi s tem pismom se odzivam s koristno zamudo, ko je gnojnica poniknila in ko je v dobršni meri izhlapel preliti žolč.

Če sem že imel pomisleke, so se ti izgubili ob tvojem nedavnem zapisu, namenjenim javnosti in Programskemu svetu RTV Slovenija po odzivu na mnenje varuhinje pravic TV gledalcev. Gre za svojevrsten napad na neodvisno institucijo, »ki si je drznila izraziti kritiko« ob tvojem televizijskem (zgodovinarsko in novinarsko) briljantnem umotvoru. Kljub temu, da si, dragi Jože, znan po svoji samopromociji, moram vendarle pripomniti, da v svoji več kot štiri desetletja dolgi novinarski karieri nisem med stanovskimi kolegi zasledil toliko samohvale in prizadevanj za gradnjo kulta nezmotljivosti in nedotakljivosti. Mimogrede, tudi med »mojimi« so obstajali tebi podobni nezmotljivi in nenadomestljivi, ki tudi z mano niso delali ravno v rokavicah. Pač, nekoliko napak si razlagaš ljudski rek »da se dobro blago samo hvali«, si pa seveda vešč pri upoštevanju priporočila in pravila, da je »napad najboljša obramba«. Seveda predvidevam, da bo programski svet upošteval tvoje »argumente« tudi glede na to, da sta tvoja neposredna urednika presodila, da je bil Utrip z datumom 15.1.2022 v skladu s poklicnimi in etičnimi merili in standardi (!?). Menim pa nasprotno. Utrip, o katerem je govor, pomeni zlorabo formata oddaje, ki naj bi povzemala pregled (političnega) dogajanja minulega tedna (ne minulega stoletja). Ti pa si v pričujočem zadevo komentiral z dokumentarističnim pristopom in z načrtnim izborom (!) arhivskih posnetkov za izdelavo ideološko-političnega pamfleta, katerega namen je bil prirejanje (potvarjanje) zgodovine in žaljenje drugače mislečih. Povedano še bolj neposredno: Utrip je bil na ravni pobalinske provokacija in pika na i orkestriranim napadom na tisto, kar je bilo žlahtnega v naši polpretekli zgodovini, da ne govorim tudi o nedostojnem obračunu s prvim predsednikom slovenske vlade in prvim predsednikom samostojne Slovenije.

V odzivu na poročilo varuhinje pravic gledalcev pišeš o »presežku in avtorju, ki je zgodovinar z doktoratom in poznavalec tematike«. V njem pravzaprav ni povsem jasno, kaj si zatrdil, ko se ti je zapisalo, da si »med redkimi (!) ali edini (!) novinar TV, ki je tam (Dražgoše) snemal pričevanja«. Močno si ga biksnil in sprašujem se, če je mogoče, da ti je naenkrat pošla raziskovalna vnema. Primeril se ti je zdrs na področju obeh strok, zgodovinarja in novinarja. Če »dražgoško tragedijo, poznaš in raziskuješ že več kot dvajset let«, potem me čudi in preseneča, da nisi posegel po obeh arhivih, ki ju imaš na dosegu roke, na televiziji in na radiu. Veliko podatkov imam namreč v svojem osebnem arhivu in če se še sam (samo) promoviram in (samo)pohvalim, gotovo sodim med največje poznavalce televizijskega dokumentarnega (filmskega) gradiva. Lahko ti zapišem kopico virov, naj pa tu navedem najbližjega: Dokumentarni film iz niza »Čas, ki živi« - Dražgoška bitka, 18.1.1977, režiser Anton Tomašič. Nosilci so označeni takole: KF 10688, MGS 4293/2 in MGS 6318, zadnji prepis pa je na traku z oznako P 2335. Sam sem bil dolgoletni urednik in avtor številnih dokumentarnih filmov iz omenjenega niza. Poglej si jih – in morda boš presodil, da bo marsikateri potreben nove interpretacije (Krvava zora, Tragedija Cankarjevega bataljona na Javorovici, V črnem in rdečem snegu (podobna tragedija bataljona Prešernove brigade na Pokljuki), Pohorska legenda (poslednji boj Pohorskega bataljona na Osankarici)…). Tovrstna tvornost je bila tudi tema moje diplomske naloge, v kateri sem zapisal tudi opombo za poskus revizije in zlorabe svojega (tudi dvajsetletnega raziskovalnega dela) – Uti, non abuti!

Mogoče še katero rečeva ob najinem prihodnjem (slučajnem) srečanju. Nazadnje sva govorila tudi o tem, kaj je bilo prej kokoš – ali jajce, jajce – ali kokoš, kolaboracija ali »rdeči teror«? Predvidevam, da bi bil na prvo dilemo, pred svinčenimi časi, v temačnem srednjem veku, pravilen tvoj odgovor, tudi brez doktorata iz zgodovinskih znanosti, mene pa bi že zaradi zastavljenega vprašanja skurili na grmadi. Morda bova rekla tudi katero o tvoji in moji stroki in se dotaknila še tretje, ki govorijo o dilemah med pravom in pravico, resnico in objektivnostjo, med resnico in resnicami, resnico in objektivno resnico … Obregnil bi se še ob tvojo (spet cinično ideološko podstatjo) trditev, da »Dedka Mraza ni več!«. Pa je, Jože – in še bo, tako kot je bil, je in bo - tudi Miklavž. Upam in verjamem, da bosta tvoje vnuke, tako kot zdaj moje, nagovorila in obdarila oba.

In za konec samo še vprašanje iz tvoje stroke: Kdo že, je izvedel prvi povojni množični poboj? Saj veš kam merim - in spet sva pri Antonu Cizlu in njegovi zgodbi iz Teharij, ki je tudi s tvojo pomočjo v pomembnem delu ostala zamolčana.

Z lepimi pozdravi.

Spoštovani, v društvu Asociacija, društvu nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture, z zaskrbljenostjo spremljamo dogajanje, vezano na proces usklajevanja ustanovitvenega akta Zavoda Radio Študent z zakonom o nevladnih organizacijah. Uvodoma velja izpostaviti, da kot član v okviru našega društva deluje tudi Zavod Radio Študent, nevladna medijska organizacija, ki v domačem kulturnem ekosistemu opravlja za organizacije in posameznike, ki jih zastopamo, nenadomestljivo vlogo. Prav v sistemskem oziru in ne ozkem okviru odnosa med ustanoviteljem in njegovim zavodom želimo nasloviti problematiko, o kateri beremo iz medijskih obvestil in javnih občil. Verjamemo, da je dogajanje, vezano na poskuse radikalne in nelegitimne transformacije domačega medijskega prostora študentskim funkcionarjem dobro poznano.

Napadi na neodvisne medije in novinarje so bili v obdobju aktualne vlade zaskrbljujoča stalnica in se ob nadaljevanju dogajanja na državnem radijskem in televizijskem mediju ob pravkaršnjem vročanju odločb o sofinanciranju programskih vsebin medijev zgolj nadaljujejo. Posledice tovrstnega spodkopavanja temeljev domače četrte veje oblasti pa ima ob izgubi zaupanja v verodostojnost posredovanih informacij in nižanju stopnje demokratičnosti naše družbe, številne daljnosežne posledice. Med njimi je tudi ta, da se navkljub dejstvu, da tako področje kulture in ustvarjalnosti kot področje medijev spadata na isti ministrski resor, katerega poslanstvo je državljanom Slovenije zagotavljati skladen civilizacijski in kulturni razvoj ter katerega naloga je zagotavljati spodbudno okolje za razvoj domače kulture in umetnosti, medijski prostor za kulturo še izdatneje krči, pri čemer so zahtevani element dokazovanja referenčnosti domačih javnih kulturnih institucij, neodvisnih organizacij, ki delujejo v polju kulture ter samostojnih ustvarjalcev prav odzivi medijske javnosti. V tem smislu je Zavod Radio Študent nenadomestljiv in sistemsko izjemno, celo življenjsko pomemben elektronski medij, pravzaprav edini, ki konsistentno in ustrezno kritično vrednoti domačo ustvarjalnost, s čimer igra vlogo enega od varuhov in generatorjev kvalitete domače sodobne kulturne produkcije.

Vsekakor ni odveč izpostaviti, da iz njegovih vrst še danes za domačo ustvarjalnost, miselnost in informiranost izide vrsta prebojnih posameznikov. Tudi Študentska organizacija Univerze v Ljubljani je ena od pomembnih sistemskih struktur, pri tem pa ne zgolj, ker skrbi za ustrezne pogoje študija, izobraževanja in kvaliteto študentskega življenja, temveč tudi zato, ker sistemsko omogoča pomembne strukture, ki po pomenu daleč presegajo matično ciljno skupino. Četudi se zavedamo, da za ŠOU niso časi vselej rožnati, se naj te vloge nikar ne sramuje. Nanjo naj bo ponosen in naj si z enako vnemo kot za študente še naprej aktivno in tvorno prizadeva, da družbi služi na tak način, da zanjo pomembne strukture vzpostavlja in omogoča. Pozivamo vas tako, da pravni položaj v dobro domačega neodvisnega medijskega prostora, domače kulture in ustvarjalnosti hitro in za vse deležnike in koristnike konstruktivno naslovite in uredite. Za morebitna pojasnila ali dodatna vprašanja ostajamo na voljo.

S spoštovanjem.

V članku z naslovom »Bavčarjev izbris« avtorice Monike Weiss je navedena naslednja neresnična informacija: »Popolno naključje naj bi bilo, da Bavčarju pri tožbi strokovno pomaga ravno davčni strokovnjak, ki predava na finančni upravi in mu je ta v zadnjih dveh letih plačala 6737 evrov.« Navedba novinarke ne drži. Navedeni davčni strokovnjak je za predavanje na finančni upravi prejel zgolj plačilo v višini 488 EUR z DDV-jem. Ostala nakazila s strani finančne uprave se nanašajo na povračila stroškov postopka, ki jih je prejel kot pooblaščenec strank v postopkih, glede na uspeh pritožbenega postopka, v skladu z ustrezno tarifo. 

Spoštovani Andrej Grah Whatmough, generalni direktor RTV Slovenija Politizacija socialnega dialoga v Programskem svetu spodkopava socialni dialog v RTV Slovenija. Po včerajšnji seji Programskega sveta pozivamo k prenehanju politizacije socialnega dialoga in izrabljanju sej Programskega sveta za napade na posamezne novinarje in na njihove sindikate. Za obnovitev iskrenega, odprtega in poštenega socialnega dialoga pa zahtevamo, da v prvi vrsti poskrbite za spoštovanje njegovih pravil in za izpolnjevanje obveznosti ter zavez, ki jih imate po zakonu in dogovorih, sklenjenih z reprezentativnim novinarskim sindikatom v RTV Slovenija. V novinarskih sindikatih ostro obsojamo napade na posameznike, ki so sodelovali v razpravi na javni tribuni za javno in avtonomno radiotelevizijo 23. marca, zlorabo iz konteksta iztrganih izjav in grožnje s sankcioniranjem sodelujočih iz RTV Slovenija, ker so izražali svoja mnenja in stališča. Ob tem poudarjamo, da je javno tribuno organiziral reprezentativni sindikat v javnem zavodu, in ne, kot ste zatrjevali na seji programskega sveta, peščica posameznic in posameznikov. Organizirali smo jo z namenom, da zaščitimo integriteto vseh zaposlenih in honorarnih sodelavcev, za zaščito javnega RTV in avtonomnega novinarstva, organizirali smo jo zato, ker znotraj hiše ni dialoga in ker mora biti hkrati javnost obveščena o dogajanju na RTV Slovenija. Posluha za reševanje nakopičenih konfliktov z vaše strani ni, prav tako so bili številni med njimi namenoma povzročeni predvsem iz kratkoročnih političnih motivov in tudi zaradi prihajajočih volitev ter bodo imeli katastrofalne kadrovske in razvojne posledice. Na tem mestu opozarjamo le na nekaj primerov, kjer nas namenoma izključujete iz socialnega dialoga. Nobenega odgovora nismo prejeli na naša argumentirana opozorila, da je program presežnih delavcev, ki ga izvajate, v nasprotju z notranjim in zunanjim pravnim redom. Julija lani sprejete Smernice za nastopanje na družabnih omrežjih in digitalnih platformah vodstvo pred sprejemom ni posredovalo v mnenje sindikatom, s čimer je kršilo določbe zakona o delovnih razmerjih in kolektivne pogodbe za poklicne novinarje, ki zavezuje delodajalca in pogodbo o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo.

Tudi Sprememba Izvedbenega akta o delovanju MMC ni bila sprejeta v skladu s postopki, kot jih določata Statut javnega zavoda RTV in Zakon o delovnih razmerjih, prav tako se vodstvo o spremembi ni posvetovalo z uredništvom MMC. Vodstvo je gladko prezrlo tudi sindikalna opozorila v zvezi z imenovanjem odgovorne urednice in urednika uredništva MMC. Namesto mirnega reševanja konfliktov smo bili napoteni na sodno varstvo. Ista zgodba se pravkar ponavlja pri pripravi sprememb statuta. Te nastajajo v okviru posebne delovne skupine, toda njeni člani so gradivo za zadnje srečanje 7. aprila prejeli zgolj dve uri pred sejo, na kateri tudi ni bila določena časovnica nadaljnjega dela delovne skupine. Predlog sprememb statuta tako ni usklajen znotraj delovne skupine, tudi sindikat še ni bil uradno pozvan podati mnenja nanj, kot to sicer določajo predpisi. Kljub temu pa bodo o statutu odločali programski svetniki na svoji prihodnji izredni seji. Zahtevamo, da pred tem izpolnite obveznost, ki jo imate do socialnih partnerjev in zaposlenih v hiši. Naj opozorimo še na izjavo v sporočilu, ki ga z včerajšnje seje naslavlja Programski svet na Evropsko komisijo in na evropska novinarska združenja, češ da smo tradicionalno tesno povezani z levimi politikami in političnimi strankami ter udeleženi v njihovih domnevnih pritiskih na Programski svet. Takšna podtikanja ostro zavračamo, vas pa pozivamo, da naredite vse, da se politizacija razvojnih in kadrovskih problemov RTV Slovenija na Programskem svetu nemudoma prekine, socialni dialog pa vrne tistim, ki so zanj pristojni in odgovorni pri delodajalcu.

Alenka Potočnik, predsednica Sindikata novinarjev Slovenije, Helena Milinković, predsednica Koordinacije novinarskih sindikatov RTV Slovenija

Na Evropsko komisijo smo podali pritožbo o domnevno nezakoniti državni pomoči, ki je bila dodeljena NTV24 d.d. iz javnih sredstev preko podjetja Telekom d.d. Državna pomoč je prepovedana, ker z dajanjem prednosti izbranemu podjetju izkrivlja konkurenco na evropskem trgu. V pritožbi s pomočjo objav v medijih in pridobljene dokumentacije dokazujemo, da Telekom d.d. plačuje nesorazmerno visoko nadomestilo za oddajanje televizijskih programov podjetja NTV24 d.d., ki jih ta prejema preko posrednika, to je Inštituta za avtorsko pravico. Višina nadomestila je nesorazmerna glede na ceno, ki jo Telekom d.d. plačuje za programe s primerljivo gledanostjo, glede na ceno, ki jo plačuje za bistveno bolj gledane programe ter glede na ceno, ki jo za programe NTV24 d.d. plačujejo konkurenti (npr. A1). Z nesorazmerno visokim nadomestilom Telekom d.d. daje podjetju NTV24 d.d. neupravičeno prednost na trgu, zato je delovanje ostalih podobnih medijev oteženo.

Na PMVD menimo, da nedovoljeno izplačevanje državne pomoči na medijskem trgu slabi demokracijo, zato smo Evropsko komisijo pozvali, da po uradni dolžnosti preuči podatke o domnevno nezakoniti pomoči. 

Anuška Podvršič, Pravna mreža za demokracijo

Depresivci vseh dežel, združite se! Pozabite na zdravnike, antidepresive in drugo navlako, kajti prižgala se je luč na koncu predora, stiske bo kmalu za vselej konec – podmladek stranke SDS ima genialno in revolucionarno rešitev: Ne bodite depresivni, včlanite se v SDS in ne boste več depresivni.

Tako je namreč na predvolilnem soočenju na POP TV v ponedeljek, 11.4., na vprašanje voditeljice, kako bi pomagali mladim, ki so med epidemijo covida doživljali duševne stiske in niso prejeli strokovne pomoči, odgovoril predstavnik podmladka te stranke. Morda ta metoda deluje tudi pri drugih boleznih, raku, covidu itd. Predlagam, da to novo obliko terapije čimprej patentiramo, z njo prodremo tudi v tujini, zdravstveni sistem pa ukinemo, ker bo povsem nepotreben. Prihranili bomo ogromno denarja in spet bomo v nečem prvi!

Spoštovani, v poštni nabiralnik sem kljub oznaki, da ne sprejemam propagande, prejel dva propagandna materiala in sicer predvolilna biltena strank NSI in SDS. Na lokalni pošti so mi na pritožbo odgovorili, da so od svoje poslovne enote prejeli izrecno navodilo, da materiale razdelijo po vseh nabiralnikih, ne glede na opozorila o zavračanju propagande. Prosim za pojasnilo o zakonitosti tega početja in o morebitnih ukrepih. Prav tako prosim za informacijo, koliko je Pošta Slovenije političnima strankama računala te storitve oziroma, ali jima je bil sploh izstavljen račun. Ker gre za javno podjetje, menim, da je javnost upravičena do teh informacij.

Hvala in lep pozdrav.

Spoštovani, v skladu z Zakonom o medijih vam v objavo pošiljamo zahtevo za objavo popravka, ki se nanaša na članek z naslovom »Bavčarjev izbris«, ki je objavljen v Mladini dne 15. 4. 2022.

Popravek besedila se glasi: V članku z naslovom »Bavčarjev izbris« je navedena naslednja neresnična informacija: »Popolno naključje naj bi bilo, da Bavčarju pri tožbi strokovno pomaga ravno davčni strokovnjak, ki predava na finančni upravi in mu je ta v zadnjih dveh letih plačala 6737 evrov.«

Navedba novinarke ne drži. Navedeni davčni strokovnjak je za predavanje na finančni upravi prejel zgolj plačilo v višini 488 EUR z DDV-jem. Ostala nakazila s strani finančne uprave se nanašajo na povračila stroškov postopka, ki jih je prejel kot pooblaščenec strank v postopkih, glede na uspeh pritožbenega postopka, v skladu z ustrezno tarifo.

Na pismo g. Andreja Pozniča z naslovom "Vodstvu Pošte Slovenije" podajamo pojasnilo. 

 Nalepka, ki jo izdaja Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, prepoveduje vsem fizičnim ali pravnim osebam dostavljanje nenaslovljenih oglaševalskih, marketinških in drugih reklamnih sporočil v hišni predalčnik z označeno nalepko.

Ob tem pa dodajamo, da se tudi v primeru nameščene nalepke v hišni predalčnik v skladu s 45. členom Zakona o poštnih storitvah vlagajo časopisi, revije, uradna glasila občin in lokalnih skupnosti, vabila ustanov, politično propagandna sporočila med volilno kampanjo, nenaslovljene pošiljke z informativno, izobraževalno ali humanitarno vsebino ter druge tiskane oblike uredniško oblikovanih vsebin.

Pošta Slovenije je torej pri dostavi omenjenih politično propagandnih sporočil med volilno kampanjo ravnala v skladu s predpisano zakonodajo.

Novinarski prispevek Grega Repovža z naslovom Dvolični in pogoltni, objavljen dne 1. 4. 2022 vsebuje navedbe, s katerimi je bilo poseženo v pravice Radiotelevizije Slovenija. Dejstva so: Generalni direktor RTV Slovenija Andrej Grah Whatmough je bil imenovan v skladu z zakonodajo in veljavnimi pravili. Podprla ga je velika večina programskih svetnikov – zanj je glasovalo 23 od skupno 29 svetnikov.

Z odstopom Manice Janežič Ambrožič s položaja odgovorne urednice Informativnega programa se je samodejno in ne zaradi ravnanja kogarkoli drugega, spremenil tudi status drugih urednikov.

Iz Zakona o medijih, Zakona o RTV Slovenija in Statuta RTV Slovenija izhaja, da je mnenje uredništva predvideno pri rednem imenovanju odgovornega urednika za polni mandat. V primeru imenovanja vršilke dolžnosti je šlo za imenovanje za določen čas. Do tega začasnega imenovanja je prišlo izključno zato, ker je dotedanja urednica odstopila s tega položaja.

Glede imenovanja vršilca dolžnosti urednika za nove medije MMC avtor ni navedel, da je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker predlagatelja nista izkazala, da bi bile spremembe aktov o imenovanju v neskladju z zakonom ali statutom. 

Pod vplivom vojnih grozot, ki se zadnje čase dogajajo tudi v evropskem prostoru, ob letošnjih voylitvah najprej pomislim na to, kako zelo je pomembno, da ljudje lahko živijo v miru. Pomembno je, da na volitvah izberemo miroljubne, neavtokratske ljudi, ki ne bodo netili sovraštva, ne bodo sprejemali odločitev v podporo samodržcem, odločitev za finančne koristi lobijev, temveč bodo sprejemali odločitve za skupno dobro – v dobro ljudi in v dobro okolja.

Da bomo kljub svoji medsebojni različnosti lahko živeli v miru, moramo znati sobivati, brez nagajanj drugemu. Namesto zavzemanj za vedno več in več ugodja samo za nekatere so potrebne aktivnosti za enakopravno razdelitev med vse državljane, pri čemer pa ne sme biti vodilo nenehna rast ugodja, ki bi bila v škodo okolja, nazadnje pa v škodo zdravja ljudi in vsega živega.

Na letošnjih volitvah imamo končno možnost, da glasujemo za osebi, ki sta se zelo izkazali v okoljskih prizadevanjih. To sta naš »Nobelov nagrajenec« za okoljski aktivizem (prejemnik Goldmanove okoljske nagrade, ki velja za največje svetovno priznanje okoljskim aktivistom) in naša okoljevarstvenica, znana po svojem delovanju na področju preprečevanja in zmanjševanja nastajanja odpadkov ter njihove ponovne uporabe, predvsem pa znana kot vodja akcij Očistimo Slovenijo, ki so prerasle v akcijo Očistimo svet. Škoda bi bilo, če ne bi prepoznali njunih potencialov, s katerimi sta se tudi že izkazala, in jima ne bi omogočili, da bi delovala v dobrobit vseh nas in našega okolja. Naše okolje, z njim pa vsi mi, nujno potrebujemo svoje zagovornike.

Še nekaj povzetkov iz stebrov programa, za katerega se zavzemata opisana okoljevarstvenika. Glede okolja: sestopiti z drvečega vlaka nenehne gospodarske rasti ter zmanjšati porabo ob hkratnem zagotavljanju kakovosti življenja za vse, ob upoštevanju planetarnih zmogljivosti. Glede demokracije: razumno sobivanje različno mislečih, dialogu in argumentu vrniti glavno vlogo pri sprejemanju odločitev. Glede socialne pravičnosti: uveljavljanje človekovih pravic na vseh področjih življenja. Glede ustvarjalnosti: enakovreden razvoj različnih ustvarjalnih področij; zeleni prehod nam bo uspel, če bomo kot skupnost zmogli izvirno ustvarjalno moč, pri čemer je treba preseči zastarele predstave o tem, kakšen je edini mogoči razvoj.

Naše okolje, z njim pa vsi mi, nujno potrebujemo svoje zagovornike. 

Ta posebna »operacija«, kot jo imenuje ruski predsednik Vladimir Putin, bo naredila toliko škode, da si večina Evropejcev v tem trenutku ne predstavlja. Ne gre za to, da bi premagali ukrajinsko vojsko, ki se z vsakim dnem bolj krepi, ker je odpor proti zavojevalcem vsak trenutek hujši, ker ruska soldateska ruši vse pred seboj. Njim ni mar, če imajo pred seboj kulturne, zgodovinske spomenike ali stolpnice, katedrale ali bolnišnice. In za sabo pušča izropano deželo in mine, ki naj ubijajo tudi potem, ko jih ne bo več tam. Putin se obnaša, kot bi prakso iskal pri sirskem predsedniku Asadu, ki je zgodovinsko dvomilijonsko mesto Alep spremenil v mesto duhov. Velja pogledati na svetovni splet, kakšno je bilo to velemesto pred Asadovim pustošenjem in kakšnega izgleda je danes. Prav zdaj napadajo strateško pomembno pristanišče Odeso, ki pa ni pomembno samo kot pristanišče. Je kulturno zgodovinsko središče, ob katerem si bo ruska vojska polomila kosti in zobe, ker so Ukrajinci imeli čas postaviti obrambo. A tudi tu kot v Harkovu ali v Mariupolu ali v predmestjih Kijeva bo šlo do skrajnega razrušenja. Putinu niso mar ne žrtve in ne škoda, ki jo bo utrpela ta država. A ne bo je utrpela le Ukrajina, utrpelo jo bo tudi rusko ljudstvo, ker oni pač ne bodo mogli v nedogled govoriti, kot Nemci po končani 2. svetovni vojni, da niso vedeli, kaj počnejo nacisti v taboriščih.

Če prebivalci Rusije po mesecu rušenja Ukrajine in ubijanja tega »bratskega« ljudstva zdaj še 70 odstotno podpirajo Putinovo »operacijo« ali se lahko izgovarjajo na »nismo vedeli« ali »tako smo bili obveščeni«, pa čez en mesec te pripovedke in izgovori ne bodo več veljali. In rusko ljudstvo bo krivo, da ni odstavilo Putina in njegovo barbarsko početje. Zdaj živimo v času, ko novice krožijo hitreje kot virus covid 19 in prav gotovo živi nekaj milijonov ali nemara deset milijonov Rusov zunaj Rusije in ti imajo stike z domačimi ali prijatelji ali sorodniki. In če se pokličejo, se ne menijo samo o vremenu ali nogometu ali, kaj so včeraj zajtrkovali ali kdo se je ločil ali katera je rodila. Rusko ljudstvo bo krivo in seveda odgovorno, da ni odstavilo Putina in njegove klike, ob izgubi padlih vojakov sinov v nesmiselni vojni bo na koncu trpelo tudi izgubo Krima in pokrajin Doneck in Lugansk ter povračilo škode porušene Ukrajine. Ukrajinsko ljudstvo ob vseh človeških žrtvah ter ob vsej materialni škodi, ob vsem trpljenju ob begu za golo življenje, ob uničenem družinskem življenju, ob joku otrok, stiskah, stradanju in zmrzovanju, ob izgubljeni mirni prihodnosti ene ali celo več generacij, nikakor ne bo pristalo na manj, kot sem napisal. In ves ta presoljen boršč bo moralo pojesti rusko ljudstvo. In nikakor se ne bi čudil, če bi se vojna sčasoma preselila tudi čez mejo na rusko stran, češ naj še oni duhajo vonj smodnika.

Putin ne kaže niti malo popustljivosti, zato je skrajni čas, da se iz otopelosti zdrami rusko ljudstvo. Nekaj bi se vendarle lahko naučili iz zgodovine. Če sta se Napoleon in Hitler opekla v Rusiji, se bo zdaj Putin v Ukrajini in se v zgodovino zapisal kot Hitler 21. stoletja in največja ruska blamaža tega časa. Človeška neumnost je brezmejna. 

Sporočilo za javnost Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema je oblikoval predlog novega zakona o volitvah v Državni zbor.

Predlog izhaja iz široko zaznanega nezadovoljstva z obstoječim sistemom, ki volivcem ne daje odločilnega vpliva na izvolitev posameznega kandidata in ne zagotavlja predstavništva vsem obstoječim volilnim okrajem. Spremembo volilnega sistema podpira že več kot 250 000 ljudi. Predlagani novi volilni sistem temelji na dveh glasovih vsakega volivca, ki enega odda za stranko ali listo v volilni enoti, drugega pa za kandidata v svojem volilnem okraju. Kandidate v volilnih okrajih se voli po dvokrožnem večinskem sistemu. Pri razdelitvi mandatov se upošteva sorazmernostno načelo, vključujoč kandidate, izvoljene v volilnih okrajih. Predvideva tudi enakopravno kandidiranje državljanskih list v volilnih okrajih. Tako ne bi bilo več slepih peg na zemljevidu Slovenije, kjer ni nobenega poslanca, kar je obenem prispevek proti zapostavljanju podeželja.

Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema je na pogovor povabil vse stranke in liste, za katere je bilo znano, da nameravajo kandidirati v Državni zbor. Vabilu se je odzvala velika večina parlamentarnih strank in številne stranke in liste, ki še nimajo zastopstva v državnem zboru. Stranke so praviloma predstavljali njihovi predsedniki. Pogovori so pokazali veliko podporo bolj demokratičnemu volilnemu sistemu. Pokazala se je vsesplošna pripravljenost za poglobljene pogovore o posameznih sestavinah predlaganega sistema, tako pred volitvami kot po njih. Stranke so že doslej predlagale določene spremembe sistema, vendar poskusi niso bili uspešni. Pripravljene so podpreti tudi bolj temeljito spremembo, ki bi dobila zadostno podporo v Državnem zboru. Večina strank podpira idejo, da bi po široki razpravi predlog novega zakona predstavili ljudem na posvetovalnem referendumu, kar bi bilo pomembno sporočilo novemu državnemu zboru. Praktično vse stranke soglašajo, da bi morali v sistemu odločanja ponovno uveljaviti večjo vlogo referenduma.