Svoje razmišljanje namenjam kolumnistu Mladine dr. Nežmahu. Sem bolj ali manj redna bralka Mladine, kar pomeni, da kakšen petek tudi spustim nakup. A drznem si soditi, da dovolj pogosto berem revijo od začetka do konca, zato tudi kolumne dr. Nežmaha ne spustim, da sem opazila nezmožnost vsakršne kritike desne politične opcije pri dr. Nežmahu. Ob branju se mi vedno znova postavlja isto vprašanje, ki ga na kolumnista naslavljam zato, ker je sociolog. Zanima me ta fenomen desno obarvanih novinarjev, ki v delovanju politikov opcije, ki jo volijo, ali so ji naklonjeni, ne najdejo niti majčkene napakice, ničesar, kar bi bilo vredno kritične presoje, kar bi bilo treba vzeti pod drobnogled.

Torej, kako dr. Nežmah kot sociolog razumete to nekritičnost? Levi novinarji pljuvajo po »svojih izbrancih«, preden so ti začeli vladati, desni novinarji pa pri »svojih« ne najdejo nič. Nula.

Od kod ta zvestoba? Od kod ta prizanesljivost? Od kod ta brezpogojna ljubezen? Gospa Novak bi lahko bila marsikomu za zgled. Najtežje se je ozreti vase. Morda zato?

Zahvaljujem se vam za odgovor, morda analizo, in vam želim vse dobro. 

Da, Grega Repovž, naša (slovenska) prihodnost je usodno povezana z vprašanjem, ali nam bo z večdesetletno zamudo le uspelo vključiti se v sodobne železniške (in tudi druge) povezave s soseščino in z vso Evropo.

Mi smo za pol stoletja v zaostanku za sosednjo razvito Evropo, ko gre za javni, še zlasti železniški promet. Na Ljubelj vozijo avtobusi avstrijske državne pošte, pa tam ni nobenega naselja. Na Krasu po dokaj polnem voznem redu vozijo avtobusi Tržaške pokrajine tik do naše meje.

Mi pa smo že zdavnaj, v letih tehnokratskega liberalizma (po takratnih očitkih) Staneta Kavčiča in sanjah Edvarda Kardelja o deetatizaciji kot država (republika) javni avtobusni promet prepustili nekakšnim občanom, delovnim ljudem, samoupravljavcem, ki da bodo sami dobro poskrbeli tudi za javni promet. Pa smo tudi po zaslugi Staneta Kavčiča, ki je na veliko ukinjal lokalne železnice, prišli dobesedno na psa: vsako mestece si je privoščilo svojega avtobusarja, vsak pa je moral skrbeti za svoj račun. Zato pa povprečni slovenski državljan pokuri dvakrat več bencina kot naši sosedje.

Država (tedaj še republika) si polni proračune z bencinskimi dinarji in evri. Ampak tudi Peterle, Drnovšek in vsi predsedniki vlad so se kot hudič križa izogibali reševanju javnega prometa. Če danes kaj začnem, bodo šele moji nasledniki rezali otvoritvene vrvice … Takšna zakotniška miselnost je pripeljala do tega, da smo Italijanom zadnja desetletja samo kljubovali, ko bi lahko z evropskimi sredstvi reševali zaplete okoli t.i. 5. železniškega koridorja (Barcelona - Kijev). Zdaj se ta vseevropski koridor očitno mora izogniti Sloveniji in se preusmeriti na Avstrijo. V Italiji ga pridno gradijo.

Slovenske železnice že na meji (v Jesenicah, denimo) kažejo, kako malo jim pomenijo mednarodni potniki. Ko pride na Jesenicah kakšen mednarodni ekspresni vlak (ti pa so zelo redki!) na slovensko stran, utihnejo zvočniki z napovedmi in vljudnimi obvestili, kot jih lahko poslušamo povsod tam čez mejo. Tuji potniki zbegano skačejo z vlaka v Lescah, ko ugotovijo, da je to postaja za Bled … Skratka: državljana mora biti sram za takšno državo oziroma železnico. Nobene nove vlakovne garniture ne morejo nadomestiti temeljne vljudnosti.

Sicer pa se velja vprašati: Komu gradimo v Ljubljani sodobno železniško (poslovno) postajo, ko pa ni vlakov zanjo? Vlakov pa biti ne more, dokler se slovenske vlade ne zbudijo in spoznajo, da je treba z veliko zamudo poskusiti nadoknaditi neodpustljive zamude. In končno izkoristiti velikanska evropska sredstva, ki so na voljo.

Seveda je res, da majhna Slovenija ne more sama prevzemati nase hudih bremen, ki jih pomeni gradnja (mednarodnih) hitrih prog - ampak doslej bi si prej zaslužila hude ukore s strani EU in sosednjih držav, ker je tako rekoč sabotirala izgradnjo 5. koridorja (da ne govorimo o podobnih sabotažah, ko je šlo in še gre za avtocestne povezave Hrvaške z Evropo).

Alenka Bratušek je kot kratkotrajna ministrica za infrastrukturo sicer vrgla v javnost drzne zamisli o hitri progi Ljubljana - Maribor. Ampak vsakršna (večmilijardna) hitra proga dobi smisel šele takrat, ko je vpeta v vseevropske železniške koridorje. Samo takšne projekte lahko sofinancira Bruselj.

Grega Repovž ima torej zelo prav, ko poziva novega premierja, naj Sloveniji zastavi na tem področju bolj ambiciozne cilje. Vsaj vključitev v 5. in 10. transevropski železniški koridor. Šele tako bomo izstopili iz podalpskega zapečkarstva. In vsi nam bodo pri tem z veseljem pomagali. 

Grega Repovž je spomnil novo prihajajočo vlado na škodljivost in nesmiselnost dosedanjega razvoja prometne infrastrukture. To je hvalevredno zlasti zato, ker je do sedaj v medijih na to opozarjala le kritična javnost, ne pa novinarji. Nasprotno, novinarji so večinoma imeli veliko razumevanje za reševanje zastojev in slabe pretočnosti v cestnem prometu. Samo dva primera. Koroško mladinsko iniciativo za izgradnjo avtoceste so slavili kot velike zaslužne junake, nobeden se pa ni spomnil, da bi opozoril, da ima Koroška tudi železniško progo in njene možnosti za opravljanje prevozov. Drugi kričeč primer je medijsko navijanje za dodatne vozne pasove na ljubljanskih vpadnicah, kot da še nikoli niso slišali, da bi to samo vzpodbudilo še povečanje cestnega prometa. V zvezi s tem trdijo, da je javni promet premalo razvit in zato ni možno preusmerjati prevoza z osebnimi avtomobili na javni cestni in železniški promet. Javni promet se bo lahko veliko hitreje razvijal, če bo imel zadosti potnikov in če se bodo odpravljala ozka grla v železniški infrastrukturi. Včasih so velika podjetja imela za svoje delavce organiziran lastni avtobusni prevoz. Če bi bila okoljsko osveščena, bi ga organizirali ponudi Kropivnik, Ljubljanaovno.

Dejstvo je, da je pri nas, na splošno, še vedno razširjena miselnost, da je dober politik tisti, ki poskrbi nekaj v zvezi z modernizacijo cest. Na tem zmagujejo na volitvah župani, infrastrukturni minister Vrtovec je pa na zadnjih volitvah pridobil, zaradi upoštevanja takšne miselnosti pri svojem delu, za NSi eno poslansko mesto več, ker je hodil po občinah kot Miklavž in jim odobraval cestne investicije. Ob takšnem ravnanju se zastavlja vprašanje, zakaj sestavljamo uradne dokumente o varstvu okolja in o borbi proti podnebnim spremembam, če jih najbolj odgovorni ne upoštevajo? Zakaj na ravni EU ne začnejo, denimo, postopoma uveljavljati »načelo onesnaževalec plača« za povzročeno škodo, ker posamezna država, zaradi medsebojne povezanosti, tega ne more storiti? Zakaj takšen preplah v zvezi s podražitvijo energentov, če je pa to priložnost za spodbujanje njihovega varčevanja in s tem v zvezi tudi vzpodbujanje za spreminjanje določenih osebnih navad in poslovnih odločitev? Mogoče bo pa nova vlada imela seje raje v Ljubljani, namesto da se ministri vozijo vsak v svojem avtomobilu na Brdo, kot je to delala dosedanja vlada?

Grega Repovž je spomnil na žalostno resnico, da pri nas ni nobenih zamisli o izgradnji hitrih prog in o njihovi vključitvi v mednarodne koridorje. Sam bi spomnil na pravilo v EU, da ima vsaka železnica države članice EU pravico uporabljati našo infrastrukturo, seveda proti določeni odškodnini. Ravno zaradi tega in tudi zaradi koristi, ki bi jih od moderne proge za velike hitrosti imele druge države, smo upravičeni do financiranja njihove izgradnje s strani EU. Seveda bi bilo nujno potrebno izdelati dolgoročen načrt prometne infrastrukture. Ker tega ni, sedaj gradimo tisto, kar si želijo najbolj prodorni. Denimo, železnica je bila zadovoljna z obnovo Kočevske proge, ki so jo sicer odlično opravili, niso pa usposobili njeno traso za večje hitrosti, s tem bi bila veliko bolj zanimiva zlasti za potniški promet. Po drugi strani je cestni lobi izposloval na relaciji Kočevje-Ljubljana popolnoma novo cestno traso, ki naj bi omogočila veliko hitrejše potovanje in bi s tem zmanjšala zanimanje za prevoz po železniški progi, kar je točno nasprotno uradni politiki preusmerjanju prometa s ceste na železnico. Zanimivo, da je bila zadnja korekcija železniške trase za povečanje hitrosti v Sloveniji izvedena na progi Ljubljana-Kranj 1963. leta, ko je bila proga istočasno elektrificirana. Minister za infrastrukturo in železničarji, zbudite se! 

Pri recenziji knjige Kako razmišljati bolje smo pomotoma objavili naslovnico njene predhodnice, lani izdane knjige Kako razmišljati manj, ki ima podoben naslov in likovno podobo. Za napako se opravičujemo in na tem mestu objavljamo pravo naslovnico. 

Pravne zvijače so očitno vgrajene v najvišje pravne akte naše države, kar se še posebno nazorno dokazuje po zadnjih volitvah. Prejšnja oblast je zgubila volitve, vendar lahko še naprej opravlja nujne posle. Ob tem se lahko v nočeh brez spanja sprašujemo, katera so tako nujna opravila, da jih prejšnja vlada ni zmogla opraviti v dveh letih. Je to nakup osemkolesnikov, sprejem in uveljavitev več kot trideset novih zakonov, zamenjava številnih veleposlanikov, podarjeni milijoni za božjo pomoč, poleg nekaj stotnij že nameščenih svojih zvestih kadrov, še dodatno veliko novih na vodilna mesta v državnih podjetjih in ustanovah … Naši predniki so se menda v davnih časih odločali o ukrepih za svojo skupnost kar pod vaško lipo in brez vseh papirjev.

Sedanja pravna znanost je očitno pa tako napredovala, da za razumevanje sedanjih pravnih zvijač ne zadošča več za druga področja šolana pamet, kakor tudi ne naravna in zdrava pamet. Po uradnem in veljavnem rezultatu volitev bi morala imeti novoizvoljena oblast nujno opravilo predvsem to, da počisti Avgijev hlev za prejšnjo oblastjo in uveljavi svoj program, ki so ga kandidati predstavljali volivcem pred volitvami. Sedanje pravne zvijače so se lahko ohranile v naši ustavi ali v drugih dokumentih še po desetletjih naše samostojne države samo zato, ker je to očitno ustrezalo dosedanjim vladarjem. 

Minister za obrambo M. Tonin je 11. maja 2022 s predstavniki organizacije OCCAR podpisal memorandum o soglasju k programu Boxer, v okviru katerega naj bi Slovenija za 343,43 milijona evrov kupila 45 oklepnikov tipa boxer. Stranke koalicije, Gibanje Svoboda, SD in Levica nasprotujejo temu poslu in pravijo, da bodo storile vse, da se ta nakup prepreči oz. odpravi. V zvezi z omenjenim nakupom se postavi vprašanje, ali ni nakup v nasprotju s slovensko ustavo.

Po ustavi ministri prisežejo, da bodo z vsemi svojimi močmi delovali za blaginjo Slovenije – tudi drugi politiki naj bi delovali za to blaginjo. Ali bo nakup orožja, torej oklepnikov boxer, povečal blaginjo Slovenije? V to je dvomiti, saj orožje ne more povečati blaginje ljudi, ga lahko samo zmanjša. Če bi bil znesek, porabljen za nakup orožja, namenjen socialni državi, bi to lahko pomenilo povečanje blaginje Slovenije. Seveda pa bo nakup oklepnikov povečal blaginjo trgovcev s smrtjo.

Po 63. členu ustave je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Ali ni nakup orožja v svojem bistvu spodbujanje oz. korak k nasilju ter vojni in če je v vojni uporabljeno, že samo nasilje. Ministri tudi prisežejo, da bodo ravnali po svoji vesti. Kakšna je vest tistega, ki kupi nekaj, kar je namenjeno ubijanju in uničevanju? Svetla ali temna? Še posebej to velja za tiste, ki se imajo za kristjane. Če so res kristjani, so zavezani Jezusovemu pacifizmu in spoštovanju Božje zapovedi Ne ubijaj! Jasno pa je, da vsakršno orožje krši zapoved Ne ubijaj! in Jezusov pacifizem. Minister Tonin je član stranke, ki se ima za krščansko, podpira pa nekaj, kar ubija ljudi in uničuje naravo. Ali so takšne osebe verodostojne?

Po 17. in 16. členu ustave je človekovo življenje nedotakljivo in te človekove pravice ni mogoče začasno razveljaviti ali omejevati niti v vojni. Zakaj potem nakup orožja, če ga vojska ne sme uporabiti, ker sicer krši ustavni določbi o nedotakljivosti človekovega življenja. In ta nedotakljivost seveda velja za vse ljudi, ne samo za slovenske državljane, temveč tudi za druge, ne glede na to, ali so civilisti ali vojaki, in seveda ne samo v Sloveniji, temveč vsepovsod.

Po slovenski ustavi ima vsakdo pravico do varnosti. Ali lahko oklepniki varujejo ljudi? Prileti dron in kaj ostane od oklepnika? Verjetno samo kup železa, od posadke pa kup kosti. Tudi če ni drona, oklepnik v bistvu predstavlja tarčo za nasprotno vojsko in s tem nevarnost za ljudi.

Ali lahko vojska obrani Slovenijo, če pride do napada? To je zelo vprašljivo. V vsakem primeru bi v vojaških spopadih umrlo mnogo ljudi, ki jim sicer ustava zagotavlja nedotakljivost njihovega življenja tudi v vojnem času. Vojna v Ukrajini je lep primer, kaj pomeni oborožen upor napadalcu: smrt velikega števila domačinov in tudi tujcev ter porušena cela mesta! Pa še veliko beguncev, sirot, ranjencev, uničeno naravo … Ali sta tuje orožje in lastna vojska Ukrajincem prinesla blaginjo ali veliko uničenja?

Ljudje so v obravnavnem smislu najbolj varni, če država nima vojske. Če se politikom res gre za ljudi in naravo ter blaginjo države, bi v tej smeri ogromno naredili, če bi ukinili vojsko. Toda katerim politikom je sploh mar za ljudi in naravo? 

Letos mineva 150 let od Plečnikovega rojstva. To naj bi nas navdajalo s slovesnim občutjem, še posebej zaradi lanskoletnega vpisa »Del Jožeta Plečnika v Ljubljani - urbano oblikovanje po meri človeka« na Unescov Seznam svetovne dediščine. Namesto tega pa nas skrbi dejstvo, da je tudi pomembna stvaritev tega svetovnega arhitekturnega mojstra že leta žrtev partikularnih zasebnih interesov, ki nam krojijo mestno okolje.

Zaprti in zanemarjeni Bežigrajski stadion je poleg degradiranja delov Tivolija in preteče prenove Centralne tržnice simptom dvolične prostorske politike, ki se po eni strani hvali s Plečnikovo dediščino in jo uspešno trži, po drugi strani pa jo, če so zasebni interesi dovolj močni, brez zadržkov zapira, privatizira, prepušča propadu ali celo aktivno uničuje.

Za razrešitev, ki bi ohranila Plečnikove objekte v javni lasti ali rabi, bo verjetno potrebno še precej časa in energije. Kljub temu ne smemo dopustiti, da bi v vmesnem času etapno zmagali zagovorniki privatizacije, preziranja javnega interesa in krčenja javnega prostora. Z vsakim dnem, ko so Plečnikovi ambienti nedostopni ali pa so se jim izvorni programi radikalno spremenili, se Plečnikova dediščina bolj odtujuje javni sferi.

Plečnikov stadion je že več kot petnajst let zaprt za javnost. Njegovo stanje je dokaz, da je zapiranje, prepuščanje počasnemu propadu in omejevanje dostopa do kulturne dediščine le nekoliko manj uničujoče kot njeno rušenje. Zato pričakujemo vsaj dogovor o javni rabi stadiona v času razreševanja prihodnosti projekta Bežigrajski športni park (Bežigrajski športni park d.o.o. je javno-zasebno partnerstvo med Elektronček d.o.o., MOL in Olimpijskim komitejem Slovenije).

Plečnikov stadion je spomenik državnega pomena (10. člen Odloka o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena), za katere velja Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1). Ta od lastnika oziroma upravljavca zahteva odgovornost ohranjanja in vzdrževanja kulturne dediščine ter spoštovanje javnega dostopa.

ZVKD-1 opredeljuje v: - 2. členu - javno korist varstva dediščine (»Varstvo dediščine je v javno korist.«), ki obsega tudi omogočanje dostopa do dediščine in informacij o njej vsakomur, še posebej mladim, starejšim in invalidom, celostno ohranjanje dediščine, kot tudi sodelovanje javnosti v zadevah varstva. - 4. členu - pravice in dolžnosti, kjer je kot prva pravica navedena: »Vsakdo ima pravico uporabljati dediščino kot vir informacij in znanja, uživati v njenih vrednotah in prispevati k njeni bogatitvi.« Še natančneje odnos lastnika v razmerju do javnosti določa 57. člen Odloka o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena: »Lastnik in upravljavec spomenika morata javnosti omogočati dostop do spomenika in njegovo predstavljanje. Javni dostop ne sme ogrožati spomenika ali posameznih spomeniških vrednot, zlasti ne osnovne namembnosti.« Plečnikov stadion ne propada sam od sebe, pač pa ga uničuje (ob)lastniška oddvojitev od javnega prostora. Status quo že deset let in več koristi le posameznikom, ki bi radi na ruševinah skupne dediščine pridobili ugodno parcelo za zasebno investicijo. Z odprtjem stadiona pa bi se že danes lahko uresničila omenjena pravica vsakogar do uživanja kulturne dediščine in prispevanja k njeni bogatitvi. Tako bi javnosti dali priložnost, da dokaže, da je zmožna dejavno ustaviti propadanje Plečnikovega ambienta in mu ponovno zagotoviti mestotvorno vsebino tudi v obdobju, ko čakamo na obnovo spomenika.

Podpisniki se zavzemamo za čimprejšnjo strokovno obnovo spomenika v izvirni obliki, predvsem pa za brezpogojno javno dostopnost. Obenem se kot del angažirane civilne družbe prostovoljno ponujamo, da bomo med čakanjem na sodne in druge odločitve v zvezi s Plečnikovim stadionom vzpostavili začasno skrbništvo območja in zaustavljali njegovo propadanje, denimo z zavarovanjem nevarnih delov spomenika in košnjo trave. Za začetek bomo organizirali javno tribuno z zainteresirano javnostjo, lokalno skupnostjo, strokovnjaki in trenutnimi lastniki, na kateri bi oblikovali izhodišča za premostitveni model upravljanja Bežigrajskega stadiona v korist javni dostopnosti. Stadion bi po zavarovanju nevarnih predelov lahko postal odprt javni rekreacijski park po vzoru preizkušenih praks v Ljubljani in v tujini (npr. nekdanje berlinsko letališče Tempelhof idr.). Bežigrajski stadion lahko postane središče družabnega in športnega življenja, ki bo v dobrobit skupnosti, posebej v luči dogodkov preteklih let.

Spremenimo status quo in odprimo Bežigrajski stadion, da bo že tukaj in zdaj ponovno del mesta!

— MAO (Mladinska aktivistična organizacija), PIU, Zavod za vizualno umetnost, Mladi za podnebno pravičnost, CEDRA - društvo Center za družbeno raziskovanje, ADDK - Aktiv delavcev in delavk v kulturi, Zavod Maska, Bunker Ljubljana, Samoorganizirana skupnost ŠS6, Prostorož, Društvo Enabanda - Policy Lab, Združenje Aufhebung, Društvo za teoretsko psihoanalizo, KUD Obrat, Protestival, Focus, društvo za sonaraven razvoj, Nonument Group, MoTA - Museum of Transitory Art, Sonica Festival, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, FF UL, Društvo za interpretacijo dediščine Zlata kanglica, Društvo arhitektov Ljubljana, Kvadratni meter, umetniško-aktivistični kolektiv

Spoštovani.

Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij vas na podlagi 26. in 27. člena Zakona o medijih prosi za objavo popravka, vezanega na članek z naslovom »Prazni zapori«, ki ste ga v Mladini objavili dne 6. 5. 2022. V pričujočem prispevku so objavljene netočne informacije, zavajajoč pa je že naslov prispevka.

Svet Evrope je nedavno objavil statistiko SPACE I - Council od Europe Annual Penal Statistics, ki glede zasedenosti zaporov zajema podatke na presečni datum 31. januar 2021. V tem času je bil v Republiki Sloveniji v veljavi interventni zakon - Zakon o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (ZZUOOP), ki je med drugim glede izvrševanja zaporne kazni uveljavil ukrepe, ki so se izkazali kot učinkoviti že v prvem valu epidemije in so naslavljali težavo prezasedenih zaporskih zmogljivosti. Z ukrepom prekinitev zaporne kazni, s predčasnimi odpusti s prestajanja kazni zapora in začasnim nepozivanjem sodišč na nastop kazni, smo lahko učinkoviteje in v skladu z varnostnimi standardi zasledovali cilj preprečitve širjenja COVID-19. Pred uveljavitvijo določb interventne zakonodaje in tudi po izteku veljavnosti teh določb, pa so bile zaporske zmogljivosti zopet prezasedene.

Poudarjamo, da so ukrepi v interventni zakonodaji v času epidemije začasno omilili težavo prezasedenosti slovenskih zaporov, nikakor pa je niso odpravili. Dodajamo aktualen podatek, da je trenutna zasedenost vseh zavodov za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji 107 %.

Novinar Mladine Borut Mekina je v članku z naslovom »Veliki finale« navedel vrsto neresnic. Napačen je že naslov dela članka, ki se glasi »Upor v finančni upravi«. Resnica je, da v finančni upravi ni nobenega upora, da zadeve potekajo odlično, da so zadovoljni tako zaposleni v finančni upravi, kot tudi davčni zavezanci.

Glede ostalih navedb pa več v nadaljevanju: Avtor napačno navaja, da je Finančna uprava (Furs) poleg policije druga institucija, ki je pod vlado Janeza Janše doživela največji napad in da je prišlo do politične podreditve. To ne drži. V finančni upravi, v kateri je zaposlenih več kot 3.600 oseb, ni prišlo do nobene politične podreditve. V finančni upravi zaposlenih ne delimo po politični pripadnosti. Politika me ne zanima. Sem le davčni strokovnjak.

Avtor v članku piše, da na ključna mesta postavljam neizkušene, a lojalne člane stranke SDS, v zameno za to pristojnost pa uvajam spremembe, ki bodo v prihodnosti koristile predvsem mojemu svetovalnemu podjetju. Ta navedba nikakor ne drži. Kot generalni direktor Furs na ključna mesta postavljam izkušene kadre in kadre za katere verjamem, da bodo svoje delo opravili strokovno. Dejstvo je, da urejam in poenostavljam poslovanje finančne uprave. Moje podjetje pa ima največ koristi v času, ko so zadeve neurejene, ko so zadeve urejene, pa imajo svetovalna podjetja manj dela.

Neresnična je navedba, da sem povečal odvisnost direktorjev od generalnega direktorja. Ravno nasprotno, od direktorjev finančnih uradov od vsega začetka zahtevam, da so pri svojem delu samostojni, da ne čakajo navodila od Generalnega finančnega urada, temveč, da kot direktorji uradov odločajo in seveda tudi nosijo odgovornost. Enostavno povedano, direktorji finančnih uradov so danes bolj samostojni, kot so bili kdaj koli prej.

Navedba, da sem finančne preiskave razbil na dva dela, ne drži, temveč smo zadevo uredili. V preteklosti je finančna uprava uvedla finančno preiskavo, o kateri davčni zavezanci niso bili seznanjeni. V nekem trenutku se je finančni inšpektor odločil, da finančna preiskava preide v finančno inšpekcijski nadzor. O začetku finančno inšpekcijskega nadzora davčni zavezanec ni bil seznanjen in tudi ni prejel nobenega sklepa o začetku finančno inšpekcijskega nadzora, kot to določa zakon. Torej, šlo je za dve različni zadevi, ki sta se prelivali ena v drugo, brez vednosti davčnega zavezanca. Sedaj je zadeva urejana na ta način, da se najprej izvede finančna preiskava in ko je le-ta zaključena in obstaja sum, da je šlo za davčne nepravilnosti, se celoten spis odstopi drugemu inšpektorju, ki s sklepom uvede finančno inšpekcijski nadzor (davčni pregled). Na ta način je zadeva zakonita in pregledna.

Avtor mi očita, da sem na ključna direktorska mesta v Furs postavil, nove, lojalne kadre.

Ta informacija ne drži. Na ključna mesta nisem postavil novih in lojalnih kadrov, saj je od 16 direktorjev finančnih uradov, 14 direktorjev oziroma direktoric ostalo na svojih položajih. Zamenjani sta bili dve direktorici, ki sta izpolnili pogoje za upokojitev in sta upokojitev tudi napovedali.

Irena Nunčič je bila za direktorico izbrana na podlagi internega razpisa. Sedanja direktorica Zvezdana Gržina je že lani napovedala, da se bo letos upokojila, saj izpolnjuje vse pogoje za upokojitev. Tako sva se dogovorila, da bo ostala direktorica finančnega urada do vključno 31.8.2022. Direktorica Finančnega urada Celje je več kot 24 let, vmes pa je bila od 15.6.2004 do 31.12.2005 tudi v.d. in generalna direktorica Fursa.

Neresnična je tudi navedba novinarja, da Irena Nunčič ni nikoli delala v finančni upravi. Irena Nunčič je bila v času mojega prvega mandata v takratni davčni upravi vodja sektorja za davčno knjigovodstvo in izterjavo in to v obdobju od 15. 1. 2007 do 31. 3. 2008. Drugič je bila v.d. generalne direktorice Furs v obdobju od 1. 9. 2020 do 28. 2. 2021. In tretjič, Irena Nunčič je od 17. 9. 2021 zaposlena na finančni upravi kot svetovalka generalnega direktorja.

Avtor tudi očita, da je bil na zaigranem natečaju za direktorja Posebnega finančnega urada izbran Tomaž Deželak, ki naj ne bi bil dovolj kompetenten. Te informacije ne držijo. Posebni davčni urad je eden izmed 16 finančnih uradov. Natečaj ni bil zaigran, ampak dejansko izveden v skladu s predpisi in to za vseh 16 finančnih uradov. Tomaž Deželak je bil pred prihodom na Posebni finančni urad direktor Uprave za nadzor na Generalnem finančnem uradu, kar pomeni, da je delal na področju davkov in ima ustrezne izkušnje in kvalifikacije.

Ravno tako ne drži informacija, da naj bi prišlo do upora na Posebnem finančnem uradu zaradi imenovanja novega vodstva. Na finančni upravi ni upora. Ada Klemenak, ki je direktorica Posebnega finančnega urada več kot devet let, je zadnja leta nenehno govorila, da ima dovolj Fursa in da se bo 1.3.2022 upokojila. Na natečaju ni bila izbrana, ker je Tomaž Deželak predložil boljšo vizijo razvoja posebnega finančnega urada kot ona. Ada Klemenak pa je postala direktorica Posebnega finančnega urada na ta način, da so takrat upokojili takratno direktorico Posebnega finančnega urada.

Ravno tako pa ne držijo informacije, da naj bi degradiral uslužbenca Dušana Pečnika. Lani smo iskali vodjo enega od oddelkov, ki sicer predstavlja najnižjo organizacijsko enoto v Fursu. V tem iskanju je bil eden od kandidatov tudi Dušan Pečnik, ki pa ni imel pogojev za imenovanje na položaj vodje oddelka. To pomeni, da ni bil razporejen na delovno mesto vodje oddelka, ampak je ostal zaposlen na svojem delovnem mestu. Pred dnevi smo se za vodenje tega oddelka končno dogovorili z drugim uslužbencem, ki izpolnjuje pogoje. Zaradi tega ni možno govoriti o degradaciji Dušana Pečnika in je to še ena neresnica novinarja. 

Člani Strokovnega sveta Prirodoslovnega muzeja Slovenije (prof. dr. Franc Janžekovič, mag. Matija Križnar, dr. Slavko Polak, prof. dr. Peter Trontelj, doc. dr. Al Vrezec, prof. dr. Boštjan Rožič) soglasno izražamo nestrinjanje s postopki Ministrstva za kulturo ob nesprejemljivem in strokovnem neutemeljenem spreminjanju Sklepa o ustanovitvi Prirodoslovnega muzeja Slovenije (Uradni list RS, sklep 1164., št. 54, stran 3508). Nestrinjanje se nanaša na spremembe 9. člena (Sklepa o ustanovitvi Prirodoslovnega muzeja Slovenije) o pogojih kandidatov za direktorja Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki ne zahteva več kandidatove naravoslovne izobrazbe, ki je po našem mnenju ključna. Menimo, da ima lahko imenovanje direktorja Prirodoslovnega muzeja Slovenije brez ustrezne naravoslovne izobrazbe dolgoročne škodljive posledice za strokovnega vodjo te edine državne naravoslovne muzejske inštitucije in seveda njen strokovni razvoj.

Strokovni svet Prirodoslovnega muzeja s to izjavo nasprotuje spodkopavanju muzejskega naravoslovja in naravoslovne kulture na splošno, saj predstavlja Prirodoslovni muzej Slovenije ključno vez med kulturo, javnostjo ter univerzami in raziskovalnimi inštituti na področju naravoslovja v Sloveniji. Prirodoslovni muzej Slovenije hrani najobsežnejše in najstarejše naravoslovne zbirke pri nas, pomembne tako s stališča kulturne dediščine naravnega izvora kot tudi za raziskovalno dejavnost. Te zbirke veljajo za najbolj občutljive muzejske zbirke in so hkrati tudi edini celovit arhiv narave v Republiki Sloveniji. Zato je strokovno poznavanje področja za direktorja te inštitucije pomembno za ustrezno ohranjanje, razvoj in prezentacijo zbirk. 

Že dolgo ni nobena tajna, da je SD na levem političnem bregu na Slovenskem ena najbolj nezanesljivih strank, po mojem mnenju, predvsem po zaslugi dolgoletnega vodje poslanske skupine Matjaža Hana, ki se brez vsakega sramu in povsem neovirano brati, prijateljuje in za strankinim hrbtom sodeluje z največjimi parlamentarnimi nasprotniki (lahko bi dejal celo sovražniki). Istočasno je Matjaž Han že dolga leta glavni strankin komentator parlamentarnega dogajanja. Njegov prepoznavni znak je veliko govoriti in malo (ali nič) povedati. Grega Repovž je v kolumni opozoril na problematičnost M. Hana v novi vladi. Se bo kaj zgodilo? Ne verjamem! Spomnimo se kolumne V. Miheljaka (Mladina št. 43, 28. oktober 2021), v kateri avtor razgalja umazane rabote M. Hana. Reakcija Fajonove? Nič. Židanova reakcija (bil naj bi še vedno nekakšen strankin strateg)? Nič! Nasprotno, Han bo nagrajen z ministrskim foteljem. SDS, NSi in bataljon satelitskih strančic se lahko veselijo.

V uvodniku z naslovom Tvegana Igra, Mladina, št.19, sem navedel, da je bil minister za finance Uroš Čufer v vladi Alenke Bratušek pred imenovanjem klasični poslovnež. Navedba ni točna: Čufer je makroekonomist, pred imenovanjem je bil med drugim tudi vodja analitsko-raziskovalnega centra pri Banki Slovenije. Za napako se g. Čuferju in bralcem opravičujem.

Sestavlja se nova vlada in vsi upamo, da ne bo v ničemer podobna stari. Nekaj indikacij o tem pa morda že imamo. Novi politiki nas z vseh koncev opozarjajo na to, da bo treba dajati prednost ustvarjanju pred delitvijo. Prosim?

Z »delitvijo« se v našem na hitro skupaj zbitem kapitalizmu označuje obdavčevanje v podjetjih ustvarjene nove vrednosti in njeno podarjanje dejavnostim, ki se bohotijo na območjih zunaj trga. Proizvodnje plastičnih kozarcev in betonskih kvadrov so v tem našem provincialnem zakotju dejanja ustvarjanja, medtem ko je, na primer, financiranje vzgoje in izobraževanja mladih dejanje delitve, ki odteguje vire ustvarjalnim silam družbe. Delo zdravnikov v zasebnih obrteh in popoldanskih fuših je ustvarjalno, delo tistih v zdravstvenih domovih in bolnišnicah javnega zdravstva pa, roko na srce, družbi zgolj v breme. In kot je dejal eden od Janševih ministrov, če komu od teh slinastih prisklednikov kaj ni všeč, »pa naj gre na trg« (verjetno tako, kakor so »na trgu« najpogosteje tudi same slovenske vlade).

Hvala za takšno imbecilno razumevanje ekonomije in hvala za vlado, ki bi – spet –razumela svoje upravljanje slovenskega razvoja na tak način.

GS, SD in Levica naj ne pozabijo, da jih je spravilo na oblast ljudstvo, ne gospodarstvo, tisto »gospodarstvo«, ki vedno navija za Janšo in njegovo NSi, ker se znata tako odločno upirati »delitvi«. Nova vlada se bo morala znajti v tej dilemi med pričakovanji ljudstva in miselnimi vzorci janšizma. Bomo videli, kako se bo znašla. Kot kaže, bo kar napeto. Janšizem ima svojo moč, ampak jo ima tudi ljudstvo. —

Icom Slovenija in Skupnost muzejev Slovenija kot stanovski organizaciji na področju varovanja kulturne dediščine in valorizacije muzejskega dela izražata globoko zakrbljenost in nestrinjanje z novimi posegi v ustanovitvene akte slovenskih državnih muzejev in z očitnim političnim kadrovanjem v kulturnem sektorju.

Kot poroča časopis Mladina, je Ministrstvo za kulturo pred kratkim spremenilo ustanovitveni akt Prirodoslovnega muzeja Slovenije v členu, ki določa kompetence ter izobrazbo direktorja muzeja in s tem ponovno poseglo v avtonomno delovanje državnih zavodov na področju kulture.

Ministrstvo je podobne prakse prikrivanja in spreminjanja pogojev za zasedbo vodilnih položajev v javnem zavodu uporabilo že v primerih Narodnega muzeja Slovenije in Moderne Galerije. Kljub opozorilom in nestrinjanju stroke se je v te državne zavode namestilo ljudi, ki niso poznali delovanja inštitucij in pred spremembo akta niso izpolnjevali pogojev za strokovno opravljanje nalog vodstvenega kadra javnega zavoda. Na težko in za stroko nesprejemljivo situacijo so nedavno opozorili tudi zaposleni Moderne galerije, ki so v odprtem pismu javnost seznanili s situacijo znotraj zavoda.

Praksa nameščanja odhajajoči politiki ustreznih kadrov se nadaljuje in Prirodoslovni muzej bo očitno nova žrtev neprimernih kadrovskih odločitev, ki v slovenskem muzealskem prostoru ustvarjajo povprečne, vladi všečne strategije ohranjanja in vrednotenja naše kulturne dediščine.

Timothy Snyder v knjigi »O tiraniji. Dvajset stvari, ki smo se jih naučili iz dvajsetega stoletja« v poglavju o varovanju demokracije opisuje pomen varovanja avtonomije javnih inštitucij. Kot pravi, so institucije tiste, ki nam pomagajo ohraniti človečnost – in v kolikor jih ne bomo vzeli v bran, bodo popadale ena za drugo. Zaskrbljeni opažamo, da se praksa poseganja v avtonomijo nadaljuje, in pozivamo, da se te škodljive odločitve prekinejo in se v statute državnih javnih zavodov na področju varstva kulturne dediščine vrne pogoj ustrezne izobrazbe iz poslanstva zavoda ter strokovne kompetentnosti. 

Na ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZEM) ter na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) smo poslali dopis, ki ga v socialni državi pravzaprav ne bi smeli. Za kaj gre? V drugi polovici lanskega novembra smo na MDDSZEM in na ZPIZ naslovili primer delavke F. A. ki je prejela odločbo ZPIZ, s katero je razvrščena v 1. kategorijo invalidnosti, a ji z zadnjo odločbo vseeno ne pripada invalidska pokojnina. Razlog za to je v tem, da je »zavarovanka do dneva nastanka invalidnosti dopolnila 65 let starosti in bi morala za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po 42. členu ZPIZ-2 imeti najmanj 15 let pokojninske dobe. Ker znaša zavarovankina ugotovljena pokojninska doba 13 let, 8 mesecev in 7 dni, niso izpolnjeni pogoji iz 42. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do invalidske pokojnine«.

Danes sem se pa MDDSZEM in na ZPIZ osebno obrnil na s primerom delavca A. A. Delavec se je z odločbo ZPIZ z dne 27. 12. 2021 razvrstil v 1. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 17. 2. 2021 in nima pravice do invalidske pokojnine. Razlog je v tem, da je »zavarovanec od dneva nastanka invalidnosti dopolnil 33 let starosti in bi moral za izpolnitev pogojev za pridobitev  pravice do invalidske pokojnine v skladu s 42. členom ZPIZ 2 imeti najmanj 4 leta, 4 mesece pokojninske dobe. Ker znaša zavarovančeva pokojninska doba 3 leta, 8 mesecev in 20 dni, niso izpolnjeni pogoji pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, zato se zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrne.« A.A. je star 34 let. Zaradi odstranitve tumorja je brez levega pljučnega krila. Je invalid prve kategorije in ne sme opravljati pridobitnega dela. Nima pravice do invalidske pokojnine. Nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Nima pravice do socialnih prejemkov (ima začasno prebivališče v Sloveniji). A.A. je brez lastnih prejemkov, finančno ga podpirajo prijatelji in znanci. Še enkrat: A.A. je invalid prve kategorije brez lastnih prejemkov.

A.A. je sicer delal na Kosovu deset let, vendar pa se tega očitno ni upoštevalo, predvidevamo da zato, ker ni sprejetega Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Kosovo.

MDDSZEM in ZPIZ sem zato vprašal preprosto vprašanje: »Kako boste A.A.-ju zagotovili vsaj osnovno finančno preživetje? Kolikor vem, je v Ustavi RS še vedno zapisano, da smo socialna država. Pri A.A. tege občutka v tem trenutku pač ni, saj je večkratno administrativno onemogočen do dostopa do svojih socialnih pravic. Za katere je tudi on vplačeval v slovenske socialne blagajne.

Vem, da mi boste odgovorili, da tako pač piše v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ampak zakone pišejo ljudje, ne administrativni algoritmi / programi. Na vas se obračam kot na ljudi – in tako vas tudi sprašujem še enkrat – kaj boste naredili, da se A.A.-ju zagotovi vsaj osnovno finančno preživetje?«

Predstava je nastala na temelju Cankarjevih Hlapcev v režiji poljske režiserke Maje Kleczewske in v interpretaciji režiserke in avtorske ekipe. Cankar je Hlapce napisal kot odziv na politično in družbeno situacijo svojega časa, mi pa smo uprizoritvi – kot je to v sodobnem gledališču danes običajno – dali sodobno obliko. Enake družbene mehanizme, kot so tisti, o katerih piše Cankar, smo pokazali na sodobnih primerih.

V predstavi so omenjeni različni problemi slovenske družbenopolitične resničnosti in novejše zgodovine: izbrisani, zapiranje meja za bosanske begunce med vojno v devetdesetih, trgovina z orožjem, avtoritarne politične tendence, konservativni vpliv Katoliške cerkve itd. Prizor s slovensko zastavo pa je pravzaprav citat. Predstavlja eno od politično desno usmerjenih prebivalk in prebivalcev Slovenije, ki so na začetku migrantske krize protestirali proti migrantom na južni slovenski meji. Vse izrečeno je dobeseden citat te osebe.

Namen kritičnega gledališča in umetnosti je pokazati na težave, vznemiriti in spodbuditi k razmišljanju, da bi postali boljša družba, ki se zaveda lastnih težav in mehanizmov v sebi.

Zaradi vsega tega bomo predstavo v veselje občinstva in nas umetnikov seveda še naprej igrali, saj ji uspeva doseči cilj. 

Že pred začetkom predsedovanja Slovenije Svetu EU, v pomladi 2021, je zainteresirano in strokovno javnost zmotila odstranitev spomenika maršala Tita iz parka na Brdu pri Kranju, kjer je potekala glavnina dogodkov v okviru predsedovanja. Sporočeno je bilo, da so skulpturo odstranili, da jo bodo konservirali-restavrirali. Kip je leta 1947 izdelal hrvaški kipar Antun Augustinčić. Spomenik je več let stal v Ljubljani, kasneje so ga prenesli na Brdo pri Kranju v parkovno ureditev med kipe socialističnega obdobja. V kranjskem združenju borcev za vrednote NOB so se na upravljalce obrnili z vprašanji, zakaj so kip odstranili, a dobili le odgovor, da je delo potrebno prenove.

Zbirka skulptur v parku Brdo in v dvorcu Brdo je bila najbolj celosten prikaz kiparstva poznih štiridesetih in petdesetih let na prostem v Sloveniji. Šlo je za eno od redkih javnih zbirk kipov, nastalih okoli sredine preteklega stoletja, pod katere so podpisani avtorji, kot so Ivan Zajec, Ivan Napotnik, Tine Kos, Frane Kršinić, Boris Kalin, Grga Antunac, Vanja Radauš, Frančišek Smerdu, Karel Putrih, Zdenko Kalin, Stane Keržič in Stojan Batič. Gre za odlična, pomembna dela tega obdobja in vrhunske kiparje, nekateri od njih so bili tudi vplivni profesorji na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.

Za likovno zbirko dvorca je bila odgovorna Narodna galerija v Ljubljani, za vrtne kipe Zavod za varstvo kulturne dediščine, le Titov spomenik je sodil v zbirko Muzeja novejše zgodovine. Direktor muzeja Jože Dežman je posvojil vso zbirko in kot razlog za prestavitev navaja, da je bila ta zanemarjena. Toda kipov, ne le zgoraj omenjenega Augustinčićevega dela, temveč kar 11 kipov iz zgodnjega povojnega obdobja, niso konservirali-restavrirali (smo brez kakršnegakoli poročila o opravljenih posegih). Povsem so jih umaknili iz zaščitenega območja parka protokolarnega objekta Brdo. Tam so pustili samo en kip Zdenka Kalina in starejše delo Karla Putriha. Potreba po konservatorsko-restavratorskih posegih nikakor ne opravičuje selitve kipov iz njihove parkovne lokacije na Gorenjskem, čeprav se pojavljajo govorice, da je selitev v nekdanjo italijansko vojašnico začasna. Odpeljani so namreč v Park vojaške zgodovine Pivka, kjer na novo postavljeni in interpretirani ne bodo več na očeh politikov in drugih pomembnih gostov, ki so vabljeni na Brdo. V Pivki bodo zgolj še bronasta trupla v depoju zgodovine, nič več živa zgodovinska pripoved o preraščanju partizanske borbe v delo povojnega časa s poudarjanjem tipiziranih figur časa.

Po poročilih medijev so deponirani kipi trenutno zgolj naloženi pred nekdanjo vojašnico, a naj bi jih najkasneje do jeseni razstavili v parku po avtorskem konceptu, ki ga snuje arhitekt Ira Zorko. Kipi bodo, kot je videti, trdno privijačeni(!?). Zasnova zastavlja veliko mero dvoma v zgodbo o začasnosti njihove premestitve, potrebne zaradi preliminarnih preiskav in konservatorsko-restavratorskih posegov. V njenem ozadju je jasno berljiva želja po brisanju zgodovinskega in umetnostnega spomina ter skrunitev, čiščenje dela zgodovine parkovnega kompleksa Brdo. Igrišče za golf naj zamenja v depoje odrinjene vrtne skulpture?

Iz načina, ko se premestitve izvajajo skrivoma, brez celostne strokovne in javne debate pred premestitvijo in brez utemeljitve tega dejanja, gre sklepati, da je »projekt« umika kipov iz javnega prostora politično motiviran, kar najstrožje obsojamo. S tem javnim pismom Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani zahteva zakonsko utemeljeno vrnitev kipov v parkovni kompleks protokolarnega objekta Brdo ali krajinsko, strokovno preverjeno in utemeljeno razvrstitev zbirke kipov v parkovnem območju Brdo in prenehanje grobega spreminjanja ter brisanja naše skupne umetnosti in zgodovine. 

Zaposleni na UL ALUO: prof. Alen Ožbolt, doc. dr. Petja Grafenauer, doc. mag. Metod Frlic, prof. Matjaž Počivavšek, prof. mag. Jože Barši, doc. Tomaž Furlan, prof. Eduard Čehovin, prof. Radovan Jenko, doc. Miha Klinar, prof. Domen Fras, doc. mag. Boštjan Drinovec, izr. prof. mag. Lucija Močnik Ramovš, prof. dr. Petra Černe Oven, izr. prof. dr. Nadja Zgonik, izr. prof. mag. Barbara Prinčič, prof. Marjan Gumilar, doc. Primož Jeza, prof. mag. Tanja Pak, prof. mag. Milan Erič, izr. prof. mag. Zora Stančič, izr. prof. Sašo Sedlaček, doc. mag. Andrej Kamnik, doc. dr. Tomo Stanič, prof. dr. Uršula Berlot Pompe, doc. mag. Marija Nabernik, prof. Boštjan Botas Kenda, doc. Suzi Bricelj, doc. mag. Martina Vuga, prof. Bojan Gorenec, doc. Lidija Pritržnik, izr. prof. mmag. Ksenija Čerče, doc. mag. Robert Černelč, prof. mag. Žiga Kariž, Matej Zonta, univ. dipl. pravnik, tajnik akademije, Miha Benedičič, tehniški sodelavec, Barbara Kalan, strokovna delavka, Admir Ganić, tehniški sodelavec, Darija Tratnik, strokovna delavka.

S kolumno Grege Repovža se ne bi mogla bolj strinjati. A usodne napake se ne utegnejo zgoditi samo velikemu zmagovalcu. Dogajajo se lahko tudi manjšim koalicijskim partnerjem, ki nenehno trepetajo, da jih bo veliki zmagovlec pohrustal, ostali koalicijski partnerji pa zasenčili. Obe nevarnosti sta povsem realni – vsak vstop SD v vlado z vodilno liberalnodemokratsko stranko je ta stranka plačala z nižanjem ali stagnacijo svoje podpore med volilci.

Prejšnja vlada je v volilni kampanji tržila svoje uspehe in učinkovitost in ju opirala na navidezno popolno enotnost, toda sadove take enotnosti je skoraj v celoti požela SDS, a partnerji in sateliti, razen deloma NSi, so to «enotnost in učinkovitost« plačali z izpadom iz parlamenta.

Kaj se bo tokrat zgodilo, pa je odvisno od znanja in modrosti ne samo velikaga zmagovalca, ampak tudi obeh koalicijskih strank, ki se izogibata prej naštetim nevarnostim.

Za leve in levosredinske stranke je od nekdaj značilno, da trpijo za boleznijo izživljanja v medosebnih kritikah zaradi majhnih razlik. Velikokrat se jim zgodi, da bolj nestrpno in žolčno reagirajo druga na drugo, kot na tiste, katerih vrednote in interesi se pri pomembnih ekonomskih in socialnih vprašanjih res bistveno razlikujejo od njihovih.

Koalicija, ki jo je s svojimi odločitvami na voliščih vzpostavil večinski, napredni pol slovenske družbe, je koalicija enakomislečih v zelo pomembnih vprašanjih, ki se tičejo pravne države in številnih, a ne vseh človekovih pravic, svobode medijev, neodvisnosti vej oblasti, pravice do nadzora izvoljenih in svobode političnega aktivizma civilne družbe, celo pristajanja na participativno, kmalu bomo videli če tudi na paritetno (po moči spolov izenačeno) demokracijo, na nujnost zelenega razvoja, a to hkrati ni koalicija enakomislečih pri številnih zelo pomembnih ekonomskih in socialnih vprašanjih.

Za SD in Levico bo usodnega pomena za njun nadaljnji obstoj in vzpon, koliko se bosta v vladi in parlamentu zedinili na nekaj ključnih razvojnih socialnih in ekonomslih vprašanjih in kako argumentirano jih bosta tam zagovarjali. Toda v javnosti bosta morali najti dadatne načine, kako jasno in brez ovinkarjenja pojasnjevati, v čem so razlike med Svobodo, SD in Levico, kako je bilo doseženo, ne kompromis, ampak soglasje, ko vsaka partnerka vladajoče koalicije pred svojim delom politične javnosti lahko prepričljivo predstavi, zakaj je dosegla natančno tisto, kar je bilo spričo razmerja sil ne samo med temi tremi strankami, ampak v družbi kot celoti, mogoče doseči.

Kar zadeva Svobodo, k opozorilom Grege Repovža dodajam sklep, ki ga on ni ponudil: ta vlada bo uspešna, če bo delovala na politični konsenz, ne na gnile kompromise strank, ki so se prebile v zmagovito koalicijo v parlamentu. Politični konsenz, ki presega enotnost, osnovano samo na najmanjšem možnem skupnem imenovalcu zmagovitih strank, je možen samo, če bodo te stranke zavestno in skupaj gradile družbeni konsenz, ki vključuje tudi legitimne interese tistih, ki se jim zdaj mogoče zdi, da so s porazom janšizma obsojeni na drugorazredno državljanstvo. Za politiko, ki se je tako navadila živeti od afer, čivkov in kritike odhajajoče vlade, je to gigantski izziv, a upanje, da so sposobni vsaj poskusiti drugače, živi. Vsaj 60% volivk in volilcev, ki so glasovali za stranke drugačne politike, je dokaz, da živi. Če bi nova večina izdala to upanje, bi ne samo vsaka od teh treh strank, ampak naša družba kot celota, plačala zelo visoko ceno. 

Dekleta in žene iz Inštituta 8. marec so s svojo dobro vodeno organizacijo in napornim delom po vsej državi močno vplivale na udeležbo na volitvah, s tem so pa tudi odločilno vplivale na demokratično prenovo z novo oblastjo. Po referendumu ob zakonu o vodah je bil to že drugi veliki uspeh te nevladne organizacije, ki dokazuje, da lahko tako trden most med generacijami zgradi samo mladost. Zato smo direktorici Inštituta 8. marec Niki Kovač podelili Red za zasluge z medvedovo šapo.

Izvoljena nova oblast bo imela težko in zahtevno delo, da bo čim prej počistila in prezračila Avgijev hlev, kamor se je odlagalo marsikaj za na gnoj, zato se je tam zaredilo tudi veliko podrepnih muh. Inštitut 8. marec je s svojim delom na široko odprl vrata prej tesno zaprtega hleva, čiščenje mora opraviti pa nova vlada s tem, da bo spoštovala našo ustavo, delitev oblasti in kulturne vrednote v najširšem pomenu, kamor sodi tudi poštena politika s spoštljivim odnosom do ljudi in do narave.

Spoštovani g. Nežmah, že od začetka agresije s strani Ruske Federacije na Ukrajino pišete tudi o manj znanih plateh celotne situacije. V Mladini št. 17 pišete o domnevnem medijskem navijaštvu časopisa The Guardian, saj naj bi poročal o vojaških izgubah v Ukrajini s povzemanjem izjav britanskega obrambnega ministrstva, nič pa o vojaških izgubah ukrajinske strani.

Ker redno spremljam časopis The Guardian, lahko iz prve roke trdim, da v svojih spletnih izdajah časopis redno povzema izjave o vojaških izgubah tako s strani ukrajinske vlade kot tudi britanskega in ameriškega obrambnega ministrstva. Povzema pa tudi vse izjave ruskega obrambnega ministrstva ter ruske državne tiskovne agencije. Obe strani predstavljata številke, ki kažejo njim v prid. Stvar bralca je, da se odloči, komu bo verjel. The Guardian lahko brez kakšnega žvižgača globoko v vseh obrambnih ministrstvih samo povzema in predstavi vse strani, kar tudi počne. Zato je govorjenje o navijaštvu popoln strel v prazno.

Nadaljujete z zgražanjem nad pavšalnimi ocenami o vojnih zločinih in navedete neodvisno komisijo Rdečega Križa, ki je leta 1943 raziskovala pomor poljskih častnikov v Katinskem gozdu. Če bi bolje spremljali izjave, bi lahko zaznali vse običajne previdnostne klavzule pri izjavah tujih državnikov. Neko težo trditvam o vojnih zločinih sicer daje preiskava Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) v Haagu, ki poteka že od leta 2014 in nakazuje neprimerno hujše kršitve na strani proruskih upornikov. Poleg tega je tudi Ukrajina zahtevala preiskavo s strani ICC za zločine obeh strani, kar verjamem bo za vas dovolj neodvisna institucija. Pri tem bi opozoril na razliko v odzivu obeh držav na opozorila o domnevnih vojnih zločinih, ki naj bi jih izvedli vojaki obeh držav. Ukrajina je takoj napovedala interno preiskavo v ukrajinski vojski in potrdila, da je to nesprejemljivo. Ruska federacija pa je obtožbe o vojnih zločinih zavrnila kot lažne novice in obsodila ukrajinsko stran potvarjanja zločinov z namenom očrniti rusko vojsko. Ne glede na rezultat ukrajinske preiskave, nekdo vsaj prizna, da je to nesprejemljivo, medtem ko druga vehementno zavrača vsako možnost in v višku cinizma osumljeno enoto celo poviša v gardno!

V eni prejšnjih kolumn ste tudi pisali o krivični enostranski vpeljavi sankcij proti Ruski federaciji in kako je nesprejemljivo, da so države zamrznile premoženje Ruske federacije in nekaterih posameznikov. Se strinjam, to tepta pravico do premoženja. Po drugi strani pa agresija Ruske federacije na Ukrajino krši osnovne pravne temelje mednarodne ureditve in Ruska federacija ne kaže nikakršne namere, da bi spoštovala zahtevo Meddržavnega sodišča ZN (ICJ), da preneha agresijo, dokler sodišče ne pretehta argumentov obeh strani. Pri tem je Ukrajina zahtevala 6 tednov za pripravo memoranduma, Ruska federacija pa 18 mesecev za odgovor. Očitno se jim nikamor ne mudi. Ruska federacija torej zahteva pravico zase, ni pa pripravljena dati pravice drugim.

Razumem vašo željo, da si ogledate zadeve tudi iz drugih plati ter nekako zagotoviti uravnoteženost. A pri tem velja ohraniti zdrav razum. Podeliti zagovornikom trditve 1+1=3 enak obseg pozornosti kot zagovornikom trditve 1+1=2 je milo rečeno nenavadno. Enako kot je navajanje nasprotnih argumentov potrebno premisliti. Tako argument o ogroženosti Ruske federacije s strani Ukrajine izpade smešen. Država s 3x več prebivalstva, 7x višjim BDP in z več kot 5000 jedrskimi konicami nekako ne more biti ogrožena od države brez jedrskega orožja. Glede ostrega obrata v nacionalizem v Ukrajini pa ni treba iti prav daleč po podobne primere. Po mojem osebnem mnenju je sosednja Hrvaška zaradi srbske agresije postala mnogo bolj nacionalistična, kot bi bila brez te grozljive izkušnje. A z obratom v nacionalizem ne smemo opravičiti srbske agresije, saj je potrebno ločiti vzrok in posledico. Ravno tako kot se je srbski narod z obratom k nacionalizmu poskušal upreti turški nadvladi. In tako bi lahko šli naprej do prazgodovine.

Zagotovo so imeli tudi nemški nacistični voditelji neke racionalno zveneče argumente za vso agresijo in zločine. Prav tako kot so jih zagotovo imeli tudi maščevalni komunistični zmagovalci za povojne poboje. A po premisleku se tem argumentom izogibamo, saj je teža argumentov neprimerljiva s težo zločinov, relativiziranje pa lahko vodi v opravičevanje neopravičljivega.

Morate razumeti, da obsojanje agresije Ruske federacije do Ukrajine ne pomeni avtomatično odobravanje agresij drugih držav, npr. ZDA do Iraka. Nasprotno, upam, da bo sedaj bolj jasno, da imajo vse te agresije skupni imenovalec, imperialne in neokolonialne ambicije z zlorabljanjem premoči. Mogoče bomo po teh izkušnjah zmožni bolj kritičnega pogleda na vse dogajanje pri nas in v svetu. Ampak nisem optimist.

Z razmišljanjem v nadaljevanju nikakor ne želim jemati zanosa ob volilni udeležbi, kakršna je bila in ob odločitvi volilcev, kot se je zgodilo. Konec koncev smo volilci popolnoma jasno in nedvoumno izrazili to, kar želimo, kar potrebujemo. Spoštovanje, red, pravičnost.

Je pa meni, ki sem optimist po naravi, predvsem pa sem realist, 70 odstotna udeležba na volitvah, po resnično brutalni torturi politične garniture, ki je vladala zadnji dve leti in po izjemnem odzivu civilnodružbenih organizacij, katere so resnično veliko energije vložile v aktivacijo volilcev, vseeno malo. To pomeni, da skoraj 1/3 celotnega volilnega telesa ni zaznala potrebe, da se aktivira. Pomeni tudi, da je skoraj 1/3 volilcev, ki so volili, v dogajanju zadnjih dveh let prepoznalo metode, katerih si želijo še naprej!?

Po vsem, kar je ta vlada s svojimi oprodami storila v preteklih dveh letih slabega za narod in narodu, nenazadnje smo doživljali podobno v preteklosti že dvakrat, sem pričakoval, resnično pričakoval plebiscitarni obisk volitev in nedvoumno ljudsko izpisnico Janši, kot politiku iz politike. Idealiziram? Pravim, da sem realist. Prvo je posledica močne želje, drugo je dejstvo. In kot tak, kot državljan, kot Slovenec sem sebi zavezan, da bodočemu mandatarju izrazim lastno upanje, željo in zahtevo, da s svojimi dejanji v prihodnosti povzroči narodnostno poenotenje. Z delovanjem v smislu pravičnost za vse, spoštovanje vsem, blaginja za vse, bo nedvomno te lastnosti prenesel tudi na družbo. In te lastnosti so osnova za poenotenje. To pa si narod končno zasluži.

Želel bi izraziti še sledeče lastno mnenje.

Volilci, ki so volili, so nedvoumno dr. Goloba izbrali za tistega, v katerega polagajo upanje in vero, da bo tlakoval pot v boljšo prihodnost. Meni osebno pa so zmagovalke teh volitev vsa nastala civilnodružbena gibanja in organizacije, v prvi vrsti petkovi protestniki, kateri so zmogli aktivirati potrebno zainteresirano in strokovno družbeno javnost, da se mirno, a odločno zoperstavijo vladni torturi in so kot taki tisti pravi temelj upanja narodu za prihodnost, če politika zopet odpove.

Hvala vsem.

Na koncu samo še to. Državljani Slovenije si zaslužimo, da se naslednje volitve izvedejo na način, ki bo dal ljudem možnost izbire tistega, za katerega ljudstvo želi, da ga zastopa. Veliko je že postorjenega in pripravljenega v pravo smer, samo še politika mora postoriti svoje. To bo volilcem in državljanom prvi pravi pokazatelj, ali bo prihodnja politična garnitura, ki bo zavladala, resnično delovala v smislu svojih obljub zadnjega meseca. Z ljudmi, za ljudi! 

Pri pisanju knjige je edino bolj zanimivo od tega, kar odkriješ pri njenem nastajanju, to, kako bralci reagirajo nanjo. Vsi pogovori, ki sem jih imel o monografiji Rusija in slovanstvo, so bili zato posebna doživetja. To velja tudi za intervju s Ksenijo Horvat, ki sem ga imel na TV Slovenija 17. aprila.

Če bi me, recimo, kdo vprašal, kaj so glavne ugotovitve moje knjige, bi odgovoril, da gre za tradicionalno zadržanost ruskih oblasti do slovanske ideje, za ciklično poseganje manjših slovanskih narodov po medsebojni vzajemnosti in za neverjetno spremenljivost identitet v slovanskem svetu, tudi na osebni ravni.

Na ta način mi sicer tega vprašanja doslej ni še nihče zastavil, in očitno mi ga ne bi niti novinarka Stanka Prodnik. Iz članka „Vse, kar je ostalo“ z dne 22. aprila izhaja, da jo predvsem zanima prihodnost Rusije, njen odnos do Kitajske in posledična bodočnost sveta. Naj torej izkoristim priložnost, da ji odgovorim.

Prihodnost Rusije je negotova, ker je po nepotrebnem sprožila vojno, na katero ni bila pripravljena. Slaba kakovost njenih oboroženih sil in vojaške opreme priča o posledicah vsiljene avtokracije in endemične korupcije, ki jo le-ta povzroča. Neuspeh ruske vojske v Ukrajini predstavlja neuspeh putinizma v Rusiji.

Uradna Moskva se bo zato v prihodnje še bolj naslanjala na Kitajsko, v skladu s pristopom, ki ga je že v 13. stoletju opredelil knez Aleksander Nevski z besedami: „Zahodu se bomo upirali, Vzhodu pa priklanjali.“ To pa zato, ker za razliko od tevtonskih vitezov Mongoli od Rusov niso zahtevali njihovih duš, ampak le dajatve.

Ravno zaradi tega, ker ruska oblast sedanji konflikt pojmuje kot eksistencialni pa tudi obstaja možnost eskalacije invazije v spopad širših razsežnosti. Ruska vojaška doktrina namreč predvideva uporabo jedrskega orožja, če država ni sposobna konvencionalnega odvračanja in obrambe. Putin je to tudi javno zagrozil.

Upam, da sem s tem potešil radovednost novinarke. Upam tudi, da bo zdaj manj zaskrbljena nad slovensko diplomacijo in bolj nad našo skupno prihodnostjo. Ta pa je negotova tudi zaradi sredobežnih sil znotraj evro-atlantskih integracij in zgodovinsko pogojenih refleksov, ki jih le-te povzročajo v slovanskem svetu.

To pa je tudi vse, kar je ostalo nasloviti. 

V filmskih trilogijah Petra Jacksona Gospodar prstanov in Hobit so Hobiti – resda mimogrede, pa vendar – predstavljeni kot ljudstvo brez politične oblasti. To je razvidno iz Gandalfovih obiskov. Gandalf je filmski čarovnik. Kamor pride, vselej najprej pozdravi vladarja in si z njim izmenja vljudnosti. Toda na Šajerskem, deželi Hobitov, tega ne naredi, ker vladarja ni. Tukaj obišče prijatelje. Hobiti torej ne poznajo kraljev in oblasti. Rečeno je zgolj, da imajo radi stvari, ki živijo in rasejo, da ljubijo tobak, hrano, pijačo, petje, ples. Skratka, slavijo preprosto življenje.

Takšno življenje jih dela odporne na oblast. To potrjuje odnos posameznih Hobitov do čarobnega prstana, ki je seveda simbol oblasti. Čarobni prstan v Gospodarju prstanov do pike natančno ustreza Gigesovemu prstanu iz Herodotovih Zgodb in Platonove Države, kjer srečamo pastirja Gigesa, ki najde prstan, zaradi katerega lahko postane neviden. Platon nam pove, da je nevidnost Gigesu omogočila početi stvari, ne da bi bil zanje kaznovan. In kaj naredi Giges od vseh možnih izbir v vesolju? Ubije kralja in si prisvoji oblast. V navzočnosti čarobnega prstana se podobna sla po oblasti poloti tudi večine likov v Jacksonovih filmih. Le najmodrejši med njimi so se ji sposobni upreti in še ti ne zlahka. Hobiti so edini (in še ti ne vsi), ki lahko čarobni prstan, potem ko so ga že imeli v rokah, predajo komu drugemu.

V svetu ljudi je drugače. Med drogami, ki krožijo tod, je najbolj nevarna ravno oblast. Ljudi ni treba siliti z oblastjo, vselej je dovolj takih, ki se javijo sami, da bi domnevno vodili druge. Nekateri med temi si še prizadevajo za vladavino prava, kar opravičuje njihovo željo po vodenju, vse več pa je takih, ki o vladavini prava govorijo zgolj zato, ker bi bilo čudno, če ne bi. Kako prepoznati tiste, ki jim v igri oblasti ne gre za vladavino prava, temveč za oblast samo? Odgovor najdemo pri že omenjenem Platonu. V njegovi knjigi Država je govora o pravičnosti. Med liki nastopa Trazimah, ki je sofist, kar pomeni, da želi zmagati v razpravi. Tako najprej reče, da je pravičnost to, kar koristi močnejšemu. Trditev je relativistična. V demokraciji, kjer je močno ljudstvo, pravičnost koristi ljudstvu. V tiraniji, kjer je močan tiran, pravičnost koristi njemu. Kaj je pravično, je torej odvisno od konteksta. Tega stališča ni težko ovreči, kar se v Državi tudi zgodi. Toda, kot rečeno, Trazimah hoče zmagati, zato poda novo trditev: pravičnost je naivnost; pravični so zgolj tisti, ki so šibki. Močni po tej logiki ne rabijo ravnati pravično ali moralno. In tega tudi ne delajo, če vedo, tako kot Giges, da za svojo nepravičnost ne bodo kaznovani. Skratka, Platon sofista Trazimaha predstavi kot nekoga, ki mu ni mar za stvar, o kateri razpravljajo; zmagati hoče, nadvladati, imeti oblast. Tej želji posveti vse. Zdaj trdi eno, zdaj drugo. Pri tem mu ni mar niti, da si utegneta prva in druga trditev nasprotovati. Človeka, ki želi oblast in zgolj oblast, oblast za vsako ceno, torej Platon predstavi kot nekoga, ki v relativno kratkem časovnem obdobju trdi zelo različne, celo nasprotne strani; kot nekoga, ki je, ko gre za vsebino, nedosleden – ker ga ta pravzaprav ne zanima, ker je ne jemlje zares.

Opremljeni s temi spoznanji preidimo k vprašanju, ali lahko tudi v slovenskem političnem prostoru najdemo takšne, ki jim gre predvsem za oblast. V kolikor obstajajo, to pomeni, da oblasti ne razumejo kot nečesa težavnega, nečesa, kar oblastnikom nalaga dolžnosti, zaradi česar se je oblasti še najpametneje izogniti, prav tako pa oblasti nimajo za sredstvo uresničevanja skupnih ciljev ali spodbujanja vladavine prava, temveč jo uporabljajo zgolj kot orodje za dosego trenutnih, subjektivnih, ponavadi materialističnih interesov in želja, ki se – prav zato, ker so le subjektivni – spreminjajo iz dneva v dan.

Odgovor na naše vprašanje bomo poiskali v protislovnih izjavah, ki jih je izrekel aktualni predsednik vlade Republike Slovenije (PV SLO) ob dveh medsebojno ne tako oddaljenih priložnostih. Oglejmo si izjavi.

Prvo je PV SLO izrekel poleti 2020 v času predsedovanja Slovenije EU na blejskem strateškem forumu. Izjava je bila izrečena v razpravi med predsedniki, ki jo je vodil britanski novinar Nik Gowing. Ko je voditelj razprave vprašal: »Kaj pa dejstvo, da lahko javnost reče, ni nam všeč, kako deluje vlada?« je PV SLO dejal tole: »Katera javnost pa? Volivci povedo svoje, izvoljeni smo, odgovorni smo svojim volivcem.« In ko je Gowinga zanimalo, kaj to pomeni za slovensko predsedovanje EU, je PV SLO odgovoril: »Že od časov grške demokracije vemo, da so edina javnost, ki šteje, volivci, ne pa nevladniki ali še kdo. Prava demokracija in EU sta v nevarnosti.« Izjava dovolj jasno priča, da je po mnenju tega, ki jo izreka, prava demokracija povezana s politično večino oziroma z voljo večine. Vprašanje, ali ima večina prav, se ne pojavlja. Zaradi tega je demokracija ogrožena le takrat, kadar bi kakšna institucija (omenjeni so nevladniki) želela uveljavljati svoja stališča. Vprašanje, da lahko večina ali tudi delovanje v imenu večine ogroža demokracijo, se ne zastavlja. Preglasovanje manjšine (ali omalovaževanje in oteževanje pogojev delovanja nevladnih organizacij, ki so pretežno v manjšini) ne predstavlja težave.

Drugo izjavo je PV SLO zapisal v sedaj že pozabljenem pismu voditeljem EU: »Danes številni mediji in nekatere politične skupine v Evropskem parlamentu odprto grozijo, kako bodo s pomočjo instrumenta »vladavine prava« preko večinskega glasovanja disciplinirali posamezne države članice EU. »Vladavina prava« po definiciji pomeni, da v primeru spora odloča neodvisno sodišče. In ne politična večina v katerikoli drugi instituciji. Če politični organ svoje odločitve poimenuje za »vladavino prava«, je s tem narejen prvi korak stran od realnosti.« Izjava dovolj jasno priča, da je po mnenju tega, ki jo izreka, demokracija povezana z zavedanjem, da je lahko politična večina ali volja večine problem. Zato zastavlja vprašanje, ali ima večina nujno prav. Demokracija je lahko ogrožena, kadar večina brez razprave preglasuje kakšno institucijo (omenjeno je neodvisno sodišče), ki bi želela uveljavljati svoja stališča. Treba je torej zastaviti vprašanje (sprožiti razpravo) o tem, ali lahko delovanje v imenu večine ogroža demokracijo. Preglasovanje manjšine (njeno omalovaževanje in oteževanje pogojev njenega delovanja) je velika težava.

Enkrat je torej beseda ali volja politične večine nadvse pomembna – kršitev te volje predstavlja grožnjo demokraciji – drugič pa je volja politične večine predstavljena kot nevarnost za vladavino prava in potemtakem za demokracijo. Soočamo se s protislovjem. A kako ga razumeti?

Tako, kot smo povedali zgoraj, s pomočjo Platonove predstavitve Trazimaha kot nekoga, ki mu je malo mar za stvar, o kateri razpravljajo. Tudi PV SLO trdi zdaj eno, zdaj drugo. Pri tem ga ne skrbi, da si prva in druga trditev nasprotujeta. Prvo izreče, ko jo rabi in drugo izreče, ko jo rabi. Rabi pa ju v politični razpravi, rabi ju, ker želi v tej razpravi zmagati.

Najbrž ni treba dodati, da se v svetu, kjer začne prevladovati želja po goli oblasti, demokraciji in vladavini zakona slabo piše. O tem smo se lahko prepričali nedavno, ko je bil na RTV Slovenija nemški dokumentarni film Varuhi demokracije. Tema filma je odnos politične moči, ki se sklicuje na večino, do nevladnikov. Primeri iz Indije, Poljske, Rusije pričajo, da lahko močni posamezniki z različnimi oblastniškimi prijemi osvojijo večino, nato pa v njenem imenu uspešno preprečijo delo nevladnih aktivistov, ki dejansko delajo za interese te večine.

Film Varuhi demokracije nas tako opominja na staro politično vprašanje, ki so ga zlasti zanimivo naslovili v času razsvetljenstva. Rousseau, denimo, ostro zanika pravico večine do samovoljnega ravnanja. Tega seveda ne zanika zaradi želje po zmagi in tudi ob kakšni drugi priložnosti ne trdi nečesa drugega, nemara nasprotnega. O tem priča njegov pojem obče volje. Danes bi lahko njegovo občo voljo razumeli kot javni interes: ko denimo rečemo, da javna RTV služi javnemu interesu. Tem besedam nato – vsaj na forumih – sledijo prepiri, za čigav interes gre: moj, vaš?

Kdo ima večino? Toda za Rousseauja obča volja ni isto kot volja večine. Obča volja se ne meni za štetje glasov ali za uravnoteženost. Občo voljo ali javni interes opredeljuje – čeprav ohlapno – razsvetljenost človeškega duha. Je torej nekaj objektivnega. Kdor se ukvarja s politiko, se mora v imenu javnega interesa vprašati, v kolikšni meri je njihov cilj uresničevanje razsvetljenega političnega programa oziroma v kolikšni meri se je pripravljen podrediti delu v imenu tega programa oziroma v kolikšni meri mu ne gre zgolj za lastno korist ali za golo oblast. Iz Rousseauja med drugim sledi, da je lahko le takšen, razsvetljen duh svoboden – ker se, dodajmo, želi oblasti nad drugimi v resnici izogniti in si skupaj z drugimi vladati sam.

To nas privede k zadnji točki tega razmisleka – vprašanju vladavine prava. Videli smo, da tudi pri nas obstaja frakcija ljudi, ki oblast (in s tem tudi pravna orodja) uporablja kot orodje za dosego trenutnih, subjektivnih, materialističnih interesov in želja, ki se – prav zato, ker so le subjektivni – spreminjajo iz dneva v dan. Gola želja po oblasti namreč iz zakona izloči njegovo trajnost. Iz filozofije prava je znana razprava o bančnem roparju, ki ukaže uslužbencu, naj mu izroči denar. Ta ukaz nima trajne narave, kakor jo ima zakon, ker je nekaj trenutnega, naključnega. Ne poseduje torej ene izmed ključnih lastnosti zakona in obče volje, to je njune trajne veljavnosti. Gola želja po oblasti torej vrne odnose v družbi v stanje, kjer pravila in dogovori ne trajajo oziroma trajajo le toliko časa, kolikor se prekrivajo z osvajanjem in ohranjanjem oblasti, ki naredi vse drugo, vse zares pomembno za nepomembno. 

Krščen matiček in 300 belih češnjevih cvetov, kako se nam je lahko to prigodilo? Pod fotografijo kulturniške skupine XIV. divizije, ki je nastala na enem izmed partizanskih mitingov leta 1943, torej še predno se je divizija podala na dolgo pot na Štajersko, smo zapisali, da pesnik Karl Destovnik – Kajuh, mož s partizansko čepico in brki, sedi na sredi skupine. A tisto ni Kajuh, gre za njegovega kulturniškega soborca in kiparja Janeza Weissa – Belača. Kajuh se skriva na desni strani slike, prav tako z brki, a s cigareto v ustih. Ne Belač, ne Kajuh nista dočakala konca vojne, oba sta umrla v bojih, Belač 21. februarja 1944 na Graški gori, Kajuh samo dan kasneje na pragu Žlebnikove domačije v Šentvidu nad Zavodnjami. 

Bodi pozdravljen, Jože!

Dolga leta se že poznava. Moja novinarska kariera na TV Slovenija se je počasi zaključevala, ko si jo ti prodorno začenjal. Sem in tja sva si izmenjala to in ono mnenje in vedno sva v dialogu ostajala na dostojnih ravneh, vedoč, da se v odnosu do naše polpretekle zgodovine, pač, ne bova poenotila. Nazadnje sva se srečala lani v predbožičnem času, ko sem ti povedal, da sem te neuspešno klical po telefonu. Preverjanju zgodovine klicev v tvojem telefonu je sledilo opravičilo za nenameren spregled, o razlogih za klic pa sva se lahko pomenila , sicer na kratko, vendar pa - neposredno. Povedal sem ti, da sem se s klicem odzval po objavi »tvojega pričevalca« Antona Cizla, ki sem ga poznal tudi osebno, tudi njegovo teharsko zgodbo in njegov odnos do partizanstva in kolaboracije. Odločno sem ti izrazil svoje mnenje, da mnoge intervjuvance pri njihovi starosti ni težko zmanipulirati in iz njih izvleči želene vsebine, ter da postopek in metodo poznam »iz prve roke« (»pričevalka« je bila tudi moja tašča). Presenečen sem bil, da takšnega pristopa niti nisi zanikal, le razhudil si se, da je končno napočil čas drugačnih resnic.

Toliko le za uvod, v bistvu pa se po daljšem času odzivam na tvoj januarski Utrip, ki si ga kar v celoti (kar sicer ni običaj) namenil Dražgošam. Jože, si predstavljaš, da bi me svetovnonazorska in ideološka zaslepljenost zapeljala v zasnovo Utripa, ki bi ga začel tako, kot sem naslovil enega izmed svojih kratkih filmov: »Minil je čas (čar) zime, minil je čar (čas) pravljic.« Po naslovu bi nadaljeval: »… za otroke in odrasle. Ene so stare nekaj desetletij, druge pa so mnogo starejše in v čarobnem decembrskem času se redno in z nezmanjšano ognjevitostjo ponavlja tista, ki jo že dve tisočletji lajnajo in v mladež vcepljajo možje v krilih, ki pa prepogosto, v varstvo in vzgojo zaupana bitja, soočijo z nič kaj pravljično realnostjo…«. In za konec bi po odzivu na Utrip cinično (tako kot večkrat storiš ti) pripomnil, naj kdo navede, kaj od povedanega ni bila resnica. Jože, oba (in tudi vsi tisti ognjeviteži, ki so se zvrstili v Družini, Domovini, Demokraciji, pa koprive, štori in drugi, znani in neznani »anonimneži«), sva lahko prepričana, da bi »naši« in »moji« poskrbeli, da bi bil to moj zadnji Utrip. Še več, poskrbeli bi tudi, da bi bil odtlej primoran raziskovalni projekt pisanja nove zgodovine, nadaljevati na lastne stroške.

Ob začetku pisanja sem se spraševal, če je vredno, izpostavljati se morebitnemu javnemu gnevu, srdu in pljuvanju drugače mislečih. Je pa odločitev zorela tudi ob jutranji kavici v podeželskem lokalu, ko je eden od sodrugov navrgel »… da se tardečim cufa po Možinovem Utripu …« Bi se moral odzvati in skaliti, sicer prijateljske odnose? Ne, nisem se, pa tudi s tem pismom se odzivam s koristno zamudo, ko je gnojnica poniknila in ko je v dobršni meri izhlapel preliti žolč.

Če sem že imel pomisleke, so se ti izgubili ob tvojem nedavnem zapisu, namenjenim javnosti in Programskemu svetu RTV Slovenija po odzivu na mnenje varuhinje pravic TV gledalcev. Gre za svojevrsten napad na neodvisno institucijo, »ki si je drznila izraziti kritiko« ob tvojem televizijskem (zgodovinarsko in novinarsko) briljantnem umotvoru. Kljub temu, da si, dragi Jože, znan po svoji samopromociji, moram vendarle pripomniti, da v svoji več kot štiri desetletja dolgi novinarski karieri nisem med stanovskimi kolegi zasledil toliko samohvale in prizadevanj za gradnjo kulta nezmotljivosti in nedotakljivosti. Mimogrede, tudi med »mojimi« so obstajali tebi podobni nezmotljivi in nenadomestljivi, ki tudi z mano niso delali ravno v rokavicah. Pač, nekoliko napak si razlagaš ljudski rek »da se dobro blago samo hvali«, si pa seveda vešč pri upoštevanju priporočila in pravila, da je »napad najboljša obramba«. Seveda predvidevam, da bo programski svet upošteval tvoje »argumente« tudi glede na to, da sta tvoja neposredna urednika presodila, da je bil Utrip z datumom 15.1.2022 v skladu s poklicnimi in etičnimi merili in standardi (!?). Menim pa nasprotno. Utrip, o katerem je govor, pomeni zlorabo formata oddaje, ki naj bi povzemala pregled (političnega) dogajanja minulega tedna (ne minulega stoletja). Ti pa si v pričujočem zadevo komentiral z dokumentarističnim pristopom in z načrtnim izborom (!) arhivskih posnetkov za izdelavo ideološko-političnega pamfleta, katerega namen je bil prirejanje (potvarjanje) zgodovine in žaljenje drugače mislečih. Povedano še bolj neposredno: Utrip je bil na ravni pobalinske provokacija in pika na i orkestriranim napadom na tisto, kar je bilo žlahtnega v naši polpretekli zgodovini, da ne govorim tudi o nedostojnem obračunu s prvim predsednikom slovenske vlade in prvim predsednikom samostojne Slovenije.

V odzivu na poročilo varuhinje pravic gledalcev pišeš o »presežku in avtorju, ki je zgodovinar z doktoratom in poznavalec tematike«. V njem pravzaprav ni povsem jasno, kaj si zatrdil, ko se ti je zapisalo, da si »med redkimi (!) ali edini (!) novinar TV, ki je tam (Dražgoše) snemal pričevanja«. Močno si ga biksnil in sprašujem se, če je mogoče, da ti je naenkrat pošla raziskovalna vnema. Primeril se ti je zdrs na področju obeh strok, zgodovinarja in novinarja. Če »dražgoško tragedijo, poznaš in raziskuješ že več kot dvajset let«, potem me čudi in preseneča, da nisi posegel po obeh arhivih, ki ju imaš na dosegu roke, na televiziji in na radiu. Veliko podatkov imam namreč v svojem osebnem arhivu in če se še sam (samo) promoviram in (samo)pohvalim, gotovo sodim med največje poznavalce televizijskega dokumentarnega (filmskega) gradiva. Lahko ti zapišem kopico virov, naj pa tu navedem najbližjega: Dokumentarni film iz niza »Čas, ki živi« - Dražgoška bitka, 18.1.1977, režiser Anton Tomašič. Nosilci so označeni takole: KF 10688, MGS 4293/2 in MGS 6318, zadnji prepis pa je na traku z oznako P 2335. Sam sem bil dolgoletni urednik in avtor številnih dokumentarnih filmov iz omenjenega niza. Poglej si jih – in morda boš presodil, da bo marsikateri potreben nove interpretacije (Krvava zora, Tragedija Cankarjevega bataljona na Javorovici, V črnem in rdečem snegu (podobna tragedija bataljona Prešernove brigade na Pokljuki), Pohorska legenda (poslednji boj Pohorskega bataljona na Osankarici)…). Tovrstna tvornost je bila tudi tema moje diplomske naloge, v kateri sem zapisal tudi opombo za poskus revizije in zlorabe svojega (tudi dvajsetletnega raziskovalnega dela) – Uti, non abuti!

Mogoče še katero rečeva ob najinem prihodnjem (slučajnem) srečanju. Nazadnje sva govorila tudi o tem, kaj je bilo prej kokoš – ali jajce, jajce – ali kokoš, kolaboracija ali »rdeči teror«? Predvidevam, da bi bil na prvo dilemo, pred svinčenimi časi, v temačnem srednjem veku, pravilen tvoj odgovor, tudi brez doktorata iz zgodovinskih znanosti, mene pa bi že zaradi zastavljenega vprašanja skurili na grmadi. Morda bova rekla tudi katero o tvoji in moji stroki in se dotaknila še tretje, ki govorijo o dilemah med pravom in pravico, resnico in objektivnostjo, med resnico in resnicami, resnico in objektivno resnico … Obregnil bi se še ob tvojo (spet cinično ideološko podstatjo) trditev, da »Dedka Mraza ni več!«. Pa je, Jože – in še bo, tako kot je bil, je in bo - tudi Miklavž. Upam in verjamem, da bosta tvoje vnuke, tako kot zdaj moje, nagovorila in obdarila oba.

In za konec samo še vprašanje iz tvoje stroke: Kdo že, je izvedel prvi povojni množični poboj? Saj veš kam merim - in spet sva pri Antonu Cizlu in njegovi zgodbi iz Teharij, ki je tudi s tvojo pomočjo v pomembnem delu ostala zamolčana.

Z lepimi pozdravi.

Spoštovani, v društvu Asociacija, društvu nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture, z zaskrbljenostjo spremljamo dogajanje, vezano na proces usklajevanja ustanovitvenega akta Zavoda Radio Študent z zakonom o nevladnih organizacijah. Uvodoma velja izpostaviti, da kot član v okviru našega društva deluje tudi Zavod Radio Študent, nevladna medijska organizacija, ki v domačem kulturnem ekosistemu opravlja za organizacije in posameznike, ki jih zastopamo, nenadomestljivo vlogo. Prav v sistemskem oziru in ne ozkem okviru odnosa med ustanoviteljem in njegovim zavodom želimo nasloviti problematiko, o kateri beremo iz medijskih obvestil in javnih občil. Verjamemo, da je dogajanje, vezano na poskuse radikalne in nelegitimne transformacije domačega medijskega prostora študentskim funkcionarjem dobro poznano.

Napadi na neodvisne medije in novinarje so bili v obdobju aktualne vlade zaskrbljujoča stalnica in se ob nadaljevanju dogajanja na državnem radijskem in televizijskem mediju ob pravkaršnjem vročanju odločb o sofinanciranju programskih vsebin medijev zgolj nadaljujejo. Posledice tovrstnega spodkopavanja temeljev domače četrte veje oblasti pa ima ob izgubi zaupanja v verodostojnost posredovanih informacij in nižanju stopnje demokratičnosti naše družbe, številne daljnosežne posledice. Med njimi je tudi ta, da se navkljub dejstvu, da tako področje kulture in ustvarjalnosti kot področje medijev spadata na isti ministrski resor, katerega poslanstvo je državljanom Slovenije zagotavljati skladen civilizacijski in kulturni razvoj ter katerega naloga je zagotavljati spodbudno okolje za razvoj domače kulture in umetnosti, medijski prostor za kulturo še izdatneje krči, pri čemer so zahtevani element dokazovanja referenčnosti domačih javnih kulturnih institucij, neodvisnih organizacij, ki delujejo v polju kulture ter samostojnih ustvarjalcev prav odzivi medijske javnosti. V tem smislu je Zavod Radio Študent nenadomestljiv in sistemsko izjemno, celo življenjsko pomemben elektronski medij, pravzaprav edini, ki konsistentno in ustrezno kritično vrednoti domačo ustvarjalnost, s čimer igra vlogo enega od varuhov in generatorjev kvalitete domače sodobne kulturne produkcije.

Vsekakor ni odveč izpostaviti, da iz njegovih vrst še danes za domačo ustvarjalnost, miselnost in informiranost izide vrsta prebojnih posameznikov. Tudi Študentska organizacija Univerze v Ljubljani je ena od pomembnih sistemskih struktur, pri tem pa ne zgolj, ker skrbi za ustrezne pogoje študija, izobraževanja in kvaliteto študentskega življenja, temveč tudi zato, ker sistemsko omogoča pomembne strukture, ki po pomenu daleč presegajo matično ciljno skupino. Četudi se zavedamo, da za ŠOU niso časi vselej rožnati, se naj te vloge nikar ne sramuje. Nanjo naj bo ponosen in naj si z enako vnemo kot za študente še naprej aktivno in tvorno prizadeva, da družbi služi na tak način, da zanjo pomembne strukture vzpostavlja in omogoča. Pozivamo vas tako, da pravni položaj v dobro domačega neodvisnega medijskega prostora, domače kulture in ustvarjalnosti hitro in za vse deležnike in koristnike konstruktivno naslovite in uredite. Za morebitna pojasnila ali dodatna vprašanja ostajamo na voljo.

S spoštovanjem.

V članku z naslovom »Bavčarjev izbris« avtorice Monike Weiss je navedena naslednja neresnična informacija: »Popolno naključje naj bi bilo, da Bavčarju pri tožbi strokovno pomaga ravno davčni strokovnjak, ki predava na finančni upravi in mu je ta v zadnjih dveh letih plačala 6737 evrov.« Navedba novinarke ne drži. Navedeni davčni strokovnjak je za predavanje na finančni upravi prejel zgolj plačilo v višini 488 EUR z DDV-jem. Ostala nakazila s strani finančne uprave se nanašajo na povračila stroškov postopka, ki jih je prejel kot pooblaščenec strank v postopkih, glede na uspeh pritožbenega postopka, v skladu z ustrezno tarifo. 

Spoštovani Andrej Grah Whatmough, generalni direktor RTV Slovenija Politizacija socialnega dialoga v Programskem svetu spodkopava socialni dialog v RTV Slovenija. Po včerajšnji seji Programskega sveta pozivamo k prenehanju politizacije socialnega dialoga in izrabljanju sej Programskega sveta za napade na posamezne novinarje in na njihove sindikate. Za obnovitev iskrenega, odprtega in poštenega socialnega dialoga pa zahtevamo, da v prvi vrsti poskrbite za spoštovanje njegovih pravil in za izpolnjevanje obveznosti ter zavez, ki jih imate po zakonu in dogovorih, sklenjenih z reprezentativnim novinarskim sindikatom v RTV Slovenija. V novinarskih sindikatih ostro obsojamo napade na posameznike, ki so sodelovali v razpravi na javni tribuni za javno in avtonomno radiotelevizijo 23. marca, zlorabo iz konteksta iztrganih izjav in grožnje s sankcioniranjem sodelujočih iz RTV Slovenija, ker so izražali svoja mnenja in stališča. Ob tem poudarjamo, da je javno tribuno organiziral reprezentativni sindikat v javnem zavodu, in ne, kot ste zatrjevali na seji programskega sveta, peščica posameznic in posameznikov. Organizirali smo jo z namenom, da zaščitimo integriteto vseh zaposlenih in honorarnih sodelavcev, za zaščito javnega RTV in avtonomnega novinarstva, organizirali smo jo zato, ker znotraj hiše ni dialoga in ker mora biti hkrati javnost obveščena o dogajanju na RTV Slovenija. Posluha za reševanje nakopičenih konfliktov z vaše strani ni, prav tako so bili številni med njimi namenoma povzročeni predvsem iz kratkoročnih političnih motivov in tudi zaradi prihajajočih volitev ter bodo imeli katastrofalne kadrovske in razvojne posledice. Na tem mestu opozarjamo le na nekaj primerov, kjer nas namenoma izključujete iz socialnega dialoga. Nobenega odgovora nismo prejeli na naša argumentirana opozorila, da je program presežnih delavcev, ki ga izvajate, v nasprotju z notranjim in zunanjim pravnim redom. Julija lani sprejete Smernice za nastopanje na družabnih omrežjih in digitalnih platformah vodstvo pred sprejemom ni posredovalo v mnenje sindikatom, s čimer je kršilo določbe zakona o delovnih razmerjih in kolektivne pogodbe za poklicne novinarje, ki zavezuje delodajalca in pogodbo o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo.

Tudi Sprememba Izvedbenega akta o delovanju MMC ni bila sprejeta v skladu s postopki, kot jih določata Statut javnega zavoda RTV in Zakon o delovnih razmerjih, prav tako se vodstvo o spremembi ni posvetovalo z uredništvom MMC. Vodstvo je gladko prezrlo tudi sindikalna opozorila v zvezi z imenovanjem odgovorne urednice in urednika uredništva MMC. Namesto mirnega reševanja konfliktov smo bili napoteni na sodno varstvo. Ista zgodba se pravkar ponavlja pri pripravi sprememb statuta. Te nastajajo v okviru posebne delovne skupine, toda njeni člani so gradivo za zadnje srečanje 7. aprila prejeli zgolj dve uri pred sejo, na kateri tudi ni bila določena časovnica nadaljnjega dela delovne skupine. Predlog sprememb statuta tako ni usklajen znotraj delovne skupine, tudi sindikat še ni bil uradno pozvan podati mnenja nanj, kot to sicer določajo predpisi. Kljub temu pa bodo o statutu odločali programski svetniki na svoji prihodnji izredni seji. Zahtevamo, da pred tem izpolnite obveznost, ki jo imate do socialnih partnerjev in zaposlenih v hiši. Naj opozorimo še na izjavo v sporočilu, ki ga z včerajšnje seje naslavlja Programski svet na Evropsko komisijo in na evropska novinarska združenja, češ da smo tradicionalno tesno povezani z levimi politikami in političnimi strankami ter udeleženi v njihovih domnevnih pritiskih na Programski svet. Takšna podtikanja ostro zavračamo, vas pa pozivamo, da naredite vse, da se politizacija razvojnih in kadrovskih problemov RTV Slovenija na Programskem svetu nemudoma prekine, socialni dialog pa vrne tistim, ki so zanj pristojni in odgovorni pri delodajalcu.

Alenka Potočnik, predsednica Sindikata novinarjev Slovenije, Helena Milinković, predsednica Koordinacije novinarskih sindikatov RTV Slovenija

Na Evropsko komisijo smo podali pritožbo o domnevno nezakoniti državni pomoči, ki je bila dodeljena NTV24 d.d. iz javnih sredstev preko podjetja Telekom d.d. Državna pomoč je prepovedana, ker z dajanjem prednosti izbranemu podjetju izkrivlja konkurenco na evropskem trgu. V pritožbi s pomočjo objav v medijih in pridobljene dokumentacije dokazujemo, da Telekom d.d. plačuje nesorazmerno visoko nadomestilo za oddajanje televizijskih programov podjetja NTV24 d.d., ki jih ta prejema preko posrednika, to je Inštituta za avtorsko pravico. Višina nadomestila je nesorazmerna glede na ceno, ki jo Telekom d.d. plačuje za programe s primerljivo gledanostjo, glede na ceno, ki jo plačuje za bistveno bolj gledane programe ter glede na ceno, ki jo za programe NTV24 d.d. plačujejo konkurenti (npr. A1). Z nesorazmerno visokim nadomestilom Telekom d.d. daje podjetju NTV24 d.d. neupravičeno prednost na trgu, zato je delovanje ostalih podobnih medijev oteženo.

Na PMVD menimo, da nedovoljeno izplačevanje državne pomoči na medijskem trgu slabi demokracijo, zato smo Evropsko komisijo pozvali, da po uradni dolžnosti preuči podatke o domnevno nezakoniti pomoči. 

Anuška Podvršič, Pravna mreža za demokracijo

Depresivci vseh dežel, združite se! Pozabite na zdravnike, antidepresive in drugo navlako, kajti prižgala se je luč na koncu predora, stiske bo kmalu za vselej konec – podmladek stranke SDS ima genialno in revolucionarno rešitev: Ne bodite depresivni, včlanite se v SDS in ne boste več depresivni.

Tako je namreč na predvolilnem soočenju na POP TV v ponedeljek, 11.4., na vprašanje voditeljice, kako bi pomagali mladim, ki so med epidemijo covida doživljali duševne stiske in niso prejeli strokovne pomoči, odgovoril predstavnik podmladka te stranke. Morda ta metoda deluje tudi pri drugih boleznih, raku, covidu itd. Predlagam, da to novo obliko terapije čimprej patentiramo, z njo prodremo tudi v tujini, zdravstveni sistem pa ukinemo, ker bo povsem nepotreben. Prihranili bomo ogromno denarja in spet bomo v nečem prvi!