Trditev novinarke Monike Weiss, da zunanje izvajanje okoljske zakonodaje pomeni pomembno kršenje Resolucije o normativni dejavnosti RS (v nadaljevanju: resolucija), je zavajajoča. Iz resolucije jasno izhaja, da je sicer priprava predpisov naloga uradnikov na ministrstvih, da pa je pomoč strokovnjakov izven državne uprave pri pripravi predpisov dobrodošla, pri specifičnih in zahtevnih pravnih vprašanjih pa pogosto tudi nujna.

Republika Slovenija je v letu 2020 in deloma v letu 2021 prejela vrsto opominov Evropske komisije, ki se nanašajo na zakonodajo iz področja varstva okolja (Direktiva o odpadkih 2008/98/ ES, Direktiva o industrijskih emisijah 2010/75/ EU, Direktiva o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode 2004/35/ES, Direktiva o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč 2012/18/EU, Direktiva o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje 2011/92/EU).

Omenjeni opomini se nanašajo na neustrezen oziroma neizveden prenos zahtev iz navedenih direktiv. To pomeni, da so bile omenjene direktive v slovenski pravni sistem prenesene napačno in pomanjkljivo, določene zahteve direktiv pa sploh niso bile prenešene. Večina opominov se nanaša na slovensko zakonodajo, ki je bila sprejeta v zadnjih šestih do sedmih letih.

Na drugi strani pa so bile v slovensko zakonodajo uvedene nepotrebne dodatne zahteve, ki jih direktive ne zahtevajo. Te dodatne zahteve v nekaterih primerih predstavljajo administrativno breme in ovire, zaradi katerih imamo v Sloveniji ogromne zaostanke v upravnih postopkih, ki se vodijo na podlagi Zakona o varstvu okolja. Omenjeni problem je še posebej izrazit pri postopkih presoje vplivov na okolje, kjer direktiva zahteva, da organ odloči najkasneje v 90 dneh (omenjeni postopki lahko v Sloveniji trajajo tudi tri leta in več).

Zaradi omenjenih številnih nepravilnosti in ker gre za obsežno in zahtevno materijo, je ministrstvo za pomoč pri odpravi omenjenih nepravilnosti in uskladitve slovenske zakonodaje z opomini Evropske komisije angažiralo zunanje strokovnjake s področja varstva okolja, deloma pa je bilo to potrebno tudi zaradi velike obremenitve uradnikov ministrstva v povezavi s predsedovanjem Slovenije Evropski uniji.

Trditev novinarke, da naj bi do aneksov pogodb, ki jih je ministrstvo v zvezi s pravno podporo pri pripravi predpisov s področja varstva okolja sklenilo z zunanjim strokovnim izvajalcem, prihajalo do zamud pri izvedbi pogodbenih nalog, je neresnična. Prvotno dogovorjeni roki so se podaljševali zaradi dlje časa trajajočih usklajevanj na podlagi pripomb iz javne obravnave in medresorskega usklajevanja od prvotno predvidenih.

V zvezi s trditvijo iz članka, da je dr. Pličanič pripravil pravno podlago, ki jo je uporabljalo podjetje Termit pri predelavi odpadkov v proizvod, pojasnjujemo, da je tudi ta trditev neresnična. Podjetje Termit ima za predelavo odpadkov v proizvod pridobljeno pravnomočno okoljevarstveno dovoljenje iz leta 2012, izdano na podlagi takrat veljavnih predpisov.

Predlagana ureditev prenehanja statusa odpadka v novem Zakonu o varstvu okolja uvaja bistveno strožji pristop od dosedanjega, zato je trditev novinarke Monike Weiss v članku, da predlagana ureditev odpira vrata obsežnejšemu onesnaževanju zemlje ter da je povsem v nasprotju z določbami direktive 2008/98/ES, neresnična.

Predlagani novi Zakon o varstvu okolja glede prenehanja statusa odpadka celovito prenaša direktivo 2008/98/ES in glede načina določitve meril za prenehanje statusa odpadka uvaja vse tri možnosti iz direktive. To so: prenehanje statusa odpadka na podlagi predpisa EU, prenehanje statusa odpadka na podlagi predpisa RS, pri čemer je v skladu s tretjim odstavkom 6. člena direktive 2008/98/ES o teh merilih potrebno obvestiti Evropsko Komisijo uradno, če to za posamezni primer zahteva Direktiva (EU) 2015/1535, in prenehanje statusa odpadka za vsak primer posebej.

Z novo ureditvijo, ki je bila uveljavljena s spremembo Uredbe o odpadkih in katere del se prenaša v predlog ZVO-2, so dopustne vsebnosti izlužkov onesnaževal proizvodov, ki se vgrajujejo v zunanje okolje, natančno predpisane, kar pomeni, da morajo biti sestavni del okoljevarstvenega dovoljenja. Predelovalec odpadkov in vgrajevalec proizvoda v okolje bosta morala vsebnosti izlužkov onesnaževal spremljati in dokazovati, da dopustne vsebnosti izlužkov onesnaževal niso presežene. Podatki spremljanja pa bodo kot okoljski podatek dostopni javnosti. Predlagana ureditev gre torej ravno v nasprotno smer od trditev, zapisanih v članku.

S spoštovanjem.

Spoštovani!

V naslovu intervjuja z Z. Badovinac je napaka. Kustosinja ni bila ocenjena negativno, ampak kot nadpovprečna. Na podlagi dodeljevanja točk za nadpovprečnost pri t. i. redni delovni uspešnosti je prejela poleg redne plače še dodatek k plači. Ne gre torej za letne ocene; dodeljena ji je bila posebna finančna nagrada, ki je ni mogoče razumeti kot negativno oceno.

Lep pozdrav.

Gregor Golobič se je odzval na mojo kolumno Čakajoč na Minervino sovo (7. 1. 2022). Opozoril je na netočnost moje navedbe: »... leta 2008, ko je Janša obvladoval vse ključne medije in nadzoroval skoraj vse institucije, sta (tako pravijo poznavalci) Janković in Kučan zvila roke trem koalicijskim akterjem (Kresalovi, Golobiču ter celo izmuzljivemu Pahorju) in jih brcnila pred kamere na Prešernovem trgu«. O omenjenem dogodku je bilo doslej veliko napisanega in malo oporekanega. A kot navaja Golobič, bi se moralo pravilno glasiti, da je šlo »takorekoč za krvodajalsko akcijo in infuzijo«, da bi ohranili Pahorjevo in opozicijsko možnost relativne zmage. Torej ne rokoborba prostega ali bolj prefinjenega grško-rimskega sloga, ampak nesebično puščanje krvi; ne retorična figura zvijanja rok za potrebe kolumne, ampak krvodajalska akcija kot zgodovinsko dejstvo.

Priznam, da sem doslej naivno verjel ne le v univerzalno veljavnost traktata o dejstvih Golobičevega kolega G. Lukácsa, ampak tudi v opombo nemškega psihologa Welzerja o relativnosti dejstev glede na spominsko funkcijo (H. Welzer: »Ne realiteta po sebi, ampak ritualna obdelava spominskih vtisov ustvari dejanskost na novo.«). Opozorila očitno veljajo za slehernika, ne pa tudi za politika. Četudi bivšega. Vsekakor pa to Golobičevo opozorilo v temelju revidira njegovo javno podobo: ni najbolj cinični in arogantni (bivši) politik, ampak dobri samaritan. Vzeto na znanje!

Me je pa začudilo Golobičevo navdušenje nad opombo sicer spoštovane Drage Potočnjak, da sem se pri samopredstavitvi protagonistov zelene stranke Vesne osredotočil na to, kar sta govorila, ne pa na to, kaj sta dejansko mislila. Doslej sem naivno verjel, da sva z Golobičem usklajena vsaj glede tega, da so v politiki besede dejanja. Tega razhajanja v razumevanju pomena besed v politiki si ne znam pojasniti drugače kot posledico delovanje kmečke (kmetovalske) naveze Macerl-Pivec-Golobič (ne nujno v tem vrstnem redu); kot stanovske naveze. Njihova dežela pač. 

Sem ena izmed mnogih žrtev druge svetovne vojne v Sloveniji. Ni nas več veliko, sama bom, rojena sredi vojne, ravnokar praznovala devetinsedemdeseti rojstni dan.

Pozivam vse moje sotrpine, njihove potomce in vse ostale ljudi dobre volje, ki želijo živeti v miru in medsebojnem spoštovanju, da skupaj pozovemo brezobzirne politične povzpetnike nove ’demokracije’, da prenehajo izkoriščati stiske naših družin in da nehajo zastrupljati mladino s svojim koristim in tešenju svojih občutkov krivde podrejenim prikazovanjem naše polpretekle zgodovine.

Vojna je največja zloraba človeškega zaupanja, saj močni, brezčutni in pokvarjeni zlorabljajo domoljubje, vero in zaupanje prebivalstva za kopičenje oblasti in denarja. Po svoje so zlorabljeni tudi politiki, kot je bil Hitler ali kopica sodobnikov, s slovenskimi vred, ki podležejo vojni logiki zaradi potreb svojega jaza, kar znajo bogati in brezobzirni odlično izkoristiti. V vojni umirajo nedolžni, ker zaupajo, ker ne vedo, ker si ne znajo in ne morejo pomagati.

V Sloveniji zaradi podpihovanja oblasti željnih politikov nadaljujemo vojno med brati, med sosedi osemdeset let po vojni, kar je izjemno žalostno in pogubno za narod, predvsem pa skrajno nekorektno do naših potomcev, ki zaradi bolnih ambicij ljudi na oblasti ne morejo živeti v miru. Pozabljamo, da so naše medbratsko klanje zakuhali tujci, sodobni roparji, ki jim je vsako medsebojno klanje prebivalstva zmanjšalo lastne izgube. Vas to kaj spominja na dogajanje v Sloveniji danes?

Sredi vojne morije, ko so se ljudje skušali znajti, kot so se znali in mogli, ko je oblast pobegnila na varno ali pa se skušala skupaj s katoliško cerkvijo v Sloveniji prilagoditi močnejšemu, se je rodil odpor proti okupatorju, za mnoge, ki jim ni bilo vseeno, kaj se dogaja, edina svetla točka v vojni zmešnjavi.

Ste se kdaj vprašali, kako to, da so zmagali v ljudskem odporu prav komunisti? Slovenija je imela tedaj veliko revežev, ljudi brez vsake perspektive. Moj oče in njegovih šest bratov in sester, ki jih je ob invalidni materi oče zapustil, so za zajtrk jedli regrat, polit s toplim kisom in v tovarni pohištva, kjer je delala moja stara mati, ki so jo otroci z vozičkom vozili v dolino na delo, ker ni mogla tako daleč sama hoditi, je v lesenem podu na delovnem mestu, kjer je delala, njena zdrava noga, na katero se je upirala pri delu, izvrtala luknjo. Ko je moj oče, zdravnik, prišel od porodnice, kjer ga je takoj za vrati, poleg petih otrok, ob trpeči porodnici pričakala luža krvi, je poslal iz naše kuhinje, ko se je vrnil domov, ubožni družini košaro z jedmi. ’Saj ženska po taki izgubi krvi brez hrane ne bo mogla priti k sebi, če ne bo imela kaj jesti’, je dejal. Revščina je bila prvi razlog, da so partizani v Sloveniji lahko preživeli in se učinkovito upirali mnogo močnejšemu sovražniku. Obljuba večje enakopravnosti, odprave revščine, dostopnih šol in zdravstva za vse prebivalstvo je pritegnila mnogo revnih.

Drugi razlog je bil sočutje do lačnih, prezeblih in strganih mladih ljudi, ki so trkali na vrata kmetij ponoči, saj jih praviloma sočutni Slovenci niso mogli odsloviti. Marsikatera mati je mislila na svojega sina ali hčer, izgubljenega v vojni vihri, ko je dajala partizanom hrano.

Tretji razlog je bil nedvomno strah, saj so prihajali po hrano in obleko, po toploto ljudje s puškami. Da so ljudje na podeželju preživeli, so se morali znajti, kakor so vedeli in znali med tremi vojskami, ki so prihajale na vas.

In četrti razlog je bil, da so se komunisti borili za  svoj prostor pod soncem že od nastanka predvojne Jugoslavije dalje, preganjani in pogosto v ilegali in so bili zato izkušeni in dobro organizirani.

Zakaj je že nastala oktobrska revolucija? Zaradi prehude revščine v Rusiji. Torej naj si vzpon komunizma v Sloveniji pripišejo kar tisti, ki so bogateli na račun brezmočnega, premalo izobraženega prebivalstva v Sloveniji.

Nedvomno je partizanska vojska v vojni delala napake, delala jih je tudi domobranska in žal, še najmanj, dobro organizirani okupatorji. A mnogo medsebojnih pobojev Slovencev in izdaje na tej in na drugi strani, je bila posledica sprostitve medsebojnega sovraštva sosedov, sokrajanov in someščanov, kar je podpihoval sovražnik in žal tudi katoliška cerkev v borbi za ohranitev svojega premoženja in nadvlade nad prebivalstvom. Moj oče je bil civilist, nikoli organiziran vojak. Priskočil je na pomoč vojski, ki je šla mimo naše vasi z ranjenci. Da je bela vrana med slovenskimi zdravniki, je zapisal tistim, ki so odločali o njegovem življenju, njegov kolega, zdravnik, ker se mu je moj zaupljiv in premalo razsoden oče v družbi posmehoval.

Po vojni so zmagoviti oblastniki morali opravičevati nesmiselne smrti, kot je bila smrt mojega očeta, pa so ga naredili za belogardista, za četnika, eden od nadebudnih povojnih piscev je celo napisal knjigo, v kateri je zapisal, da je moj oče iztikal partizanom oči. K sreči za nas, pet sirot, ta knjiga ni bila nikoli objavljena.

Enakemu početju smo priča tudi danes, ko skušajo spreobrnjeni komunisti na vse načine prepričati prebivalstvo, kako dobri protikomunisti so, da bi zakrili svoje nekdanje početje. Blatijo vse, kar smo zgradili po vojni otroci vojne, ki nismo imeli z medsebojnim sovraštvom in pobijanjem ničesar.

Res je, komunisti so delali napake, vsak, ki pride na oblast, jih dela, več kot ima oblasti, večje in bolj boleče za prebivalstvo. A za razliko od sedanjih oblastnikov so omogočili nam, veliki množici nekomunistov, da smo zgradili visoko socialno državo, kjer smo imeli vsi boljši dostop do šolstva in zdravstva kot prej, kjer smo imeli varne službe, dostojna stanovanja in hiše, kjer smo pred sedanjim ’zlatim’ časom imeli samo petindvajset beračev na cesti v Ljubljani, pa še tistim so uredili prenočišča na Poljanski cesti, da niso zmrznili. Komunisti na oblasti so znali bolje razporediti sredstva, ki smo jih vsi zbirali v državno blagajno, med prebivalstvo – brez večjih kraj in korupcije. Se spomnite dovtipa, ki je krožil po Sloveniji po ’demokratizaciji’ dežele? Da komunisti v petdesetih letih niso pokradli toliko kot sedanja oblast v enem letu?

Predsednik Milan Kučan, sam žrtev vojne, je bil moj vrstnik, torej del generacije, ki je Slovenijo pripeljala blizu najbolj razvitim deželam sveta. V komunistični partiji se je kalil kot politik četrt stoletja. Mnogi mi boste pritrdili, da je prav on kot izjemno luciden in moder politik največ, kar nam je dala komunistična partija, saj je s svojimi sodelavci pripeljal Slovenijo praktično brez človeških izgub v nov družbeni red. Poglejte znova na Hrvaško in nesrečno Bosno pa na Srbijo, ki je izgubila cvet svoje mladine za zadovoljevanje potreb ega svojih voditeljev.

Obsojam početje generacije, ki se je rodila v naraščajočem standardu povojne Slovenije in si skuša, nesposobna voditi ljudi v miru, s pomočjo obujanja najbolj bolečih spominov vojnih časov in sprevrženih razlag dogajanj tedanjega časa pridobiti politično oblast.

Pozivam vse ljudi dobre volje, da se upremo temu početju, za nas, za naše otroke in posebej za naše vnuke. Slovenci, majhen narod, ki je eden redkih v Evropi, ki mu je v tisočletnem suženjstvu uspelo ohraniti svojo identiteto in svoj jezik, si to zaslužimo. Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko samo živimo z njo in si rečemo: nikoli več nas ne bo nihče spravil v bratomorno vojno.

V kolumni Mladine z naslovom Ustvarjalci vampirjev (6.3.2020) je Bernard Nežmah povzel besede ene izmed govornic na protestu, ki »… je na njem prostodušno izrekala, da so Janševi mediji zadnje dni pobesneli kot povampirjene podgane.« kot primer sovražnega govora. Iz konteksta je bilo jasno, da gre za Svetlano Slapšak, vendar besede niso bile njene, šlo je za citat. Svetlana Slapšak je namreč v govoru citirala odlomek članka NoveTV iz kolumne Jožeta Biščaka Arhitekti zla s podnaslovom Ne izbirajo sredstev za demoniziranje Janše (NovaTV 22.2.2020), in ga na protestu glasno navajala kot primer sovražnega govora. Gre za naslednje besedilo izpod peresa Jožeta Biščaka: »Entropija je njihova strast, življenjsko poslanstvo. Tega niti ne skrivajo več. Zdi se celo, da prav hrepenijo in se veselijo, da razgradijo še tisto nekaj malega, kar je zdravega ostalo v slovenski družbi.

Zadnje dni so povsem pobesneli, kot povampirjene in hudobne podgane se zaganjajo na vse, ki jim niso pogodu. Lažejo, goljufajo in manipulirajo, da bi zmagali. Če bo treba, bodo uničili državo. Pri tem ne izbirajo sredstev. Janšo, njegove podpornike, opozicijske medije in tiste redke sredinske politike, ki še niso preveč prestrašeni, je pač treba uničiti na machiavellistični način; resnica in čast naj bosta prekleta. Oni so arhitekti zla.” Prvo prijavo na Častno razsodišče SC PEN je naša članica Svetlana Slapšak podala spomladi 2020, drugo smo zaznali udeleženci zbora članov dne 5.10.2020, tretjo je ponovno poslala januarja 2021. Ker do danes sodišče ni uspelo zadeve razrešiti, smo se predsednica in člani in članice upravnega odbora z večino odločili, da svoje stališče sporočimo članstvu, ki je:

1) Obžalujemo, da postopek na Častnem razsodišču traja nerazumno dolgo.
2) Razumemo, da je Svetlana Slapšak spričo zgornjih dejstev prizadeta in da se je pritožila na Častno razsodišče v duhu načela Temeljne listine, ki pravi: In ker svoboda vsebuje prostovoljno omejevanje, se člani zavezujejo, da bodo nasprotovali slabostim svobodnega tiska, kakršne so lažnivo poročanje, namerne neresnice in ponarejanje dejstev v politične in osebne namene. Napačni citat, četudi naveden pomotoma, ni sprejemljivo dejanje. Nerazumno zavlačevanje razreševanja pritožbe škoduje Slovenskemu centru PEN in njegovi članici.
3) V duhu organizacije, ki se zavzema za odpravo sovraštva, za razumevanje in spoštovanje med ljudmi, predlagamo našemu članu Bernardu Nežmahu, da se Svetlani Slapšak za napačen navedek pisno opraviči. Besedilo bomo objavili v Tedniku.
4) Stališče smo zavzeli v duhu naših pravil delovanja in odgovornosti do načel Temeljne listine PEN-a.
5) Obsojamo uporabo in manipulacijo izrazov sovražnega govora v vseh javnih polemikah. 

Spoštovani, V 3. številki letošnje Mladine je bil objavljen zanimiv intervju s prof. dr. Petrom Novakom. Naj dodam krajši komentar.

Sončne elektrarne imajo v Sloveniji med obnovljivimi viri energije daleč največji ocenjeni tehnični potencial. Po študiji »Razvoj sektorja proizvodnje električne energije v Sloveniji do leta 2050« (Košnjek et alt., 2015) je ta potencial približno polovico večji od sedanje skupne končne porabe električne energije v Sloveniji. Pri tem je naša država od 2009 dalje kot eno od oblik razvojne politike vzpostavila tudi spodbujanje proizvodnje iz obnovljivih virov energije in v tem okviru še zlasti iz sončnih elektrarn. Sredstva za ta namen se zbirajo pri Borzenu, ki jih po določenih kriteriji dodeljuje proizvajalcem električne energije. V letu 2020 je temu namenil 64 milijonov evrov ter omogočil proizvodnjo 269,3 GWH električne energije iz sončnih elektrarn, kar predstavlja 2% naše skupne končne porabe te dobrine (Borzen, Portal Centra za podpore, Poročila in podatki; Statistični urad Republike Slovenije, Podatkovna baza SISTAT, Energetika, Proizvodnja in poraba energije, Električna energija). Od začetka leta 2009 do septembra 2021 (zadnji podatek) je Borzen za podpore proizvodnji električne energije iz sončnih elektrarn skupaj namenil 633 milijonov evrov.

Termoelektrarna Šoštanj je leta 2020 iz premoga proizvedla in trgu dobavila 3.611 GWh električne energije (Termoelektrarna Šoštanj, Letno poročilo 2020). Ob enakih subvencijah, kot nam sedaj služijo za pospeševanje proizvodnje električne energije iz sončnih elektrarn, bi za nadomestilo elektrike, proizvedene v Termoelektrarni Šoštanj z elektriko, proizvedeno v sončnih elektrarnah potrebovali subvencije v višini 862 milijonov evrov letno.

Podobno je Nuklearna elektrarna Krško v letu 2020 proizvedla 6.040 GWh električne energije in jo polovico, 3.020 GWh, dostavila slovenskemu trgu. Za nadomestilo te elektrike s proizvodnjo iz sončnih elektrarn, po dosedanjem načinu spodbujanja njihovega uvajanja in delovanja, bi letno potrebovali 721 milijonov evrov subvencij.

Ali pa bi morali nekaj spremeniti v sistemu podpor. 

Ker smo še pri barvah, gospod Miheljak, vam povem, da me v življenju ni še nihče narisal tako brezbarvno, kot vi v svojem odgovoru na moj ugovor (Mladina, št. 52), na vašo kolumno (Mladina, št. 50). Ne mislim razlagati, kaj to pomeni, saj me že v prejšnjem pismu niste razumeli. Ker pa veliko berete, boste morda razumeli, če vam povem, da je to približno tako kot Murakamijev Brezbarvni Tzuruku Tazaki. Prijatelji so ga postavili v položaj, iz katere se leta in leta ni izkopal. Podobno bi se zaradi prijateljskega ognja lahko zgodilo z Vesno, kar pa bi bilo, vsaj sama menim tako, škodljivo za Slovenijo, saj bi izgubili edino verodostojno zeleno stranko. Ker moje mnenje pri vas ne šteje, tudi jaz ne bi izgubljala besed v zvezi z vašimi. Zaradi bralk in bralcev pa sem dolžna odgovoriti na tale vaš navedek: »naj spoštovana Draga preveri pri Macerlu, kakšen odnos ima do Pivčeve«. Najbolje bi vam odgovoril sam. Ker pa ne vem, če se bo to zgodilo, naj v obrisih povzamem po njegovih besedah.

Uroš Macerl je sedemkrat prejemnik nagrade za gojenje drobnice na visokogorski kmetiji, zato ga je prijatelj, predsednik Zveze društev rejcev drobnice, povabil, naj gre z njim na sestanek k Pivčevi, takratni kmetijski ministrici, da bi izposlovali boljši položaj (tudi sredstva) za visokogorske kmetije, ki drastično izginjajo. Za kar je v veliki meri odgovorna država! V nasprotju z ministrom Židanom in prejšnjimi ministri je Pivčeva kmetom prisluhnila, da so skupaj začeli iskati rešitve in jim povečala sredstva. S tem pa ni kupila Eko kroga in Macerl ni postal njen človek, sicer bi ga zdaj videli v neki drugi stranki in ne med ustanovitelji Vesne. Za Macerla (in Vesno) me ne skrbi. Če koga dvajset let niso zlomili ne megakapitalisti ne politika, se ne bo vdal sredini, kaj šele sredincu. Kajti zeleno, ki je res zeleno, je veliko več kot le barva!

Sicer pa absolutno delim vaše skrbi in tudi vsa vaša opozorila v zvezi z janšizmom so še kako na mestu, saj je trenutna politična situacija v Sloveniji skrajno nevarna. Vendar mora vsak, ki se odkrito in pošteno bori za okolje in naravo, upoštevati tudi problematiko beguncev in biti odprt do ljudi, ki jih na pot ženejo ne le vojne, temveč tudi vse večje okoljske krize. Kdor to zanemari, se je le pobarval v zeleno. Počakajmo torej na Vesnin program in kongres, cenjeni gospod Miheljak. Hvala za debato. Jaz jo zaključujem.

V kontekstu nedavnih rezultatov razpisa na ministrstvu za kulturo se je v javnosti pojavilo veliko začudenja in zgražanja, da se je na razpis prijavila tudi skupina Laibach, ki naj bi bila, po mnenju te iste javnosti, dovolj situirana in komercialna, da ji ne bi bilo treba ’prosjačiti’ za državno ’podporo’. In res je – zoprno nam je prosjačiti za kakršnokoli in še posebej za državno podporo, temu se, če je le možno, izogibamo ker resnično težko poslušamo očitke, da naj bi nas preživljali davkoplačevalci s svojimi krvavo prisluženimi žulji. Bognedaj! Potem bi bili enaki kot vsa ostala ’neodvisna’ scena, ki ves čas nateguje državo in parazitira na davkoplačevalstvu, producira pa same neumnosti. Vsaj takšno je približno zadnje čase obče negativno mnenje v javnosti glede financiranja neodvisne in nevladne kulturne scene v Sloveniji in Simonitijevo ministrstvo ter celotna vladna kulturna strategija to vzdušje samo še dodatno in zelo uspešno podpihuje. Ne, Laibach ne želimo biti del te slike.

Pa vendar nam v trenutni situaciji ni preostalo kaj dosti drugega, kot da gremo v to. Na štiriletni razpis MzK smo se tokrat – sploh prvič! – prijavili in sicer predvsem zaradi porazne situacije v glasbeni in uprizoritveni industriji ter velikega upada sredstev in dohodkov kot posledice dolgotrajne Covid epidemije, ki nam objektivno onemogoča normalno delovanje (in s tem seveda samofinanciranje projektov). Posamezne koncerte in cele turneje smo morali že nekajkrat odpovedati oziroma preložiti, kar je nočna mora za vse, ki delujejo v tem sektorju. V nekaterih  drugih državah evropske unije – npr. v Nemčiji, pa zdaj tudi na Hrvaškem – vlade namenjajo finančno nadomestilo organizatorjem in podizvajalcem (in vsaj v Nemčiji posledično tudi nastopajočim) za odpadle koncerte in podobne dogodke, kar seveda znatno pripomore vsem (npr. tehničnemu kadru, ozvočevalcem, lučkarjem, etc,) ki so vključeni v verigo koncertnih in drugih javnih kulturnih dogodkov. Kot je znano, bo hrvaška država samo v tem letu namenila finančno pomoč v višini približno milijon evrov za približno 400 koncertov, ki naj bi se zgodili (pa se niso oziroma se ne bodo) do aprila letos. V Sloveniji seveda ni ne duha ne sluha o čem takem.

Da v času epidemije ne sedimo križemrok, smo torej na razpis prijavili nekaj - v glavnem - izvenserijskih projektov, ki jih trenutno pripravljamo, pa ne vemo, kako bi jih v dani situaciji tudi finančno izpeljali, da bi bili izvedljivi in vsaj približno vzdržljivi. Gre za napol gledališke in simfonične projekte, ki vključujejo veliko domačih in mednarodnih sodelavcev in ki po definiciji nevidne roke trga niso ravno ’komercialni’, so pa v promocijskem in kulturniškem smislu dovolj zanimivi, da bi jih ministrstvo za kulturo lahko podprlo – če bi bilo seveda malo bolj razsvetljeno. Od ministrstva, oziroma od njegove komisije, smo objektivno pričakovali, da bo mogoče upoštevalo naš 40-letni presežni prispevek slovenski kulturni sceni oziroma vsaj mednarodno promocijo mlade države, ki jo pravzaprav prakticiramo že iz časov, ko Slovenija kot država sploh še ni obstajala. Upali smo tudi, da bo, navkljub siceršnji razgrajevalni politiki kulture pod taktirko ministra Vaska Simonitija in aktualne vlade, v nekem načelnem sistemskem fair playu, prevagala strokovna in ne politična odločitev - glede na to, da naj bi komisije po definiciji opravljale svoje delo strokovno in neodvisno.

Rezultati razpisa nam govorijo, da je bilo to upanje seveda naivno. Kljub temu da je komisija sicer formalno ugotovila, da naša vloga ustrezno izpolnjuje splošne in posebne pogoje iz razpisnega besedila in da smo po točkovanju presegli vstopni prag za sofinanciranje, sta nam, po razpisnih kriterijih in po odločitvah komisije, vseeno umanjkali dve točki, da bi bil naš program še sprejet v financiranje. Od 10. možnih točk je bil npr. naš prispevek k razvoju glasbene umetnosti ocenjen samo s 5. točkami, kar je seveda težko razumeti, še posebej v luči dejstva, da je bil recimo naš album – Opus Dei – po izboru mednarodne glasbene kritike leta 2005 (edicija Cassell Illustrated – 1001 Albums You Must Hear Before You Die)) uvrščen med najpomembnejše albume v zgodovini popularne glasbe. Ampak de gustibus non est disputandum, pa čeprav gre za strokovno komisijo, ki bi morala strogo biti sposobna preseči logiko osebnega okusa.

Ne glede na to je treba Simonitija in kulturno politiko te vlade v nekem smislu vzeti tudi v bran; povsem legitimno namreč je, če želi vlada, v duhu svoje politične vsebine, zatreti neodvisno kulturo in pravzaprav tudi sodobno institucionalno umetnost (npr. Dramo in Moderno galerijo). Vendar naj potem tega seveda ne počne preko nekakšnih kvazi-strokovnih razpisov in programskih komisij, temveč vsebinsko na odprtem in konfliktnem polju (in naj se potem sprijazni tudi z dejstvom, da bodo ti ustvarjalci pač šli na nož in na barikade, ki jih takšna politika postavlja). Razpis, kakršen je pričujoči, je zgolj pesek v oči; gre za zapleten birokratski postopek, ki je v enaki obliki v veljavi že dolgo časa in zanj ni kriva samo aktualna vlada, ampak tudi vse prejšnje vlade in vsa prejšnja ministrstva, ki niso bila sposobna vzpostaviti nekega primernejšega sistema subvencioniranja vrhunskih neodvisnih kulturnih programov. Veljavni razpis je v bistvu žaljiv za renomirane kulturne ustvarjalce (kot so Gledališče Glej, Zavod Maska, Center Delak, Mesto žensk, Carmina Slovenica, Ars Ramovš in ostale), ki bi jih inteligentno ministrstvo glede na njihove izjemne reference dejansko lahko – in moralo – sofinancirati tudi neposredno, brez zapletenih in ponižujočih birokratskih postopkov, kakor je to v navadi v nekaterih drugih evropskih državah. In če to ne bo ustrezno sistemsko urejeno v kakšni od prihodnjih vlad, se ne čudimo, če se bo ta bizarna zgodba ponavljala, ne glede na politično barvo ministra, ki bo prekladal kulturni drobiž. Če bo seveda sploh še volja, da kdo sploh kaj približno relevantno sodobnega ustvarja oziroma če ne bodo vsi normalni pobegnili v Berlin ali London. Ali celo na Poljsko, oziroma Hrvaško.

V nasprotju s popularnim verjetjem skratka Laibach za svoje delovanje ne prejema nikakršne državne podpore oziroma podpore Ministrstva za kulturo, in očitno je tudi tokrat ne bo. Kar ni nič presenetljivega, ker je minister Simoniti pravzaprav že dvakrat zadržal (neizplačal!) tudi zelo simbolna sredstva, ki so nam bila dobronamerno dodeljena in namenjena za specifične projekte s strani njegovih predhodnikov. Tudi to je seveda njegova legitimna, pa četudi primitivna, pravica, kar nam je nazorno razložilo tudi sodišče, ko smo ministra nekoč že tožili. Ampak ne vem, kako naj potem s to vlado in z državo tvorno sodelujemo? Naj ob tej priliki opozorim še enkrat tudi na že znano dejstvo, da nas Simonitijevo kulturno ministrstvo, skupaj z ostalimi nevladnimi organizacijami in društvi, izganja tudi iz produkcijskih prostorov na Metelkovi 6, ki jih je civilni družbi to isto - a vendarle neko drugo - ministrstvo samodejno in prostovoljno namenilo ob osamosvojitvi Slovenije. Menda zaradi tega, da bodo tam, namesto žive kulture, postavili nekakšen Muzej osamosvojitve. Kako naj torej, pod takšnimi pogoji, slavimo in s svojim delom plemenitimo takšno mačehovsko državo? 

Nežmaha redno berem, čeprav se z njim večinoma ne strinjam. Potrebno pa se mi zdi reflektirati tudi tisto, s čimer se ne strinjaš. Njegov zapis v zadnji Mladini me je pripravil do tega, da se javno vprašam: kdo smo mi, rojeni po vojni, rasli v miru in relativni blaginji, ki nismo poznali lakote, se lahko šolali in razvijali, da bi sodili tisti čas. In pametovali o njem, niti ne upoštevajoč zgodovinske situacije, v kateri se je znašla Slovenija, razkosana, Primorska odrezana in poteptana od fašizma.

Češka se je odločila za ’neoboroženi upor proti okupatorju’, ker bi bil oboroženi odpor preveč samouničujoč, in vemo, kje in kako je končala po vojni. Francija ni država, s katero bi se mi lahko primerjali, in Francozi so se lahko šli pacifistični antifašizem in rezistenco molka, so pa tudi imeli odporniško gibanje, žrtve med njimi in civilisti, po vojni pa čistko (épuration) kolaborantov, o kateri se ne govori.

Vemo pa, in Nežmah tudi ve, da brez oboroženega odpora, niti brez Dražgoš, z rezistenco molka, partizani maja 1945 ne bi zmagovito vkorakali v Ljubljano. Vkorakal bi kdo drug in Slovenija ne bi bila takšna, kot je danes. — Mag. Nevenka Tomovič, Koper

..2

Dr. Bernard Nežmah je v svojem pamfletu zapisal: Češka vlada v ekzilu in njene uporniške skupine so po tem presodile, da bi bila izguba čeških življenj prevelika in je odtlej vodila le neoborožen upor proti okupatorju. Ali je bilo res tako?

František Moravec vodja vojaške obveščevalne službe pri begunski vladi v Londonu v svojih spominih (Špion jemuž neverili, Praha 1990) opisuje, da so zavezniki natančno spremljali, koliko škode povzročajo lokalna odporniška gibanja v okupiranih državah. Na tej lestvici se je znašla Češkoslovaška država na zadnjem mestu. (V zvezi s tem spremljanjem so v Jugoslaviji zavezniki namesto četnikov začeli podpirati partizane). Heydrich, kot novi vodja Gestapa, (na čelu protektorata je bil nemški državni minister Frank) je uspešno obglavil uporniška gibanja in za seboj pustil množico trupel.

Tako so atentat na Heydricha načrtovali zato, da odstranijo tako učinkovitega klavca in da ponovno spodbudijo uporniško gibanje. Uspešen atentat je na omenjeni lestvici postavil Češkoslovaško na prvo mesto, ni pa, na veliko razočaranje, izpolnil pričakovanj glede oživitve odporniškega gibanja. Glede tega so bili v nadaljevanju delani veliki napori s pošiljanjem padalcev iz Londona in iz Sovjetske zveze, ni pa bil sprejet nikakršen sklep o pasivnem odporu. Ta prizadevanja so bila uspešna, saj so prebivalci čeških mest skupaj s partizanskimi enotami od 1. maja 1945. sami začeli uničevati nemške postojanke. 5. maja se je, s splošno vstajo, začela osvobajati tudi Praga in se tudi osvobodila s pomočjo dveh Vlasovih divizij, ki sta odpovedali poslušnost Nemcem. V Pragi in okolici je bila velika koncentracija nemški sil, ker so s tem hoteli zavarovati umik svojih si z vzhodne fronte in bi brez omenjene pomoči vstaja tragično propadla.

Zavezniki torej niso bili pripravljeni sami prelivati krvi za uničenje nacifašizma, ampak so pričakovali, da ne rečem zahtevali, aktivno vlogo pri tem tudi od vseh okupiranih narodov. 

Institut für die Zeitgeschichte, Universität Wien, gradivo iz Himmlerjeve pisarne, mikrofilmska rola T 175 R – 230, poročilo oborožitvene inšpekcije (Rüstungsinspektion) 18. vojnega okrožja oborožitvenemu uradu (Rüstungsamt) Vrhovnega poveljstva nemške vojske (OKW), Salzburg, 20. Januar 1942; Tone Ferenc, Novo okupatorjevo poročilo o bojih v Dražgošah, Svobodna misel, 12. 1. 1996.

Na tem mestu ne bom opisoval celotnih bojev v Dražgošah, ampak bom navedel le vsebino poročila, ki sem ga našel na Dunaju in ga izročil dr. Tonetu Ferencu, za kar se mi je tudi v omenjenem članku lepo zahvalil. Gre za zaključno poročilo akcije, nanaša se na zadnji dan bojev v Dražgošah, 11, januarja 1942, omenja pa tudi boj na Mošenjski planini naslednji dan, 13. januarja. »Po močnem topniškem ognju odlično razmeščene gorske šolske baterije Wörgl, in po močnem ognju protitankovske topniške skupine majorja Auingerja je okrepljen (rezervni) policijski bataljon št. 44 pričel zjutraj 11. januarja 1942 izpred cerkve napad na Dražgoše. Po težkem boju, pri katerem je bila večina vasi uničene, je uspelo našemu oddelku vdreti v vzhodni del kraja. Nasprotnik se je boril z lahkimi strojnicami, spretno nameščenimi, med njimi je bila težka strojnica nameščena v cerkvenem stolpu. Po polnem zadetku prvega izstrelka gorske šolske topniške baterije je bila seveda prisiljena k molku. Zvečer 11. januarja sta bila vzhodni rob in sredina Dražgoš v rokah napadajočega policijskega bataljona. Taktično zelo dobro voden, je nasprotnik ponoči brez boja zapustil preostanek kraja.

Pokazalo se je, da si je ta banda dobro organizirala zimska zatočišča. Posebno v Sokolskem domu, v kinu in v šoli. Po izjavah ujetnikov je banda štela 500 do 600 pripadnikov (v resnici 240 – op. avt.). Po padlih je mogoče sklepati, da je bila sestavljena iz mladih ljudi srednjih dvajsetih let, ki so bili zelo dobro oblečeni in oboroženi. Po izpraznitvi kraja v noči od 11. na 12. januar je banda vzela nekatere krajane s seboj. Še vedno stojijo nekatere hiše, ki sedaj služijo za nastanitev policijskega bataljona. Po zaključnih ugotovitvah znašajo lastne izgube pri policiji 24 mrtvih in 43 ranjenih. Nasprotnik je pustil za sabo 50 mrtvih. S tem je akcija v Dražgošah zaključena« (prevedel Marjan Linasi). Poročilo v nadaljevanju govori o zasledovanju partizanskega bataljona na Mošenjski planini s smučarskim oddelkom, ki mu je bila dodeljena ena četa (najbrž istega policijskega bataljona). Partizani so po poročilu imeli 13 mrtvih, kar odgovarja resnici, okupatorjeve sile pa nobenega, kar je tudi res. Dr. Ferenc je ugotovil, da so imeli zasledovalci v poznejšem spopadu izven Dražgoš še tri mrtve, kar znaša skupaj 27 mrtvih in 43 ranjenih na okupatorjevi strani. Pri 50 padlih nasprotnikih v Dražgošah, o katerih govori poročilo, pa je poročevalec vštel 41 postreljenih civilistov – domačinov.

Moje mnenje:

Še ni dolgo nazaj, odkar sem o isti zadevi pisal v pismu bralca v sobotni prilogi Dela, vendar žal ugotavljam, da nisem nikogar prepričal. Še vedno ene in iste obtožbe na račun partizanov, češ da so strahopetno zapustili vas in prepustili vaščane na milost in nemilost okupatorjevemu divjanju. Če to prenesemo na komuniste (ki jih je bilo med partizani peščica): »Komunisti so bili verolomneži in strahopetci«. To pa je kaj lahko prenesti na današnje pripadnike levih političnih strank: »Niso zanesljivi, ne verjemite jim, vidite, kaj so storili v Dražgošah!« Žal so take ocene in zapisi danes ne le dobrodošli v predvolilnem boju ob bližajočih se volitvah, ampak se zanje dobivajo tudi evropske nagrade, celo odlikovanja od papeža (mimogrede, po isti analogiji: sam doslej za več debelih knjig na partizansko tematiko nisem dobil od ZB niti ustnega priznanja, kaj šele pisnega, kar tudi pove dovolj).

Zgodovinar, ki hoče ohraniti svojo strokovno kredibilnost in ne služiti nobeni politični opciji, mora biti tu zelo previden. Iz navedenega okupatorjevega dokumenta nedvoumno izhaja, da to, kar jim že vseskozi očitajo, ni bilo res. Šele tretji dan se je bataljon po hudih celodnevnih bojih ponoči organizirano umaknil (v vojaškem besednjaku se temu reče »taktični umik«), potem ko je poveljstvo, ki je imelo vojaške izkušnje še iz španske državljanske vojne (Gregorčič, Žagar), nedvoumno presodilo, da nadaljnjega prodiranja sovražnika ne bo vzdržal. Govoriti o tem, da je kar nenadoma zapustil vas, je preveč lahkotno, in ne upošteva dejstev. Nedvomno so bili partizani po treh dneh bojev do kraja izčrpani, začelo jim je primanjkovati streliva, tudi nasprotnikova moč je bila nedvomno prevelika (uporaba topništva, česar partizani niso imeli). Vse to mora objektiven zgodovinar imeti v vidu in upoštevati. Da so obljubili vaščanom, da jih bodo branili: Kdo pa je lahko pričakoval od njih, da bodo nadaljnja štiri leta čemeli na okopih okrog Dražgoš in vas branili pred okupatorjem? Kajti če okupator ne bi mogel zavzeti kraja takrat, bi ga poskušal pač drugič. In se maščevati, ker so bili partizani pač tri dni v kraju. In če bi vas zapustili že zjutraj in je ne bi branili?

Najbrž bi se okupator prav tako maščeval (partizani so bili v vasi, o čemer ni dvoma; neko nemško poročilo govori, da od prebivalstva ni prišla nobena prijava – torej jih prebivalstvo podpira). In potem bi bili spet očitki, najbrž še hujši. Skratka, krivi so pač partizani, pa naredijo, kar hočejo! Ali se vam tako gledanje ne zdi všečno neki politiki? Izjava pričevalke, češ če ne bi partizani prišli v kraj, bi se to ne zgodilo: Lahko je biti pameten za nazaj! Pričevanja so sicer tudi dragocen zgodovinski vir, vendar veliko bolj subjektiven kot pisni dokumenti, napisani kmalu po dogodkih. Objektiven zgodovinar mora biti tudi tu previden, še posebej, kajti ljudje so pač prizadeti, navadno ne vidijo širše, ampak le svoj ozek problem. Tako razmišljanje bi lahko potemtakem raztegnili na celotno partizanstvo, češ če se ne bi upirali, se to ne bi dogajalo. No, potem bi naši fantje in možje, Štajerci, Gorenjci in Korošci pač veliko bolj množično umirali kje na vzhodni fronti kot prisilni mobiliziranci v nemško vojsko, za tujega okupatorja, ki nas je nameraval izbrisati z etničnega zemljevida Evrope, za projekt, ki je bil vnaprej obsojen na neuspeh. Ne razumem sprevrženosti, s katero govorijo, da se je okupator »pač maščeval«, in za vse to namesto okupatorja krivijo partizane, ker tega dejstva pač niso upoštevali. Kdo mu daje pravico, da se maščuje? In kdo mu je dal pravico, da zavojuje neko suvereno državo, celo brez vojne napovedi? Seveda tu takoj potegnejo na plano Blumenwitzovo študijo, po kateri naj bi imel okupator po mednarodnem pravu celo pravico ubijati talce! Mislim, da sta tudi etika in morala in ne le pravo tisto, kar drži družbo pokonci. Po moralno-etičnih načelih nihče nima pravice nikogar ubiti, nihče nima pravice koga zavojevati, ga maltretirati itd. Tisti, ki je prestopil meje suverene države, pa še brez vojne napovedi, je avtomatično kriv.

Tudi okupator je imel na izbiro, da se maščuje ali pa da se ne. Tu je bil nepredvidljiv: včasih se je maščeval tudi samo za materialno škodo, ki jo je utrpel, včasih pa se za človeške žrtve ni maščeval, kot ste povedali primer Rovt 12. decembra 1941. Pa bi prej pričakovali, da se bo maščeval za tisti primer, ker so bili policisti napadeni iz zasede, kot pa za Dražgoše, kjer je šlo za odprt frontalni boj, in je tistih 24 policistov (skupaj menda 27) padlo v boju in niso bili »zahrbtno pomorjeni«. Kdo bi vedel vnaprej? Tudi prijave vaščanov, ki je menda bila, niso upoštevali. Da ni padlo 2500, celo ne 200 Nemcev, kot je nekoč pretiraval Ivan Jan: Zakaj je treba take očitno pretirane številke pogrevati, saj je že dr. Tone Ferenc davno v prejšnjem režimu ugotovil in o tem tudi pisal, da ni padlo toliko sovražnikov, kot se navaja. Sam je navajal številko 27 že na predavanju v Slovenj Gradcu 1989, leta pozneje sem mu z Dunaja prinesel zgoraj naveden dokument, ki je zgolj potrjeval število padlih, do katerega je že davno po drugih virih (mrliške matične knjige) prišel sam. Sicer pa – koliko okupatorjevih policistov pa so pobili predhodniki tistih, ki so danes pretirano kritični do Dražgoš in ravnanja partizanov? Niti enega!

Tu se kaže onemogla jeza tistih, ki pač niso bili »zraven«, in zato danes dajejo vse v nič, kar je namesto njih naredil nekdo drug: tudi Pohorski bataljon, pohod 14. divizije na Štajersko – vse je zanje »polomija«! Tako mladi novinar na Nova TV 24, ki je gotovo dovolj mlad, da komunizma ni doživel, da bi lahko imel slabe spomine in bil jezen na ta sistem in njegove nosilce. Zakaj ne rečejo, da so bili »polomija« tudi kmečki upori, pa Lidice na Češkem, Oradour v Franciji, varšavska vstaja poleti 1944, ko je nemški okupator mesto zravnal z zemljo, tako kot Dražgoše, in je bilo pobitih 200 000 meščanov, veliko več, kot je padlo nemških vojakov. Pa v nobenem od navedenih primerov ni šlo za komunistično voden odpor! Samo pri komunistih, ki jih, mimogrede, tudi sam ne maram in sem imel z njimi slabe izkušnje, pamet odpove, in se o njih govori v čustvenem tonu, z neprikrito privoščljivostjo (mislim, da bi oboji, tako desni kot levi, morali že davno dati roke vstran od zgodovine), tak pogled pa se potem prenaša na partizansko gibanje kot celoto. Ker so ga vodili pač komunisti, ki so potem prevzeli oblast, vladali tako kot so, marsikdo jih ima v želodcu, nazadnje je njihov sistem propadel. Nekateri pa vidijo njihove naslednike v vseh levih političnih strankah, četudi so tam danes večinoma mladi ljudje, rojeni daleč po vojni, k čemur veliko pripomorejo tudi sami; ni prav, da nosijo vence in cvetje Kidriču pod noge). Pa ni prav, da se potem tako gleda tudi na partizane.

Odkar obstaja človeštvo, so nekateri ljudje pač hoteli druge nadvladovati, to pa jim je uspelo v toliko, v kolikor so se jim drugi pustili. Tako se je človek skozi celo zgodovino boril proti krivicam, seveda je bil ta boj marsikdaj tudi neuspešen, in kadar je bilo tako, jih ni treba zato omalovaževati in podcenjevati. Mislim, da je treba na dogajanje pri nas med drugo svetovno vojno gledati širše, in ne le z naših ozko slovenskih (politično zamejenih) obzorij. Gotovo ima najin profesor Ferenc prav, ko pravi, da so vse partizanske bojne aktivnosti v tem času na Gorenjskem (v katerih je imel okupator večje izgube kot partizani) pripomogle k temu, da je okupator odložil priključitev Gorenjske k nacističnemu tretjemu rajhu, do česar potem sploh ni prišlo, je pa jeseni 1942, torej 9 mesecev pozneje, dal Gorenjcem državljanstvo na preklic, v nemško vojsko pa jih je začel klicati v začetku 1943. Torej je za leto dni odložil tudi vpoklice v nemško vojsko. Pomislimo, koliko Gorenjcev bi bilo padlo dotlej, če bi priključitev izvedel takrat, ko jo je prvič načrtoval! Gotovo veliko več kot obžalovanja vrednih 41 prebivalcev Dražgoš! Mislim, da je treba gledati na problem Dražgoš tudi s te plati.

Lep pozdrav!

V svoji kolumni z zgornjim naslovom je Vlado Miheljak – sklicujoč se na neimenovane “poznavalce” - zapisal tudi popolnoma neresnično zgodbo o predvolilnem dogovoru in nastopu treh takratnih opozicijskih strank SD, Zares in LDS na skupni prireditvi na Prešernovem trgu sredi septembra 2008. Botra tega dogovora, naj bi bila “Janković in Kučan, ki sta zvila roke trem opozicijskim akterjem (Kresalovi, Golobiču ter celo izmuzljivemu Pahorju) in jih brcnila pred kamere na Prešernovem trgu.” Miheljakova oznaka, da naj bi bila ta zvitoroka zgodbica celo “zgled racionalnega kompromisa”, je sama na sebi dovolj zgovoren politološki komentar, zato želim na tem mestu zgolj poudariti, da nima nobene zveze z realnostjo. Beseda je namreč konj, kot pravi Miheljak v arogantnem izmikanju odgovora na več kot utemeljeno kritiko svojega standardno simplificiranega doumevanja politike na primeru nove zelene stranke Vesna, ki mu ga je izvrstno predočila Draga Potočnjak, - zato naj bo vsaj glede dejstev elementarno podkovan.

Potem ko se je namreč Borut Pahor kot nesporni izzivalec takratnega PV v prvem TV soočenju z njim pod taktirko Lidije Hren sesedel in prelil v suknjič, sva namreč skupaj s Katarino Kresal dala stranki SD iniciativo za predvolilni dogovor in skupen nastop – takorekoč za krvodajalsko akcijo in infuzijo, da bi ohranili njihovo (in opozicijsko) možnost relativne zmage. Nobeden od obeh domnevnih Miheljakovih ‘rokoborcev’ pri tej najini iniciativi ni imel nikakršne vloge, sta jo pa oba kasneje podprla.

Zaenkrat toliko o tem primeru, ki seveda ni brez paralel in možnih povezav s sedanjo situacijo, a vsekakor brez miheljakovskih grško-rimskih prijemov in premetov. 

V zadnji številki Mladine (7.1.2022) nas na naslovnici pričaka spodbuden naslov s podnaslovom: »Kako ustaviti fašizem – ustvariti je treba močno, odločno, množično antifašistično gibanje, ki se mu bodo pridružile vse levičarske, radikalne, socialistične in liberalne stranke«. Kako lepo zvenijo takšni povezovalni apeli, samo škoda, da se pojavljajo komaj zdaj tik pred volitvami, ko nam vsem skupaj že pošteno teče voda v grlo. Zakaj pa k temu progresivne družbene sile niso pozivale prej, pravzaprav ves čas, saj je ideološki antagonizem nekaj večnega? Ali je res verjeti, da bodo takšni občasni manevri obrodili sadove?

A ozrimo se najprej v preteklost, v obdobje neposredno po vstopu v 20. stoletje. Takrat je postajala psihoanaliza tako prodorna, nenazadnje vplivna tudi v drugih znanostih in celo umetnostih, da se je nekaj časa celo zdelo, da se bo na teh temeljih izoblikovala prva paradigma v psihologiji. No, žal se je pripetil zgodovinski zdrs in to zahvaljujoč marksizmu, ki je v psihoanalizi videl le zavajajočo buržoazno znanost. Od takrat dalje je šlo vse navzdol (razen kasnejše kritične teorije družbe), danes se to še vedno vidi v nerazumevanju vloge psiholoških postulatov pri pojasnjevanju širših družbenih fenomenov (npr. ideološke polarizacije, teorij zarote itd.) in pomanjkanju adekvatne politične akcije.

V zadnjih letih sta kognitivni lingvist George Lakoff in psiholog Drew Westen več kot prepričljivo pokazala, kje in zakaj je »levica« manj uspešna v primerjavi z »desnico«. Natanko pri nagovarjanju volilcev s pomočjo afektivno obarvane retorike. Tiste, ki se zasidra v možganske sinapse. Konservativci v zadnjih desetletjih pospešeno lansirajo vse mogoče kognitivne okvirje ali metafore, recimo »globoka država« ali »levi fašizem«, pri nas pred časom znamenite »strice iz ozadja«. Tak dražljaj lahko implicira zelo kompleksno naracijo – da je npr. glavni stric še vedno Kučan, ki ga obdaja konspirološki klan, Janša pa je edini svetli up za dokončno osvoboditev itd., itd. Levičarji pa se po drugi strani preveč zanašamo na racionalno razlago, »objektivna dejstva«. Že kdaj so prihajala svarila, da se naj že enkrat za božjo voljo potrudimo oblikovati ključne metafore in jih potem ponavljamo tisoč in tisočkrat. Preprosta formula torej: afektivno-kognitivni okvir, ki vzbudi eksistenčne motive, potem pa naracijo perpetuirati do nezavesti.

Upati je, da so končno demokratične sile v Sloveniji ozavestile ta problem in da bodo odslej pa do volitev res strateško delovale, kot vojska. Združevanje na antiavtoritarnem polu pestre mavrice različnih političnih ideologij (levih, sredinskih libertarnih, zmerno konservativnih in zakaj pa ne tudi radikalnih, kot je recimo gibanje Zdrava družba) s skupnim imenovalcem, vojne proti janšizmu (fašizmu). Poudariti je treba, da si nikakor ne gre nakopati še dodatne preglavice: poleg »levo«, »desne« polarizacije, še razklanosti na cepilce in anticepilce. Za preživetje slovenskega naroda gre: prevladujoči antijanšizem proti osamljenemu janšizmu (morda bi bila to primerna kognitivna formula)! V tem kontekstu gre razumeti tudi poziv k nenapadanju, razglasitev premirja vsaj do volitev pri vseh antiavtoritarnih političnih akterjih. In upati je, da bo takega »čistunstva«, kot smo mu bili zadnjič priča v Studiu City, ko je Štefančič ekologe iz Vesne dobesedno pribil na pranger, ali pa kasneje Miheljak v Mladini, vsaj iz strateških razlogov, zaenkrat konec. Ker, kako se povezovati, če si obenem streljamo v (»levo«) koleno? Zato cenjeni intelektualci, puško v kot! 

Ogorčena sem nad tem, kar se dogaja protestniku Jaši Jenullu in s tem vsem nam, ki že 90 petkov glasno protestiramo proti tej vladi in njeni policijski državi. Policija ga je, na zahtevo MNZ, oziroma odstopljenega ministra Aleša Hojsa, oglobila za 2255 evrov . Poleg tega je v zadnjih desetih dneh lanskega decembra prejel še pet prekrškovnih zadev v zvezi s protesti. Ni bilo prvič, da ga skuša minister z visokimi denarnimi kaznimi utišati.

Jenullu podtikajo organizacijo protestov, kar je čista laž. Na proteste prihajamo, ker je petek dan, ki smo si ga izbrali, da izrazimo svoje nezadovoljstvo s to vlado. Prihajali smo tudi ob petkih, ko je bil Jaša Jenull v tujini, tam nismo zaradi njega, tam smo zaradi početja te vladne koalicije. Protesti potekajo ob petkih tudi v drugih slovenskih mestih, vedno brez Jaše Jenulla. Vsakih nekaj mesecev so bolj množični, ker se nam takrat pridružijo somišljeniki iz vse Slovenije. Jaša Jenull jim ne pošilja pisem, prihajajo, ker se sami organiziramo in med seboj obveščamo.

Ogromno našega davkoplačevalskega denarja ste na policiji zapravili, ko ste skoraj dve leti na naše mirne proteste vsak petek pošiljali svoje robokope v popolni bojni opremi, policaje s psi in na konjih, z več deset policijskih kombijev, parkiranih v bližnjih ulicah, v katere bi nas z velikim veseljem strpali, če bi se vam zato le ponudila priložnost, včasih ste jo tudi sami izzvali. Nekdaj je policija ščitila protestnike, to kar smo skoraj dve leti doživljali mi, pa je bilo brutalno zastraševanje in kot pravite, ni bilo poceni. Račun za vaše nonšalantno razsipne »storitve« pa naj bi z obrestmi plačal Jaša Jenull. Brezsramni cinizem, ki smo mu enkrat že bili priča, ko je minister Hojs visoko oglobil bralce slovenske ustave pred parlamentom.

Tega, kar policisti počnete sedaj, bi se morali sramovati, vaše početje ni avtonomno, pokoravate se zahtevam, ki so protiustavne. V odločbi ustavnega sodišča je zapisano, da so neorganizirani, spontani, mirni protesti, kakršni so bili vsi petkovi, posebej pomembni in so dovoljeni, vi pa se, na zahtevo MNZ, trudite s kaznimi utišati našo kritiko te vlade in nam na ta način kratite pravico do svobode govora in otežujete naš boj za demokracijo.

Protestniki in naši somišljeniki, tako kot smo pred letom podprli Ivana Galeta, pozivam vse vas, da v petek v čim večjem številu skupaj glasno podpremo tudi Jašo Jenulla! 

(odgovor Dragi Potočnjak)

Ničkolikokrat sem že dobival odzive na moje pisanje ali izzive k polemiki. Jezne, prijazne, nesramne, korektne ... Vsakršne. Nikoli pa se ni zgodilo, da ne bi vedel, kaj mi sploh očitajo. Doslej. Prejšnji teden pa je spoštovana Draga Potočnjak kritično ocenila mojo kolumno, o nastajajoči zeleni stranki Vesna. Prebral sem enkrat, dvakrat, trikrat pa nisem bil nič bližje odgovoru, kaj mi pravzaprav očita. Nič ni utemeljila ali vsaj ilustrirala, kaj sem netočno napisal, morebiti citiral, navajal, mi je pa generalno očitala, da ne pišem pravilno. Naj spoštovani Dragi razkrijem drobno skrivnost, da je pravilno pisanje, da so pravilna stališča, pravilna drža vrednostne, ideološke - če hočete, propozicije. Včasih so mi očitali, da nepravilno ocenjujem staro partijo, kasneje Demos, nato LDS in Zares pa SD, pa TRS, pa Levico, pa KUL. In sedaj mi Draga Potočnjak sporoča takisto za njej ljubo Vesno. Tu težko prideva skupaj. Kaj od tega, kar sem “nepravilno” napisal ni res, ni bilo izrečeno? Tega ne ve niti Draga Potočnjak, ker je očitno slabo, neučakano, površno gledala in poslušala pogovor Zgojznikove in Macerla s Štefančičem v Studiu City. Marcel Štefančič je dobesedno vrtal v skrivnostno pozicioniranje nove zelene stranke. Enkrat, dvakrat, trikrat, pa se nista dala in sta ponavljala nelevo-nedesno matro. Na eksplicitno Štefančičevo vprašanje, kdo jim je bliže, L(l)evica ali Janševa SDS, je Macerl odgovoril: “Še enkrat. Okoljska politika nima barve. Kakorkoli to deluje kot floskula, ampak mi se moramo pogovarjati z vsemi.” In ko je Štefančič ponovil retorično vprašanje: “Vi pravite ne levo ne desno. Ali je mogoče imeti sredinsko zeleno politiko?” je Zgojznikova še vedno vztrajala: “Jaz mislim, da mi moramo preseči to ... že od prvega dne dobivamo vprašanja ali smo levi ali desni ... Zakaj ne bi enkrat tega razumeli: mi želimo politiko prihodnosti.” A pogovor kot celota je bil še večji pogreb kot ta izsek. Poln zmede in izmikanje opredeljevanju. Zato pravim, da se nam pripravlja še en sredinski nateg. Prispodobo sredinca (kot natega volivcev) pa je

Potočnjakova šokantno netočno razumela in ni vredno komentarja in dodatnega pojasnila.

Torej, če se je legitimno in nujno pogovarjati in sodelovati z vsemi, potem je legitimna tudi vsa politika in vse politične prakse. Je torej Janša partner ali “sovražnik” odprte družbe? Akterja nista izključila niti sodelovanja s tistimi nevezanimi poslanci, ki so svoj čas omogočili nastanek in (še nedolgo nazaj) delovanje Janševe koalicije. Sicer pa naj spoštovana Draga preveri pri Macerlu, kakšen odnos ima do Pivčeve, glede na to da se ta rada (po)hvali, da skrbi za dobrobit “slovenskega kmêta”, kot lepo naglasi. Je lahko (zvesta) prijateljica “mojega” sovražnika moja prijateljica?

Draga Potočnjak me sprašuje, kako so pa Evropski Zeleni lahko prepoznali še nerojeno Vesno kot pravo zeleno stranko. Ne vem. Verjetno so uporabili ultrazvok. Kot pred tem pri Čušovih in drugih zelenih nategih.

In nenazadnje, navajanje nespornih operativnih zaslug obeh protagonistov na terenu je pri ocenjevanju aktualnih konceptov in smotrov invalidno. Ne da bi primerjal osebnosti, ampak logiko razmišljanja: tudi Mussolini in Hitler sta gradila (takrat razvojno pomembne) avtoceste in dosegala visoko zaposlenost delovne sile, pa to ne pomeni, da so bili koncepti kakorkoli sprejemljivi in dobri.

Potočnjakova mi med besedami sporoča, da ni pomembno, kaj sta govorila oz. še govorita akterja. Skratka, da beseda ni konj. Žal jo moram zavrniti: beseda je konj. Pa še kako! Od nastanka aktualne koalicije to vemo in dnevno skusimo. Ni potrebno, da za dokaz dobimo še eno stranko nelevega-nedesnega, sredinskega natega.

Če se že Potočnjakova spušča v polemiko z mano, potem mašila o “slovenceljstvu” in “levakih” pri meni ne vžgejo. Bo se že morala malo bolj potruditi. Sicer pa, ali delujemo politično ali politiko zgolj opazujemo, je slabo, če je odsotna vsakršna empatija. Še slabše je, če je empatije preveč. Draga Potočnjak je žrtev slednjega. 

Ja drži, da Janez Janša in njegovi sedanji koalicijski partnerji prikazujejo politične nasprotnike kot nesposobne, neoperativne in prepirljive. Pri tem jih radi spomnijo na razpad Šarčeve vlade in njeno nesposobnost, da bi sprejeli, denimo, Zakon o ukinitvi dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Seveda bodo stranke KUL v predvolivnem času morale dokazati, s konkretnim SKUPNIM programom, ki bo sestavni del bodoče koalicijske pogodbe, da se ta epizoda ne bo ponovila. Seveda je, po drugi strani, potrebno tudi bolj natančno pogledati, kako izgleda resnična sposobnost in operativnost Janševe vlade, zlasti pa njene posledice. Pri tem tudi ne kaže spregledati rezultatov zadnje ankete, ki je pokazala, da je za Robertom Golobom Janez Janša najbolj zaželjen predsednik vlade v novem mandatu.

Sedanja koalicija je najbolj ponosna na veliko gospodarsko rast in nizko brezposelnost. Podobno je bila Janševa vlada ponosna na podobno ugodno gospodarsko rast ob koncu leta 2007. Skupna značilnost obeh gospodarskih rasti je bila njihova ekstenzivnost na podlagi visokega zadolževanja. Posledica zadolževanja do 2007, ob hkratnem nastopu finančne krize, je bila brutalna, od Evrope diktirana, sanacija bank. Do diktirane sanacije pa ne bi prišlo, če bi druga Janševa vlada pristala na veliko bolj ugodno, za lastnike bank in lastnike podrejenih obveznic, domačo sanacijo, kot so to storile nekatere druge države. Poceni najete kredite je bilo potrebno odplačati z novimi dragimi krediti. Posledica tega je bila, da smo kar nekaj let morali plačevati iz državnega proračuna samo za obresti okoli milijardo €. Zato potem ni bilo denarja za znanost in razvoj, za povišanje plač v javnem sektorju, za valorizacijo pokojnin itd. Visoke obresti na najete nove kredite, države in podjetij, so nastale takoj po Janševem uspešnem referendumu, ko je spodbijal zakone, sprejete za časa Pahorjeve vlade. Finančni trgi so ocenili, da je povečano tveganje v državi, kjer se ne morejo ničesar dogovoriti.

Zanimivo, izgleda, da gospodarstveniki ne zamerijo JJ, da so morali najemati drage kredite in da je bilo manj spodbud za raziskovanje in razvoj, pač pa so bolj cenili ukinitev davka na plače, čeprav vlada ni zagotovila nadomestnih novih virov. Enako je vlada postopala v tem mandatu. S tem bo v proračunu manjši priliv sredstev, toda gospodarstvo kljub temu pričakuje večje spodbude za gospodarstvo. Od kod naj vzame denar? Ali naj najame še nove kredite?

Seveda bodo mnogi trdili, da se to ne more ponoviti, ker naj bi bila sedanja visoka inflacija samo začasna in ker Evropska centralna banka nima namena povečevati obresti. Uokvirjanje javne porabe v okvire, ki bodo dogovorjeni v okviru EU in usklajevanje javne porabe v skladu z določbami naše Ustave, naj bi menda pomaknili v leto 2023. Pri tem se pozablja na množico nejasnih tveganj in tudi na to, da smo vključeni, hoteli ali ne, v svetovni finančni sistem. Zadnja finančna kriza se je začela v ZDA, ne v Evropi.

Ne glede na bodoči razvoj financ je vprašanje, kako so bili porabljeni najeti krediti. Pri tem bi spomnil, na program GZS za povečanje dodane vrednosti in strategijo za vsestranski napredek gospodarstva in družbe, izdelane v okviru Ekonomske fakultete. Vlada in ministri se s tem niso ukvarjali in za udejanjanje teh strategij niso namenili sredstev. Raje so se vsi ukvarjali z nabavo materialov v zvezi s pandemijo, seveda preko posrednikov. Čeprav je že prva Janševa vlada imela slabe izkušnje z nabavo bolniških postelj preko posrednikov, je s tem nadaljevala tudi v tem mandatu.

Pri ogromnih razpoložljivih sredstvih vlada ni ničesar posebej naredila za napredek znanosti, tehnološki razvoj in povečanje konkurenčnosti in s tem dodane vrednosti. Vlada je širokogrudno delila sredstva na vse mogoče strani. V oči pade, da je vlada celo povečala dodatek občinam nad vsoto, ki jo je minister za javno upravo izpogajal s predstavniki občin. Zato ni čudno, da je rektor ljubljanske univerze pikro pripomnil, da občinska krožišča pač ne bodo poskrbela za napredek znanosti in uspešnejši razvoj gospodarstva.

JJ je vedno pokazal visoko operativnost pri postavljanju na funkcije njemu zvestih pristašev. Po izjavi bivšega predsednika uprave NKB, da se je o vseh pomembnejših poslih posvetoval z JJ, bi sklepal, da so to delali tudi nekateri drugi. To se pravi, da JJ ni odgovoren samo, da so njegovi kadri ustrezno strokovno usposobljeni ali ne, temveč jih pri njihovem delu tudi varuje. Zato ni čudno, da sta njegova kadra v Luki Koper in Intereuropi, za časa prve Janševe vlade, imela njegovo sliko na steni svoje pisarne. Kljub temu varstvu so oba sodno preganjali za povzročeno škodo podjetjema. Kakšne rezultate bodo dosegli sedanji novonastavljeni kadri, bo pokazal čas.

JJ kaže svojo sposobnost tudi pri tem, da zna onemogočiti ljudi, ki jih ne mara ali pa jih ignorira, čeprav so na takšnih funkcijah, da bi bili lahko koristni Sloveniji. Posebno spretnost pa kaže pri izogibanju sodiščem, če pa že mora na sodišče, se pred sodiščem demonstrativno zberejo njegovi pristaši. Le kdo jih organizira in plača stroške?

To je le nekaj primerov, ko je JJ delal škodo Sloveniji. Koliko je to nesposobnost, koliko pa posledica prizadevanj, da mora biti vse v interesu borbe za usvajanje in obdržanje oblasti, ne pa v korist Slovenije, naj vsak sam presodi. 

V pisma bralcev z naslovom „Pamflet: Deportacija kmetov iz mesta“ je Novka Jenko s Civilne iniciative-gibanje za Izolo v pismu zapisala neresnični stavek. Družina Pintar nima v najemu gozdnih površin, na katerih je predvidena melioracija, niti nima v najemu kmetijskih površin, ki so v neposredni bližini gozdnih površin predvidenih za melioracijo v okviru OPN. To smo v zahtevku za objavo odgovora pojasnili tudi medijski hiši RTV Slovenija. Strokovnih podlag za nadomeščanje kmetijskih zemljišč s pedološkim poročilom za potrebe Občinskega prostorskega načrta (OPN) Občine Izola so bile pripravljene strokovno in so vsebovala vse elemente v skladu z navodili MKGP. 

V preteklih dneh smo našli v poštnih nabiralnikih dosti prepozno, istočasno pa brezsramno pismo trenutnega predsednika vlade. Po skoraj dveh letih covidnega pustošenja, nečistih poslov ministrov in ministrstev, zapiranja države, policijskih ur, vladanja z odloki, neodgovornega domačijskega trošenja davkoplačevalskega denarja in zadolževanja generacij, brezsramnega kadrovanja in ob stalnem kršenju zakonskih določil in odločitev Ustavnega sodišča se predsednik vlade spomni in dovoli pisati nam dosti preveč potrpežljivim državljanom. S katero pravico si dovoli na tako brutalen in predvsem volilno propaganden način vstopati v najin dom in naju izpraševati po cepljenju, naju opozarjati, da se nečemu, kar nas deli, lahko uspešno upremo samo enotni! On, člani njegove partije in seveda številni podrepni priskledniki naj seštejejo samo svoje twiteraške cvetke in bodo dobili odgovor, zakaj ne zmoremo biti enotni in kaj nas zares razdvaja in deli! Če zanemarimo pravne podlage dostopanja do centralnega registra prebivalstva, saj so kraji naših prebivališč, naša imena in priimki napisani na kuvertah osebni podatki, se spomnimo, da sta nas on in njegova partija že v preteklosti posiljevala z raznimi samopromocijskimi časopisi in glasili, ki so bili razdeljeni po vseh gospodinjstvih, tudi takrat nas niso vprašali, če nam je to prav ali ne, ob čemer je v zraku ostalo bistveno vprašanje ali so bili financirani v skladu z zakonodajo o predvolilni kampanji.

Gospod Miheljak, pišem Vam, ker ste v članku z zgornjim naslovom med drugim zapisali, »da je koncept sredinske zelene stranke Vesna, predvsem koncept sredinca, torej še enega zelenega natega. In še enega natega v inflaciji novih sredinskih strank.« In še da je: »tretja Vesna slej ko prej politična groteska.« Gotovo se zavedate, kako so vaše besede rušilne za Vesno. Zato se ji postavljam v bran. V stranko Vesna so me namreč povabili - še preden se je rodila in ji še niso našli imena. Vabilo me ni presenetilo. Zelene politike so mi blizu, saj se mi zdijo, poleg aktivnih levih politik, edine prave in verodostojne. Članstvo sem vseeno zavrnila. Preveč cenim svobodo, da bi se zavezala še tako napredni politiki. (Pa tudi napisati moram še kaj, pisateljstvo pa zame ni združljivo s politiko.) Postala pa sem Vesnina zagovornica in simpatizerka. Na svojo stran so me dobili takoj! Z vsem! Z napredno mislijo, doslednostjo, z jasno in proaktivno politiko … in s poudarjeno spoštljivim odnosom do žensk, ki ga v tej meri nisem še nikjer srečala. (Dualnost vseh Vesninih funkcij je zgolj posledica tega.) Zato ne razumem Nike Kovač, ki je Vesno na FB-ju označila za »konservativno stranko«. Hotela sem ji že pisati, pa zdaj kar Vam povem, da sem deset in več ur prebila z Vesno v različnih debatah, a sledi konservativizma pri njej še nisem odkrila. Pa prihajajo članice in člani ožjega in širšega Vesninega kroga z vseh koncev Slovenije: iz Trbovelj, Anhovega, Prekmurja, Vrhnike, Moravč … Ljubljane ...

V podnaslovu vašega članka stoji, da je Vesna »nova stranka sredinca«. V prevodu je to: »Fuck of, Vesna!« Tako brzinsko in še pred januarskim kongresom, g. Miheljak?! 50. Mladina je izšla manj kot teden dni po Vesninem rojstvu!? Ker sicer cenim vaša politična stališča, me je vse, kar ste zapisali, toliko bolj sesulo. Retorično se vprašam, koliko ste pa sploh lahko vedeli o Vesni, da ste jo že nekaj dni po rojstvu s takšno slovenceljsko vnemo zrešetali? Macerlove besede v Studiu City so vas asociirale celo na Stalinove iz »Vprašanje leninizma«. Na srečo je vsaj Marcel Štefančič pripeljal Uroša Macerla in Uršo Zgojznik do tega, da je slednja na koncu sklenila, da je Vesna seveda na levi.

Pa kje pa naj bo?! Kje naj bojo, po vsem, kar so ti aktivistke in aktivisti, ki so zdaj Vesna, že naredili in dali skoz? V vseh dolgih letih boja proti izkoriščevalskemu kapitalu, korupciji, klientelizmu, lobijem, dosedanji kratkovidni slovenski okoljevarstveni politiki … proti desničarjem in nacionalistom, proti gnilim lobistom? Zakaj ni že to dovolj? Zakaj jih je treba takoj umazati, jih očrniti in podvomiti vanje? Dva dni po Vesninem rojstvu že pljune Nika na njo, čez tri dni Vlado in … tako naprej … In ker gre za mnenja pomembnih ljudi, so zdaj te besede že povsod. Vsi, ki jih srečam, mi ponavljajo eno in isto in jaz jih prepričujem, da ni tako. Ampak ne, ni prav, ker bi morala Urša in Uroš reči takoj in jasno, da z Janšo pa ne in …!

Na tej točki mi postane res smešno, kaj se niso že prejšnji in predprejšnji pridušali, da z Janšo pa ne, pa je bilo potem v obeh vladah skoraj tretjina janševcev. (Saj se npr. Pivčeva in Počivalšek nista kar sama naredila!) Smešno mi je, ko mi zdaj kdo razlaga janšizem, še pred 20, celo še pred 5 leti me je pa pljuval, ker sem govorila, kar on zdaj kot trobilo ponavlja. Še zdaj pa večina slovenceljnov ne ve ali noče vedeti, ker se jim ne da brati, da je tako daleč v državi prišlo, ker nam vladajo trgovci z orožjem. (V drugačnem besednjaku jih imenujejo tudi trgovci s smrtjo). Niti korona ni prinesla razodetja. Kamuflaža je še tako popolna, da lahko krkoviči celo prodajajo sončne elektrarne.

Bi lahko prosim, že enkrat v tej državi začeli ljudi soditi po njihovih dejanjih?! Besede si morajo še povrniti verodostojnost. Do takrat pa imam raje, da se kdo zmede, da se ne znajde z njimi, ko se znajde pod tolikšnim pritiskom, kot je ustvarjanje nove stranke. Tako jaz to vidim, g. Miheljak. Macerlove besede o greznici so se prehitro izkazale za resnične. Le, da ne morem razumeti, zakaj morajo levaki še sami sebi vedno dolivati gnoj v greznico. V primeru Vesne je to takoj postalo jasno. Celo Nežmahu! Ker je slovenski politični prostor do te mere histeriziran, da se včasih res ne ve, kdo pije, kdo plača, se vprašajmo, zakaj hudiča so pa Vesni, zaupali Evropski Zeleni, celo že kar v naprej in še preden je bila rojena? Celo tako, da jo priznajo kot edino pravo Zeleno stranko na Slovenskem.

Vesnina taktika je (za zdaj, upam), da ne bo odgovarjala na napade ne z leve, ne z desne. Ker nisem članica stranke, ne kršim njenih pravil, zato se ji lažje postavim v bran. 

V pamfletu Deportacija kmetov iz mesta ( Mladina št. 50) je gospod B. Nežmah odlično povzel prispevek RTV Koper o dobrohotnosti Izolskega županstva in spreminjanju kmetijskih zemljišč v stavbna. Študijo na 96 straneh, kako vinograde in ostala kmetijska zemljišča spremeniti v stavbna oz. jih »nadomestiti« drugje tj. na gozdnih površinah je po naročilu Občine Izola naredila Biotehniška fakulteta- oddelek za agronomijo Univerze v Ljubljani pod vodstvom prof. dr. M. Pintar.

Občina Izola je študijo naročila zaradi priprave Občinskega prostorskega načrta (OPN). OPN je bil v času javne obravnave v letu 2019 deležen več kot 270 pripomb, podprtih s preko 400 podpisi občanov. Seveda, »županstvo« jih praktično ali večinoma ni upoštevalo, zato je Civilna iniciativa-Gibanje za Izolo takoj ob sprejetju odloka o OPN sprožila referendumsko pobudo in tudi dosegla, da bomo Izolani prvo nedeljo v letu 2022 šli na referendum ter se odločali med drugim tudi o tem, ali bomo dovolili, da se nadomešča kmetijsko zemljišče z idejo »mesta kot poslovnega biznisa, ki se ne ukvarja s skrbjo za sobivanje prebivalstva in flore, saj namesto javne funkcije opravlja dobičkonosno«, kot pravi g. Nežmah.

Verjetno je bilo TV poročanje iz Izole presenečenje (šokantno!) za preostali del Slovenije, vendar se županstvo ni zadovoljilo s takim poročanjem, zato je sklicalo na prvi zimski dan tiskovno konferenco na to temo. Ob županu D. Markočiču in predstojniku urada za okolje in prostor M. Starmanu so na novinarski konferenci sodelovali še vodja projekta M. Pintar in L. Ravnikar iz Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Bilo je ogromno sladkih besed o pomenu kmetijskih zemljišč. Vsi so novinarjem hiteli pojasnjevati, kaj in kako bodo gozdove pretvorili v rodovitna polja. Kako se to počne, je napisano v študiji, koliko tovornjakov in koliko denarja pa se bo za to porabilo, pa ne prvič, ne drugič ni znal (hotel) odgovoriti nihče.

In ker v Izoli ne gre nič brez »šoka«, se je namesto odgovorov pojavilo novinarsko vprašanje o vpletenosti vodje izdelane študije M. Pintar oz. njene družine na dejstvo, da je eden takih bodočih pretvorjenih gozdov točno na meji oljčnika, ki ga ima v najemu soprog M. Pintar. Tudi to je videla Slovenija v RTV prispevku istega dne tj. 21.12.2021. Res je takrat najdaljša noč in verjamem, da se je vsem prisotnim ob tem odkritju nehote stemnilo. Mi pa optimistično gledamo proti svetlobi, saj imamo sedaj ta privilegij, da je najboljša zemlja na pragu našega mesta. To želimo tudi ohraniti. Med drugim smo se tudi zaradi tega odločili upreti županstvu in se podali na referendum. Porušene betonske džungle, kjer bi lahko pozidali, je v Izoli več kot dovolj, sporno je le lastništvo. A lastništvo teh, kot jim pravijo »degradiranih« območij, je že druga zgodba. In traja že vsaj 20 let. 

Spoštovani,

pred nekaj dnevi je vlada ob okrogli (zelo) – 330. obletnici rojstva znanega italijanskega violinista in skladatelja Guiseppeja Tartinija, ki se je rodil in odraščal v Piranu, razglasila leto 2022 za Tartinijevo leto. Tartini je za Hugom Wolfom in Josipom Ipavcem že tretji glasbeni ustvarjalec, za katerega je država v zadnjih treh letih razglasila njegovo leto. To seveda samo po sebi ni sporno, a dobro je vedeti, da tudi kakšen (še bolj) slovenski ustvarjalec ali ustvarjalka, ki je med ljudmi (mnogo bolj) znan in priljubljen, v letu 2022 praznuje (še bolj) okroglo obletnico rojstva. Naprimer Kajuh. Nikakor ne gre za merjenje nemerljivega: razumljivo je, da Tartinija in Kajuha ni mogoče primerjati in arbitrirati, kdo od njiju si bolj zasluži imeti svoje leto. Oba si ga zaslužita, vendar Kajuh nič manj kot Tartini! Razglasitev leta po ustvarjalcu sicer ne pomeni neke posebne finančne podpore organizatorjem dogodkov, pomeni pa priznanje njegovega pomena in pomoč države pri promociji ustvarjalca in dogodkov v zvezi z obletnico, da ne ostane vse skupaj zgolj v lokalnih okvirih.

Prihodnje leto, 13. decembra, bi torej svoj stoti rojstni dan praznoval pesnik Karel Destovnik Kajuh - če ne bi pri enaindvajsetih letih svojega patriotizma dokazal s smrtjo. Občina Šoštanj se je že v letu 2020 odločila posvetiti leto 2022 svojemu velikemu rojaku. In logično, že sredi novembra 2020 poslala pobudo na Ministrstvo za kulturo RS, da leto 2022 razglasi za Kajuhovo leto. V pobudi so med drugim zapisali, da gre za pesnika, ki je preko socialne poezije prerasel v najimenitnejšega predstavnika slovenske partizanske lirike in pesmi upora in da ne gre zgolj za slovenski, ampak evropski zgled pesnika v široki zavezniški zmagovalni fronti, ki se je uprla fašizmu. No, na to pobudo je minister Simoniti na začetku letošnjega leta povabil predstavnike občine Šoštanj na srečanje, ki pa ni obrodilo nikakršnih sadov. Minister je bil sicer prijazen, a jasno je dal vedeti, da bi razglasitev Kajuhovega leta pomenila inflacijo razglasitev let ustvarjalcev (?), da pa le naj občina pridno spremlja redne razpise ministrstva in naj se prijavlja s projekti. Ali je bilo že takrat v igri Tartinijevo ime minister ni omenil (mimogrede: leto 2021 je vlada razglasila za leto Josipa Jurčiča in leto Josipa Ipavca!). No, ko je kasneje občina Šoštanj želela od ministra še pisno stališče glede razglasitve, se ni zgodilo nič. Nobenega odgovora do danes.

Pravzaprav gre za dokaj absurdno situacijo, ki vendarle tudi ministra spravlja v zadrego. Občina Šoštanj je že lep čas pod oblastjo SDS, a vendar spoštuje NOB, župan je član stranke SDS, a je partizanski sin. In partizanski sin je tudi minister Simoniti, njegov oče je napisal prvo partizansko opero, napisal je glasbo za popularne Kajuhove pesmi. Tudi sicer ministra v službi obkrožajo partizanski otroci in vnuki. Torej bi se morala šoštanjska računica iziti. Pa se ni. Zakaj? Možnosti sta vsaj dve. Ali je minister, kljub temu da bi bil načeloma naklonjen pobudi, presodil, da s predlogom na skrajno revanšistični vladi ne bi uspel in pač ni tvegal srda svojega šefa. Ali pa je minister (tako kot velik del vladajočih) v svojem odporu do rdečega tako slep, da je pripravljen spregledati zgodovinska dejstva (mar ni zgodovinar?), zatajiti svoje poreklo, na katerega bi sicer lahko bil ponosen, ter kot minister vseh državljanov vladi noče niti predlagati razglasitve Kajuhovega leta.

V končni konsekvenci pač gre (predvsem) za to, ali prepoznamo in priznamo upor proti absolutnemu zlu in genocidnemu barbarstvu kot nujno civilizacijsko in prelomno kulturno dejanje, ki samo sebe utemeljuje in pojasnjuje. In mu je tuja pritlehna relativizacija in politična instrumentalizacija za oblastne potrebe. Tako kot mu je tuja absurdna trditev, da bi postavljanje Kajuha ob bok Tartiniju pomenilo inflacijo razglasitev v letu ustvarjalcev?!

Pravzaprav je bilo že v izhodišču naivno pričakovati, da bo aktualna vlada leto 2022 razglasila za Kajuhovo. Te širine seveda ne zmore. Škoda. Ali pa morda gre le za strah, da bi z razglasitvijo Kajuhovega leta na ulice prišlo še več kajuhov. A Kajuhovo leto se bo vendarle zgodilo. Tako ali drugače.

Morda bi občina Šoštanj po zavrnitvi ministrstva za kulturo za častno pokroviteljstvo nad svojim »Kajuhovim letom« lahko za častno pokroviteljstvo prosila predsednika države. Načeloma da, seveda, a ne na aktualnega. B. Pahor je namreč v zadnjem desetletju že prevečkrat in predobro dokazal, da si ne zasluži biti častni pokrovitelj leta, ki bi nosilo naslov po pesniku upora Karla Destovnika Kajuha. 

Marcel Štefančič je v ponedeljkovem Studio City gostil ustanovitelja nove politične stranke z imenom Vesna, Uroša Macerla in Uršo Zgojznik.

V fazi “ogrevanja” ju je povprašal, katera stranka jima je bližja: Levica ali SDS. Zdelo se jima je, da je bolj sorodna levica. A pristavila, da se nameravata pogovarjati z vsemi strankami. A močno dvomim v kakšen iskren pogovor s stranko SDS ali SMC, po novem konkretno.

Če samo malo pogledamo nazaj, na referendum za vodo, kjer je predlagatelj zakona močno pogrnil tudi z njuno pomočjo, predlagatelj pa ni nihče drug kot minister za okolje in prostor Andrej Vizjak, eden od glavnih akterjev SDSa.

Splošno je znano, da za SDS okolje in varstvo  narave ni nikoli bil prioriteta, temveč interesi investitorjev oziroma kapitalu, ki je v spregi s politiko. Prej obratno. To dokazuje tudi izsiljeni gradbeni zakon, ki naj bi poenostavil postopke za gradnjo, z onemogočanjem vseh, ki opozarjajo na škodljivost naravi.

Če pogledamo po svetu, so glavni uničevalci narave desničarji. Lep primer je brazilski predsednik Bolsonaro, ki je podpiral krčenje gozdov v Amazoniji in izrinjanje avtohtonih prebivalcev. Trump je celo zanikal vpliv kapitala na podnebne spremembe. Desničarske stranke povsod po svetu so v službi slabega kapitala, ki uničuje naravo, izkorišča ljudi in izdeluje orožje.

Tako Uroš Macerl kot Urša Zgojznik sta prinesla s seboj zgleden moralni kapital. Žal je bila ustanovitev stranke zgrešena poteza. Veliko bolje bi bilo ustanovitev nove iniciative. Z dobrim programom in nastopom bi lahko povezala več iniciativ, ki so sedaj razdrobljene. Te se bodo morale povezati in samo tako bodo lahko onemogočile politične stranke, ki jih finansirajo in vodijo razni interesni lobiji.

Vse to bi bilo nujno, če zares hočemo doseči, da dosežemo cilj, povečano globalno segrevanje za 1,5 stopinje celzija. 

Spoštovani.

V 50. številki letošnje Mladine je Monika Weiss v članku »Janši ni mar za rudarje« navedla, da bi Slovenija lahko izgubila 235 milijonov evrov denarja iz sklada za pravični prehod, če do 2033 ne zapre Termoelektrarne Šoštanj. Pri tem je treba upoštevati, da je ta elektrarna od 2013 do 2019 za emisijske kupone vplačala 197 milijonov evrov in da se ta sredstva od 2015 dalje zbirajo v podnebnem skladu (Križanič F., Košnjek Z., Vojinović B., Kolšek V., Jere Ž.: Scenariji pridobivanja premoga in proces zapiranja PV ter vpliv na TEŠ z vidika delovanja slovenskega elektroenergetskega sistema in povečanja energetske revščine v Sloveniji, 2020 – študija izvedena po naročilu SDE, Sindikat delavcev dejavnosti energetike ter SPESS, Sindikat Premogovnika Velenje).

V letu 2020 se je plačilo termoelektrarne v podnebni sklad povečalo zaradi rasti cen teh kuponov in podobno velja tudi za 2021. Ob rasti cen emisijskih kuponov, kot jo je predvidel naš Nacionalni energetski in podnebni načrt, bi Termoelektrarna Šoštanj od 2022 do 2042 v podnebni sklad povprečno vplačevala po 111 milijonov evrov letno in tako vanj skupaj dodatno vložila dobre 2,3 milijarde evrov. Ob ustrezni prilagoditvi zakona, ki ureja delovanje Sklada za podnebne spremembe, je moč polovico tega zneska nameniti razvojni politiki slovenskih premogovnih regij, pa tudi regij, ki bodo ob umetno povečani ceni električne energije izgubile proizvodnjo in predelavo kovin, verjetno pa tudi regij z nekaterimi drugimi energetsko intenzivnimi proizvodnjami.

Dodati je treba, da se v sedanjih svetovnih razmerah, ob ukinitvi Termoelektrarne Šoštanj in selitvi nekaterih proizvodenj, ki v večjem obsegu potrebujejo električno energijo, iz Slovenije, emisije toplogrednih plinov ne bodo zmanjšale pač pa razporedile v države, ki regulacije z emisijskimi kuponi ne poznajo na enak način, kot ta deluje pri nas. Emisije toplogrednih plinov se sicer v Sloveniji že sedaj zmanjšujejo. Statistični urad Republike Slovenije je 16. decembra 2021 objavil Kazalnike trajnostnega razvoja, iz katerih je razvidno, da so se emisije toplogrednih plinov v Sloveniji od leta 1986 do leta 2019 zmanjšale za 16.5%. 

Spoštovani!

V članku z naslovom Nova digitalna zvezda avtorja Luke Volka z dne 17. 12. 2021 ste kot izjavo direktorja Instituta “Jožef Stefan” navedli popolnoma drugačno izjavo, ki je direktor nikoli ni izrekel. V vašem članku ste zapisali: Kot je za medije dejal direktor Instituta Jožef Stefan (IJS) Boštjan Zalar, bo milijon namenjen spodbujanju razvoja sistemov IT in spodbujanju učenja o umetni inteligenci.

Izjava direktorja Instituta “Jožef Stefan” prof. dr. Boštjana Zalarja, ki jo je na isti način povzelo veliko medijev, se glasi: Nepovratna sredstva za razvoj raziskav ekosistema umetne inteligence pa bo prejel tudi Institut Jožef Stefan (IJS), kjer je več kot 150 raziskovalk in raziskovalcev, ki se ukvarjajo s področjem umetne inteligence, je po koncu novinarske konference za medije dejal direktor IJS Boštjan Zalar. „Uporabo teh sredstev vidimo predvsem za raziskave uporabe in tehnologij umetne inteligence na področju naravoslovja in tehnike. Ljudje želimo kontrolirati vedno bolj kompleksne sisteme, eni izmed teh so kvantni sistemi, ki jih običajna človeška pamet ne more dobro obvladovati, in tukaj nam lahko prav pride računalništvo, podprto z metodami umetne inteligence,“ je pojasnil Zalar.

Ker ne gre za lapsus, ampak dejansko za povsem napačno izjavo, smo ob vašem poročanju seveda presenečeni in tudi prizadeti. Dejstvo je, da imamo kot najpomembnejša institucija na področju znanosti, in zadnja leta tudi umetne inteligence, pomembno vlogo tudi v širši javnosti oz. medijih, zato takšen primer neresnice lahko vpliva tudi na našo kredibilnost.

Z lepimi pozdravi.

Grega Repovž je v uvodniku Mladine dne 10.12.2021 zelo nazorno prikazal stanje v našem zdravstvu in nenasitno pogoltnost zdravniške elite, ki je v spregi s politiko (SDS) in vleče voz javnega zdravstva k privatizaciji. Ta zdravniški lobi se bori za izstop iz javnega plačnega sistema, kjer bi lahko še poglabljali nesorazmerja plač v primerjavi z drugimi prav tako pomembnimi poklici.

Ta zdravniški lobi, govor je o ozki skupini privilegiranih zdravnikov, trenutno obvladujejo trije kompanjoni SDS. Če jih navedemo, so to predsednica zdravniške zbornice Bojana Beović, predsednik zdravniškega sindikata Konrad Kuštrin in minister za zdravje Janez Poklukar. Vsi trije so zagovorniki privatizacije zdravstva pod »firmo«, da konkurenčnost med javnim in privatnim zdravstvom lahko samo koristi. Kako to izgleda v praksi pa lahko vidimo na primeru zobozdravstva, ki se je sprivatiziralo že v devetdesetih letih in je danes javno zobozdravstvo zaradi tega popolnoma sesuto. Za plombo lahko čakaš tudi dve leti, na ortodonta pa celo sedem ali več let, med tem pa otrok že zraste in ima zato trajno uničen zobni sistem.

Od vseh treh zgoraj navedenih protagonistov privatizacije zdravstva pa najbolj zvito nastopa minister za zdravje Poklukar, ki se navzven zavzema za jačanje javnega zdravstvenega sistema, po drugi strani pa navija za reorganizacijo financiranja ZZZS ( javne zdravstvene zavarovalnice), češ da bi ta sredstva razpršili med več zavarovalnic in bi s tem naredili »zdravo« konkurenco. Vsakdo ve, da se pri denarju vse začne in tudi konča. Minister Poklukar bi razdelil javni denar privatnim zavarovalnicam, potem pa naj med sabo tekmujejo. Ob tem velja pripomniti, da je minister Poklukar tudi proti ukinitvi dodatnega »prostovoljnega« zdravstvenega zavarovanja, ki se je v praksi pokazalo kot obvezno zavarovanje, oziroma kot dodatni davek. Nenazadnje je tudi simptomatično zavzemanje Poklukarja za reorganizacijo upravljanja javne ZZZS, s tem, da bi država dobila več mest v upravnih organih in na ta način tudi prevlado. Ta javna zavarovalnica upravlja z več kot tremi milijardami sredstev in politika (SDS) bi si rada podredila še ta finančni vir. Vsakemu je jasno, da ne gre za boljši in učinkovitejši javni zdravstveni sistem, ampak si politika prizadeva zrušiti obstoječi sistem in ga podrediti privatnim interesom. Za zdravje ljudi jim ni nič mar. Javni zdravstveni sistem je ena najpomembnejših civilizacijskih pridobitev in ravno korona pandemija je pokazala, kako pomemben in še vedno dobro delujoč je naš javni zdravstveni sistem. Zato je politiki treba reči, »tace stran od privatizacije in denarja za zdravstvo«. 

Področje zdravstva je - skozi denar, seveda – zelo priročno sredstvo za preusmerjanje družbene moči. Kadarkoli s(m)o zdravniki zahtevali ureditev razmer, transparentno mrežo potreb po zaposlitvah, korekcije neprimernih plačnih sistemov, se je dalo ta prizadevanja najbolje izničiti tako, da se družbi prikaže dohtarje kot zaslužkarje. Je to, o čemer pišem, le zgodovinski oris in je danes morda drugače?

Pred pol stoletja sem začela dežurati tako, da sem imela v avgustu 16 dežurnih noči. Ob tem kar tri celotne vikende. Sveže poročena in še brez otrok. Izplačila sem bila vesela. Čeprav le za “pripravljenost”, torej s plačilom 1/3 plačila redne ure, sem z markami svojih staršev lahko dvignila soliden kredit za novo stanovanje 58 m2. Ko sva pridelala tri otroke, so moje “pripravljenosti” spremenile doživljajsko podobo. Ob torkih in četrtkih sem delala popoldne, vsak teden enkrat, poleti pa tudi dvakrat, sem delala še vmesno noč na sredo ali petek. Ob vikend razporedih za “pripravljenost” sem otroke v njihovih posteljicah poljubčkala v četrtek zvečer, se v petek iz Ljubljane odpeljala ob 6. uri in se vrnila v ponedeljek ob 15. uri. Zato me je osrečilo dejstvo, da je bila ob naraščanju števila prebivalcev končno uvedena normalno plačana dežurna služba. Takrat so mlade kolegice in kolegi, tudi sami z otroki in s krediti, moja dežurstva radi prevzeli in tako smo “bogovi v belem” dalje “služili”. Z deloholizmom in z obilico dela na etični pogon. To velja za vsa zdravnikova udejstvovanja v raznih strokovnih ali organizacijskih skupinah, za katere si mora nemalokrat vzeti čas tudi iz rednega letnega dopusta.

Časi pa so zdaj zares drugačni. A tistih, ki garajo, je še vedno veliko. Zaradi starosti in razmer ter odnosov v družbi pri nekaterih njihov ustvarjalni strokovni navdih po malem upada. Vsaj 40% zdravnikov je po svetovnih ocenah že izgorelih. Morda v Sloveniji še več, kdo ve?

Kot direktorica zdravstvenega doma sem v samo enem štiriletnem mandatu zaposlila sedem zdravnikov. Štirje so si kmalu našli specializacije v naših bolnišnicah, dva sta odšla v tujino, ena  zdravnica pa se je čez nekaj let naveličala polurne vožnje iz Ljubljane in se zaposlila blizu svojega doma. V domu starejših občanov.

Danes v e-pošto naše liste “primarci” vsakih nekaj mesecev priroma obupana prošnja za pomoč: “Nimamo več pediatra!” Tisti, ki še delajo, so stari - tik pred penzijo ali že upokojeni. O tistih, ki vztrajajo in “služijo”, pa slišim, da se jim ne da več živeti za službo. Da je delo s pacienti vedno težje in z vedno manj zaupanja, le še z zahtevami za preiskave in za “naprej”.

Avtorju članka se ne zdi noben problem, da v tujino vsako leto odide le “odstotek vseh”. Bolj se mu zdijo razmere “resne in zaskrbljujoče pri sestrah”. Tudi o tem je moj pogled precej drugačen. Mladi zdravniki, ki sodijo v ta “odstotek vseh”, realnost vidijo dobro in iz prave perspektive, zato odhajajo v tujino. Tisti z že zamegljenim vidom bomo ostali v Sloveniji.

V okviru svojih organizacij so za rešitev težko prizadetega zdravstvenega sistema v Sloveniji mladi in malo manj mladi zdravniki že jasno podali svoja odprta mnenja, stališča in usmeritve. Ti prizadevni ljudje niso žrtve starcev, ki se pulijo za denar. So spoštovanja vredni, delavni in prizadevni ter v nudenje pomoč ljudem usmerjeni državljani. Nekateri med njimi celo z zadovoljstvom delajo v tujini, želijo pa iskreno prispevati “dobro” v zdravstveni sistem svoje domovine.

Kaj je iz predlogov teh zdravnikov naš politični sistem pripravljen storiti, bo pokazal čas. Morda spet nič dobrega ali pa celo veliko slabega. Nekoč smo imeli odličen zdravstveni sistem, s katerim je bila slovenska medicina v jugoslovanskem in svetovnem vrhu. Na nekaterih področjih je res še danes. A priča smo sistematičnemu političnemu uničevanju zdravstva skozi netransparentnost in korupcijo, z omogočanjem zlorabe javnega zdravstva za polnjenje zasebnih žepov. Politično grizenje se dogaja ves čas, pa naj gredo dohtarji po svoje sem ali drugam. Mnogi gredo v tujino že po končanem študiju. Npr. absolventka, ki je v času študentske izmenjave nekje v Angliji prišla oddat svoj urin za pregled, pa jo je v čakalnici poiskal šef in jo povabil v svojo kliniko. Mnogi se doma ne želijo prijaviti na specializacijo iz družinske medicine ali pediatrije.

Ta mesta ostajajo nezasedena. Več prijav kot prostih mest je za specializacije, v katerih ni treba imeti veliko osebnega stika s pacienti, npr. za slikovno diagnostiko, nekateri odidejo v farmacijo ali v politiko, pač tja, kjer je zaslužek boljši, odgovornost pa manjša. Zelo človeško. “Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.” To ve politika še kako dobro. In najlažje je skregati ljudi zaradi denarja. Tudi z manipulativnim urejanjem koronskih dodatkov, seveda z izposojenim denarjem, s tem pa se da uspešno vladati. V sistematično in že dramatično razmajanem zdravstvenem sistemu je kosti za glodanje že na pretek.

Zaradi teh kosti javnost že dolgo ni več zaveznica zdravnikov, bi rada sporočila Gregi Repovžu o njegovih mislih iz uvodnika 49. št. Mladine. In tudi, da se moti v drugem delu izjave “bitke zoper omenjene anomalije so tudi njihove bitke, ki so se jim doslej izogibali”. Resnica je drugačna. Mnogi zdravniki že leta in leta vlagaj/mo izjemne napore za ustrezno preoblikovanje izrojenega sistema. V boju z izrodki neoliberalizma pa ostajajo naši klici glas vpijočega v puščavi.

Odločanje se vedno dogaja tam, kjer je moč. V rokah politike.

Ne drži, da bi poslanec Simonovič v zameno za sprejem novega gradbenega zakona podpiral vlado, saj bi mu slednja z novim gradbenim zakonom omogočila legalizacijo njegove črne gradnje v Semedeli nad Koprom, kjer naj bi vrtno lopo dogradil v stanovanjski objekt. Branko Simonovič nima osebnega interesa za sprejetje novega gradbenega zakona, saj že na podlagi trenutno veljavnega 117. člena Gradbenega zakona tečejo relevantni pravni postopki za dokončno pravno ureditev stanja njegovega objekta v Semedeli, ki je bil zgrajen leta 1997 na podlagi pridobljene odločbe o gradnji, pred tem pa je bila urejana tudi sprememba namembnosti iz kmetijskega v stavbno zemljišče. Ker gre za objekt, ki je bil zgrajen pred letom 1998 in od takrat obstaja v enakem obsegu ter je evidentiran tudi v katastru stavb, je poslanec Simonovič do ureditve pravnega stanja objekta upravičen že na podlagi trenutne zakonodaje.

Pri predmetnem pravnem postopku mu svetuje izbrana odvetniška pisarna. Dejstvo, da gre za isto odvetniško pisarno, ki je bila izbrana tudi s strani Ministrstva za okolje in prostor za izvedbo pravnega dela v okviru priprave predloga novele gradbenega zakona, pa je predmet suverene odločitve pristojnega ministrstva, za katero Branko Simonovič kot poslanec, tj. predstavnik druge (zakonodajne) veje oblasti, ni vedel, prav tako pa nanjo ni imel nikakršnega vpliva. Njegove odločitve o podpori oz. ne-podpori določenemu predlogu zakona, v konkretnem primeru noveli gradbenega zakona ob njenem prvem branju, pa so skladne z njegovo lastno presojo. Poslanec si namreč skladno s svojim poslanskim mandatom prizadeva za sprejem zakonodaje, ki bo v korist Republike Slovenije, pri tem pa skladno z Ustavo Republike Slovenije ni vezan na nobena navodila. 

Spoštovani, Državnemu zboru je bil v obravnavo vložen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). Po našem mnenju predlog Zakona vsebuje vsaj dve strokovno in sistemsko sporni spremembi, ki bi ob morebitni uveljavitvi imeli negativne posledice.

Nasprotujemo predlogu spremembe sestave svetov vrtcev in šol tako, da bi predstavniki zaposlenih izgubili dva člana (s 5 na 3), medtem ko bi se za dva člana (s 3 na 5) povečalo število predstavnikov ustanovitelja. Predstavniki zaposlenih so v sestavi svetov garant zagovarjanja strokovnih odločitev. Krčenje števila predstavnikov zaposlenih in povečevanje števila predstavnikov ustanovitelja ni mogoče razumeti drugače, kot prizadevanje za večji vpliv lokalne (in državne) politike na delovanje vrtcev in šol. Ta sprememba bi še posebej močno vplivala na imenovanje ravnateljic in ravnateljev, ki bi jih v odnosu do politične oblasti postavila v položaj odvisnosti. Ne izključujemo razprave o spremembah na področju sestave in pristojnosti svetov vrtcev in šol, vendar naj bo ta razmislek usmerjen v krepitev pedagoške kvalitete vzgojno izobraževalnih ustanov. Menimo, da je sprejemanje tako pomembne zakonske spremembe brez široke javne razprave, neodgovorno ravnanje.

Nasprotujemo tudi predlogu spremembe, ki bi pomočnicam vzgojiteljic v vrtcih omogočilo napredovanje v strokovne nazive mentor in svetovalec. Strinjamo se, da je delo pomočnic vzgojiteljic finančno podhranjeno, toda predlagana sprememba ustvarja vtis, da stopnja izobrazbe ne predstavlja tudi razlike v strokovnosti in zahtevnosti dela. Dejansko ta sprememba ne prinaša sistemske rešitve, ki bi popravila položaj srednje izobraženega kadra v vzgoji in izobraževanju. Razen tega deluje destimulativno na izobrazbene aspiracije tega profila zaposlenih v vrtcih.

Menimo tudi, da spremembe, ki se nanašajo na zbiranje in obdelavo občutljivih osebnih podatkov udeležencev vzgoje in izobraževanja, niso dovolj dobro premišljene iz vidika varstva osebnih podatkov, zato je sprejemanje Zakona po hitrem postopku neprimerno.

Red. prof. dr. Edvard Protner, Predstojnik oddelka za pedagogiko FF, Univerza v Mariboru

Spoštovani, s predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah ZOFVI-N, ki so jo v zakonodajni postopek vložili poslanci SDS, NSi, SMC in poslanca narodnosti, se spreminjajo predvsem razmerja v sestavi svetov vzgojno izobraževalnih zavodov in to na način, da bi imel ustanovitelj (to je lokalna politika) največje število predstavnikov. Glede na sedanjo ureditev, po kateri svet javnega vrtca ali šole sestavljajo trije predstavniki ustanovitelja, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev, bi bil po predlagani ureditvi svet sestavljen iz petih predstavnikov ustanovitelja, treh predstavnikov delavcev in treh predstavnikov staršev.

Kakor v svojem odklonilnem mnenju ugotavlja že Zakonodajno-pravna služba DZ, s pravno-sistemskega vidika takšna ureditev sicer ni sporna, mora pa biti stvarno utemeljena in ne arbitrarna. Navedeno pomeni, da mora biti odločitev sprejeta na podlagi skrbne ocene dejanskega stanja in možnih posledic na delovanje zavodov.

Predlog zakona pomembno spreminja dosedanjo zakonsko ureditev, ki bo predstavnikom ustanovitelja zagotovila največje število članov sveta zavoda, v obrazložitvi pa niso celovito predstavljeni vsi dejanski in pravni vidiki, ki bi izkazovali potrebo po takšni spremembi. Kot bistveni razlog za predlagano spremembo predlagatelj navaja odgovornost ustanovitelja za delovanje zavoda, kakovost poslovanja, financiranje, vzdrževanje in varnost nepremičnine ter ugled zavoda v javnosti, pri čemer pa pozablja, da je dejavnost vzgoje in izobraževanja že zdaj podvržena visoki stopnji regulacije in nadzora. Javni vzgojno izobraževalni zavodi namreč izvajajo programe, ki jih sprejme pristojni strokovni svet oziroma minister, predpisani so pogoji, ki se nanašajo na zagotovljenost strokovnih delavcev s predpisano izobrazbo, prostore in opremo (33. člen ZOFVI), ter merila in postopki za zagotavljanje kakovosti (20.a člen ZOFVI).

Obseg sredstev, ki jih javnim šolam zagotavljajo država in lokalne skupnosti, se določa v skladu z normativi in standardi, ki jih sprejme minister. Nadzor nad zakonitostjo izvajanja dejavnosti opravlja Šolska inšpekcija, finančni nadzor pa opravljata Računsko sodišče in Šolska inšpekcija, ki nadzorujeta tudi namensko porabo sredstev v Šolah (79. člen ZOFVI).

Poleg tega se vpliv ustanovitelja izraža tudi preko pristojnosti za sprejem ustanovitvenega akta, s katerim določi notranjo organizacijo in šolski okoliš. V skladu z ZOFVI ustanovitelj tudi poda soglasje k sistemizaciji in objavi delovnih mest, mnenje k imenovanju ravnatelja, v skladu z drugimi predpisi pa tudi soglasje h kadrovskemu in finančnemu načrtu. Ta kratki pregled pravne ureditve kaže, da je vpliv ustanovitelja na področjih poslovanja in financiranja, ki jih izpostavljajo predlagatelji, že po obstoječi ureditvi zagotovljen v kar največji meri. Potreba po spremembi sestave svetov vzgojno-izobraževalnih zavodov bi zato zahtevala izčrpnejšo obrazložitev pravnih in dejanskih razlogov, tudi z vidika ostalih pristojnosti sveta.

Ker predlagatelji teh obrazložitev ne podajajo, lahko upravičeno sklepamo, da je namen njihovega Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZOFVI izključno v političnem obvladovanju šolstva. Takšen sklep potrjuje tudi dogajanje iz časa ministrovanja dr. Milana Zvera, prvega SDSovega ministra za področje šolstva. Leta 2006 je bil namreč na udaru prav isti člen ZOFVI kot tokrat, le da je bil argument - ki ga je zastopala Mojca Škrinjar, danes predstavnica predlagateljev sporne spremembe, takrat generalna direktorica direktorata za vrtce in OŠ - povsem nasproten: potrebno da je zagotoviti „enakomerno zastopanost“ in „ravnovesje med vplivi posameznih interesnih skupin pri operativnem upravljanju zavoda“. In se je število zaposlenih v svetu šole zmanjšalo s 5 na 3, število predstavnikov ustanovitelja in staršev pa je ostalo enako, torej 3. Danes je „enakomerna zastopanost“ nenadoma problem in je ravnovesje med vplivi posameznih interesnih skupin“ potrebno povečati v korist lokalne politike, ki je v dobršni meri v sozvočju s trenutno oblastno garnituro na državni ravni.

Temu ostro nasprotujemo in zahtevamo umik Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZOFVI-N.

prof. dr. Igor Žagar Žnidaršič, v. d. direktorja, Pedagoški inštitut

Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci Državnega zbora, pred vami je odločanje o sprejemu novega Gradbenega zakona (GZ-1). Z zakonom se kot družba dolgoročno odpovedujemo arhitekturni stroki. V kolikor boste poslanke in poslanci zakon sprejeli, lahko pričakujemo, da se bo v prihodnje večina grajenega okolja v Sloveniji načrtovala brez sodelovanja arhitektov, ali pa zgolj z omejeno vlogo te stroke. Zavračamo trditve zagovornikov zakona, da GZ-1 uvaja enakopravnost med strokami. Prav tako zavračamo tudi trditve, da se arhitekti borimo za privilegiran položaj svoje stroke. Vljudno vas prosimo, da še pred odločanjem o tem izjemno pomembnem zakonu še enkrat preverite ključne argumente o nasprotnem: 1. Odpovedovanje arhitekturni stroki pri projektiranju (14. in 54. člen) Sodelovanje arhitekta pri načrtovanju stavbe ne bo več pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Zakon sicer na več mestih (14. člen, 39. člen) govori o sodelovanju vseh strok, a gre zgolj za moralne nagovore brez pravnega učinka. Pomemben pa je 54. člen, ki govori o pogojih pridobitve gradbenega dovoljenja – tam sodelovanja strok ni, zadostuje zgolj podpis vodje projektiranja, ki bo odslej lahko predstavnik katerekoli stroke, ne glede na vrsto objekta. Ker je večina arhitekturnih lastnosti stavbe (umestitev, gabariti, funkcionalna zasnova, tlorisi, podoba) določenih že z gradbenim dovoljenjem, za pridobitev gradbenega dovoljenja pa sodelovanje arhitekta ni več obvezno, nova ureditev pomeni predvsem to, da bodo odslej vsi inženirji pridobili licenco opravljanja strokovnega dela arhitektov, arhitekti pa bodo na ta način izključeni iz načrtovanja grajenega bivalnega okolja. S tem zakonom znanja in veščine arhitekturnega projektiranja postanejo nepotrebne, sodelovanje arhitekta pri načrtovanju stavb pa je možno relativno enostavno zaobiti.

Enakopravnost strok, o kateri govori predlagatelj zakona, je predvsem v enakopravnosti vseh strok, da prevzemajo in opravljajo delo arhitektov! 2. Pristojnost gradbenih inženirjev, da sami izdelajo vsebino načrtov arhitekture (16. člen pravilnika) Ob zakonu je predlagatelj objavil tudi osnutek Pravilnika o projektni dokumentaciji, ki neposredno omogoča, da se načrt arhitekture ne izdela, vsebina načrta arhitekture pa se prikaže kar v načrtu gradbenih konstrukcij (16. člen, 3. odstavek, 2. točka). S tem so gradbeni inženirji praktično dobili pristojnost izdelave načrtov arhitekture! Čeprav pravilo ne velja za vse vrste stavb, gre za edino takšno izjemo v pravilniku: načrtov nobene druge stroke ni možno opustiti, razen načrtov arhitekture. In nobena druga stroka ne more prevzemati vsebine drugih strok, razen gradbenih inženirjev, ki lahko izdelajo vsebino načrta arhitekture.

Nova ureditev je s tem neposredno uperjena proti arhitektom, v korist gradbenih inženirjev. Pričakujemo lahko, da se bo ta izjema razširila na vse vrste stavb. ZAPS je bila iz priprave osnutka pravilnika popolnoma izključena. Enakopravnosti strok ni. Arhitekti bodo lahko izključeni iz načrtovanja, vsebino načrtov arhitekture pa bodo lahko prevzeli gradbeni inženirji! 3. Berufsverbot vodenja gradenj za arhitekte (18. člen) Zakon ne dopušča pooblaščenim arhitektom sodelovanja pri izvajanju gradenj kot strokovni kader izvajalca (vodja gradnje). Prepoved je v zakon umeščena zelo prikrito: s sklicevanjem na ZAID v 18. členu. Pri ostalih udeležencih graditve (vodja projektiranja, vodja nadzora) tega sklicevanja na ZAID ni. Vodje gradenj bodo lahko vsi inženirji, razen arhitektov in krajinskih arhitektov. Arhitekt ne bo smel voditi gradnje hiše, ki jo je sam projektiral, bo pa lahko gradnjo te hiše vodil inženir požarne varnosti. Krajinski arhitekt pa ne bo smel voditi zasaditve parka, ki ga je sam narisal. Bo pa lahko zasaditev parka vodil inženir elektrotehnike. Glede tega smo unikum v Evropi. Evropska direktiva o priznavanju poklicnih kvalifikacij (2013/55/ EU) zahteva od arhitektov pridobivanje znanja, potrebnega za vodenje gradenj, temu sta se morali prilagoditi tudi obe fakulteti za arhitekturo pri nas, slovenski zakon pa arhitektom ta znanja prepoveduje uporabiti. Enakopravnosti strok ni. Arhitektom zakon prepoveduje opravljati funkcijo vodenja gradnje, ki je omogočena vsem ostalim inženirjem! 4. Monopol gradbenih inženirjev pri manjših rekonstrukcijah (7. člen) Zakon uvaja manjše rekonstrukcije, za katere ni potrebno pridobivanje gradbenega dovoljenja, predstavljajo pa lahko preboje nosilnih (tudi požarnih) sten, dodajanje stopnišč, dvigal in podobne posege. V veliki večini primerov bodo za manjše rekonstrukcije pristojni izključno gradbeni inženirji, tudi na račun ostalih inženirskih strok (npr. inženirjev požarne varnosti).

Enakopravnosti strok ni. Zakon pri manjših rekonstrukcijah izrazito privilegira gradbene inženirje, tudi na račun ostalih inženirskih strok. Arhitekti se ne borimo za privilegije. To smo v času nastajanja zakona dokazali tudi z več kompromisnimi predlogi, v katerih nismo zahtevali ekskluzivne vloge vodje projektiranja za stavbe, pač pa smo vlogo arhitekturne stroke ščitili na druge načine. Žal so vsi naši kompromisni predlogi bili zavrnjeni. Med drugim smo tudi predlagali, da se vloga vodje projektiranja preprosto ukine. Tujina te funkcije ne pozna, pa tudi pri nas je nepotrebna, a bo v predlagani ureditvi predstavljala ključen način za prevzemanje referenc in izključevanje arhitektov iz načrtovanja grajenega okolja. Tudi predlog za ukinitev vodje projektiranja je bil zavrnjen. Vse stroke morajo biti enakopravne, niso pa vse stroke enake – arhitektura je posebna v tem, da se njeno bistvo zgodi že na začetku načrtovanja, ob snovanju stavbe in njenem umeščanju v prostor. S pridobitvijo gradbenega dovoljenja so določene ključne arhitekturne lastnosti stavbe, kot so umestitev, gabariti, funkcionalna zasnova in podoba. Zato ureditev, po kateri sodelovanje arhitekta ni več potrebno do pridobitve gradbenega dovoljenja, pomeni preprosto, da arhitekture več ni.

Pred dobrim letom dni (10.9.2020) ste poslanke in poslanci državnega zbora prejeli pismo Društva gradbenih inženirjev in tehnikov iz Maribora. V pismu smo arhitekti označeni za »nezaposljiv in odvečni kader v državi«. Z glasovanjem o GZ-1 glasujete o uresničevanju te napovedi. Škode ne bomo utrpeli zgolj arhitekti. Še veliko večjo škodo bosta utrpeli kvaliteta grajenega bivalnega okolja in blaginja ljudi, ki bi jim zakoni morali služiti.

S spoštovanjem,

Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, Predsednik Tomaž Krištof, univ.dipl.inž.arh.

Pojasnilo Pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji v zvezi z navedbami v članku Boruta Mekine z naslovom „Pričevalci iz Bruslja“ v 47. izdaji Mladine.

Na plenarna zasedanja Evropskega parlamenta so vabljeni vsi novinarji, ki izrazijo svoj interes za pokrivanje dogodka. Za zasedanje, ki je potekalo med 22. in 25. novembrom v Strasbourgu, so se javili samo novinarji TV Slovenija, tednika Domovina in spletnega portala Zavod iskreni.net. Zaprosili so za več mest, ker so se odločili, da bodo bolj obširno pokrivali delo Evropskega parlamenta. Za to plenarno zasedanje so se prijavili že pred mesecem dni, zaradi bolezni pa je eden od predvidenih udeležencev pot v Strasbourg odpovedal.

Pisarna Evropskega parlamenta v Sloveniji vsako leto januarja vsem medijem pošlje dopis, s katerim pozove k prijavam novinarjev za spremljanje plenarnih zasedanj Evropskega parlamenta v Strasbourgu. Hkrati medijem posredujemo koledar zasedanj in tematike posameznih sej (glede na razpoložljivost informacij). Na tej podlagi nato novinarji izrazijo interes za pokrivanje zasedanj v Strasbourgu – to lahko storijo kadarkoli v letu. Letošnja praksa je bila zaradi epidemioloških razmer drugačna, saj medijsko spremljanje plenarnih zasedanj v fizični obliki do poletja ni bilo mogoče, zato smo se odzivali na spontane prijave novinarjev in bili v stalnih stikih z uredništvi slovenskih medijev. Januarja 2022 bomo medijem znova poslali poziv, da izrazijo interes za spremljanje plenarnih zasedanj Evropskega parlamenta v Strasbourgu v prihodnjem letu.

Naš interes je v čim večji meri in v okviru razpoložljivih sredstev, ki so na voljo v ta namen, omogočiti spremljanje dela Evropskega parlamenta novinarjem, ki izkažejo interes za to, hkrati pa seveda tudi zagotoviti čim večjo raznolikost medijev. Zato k spremljanju plenarnih zasedanj vabimo vse medije, ker nam je v interesu, da so delovanje Evropskega parlamenta in aktualne evropske tematike čim bolje medijsko pokrite. Presoja, ali se bodo novinarji določenega medija udeležili posamezne seje, pa je povsem v rokah uredništev in njihove uredniške politike.