V 47. številki Mladine smo pod zgornjim naslovom objavili nagovor dr. Dragana Petrovca, pravnika in penologa, na protestih v petek, 19. novembra, namenjen policistkam in policistom. Žal nam jo je zagodel tehnični škrat, ki tudi v času epidemije ne počiva, ter odrezal zadnji odstavek njegovega besedila. Slednji se glasi: »A pomislite na še vedno nezlomljeno pokončno držo svojih sindikalnih predstavnikov. Tudi oni potrebujejo vašo podporo, sami ne zmorejo doseči sprememb. Podprite njih in podprite s tem tudi nas. To v času rušenja temeljev države, ko ni več ne ustave, ne zakonov in ne morale, ni samo najbolj državotvorno. Predvsem je najbolj človeško. Želim vam dovolj poguma in srečo.« Bralkam in bralcem, policistkam in policistom ter dr. Draganu Petrovcu se za napako opravičujemo. 

V portretu Aleksandre Bajde smo narobe povzeli njeno izjavo. Pravilno bi se morala navedena izjava glasiti: »Gre za eksperimentalno skladbo, ki ima tudi politično konotacijo. Ustvarjena je bila namreč z namenom podpreti Agendo 2030 OZN in njenih 17 ciljev trajnostnega razvoja, še posebej petega med njimi: enakost med spoloma. S skladbo želiva tudi skozi lastne izkušnje opozoriti na spolne neenakosti in razmerja moči (v medčloveških odnosih), in tudi na to, kako so ženske v sodobnem glasbenem svetu lahko videne in obravnavane kot seksualni objekti ali celo spolno nadlegovane, « pravi glasbenica. »O tej problematiki želiva spregovoriti v najinem multimedijskem performansu.« Za napako se bralkam in bralcem in portretiranki opravičujemo. 

Spoštovani.

Berem v zadnjih treh številkah Mladine prispevke vaših sodelavcev (zlasti g. Repovža, g. Miheljaka in g. Lorencija). Po daljšem času bi rad dodal še nekaj svojih misli. Enkrat spomladi sem napisal v pismu Mladini, kako nas janšistični režim peha v fašistoidno preobrazbo in da smo že do kolen v fašističnem sistemu. No, danes lahko ugotavljamo, da smo že do vratu in čez, tako zelo se trudi ta kleptokratska vladavina, ki se požvižga na ustavo in vse zakone, ki bi jih morala prva spoštovati. Slovenija je že na kolenih in samo čudež bi jo lahko rešil z novimi volitvami - če sploh bodo. To blefiranje Hojsa, da tudi oni razmišljajo o predčasnih volitvah, je vaba samo za največje naivneže, ker vsak normalen človek ve, kaj se pogovarjajo – kako zdržati do rednih volitev in jih po možnosti zbojkotirati, da jih sploh ne bi bilo.

Vedo namreč, da imajo zaradi svojih nedodelanih odlokov in komanda izredno slabo podobo v očeh prebivalstva. Zato so že lep čas v spregi z RKC, računajoč, da si lahko bazo volivcev povečajo na podeželju. Pri mašah ni težko popihati ljudem na dušo. Zato delajo vse to, (tudi) protiustavno in protizakonito, rušijo pravni red in si podrejajo še zadnje trdnjave demokracije. Po RTV že ’harajo’ z vsemi topovi in nazadnje bodo udarili še po zadnji oviri – sodnem sistemu. Čudim se, kako da na to ne odgovorijo najvišji predstavniki sodstva kot sta na primer g. Šketa in g. Florjančič. Zagotovo vesta, da ju čaka ista usoda kot vse druge, če se Janši ne bosta popolnoma pokorila in ponižala sodni sistem na ničelno točko. Kje sta spoštovana gospoda, zakaj se ne oglasita?

Žalostno je, da živimo v (že) porušeni državi, ki jo vodita dva bivša komunista, ki sta ostala še vedno tam, kjer sta bila pred 30 leti. Prvi se piše Pahor in je tako imenovani predsednik republike (hvala bogu, da ga nisem volil). Po svoje ni nevaren, je pa sluga in lakaj drugemu, ki se piše Janša. Ta pa je res nevaren in to kaže vsak dan s svojimi dejanji. Pomaga mu sprega hlapcev (danes bi šele Cankar imel snovi za svoja dela!), kimavcev, izvajalcev ali eksekutorjev, podložnikov, podrepnikov.

Nisem psiholog, psihiater, antropolog, sociolog – pri mojih 84 mi deluje še vedno brezhibno zdrav kmečki razum. Pokažite mi normalno državo v EU, ki jo vodijo takšni ljudje! Poljska in Madžarska za mene nista normalni državi. Pri nas tudi ni več nobene morale – ne poznamo več izrazov: obžalovati, opravičiti se, odstopiti, priznati napake.

Žalostno, da smo prišli tako daleč. Ali se g. Šarec lani februarja res ni zavedal, ko je vrgel puško v koruzo in pomagal temu rušilcu demokracije in pravne države priti na oblast? Dvomim, da ga res ni poznal in da ni vedel, česa vsega je sposoben. Samo upamo lahko, da se bomo enkrat kmalu začeli dvigovati iz te situacije. 

Ob dnevu spomina na mrtve si je predsednik vlade privoščil, milo rečeno, predrznost, otročjo lumparijo. S polaganjem venca k spomeniku padlih domobrancev je počastil zločince, ki jih je obsodil cel svet. Ob tem si ne morem kaj, da ne pomislim na nelagodje, prisotno ob vsakokratni omembi Vojske državne varnosti (VDV) in se sprašujem, zakaj se je o VDV vedno šepetalo. Česa naj bi se sramovali, medtem ko se zločince javno poveličuje?

Ob koncu 1943 so se na celotnem območju današnje Slovenije krepile različne paravojaške formacije okupatorjevih sodelavcev, kot so bela garda, četniki, peta kolona, črna roka in druge. Vse te skupine je okupator podpiral, tudi tako, da jih je oboroževal. Hkrati so na celotnem ozemlju Slovenije nastajale inštitucije, ki so imele značaj državnih – šole, bolnišnice, gledališča. Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS) je ocenil, da je treba ustanoviti enoto, ki bo varovala te inštitucije oziroma nastajajočo državo. Prej naštete kvizlinške enote so predstavljale nevarnost za nastajajočo državo. Zato je bila ustanovljena divizija VDV, ki je imela na celotnem ozemlju Slovenije tri brigade. Prva je bila ustanovljena 15. marca 1944 v Dolenjskih Toplicah in je pokrivala območje Dolenjske, Bele krajine in Ljubljane, druga brigada je bila ustanovljena konec aprila na Šentviški gori za območje Primorske in Gorenjske, tretja pa avgusta za območje Štajerske, Koroške in Prekmurja. Brigade niso delovale kot operativne enote, ampak so imeli to vlogo bataljoni, včasih posamezne čete.

Če predstavim primer tretje brigade, katere del sem bil tudi sam: njen prvi bataljon je deloval na območju Revirjev in Savinjske doline, drugi na Kozjanskem, tretji na Pohorju in četrti na Koroškem. Naloga bataljona je bila prvenstveno varovanje že obstoječih inštitucij, poleg tega pa uničevanje vseh mogočih sodelavcev okupatorja, boj proti samemu okupatorju in tudi odkrivanje tistih, ki so iz različnih vzrokov zapustili svoje enote in njihovo vračanje nazaj v enoto. Za sestav brigade so borci prišli iz že obstoječih štajerskega in koroškega bataljona VDV, del borcev pa sta prispevali Šlandrova in Zidanškova brigada. Za sestav brigade so morali biti borci preverjeni, izurjeni, vajeni discipline, mladi in dobro oboroženi. Moram reči, da so bili borci VDV pri ostalih borcih operativnih enot spoštovani in uživali ugled.

Marca 1945 se je moj prvi bataljon znašel sredi nemške ofenzive, ki je potekala na Štajerskem in Koroškem, z nalogo čiščenja tega območja za umik sovražnih enot z Balkana. Za to nalogo je sovražnik na ta teritorij dodatno poslal štirinajsto SS divizijo Galizien, ki je štela 12 tisoč mož.

Moj bataljon je bil na položaju med Mozirsko kočo in Medvedjakom. Enajstega marca je prišel ukaz, da zasedemo položaje na Medvedjaku, katere je do tedaj zasedala Bračičeva brigada. Približno opoldne smo krenili proti vrhu Medvedjaka, ko so po nas udarili z vsem mogočim orožjem. Samo prisebnosti izurjenih borcev se lahko zahvalimo, da nismo imeli večjih žrtev, razen tega, da se bataljon ni mogel enotno umakniti. Bili smo razbiti v tri skupine. Bataljon ni bil uničen, kot je ocenil štab brigade, ampak le razbit. Vsaka od teh skupin je bojno delovala še naprej, čez 14 dni pa je bil bataljon spet popoln v Šnt. Andražu pri Velenju, od koder smo čez Dobrovlje krenili v Revirje.

Drugi primer, ki opisuje lik borcev VDV, je bitka na Menini planini, ki jo je Franc Sever – Franta opisal v knjigi Past na Menini planini in je prikazan tudi v filmu Preboj. Pred 10 leti sem obiskal prijatelja, borca Šlandrove brigade Gmajnarjevega Jožeta iz Nazarij in ga vprašal, kako je bilo v tej bitki na Menini. Odgovoril mi je dobesedno takole: »Veš Tone, bilo je hudo! Snega do riti, mraz in lakota. Švabi so pritiskali. Zmanjkovalo je že municije. Ne bi zdržali še en dan. Ko pa so prišli VDV-jevci, smo jim pa dali hudiča. Prav VDV-jevci so našli prehod, da smo prišli z Menine!« Divizija je bila aktivna tudi po vojni. Skupine odpadnikov in kolaborantov, ki jim ni šlo v račun, da so vojno zgubili, so se organizirale in se vračale iz Avstrije in Italije v Slovenijo z namenom, da sabotirajo oziroma poskušajo zanetiti upor proti novi oblasti. Sam sem bil prisoten pri dveh borbah s temi skupinami v Slovenskih Goricah. V teh bojih je po vojni padlo več kot 800 borcev.

Dejstvo je, da je bila Slovenija napadena in okupirana. Dejstvo je tudi, da je okupator jasno izrazil svoj namen, da izniči slovenski narod. Svoj cilj je želel doseči na vsak način in pri tem ni izbiral med žrtvami, tudi civilnimi. Izseljevanje, taborišča, streljanje talcev ... Večji del Slovencev se je temu uprl, en del pa se je pridružil tem zločincem. Moramo reči, da je sama okupacija in njen namen zločin. Sodelovanje izdajalcev pri tem namenu pa, milo rečeno, še večji zločin. In zločin se kaznuje! Zavezniki v drugi Svetovni vojni so se dogovorili, da bodo kolaborante vrnili v njihove države in bo vsaka država sama obračunala z njimi. In to se je tudi zgodilo.

Po celi Evropi je kolaborante doletela kazen! In kje, razen v Sloveniji, se tem zločincem opravičujejo, delajo žrtve ali celo junake iz njih? Kje v Evropi, razen v Sloveniji, jim polagajo vence? Kje v Evropi, razen v Sloveniji, iščejo »spravo« z njimi? 

Tone Tratnik, Domžale

Ob dnevu spomina na mrtve si je predsednik vlade privoščil, milo rečeno, predrznost, otročjo lumparijo. S polaganjem venca k spomeniku padlih domobrancev je počastil zločince, ki jih je obsodil cel svet. Ob tem si ne morem kaj, da ne pomislim na nelagodje, prisotno ob vsakokratni omembi Vojske državne varnosti (VDV) in se sprašujem, zakaj se je o VDV vedno šepetalo. Česa naj bi se sramovali, medtem ko se zločince javno poveličuje?

Ob koncu 1943 so se na celotnem območju današnje Slovenije krepile različne paravojaške formacije okupatorjevih sodelavcev, kot so bela garda, četniki, peta kolona, črna roka in druge. Vse te skupine je okupator podpiral, tudi tako, da jih je oboroževal. Hkrati so na celotnem ozemlju Slovenije nastajale inštitucije, ki so imele značaj državnih – šole, bolnišnice, gledališča. Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS) je ocenil, da je treba ustanoviti enoto, ki bo varovala te inštitucije oziroma nastajajočo državo. Prej naštete kvizlinške enote so predstavljale nevarnost za nastajajočo državo. Zato je bila ustanovljena divizija VDV, ki je imela na celotnem ozemlju Slovenije tri brigade. Prva je bila ustanovljena 15. marca 1944 v Dolenjskih Toplicah in je pokrivala območje Dolenjske, Bele krajine in Ljubljane, druga brigada je bila ustanovljena konec aprila na Šentviški gori za območje Primorske in Gorenjske, tretja pa avgusta za območje Štajerske, Koroške in Prekmurja. Brigade niso delovale kot operativne enote, ampak so imeli to vlogo bataljoni, včasih posamezne čete.

Če predstavim primer tretje brigade, katere del sem bil tudi sam: njen prvi bataljon je deloval na območju Revirjev in Savinjske doline, drugi na Kozjanskem, tretji na Pohorju in četrti na Koroškem. Naloga bataljona je bila prvenstveno varovanje že obstoječih inštitucij, poleg tega pa uničevanje vseh mogočih sodelavcev okupatorja, boj proti samemu okupatorju in tudi odkrivanje tistih, ki so iz različnih vzrokov zapustili svoje enote in njihovo vračanje nazaj v enoto. Za sestav brigade so borci prišli iz že obstoječih štajerskega in koroškega bataljona VDV, del borcev pa sta prispevali Šlandrova in Zidanškova brigada. Za sestav brigade so morali biti borci preverjeni, izurjeni, vajeni discipline, mladi in dobro oboroženi. Moram reči, da so bili borci VDV pri ostalih borcih operativnih enot spoštovani in uživali ugled.

Marca 1945 se je moj prvi bataljon znašel sredi nemške ofenzive, ki je potekala na Štajerskem in Koroškem, z nalogo čiščenja tega območja za umik sovražnih enot z Balkana. Za to nalogo je sovražnik na ta teritorij dodatno poslal štirinajsto SS divizijo Galizien, ki je štela 12 tisoč mož.

Moj bataljon je bil na položaju med Mozirsko kočo in Medvedjakom. Enajstega marca je prišel ukaz, da zasedemo položaje na Medvedjaku, katere je do tedaj zasedala Bračičeva brigada. Približno opoldne smo krenili proti vrhu Medvedjaka, ko so po nas udarili z vsem mogočim orožjem. Samo prisebnosti izurjenih borcev se lahko zahvalimo, da nismo imeli večjih žrtev, razen tega, da se bataljon ni mogel enotno umakniti. Bili smo razbiti v tri skupine. Bataljon ni bil uničen, kot je ocenil štab brigade, ampak le razbit. Vsaka od teh skupin je bojno delovala še naprej, čez 14 dni pa je bil bataljon spet popoln v Šnt. Andražu pri Velenju, od koder smo čez Dobrovlje krenili v Revirje.

Drugi primer, ki opisuje lik borcev VDV, je bitka na Menini planini, ki jo je Franc Sever – Franta opisal v knjigi Past na Menini planini in je prikazan tudi v filmu Preboj. Pred 10 leti sem obiskal prijatelja, borca Šlandrove brigade Gmajnarjevega Jožeta iz Nazarij in ga vprašal, kako je bilo v tej bitki na Menini. Odgovoril mi je dobesedno takole: »Veš Tone, bilo je hudo! Snega do riti, mraz in lakota. Švabi so pritiskali. Zmanjkovalo je že municije. Ne bi zdržali še en dan. Ko pa so prišli VDV-jevci, smo jim pa dali hudiča. Prav VDV-jevci so našli prehod, da smo prišli z Menine!« Divizija je bila aktivna tudi po vojni. Skupine odpadnikov in kolaborantov, ki jim ni šlo v račun, da so vojno zgubili, so se organizirale in se vračale iz Avstrije in Italije v Slovenijo z namenom, da sabotirajo oziroma poskušajo zanetiti upor proti novi oblasti. Sam sem bil prisoten pri dveh borbah s temi skupinami v Slovenskih Goricah. V teh bojih je po vojni padlo več kot 800 borcev.

Dejstvo je, da je bila Slovenija napadena in okupirana. Dejstvo je tudi, da je okupator jasno izrazil svoj namen, da izniči slovenski narod. Svoj cilj je želel doseči na vsak način in pri tem ni izbiral med žrtvami, tudi civilnimi. Izseljevanje, taborišča, streljanje talcev ... Večji del Slovencev se je temu uprl, en del pa se je pridružil tem zločincem. Moramo reči, da je sama okupacija in njen namen zločin. Sodelovanje izdajalcev pri tem namenu pa, milo rečeno, še večji zločin. In zločin se kaznuje! Zavezniki v drugi Svetovni vojni so se dogovorili, da bodo kolaborante vrnili v njihove države in bo vsaka država sama obračunala z njimi. In to se je tudi zgodilo.

Po celi Evropi je kolaborante doletela kazen! In kje, razen v Sloveniji, se tem zločincem opravičujejo, delajo žrtve ali celo junake iz njih? Kje v Evropi, razen v Sloveniji, jim polagajo vence? Kje v Evropi, razen v Sloveniji, iščejo »spravo« z njimi? 

Vladna zavrnitev soglasja k ponovnemu imenovanju dr. Igorja Ž. Žagarja za direktorja Pedagoškega inštituta je nesprejemljiv poseg v akademsko sfero Vlada je po letu dni že drugič zavrnila sklep Upravnega odbora Pedagoškega inštituta, da uspešnemu direktorju inštituta, dr. Igorju Ž. Žagarju podeli nov mandat.

Glede na zgodovino posegov desnih vlad na Pedagoški inštitut je jasno, da je glavni razlog za to ideološki. Vladajoča stranka razume šolstvo tako kot druge družbene sisteme kot nekaj, kar si je treba podrediti in preoblikovati, zato da bi si zagotovila dolgotrajno oblast. Pedagoški inštitut je ena od akademskih institucij, ki imajo strateško vlogo pri usmerjanju razvoja šolstva. To je v poosamosvojitvenem obdobju v temelju zavezano vzgoji za ustavne vrednote in inkluzivni obravnavi različnih manjšin in skupin s posebnimi potrebami. Ponavljajoči se poskusi trenutno vladajoče stranke, da bi si podredila Pedagoški inštitut, kažejo, da je njen pravi cilj ideološko preoblikovanje šolstva proč od dosedanje usmeritve.

Poleg tega si je dr. Žagar nakopal tudi posebno zamero s strani vlade in resorne ministrice v času epidemije. Ko je vlada lani spomladi ob prihodu pandemije v Slovenijo zaprla javno življenje in vztrajala pri njem nenavadno dolgo glede na število okužb, kakršnega bi imeli danes za zanemarljivo, je to negativno vplivalo na motivacijo, učne rezultate in socializacijo šolarjev, še zlasti tistih, ki so imeli že prej učne primanjkljaje. Pedagoška stroka je začela že zelo zgodaj opozarjati na negativne posledice zaprtja šol in na to, da bi morali pri tem posebno pozornost nameniti ranljivim skupinam učencev. MIZŠ je ta opozorila zavračalo, ker je servilno sledilo epidemijski politiki vlade. Naročilo je študijo, ki je pokazala, da naj bi bilo v šolah vse izvrstno. Pedagoški inštitut je opravil svojo akademsko dolžnost in javno objavil analizo metodoloških šibkosti in zgrešenih rezultatov te študije. Ker je inštitut povedal resnico in ker je dr. Žagar še z nekaj drugimi javnimi nastopi kritiziral delovanje MIZŠ, ga vlada in ministrica kaznujeta.

Primer Žagar kaže tudi na to, da je pred dnevi sprejeti novi raziskovalni zakon zamujena priložnost za okrepitev upravljavske avtonomije raziskovalnih inštitutov pred vmešavanjem politike. Inštituti so si tri leta, kolikor je zakon nastajal, prizadevali, da bi postali lastniki svojega premoženja, in so naposled uspeli po dolgotrajnem nasprotovanju Ministrstva za finance. Sklicevali so se na primerljivost z univerzami, ki jim avtonomijo jamči ustava. Jedro avtonomije univerze je to, da zaposleni in študentje sami volimo rektorje in dekane in vlada nima nič pri tem. Na inštitutih tega ni, zato je primer Žagar mogoč. Novi raziskovalni zakon bi lahko uvedel volitve direktorjev in članov drugih organov inštitutov, pa tudi ožjih raziskovalnih organizacijskih enot na univerzah in inštitutih. S tem bi prevetril notranje hierarhije, v katerih so vodje programskih skupin uradno nezamenljivi brez svojega soglasja, mlajši raziskovalci pa so prekarizirani. Tisti, ki so sestavljali in usklajevali besedilo raziskovalnega zakona, žal niso imeli posluha za takšne progresivne ideje. 

V Mladini št. 45 je B. Nežmah »analiziral« stanje nepremičnin v lasti stranke SD. Kot običajno, vsebuje njegova »analiza« številne nebuloze. Kot običajno, je tudi tokrat iz njegovih primerjav razbrati, da ne primerja zgolj hrušk in jabolk, temveč njegove primerjave kažejo, kot da bi primerjal kamenje in papir. Drugače ni možno razumeti njegovih primerjav med lastništvom nepremičnin stranke SD in strank, kot so Levica, SAB in LMŠ. Glede na dejstvo, da je B. Nežmah doktor družboslovnih znanosti, glede na njegovo starost zagotovo pozna razmere pred letom 1991, ko smo komunisti plačevali za članstvo v takratni univerzalni pravni prednici današnje stranke SD, torej partiji, visoko mesečno članarino, iz katere se je financiralo delovanje partije vključno z nakupom nepremičnin.

Če B. Nežmah tega ne verjame, lahko mirne duše povpraša o tem Ivana iz Grosupljega ali Boruta, ki sta med drugim navedeno članarino tudi plačevala (Ivan se je celo vneto za to potegoval), zatem pa vsaj delno od nje tudi živela. Lahko bi povprašal tudi druge sedanje oblastnike starejše od 50 let, ki so bili člani partije in jih na oblasti ne manjka in bi mu to z veseljem potrdili torej, da je znašala mesečna članarina glede na višino plače tudi do 3 % le te. Primerjava s strankami (vključno z NSi), ki so nastale dolga leta po letu 1991, pa je tako smešna, da se lahko temu zgolj nasmejimo, saj jeziti se je nezdravo, čeprav bi bilo smiselno.

Zagotovo pa bi Nežmahov pamflet bil veliko bolj objektiven, kot pričujoči, če bi pristopil k zadevi raziskovalno, pri tem pa bi tudi ugotovil, koliko nepremičnin pa je novodobna oblast stranki SD oz. njenim univerzalnim pravnim prednicam nezakonito tudi odvzela. 

155 dni. Tako kaže števec dni do volitev, vsaj tako ima v evidenci Grega Repovž. V večini naštetih porazov vlade Janeza Janše, ki jih je navedel, se je mogoče le strinjati. A kljub temu bi dodal nekaj misli.

Janez Janša ima do potankosti izdelano strategijo, kako spraviti Slovenijo na kolena. Vse, kar je Grega Repovž naštel kot poraze, so za Janeza Janšo etapne zmage.

Kot prvo, nikoli v tem mandatu mu ni šlo za obvladovanje pandemije. Zakaj bi se trudil s tem, saj mu ravno ta omogoča vzdrževati obsedno stanje. Njegova preračunljiva pamet mu pravi, da ne žaga veje, na kateri sedi. Vedno skrbi za to, da najde za vsako svojo napako krivca v opoziciji, v protestnikih in v civilnih iniciativah. Ko se bo začela volilna kampanja, bo za vse napake okrivil svoje partnerje iz koalicije in jih dokončno uničil. S tem hrani svoje privržence in tiste, ki ne vedo, za kaj pravzaprav gre. Od tod tudi konstantna podpora pri analizah javnega mnenja.

Kar se tiče uničevanja (lastninjenja) še tistega premoženja, kar ga je ostalo, pa ga deli z bombončki. Financira svoje medije, sedaj naj bi podkupil upokojence z dvema uskladitvama in letnim dodatkom. Bistveno bo povečal povprečnino občinam in na svojo stran pridobil še kakšnega novega župana. Zmanjšuje davke kapitalu, ker računa, da ga bo na naslednjih volitvah finančno podprl. Ko bo v opoziciji, bo ravno to prikazal kot svoje uspehe in sposobnost, nadaljnje vlade bodo imele velike probleme s konsolidacijo javnih financ.

Uničuje javno zdravstvo in šolstvo in kulturo. A na svojo stran bo pridobil znaten del kadrov, ki se s pandemijo okoriščajo.

Ker gre samo še za 155 dni do volitev, se morajo zganiti civilne iniciative, če je že opozicija mlahava in neodločna. A trenutno delajo napako, ker gradijo hišo na slabih temeljih. Najprej morajo izsiliti referendum za spremembo volilnega sistema, ki bo onemogočil ravnanje strank. Iluzorno je pričakovati, da bodo stranke pristale na kake spremembe, saj jim tako stanje zelo ustreza.

Verjetno bo potrebno spremeniti oziroma popraviti ustavo. Ker je spreminjanje ustave dolgotrajen proces, še posebno v luči sedanje sestave ustavnega sodišča, je jasno, da bo zmanjkalo časa. A dobro organizirane civilne iniciative lahko dosežejo tudi to. Referendum o vodi je dokazal, da se vse to da. 

V tiskani in spletni reviji Mladina je bil 12. novembra 2021 objavljen članek avtorja Vasje Jagra z naslovom Odvetnik za posebne naloge. Novinar v poglavju Kronski dragulj v Bučečovcih piše tudi o upravljanju premoženja DUTB ter navaja netočne, tudi zavajajoče informacije, ki jih je povzel po drugem mediju in jih ni preveril v DUTB. Zato podajamo spodnje pojasnilo.

Poglavje primerja prodaji dveh različnih bioplinarn različnih lastnikov istemu kupcu in trdi, da je »ko je prodajal zase, Matoz iztržil dobro ceno, ko pa je prodajala državna DUTB, ki jo prav tako vodi Matoz, je istemu kupcu dala popuste«, kar nikakor ne drži. Za začetek je treba namreč razumeti, da je primerjanje vrednosti dveh različnih bioplinarn različnih zmogljivosti obratovanja – pri čemer je bioplinarna v Dobrovniku že daljše obdobje nedelujoča – popolnoma neustrezno. To nenazadnje navaja tudi novinar, ki opisuje bioplinarno v Bučečovcih kot eno najpomembnejših.

DUTB vrednost bioplinarne v Bučečovcih ne more presojati, lahko pa povemo, da je s prodajo terjatev in deleža družbe DUP1, ki je lastnica bioplinarne v Dobrovniku, DUTB v resnici ustvarila znaten dobiček.

Prodajna vrednost je bila namreč precej višja od ocenjene vrednosti, ki je bila v skladu z internimi pravili oblikovana na podlagi strokovnih cenitev. V nasprotju s trditvijo, da je DUTB »prodala dobrovniški obrat za vsega dva milijona evrov, kar je trikrat manj«, kot je odštela zanjo, je treba razumeti, da je bila poslovna celota bioplinarne Dobrovnik v resnici kupljena s pobotom terjatev, ki so bile na DUTB prenesene iz bank, edina vrednost teh terjatev pa je bila prav bioplinarna.

Trditev, da je omenjeno prodajo »kot predsednik upravnega odbora vodil prav Franci Matoz« ni resnična. Franci Matoz pri omenjenem poslu ni imel nobene vloge, saj na dan odločanja o poslu 15. junija 2021 ni bil član upravnega odbora DUTB, prav tako v poslu ni sodeloval kot odvetnik DUTB.

Naj še dodamo, da so, kot vse primere upravljanja, tudi ta primer obravnavali vsi kreditni odbori na ustreznih ravneh DUTB. Posel je preverila tudi služba za skladnost poslovanja in ugotovila, da sta bila predlog ter postopek za prodajo premoženja skladana z vsemi relevantnimi regulativami. 

Spoštovani.

Klinika za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor je že vse od prve razglasitve epidemije v Sloveniji, marca 2020, močno okrnjena v svojem delovanju. Večino korona-obdobja se na dveh etažah Klinike za ginekologijo nahaja COVID oddelek, prav tako je bilo veliko zdravstvenega osebja premeščenega na delo na COVID oddelke.

Zaradi neugodne prostorske in kadrovske situacije je bilo vodstvo Klinike za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor primorano reorganizirati tudi delo v osnovnih in vseh subspecialističnih ginekoloških ambulantah. Tako je že ves čas pandemije močno okrnjeno tudi delovanje dispanzerskih ginekoloških ambulant, torej primarne ravni oskrbe ginekoloških pacientk in nosečnic.

Sistem izbranega ginekologa z opredeljenimi pacientkami v UKC Maribor, zaradi prostorske in kadrovske situacije, zato ne more delovati že od prve razglasitve epidemije. Vse nosečnice in ginekološke pacientke s težavami, ki so potrebovale pregled ginekologa, so bile naročene v eno dispanzersko ginekološko ambulanto, kjer je vsak dan delal drugi ginekolog, glede na razpored, za katerega je zadolžen vodja Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Od septembra 2021 se je na Kliniki za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor dodatno odprla še dispanzerska ambulanta za preventivni program ZORA, kamor so pacientke iz istih razlogov prav tako naročene mešano, brez upoštevanja sistema izbranega ginekologa. Tudi v tej ambulanti vsakič dela drugi ginekolog, glede na razpored delovišč Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Zaradi takšne organizacije dispanzerskih ginekoloških ambulant se redno dogaja, da ginekološka pacientka ali nosečnica tudi več kot eno leto ni bila pregledana pri svojem izbranem ginekologu, ampak pri tistem ginekologu, ki je bil na dan pregleda razporejen v ambulanto. Pomembno je to, da je v težki situaciji, ki traja že drugo leto, bilo ves čas poskrbljeno, da so vse nosečnice ali ginekološke pacientke s težavami, tudi v najbolj zahtevnem obdobju pandemije, prišle do ginekološke obravnave.

Na organizacijo dela dispanzerskih ginekoloških ambualnt nimam vpliva in v ginekološki ambulanti delam, ko sem vanjo razporejena, zato zavračam nepreverjene navedbe novinarja Vasje Jagra, da sem odgovorna za podaljševanje čakalne vrste v ginekoloških ambulantah Klinike za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor.

Poleg tega sem bila konec leta 2020 in v začetku leta 2021 v večmesečnem bolniškem staležu. Zaradi pandemije spremenjena organizacija dela v ginekoloških ambulantah Klinike za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor in moja večmesečna bolniška odsotnost, sta mi onemogočili, da bi v dispanzerski ginekološki ambulanti obravnavala anonimno pacientko, ki je navedena v članku. Spremenjena organizacija dela in bolniška odsotnost sta mi prav tako onemogočili, da bi tako, kot pred pandemijo, obravnavala tudi vse svoje ostale pacientke, katerim sem izbrana ginekologinja.

V MTC Fontana delam v ginekološki ambulanti, z dovoljenjem UKC Maribor, dve uri enkrat na  teden, v svojem prostem času od 16.00 do 18.00. V tej ambulanti so moje pacientke iz UKC Maribor bolj izjema kot pravilo.

Hvala za razumevanje, lep pozdrav.

V prispevku me je pritegnil pogled pravne stroke na okoljske in zdravstvene vplive, ki bi jih lahko imela cementarna-sosežigalnica. Izjava zaskrbljenega krajana, da se »sprosti 300.000 kubičnih metrov izpustov, obremenjenih s strupi« je izzvala odgovor pravnice, da »gre za izraz, ki ima bistveno negativen prizvok, zato ocenjujemo, da je njegova poraba v predmetnem kontekstu nedopustna. V izpustih so različne snovi, ki so vse pod predpisanimi mejnimi vrednostmi, ki jih dopušča zakonodaja, in za katere je utemeljeno šteti, da so brez negativnih učinkov na zdravje.« Krajan se je le nesrečno izrazil in tega mu ni šteti za zlo. Ker sem po stroki kemik, podam še svoj pogled kemika na to temo.

Emisijski monitoring cementarne mora biti v skladu z obstoječo zakonodajo in regulativo. Sosežig odpadkov, uporabljenih kot sekundarno gorivo, zahteva, da cementna peč deluje v skladu z »najboljšo razpoložljivo tehnologijo, BAT«, in da ne presega dovoljenih emisijskih vrednosti za deset parametrov, ki so: celokupni prah, dušikovi oksidi, žveplov dioksid, klorovodikova kislina, fluorovodikova kislina, vsota kovin Sb+As+Pb+Cr+Co+Mn+Ni+V, vsota Cd+Tl, živo srebro Hg, poliklorirani dibenzodioksini in dibenzofurani in amonijak. Cementarna je glede doseganja vseh teh emisij ena boljših in deluje v skladu s predpisanimi mejnimi vrednostmi. Toliko o emisijah cementarne, ki imajo sicer neposredni vpliv na kvaliteto zraka v bližnji okolici in s tem na imisijske koncentracije različnih onesnaževal, ki jih najdemo v zraku ali na prašnih delcih s premerom pod 10 µm in pod 2,5 µm (PM10 in PM2.5). Določanje masne koncentracije prašnih delcev pomeni, da se jih obravnava kot »enako toksične« in to ne glede na njihov izvor ali kemijsko sestavo. Seveda zračni prašni delci variirajo glede na njihovo kemijsko sestavo, njihovo topnost in reaktivnost, maso, velikost, število, njihovo obliko in površino in to v odvisnosti od njihovega izvora in atmosferskih transformacij. Vse te lastnosti imajo lahko vpliv na zdravje. Vedenje o podrobni kemijski sestavi prašnih delcev je bistveno pri določanju vplivov na zdravje, saj biološki odgovor organizma na aerosole ni vedno povezan s spojinami, ki jih je največ, temveč bolj s toksikološko pomembnimi, ki so prisotne v sledovih.

Masna koncentracija prašnih delcev se meri v sklopu Državne merilne mreže imisij za spremljanje kakovosti zunanjega zraka. V okolici cementarne na dveh reprezentančnih merilnih mestih, ki naj bi najbolje izkazovali tudi vpliv cementarne, so povprečne letne vrednosti med najnižjimi v Sloveniji in tudi pod vrednostjo, priporočeno s strani Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in pod katero se ne pričakuje vplivov na zdravje. Stacionarni merilni točki sta bili izbrani tako, da naj bi pokrivali imisije območja cementarne glede na različne vetrne razmere, glede na »rožo vetrov«. Respirabilnih prašnih delcev PM10 na teh merilnih mestih je navadno med 10-20 µg/m3. Iz radovednosti se lahko vprašamo, kolikšen je prispevek emisij bližnje cementarne na ta rezultat in kako lahko ločimo med vplivi širšega urbanega in industrializiranega zaledja in vpliva cementarne-sosežigalnice. Po izvedeni določitvi prašnih delcev PM10 v zraku je potrebno določiti kemijsko sestavo na prašne delce adsorbiranih organskih spojin in poiskati tiste, ki po svojem izvoru pripadajo emisijam cementarne in njihovi izpusti predstavljajo določeno tveganje za okolje in zdravje ljudi. Sodobne analitske tehnike omogočajo tako določitev. Kaj se da ugotoviti iz rezultatov takšne preiskave? Večino zaznanih organskih spojin lahko pripišemo na račun onesnaženja urbane atmosfere, vplivi cementarne pa se kažejo s prisotnostjo organskih spojin z dušikom. Te spojine so nastale ob termičnih procesih razpada sečnine do amonijaka v vročih plinih cementne peči kot stranski produkti ob poteku redukcije dušikovih oksidov (NOx). Tudi pojavljanje emisij amonijaka gre predvsem na ta rovaš. Anorganski del zaznanih spojin aerosolov pripada amonijevim solem sulfaminske, žveplove, fosforjeve in vanadijeve kisline. Težava je v tem, da so amonijeve soli topne v vodi in s tem se jim biološka razpoložljivost poveča. Problematični spojini sta predvsem sulfaminska kislina in prisotnost topne oblike vanadija, saj lahko prehodne kovine s svojim katalitskim delovanjem povzročijo nastanek visoko reaktivnih oksidirajočih spojin, ki škodijo zdravju. Za bralca, ki ni ravno kemik, bodi dovolj, podrobnejše strokovne razlage pa so dosegljive (vir: DOI:10.17344/acsi.2021.6789, DOI:10.17344/ acsi.2015.1542). Ta zgodba med pravnico in zaskrbljenim krajanom je zgodba o dveh, ki se ne poslušata, saj govorita eden mimo drugega. Prvi govori o emisijah v zrak, drugi razmišlja o imisijah v zraku. Bosta našla skupni jezik?

Celotna tematika se bo ustrezno ponovila ob bodoči postavitvi »monosežigalnic« komunalnega blata ali ob »sežigalnici« za termično obdelavo mešanih komunalnih odpadkov, ki jih ne zbiramo ločeno. Vse sežigalnice bodo morale delovati in biti kontrolirane v skladu z najboljšo razpoložljivo tehnologijo, seveda pa tudi velja, da je podrobna kemijska sestava respiratornih prašnih delcev pomembna za toksikološko oceno vplivov na okolje in zdravje. Za oceno tveganja, ki ga predstavlja onesnaženi zrak bi morale tesno sodelovati različne stroke; od inženirske, okoljske, zdravstvene in seveda tudi pravne in še katere, saj bi se le na tak način uspešno izogibali, preprečevali in zmanjševali emisije, ki onesnažujejo zrak. Ob emisijskem monitoringu bi moral biti vedno tudi dobro zastavljen imisijski monitoring okoljskega zraka. 

Borut Mekina je v članku v Mladini dne 12.11.2021 celovito prikazal način vmešavanja Janševe vlade leta 2006 v gospodarstvo, in še posebej ministra Andreja Vizjaka, glede prevzema družbe Terme Čatež, kar je POP TV prikazala s posnetki prisluhov, danes znanimi pod imenom »Glupi davki«.

Da se je takratni minister za gospodarstvo Vizjak neprimerno in nezakonito vpletal v gospodarstvo ter da je s tem zlorabljal svoj položaj in da je Petanu, danes najpomembnejšemu lastniku DZS, svetoval, kako se naj izogne plačilu davkov, je jasno vsakomur.

Pri vsej zadevi med Petanom in Vizjakom (SDS) pa je mogoče v ozadju že večkrat v medijih problematiziran posel dvakratnega nakupa nedelujočega podjetja Rajka Janše, brata Janeza Janše, za več kot dva milijona evrov. Ti dve podjetji sta se ukvarjali s prodajo poslovnih daril, ki so jih verjetno po ukazu vrhovnega šefa morala kupovati državna in druga podjetja iz omrežja SDS. DZS je ta absolutno neutemeljen nakup verjetno moral izvršiti po nekem dogovoru, po sistemu »roka roko umije«, saj so ta podjetja vedno ugasnila po odhodu vsake Janševe vlade. 

V članku Kamorkoli pogledam, vidim Triglav, smo objavili napačno slikovno informacijo, da tudi grb Planinske zveze Slovenije krasi podoba Triglava. Gora v grbu pa ni Triglav, ampak Jalovec. Vsem bralcem in še posebej planincem se za napako opravičujemo, avtorju besedila pa polagamo na srce, naj se prihodnje leto povzpne na obe gori in si razliko zapomni za vse večne čase. 

Tudi sam mislim, da bi sedanja opozicija za zmago na volitvah in prevzem oblasti morala narediti kaj več, kot da vsaka posamezna stranka »maha« s svojim programom in se že sedaj prikrito spuščajo v medsebojno predvolilno tekmovanje. Dr. Bogomir Kovač je predstavil svoj pogled o njihovih možnih aktivnostih za izboljšanje možnosti za uspeh na volitvah. Sam mislim, da bi morali še pred volitvami predstaviti medsebojno usklajene določene zakonske rešitve, kot sta na primer za revitalizacijo demokracije izredno pomembna nova zakona o medijih in o javni RTV. Dalje, skrajno pomemben je nov v razvoj znanosti, modernizacijo gospodarstva in v varovanje okolja usmerjen investicijski program na podlagi evropskih povratnih in nepovratnih sredstev. Znano je, da je sedaj veljavni program bil sestavljen brez sodelovanja in upoštevanja potreb znanosti in gospodarstva. Ne na zadnje bi bilo dobro, da bi že sedaj pripravili zakonsko rešitev za združitev temeljnega in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kar bo njihov preizkus, da so res sposobni medsebojnega sodelovanja brez fige v žepu. Seveda bi se našlo še kaj, vendar bi bilo zadosti, če bi sprejeli obvezo, katere zakone bodo popravili. Seveda bi bilo nujno, da spremenimo volilni sistem. Če imajo to v načrtu, bi morali že sedaj razmišljati, kako ustvariti takšne odnose z drugimi strankami, da bodo dosegli potrebno ustavno večino.

Glede velike zasluge, ki si jo sedanja vlada pripisuje za gospodarsko rast in ugodno zaposlovanje, pa sledeče: res je vlada širokogrudno finančno podprla gospodarstvo z najemanjem kreditov, ki jih bomo morali vrniti. Toda brez domačega in tujega povpraševanja ter sposobnih gospodarstvenikov ne bi bilo ugodnega gospodarskega položaja. Vsi ostali vplivi vlade so bili pa izrazito negativni: pokvarili so ugled države v tujini z bedastim obnašanjem do tujine, nespoštovanje zakonov, podcenjevanje sodnih in drugih samostojnih institucij, kadrovske menjave v gospodarstvu itd. Vse to nas rine med neresne in nezanesljive države in to vpliva na doseganje izvoznih cen in možnost drugih oblik sodelovanja z gospodarstvom v tujini.

Dr. Bogomir Kovač se zgraža nad politično pasivnostjo prebivalstva. S to oceno ni možno soglašati, saj tako široke angažiranosti ni bilo že od časov zadnje Janševe vlade. Problem torej ni premajhna angažiranost prebivalstva, problem je pri tistih, ki podpirajo sedanjo koalicijo in ne slišijo nič, kar ni v njihovem osebnem interesu.

Interesi kapitala peljejo svet v pogubo. In to na vseh ravneh, od lokalnega okolja do planetarnih razsežnosti, kar se posebej močno odraža ob sedanjem spletu zdravstvene, podnebne, ekološke in ekonomske krize. Še nikoli ni bilo na svetu toliko znanja za vsa področja, kot ga je sedaj na številnih univerzah in inštitutih, vendar tudi nikoli ni bilo toliko norih odločitev politikov in drugih odločevalcev, ker si jih podreja kapital s svojimi sebičnimi interesi. Ponekod stotine milijonov ljudi nima niti pitne vode, tam in drugod umirajo ljudje od lakote zaradi suše in vremenskih ujm. Zato znanje za trajnostni razvoj potrebujemo tukaj in zdaj, ne pa za blodnje in za turizem po vesolju! Vendar ob vsem tem tokrat ostanimo trdno na naših tleh in pri naših sedanjih kriznih razmerah v zdravstvu.

Podatki o okužbah s korona virusi in ob vedno novih sevih so hudo zaskrbljujoči, zato pacienti polnijo še zadnje bolniške postelje tudi v zato preurejenih dodatnih prostorih. Pri tem pa je sedaj največja zagata v našem zdravstvu, da za zdravljenje manjka zdravnikov in na stotine diplomiranih in srednjih medicinskih sester, bolničarjev, negovalcev in fizioterapevtov. Zato so se že do sedaj močno podaljšale čakalne dobe za nujne posege in operacije, ki so bile že do sedaj predolge tudi zaradi zdravnikov v javnem zdravstvu, ki imajo ob tem tudi koncesijske obveznosti v zasebnih ordinacijah. Vse to podaljšuje trpljenje bolnikov, za marsikoga je že ali še bo to celo usodno. Zato se menda naši odgovorni uradniki že dogovarjajo z bolnišnicami v sosednjih državah, da bi oni prevzeli v zdravljenje tudi naše bolnike. Tam jih bodo zdravili tudi naši zdravniki in številne naše medicinske sestre, ki so se tam zaposlile zaradi mizernih plač ob prevelikih obremenitvah v našem zdravstvu. S tem bo peklenski krog zaključen, saj bodo naše zavarovalnice plačevale zelo visoke cene

za zdravljenje naših bolnikov v tujini, ki jih bodo tam oskrbovali zdravniki in naše medicinske sestre, ki so se šolali na naše stroške in v naši državi. Čas je, da poiščemo krivce za take razmere v zdravstvu in še drugod. Ja, krivi ste! 

Zahvaljujem se Primožu Debenjaku za izpostavljanje nekaj dodatnih argumentov, ki bi nedvomno zahtevali jasnejše odgovore stroke. Problem pa je, da, tako, kot je pandemija kompleksen in večplasten problem (ne le medicinski in virološki), tudi delovanje stroke je večkrat kontaminirano z drugimi interesi in pričakovanji; političnimi in ekonomskimi. Sedaj pa direktor NIJZ dr. Krek na glas razmišlja o obveznem testiranju tudi cepljenih oseb, kar pomeni priznanje nečesa, kar je uradna stroka še nedavno močno podcenjevala; da je učinkovitost cepiv relativna in da se tudi cepljeni lahko okužijo ter prenašajo virus naprej. Čemu torej PCT kot je trenutno koncipiran? Še mesec nazaj je bilo pisati o tem in citirati ameriški CDC ter FDA, ki sta že zdavnaj ugotavljala širjenje covida med cepljenimi, domala bogoskrunsko. Verjetno se je v hermetično zaprti trdnjavi, ki komunicira s širšo javnostjo in jo dnevno “ozavešča” o pandemiji po etabliranih merilih, odprla špranja, po kateri se informacije pretakajo, ki je ni mogoče več zapreti.

Verjetno bo prišlo v prihodnosti do vse večjega spoznanja resnične razsežnosti in narave tako pandemije, kot strategij za njeno zajezitev. Zgovorno je dogajanje v Italiji, kjer je politična kasta že začela z napadi zoper najbolj priljubljeno in prodorno TV oddajo raziskovalnega novinarstva Report RAI3. Le-ta je nedavno dokumentirano obelodanila protislovja, napake in tudi finančne interese, ki stojijo za določenimi cepilnimi strategijami. Resnica večkrat boli, oblast pa ostaja s staro skušnjavo, da kaznuje prenašalce slabih novic, namesto, da se sooči s stvarnostjo. 

V Mladini št. 43 ste objavili pismo Primoža Debenjaka, s katerim se večinoma strinjam. Na žalost pa pismo vsebuje nekatere napačne trditve, kar vrže dvom na vse, tudi na resnične podatke.

Prva napaka je število prebolevnikov (600.000), ki je skoraj dvakrat višje od uradnega (338.246, na 1. 11. 2021, vir Covid sledilnik in NIJZ). Tudi prištevanje prebolevnikov k »zaščitenim« je morda neprimerno, saj ni podatkov o tem, koliko časa in kako so prebolevniki zaščiteni. Na žalost se s prebolevniki nihče posebej ne ukvarja. NIJZ ima podatke o cepljenih, ki zbolijo, nima podatkov, ali pa ne poroča, o prebolevnikih, ki ponovno zbolijo. No, kljub temu mislim, da lahko vsaj 100.000 ljudi, ki so zboleli v zadnjih šestih mesecih lahko štejemo v to skupino. Kljub temu to pomeni že skoraj 60 % prebivalstva, predvsem starejšega.

Druga napaka je, da že osem mesecev nimamo presežne smrtnosti. Žal ni tako! Presežna smrtnost je rasla od marca (2,6 %) do junija (15,2 %), rast je (skupaj s februarsko vrednostjo) linearno rastla s številom cepljenj. Potem pa se je v juliju znižala na -2,8 %, kar izniči povezavo s cepljenjem. Zanimiva je predvsem junijska številka, kajti v juniju je le 44 ljudi umrlo zaradi Covida, presežna smrtnost pa je bila 216 ljudi. Še bolj zanimivo postane, če primerjamo številke z januarjem (28,3 %) in februarjem (-0,4). Januarja je bila presežna smrtnost 28,3 %, za Covidom pa je umrlo 799 ljudi. Februarja je ob 340 umrlih za Covidom, presežna smrtnost bila negativna. To kaže, da za Covidom res umrejo večinoma tisti, ki bi v kratkem umrli tudi brez njega. Seveda pa to sproži tudi vprašanje, zakaj tolikšna presežna smrtnost junija (in tudi do junija). Možen odgovor je, da so umrli, ker so jim ukrepi in strah preprečevali obisk zdravnika.

G. Debenjak omenja tudi Izrael. Tu bi ga rad dopolnil in podprl njegovo trditev, da so izjave, ki jih kar naprej poslušamo (le cepljenje nas lahko reši), neresne. V Izraelu so prvi pričeli s cepljenjem in imajo eno najvišjih stopenj precepljenosti na svetu. Če pa pogledamo na spletno stran WHO (https://worldhealthorg.shinyapps.io/covid/) vidimo, da so imeli v septembru (približno, ker se ne da točno določiti iz grafa) rekordno okuženost, okoli 1000 na 1M prebivalcev, torej, približno tako kot pri nas. Rekordno okuženost so v avgustu imeli tudi na Islandiji, prav tako visoko precepljeni državi, trenutno pa so na nivoju lanske najvišje okuženosti, ko ni bilo niti enega cepljenega. Če bi bilo cepljenje rešilna bilka pred okužbo, bi morale te države imeti minimalno okuženost. Res pa je, da smrtnost ni tako velika, kot v Sloveniji, a to velja tudi za obdobje pred cepljenjem. Pri tem smo žal med rekorderji.

Morda je tudi res, da pri nas glede smrti malo več lažejo, drugi (se) pa malo premalo sprašujemo. Za primer, v petek, 29. 10. so pri TV dnevniku povedali, da je med Covidnimi bolniki v bolnišnici veliko rakavih bolnikov. Se je kdo od pristojnih vprašal, kako, da se ravno rakavi bolniki, v bolnišnici, tik pred smrtjo, okužijo še s Covidom? Je kdo pogledal, kaj je bilo s sestrami in zdravniki na onkologiji, ki so prišli v stik s tem pacientom? So šli v izolacijo? Po naključju sem kaki dve uri pred Dnevnikom govoril s kolegico, ki je ravno pokopala svojo sorodnico. Ta je umirala za rakom in, ko je izgledalo, da bo umrla, se je nekako okužila s Covidom. Šla je na Covidni oddelek, a ker ji je šlo na bolje, so jo poslali nazaj. Je ozdravela ali so kužno poslali nazaj? No, čez nekaj časa je seveda šla zopet na Covidni oddelek in tam umrla. Covidni bolnik bolnišnici prinaša dodaten denar, tega se moramo zavedati. S tem pa ne mislim reči, da so vse ali večina smrti izmišljene. Žal je lani umrlo 3428 ljudi več kot predlani, od tega 2704 formalno zaradi Covida. Od česa je umrlo ostalih 724, pa ne bom spraševal. Vemo, koliko so prvo leto pandemije delale bolnišnice, in trenutno se zopet ukinjajo »nenujni programi«. 

Pri navedbi avtorja Proglasa v kazalu je prišlo do neljube napake. Proglas je izdelal Sami Rahim ne Idejološka ordinacija, kot smo pomotoma zapisali. Za napako se vsem iskreno opravičujemo. 

Po naši izjavi Za izhod iz pandemije in avtokracije novembra 2020 se avtokratski način vladanja ni zmanjšal, temveč povečal. Zato so se povečali, v primerjavi z drugimi državami Evropske unije, tudi negativni učinki takšnega vladanja na obvladovanje pandemije. Padlo je zaupanje ljudi v vlado, s tem pa tudi v protivirusna cepiva.

Avtokratsko vladno vodenje države in posledično obvladovanje civilne družbe že prehaja v totalitarno obliko oblasti: izvršna oblast se je v nasprotju z ustavno demokracijo povzpela tako nad zakonodajno oblast (namesto z zakoni vlada predvsem z odloki) kot nad pravosodno oblast (sodb sodišč ne upošteva), celo nad ustavno sodišče. Obenem vlada zlorablja ne le vladavino prava, ampak tudi medicino in druge stroke.

Posledica je, da sta se vladna samovolja in nasilje razlezla po družbi. Se bo zaradi vladnega zavajanja glede delovanja cepiv po vsej družbi razpasla tudi neresnica?

Oblastniško nasilje povzroča odpor ljudi, med nekaterimi pa tudi nasilnost. Obsojamo vsakršno nasilje, tako državno kot nasilje civilne družbe. Nespodobno in škodljivo je, če država razglaša miroljubne proteste, med drugim univerzitetnikovo branje Ustave RS in akademikovo branje lastnih pesmi pred parlamentom, za nekaj nasilnega.

S takšnimi razglasi vlada stvari postavlja na glavo. Demokratično ravnanje obsoja kot nedemokratično, svoje nedemokratično, avtokratsko delovanje pa oznanja kot obliko “nove”, iliberalne demokratičnosti. Ni nikakršne take nove “demokracije”; taka demokracija ni nič drugega kot avtokracija. Avtokracija, ki vodi bodisi (najprej) v anarhijo in kaos bodisi (potlej) v totalitarizem. Ki pa ga je po naši Ustavi moč doseči le z državnim udarom – z glasnim, ali pa tudi s tihim. Predsednik vlade s svojim kljubovanjem ustanovam in vodilnim osebam Evropske unije med ljudmi vzpodbuja nezaupanje v to dragoceno nadnacionalno povezavo držav.

Spoštovane poslanke in poslanci, iz tega zagatnega položaja, ko država vedno bolj drsi v nedemokratičnost in vlada grobo tepta človekove pravice, nas lahko reši le vaše ravnanje. Zato od vas pričakujemo, da pri odločanju pozabite na strah, osebne in strankarske interese ter glasujete v skladu z načeli ustavne prisege in obvezami, ki ste jih sprejeli. Vi in samo vi se lahko uprete rušenju z Ustavo določene ureditve.

Člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti, člani Komisije za človekove pravice: izr. član Milan Dekleva, akademik prof. dr. Josip Globevnik, akademik prof. dr. Tine Hribar, akademik prof. dr. Ivan Kreft, akademik prof. dr. Blaž Rozman, izr. članica prof. dr. Renata Salecl, akademikinja prof. dr. Alenka Šelih

Spoštovani!

V 43. številki letošnje Mladine je Monika Weiss v članku »Vavčerji za bogato energetiko« navedla, da si v Sloveniji okrog 33 tisoč gospodinjstev ne more zagotoviti primerno toplega stanovanja, ogrevanja sanitarne vode ali razsvetljave po sprejemljivi ceni. Problem energetske revščine je v tem primeru najbolj pereč, je pa po drugi strani precej širši.

Evropska komisija navaja definicijo pojma energetske revščine z deležem izdatkov gospodinjstev za elektriko, plin in druge stanovanjske energente. Po tej definiciji je gospodinjstvo energetsko revno, če je primorano porabiti več kot 10% dohodka za gorivo, da bi ohranilo ustrezno raven toplote (Energy poverty – European Commission). Koliko je teh gospodinjstev pri nas ocenjuje Statistični urad Republike Slovenije (Portal SiStat, Energetika, Proizvodnja in poraba energije, Energetska revščina, Povprečna razpoložljiva sredstva gospodinjstev, porabljena za elektriko, plin in druga goriva v stanovanjih, Slovenija, letno). V tej tabeli je energetska revščina prikazana s povprečnimi razpoložljivimi sredstvi gospodinjstev, porabljenimi za elektriko, plin in druga goriva v stanovanjih. Gospodinjstva so razvrščena v kvintile glede na skupna razpoložljiva sredstva. V prvem kvintilu je razvrščenih 20% gospodinjstev z najnižjimi dohodki, v petem kvintilu pa 20% gospodinjstev z najvišjimi dohodki. Po rezultatih za leto 2015 povprečno slovensko gospodinjstvo za financiranje nakupa elektrike, plina in drugih goriv v stanovanjih porabi 6,7% razpoložljivih sredstev, gospodinjstva v prvem kvintilu 17,7% razpoložljivih sredstev, gospodinjstva v drugem kvintilu pa 10,1% razpoložljivih sredstev.

V skladu z definicijo energetske revščine sodita torej vanjo celo prva dva kvintila ali 40% slovenskega prebivalstva. Podražitev električne energije bo ta gospodinjstva prizadela izrazito nadpovprečno in jih primorala v zniževanje ne le porabe energentov pač pa zlasti porabe drugih dobrin. Delež sredstev, porabljenih za elektriko, plin in druga goriva v stanovanjih se bo v razpoložljivem dohodku za prva dva kvintila slovenskega prebivalstva dodatno povečal.

Republika Slovenija je 21. februarja 2020 sprejela Nacionalni energetski in podnebni načrt, v katerem kot enega od ciljev določa: »blažiti in zmanjševati energetsko revščino s pospešenim izvajanjem ukrepov socialne politike, splošnih ukrepov stanovanjske politike (npr. 100 % subvencija v večstanovanjskih stavbah) in obstoječih ciljnih ukrepov«. Nacionalni energetski in podnebni načrt tudi časovno določa akcijske ukrepe v prihodnosti v smeri opredelitve energetske revščine in določitev načina obveznega periodičnega merjenja ter določitve ciljnega kazalnika za izkazovanje energetske revščine, med drugim pa tudi izdelavo akcijskega načrta za obvladovanje energetske revščine.

Oddaje, ki jo komentira Stanka Prodnik, nisem gledal. Že napovednika in pet minut Toninovega govora na proslavi odhoda jugo vojske sta me prepričala v - izklop.

Proslavljanje umika »tujih« vojakov 30 let kasneje je samozadovoljevanje pritlikavih duhov. Ne služi ničemur razen loščenju zaslug in uživanju v lastnem napuhu.

Film »Hrepenenje naroda«, ki je proslavi sledil, ima po zapisu Prodnikove enak motiv, vendar gre še za mnogo več - za zavestno prirejanje dejstev zgolj v prid »največjih« zaslugarjev. Je sprevržena oblika »evociranja uspomena« iz časa SFRJ. Klavrno.

Glede predvajanja te mizerije na TVS je umestno vprašanje uredniških kriterijev. Film ima vse znake cenenega EPP, torej bi sodil le v sklop političnih oglasov rumene TV, še bolje pa - v uredniški koš.

Četudi mi kot nekdanjemu direktorju (2013-2018) svetniki Nakvisa brez obrazložitve niso podelili drugega mandata, vseeno spremljam dogajanja v visokem šolstvu doma in v tujini. Pomagam tujim agencijam (Sev. Makedonija, Ruska federacija, Gruzija) pri evalvacijah in organizaciji in sem zunanji svetovalec turške agencije za visoko šolstvo THEQC (208 univerz in 8 milijonov študentov), ki je tudi že postala redni član ENQA.

Ideja o posebnem zakonu o Nakvisu ni nova, vendar o pričujoči pobudi ne vem ničesar. Lahko pa povzamem izhodišča, ki smo jih pripravili na Nakvisu že leta 2015. Naj povem, da ima sosednja Avstrija že podoben zakon - Act on Quality Assurance in Higher Education (2012). Osnovni motiv takrat za poseben zakon sta bili dve neodvisni mednarodni evalvaciji Nakvisa, kjer so tudi tuji presojevalci na osnovi samoevalvacijskih poročil agencije 2010-2012 in 2013 podrobno pregledali, kako agencija pri svojem delovanju izpolnjuje evropske standarde kakovosti ESG, 2. in 3. del. Zavezi vpisa v EQAR, https://eqar.eu , in polno članstvo agencije v ENQA, www.enqa.eu , sta bili med drugim tudi dve strogi zahtevi iz Nacionalnega programa visokega šolstva 2011-2020 (ReNPVŠ11-20, ukrep 21) ob obljubi 6 mio eur/letno za nadaljnje delovanje agencije.

Ne glede na vsebinska priporočila tujih strokovnjakov pa je le nekaj trdnih argumentov za uvedbo ločenega zakona o Nakvisu. Nakvis je nevladni proračunski uporabnik in je uvrščena v proračunu v skupino državnih inštitucij kot so: Državna volilna komisija, Varuh človekovih pravic, Informacijski pooblaščenec, Ustavno sodišče, Računsko sodišče, Državna revizijska komisija, Komisija za preprečevanje korupcije, SAZU. Delovanja in financiranje teh inštitucij urejajo posamezni ločeni zakoni, le delovanje Nakvisa je določeno v področnem zakonu o visokem šolstvu (ZViS) in s sklepom Vlade RS o ustanovitvi Nakvis. Delovanje agencije dodatno ureja tudi vrsta podzakonskih aktov. Mogoče je tudi zanimivo mnenje Računskega sodišča RS (2015), da pri Nakvis ni mogoče ugotoviti, v kateri od veljavnih pravnoorganizacijskih oblik oseb javnega prava naj bi Nakvis deloval. Sedaj velja, da je Nakvis pravna oseba javnega prava in neposredni nevladni proračunski uporabnik.

Do sestanka evropskih ministrov za izobraževanje v Bergnu (2005) je obstajal v RS precejšen dvom o ustanovitvi agencije kot povsem neodvisne, nevladne inštitucije. Šele Zakon o visokem šolstvu (ZViS - členi 51.a do 51.ž) in sklep Vlade RS o ustanovitvi Nakvis so dale leta 2009 ustrezno zakonsko podlago za delovanje agencije. Nakvis je začel delovati v letu 2010. ZViS določa v 51.e členu, da agencija po javnem pooblastilu ureja pravna razmerja in odloča v posamičnih zadevah. Pri izvajanju teh nalog agencija izdaja – splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil, ki se objavijo v Uradnem listu Republike Slovenije in - posamične upravne akte za odločanje v posamičnih javnopravnih zadevah. Bistven podzakonski akt Nakvisa so Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov. Ker so merila sprejeta v soglasju z vsemi deležniki v visokem šolstvu, podrobneje urejajo postopke evalvacij in akreditacij. Seveda pa se to pravno uporablja v pritožbah v večini primerov, ko je akreditacija zavrnjena ali je podana za krajše obdobje. Upravno sodišče večinoma meni, da merila kot podzakonski akt ne smejo biti ostrejša oz. morajo imeti ustrezno pravno podlago v ZViS (tudi 3. in 4. odstavek 153. člena Ustave RS).

Predlagani samostojni zakon o Nakvisu naj bi imel krajši, uvodni nastavek v ZViS. Zakon o Nakvisu pa bi sestavljali okvirno členi 51.a do 51.ž sedanjega ZViS, sedanji sklep o ustanovitvi agencije in Merila za evalvacije in akreditacije z opisom vseh zahtevanih postopkov. Vse to je že napisano. Na ta način bi tudi ZViS z umaknjenemi členi o Nakvisu postal preglednejši in predvsem krajši. In ne bi bilo več členov kot npr. a51š ali b51t ipd v ZViS. Ker bi bili postopki podrobno zapisani v zakonu o Nakvisu, ne bi bila potrebna stroga uporaba precej birokratskega Zakona o splošnem upravnem postopku.

V obdobju od 1993. leta se je ZViS spremenil že 27 krat. Velikokrat novi ministri ali državni sekretarji hočejo hitro spreminjati ZViS ali pa tudi po svoji podobi ustanavljati javne šole. Seveda spremembe ZViS povzročijo ponavadi tudi spremembe Meril za evalvacije in akreditacije pri Nakvis. Poleg tega mora Nakvis vsako sprejeto spremembo delovanja javljati na EQAR oziroma ENQA, da bi preverili, če še izpolnjujemo evropske standarde ESG Part 3.

Za naš visokošolski prostor je značilno visoko število visokošolskih in višješolskih zavodov ter previsoko število študijskih programov za obstoječe število habilitiranih visokošolskih učiteljev. Podajam samo približne številke: Poljska ima za 40 mio prebivalcev 6000 študijskih programov, Irska za 4,5 mio prebivalcev 700 študijskih programov, Slovenija pa blizu 1000 študijskih programov za 2 mio prebivalcev in po SURS le cca. 3400 visokošolskih učiteljev. Smiselno bi bilo uvesti vsaj tri normative pri ustanavljanju novih javnih zavodov: ustreznost prostorov, število učiteljev v rednem polnem delovnem razmerju in predvideno število študentov. Razmisliti bi bilo treba tudi o začasni akreditaciji vsakega novega javnega zavoda najprej za 3 leta, o registru visokošolskih učiteljev (npr. register za raziskovalce v RS obstaja) in o študentskem ombudsmanu (adjudikator).

Seveda pa bi morali zakone sprejemati odgovorno v skladu s sprejeto Resolucijo o normativni dejavnosti in načeli v njej: načelo potrebnosti pravnega urejanja, načelo samoomejevanja, načelo sorazmernosti, načelo odgovornosti, načelo določnosti, načelo dostopnosti, načelo poenostavitve in načelo transparentnosti. Vsi snovalci in predlagalci zakonov naj bi si to vsaj prebrali. 

Marcel Štefančič v recenziji filma ne omenja dveh bistvenih stvari.Prvič: da gre za remake filma Davida Lyncha iz leta 1984, ki povzema vsebino prvega v nizu devetih (!) knjig o planetu sipin. In drugič: gre samo za prvi del filma, kar je prikazano tudi v uvodni špici, povzema pa približno dve tretjine prve knjige Franka Herberta.

Torej lahko pričakujemo še veliko nadaljevanj, vse samo za kritiko kapitalizma ali zgolj za masten zaslužek filmarja?

V poročilih na POP TV – in ne RTV SLO! – smo 22. oktobra zvečer videli, kako so v predavalnici postrojili četico: Matejo Logar, vodjo svetovalne skupine za covid-19; Bojano Beović, članico svetovalne skupine za covid-19 in predsednico Zdravniške zbornice Slovenije; Tatjano Lejko Zupanc, direktorico Infekcijske klinike UKCL, in Matjaža Jereba, vodjo Oddelka intenzivne terapije na Infekcijski kliniki UKCL. Kot en/a mož/ženska so stopili v obrambo ministra Poklukarja (in vlade!) ob aferi s cepivom Janssen, ko je odlok o takojšnji veljavnosti pogoja PCT pripravilo Ministrstvo za zdravje s Poklukarjem na čelu (!).

Na spletni strani NIJZ pa jasno piše, da pri cepivu Janssen zaščita nastopi 14 dni po cepljenju. V prazni retoriki brez vsebinskih argumentov so kot avtomati ponavljali, da gre za administrativen ukrep, s katerim stroka ni imela nič (!), ki naj bi »olajšal določene administrativne stvari«, in da je minister, ki je predlagal ta odlok, absolutno brez krivde. Posebno se je izkazal Matjaž Jereb z izjavo: »Šlo je vseeno za politično odločitev za ta odlok. Ta poteza je nedvomno imela določen namen, ki pa je bil, po mojem prepričanju, pozitiven«?!. Kako Matjaž Jereb to ve?

Skratka, administrativni ukrep (odlok) ima absolutno prevlado nad zdravniško stroko, ne glede na to, v kako močni opreki je z njo, in vrh zdravniške stroke to javno podpira. Vrh infektološke stroke torej trdi, da je »lajšanje določenih administrativnih stvari« bolj pomembno kot zdravje ljudi – tako cepljenih s cepivom Janssen (morebitne težave zaradi cepiva samega in odložene zaščitenosti pred okužbo) - kot zelo verjetnih novih okuženih zaradi teh še nekaj časa nezaščitenih cepljenih.

Pri takem odnosu zdravniške stroke do javnega zdravja se kar ponujajo številni strašljivi scenariji, po katerih lahko oblast ukaže poljubne posege v telo in zdravje različnih skupin državljanov, te posege proglasi za administrativne ukrepe, vrhovi zdravniške stroke in posamezni zdravniki pa ne črhnejo ne bev ne mev.

Nič pa strumna apologetska četica ni besedovala o zavedenosti predvsem mladih z obetom, da jim cepivo Janssen omogoča takojšnjo svobodo, o daleč najnižji učinkovitosti cepiva Janssen, o možnih zapletih zaradi cepiva samega, o možnih nezaščitenih sejalcih okužbe niti o številu mladostnikov, cepljenih s tem cepivom v nasprotju z doktrino.

Minister Poklukar je ta »administrativni ukrep« v nekem intervjuju pojasnil, da so z njim cepljenim s cepivom Janssen »prihranili stroške za testiranje«. Torej se je popolnoma zavedal, da je bilo vseh 30.000 cepljenih zavedenih v cepljenje in da so dobili lažno potrdilo, da so varni tako oni kot vsi njihovi kontakti. Z drugimi besedami, zavedal se je, da se bo teh 30.000 cepljenih 14 dni lažno predstavljalo za varno zaščitene. Namesto da bi jim omogočili brezplačno testiranje in poslali obvestilo o odloženi zaščitenosti.

Christe eleison! Ker zdravstveni sistem očitno ni hotel informirati cepljenih »šele« 14 dni po cepljenju, da jim šele od tedaj velja pogoj C, so vsem kar na licu mesta izdali veljavno potrdilo in QR kodo s takojšnjo veljavo. Verjetno bi bilo popolnoma retorično vprašati se, kje sta tukaj Hipokratova prisega in Komisija za medicinsko etiko Zdravniške zbornice Slovenije, ki jo vodi zgoraj omenjena Bojana Beović.

S to tiskovno konferenco so popolnoma povozili tako posvetovalno skupino za cepljenje pri NIJZ kot NIJZ sam, ki sta večkrat priporočila, naj začne pogoj PCT veljati šele z dvotedenskim zamikom po cepljenju. Mimogrede, v Franciji velja 28-dnevni rok od cepljenja s cepivom Janssen do priznane zaščite.

Verjetno se vsi lahko strinjamo, da gre pri tej aferi s cepivom Janssen za posege v telo in ogrožanje zdravja velike skupine ljudi ozir. za nevarnost za javno zdravje, česar vsega verjetno ne bi bilo težko najti v členih Kazenskega zakonika.

Naj zavpijem po starorimsko: »Quousque tandem abutere, JJ et consortes, patientia nostra?« ali po naše: »Koliko časa boste Janez Janša in pajdaši še zlorabljali našo potrpežljivost?« 

V zadnjih tednih sem budno spremljal polemiko, ki jo je sprožil Franco Juri s svojim prvim pismom, in v zadnji Mladini mu spet odgovarja dr. Tom Turk. Ker se mi zdi, da Turk s pisanjem o prehranskih dodatkih odvrača pozornost od jedra problema, bi rad navedel nekaj pomembnih vidikov in dejstev. Trditev, da so necepljeni neodgovorni in da ogrožajo druge, nima prav nobene resne podlage. Kdor se tako kot Juri v dobrem letu in pol pandemije ni okužil (ali pa je bolezen prebolel brez pravih simptomov), je zelo verjetno ravnal prav. Poleg tega sveže testirani necepljeni veliko težje prenašajo okužbo kot netestirani cepljeni. Če pravilno interpretiramo številke, ugotovimo, da imamo pri dveh milijonih prebivalcev dober milijon cepljenih, 600.000 prebolevnikov, vsaj še 200.000 »neuradnih« prebolevnikov, ostalo pa so otroci in mladostniki, ki so premladi za cepljenje. Torej je večina Slovencev že prišla v stik z virusom – od kod naj bi potem prišla armada tistih, ki baje ogrožajo skupnost? Poleg tega v Sloveniji že osem mesecev nimamo nobene presežne umrljivosti, zato strogi omejevalni ukrepi nimajo nikakršne stvarne podlage.

V EU so registrirana štiri cepiva proti SARS-CoV-2, od tega se je za tri pokazalo, da niso primerna za vse starostne skupine, samo cepivo Comirnaty družbe Pfizer/BioNTech je (še) brez omejitev, pa tudi tu lahko pride do zapletov in možne okvare srčne mišice. Da so bila cepiva odobrena po močno skrajšanem postopku, pa dokazuje usoda cepiva družbe CureVac, ki je malce zamudilo s prijavo in je zato podvrženo normalnemu testiranju, ki bo trajalo še kar precej časa, vsekakor dlje kot ta pandemija. Doslej namreč še ni znana nobena pandemija kake virusne bolezni dihal, ki bi trajala več kot dve leti. Torej lahko pričakujemo, da bo pandemije konec enkrat pozno spomladi 2022. Če ne bo tako, bo to zanesljiv znak, da je bila pandemija bodisi umetno sprožena ali umetno podaljšana.

Vedno spet preberemo, da je velika precepljenost potrebna za dosego tako imenovane čredne imunosti. Žal pa ideje o čredni imunosti nimajo prav nobene znanstvene podlage. Doslej je uspelo s cepljenjem doseči čredno imunost samo v dveh primerih: pri otroški paralizi in pri črnih kozah. Pri koronavirusih (pa tudi pri virusih gripe) je to popolnoma nemogoče, čredna imunost je mogoča samo po naravni poti, kar se je zgodilo sto let nazaj pri španski gripi, a tam je bil krvni davek ogromen. Edina prava pot je torej kombinacija cepljenja, previdnosti, odstranjevanja aerosolov z učinkovitim prezračevanjem, krepitve imunskega sistema in zdravljenja obolelih. Trditve, da je edina rešitev cepljenje, so neresne, nestrokovne in škodljive. Globalni eksperiment s cepljenjem po možnosti celotne populacije je neznanstven in neetičen. Znanstven pristop bi bil tak, da bi v nekaterih državah precepili veliko večino prebivalstva (kot so storili v Izraelu), v drugih pa samo 25-30% najbolj ranljivih in izpostavljenih, ostali pa bi postali imuni po naravni poti. Potem bi lahko primerjali rezultate in tako pridobili izkušnje za bodoče epidemije in pandemije. 

Preživljamo kruto obdobje. Nesposobna in nepoštena oblast se je postavila virusu ob bok in skupaj z njim uničuje naša življenja, nekatera dobesedno. Ukradla nam je državo in morda nam bo tudi volitve. S pomočjo poslancev DeSUS, njihovi izgovori so popolnoma prazni, si z novim zakonom še dodatno podreja policijo in tožilstvo z namenom, da bi izničila svoje kriminalno početje, nas pa z vedno večjo represijo in kaznovanjem utišala. Neljube zakone in sklepe sodišč, kamor še ni infiltrirala dovolj svojih kimavcev, ignorira, jemlje spoštovanje sodiščem in dostojanstvo sodnikom, a ne samo njim, vsem strokovnjakom in znanstvenikom, ki ne ustrezajo njenim namenom … Ne bom naštevala naprej, sem pa prepričana, da je zato res pomembno, kdo dobi devetletni mandat za ustavnega sodnika.

Že ves čas se mi zdi »zanimivo«, kako poteka izbor za to najpomembnejšo sodno funkcijo. Pričakovala bi, da bodo strokovno (in osebnostno!) primernost prijavljenih kandidatov ocenjevali za to usposobljeni strokovnjaki, a namesto tega vedno znova gledamo politično kupčkanje poslanskih skupin. Na koncu predsednik države predlaga tistega, še zlasti se trudi, da bi ugodil Janezu Janši, ki ima največ možnosti, da bo s tajnim glasovanjem izvoljen. Ne, merilo ni strokovnost.

Spremljamo enoletno farso o zamenjavi ustavne sodnice, ki ji je potekel mandat, pred nami je četrti poskus. Pahor se je odločil za »filozofskega pravnika« ali »pravnega filozofa« dr. Roka Svetliča, predstojnika Pravnega inštituta v Kopru, tudi sam poskuša že četrtič. (2019 je neuspešno kandidiral za varuha človekovih pravic.) Taka »dvojna izobrazba« je lahko (vsaj zame) prednost, če je človek za obe področji dober strokovnjak in ima za sabo veliko, zlasti praktičnih, izkušenj, nasprotno pa pomeni pomanjkljivost, če nima zadovoljivega pravnega znanja, zlasti o ustavnem pravu, in poleg tega premore »nenavadna« filozofska razmišljanja. Prvo, če sem pravilno razumela profesorja ustavnega prava dr. Zagorca, bivšega ustavnega sodnika Matevža Krivica, dr. Aleša Novaka, ni ravno kandidatova močna stran, o njegovih filozofskih razpredanjih pa smo si lahko ustvarili mnenje, če smo prebirali njegove kolumne. Lahko smo spoznali, kaj si misli o begunski problematiki, recimo, da je bolje, da azila ne podelimo nikomur, ker bi bili krivični do tistih, ki ga ne bodo dobili. Ali o tem, da zapiranje meje ni kršitev človekove pravice do azila, ampak pomeni celo varnosti za državljane in za tujce …

Mandatno volilna komisija je dr. Svetliča potrdila (9:6), zdaj ga čaka še DZ. Priznam, da mi verjetno ne bi zbudil toliko pozornosti, če ne bi dr. Zagorc opozoril nanj in na njegovo izjavo, ki ga je šokirala: »Zato mora država, če ne želi ostati postmodernistično mehkužna, za zaščito svoje simbolne vloge gospodarja v skrajnem primeru tudi streljati na migrante ob nezakonitem prečkanju državne meje!« Ali kandidat za ustavnega sodnika podpira in soglaša s streljanjem? Svetlič je izjavo v medijih ogorčeno zanikal, tudi v preteklosti se je že večkrat pritožil, da se ga narobe razume, in dejal: »Trdil sem diametralno nasprotno. Za vsako ceno je treba najti pravno rešitev, ki bo karseda zmanjšala možnost eskalacije nasilja na meji, ki neizogibno vodi v kršitev človekovih pravic…« (Kakšno rešitev? Preventivno migrantom preprečiti nekatere pravice?) Zdaj pa pozor! Sledi nadaljevanje Svetličeve izjave: »Problem je, da bo država uporabila vsa, tudi najbolj brutalna sredstva, če pride do tega, da bo njen obstoj ogrožen - in to velja tako za absolutistično kot postmoderno državo.« Če pozorno preberem, najdem pri obeh izjavah (Zagorčevi in Svetličevi) enako (Svetličevo) stališče in se mi zdi vsako kandidatovo sprenevedanje odveč.

Če poenostavim: »država, če je ogrožena, uporabi vsa, najbolj brutalna sredstva (sem spada streljanje)«, ali: »država mora v skrajnem primeru tudi streljati na migrante«. Težko soglašam z njegovim katastrofičnim pogledom, da je obstoj države a priori ogrožen, če mejo nezakonito prestopijo številni migranti in še manj s tem, da se bo zaradi tega uporabilo najbolj brutalna sredstva. Slednje se mi zdi, upam, samo neumestna grožnja, ali pa nesprejemljiv izgovor za čimbolj omejevalno migracijsko politiko. Kakorkoli, sama bi zelo razmislila, če bi dr. Svetliču dala svoj glas. 

V Mladini številka 42 smo v rubriki 8 dni/teden zapisali, da je odpustek podjetniku Anderliču potrdil celotni ljubljanski mestni svet. Dejansko je proti glasovalo osem mestnih svetnikov. Za napako se prizadetim in bralcem opravičujemo. 

Kot dolgoletni vodja policijskega preiskovanja povojnih pobojev in z njimi povezanih dejanj, ki izpolnjujejo znake nezastarljivih kaznivih dejanj, želim k izjavi »sodelavk in sodelavcev Inštituta za kriminologijo pri PF v Ljubljani«, ki je bila objavljena pod naslovom »Javno pismo« v 41. številki Mladine dne 15. oktobra 2021 dodati samo še sledečo informacijo.

O osebi z imenom in priimkom Ljubo Bavcon, v okviru preiskovanja zgoraj omenjenih dejanj, preiskovalci nismo nikoli naleteli ali pridobili niti ustne niti pisne, torej podatka v ohranjenem dokumentarnem gradivu, da bi omenjena oseba imela kakršnokoli vlogo ali bila prisotna pri odločanju o usodi zaprtih ljudi ali da bi s svojimi dejanji kakorkoli posegala v življenja ljudi, ki so bili po koncu vojne podvrženi kakršnikoli obravnavi zmagovite strani. O Ljubu Bavconu je bilo v preteklih letih v različnih tiskanih medijih objavljenih več namigovanj o njegovi vlogi, ki pa so bila povsem nasprotna s tem, kar se je o dogajanju do takrat že vedelo, zato taka pisanja niso mogla služiti niti kot indic, ki bi ga bilo vredno ali potrebno preveriti.

Naj ob tem izkoristim še priložnost in poudarim, da je bilo, je in bo tudi v prihodnje področje nasilnih smrti ljudi po drugi vojni na območju Slovenije obremenjeno z zavedno ali nezavedno pristranostjo tako pri ocenjevanju dejanj žrtev kot pri oceni dejanj storilcev. Želja po vsesplošnem obsojanju in stigmatizaciji posameznih ljudi brez kakršnihkoli resnih, preverljivih, preverjenih in resničnih dejstev je morda s človeške plati do neke mere razumljiva na strani sorodnikov po vojni ubitih ljudi, pritlehno pa je, če s takim obsojanjem želijo pridobivati naklonjenost čustveno ranjenih sorodnikov pobitih politični voditelji. Pietete, ki jo imajo taki politiki javno polna usta, očitno ne priznavajo vsem ljudem, temveč jo odigrajo le pred tistimi, ki koristijo njihovim političnim interesom.

Ko to pišem, še ni znano, ali bo DZ sprejel Resolucijo o opremljanju SV do leta 2035. Jasno pa je, da se obeta radikalno povečanje vojaških izdatkov in angažiranja SV v tujini. Izdatki naj bi se skoraj podvojili na vsaj 2 % BDP, zlasti zaradi oboroževanja, za kar je že v letih 2021–2023 predvidenih 491 mio €. (Za primerjavo: za investicije v zdravstvu je predvidenih le 360 mio €.) Bistveno naj bi se povečal tudi angažma SV v tujini, in to ne v mirovnih operacijah OZN, ampak pri »nevtralizaciji vojaških groženj v okviru 5. člena Severnoatlantske pogodbe«, tj. konfrontaciji z Rusijo. V tujino naj bi pošiljali največje enote, tudi bataljonsko skupino. (Za primerjavo: trenutno je v Latviji en vod SV.) Ker Slovenija srednjeročno ni vojaško ogrožena in ker SV tudi sicer ni organizirana za obrambo države, ampak za vojaško-policijske operacije v tujini in na meji, taka usmeritev koristi le tuji vojaški industriji in posrednikom. Naše državljanke in državljani se tega zavedajo: po Natovi majski raziskavi jih je 70 % proti povečanju izdatkov, večina nasprotuje tudi operacijam zunaj J in JV Evrope, vključno z latvijsko (Ninamedia, januar 2020).

Dosedanje parlamentarne odločitve torej ne izražajo razpoloženja državljank in državljanov. Ti nočejo vzdrževati pomožne sile Nata. Zato je čas, da jih pritegnemo v odločanje o alternativah: oboroženi nevtralnosti ali razpustitvi SV ob ohranitvi njenih koristnih zmogljivosti. Dokler odločitev ni sprejeta, pa je treba nehati metati denar v sod brez dna!

Ko opazujem na fotografijah navdušenje obrambnega ministra Mateja Tonina ob seznanjanju z različnimi vrstami orožja in opreme slovenske vojske, se mi postavljata dve vprašanji. Prvič, kako to, da MT očitno ne ve, zakaj v sodobnih demokratičnih državah opravljajo funkcijo obrambnih ministrov civilne osebe. Drugič, postavlja se mi vprašanje, zakaj so tako velike razlike v razumevanju krščanskih vrednot med strankami, ki se nanje sklicujejo. Če denimo primerjam program Češke ljudske stranke iz začetka 90-desetih let prejšnjega stoletja (takrat sem živel v Pragi), ki je bil izrazito krščansko -socialne vsebine, z neoliberalnim programom NSi, potem vidim, da sta to dve krščanski stranki popolnoma različnih vrednot.

V dokaz različnosti še drug primer. Češka ljudska stranka je bila koalicijski partner v prvi vladi Vaclava Klavsa in sicer je v vladi zasedel obrambno ministrstvo njen podpredsednik Bavdiš. Ta je bil tudi tako navdušen nad orožjem kot je naš MT. Pred mediji se je postavljal z orožjem in to je bilo za njegovo stranko preveč. Ker so ocenili, da to ni v skladu z vrednotami stranke, so ga odpoklicali in s tem se je moral umakniti iz političnega življenja. NSi seveda ne bo odpoklicala svojega predsednika, pač pa se bodo o tem izrekli volivci.

MT v javnih nastopih ne pozabi pohvaliti uspešnega dela strankinih ministrov. Spregledal je, da agilnost sama po sebi ne predstavlja tudi uspešnost. Minister za infr astruktur o načrtuje dodatne vozne pasove na vpadnicah v Ljubljano, čeprav je praksa v tujini pokazala, da to pomeni samo še več osebnega cestnega prometa. Minister je tudi že na samem začetku mandata obiskoval občine in jim obljubljal cestne investicije. Rezultat tega je, da so v prihodnjih proračunih predvidene skoraj enake vsote sredstev za investicije v cestno kot v železniško infrastrukturo, naj bi jo razvijali prednostno. To je tudi v popolnem nasprotju, tako s prometno, kot z okoljsko politiko, ko naj bi se prevoz z osebnimi avtomobili preusmerjal v javni promet in cestni promet na sploh na železniški prevoz, kar je nujno za zaviranje podnebnih sprememb.

Tudi ministru za delo, družino in socialne zadeve marsikaj lahko očitamo. Toda kapica na njegove grehe je gotovo to, da ob tem, ko je vlada z »levo roko« našla ogromna sredstva za vojsko, ni izboril nekaj milijonov za dokončanje doma za starejše občane v Osilnici v letošnjem letu. Dokončanje je sicer predvideno za naslednje leto, kar je zaradi negotovih razmer vprašljivo. Namreč kadar je država prisiljena varčevati z javnimi sredstvi, so vedno prizadete naložbe.

NSi se zelo dobro počuti kot vladajoča stranka, čeprav je v vladi, ki ima zelo malo ugleda doma in še zlasti v tujini. Če bo po novih volitvah čakala na novo koalicijo z Janševo vlado, bo čakala še zelo dolgo. Ima pa drugo možnost. Njihov program stranke bi moral biti bolj podoben programu češke ljudske stranke. S tem bi lažje sklepali koalicije tudi z drugimi strankami in si odprli možnost, da bi v bodočnosti postali vodilna moderna desna stranka. Predvsem bi

si morala reševati ugled s takojšnjim izstopom iz sedanje koalicije. S tem bi NSi tudi omogočila predčasne volitve in sprejemanje proračunov 2022 in 2023 novi vladi, ki bo v kasnejših letih tudi zadolžena za reševanje sedanje prezadolženosti naše države.