V Mladinini temi o financiranju propagandne mreže stranke SDS sem v članku z naslovom Lokalpropaganda pisal tudi o financiranju lokalnih in regionalnih portalov, a v njem nisem dovolj jasno poudaril, da gre pri objavljenih podatkih za obdobje do začetka leta 2019. Tako sem denimo zapisal: »Portal OS (Osrednje Slovenije) ureja Bogdan Osolin, sicer kandidat SDS iz Domžal, za kar dobiva od 300 do 430 evrov.« Gospod Osolin je bil kandidat SDS iz Domžal na prejšnjih parlamentarnih volitvah in kot nas je opozoril, zadnji dve leti tudi ni več urednik omenjenega portala.

Vsem prizadetim se opravičujem.

Pri nas je na žalost povsem normalno, da se govori eno, dela pa drugo. Govori se, da se je treba preusmeriti v obnovljive vire energije, v praksi pa spet tečejo nasprotne aktivnosti. Namesto da bi se lotili pospešene izrabe obnovljivih virov energije, poteka javna razgrnitev gradiv za umestitev prenosnega plinovoda R15/1 Ljutomer – Kidričevo. Namesto da bi na vzhodnem koncu Slovenije, kjer so najboljše možnosti za izrabo geotermalne energije, zgradili geotermalno elektrarno, tečejo aktivnosti za umestitev prenosnega plinovoda, katerega osnovni cilj je zagotovitev povezave slovenskega in madžarskega prenosnega plinovodnega sistema (ta cilj je zapisan v povzetku za javnost, s katerim nagovarjajo javnost v času javne razgrnitve od 14. marca do 15. aprila 2022). Z umeščanjem tega prenosnega plinovoda gre celo za dvojno dvoličnost: ne gre samo za to, da se ne dela na izrabi obnovljivih virov, ampak gre tudi za to, da se v času krutih napadov na Ukrajino, ko se poziva k embargu na ruski plin, dela na tem, da bi bili pripravljeni na prenos čim večjih količin plina z vzhoda, ta plin pa prihaja iz Rusije.

Večje količine privedenega plina bi imele za posledico večje količine toplogrednih izpustov, kar pa v času globalnega segrevanja ni sprejemljivo. Zagovorniki uporabe plina zagovarjajo njegovo uporabo z argumentom, da je to čistejši energent od drugih neobnovljivih virov energije. Vendar pa se v današnjem času vedno hitrejših podnebnih sprememb ne moremo zadovoljiti z argumentacijo, da je plin najboljši iz družbe slabih, temveč je potrebno doseči razvojni preboj in nadaljnji razvoj usmerjati v brezogljično družbo. Tudi razgrnjeno okoljsko poročilo se ne zgleduje po boljših rešitvah, temveč se na primer na pripombe javnosti, ki so bile podane v predhodni fazi (v času javne razgrnitve pobude za pripravo državnega prostorskega načrta za ta plinovod), odzove celo z diskreditiranjem javnosti, ki se zavzema za uporabo obnovljivih virov energije.

Tako okoljsko poročilo na primer pravi, da je v javnosti pogosto prisotno enačenje obnovljivih virov energije z viri energije brez vplivov na okolje, kar ne ustreza dejstvom, pri čemer še navaja, da se na enoto pridobljene energije pri zgorevanju lesne biomase, ki je obnovljivi vir, sprošča opazno več ogljikovega dioksida kot pri zemeljskem plinu, ki je neobnovljiv vir. Da, če hočeš javnosti vzeti veljavo, potem moraš podati najslabšo možno primerjavo, namesto da bi se težilo k izrabi geotermalne energije, sončne energije, energije vetra, …., s presežki električne energije iz obnovljivih virov pa bi se proizvajalo zeleni vodik, le-ta pa bi služil kot surovina za sintetična goriva in kot pogonsko sredstvo za vozila na gorivne celice.

Torej: namesto da bi se na severovzhodu Slovenije gradilo plinovod za dovajanje neobnovljivega plina (iz Rusije), bi bilo treba izkoriščati največji potencial za izrabo geotermalne energije v Sloveniji (z reinjekcijskimi vrtinami, da bi izraba bila varčna in prijazna do okolja) in bi bilo treba čim bolj izkoriščati obsevanost s sončno energijo. Izkoristiti je treba tisto, kar imamo. Sončne elektrarne niso dobrodošle le na strehah objektov, temveč povsod, kjer je to možno: na zidovih objektov, na parkiriščih (še dodatna prednost: ne bo treba sesti v pregret avtomobil), na degradiranih površinah ali pa kot je rekel dr. Peter Novak tudi nad železnico in avtocestami ali pa se tudi lotiti izgradnje plavajočih fotonapetostnih elektrarn na nekaterih delih nekaterih jezer in vodnih zajetij. Seveda pa je treba ustrezno dograjevati elektroenergetski sistem, da bo sposoben prevzemati proizvedeno električno energijo. Obstajajo torej druge možnosti, kot pa je odvisnost od uvoženega neobnovljivega plina. 

Spoštovani.

Dovolite uvodno navedbo. Zelo neprijetno presenečena sem bila ob pozornosti, ki mi jo je v Utripu 26.3.2022 namenil Jože Možina z naslednjimi besedami: »In še opravičilo sodelavki predsednika Kučana gospe Špeli Furlan, ki jo je vznemiril ta posnetek v januarskem Utripu avtorja, menda zato, ker ni imel datuma. Gospa Furlan, poklon se je odvil pred slabima dvema letoma.« Javno Možinovo pojasnilo meni v marčevskem Utripu, da je šlo v januarskem Utripu za dve leti star posnetek, je odveč, saj sem bila sama tista, ki je uredništvo opozorila, kako star posnetek je bil objavljen v oddaji. Na spletni strani RTVS je Utrip označen kot oddaja, namenjena pregledu najpomembnejših dogodkov minulega tedna v Sloveniji. Objava starega posnetka brez oznake datuma je bila torej zavajanje gledalcev, ker je ustvarila napačen vtis, da gre za dogodek tistega tedna.

Opravičilo za manipulacijo bi Jože Možina torej moral nasloviti na vse gledalce TVS, ki jih je zavedel, in ne name osebno. Pojasnilo meni bi lahko posredoval prek varuhinje gledalčevih pravic in ne prek oddaje. Pa me je raje izpostavil in poskusil moje argumente politično kvalificirati, v ta namen pa je zlorabil oddajo TVS.

V tolažbo je lahko dejstvo, da bo moje opozorilo v prihodnje morda celo upoštevano, saj je v svoji lepljenki politične dogodke, starejše od tedna dni, v marčevskem Utripu vendarle časovno opredelil. Predlagam pa, da uredništvo na spletu doda pripis, da oznaka Utripa velja, razen če oddajo pripravlja Jože Možina.

Možina zavaja s podatkom, da sem sodelavka predsednika Kučana. Že petnajst let, odkar je bila zaprta pisarna bivšega predsednika,  nisem več njegova sodelavka. Zdaj sem upokojenka. Možinovo vpletanje Kučanovega imena v moj protest, poslan varuhinji gledalčevih pravic in programskemu svetu RTVS, je poskus vpletanja političnih dimenzij v polemiko, ki s politiko nima nobene zveze, pač pa izključno z vprašanjem spoštovanja novinarskih standardov na nacionalni RTV. Žalostno, da skuša Jože Možina svoj zdrs prikriti za krinko politike, kjer je ni.

V opravičilu, ki to ni, mi Jože Možina mimogrede podtakne, da me je »vznemiril posnetek« priklona predstavnikov stranke SD pred spomenikom predsednika prve slovenske vlade leta 1945 ob 75. letnici njene vzpostavitve. Ne drži. Vznemirile so me kršitve novinarskih standardov, ki nakazujejo na politični aktivizem. Predolgo sem spremljala Miloševićevo politično propagando, da se ne bi zavedala nevarnosti vdora propagande na javno RTV. O Možinovem političnem aktivizmu pa me je dodatno prepričalo pismo, ki ga je poslal Programskemu svetu RTV z zahtevo, naj ne sprejme poročila Varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev v zvezi s protesti na njegov januarski Utrip.

Jože Možina nas mnoge gledalce v svojem pismu grobo diskreditira kot »nasprotnike resnice o dražgoški tragediji«, »totalitarne privržence«, kot ljudi, ki »imajo od revolucionarnih rabot koristi in privilegije«. To počne v imenu RTV kot njen novinar in urednik. Gre za hude, pavšalne in povsem neutemeljene obtožbe na račun posameznikov, neposredno tudi mene. Njegovo pismo je v celoti sramota za RTV Slovenija.

Neetično je po mojem tudi njegovo izpostavljanje posameznika, kritičnega gledalca, prek oddaj TVS, pri čemer gledalcem podtika vtis o tem, kaj me je in kaj me ni vznemirilo. Tako novinarsko početje je neetično za vsako, tudi zasebno medijsko hišo, toliko bolj pa za osrednjo kulturno javno ustanovo.

Prepričana sem, da bi Programski svet o teh vprašanjih moral razpravljati in se opredeliti proti tovrstnemu novinarskemu ravnanju na RTV Slovenija, ker je, ponavljam, SRAMOTA!

S spoštovanjem.

Spoštovani Aleksander Reberšek, poslanec NSi, pišem vam, ker ste eden izmed osmih poslank in poslancev, ki je zavrnil predlog dviga osnovne plače na znesek minimalne plače na ponedeljkovi seji matičnega odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. V roki držim pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Delovno mesto čistilec. Osnovna bruto plača delavca za polni delovni čas in dosežene načrtovane delovne rezultate pri normalnih delovnih pogojih te pogodbe znaša 391,75 evra. Še enkrat, spoštovani poslanec Reberšek: 391,75 evra. Bruto. Kaj boste na to komentirali? »Kordiš, pojdi delat v realni sektor«? Ali mogoče »pa saj mi smo za dvig plač, a ne na tak način«? Malce EPP za zakon o dohodnini, ki bi delavkam in delavcem na minimalni plači zvišal neto plačo za celih 13 evrov, nikoli ne škodi, kajne? Ampak! Spoštovani poslanec Reberšek. 391,75 evra osnovne plače! Skoraj 700 evrov dodatka do minimalne plače. Naj vas samo spomnim, da je bila izračunana ocena minimalnih življenjskih stroškov iz aprila 2009 606,32 evra neto. »Vaš« minister za delo Janez Cigler Kralj pa medtem še vedno ni dal izračunati nove ocene minimalnih življenjskih stroškov (zadnji izračun je bil opravljen leta 2017!), s čimer praktično onemogoča ustrezno rast minimalne plače.

In potem vzamem v roke drugo pogodbo o zaposlitvi. V njej piše: družba zagotavlja delavcu za pogodbeno dogovorjeno delo osnovno bruto plačo delavca, za polni delovni čas, dogovorjen s to pogodbo, predvidene delovne rezultate in normalne delovne pogoje v višini najnižje osnovne plače, ki znaša na dan sklenitve te pogodbe 583,99 evra. To pa je že napredek od 391,75 evra, kajne? Še vedno pa nekaj sto evrov dodatka do zneska minimalne plače. Aja. Ta čistilka že devet let čisti v enem izmed javnih podjetij (Kordiš tam še ni direktor), preko vrste različnih zunanjih izvajalcev, ki verižno znižujejo ceno svoje storitve. Seveda na račun tega, da mora ta delavka posledično počistiti vse večje površine. Vse več dela. Vse več čistilne površine. Vse več nadur. Za osnovno plačo, ki je še vedno, po vseh teh letih, nekaj sto evrov pod minimalno plačo. Raje vam ne bom pričel pisati, koliko takšnih čistilk pride do nas - potem ko prav zaradi takšnih delovnih pogojev in z osnovno plačo globoko pod minimalno plačo postanejo delovne invalidke. Ja, spoštovani poslanec Reberšek, prej imajo »možnost« postati delovne invalidke kot prejeti osnovno plačo na nivoju minimalne plače. Pa dajte se še malce pozanimati, kaj pomeni beseda fibromialgija. Marsikatera čistilka živi to diagnozo.

Vaša vlada je medtem iz proračunskega zakona vrgla določilo, ki je omogočilo direktno zaposlitev delavcev, ki opravljajo delo v javnem sektorju preko zunanjih izvajalcev.

Spoštovani poslanec Reberšek, še enkrat. Prav nič me ne zanima vaše politično smetenje ob tako pomembni zadevi, kot je predlog dviga osnovne plače na znesek minimalne plače. To besedno nesnago prihranite za kakšna predvolilna soočenja. To, da pa ste glasovali proti temu, da se osnovne plače dvignejo na raven minimalne plače, pa meni, predvsem pa vsem delavcem ki prejemajo dodatek do minimalne plače, da do nje prilezejo, pove le eno stvar: vsem tem delavcem sporočate, da je njihovo delo vredno manj od minimalne plače.

Povejte to čistilki, ki čisti vašo pisarno. Povejte to pomočniku v kuhinji v državnem zboru, kjer prejemate sveže poceni kvalitetne tople obroke. Povejte to varnostniku, ki varuje ta naš hram demokracije. Povejte jim to. V obraz. Ne preko varne Facebook razprave.

Povejte jim, da niso vredni minimalne plače.

V teh časih Rusi nimajo carja Ivana Groznega, ampak Vladimirja Groznega. Ivana Groznega imamo mi.

Vladimir Grozni je na čelu velike države z veliko in močno vojsko. Zato si je lahko privoščil invazijo na sosednjo, tudi veliko in močno državo.

Naš Ivan Grozni je na čelu majhne in šibke države. Ne more napasti nobene sosednje države, ker so vse večje in imajo močnejše vojske.

Edina država, ki je dovolj šibka, da jo lahko napade, je Slovenija. Za preizkus je že uresničil invazijo na Ljubljano, 5. oktobra 2021 jo je napadel z robokopi v polni bojni opremi, s policijskimi psi, konjenico, vodnim topom, ki je imel v vodo primešan plin, in plinskimi bombami. Zmagal ni, Ljubljančani smo ostali hrabri in ponosni, čeprav v solzah, in smo nadaljevali odpor s petkovimi protesti, govori, glasbo in transparenti.

Ostala je še cela Slovenija. Slovenijo bo napadel, po dolgem uvodu tridesetih let, 24. aprila 2022.

V članku pod gornjim naslovom je tudi fotografija srečanja nekakšne delegacije EU na obisku pri državno-političnem vodstvu Ukrajine, v Kijevu prejšnji teden. Pri pozornem ogledu fotografije in vsaj delnem poznavanju poljsko-ruskih odnosov lahko ugotovimo, kdo v delegaciji EU je bil res pomemben, pa še nekaj drugega, kateri del poti do Kijeva je bil najbolj rizičen. Za slovenskega predstavnika je bil gotovo najbolj problematičen polet iz Ljubljane do Poljske, najbolj varen je bil pa v vlaku po Ukrajini do Kijeva. Poljski član delegacije z najnižjim političnim rangom pa z najvišjo politično močjo, je bil deležen najvišje zaščite. Noben ruski oligarh, avtokrat si ne bi privoščil, da bi se mu kaj pripetilo v železniškem vagonu. Politično-vojaške posledice bi bile neizmerne. Sicer pa v Moskvi še vedno delujejo s polno močjo odpravniki poslov slovenske, poljske in češke ambasade, pa tudi kakšna ruska FRG, ali vojaška varnostna služba je poskrbela za varnost vagona z dragocenim tovorom in za mirno potovanje brez kakšnih zastojev.

Tri tedenski poseg Rusov za »demilitarizacijo in denacifikacijo« Ukrajine je pokazal, kdo vse vodi, nadzoruje in odloča o vojaških posegih. To sta generalštaba iz Washingtona in Moskve. Kdo vse sodeluje in ima glavno besedo, je najbrž vojna tajna, vedno pa sta o vsem obveščena oba predsednika, tako tisti z zategnjeno ustnico, kot tisti z vzhodnjaškim pogledom.

Štaba končno vzpostavljata po razpadu Sovjetske zveze nova vojaška razmerja, ki bodo tudi temelj novim političnim odnosom v Evropi. EU ni in noče biti akter ureditve evropskih odnosov, urejenost bo dobila na pladnju skupaj z računom, ki bo obilen.

Poglejmo, vsaj približno, kakšen bi lahko bil ta račun (poleg povzročenega gorja, izgubljenih življenj, porušenih domov, itd.). Čeprav stroški zaradi Covida še niso ocenjeni, pa glede na lanskoletno inflacijo in ogromna sredstva, ki jih troši EU, lahko grobo ocenimo, da bodo znašali med tridesetimi in štiridesetimi odstotki evropskega letnega družbenega proizvoda. Ker gre pri »denacifikaciji in demilitarizaciji Ukrajine« še za svetovne energetsko-prehrambne probleme, bodo najbrž presegli celoletni družbeni proizvod EU.

Velik strošek za veliko neumnosti in neodgovornosti. Seveda, seveda, še in še se strinjam: Putin je vojni zločinec! Kdo ga je pa naredil?

Predvolilna vročica narašča. Politične stranke se poskušajo prikazati v čim boljši luči, obenem pa kolikor je le mogoče očrniti svoje nasprotnike. Tipičen primer takšnega obnašanja so nasprotujoče ocene sedanjega ekonomskega stanja države. Vladajoče stranke poudarjajo predvsem relativno ugodno rast BDP in nizko brezposelnost, opozicijske stranke pa predvsem visok porast zadolženosti države, neuspešno premagovanje epidemije, neprimerno kadrovanje, zmanjšanje ugleda države v tujini, neurejeno zdravstvo, zanemarjanje nekaterih dejavnosti, dajanje bonitet podpornikom, porast korupcije in slično. Državljanom se je resnično težko znajti v tej množici nasprotujočih mnenj, kaj je res in kaj ni res, kaj je resnično koristno za državo in kaj škodljivo in komu bolj verjeti. Naša informacijska sredstva obveščanja se večinoma še kar trudijo, da predstavijo različne poglede glede reševanja naših družbenih problemov, skoraj nič ali vsaj premalo pa se trudijo za razčiščevanje nasprotnih stališč in odkrivanje resnice. Tu bi vsekakor morala odigrati pomembnejšo vlogo informacijska sredstva, zlasti pa naša javna televizija, ki je najbolj vplivna in jo državljani sofinanciramo ter zato od nje upravičeno zahtevamo, da posveti glavno pozornost odkrivanju resnice. Pogosto se dogaja, da nam udeleženci  razprav podajajo nasprotujoča stališča, pri katerih je popolnoma evidentno, da je lahko samo eno resnično.

Televizija temu praviloma ne posveča pozornosti in prepušča naši presoji, da se odločimo, komu verjeti. To seveda ni prav. Gledalci imamo pravico izvedeti resnico. Novinarji bi morali, kjerkoli je možno, ugotoviti resnico ter z njo in obsodilnim komentarjem seznaniti gledalce na način, da se zagotovi popravku vsaj dvakrat večja gledanost, kot jo je imela laž. Le na ta način bo možno postopno uveljavljati zaupanja vredno informiranje, ki je predpogoj za kvalitetno odločanje državljanov. Je pa res, da je resnica mnogokrat tudi prikrita in je ni lahko jasno opredeliti. Poseben problem so zlasti nekvalitetna, populistična oz. neuresničljiva stališča in predlogi. K izboljšanju razmer lahko pripomore le strokovno preverjanje resnične kvalitete posameznih stališč in predlogov Tega je premalo. Povsod, kjer se pojavljajo določena družbena nasprotja, bi bilo potrebno pridobiti in s pomočjo sredstev informiranja popularizirati prevladujoča stališča strankarsko neopredeljenih strokovnih institucij in njihovih strokovnjakov. S tem bi državljanom močno olajšali njihovo opredeljevanje. Tudi družbena nasprotja bi se s tem omilila, saj je prav nerazčiščenost takšnih dilem glavni povzročitelj teh nasprotij.

Na začetku izpostavljen problem različne interpretacije ekonomske uspešnosti države v času epidemije je že eden od tipičnih problemov, ki potrebuje strokovno utemeljitev. Potreben bi bil prikaz skupnostnega (integriranega) kazalnika, to je seštevka domačih proizvodnih (dohodkovnih) dobitkov in odbitkov v določenem obdobju. Odstotek povečanja ali zmanjšanja BDP v času epidemije (za sedaj od začetka leta 2020 do začetka leta 2022) je potrebno povečati ali zmanjšati za razliko v stopnji zunanje zadolženosti države ter zmanjšati za vrednost prodanega našega premoženja tujcem, vse izraženo v odstotku na BDP v tem času. Pomembno je, da pri izračunu upoštevamo vse bistvene postavke, ki opredeljujejo celostno podobo - torej tudi to, koliko smo domačega premoženja v določenem obdobju zapravili (odprodali) in koliko ga nismo ustvarili za sebe, ampak za tujce (kreditodajalce). Pri ugotavljanju zunanje zadolženosti tudi ni pomembno le stanje zadolženosti državnih institucij, ampak tudi spremembe v zadolženosti bank, podjetij in prebivalstva v tujini ter spremembe v stanju deviznih rezerv v tujini. Strokovne institucije, ki razpolagajo z vsemi potrebnimi podatki, so nam vsekakor sposobne prikazati dokaj realno celostno podobo ekonomske uspešnosti premagovanja epidemije in to tudi državljani upravičeno pričakujemo. Za oceno uspešnosti so koristne tudi primerjave z drugimi državami. Zavedati pa se moramo, da nam takšen skupnostni kazalnik omogoči samo objektivnejšo oceno dejanske ekonomske uspešnosti posameznega obdobja, ne pa nujno uspešnosti ali neuspešnosti vlade v obdobju epidemije. Uspešnost je namreč pogojena s številnimi okoliščinami.

Ugotoviti je potrebno, katere okoliščine ali ukrepi in v kakšni meri so vplivali na doseženo uspešnost. Najprej je potrebno oceniti strukturo in občutljivost gospodarstva na epidemiološke razmere, ki nekatere dejavnosti bolj prizadenejo kot druge ter oceniti ali smo pri tem imeli srečo ali nesrečo. Istočasno pa je potrebno oceniti tudi prilagoditveno sposobnost našega gospodarstva na spreminjajoče se zunanje okoliščine, kar je mogoče celo najpomembnejši faktor za zmanjševanje posledic nepričakovanih dogodkov. Nato je potrebno ugotoviti vpliv časovnega odmika (tako imenovani time lag) od začetka uveljavljanja ukrepov do otipljive zaznave učinkov posameznih ukrepov. V začetku mandata posamezne vlade namreč še močno prevladuje vpliv ukrepov predhodne vlade, ki pa se postopno zmanjšuje. Hitrost zaznave učinkov novih ukrepov je odvisna od ažurnosti in radikalnosti njihovega uveljavljanja. Če bi sodili le po tem kriteriju, bi lahko zaključili, da si mora vlada zasluge za uspešno premagovanje prvega vala epidemije deliti s predhodno vlado, v polni meri pa sprejeti odgovornost za nadaljnje faze epidemije. Ugotavljanje, kako so na ekonomske posledice epidemijo vplivali dana gospodarska struktura, njegova prilagoditvena sposobnost in stanje gospodarstva pred epidemijo, je seveda težko in samo do določene mere strokovno nesporno.

Zato je najvažnejše, da analiziramo in ugotavljamo, kateri izvedeni ukrepi države (parlamenta, vlade, ministrstev) so dejansko pripomogli k izboljšanju ali poslabšanju epidemioloških razmer. So to kvalitetni predpisi, kateri so tisti, ki so resnično pripomogli k hitremu in učinkovitemu premagovanju epidemije, kateri pa so se izkazali za amaterske, prepozne, neučinkovite ali celo škodljive. So te razmere posledica obsežnih menjav kadrov, ker so novi kadri takoj začeli povsod uveljavljati učinkovite družbene in ekonomske ukrepe, ali pa so prav te menjave razlog slabše učinkovitosti. Predvsem pa je potrebno ugotoviti, kje in kako so projekti in dejavnosti, financirane predvsem s tujimi krediti ter sredstvi evropske skupnosti, uveljavili dolgoročno družbeno koristne naložbe, v kakšni meri pa so bila ta sredstva uporabljena le za tekoče krpanje težav in financiranje projektov, ki prinašajo koristi predvsem izbrancem. Strokovne institucije in sredstva obveščanja nam morajo dati verodostojen odgovor na takšna in podobna vprašanja. Skrajno družbeno neodgovorno je, da recimo nimamo strokovne analize o vzrokih, zakaj je bila v prvi fazi epidemije smrtnost v naših domovih za ostarele tako radikalno višja kot v sosednjih državah, zakaj so bile naše nabave zaščitnih sredstev najmanj enkrat dražje kot v sosednji Hrvaški, zakaj smo se znašli v svetovnem vrhu glede okuženosti in smrtnosti na prebivalca po sorazmerno uspešnem začetnem premagovanju epidemije ipd. Tolerantnost do teh vprašanj ni dopustna, kajti to pomeni, da sploh ne bomo odkrili razlogov za našo izjemno slabo učinkovitost na nekaterih področjih. To nam otežuje izboljševanje družbenih ukrepov. Tako na nek način sprejemamo in normaliziramo tudi bodoča družbeno škodljiva ravnanja.

Računi za policijsko varovanje protestov, ki jih notranje ministrstvo razpošilja vrsti piscev prispevkov na Facebooku – pardon, organizatorjem neprijavljenih protestov – z notoričnim Jašo Jenullom na čelu, so osupljivo prenizki. Treba je upoštevati vrsto postavk, ki jih policijski računovodje bodisi niso obračunali bodisi so jih globoko podcenili. Zadnji račun v višini čez 34.000 EUR, ki ga je prejel omenjeni Jenull, najbrž ne pokrije niti nadur za konje, ki jih jahajo pripadniki policije in za policijske pse v spremstvu specialnih enot, da ne govorimo o vse višjih cenah prehrane za te uslužbence države.

Vsekakor je treba upoštevati, da oprema policistov, v kakršni se le-ti udeležujejo protestov, in kakršne doslej ni nabavila nobena prejšnja vlada, veliko stane, obračunati pa je treba še znatno zvišane stroške amortizacije zaradi intenzivne uporabe. Policisti v tej opremi, ljubkovalno poimenovani za »robokope«, kljubujejo verbalnim napadom protestnikov, hkrati pa jih ta oprema dobro varuje pri njihovem fizičnem obravnavanju raznih »bralcev Ustave«, nasprotnikov fašizma, po terminologiji ministra Hojsa znanih kot svetopisemske svinje in, končno, pri zatiranju napadalnih pacifistov, ki rušijo koncept obrambe države s pomočjo pol-milijardnih nakupov oklepnikov. Ali so pisci računov upoštevali vse te sestavine varovanja neprijavljenih protestov? Pomislimo še na porabo goriva za policijske oklepnike in rastočih cen energije, pa sredstev za razkuževanje maric po prevozu kužnih protestnic in protestnikov in še in še.

Kot državljanke in državljani zato pozivamo Ministrstvo za notranje zadeve k ponovnemu preračunu zadevnih stroškov. Kako naj namreč cenimo policijo, ki samo sebe in svoje plemenito delo tako nizko ceni?

Rado Bohinc, Lucija Čok, Božidar Flajšman, Spomenka Hribar, Polona Jamnik, Tea Jarc, Jaša Jenull, Dušan Keber, Bogomir Kovač, Vlado Miheljak, Boris A. Novak, Vesna Mikolič, Stane Pejovnik, Emil Milan Pintar, Jože Pirjevec, Barbara Rajgelj, Danijel Rebolj, Božo Repe, Rado Riha, Rudi Rizman, Svetlana Slapšak, Slavko Splichal, Darko Štrajn, Ivan Svetlik, Niko Toš, Vito Turk, Boris Vezjak (koordinacijska skupina)

Spoštovani člani programskega sveta.

Pišem vam v zvezi z odzivom, ki vam ga je ob poročilu varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev RTV (https://www.rtvslo.si/varuh/ mnenja-in-priporocila/porocilo-o-zadevi-utrip -drazgose/613598) poslal novinar TVS Jože Možina (»Jože Možina je ogorčen«, Siol, 7.3.). V svojem gostobesednem, več kot 16.000 znakov dolgem pismu me Jože Možina posebej izpostavlja, vendar pa iz njegovega pisanja ni moč razbrati mojih argumentov, zakaj sem se odločila napisati varuhinji svoj protest. Dovolite torej, da vam te argumente posredujem, zato da boste na svoji seji, ki naj bi bila 17.3., presojali o celoti in ne zgolj na osnovi Možinovih pozivov, da morate poročilo varuhinje zavreči.

Avtor oddaje Utrip, ki od njenega začetka velja za oddajo, namenjeno tedenskemu notranjepolitičnemu dogajanju v Sloveniji, je med dogodke tedna uvrstil posnetek, star poldrugo leto, pri čemer ga ni označil z datumom. Po preverjanju dejstev sem podvomila, da je to v skladu z novinarskimi standardi in svoj pomislek posredovala varuhinji, ki je potrdila neskladje Utripa s točkami 9.6. in 9.10. poklicnih meril in načel novinarske etike. Ugotavljanje dejstev ni in ne more biti »enostransko motivirano«, kar Možina očita poročilu varuhinje.

Odveč je dodati, da poklicna merila niso plod političnih pritiskov, poskusov cenzure, navijaštva in ideološke slepote, kar vse Jože Možina pripiše varuhinji in kritičnim gledalcem. Poklicna merila so profesionalna vodila, ki jih sprejmejo novinarji sami, zato da javnosti zagotavljajo verodostojne in nepristranske informacije ter utrjujejo avtonomijo svojega dela tudi pred političnimi pritiski in manipulacijami.

Vse, kar bi moral avtor utripa storiti, je, da bi stari posnetek opremil z datumom. Za novinarja, ki je tudi zgodovinar in se nedvomno zaveda pomena konteksta dogodkov in nevarnosti samovoljnega premikanja dogodkov po časovni premici, bi to pravilo moralo veljati še toliko bolj.

Možina se zagovarja, češ da kot »avtor nobenega od uporabljenih posnetkov ni »prodajal« kot svežega, ampak ga je z besedilom nizal v kontekst svojega komentarja vsebinsko in ne kronološko«. Nihče mu ne očita, da je posnetek prodajal kot svežega, pač pa da je zamolčal, za kako star posnetek gre. V kontekstu tedenske oddaje je to v bistvu manipulacija, ki je mnogi gledalci verjetno niso zaznali.

Posnetek polaganja venca pred spomenikom Borisa Kidriča, objavljen v tednu, na katerega se je Utrip nanašal, me je začudil. Pomislila sem na politično idolatrijo in šele po brskanju po spletu ugotovila, da je šlo za 75. obletnico ustanovitve prve slovenske vlade leta 2020, kar je za mene izraz spominjanja na dogodke iz zgodovine slovenske državotvornosti. Ampak dejstva sem morala ugotoviti sama, Utrip Jožeta Možine je bil s tega vidika zavajajoč. Ne gre za formalizem, forma je v tem primeru tudi vsebina. Uredništvo bi se ob takih spodrsljajih lahko gledalcem samo zahvalilo za opozorilo, se opravičilo in zagotovilo, da bo poskrbelo za dosledno upoštevanje profesionalnih standardov. Ampak v tem primeru smo kritični gledalci deležni celega političnega pogroma.

Dejstvo, da je šlo za dogodek stranke SD, je irelevanten. Navsezadnje gre zgolj za vprašanje profesionalnih novinarskih standardov, v katerega ne intervenirajo ne barve političnih opcij ne preference novinarjev.

Jože Možina iz moje trditve, objavljene v pismih bralcev v Delu (5. 3.), da mi je varuhinja dala prav, namiguje, češ to vse pove. Ne vem, komu vse od 339 odzivov je varuhinja s svojim stališčem pritrdila, vsekakor je tudi meni. Moje ime je tu nepomembno, namigovanja pa odveč. Varuhinja je namreč ugotovila zgolj, kaj pravi kodeks in uredništvu skromno predlaga razpravo o označevanju starih posnetkov z datumom. To je vse.

Kategorično pa protestiram proti diskreditacijam, ki smo jih s strani Jožeta Možine deležni kritični gledalci njegovega Utripa kar počez. Zavračam, da me uvršča v javnost, ki je »razvajena z enostranskim pogledom na svet«, med »nasprotnike resnice o dražgoški tragediji« in med »totalitarne privržence«. Sama sem posvetila kar nekaj pozornosti zgodbi mojih dedov in njunih družin, tragičnih žrtev povojnega režima, zato da bi poznala resnico in razumela, kako je to mogoče ter delovala tako, da se to ne bi moglo več ponoviti. Odklanjam njegova podtikanja. Še najmanj me ima pravico uvrstiti med tiste, »ki imajo od revolucionarnih rabot koristi in privilegije«, kar je izrecno storil. Me prav zanima, če bi lahko navedel eno samo korist ali en sam samcat privilegij. Razen če misli na privilegij, da sem lahko profesionalno opravljala svoje delo, med drugim tudi za prvega predsednika samostojne Slovenije.

Predlagam, da tudi Jože Možina profesionalno opravlja svoje delo z malo več spoštovanja do gledalcev, programskemu svetu pa, da s svojim odločanjem prispeva k utrjevanju ugleda javne RTV Slovenija in njenih čim višjih profesionalnih standardov in ne k njihovemu rušenju.

Špela Furlan, Ljubljana

V prispevku »Dva shoda, dve policiji« avtorja Petra Petrovčiča je med drugim navedeno, da je bila policija na torkovem shodu prisotna v velikem številu, v polni bojni opremi, pripeljali so celo oklepnik za usmerjanje množic, v sredo prisotnosti policije ni bilo čutiti in za takšno različno ravnanje policije ni opravičljivo pojasnilo, da prvi shod ni bil prijavljen, drugi pa je bil. Policija pa, da dela zgolj po nareku vladajočih političnih strank. Uvodoma pojasnjujemo, da policija nikomur ne ovira pravice do mirnega zbiranja, prav tako ostro zavračamo kritike, da deluje po nareku političnih strank. Policisti svoje naloge opravljajo profesionalno in zakonito, da preprečijo zaznana kazniva dejanja ali prekrške, ter zaščitijo življenje in premoženje ljudi, pri svojem delu pa so avtonomni in ravnajo skladno s pozitivno zakonodajo. V praksi je več primerov, ko posamezniki, civilne iniciative ali organizacije na različne načine k zbiranju pozivajo javnost (najpogosteje preko socialnih omrežij), shodov oziroma prireditev pa ne prijavijo. To pomeni, da organizator ni poskrbel za varnostne ukrepe (kot je npr. rediteljska služba ali zagotavljanje prepovedi prinašanja nevarnih predmetov), ni priskrbel dovoljenja za zapore cest, ni seznanil javnosti s programom in podobno.

V skladu z zakonom v takšnih primerih za red skrbijo policisti. Če je zbiranje prijavljeno in je organizator znan, pomeni da policija lahko z njim sodeluje in mu tudi pomaga pri izvedbi predvidenega programa, daje nasvete in se tudi ustrezno pripravi za varovanje. S tem lahko policija zagotavlja varno in mirno uveljavljanje ustavno zagotovljene pravice do javnih zbiranj udeležencem in tudi organizatorjem. Varovanje policije poteka po v naprej pripravljenem načrtu, ki vključuje vse vidike, da je varnost vseh zagotovljena v največji možni meri. Policisti so v minulem letu ob varovanju neprijavljenih shodov večkrat zaznali tako posamične kot množične kršitve javnega reda ali kršitve, ko je bil zaradi shodov oviran promet. Zato smo v petek, 4. 3. 2022, preko medijev kot že prej, ponovno pozvali vse organizatorje, naj javna zbiranja prijavijo skladno z Zakonom o javnih zbiranjih (ZJZ).

Lepo pozdravljeni.

Avtorja knjige Piksli Jasmina B. Freliha smo v knjižni recenziji nehote preimenovali v Jasmina P. Freliha. Za neljubo napako se opravičujemo.

Pri naštevanju megalomanskih projektov najbogatejšega zemljana Elona Muska se nam je primerila napaka. Igralca Williama Shatnerja oziroma televizijskega Kapitana Kirka lani v vesolje ni odpeljalo Muskovo podjetje SpaceX, temveč Blue Origin, ki je v lasti Jeffa Bezosa.

15. marca 2021 je bilo v Dnevniku in potem tudi v nekaterih drugih medijih objavljeno pismo (tudi v Mladini – op. ur.) , pod katero se je podpisalo 54 učiteljev na Gimnaziji Bežigrad. S pismom smo želeli opozoriti na takratne družbene razmere, ki so v nas vzbudile skrb, saj smo čutili, da so ogrožene nekatere osnovne vrednote življenja v demokratični družbi in državi. Upali smo, da bo naš poziv javnosti pripomogel k ponovnemu razmisleku, v kakšni družbi želimo in v kakšni družbi nočemo živeti ter spodbudil širšo javnost in politiko k spoštljivemu in konstruktivnemu dialogu o naši poti v prihodnost. Danes ugotavljamo, da se položaj od takrat žal ni izboljšal, ampak se je v veliki meri še poslabšal.

Danes, 9. 3. 2022, tudi zato v vzgoji in izobraževanju poteka stavka z zgodovinsko najvišjo podporo zaposlenih. Čeprav se morda zdi, da je ta namenjena predvsem sindikalnemu boju za pravično plačilo, to nikakor ni edini razlog za nezadovoljstvo zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Poleg zavzemanja za delavske pravice ima namreč stavka tudi simbolni pomen opozarjanja na zmanjševanje pomena družbenih vrednot in nujnost zavzemanja zanje.

Ob tej priložnosti zato objavljamo še eno pismo, ki je nastajalo več mesecev ob naših medsebojnih pogovorih in kritičnih razmislekih o času, v katerem živimo, poučujemo in vzgajamo. Naslavljamo ga na vse, ki jim je še mar za vrednote, kot so človekovo dostojanstvo in skrb za blaginjo vsakogar in vseh.

Z zaskrbljenostjo opazujemo trend, ki je bil prisoten že pred sedanjo zdravstveno krizo, se je pa v tem času še zaostril in utrdil. Gre za težnjo, ki občo človeško blaginjo postavlja na obrobje, na prvo mesto pa postavlja interese tistih, ki svojo družbeno moč snujejo na kapitalu. V skladu s tem štejejo dobički pred ljudmi, medtem ko množice ljudi postajajo odvečne. Že Hannah Arendt pa nas je v času med drugo svetovno morijo opozorila, da so to znamenja totalitarizma: proizvajanje odvečnih ljudi, na usode katerih se »močni« ne ozirajo več. Veliko je znamenj, da v današnjem svetu število takšnih odvečnih ljudi narašča.

Pri tem se zavedamo, da je trend, o katerem govorimo, globalen, se pa države med sabo razlikujejo v tem, kako zelo so te delitve prisotne v družbi ter kako ekstremne so politike, ki se ravnajo po smernicah, kjer se kapital postavlja pred ljudi, interesi njegovih zastopnikov pa pred skupno dobro. Politika naše države se v zadnjem času nevarno giblje na območju takšnega ekstrema.

Širši družbeni trend, del katerega je tudi šolstvo, pa je tale: razrašča se življenjski nazor, če temu sploh lahko tako rečemo, ki je pravzaprav diametralno nasprotje humanističnih vrednot; vrednot, ki so pogoj za funkcionalno in pravično družbo. Ta pojav bi lahko poimenovali preprosto sebičnost, pomeni pa: pripada mi, kar hočem, da mi pripada, zato tudi počnem, kar hočem, da dosežem svoje; ob tem se ne zmenim za zakone, za vzročno-posledične odnose, za okoliščine, za druge ljudi itd.

Da bi se ta trend obrnil v pozitivno smer, bi morali v prvi vrsti biti zgled politiki, katerih naloga naj bi bila voditi državo. To bi moralo pomeniti predvsem skrbeti za blaginjo vseh, ne za bogatenje peščice posameznikov. Voditi državo bi moralo pomeniti gospodarno ravnati s skupnim premoženjem, skrbeti za vsem dostopno javno zdravstvo, šolstvo, javni prevoz, za razvoj umetnosti in kulture (na slednje prevečkrat pozabljamo oziroma gledamo na umetnost kot na nek nebodigatreba). Voditi državo bi moralo pomeniti vedno zaščititi najšibkejše, nuditi socialno pomoč tistim, ki jo potrebujejo, vzpostaviti delujoče in preproste vzvode za pomoč ljudem v takšni ali drugačni stiski. Voditi državo bi moralo pomeniti trezno in modro pretehtati vsako odločitev in njene morebitne posledice ter prevzemati odgovornost za sprejete odločitve. Žal pa so ravno na najbolj odgovornih (vodstvenih) družbenih položajih ljudje, ki bi se držali takih načel, postali bolj izjeme kot pravilo.

K sreči še vedno obstaja veliko požrtvovalnih in skrbnih posameznic in posameznikov v mnogih poklicih, brez katerih bi bila kriza še globlja, časi pa še mnogo bolj temačni. Če želimo živeti v dobro delujoči skupnosti, ki je pravična in solidarna, bomo morali skupaj delovati v tej smeri in to brezpogojno zahtevati tudi od ljudi, ki vodijo državo.

Seveda si ne domišljamo, da bodo predstavniki trenutne oblasti naše pismo prebrali in ga upoštevali. Oziroma tudi če ga bodo prebrali, po vsem, čemur smo priča, ne verjamemo, da jih bo to pismo spodbudilo k bolj poštenemu, preglednemu in spoštljivemu ravnanju. Prepričani pa smo, da smo dolžni povedati svoje mnenje vsi, ki se ne strinjamo z ravnanjem oblasti. Če se dogaja nekaj, kar ni prav, in če nihče ne pove, da je to narobe, se sčasoma lahko zdi, da je vse prav. Svoje mnenje smo dolžni povedati tudi zato, ker se zavedamo, da nas je veliko, ki tako razmišljamo, in se mora slišati naš glas. Opozarjati na vse, kar je narobe, je treba, dokler se stvari ne izboljšajo ali uredijo. Ker je tako prav.

Prepričani smo, da moramo o zapisanih temah govoriti vedno znova. Če bomo namreč tiho, ko bomo videli, kako se pred našimi očimi razkrajajo osnovne celice pravične družbe, kako laž neumorno nažira resnico, kako človek človeku postaja sovražen, ne da bi preizprašal svoje  razloge za sovraštvo in ne da bi sovraštvo nadomestil s solidarnostjo in sočutjem, bomo enako prispevali k družbenim razmeram kot tisti, ki v našem imenu odločajo o skupnih zadevah. V politiki se bodo lahko zbirali brezbrižni, nekompetentni in sebični ljudje vse dotlej, dokler se bo kritična javnost umikala in bo pustila, da jo nadomesti molčeča množica. Čas je, da o skupnih zadevah javno in na glas razpravljamo in da ne utihnemo (predvsem pa, da ne utihnemo, ko bo spet enkrat za odtenek bolje – takrat se delo šele začne). Čas je, da s svojim delovanjem onemogočimo, da bi imeli nesposobnost in sebičnost kadarkoli v prihodnje dostop v politiko, hkrati pa da pritegnemo v politiko tiste ljudi, ki bodo pripravljeni na kulturen in spoštljiv dialog, spoštovanje pravne države in bodo pripravljeni voditi državo v prizadevanju za boljše življenje vseh prebivalcev v demokratični Sloveniji.

Zavedamo se tveganja, da nas bodo zaradi našega pisanja nekateri (ponovno) označili za pripadnike te ali one politične struje. Zato že vnaprej odgovarjamo, da naš namen ni promoviranje katerekoli politične stranke, temveč kot odgovorni državljani in državljanke ter zaposleni v vzgoji in izobraževanju zgolj glasno razmišljamo o tem, kaj opažamo glede aktualnih družbeno-političnih razmer, ter o tem, v kakšnem družbenem okolju želimo živeti v prihodnje.

Podpisniki (po abecednem vrstnem redu): Gregor Anželj, Lili Bakše, Šeherezada Begić, Tamara Bosnič, Savina Brcar, Marjana Brenčič Jenko, Dragica Cipot, Dijana Ćorković, Vilko Domajnko, Bojana Dvoržak, Ajda Erjavec, Mirjana Ficker, Špela Frantar, Tanja Gabriel, K. G., Marja Gričar, Hilda Hašaj Tegelj, Bojan Hladnik, Marjeta Hočevar, Domen Hren, Ferida Kantarević, Vesna Kern, Viktor Klampfer, Samo Koler, Janko Kovačič, Snežna Kožuh Mravljak, Katarina Krapež, Sonja Kraškovic, Alenka Krejan, Gregor Križ, Katja Kvas, Katja Lah Majkić, Mojca Lebar, Dragica Marinko, Tanja Mastnak, Samo Matjan, Valentina Maver, Renata Mavri, Marjana Mežnar, Jure Okršlar, Ana Pavlič, Maja Petričić Štritof, Anja Pirc, Andreja Piškur Vodopivec, Tjaša Poznanovič Omers, Sabina Sovinc, Polona Šerko, Špela Ševerkar, Viljenka Škorjanec Šnuderl, Metka Škornik, Mateja Špacapan, Marko Štempihar, Andrej Šuštaršič, Tomaž Tomažin, William Tomford, Sabina Usenik, Božena Veber Rasiewicz, Senada Velić, Barbara Vencelj, Marjeta Vidmar, Monika Vidmar, Sonja Vindiš, Tamara Vončina, Bogdana Zadravec, Žužana Zajtl, Kitty Zalokar Hafner, Anže Zupanec, Savina Zwitter, Ingrid Žajdela, Jurij Železnik, Aleksandra Žerjav

V prejšnji številki smo v rubriki 8 dni pod fotografijo tedna napačno zapisali, da je bila izbrisana celotna družina Berisha. Vsem prizadetim se opravičujemo.

Lani preminuli Ali Berisha je bil leta 1992 izbrisan in izgnan na Kosovo, od koder je prebegnil v Nemčijo, kjer je prebival kot prosilec za azil. Tam si je ustvaril družino in se vrnil v Slovenijo, od koder so ga skupaj z ženo in petimi otroki ponovno deportirali, tokrat v Nemčijo. Bil je eden izmed šestih izbrisanih, ki so tožili Slovenijo na evropskem sodišču za človekove pravice in leta 2012 s tožbo uspeli. Zato je bil tudi med prvimi, ki mu je bil status stalnega prebivališča v Sloveniji povrnjen, a v Slovenijo se je lahko vrnil le sam, z enim, v Sloveniji rojenim otrokom. Žena in preostali otroci so na vrnitev v Slovenijo čakali vse do leta 2015, ko so na podlagi zakonskih pravil za združevanje družine in tudi ob posredovanju predsednika republike Boruta Pahorja vendarle dobili dovoljenje za prebivanje v Sloveniji. 

Oglašam se zaradi javno izrečenih kritik in celo zaničevanja strokovne usposobljenosti in zmožnosti priprave zakonodaje uradnikov Ministrstva za okolje in prostor, ki se pojavljajo v zvezi s pripravo prenovljenega Zakona o varstvu okolja, in opravičevanjem ministrstva glede potrebe po vključitvi zunanjega izvajalca v njegovo pripravo. Ob tem me sicer ne preseneča, da se na te kritike ministrstvo ne odzove, oziroma jih celo opravičuje. Prav tako me ne preseneča, da se v teh časih javno ne oglasijo zaposleni na ministrstvu, ožigosani, da niso kos pripravi takšnega zakona in bi zanj potrebovali nekaj let: Olajevska senca je očitno dolga, Minervina sova pa še ni poletela.

Na Ministrstvu za okolje in prostor sem bil zaposlen praktično od njegove ustanovitve leta 1991, pri čemer sem od leta 1996 do 2016 vodil Službo za pravno-sistemska vprašanja varstva okolja. Ta služba je bila, na žalost, razpuščena in preoblikovana v pravno-sistemsko službo varstva okolja in urejanja prostora v času vlade Mira Cerarja, ko je ministrstvo vodila Irena Majcen, ukinjena pa v času sedanje vlade in ministra Andreja Vizjaka.

Od leta 1991 pa do svojega odhoda z ministrstva leta 2019 sem vodil pripravo in/ali sodeloval pri pripravi vseh zakonov (in številnih podzakonskih predpisov), ki so nastali v okviru ministrstva in urejajo varstvo okolja v ožjem in širšem pomenu: Zakon o varstvu okolja (ZVO; 1993) in sedaj veljavni Zakon o varstvu okolja, Zakon o vodah, Zakon o ravnanju z gensko spremenjenimi organizmi, Zakon o podzemnih jamah, Zakon o ohranjanju narave in Zakon o porabi sredstev dolgoročnih rezervacij. Za pripravo teh zakonov nismo potrebovali nobene posebne pomoči zunanjih strokovnjakov, razen pomoči Inštituta za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani pri pripravi Zakona o vodah in deloma pri prenovi Zakona o varstvu okolja leta 2004 (ZVO-1), saj smo bili na ministrstvu dovolj usposobljeni za njihovo pripravo. V tem času smo na ministrstvu pripravili tudi številne podzakonske predpise, kar vse je prispevalo k temu, da se je Republika Slovenija leta 2004 lahko vključila v Evropsko unijo. Po vključitvi smo sodelovali pri pripravi evropske okoljske zakonodaje in pripravljali njen prenos v pravni red Republike Slovenije, nenazadnje pa sodelovali tudi pri uspešnem predsedovanju Evropski uniji leta 2008, ki ga je zaznamoval zahteven podnebni paket.

Kot je meni znano, se ministrstvo niti ni poskusilo opredeliti do javno objavljenih kritik in z njimi povezanim utemeljevanjem, da je nesposobnost njegovih uradnikov v razumnem roku pripraviti kvalitetno prenovo veljavnega Zakona o varstvu okolja eden od razlogov, zaradi česa je bilo treba za njegovo pripravo najeti zunanjega izvajalca. To seveda pomeni, da se s temi kritikami in utemeljitvami strinja. Zaradi tega ne preseneča, da je sedanje vodstvo zapustil tudi spomin, ali pa se drži znamenite Fordove ugotovitve, da je zgodovina nesmisel, in da se vse dobro začenja z njimi, pred njimi pa je bilo vse narobe. Že leta 2017 smo na ministrstvu v dobrem letu dni pripravili prvi osnutek prenovljenega Zakona o varstvu okolja in ga poslali v javno obravnavo. Ta osnutek je, med drugim, vseboval ureditev vprašanj, ki jih sedanji predlog Zakona o varstvu okolja komaj naslavlja, vsekakor pa jih ne rešuje: stečaj, stara bremena, združevanje postopkov itd. Res je, da smo za pripravo prvega osnutka poiskali pomoč zunanjih strokovnjakov, vendar le za nekatere teme, ki jih sami strokovno nismo v celoti obvladovali (stečaj, finančna jamstva, javne gospodarske službe in stara bremena). Za ta namen smo (neprimerno ceneje) pridobili strokovne podlage in jih uporabili pri pripravi prvega osnutka.

V tedaj javno objavljenem prvem osnutku je še manjkala izboljšana ureditev področja ravnanja z odpadki (z razširjeno proizvajalčevo odgovornostjo vred), ki se je zaradi časovne stiske in preobremenjenosti sodelavcev s področja ravnanja z odpadki pripravljala posebej in naj bi bila vključena v drugi osnutek. To (nam) je v letih 2018 in 2019 tudi uspelo, zunanji izvajalec pa je tako pripravljeno ureditev skoraj nespremenjeno vključil v sedanji predlog zakona, ki je v zakonodajnem postopku. Pri tem je treba poudariti, da smo pripravo prvega osnutka prenovljenega zakona iz leta 2017 vodili in ga pripravljali sami na ministrstvu. Minister v vladi Marjana Šarca, Jure Leben, je pripravo prenovljenega zakona opustil oziroma zaustavil, ker naj bi bilo treba z interventnim zakonom nujno reševati problematiko odpadne embalaže, sedanje vodstvo ministrstva pa je nanj očitno pozabilo. Pomenljivo je, da v sicer pomanjkljivo pripravljenem uvodu k sedanjemu predlogu Zakona o varstvu okolja ta dejstva sploh niso omenjena, kakor tudi ne pojasnjeni razlogi, ki so ministrstvo vodili k opustitvi prejšnjega osnutka in k pripravi predloga novega zakona.

V opravičevanje svojega ravnanja za izbor zunanjega izvajalca ministrstvo tudi potvarja oz. sebi prilagaja Resolucijo o normativni dejavnosti, pri čemer zavajanje pripiše novinarki. Resolucija namreč v V. poglavju (Priprava predpisov) določa, da je pri pripravi predpisov » vsekakor dobrodošla pomoč javnosti, civilne družbe ali posameznih strokovnjakov izven uprave, vendar ti ne morejo in ne smejo opravljati nalog namesto njih, saj za to delo niso ustrezno usposobljeni, niti nimajo celovitega vpogleda v stanje področja.« Prav to pa se je zgodilo s sedanjim predlogom Zakona o varstvu okolja: zunanji izvajalec je prevzel pripravo celega zakona. Še več, uradniki ministrstva v pripravo zakona naj bi niti ne bili pomembneje vključeni. Razumljivo, saj naj temu delu ne bi bili kos!

Iz trte izvite so navedbe ministrstva, da je pripravo prenovljenega zakona moral prevzeti zunanji sodelavec tudi zaradi številnih predsodnih postopkov, ki jih zoper Republiko Slovenijo vodi Evropska komisija. To število ni v primerjavi z drugimi državami članicami in časom pred nastopom ministrovanja Andreja Vizjaka nič izstopajočega. V času, ko sem bil na ministrstvu, smo pripravjali odgovore na tkim. pilote, pisne opomine in obrazložena mnenja in tožbe, ki jih je Komisija sprožila proti Republiki Sloveniji, in v delih, kjer je bilo potrebno, tudi spremenili zakonodajo. Za to delo nismo nikoli potrebovali pomoči zunanjih strokovnjakov.

Kako naj bi sedaj predlagani zakon prav s pomočjo zunanjega izvajalca rešil nekatere zatrjevane pomanjkljivosti, je razvidno iz samega predloga zakona. Le nekaj primerov: nekatere določbe, ki se nanašajo na odgovornost za preprečevanje in sanacijo okoljske škode so v nasprotju z zahtevami Direktive 2004/35/ES, določbe glede izdajanja okoljevarstvenega soglasja v 90 dneh, kot zahteva Direktiva 2011/92/EU, so enake kot v veljavnem zakonu, zahteve glede sodelovanja javnosti v okoljskih postopkih pa v nasprotju z zahtevami Aarhuške konvencije. Prav tako je določba, ki ureja pravico do izpustov toplogrednih plinov v popolnem nasprotju z zahtevami Direktive 2003/87/ES, njena uresničitev pa bi pomenila takojšnje zaprtje vseh naprav, ki v Sloveniji potrebujejo dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov.

Ministrstvo tudi zatrjuje, da so bile v slovensko zakonodajo vnesene nepotrebne dodatne zahteve, ki jih v odgovoru ministrstva citirane direktive ne vsebujejo. Tudi to težavo naj bi odpravil zunanji izvajalec. Pri tem gre za pavšalno trditev, ki nima osnove v nobeni meni znani analizi, pa tudi v samem predlogu zakona ni videti, katere takšne nepotrebne dodatne zahteve naj bi bile odpravljene.

V zvezi s prepričevanjem ministrstva za najem zunanjega izvajalca, ki da je bilo potrebno zaradi odprave kršitev evropske zakonodaje, pa je nujno treba opozoriti na neposredno kršitev le-te: predlog zakona bi moral biti zaradi urejanja področja ravnanja z odpadki na splošno, in zaradi urejanja ravnanja z embalažo in odpadno embalažo posebej, predhodno notificiran pri Evropski komisiji v skladu z Direktivo 2015/1535, česar pa ministrstvo, kljub opozorilom »nesposobnih in nekompetentnih« uradnikov ni storilo.

Če strnem svoje poglede na odločitev ministrstva o najemu zunanjega izvajalca za pripravo sedanjega predloga Zakona o varstvu okolja: prepričan sem, da so (bili) zaposleni na ministrstvu sposobni povsem sami pripraviti vsaj takšen predlog zakona, kot je v obravnavi, zunanjo pomoč pa bi poiskali, kolikor bi sami v resnici ne imeli potrebnih znanj. Še bolj primerno bi bilo, če bi jim ministrstvo dopustilo končati prvi osnutek prenovljenega zakona o varstvu okolja iz leta 2017.

Na koncu, pa ne nazadnje, še na kratko o sedanjem predlogu Zakona o varstvu okolja.

1. Določbe predloga Zakona o varstvu okolja so v dobršni meri prepis določb veljavnega Zakona o varstvu okolja. Kljub temu bi potrebovale natančnejšo preučitev stanja in nato sprejem ustreznih (ustreznejših) zakonskih ureditev. Primeroma omenjam določbe o Znaku za okolje, EMAS, informacijskem sistemu, ureditvi gospodarskih javnih služb in določbe glede lastnine, upravljanja in varstva naravnih dobrin ter koncesije na naravnih dobrinah, saj se te niso spremenile od uveljavitve zakona leta 2004, nekatere pa so celo iz prvega Zakona o varstvu okolja (1993).

2. Prenovljena ureditev stečaja in reševanja problematike tkim. »starih bremen« je pomanjkljiva in ni primerljiva s celovitostjo rešitev iz prvega osnutka zakona iz leta 2017. Predlagana ureditev upravnih postopkov, zlasti izdaje okoljevarstvenega soglasja in okoljevarstvenega dovoljenja, pa ne bo rešila problematike »dolgotrajnih« postopkov, pri čemer ti niso zgolj posledica zakonodajnih rešitev.

3. Skrbi tudi, ker odstopanja ali spremembe veljavne ureditve večinoma niso niti pojasnjene, sploh pa ne utemeljene. Kot primer naj navedem spremembo koncepta odgovornosti za preprečevanje in sanacijo okoljske škode: namesto objektivne odgovornosti v skladu s konceptom odgovornosti za ravnanje z nevarno stvarjo iz Obligacijskega zakonika, bo povzročitelj škode po novem eskulpiran, če je (poenostavljeno rečeno) ravnal v skladu z izdanimi dovoljenji oz. če dokaže, da tedanja znanstvena in strokovna dognanja za njegovo ravnanje niso veljala kot možen povzročitelj okoljske škode. Takšna sprememba koncepta bi seveda zahtevala obširno razlago in poglobljeno utemeljitev. Prav tako nedomišljena in brez podlage v opravljenih primerjalno pravnih ureditvah v drugih državah članicah in brez analize stanja ter izvedljivosti in posledic za gospodarstvo v Sloveniji je predlagana uvedba obveznega zavarovanja odgovornosti za okoljsko škodo. In paradoksalno: prav predlagana ureditev pomeni »nepotrebno in dodatno zahtevo«, ki jo Direktiva 2004/35/ES ne vsebuje.

Nič manj pomembna sprememba koncepta se zgodi v (le na videz) nepomembni malenkosti: v členu o izrazih je iz izraza »narava« izključen človek. Obrat v antropocentrizem? Ne glede na to, da je sama po sebi vprašljiva sprememba uveljavljenih in veljavnih izrazov, pa bi bilo treba takšno spremembo prav gotovo obširno in poglobljeno utemeljiti. A o tem v uvodu k zakonu in v obrazložitvi člena niti besedice.

Navajanje številnih drugih napak, pomanjkljivosti in nekonsistentnosti predlaganega zakona na tem mestu ni mogoče, dvomim pa, da jih je mogoče z amandmaji odpraviti. 

V članku je napaka, saj piše, da se je tistim, ki so za redno delovno uspešnost prejeli eno točko, dodatek k plači znižal. To ni res. Dobili so višji dodatek k plači, kot bi ga po načinu ocenjevanja, ki se je izvajal v preteklosti. Za navedene kustosinje in kustose ne morem razkrivati višine plač in dodatkov, bi pa dodal, da sklep, da so se jim znižale plače, ni pravilen, saj že ena sama točka pomeni višji znesek za zaposlenega, kot je v preteklem načinu ocenjevanja pomenilo pet točk. Prav tako je treba pojasniti, da se je sanacija zgradbe že začela in smo zato lahko na začetku lanskega decembra zopet zagotovili varen obisk stalne zbirke, knjigarne in kavarne v Moderni galeriji.

Lep pozdrav in hvala.

V prispevku je prišlo do nenamerne napake. Lobisti družbe NVIDIA ministrstva za javno upravo niso obiskali 16. februarja letos, pač pa na ta dan lani. Za napako se opravičujemo. 

V portretu kostumografinje Barbare Stupica se mi je zapisalo, da je režiser lutkovne predstave Posvetitev pomladi Matjaž Pograjc namesto Matjaž Farič. Za napako se vsem prizadetim iskreno opravičujem. 

Svet nujno potrebuje poživitvene in pomiritvene odmerke. V sedanjih zaskrbljujočih zdravstvenih razmerah priporočajo tretji odmerek cepiva, ki ga imenujejo poživitveni odmerek. Z večjim deležem precepljenih ljudi s tretjim odmerkom že napovedujejo sproščanje družbe. V grozeči vojni na mejah med vzhodom in zahodom se pa vsi zavedamo, da ob sedanji oborožitvi z nuklearnim orožjem, z nobenim cepivom ni mogoče zagotoviti zdravja, celo ohranitve življenja na planetu ne.

Pri tem je zanimivo, da zahodni voditelji in njihovi odposlanci hodijo samo k ruskemu predsedniku na več urne pogovore in v upanju, da ga bodo odvrnili od napada na sosednjo državo, ki meji na zahod. Z druge strani oceana mu pa ob tem že grozijo z uničujočimi gospodarskimi sankcijami. Če to pregovarjanje ne bo uspešno, imajo na zahodu pripravljene največje zaloge jedrskega, kemičnega in biološkega orožja. Zaloge se kopičijo, zato iščejo razloge, da se teh zalog rešijo na oddaljenih koncih sveta, saj proizvodnja orožja teče noč in dan.

Za ohranitev življenja na našem planetu bi morali razumni politiki hoditi na razgovore k ameriškemu predsedniku na pomiritvene pogovore, saj oni ogrožajo planet z vojaško združbo NATO, ki je pod njihovo komando, ki se bohoti tudi v evropskih državah in do ruskih meja. Pomiritvene odmerke nujno potrebuje NATO in njeni šefi iz ozadja! 

Med branjem prispevka “Pobeg” Nike Kovač se je v meni nekaj dogajalo. Nastajajoči nemir me je spodbudil, da ga skušam pretopiti v besede ter tako osmisliti začuteno zadovoljstvo, da »je še komu potegnilo«. Podobno kot Nika pišem te besede na tipkovnici, ki jo je treba posebej prositi za vključitev šumnikov in ki namesto črke z skuša ponuditi y. Angleška ni le moja tipkovnica, angleško – četudi z, meni ljubše škotsko zategnjenimi e-ji in r-ji – je tudi moje okolje, jezik, v katerem večinoma komuniciram, in vse bolj pogosto se zalotim, da so v angleščini tvorjene tudi moje misli.

Vse od prve začasne selitve v tujino, ko sem na Nizozemskem opravljala prakso za poklic farmacevta, se ukvarjam s tem, kako odgovoriti na vprašanje, ki ga najpogosteje slišim ob rednih obiskih domov: »Ali je v tujini boljše kot pri nas?«. Vprašanje je bilo sprva velikokrat naslovljeno z napadalnim tonom, sledeč odklonitvi zagovarjanja svojih vegetarijanskih prehranjevalnih navad, vse večkrat pa je zadnje čase ton raziskovalen ter sogovornik željan vedeti, ali ni tujina nemara tudi zanjo/zanj.

Na prioritetni lestvici človekovih potreb se potreba po pripadanju po mnenju strokovnjakov nahaja visoko, včasih celo takoj za najosnovnejšimi potrebami po hrani ter varnem zavetju. Življenja, kot sem ga bila vajena v Sloveniji, ko sem med tednom na prijateljih redno preizkušala bolj-ali-manj inovativne kulinarične dobrote, vsak vikend pa preživela v družbi najbljižjih, je na Škotskem nedosegljivo za priseljenko. Živim v državi, v kateri nestrpnosti do tujcev ne doživljam posebno močno ali pogosto; oddaljenost od domačinov je preprosta posledica tega, da imajo čas rezerviran za druženje z družinskimi člani ter prijatelji, s katerimi delijo pretekle izkušnje, vrednote in način življenja.

Vendar je pripadnost raznovrsten pojem mnogokaterih barv. Četudi sem imela v Sloveniji širok nabor prijateljev, mi je srce pohitelo vsakič, ko sem okorno zlezla iz marvrične omare. »Ali me bo sprejel takšno, kot sem? Ima zadržke do istospolno usmerjenih, ki jih v času najinega druženja nisem opazila?«. Ob sprehajanju po ljubljanskih ulicah sem ljubezen svojega življenja redko upala prijeti za roko, če pa sem jo, so moji možgani v ozadju ves čas preračunavali verjetnost, da se bo mimoidoči obregnil ob naju. V službi se nisem čutila varno izražati svoje usmerjenosti – ne zaradi predsodka do delodajalca, temveč zaradi dveh bolečih izkušenj. V prvi sem opazovala, kako sodelavci »sprejemajo« člana ekipe, ki tudi ni bil tako neumen, da bi se izpostavljal kot gej, vendar »so to vsi vedeli«, v drugi doživela klevetanje sodelavca – trenutno vodja – ki je zame nekako ugotovil, »kaj sem«.

Ob misli, da sama spadam med bežeče možgane, me je sram. Hvaležna sem državi, da mi je omogočila »neviđeno«: brezplačno izobrazbo, ki je obenem izjemno kvalitetna. Ob pogovoru s Škoti oboji doumemo, da sem relativno bolj razgledana in podkovana v veščinah, za katere sem bila šolana kot sogovorci. Naj karikiram s podatkom, da angleško slovnico pišem pravilneje kot veliko domačinov – v šolskih klopeh se torej Slovenci celo drugi jezik naučimo bolj, kot nekateri Škoti lastnega. Vendar so moja nabrana znanja po koncu šolanja izgubila blesk, ko sem se postavila v vrsto službo-iščečih, veze pa so pridobile na pomenu. Službe v Sloveniji sem doživela kot »vzemi, kar pride naproti in bodi hvaležen, da imaš vsaj to«. Nisem videla veliko možnosti za rast ali napredovanje; v letu in pol delovne dobe sem podpisala ravno toliko ali več začasnih pogodb, kot je prstov na roki.

Tudi ob prihodu na Škotsko me na letališču ni čakal rdeč tepih z napisom »dobrodošla, tukaj imaš službo!«. Še več, službe kliničnega farmacevta – moje sanjske - mi nekaj časa nihče ni upal dati. Zadržani do »vprašljive izobrazbe vzhodno evropskih držav« (aha, nihče drug kot mi ne ve za obstoj »srednje-evropskega« geografskega prostora) so moje prijave na službo potiskali v šop »ne, hvala«. Ponos sem morala dati na čakanje, se prijaviti na vsako službo, ki je bila vsaj na daleč podobna željeni, in hitro se je vse spremenilo. Že po nekaj mesecih so se odprla vrata do stopničk, od katerih je vsaka vodila višje in trenutno opravljam poklic, do katerega v Sloveniji nikoli ne bi uspela priti – po eni strani zaradi tega, ker področje klinične farmacije ni razvito do te mere, po drugi pa bi bila takšna delovna mesta zame izredno težko dosegljiva.

Največji šok je bil, da v tujini nisem imela niti ene pogodbe za določen delovni čas. Vse so »za zmeraj«, »za lahko si upaš vzeti kredit za stanovanje«, »za-dokler se ne naveličaš in ko se, ti bomo vsi privoščili skok naprej in te podkrepili z lepimi priporočili«.

V tujini imajo ljudje drugačne vrednote, drugače čustvujejo in razmišljajo, se na drugačen način družijo in zabavajo. Kot tujec to drugačnost opazuješ nezavedno kritično, obenem pa je (tokrat zavedno) kritiziran način, na katerega živiš sam. V vasi, v kateri živim, me vsi poznajo, saj sem anomalija z vrtom, polnim visokih gred, polnih zelenjave. Ker ne nakupujem v tisti švedski trgovini ter vsaki dve leti ne prenovim domovanja, odpade trideset procentov tem za kramljanje o nepomembnih stvareh s sodelavci. Da ne govorim o srhljivosti, ki sogovorce spreleti, ko na najljubše vprašanje Škotov (kaj si počel prejšnji vikend) odgovorim z »nabiranjem jurčkov in drugih gob«. Težko se zadržijo, da ne kličejo urgence, naj pripravi protistrupe za tako nevarno početje. Veliko ljudem tukaj je v naravi izjemno nelagodno – ne razumejo je, ne zaupajo v varnost nabrane maline, temveč jo raje kupijo v trgovini, kjer je »preverjeno«.

Čeprav se stvari spreminjajo (v obeh državah, v nasprotne smeri), Slovenci še vedno živijo veliko bolj povezani z naravo kot Škoti. Slovenci so zaenkrat tudi še veliko manj odvisni od ultra-kapitalizma ter manj nebogljeni, kot je potrebno kaj izdelati sam, skuhati, postoriti po hiši, vzgojiti kakšno rastlino. Ob vse bolj vidnih dokazih o škodljivosti sedečega življenja in onesnaženosti mestnega zraka se zavedam, kako močno se moram na otoku truditi, da izpolnim potrebe svojega telesa in uma po naravi, čistem zraku, hranilni hrani.

Škotom ni zameriti – o naši mali državici vejo bolj malo (a več kot Angleži in Američani), veliko tega kar mislijo, da vejo, pa ni res. Moja pripravljenost, da na telefonu ali službenem računalniku pokažem, kako lepo je pri nas in odpredavam hvalnico vsemu mogočemu s Slovenijo povezanem, je sogovorce vedno navdušila in marsikdo si je našo deželico v koledarček hitro shranil kot naslednjo počitniško destinacijo. Z izvolitvijo trenutnega predsednika vlade sem v predstavitve dodala nekaj obrambno usmerjenih komentarjev v stilu »saj ni bil zares izvoljen«, od pandemije naprej pa se tovrstnih pogovorov ne udeležujem več rada – nelagodno mi je ob objektivno dokazljivem dejstvu, da smo med pandemijo »popušili« in Slovenije prvič ne morem več zagovarjati ter umeščati v namišljeno centralno Evropo. Številke nas čisto jasno razvrstijo tja, kjer sem vedno znova zagovarjala, da nismo. Ob vsakem obisku doma v zadnjem času me je šokiralo agresivno stanje družbe, vsak na svojem polu in predvsem napadalno pripravljen, da te v prvem stavku obvesti o svojem statusu cepljen-necepljen ter o svojem mnenju o tistih z drugačnim statusom - četudi si se pogovora udeležil le kot stranka pri okencu na banki.

Torej, ali je v tujini res boljše kot pri nas? Odgovor na to vprašanje ne obstaja. S Slovenijo imam kompleksen odnos, v kateri sem ji hvaležna za vse, kar mi je dala, obenem pa dobro vem, da mi ne nudi vsega, kar potrebujem. Navkljub temu si želim priti nekoč nazaj, bom tudi upala? Prispevek Nike Kovač izjemno dobro ponazarja razdvojenost, hrepenenje ter zaskrbljenost tistih, ki smo pobegnili. 

Prejšnji teden smo v članku „Radio City v roke Madžarov?“ zapisali, da je največji mariborski radio pred prodajo madžarskim kupcem, kar nam je potrdilo več neuradnih virov, tudi sedanji lastnik radia Mišo Hölbl. Ob tem smo zapisali, da naj bi kupec prihajal iz kroga medijskih podjetij, naklonjenih madžarskemu premierju Viktorju Orbánu, in da naj bi po naših informacijah šlo za podjetje TV2, ki v Sloveniji deluje prek družbe TV2 Adria; iz slednje so sporočili, da se ne zanimajo za nakup Radia City, za napačno omembo v omenjenem tekstu pa se jim opravičujemo. Dnevnik Večer je nekaj dni po Mladinini objavi razkril, da Radio City dejansko kupujeta madžarski podjetji Media Moment in Radio Factory. Ti dve podjetji sta v lasti poslovneža Gaborja Deaka, ki je povezan z madžarskim oligarhom Lorincem Meszarosem, tesnim prijateljem Viktorja Orbána. 

Ocenjujemo in komentiramo tako imenovane analize poročanja RTV Slovenija, ki jih že nekaj mesecev pripravlja in objavlja Urad Vlade RS za komuniciranje (UKOM). Prvi dopis s tovrstno vsebino so iz vladnega urada posredovali 27. oktobra 2021 v pisarno generalnega direktorja RTV, direktorjema radia in televizije ter predsedniku programskega sveta. Kot so zapisali »v upanju, da Vam bo analiza pomagala pri Vaših nadaljnjih aktivnostih«. Po prvem obveščanju vodstva RTV Slovenija so sledile objave vladnih ocen na spletni strani UKOM.

V zapisih vladnega urada se ponavljajo ocene, da gre pri našem poročanju za enostranske prikaze družbeno-političnega dogajanja. Pri tem vladni ocenjevalci navajajo, čigav odziv je manjkal, naštevajo, kaj bi moral novinar še vprašati, dodati, povedati, kako bi moral predstaviti svoje sogovornike, o čem in kako bi morali poročati mediji RTV Slovenija. Navajajo pa tudi, kaj vse so RTV, mediji RTV, novinarji in uredniki (namerno) zamolčali. V zapisih urada ni mogoče zaznati iskrene želje po odzivanju na morebitne napake, nedoslednosti ali nekorektnosti novinarskih prispevkov, pač pa je ravno nasprotno zelo jasno izraženo nezadovoljstvo s tistimi vsebinami, ki odražajo za vlado morda neprijetno realnost.

Takšno postopanje urada razumemo kot grobo in nedopustno poseganje v neodvisnost novinarskega in uredniškega dela, ki temelji na programskih standardih RTV Slovenija, Kodeksu novinarjev Slovenije ter Poklicnih merilih in načelih novinarske etike RTV Slovenija, širši okvir našega delovanja pa seveda določa zakonodaja (zakon o medijih, zakon o RTV, ustava …). Zato je navedba vladnega urada za portal N1 Slovenija, da je osnova njihovih »analiz« kodeks novinarjev, grozljiva zloraba dokumenta, ki je aksiom kakovostnega novinarskega in uredniškega dela.

Ob tem poudarjamo, da vladnemu uradu ne odrekamo pravice kritike ali izražanja mnenja o našem delu. Verjamemo pa, da so naslov za tovrstne odzive ustaljeni kanali, ne pisarna generalnega direktorja ali pavšalno blatenje našega dela. Nekorektno in destruktivno postopanje vladnega urada razumemo kot del širših političnih prizadevanj po uničevanju ugleda slovenskih medijev z največjo medijsko organizacijo RTV Slovenija na čelu ter poskusov zbijanja verodostojnosti ustvarjalcem medijskih vsebin. Na tak način »komuniciranja« z vladajočo politiko ne moremo pristati. K temu nas zavezuje odgovornost do javnosti, kajti v trenutku, ko nihče nikomur več ne more verjeti, nastopijo nedemokratične razmere, v katerih oblast določa, kaj je resnica, v katero pa ne sme nihče podvomiti.

Za kakovostno, samostojno in neodvisno javno RTV Slovenija!

Aktiv novinarjev Radia Slovenija, Društvo novinarjev Slovenije, Aktiv novinarjev Informativnega programa TV Slovenija, Aktiv MMC, Aktiv novinarjev Radia Maribor, Koordinacija novinarskih sindikatov na RTV Slovenija, Sindikat novinarjev Slovenije, Katedra za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, Center za družboslovnoterminološko in publicistično raziskovanje, UL FDV.

Letos obeležujemo 100. letnico rojstva Karla Destovnika Kajuha. Zaradi tega je občina Šoštanj (Kajuhov rojstni kraj) to leto razglasila za Kajuhovo leto. Temu se je pridružila ZZB NOB Slovenije. Kljub pobudam, da bi bilo Kajuhovo leto na državnem nivoju, je bila aktualna oblast za to gluha.

Dolga leta po Kajuhovi smrti je bil le ta ob Prešernu, Gregorčiču, Aškercu in Kosovelu eden najbolj branih slovenskih pesnikov. Veliko ljudi je veliko njegovih verzov znalo na pamet, dajali so jim upanje in vero v lepši jutri. Njegova umetniška beseda je klena, razumljiva in globoko čustveno izpovedna. Kdo je znal lepše in bolj prepričljivo kot on opisati :

- nacionalno zavest ( O, če ljudi bi ne bilo pri nas, ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz, tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz),
- materino ljubezen (Takrat, ko na prsih je tvojih še spal, takrat si mu nežno v solzah šepetala: Glej, kmalu iz tebe cel fant bo postal),
- sinovo ljubezen ( A želel bi, da ne utihne prej mi glas, dokler ti ne porečem: Glej ta svet je tudi zate),
- ljubezen (Bosa pojdiva, dekle, obsorej, bosa pojdiva prek zemlje trpeče, sredi razsanjanih češnjevih vej sežem ti nežno v dlani koprneče),
- upanje v domovino in človeka (Ljudje, če v vaših bi očeh razbral, po kakšnih hodite poteh, in če vsakdo od vseh srca na dlan bi dal, da človek bi človeka prepoznal, takrat bi v hipu stari svet propal …).

Potem pa je prišla osamosvojitev in Kajuh je začel počasi izginjati iz našega repertoarja in zavesti ter predvsem iz šolskih programov. Novi oblasti nekako ni šlo v razumevanje njegovo poveličevanje partizanskega boja. Bolj leve politične opcije pa so kar nekaj let po osamosvojitvi sramežljivo skrivale glavo med rameni, boječ se braniti pridobitve zmage iz druge svetovne vojne in dobre strani prejšnjega sistema. In tako je med mladimi počasi izginjal tudi Kajuh. Ostal pa je med nami, starejšimi, ki bomo vedno cenili njegovo umetniško besedo in neizmerljivo ljubezen do domovine, ki ji je nenazadnje tudi daroval najdragocenejše, svoje življenje. Žal ne bomo nikoli izvedeli, kaj vse bi še lahko ustvaril, če ne bi preminul že pri 22 letih. A kljub rosno mlademu umetniškemu ustvarjanju ga po izpovedovanju svoje duše in povednosti  izraza le malokdo v slovenskem prostoru prekaša.

Ker mladi ne poznajo njegovih stihov in s tem veliko izgubljajo, predvsem veliko vrednoto empatije do sočloveka, jim jih moramo vrniti. Še posebej zato, ker so mladi v tem času kapitalističnega hlastanja izgubili veliko vrednot. Glavne vrednote vse bolj postajajo denar, tekmovalnost, slava. Kajuhove pesmi pa jim bi vrnile tiste prvobitne vrednote, ki jih resnično nujno potrebujejo za zdrav osebnostni razvoj, da bo ta svet postal bolj prijazen za večino ljudi: čisto ljubezen, prava domovinska čustva in tudi malo naivne poštenosti.

To pismo je poziv slovenski levi opciji: razglasite leto 2022 za Kajuhovo leto! Če tega ne boste storili, dejansko niste prava in iskrena leva politična opcija. Pa če tudi bo to samo pol leta, bo še bolj poudarjen pomen žlahtnosti besede Karla Destovnika za slovenski narod, ki jo je trenutna oblast želela skriti, zamolčati in jo želi izroditi že celih zadnjih 30 let; pa če človek poskuša biti še tako strpen in objektiven, se ne more znebiti občutka in spoznanja, da se to dogaja v imenu (in za) konzervativizma, klerikalizma in domobranstva. 22. februar (dan konca pesnikovega življenja, ki ga je daroval na oltar svobodne domovine), bi lahko bil dan, ko bi začeli razmišljati o njegovi veličini in mu vrnili mesto, ki mu kot slovenskemu-partizanskemu pesniku, v našem kulturnem in vsakodnevnem prostoru zanesljivo pripada. 

V preteklih dneh smo lahko po televiziji spremljali razpravo in odzive na predlog SDS o protiustavnosti delovanja strank Levica in SD ter programa Levice. Še posebej so pri tem pomembne besede profesorja ustavnega prava Jurija Toplaka, ki je v oddaji 24UR Zvečer med drugim povedal tudi (citiram): „Ustavno sodišče bo ocenjevalo, ali sta se stranki distancirali, ali sta pokazali, da nista naklonjeni in sta se dovolj distancirali od bivšega komunističnega režima.“ Pa mi je pri tem takoj prišlo na misel vprašanje, ali se stranka SDS in njen vodja distancirajo, niso naklonjeni in ali se dovolj distancirajo od domobrancev, ki so se v 2. svetovni vojni borili na strani nacistične Nemčije in proti osvobodilni borbi partizanov? Kolikor vemo, stranka SDS in predvsem njen vodja Janez Janša ob vsaki možni priložnosti slavijo in poveličujejo domobrance ter nasprotno ne spoštujejo in ne priznavajo NOB in partizane, ki so skupaj z zavezniki osvobodili Slovenijo in brez njih tudi sedanje samostojne Slovenije ne bi bilo.

Zadnji primer je, ko je Janez Janša kot predsednik vlade RS z državno častno četo polagal venec k spomeniku domobrancev, partizanom pa NE! Če podrobneje preberemo Resolucijo evropskega parlamenta (Evropska zavest in totalitarizem), v členu oziroma odstavku N.-1. piše tudi (citiram): „ … izraža spoštovanje do vseh žrtev totalitarnih in nedemokratičnih režimov v Evropi in se poklanja vsem, ki so se borili proti tiraniji in zatiranju.“ Ob tem se samo po sebi postavlja vprašanje, ali takšno obnašanje in delovanje stranke SDS ni dovolj velik razlog, da bi tudi SD in Levica ter ostali stranki koalicije KUL Ustavnemu sodišču RS v presojo vložile takšno protiustavno delovanje stranke SDS, ki s poveličevanjem domobrancev, in s tem posredno tudi nacizma, krši določbe Resolucije evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu!? 

Nobena lastninska pravica ni tako mačehovsko obravnavana s strani zakonodajalcev kot prav avtorska pravica. Navajeni smo, da moramo za izdelke in storitve plačati določeno ceno, če jih želimo uživati, pri avtorski pravici pa se nam zdi, da bi jo morali imeti na voljo zastonj. A pravičen zaslužek za avtorsko delo je izjemnega pomena za neodvisnost in raznolikost umetniških glasov. Države so dolžne poskrbeti za pravno ureditev, ki to omogoča v vseh okoljih in na vse načine. Za uporabo književnih del obstaja veliko izjem, s katerimi se avtorji in avtorice odrečemo plačila za svoje delo in ga dajemo bralcem, na primer knjižnična izposoja.

A tudi književniki in književnice ne moremo živeti od zraka in zanikanje avtorskega dela ter pravičnega zaslužka zanj, ne glede v kakšnem formatu se pojavlja, tudi v digitalnem, pomeni zanikanje kreativnosti in narodovega napredka. Člani in članice Slovenskega PEN-a smo skupaj z Mednarodnim PEN-om leta 2018 sprejeli Manifest o avtorskih pravicah, ki pravi: »Digitalno reproduciranje dela v večjem obsegu, kjer ne gre za zakonsko določene izjeme in za katere avtor ni dal dovoljenja, je piratstvo.« Žal smo priča novemu predlogu Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, ki naj bi urejal uporabo del v digitalnem in izobraževalnem okolju (pouk na daljavo) Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo.

Predlog onemogoča avtorjem, da vnaprej odločajo o uporabi svojih del, kar je temelj pravičnosti avtorske pravice, ki je v digitalnem okolju še posebej ranljiva. Kot navajajo sorodna društva Društvo slovenskih književnih prevajalcev, Društvo slovenskih pisateljev in Društvo slovenskih založnikov, predlog pomeni »kolektivno razlastitev imetnikov avtorskih pravic,« kar ni več daleč od piratstva. Izjemno problematično je, da se zakon sprejema v neverjetni naglici, pri čemer so vlagatelji zavrgli vse spomladi podane pripombe avtorjev in drugih imetnikov avtorskih pravic. Prva časovna omejitev za javno razpravo je bila tri, podaljšana pa trinajst dni. Izjemne stvaritve naših umetnikov si zaslužijo več pozornosti.

Člani in članice Slovenskega PEN-a pozivamo Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, da predlog zakona umakne iz parlamentarne obravnave ter omogoči temeljito javno razpravo, pri kateri upošteva temeljna načela avtorskih pravic in pripombe ustvarjalcev. 

Najpomembnejši argument proti JEK 2 je gradnja na tektonski prelomnici. Krška nuklearka je bila dokončana 5 mesecev po rušilnem potresu na Kozjanskem; priprave za JEK 2 so se intenzivirale slabo leto po potresu v Zagrebu. Zaradi seizmično nestabilnega območja, na katerega nimamo vpliva in postaja še večja neznanka z globalnimi spremembami na površju našega planeta, se dobremu inženirskemu znanju pridružuje še sreča, na katero pa nimamo vpliva.

Drugi argument proti je, da je delovanje elektrarne odvisno od uvoza goriva, ki ga ni na prostem trgu in ga v veliki meri krojijo tržno-politične razmere. Samozadostna električna proizvodnja z izgradnjo JE je zavajanje in utvara. Od elektrike smo povsem odvisni, a ne smemo pristati na agitacijo, da je JE najcenejša in zato edina možnost.

Elektrogospodarstvo mora pospešiti varčevanje s posodobitvijo elektro objektov in prenosov, zapiranjem ali prestrukturiranjem visoke porabe v industriji, stimulacijo ugodnejše časovne dnevno/ nočne porabe. K varčevanju elektrike sodi tudi režim njene racionalne rabe v okviru javnih sistemov kot so npr. razsvetljava, železniško in avtocestno gospodarstvo, pa tudi gospodinjstev, vključno z električnimi avtomobili.

Vzporedno z varčevalnimi ukrepi je treba iskati nove vire elektrike. Zlahka izračunamo, koliko sončne energije bi npr. proizvedli na vseh ravnih strehah industrijskih in trgovskih hal na Primorskem in v Slovenski Istri (verjetno so razmere zato ugodne še kje) in koliko bi tak projekt stal s potrebnimi gradbenimi deli in soglasji lastnikov. To verjetno ne bo dovolj, zato je treba preveriti še druge lokacije in preostale možnosti zelene energije. Živimo v globalnem svetu, s katerim nas povezujejo že električni krogotoki, zato verjamem, da je izvedljivo tudi dolgoročno (so)investiranje v hidroenergijo sosednjih držav, kar bi nam zagotovilo manjkajoči delež.

Elektrogospodarstvu se v primeru celovitega pristopa s financiranjem izobraževanja, raziskav in sistemskimi rešitvami zelenih energij obeta skokovit razvoj. Vse je bolje, kot se zanašati na to, da nam bo narava na tektonski prelomnici prizanesla. Pamet v roke, ne zanašajmo se na referendum! 

Spoštovani, pošiljamo vam odgovor na navedbe v članku »Grozi nevarnost onesnaženja zemlje«, objavljenim v Mladini 28. januarja 2022, avtorice Monike Weiss. V skladu z 42. in 43. členom Zakona o medijih vas naprošamo za objavo odgovora Ministrstva za okolje in prostor (MOP), ki bo vseboval resnična dejstva. V članku je zapisano, da poznavalci vidijo izjemno problematično »rešitev« v delu zakona, ki govori o prenehanju statusa odpadkov. Napačno je zapisano, da »predlagana ureditev odpira vrata obsežnejšemu onesnaženju zemlje, saj bi vanjo lahko odlagali škodljiv material. 29. člen predloga ZVO-2 prenaša 2. in 3. odstavek 6. člena Direktive o odpadkih 2008/98/ES, ki določa: Direktiva 2008/98, Člen 6 - Prenehanje statusa odpadka

1. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da za odpadke, ki so bili reciklirani ali kako drugače predelani, velja, da prenehajo biti odpadki, če izpolnjujejo naslednje pogoje:
(a) snov ali predmet je treba uporabiti za specifične namene;
(b) za takšno snov ali predmet obstaja trg ali povpraševanje; 
(c) snov ali predmet izpolnjuje tehnične zahteve za določene namene ter izpolnjuje zahteve obstoječe zakonodaje in standarde, ki veljajo za proizvode, in
(d) uporaba snovi ali predmeta ne bo povzročila splošnega škodljivega vpliva na okolje in zdravje ljudi.

2. Komisija spremlja pripravo nacionalnih meril za prenehanje statusa odpadka v državah članicah in oceni potrebo, da na tej osnovi pripravi merila za vso Unijo. V ta namen in kadar je primerno, Komisija sprejme izvedbene akte, s katerimi za nekatere vrste odpadkov določi podrobna merila za enotno uporabo pogojev iz odstavka 1. 

Ta podrobna merila zagotovijo visoko raven varovanja okolja in zdravja ljudi ter olajšajo skrbno in preudarno izkoriščanje naravnih virov. Vključujejo: (a) dopustne vhodne odpadne materiale za postopek recikliranja; (b) dovoljene postopke in tehnike obdelave; (c) merila kakovosti za materiale, ki niso več odpadki, pridobljene s postopkom recikliranja v skladu z veljavnimi standardi za proizvode, vključno z mejnimi vrednostmi za onesnaževala, kadar je potrebno; (d) zahteve za sisteme upravljanja, da se dokaže skladnost z merili za prenehanje statusa odpadka, tudi za nadzor kakovosti in notranje spremljanje ter akreditacijo, kadar je primerno, in (e) zahtevo za izjavo o skladnosti. 3. Kadar merila niso določena na ravni Unije v skladu s postopkom iz odstavka 2, lahko države članice za nekatere vrste odpadkov določijo podrobna merila za uporabo pogojev iz odstavka 1. Ta podrobna merila upoštevajo vse možne škodljive učinke snovi ali predmeta na okolje ali zdravje ljudi, in morajo zadostiti zahtevam, določenim v točkah (a) do (e) odstavka 2.

Države članice Komisijo uradno obvestijo o teh merilih v skladu z Direktivo (EU) 2015/1535, kadar navedena direktiva tako zahteva. 2. odstavek 6. člena direktive določa podrobna merila za prenehanje statusa odpadka, ki jih bo na podlagi posameznih predpisov članic za recikliranje nekaterih vrst odpadkov opredelila Komisija v EU predpisu, v 3. odstavku 6. člena pa določa, da morajo biti v predpisih, ki jih bodo pripravljale države članice v zvezi z določitvijo pogojev za prenehanje statusa nekaterih vrst odpadkov, upoštevana podrobna merila iz 2. odstavka 6. člena direktive. Direktiva še določa, da države članice obvestijo Komisijo o teh svojih predpisih, ko je to potrebno.

Prvi odstavek 29. člena predloga ZVO-2 prenaša podrobnejša merila (iz 2. odstavka 6. člena direktive), ki morajo biti upoštevana pri pripravi podzakonskih predpisov na podlagi ZVO-2, s katerimi bodo določena podrobna merila za uporabo pogojev iz 1. odstavka 6. člena direktive (ti pogoji so preneseni v 28. člen predloga ZVO-2) za prenehanje statusa posameznih vrst odpadkov. Drugi odstavek 29. člena predloga ZVO-2 pa določa obveznost notifikacije takega predpisa Komisiji. Drugi odstavek ni nujno potreben, saj je potrebno določene predpise notificirati že na podlagi evropskega prava, zato taka določba v ZVO-2 ni nujna, zato bomo ta odstavek črtali.

Glede izražene bojazni, da bo npr. izvajalec sanacije rudniških območij v Trbovljah lahko ob manjšem nadzoru nadaljeval z vgrajevanjem za okolje neustreznih proizvodov iz odpadkov, pojasnjujemo, da gre predlagana ureditev v nasprotno smer, saj je zadnja sprememba Uredbe o odpadkih določila dopustne vsebnosti izlužkov onesnaževal proizvodov, ki se vgrajujejo v zunanje okolje. Ti izlužki so se sicer spremljali tudi že prej, vendar dopustne vsebnosti izlužkov onesnaževal niso bile predpisane s predpisom, temveč so bile določene s Slovenskim tehničnim soglasjem (STS), s tem pa je nadzor nad izlužki onesnaževal ostajal na relaciji med predelovalcem in izdajateljem tehničnega soglasja.

Z novo ureditvijo, ki je bila uveljavljena s spremembo Uredbe o odpadkih in katere del se prenaša v predlog ZVO-2, so dopustne vsebnosti izlužkov onesnaževal proizvodov, ki se vgrajujejo v zunanje okolje, natančno predpisane, kar pomeni, da morajo biti sestavni del okoljevarstvenega dovoljenja. Predelovalec odpadkov in vgrajevalec proizvoda v okolje bosta morala vsebnosti izlužkov onesnaževal spremljati in dokazovati, da dopustne vsebnosti izlužkov onesnaževal niso presežene. Podatki spremljanja pa bodo kot okoljski podatek dostopni javnosti.

S spoštovanjem.

Pamfletist Bernard Nežmah ob očitkih drugim avtorjem rad izpostavi profesionalno dolžnost novinarjev, da za lastno verodostojnost preverijo navedbe in operirajo le z dejstvi. Če tega ni bilo za pričakovati od Jožeta Možine, pa je vsekakor veliko razočaranje, da tudi Mladinin avtor ravna povsem enako in zgolj slepo ponavlja Možinove tendenciozno izpostavljene očitke glede domnevno sramotnega odnosa do civilnih žrtev, vezanih na Dražgoško bitko, ki da jim zmagovalci niso namenili (vklesali) niti poimenske navedbe na spominskem obeležju, saj naj bi bili na spominski plošči navedeni le padli partizani. Dvomim, da sta bila tako Možina kot Nežmah kadarkoli v Dražgošah, ker nekatera dejstva, ki jih je moč preveriti na licu mesta, pokažejo, da so bili Možinovi pričevalci pristranski in zato neobjektivni, on pa jim je ali slepo zaupal ali pa gre za izprijenost, ki je služila namenu blatenja partizanov in narodnoosvobodilnega boja.

Ob gledanju Utripa sem se tudi sam zgrozil nad tem, da bi naj »partijski režim delal segregacijo med žrtvami« in da nedolžni vaščani, nad katerimi se je po umiku partizanov okrutno znesel okupator, ne bi bili vredni niti tega, da bi vklesali njihova imena na spomenik – monument posvečen žrtvam, ob katerem poteka vsakoletna spominska slovesnost. Zato sem se odpravil v Dražgoše preverit, kako je s tem in lahko rečem, da gre za neresnične trditve in razširjanje laži. Hvala za takšne zgodovinarje in novinarje, ki potvarjajo zgodovino in manipulirajo z dejstvi ter ne povedo resnice, da:

1. Na samem spomeniku je zgolj plošča v čast in spomin na boj slovenskega ljudstva za obstoj in svobodo ter na borce Cankarjevega bataljona, ki so na tem kraju od 9. do 11.1.1942 bili udeleženi v spopadu z (mnogo številnejšim in neprimerno bolje oboroženim) okupatorjem naše slovenske dežele. Na plošči ni nobenih konkretnih imen, ne od padlih partizanov, ne od žrtev med vaščani. Posmrtni ostanki obojih so sedaj (od leta 1976) v kostnici, ki je sestavni del tega veličastnega spomenika.
2. Nemci so iz maščevanja požgali vas in pobili kot talce neoborožene vaščane; ti so bili prvotno pokopani na starem pokopališču ob cerkvi, ki so jo Nemci prav tako požgali. O tem priča nagrobni kamen na takratnem grobu, v spomin na tragedijo nad tukaj – pri stari cerkvi - pomorjenimi (in pometanimi v ogenj!) domačini pa priča marmorno obeležje s točno navedbo vseh na mestu tega zločina pomorjenih talcev. Tako za grob kot za obeležje je poskrbela Zveza borcev Dražgoše.
3. Kamnita plošča z imeni vseh padlih partizanov in vseh civilnih žrtev med vaščani (t.i. farna plošča) pa se že od leta 1972 nahaja pred vhodom v novo dražgoško cerkev. Torej ni res, da ne bi vklesali imen talcev in da bi naj bile izpostavljene le žrtve med partizani! Je pa čudno in res škoda, da ta(kšna) plošča ni bila vključena v sam spomenik, tako kot je menda tudi bilo mišljeno.
4. »Enoglasno petje« Možinovih pristranskih pričevalcev bi vsekakor motilo, če bi se potrudil najti tudi pričevalko (znana zgodovinarju Božu Repetu), ki ve izpovedati, kdo so bili tisti trije izdajalski domačini, ki so po stranskih cestah in poteh pripeljali Nemce partizanom za hrbet. Brez tega podlega, strahopetnega in špekulantskega dejanja morda izid – tudi za sovaščane - ne bi bil tako tragičen?

Žalosti me, da je tudi Bernard Nežmah zdrsnil na nivo Jožeta Možine, ker tudi v njegovem izvajanju ni sledu o širšem razumevanju dogodka in okoliščin v zvezi z Dražgoško bitko, pa tudi ne nakazane možnosti dvoma v povzete Možinove poudarke. Za začetek si lahko pogleda fotografije, ki sem jih posnel v Dražgošah, in se prepriča, da so imena padlih vaščanov vklesana v kamen spominskih plošč, če že niso ostala zapisana tudi v glavah Možinovih pričevalcev. 

V kolumni Tajvan sem zapisal, da je na odprtju inštituta EARL kitajski veleposlanik protestno zapustil prireditev. Profesor dr. Šabič me je v imenu EARL prijazno opomnil, da je informacija netočna, veleposlanik ni protestno odšel z otvoritvene slovesnosti, za kar se iskreno opravičujem tako institucijam kot tudi posameznikom. 

Smo neposredno pred volitvami v Državni zbor, ki so zgodovinskega pomena za današnjo in jutrišnjo Slovenijo. Svobodomiselni, narodno zavedni in evropsko usmerjeni ter družbeno odgovorni državljanke in državljani Slovenije moramo s svojim pogumom in energijo prispevati k demokratičnemu prelomu s sedanjo avtoritarno vladavino.

V nedavnem odprtem pismu poslankam in poslancem Državnega zbora so člani Komisije za človekove pravice SAZU ponovno opozorili na vse večjo grožnjo demokraciji in nevarnost totalitarne oblike oblasti, ki jo predstavlja vlada Janeza Janše. S svojim avtoritarnim vodenjem države, sistematičnim podrejanjem zakonodajne in sodne veje oblasti, z obvladovanjem represivnega državnega aparata in uničevanjem civilne družbe, pravne in socialne države, kulture in medijev ter koruptivno gospodarsko politiko, orbanizira državno premoženje in javne medije ter obremenjuje bodoče rodove z visokimi dolgovi.

Ogorčenje nad vsemi temi spremembami izražajo številne civilnodružbene organizacije in gibanja, zaskrbljenost nad razmerami v Sloveniji pa izraža tudi decembrska resolucija Evropskega parlamenta o vladavini prava v Sloveniji, ki posebej opozarja na erozijo državljanskega zaupanja v oblastne organe.

Da bi preprečili utrjevanje totalitarne oblasti in ponovno vzpostavili zaupanje v institucije pravne in socialne države, se moramo vsi demokratično opredeljeni ljudje in naše organizacije v polni meri zavedati usodnosti letošnje volilne izbire ter s svojimi dejanji in glasovi prispevati k ponovni uveljavitvi demokracije v Sloveniji, pozivamo vse demokratično usmerjene politične stranke, še zlasti pa Socialne demokrate, Listo Marjana Šarca, Levico, Stranko Alenke Bratušek in Gibanje Svoboda: 1. da se pred volitvami s pisnim sporazumom povežete v programsko usklajeno in trdno predvolilno koalicijo z jasno opredeljenimi skupnimi cilji, vizijo in zavezami za obnovo demokracije, pravne in socialne države ter za zeleni razvojni in digitalni preboj Slovenije, in da jih skupaj javno predstavite. Le najširša predvolilna koalicija za demokratično in socialno Slovenijo lahko doseže večinsko podporo in s tem dvotretjinsko večino v Državnemu zboru, ki bi omogočila razvojni preboj ter ponovno uveljavitev načel pravne in socialne države, prenovo volilnega sistema in uveljavitev demokratičnih standardov razpravljanja ter odločanja o naši skupni prihodnosti; 2. da v največji meri v skupni program koalicije demokratičnih strank vključite 138 zahtev in predlogov civilnodružbenih organizacij, skupin in pobud, povezanih v Glas ljudstva, oziroma utemeljite, katerih zahtev in zakaj ne morete sprejeti.

Zahteve teh gibanj imajo dolgoročne posledice za slovensko družbo in so zato izjemnega pomena za premišljeno volilno izbiro državljank in državljanov ter aktivno uveljavljanje javnosti v razpravah o temeljnih vprašanjih družbenega razvoja; 3. da dosledno spoštujete kulturo dialoga in javne besede ter podprete neodvisno delo novinarjev v vseh medijih, še posebej pa v programih javne RTV Slovenija. Množična ljudska podpora avtonomnemu novinarstvu je neprecenljiva v prizadevanjih za prenovo demokracije v Sloveniji. Pričakujemo, da boste odločno zavrnili diskreditacije, zaničevanje in poniževanje političnih tekmecev ter državljank in državljanov v politični govorici; 4. da odločno zavrnete potvarjanje slovenske zgodovine, razvrednotenje slovenske znanosti, kulture in umetnosti ter protiustavno in nastopaško, slovenski državi in gospodarstvu škodljivo zunanjo politiko vladajoče stranke; 5. da pritegnete neodvisne predstavnike civilne družbe in mednarodne javnosti k demokratičnemu nadzoru volilne kampanje, predvolilnih opravil in volitev. Drža in govorica vladajoče stranke sta simptoma resne nevarnosti, da je sedanja koalicija pripravljena uporabiti vsa sredstva – tudi nelegalna – za zmago na volitvah.

Pozivamo državljanke in državljane Slovenije, da kritično spremljate potek predvolilnih nastopov strank in kandidatov ter v polni meri izkoristite svojo državljansko pravico in z udeležbo na volitvah.

— V imenu Zavezništva: Rado Bohinc, Lucija Čok, Božidar Flajšman, Spomenka Hribar, Polona Jamnik, Dušan Keber, Bogomir Kovač, Vlado Miheljak, Boris A. Novak, Vesna Mikolič, Stane Pejovnik, Emil Milan Pintar, Jože Pirjevec, Barbara Rajgelj, Danijel Rebolj, Božo Repe, Rado Riha, Rudi Rizman, Blaž Rozman, Svetlana Slapšak, Slavko Splichal, Darko Štrajn, Ivan Svetlik, Niko Toš, Vito Turk, Boris Vezjak