V 41. številki letošnje Mladine je kolega Igor Feketija (intervju na straneh 35 do 40) omenil izgubo delovnih mest v primeru prenehanja delovanja Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ). Nanjo je vezano tudi pridobivanje lignita v Premogovniku Velenje (PV) in obe podjetji skupaj sta konec leta 2019 zaposlovali 1512 delavcev (Letni poročili TEŠ in PV za 2019). V kolikor upoštevamo vpliv prenehanja delovanja TEŠ in PV na njune dobavitelje repromateriala oziroma ustreznih storitev in nato na dobavitelje teh dobaviteljev ter tako naprej (ocenjeno z input-output analizo), se ta učinek poveča na skupno izgubo 2700 delovnih mest (Križanič F., Mencinger J., Oplotnik Ž.: How Distortion on the Electric Power Market Can Lead to Stagflation, International Journal of Energy Economics and Policy, 2019). Če upoštevamo, da bo električna energija, ki jo proizvaja TEŠ, nadomeščena z električno energijo, proizvedeno v plinsko parnih elektrarnah, se bo ta dobrina v Sloveniji, že ob normalnih cenah zemeljskega plina, podražila za okoli 5% pri gospodinjskem odjemu ter za 10% pri odjemu gospodarstva. Podražitev bo delovala kot »ponudbeni šok« z izgubo 26 tisoč delovnih mest.

V teh razmerah bosta zlasti proizvodnja kovin ter industrija papirja prisiljeni zapustiti Slovenijo, kar bo tudi na dolgi rok pomenilo izgubo 15 tisoč delovnih mest (Križanič F., Košnjek Z., Vojinović B., Kolšek V., Jere Ž.: Scenariji pridobivanja premoga in proces zapiranja PV ter vpliv na TEŠ z vidika delovanja slovenskega elektroenergetskega sistema in povečanja energetske revščine v Sloveniji, 2020 – študija izvedena po naročilu SDE, Sindikat delavcev dejavnosti energetike ter SPESS, Sindikat Premogovnika Velenje).

Sicer je treba dodati, da Slovenija z modernizacijo proizvodnje in povečanjem energetske učinkovitosti ter večjo porabo obnovljivih virov energije (zlasti biomase) emisije CO2 zmanjšuje, medtem ko v svetu te emisije naraščajo. Slovenske emisije CO2 so se od 2008 do 2019 (obe leti smo imeli konjunkturo, naš bruto domači produkt pa je bil 2019 realno za 9% večji kot 2008) v gospodarskih dejavnostih znižale za 18%, pri oskrbi z električno energijo, plinom in paro celo za 29%, pri gospodinjstvih pa za dobrih 10% (Statistični urad Republike Slovenije: Podatkovna baza SiStat). V enakem obdobju so se te emisije na svetovni ravni povečale za 13% (BP Statistical Review of World Energy 2019 in 2021). V letu 2019 so bile slovenske emisije CO2 tudi za 16% nižje kot 1986 (Statistični urad Republike Slovenije: Kazalniki trajnostnega razvoja, Slovenija, 2021, 17. december 2020; Računi emisij v zrak, Slovenija 2019, 14. september 2021).

V podpisu k fotografiji smo netočno navedli, da je bila donedavna direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Kaja Širok politično razrešena. V resnici ni bila razrešena, temveč ji ministrstvo za kulturo pod vodstvom Vaska Simonitija po dveh uspešnih mandatih ni podelilo še tretjega. V razpisnem postopku je bil za novega direktorja muzeja izbran dr. Jože Dežman.

Pogrom nad preminulim zasl. prof. dr. Ljubom Bavconom Zaposleni na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti z ogorčenjem obsojamo pogrom nad našim dolgoletnim sodelavcem, pravkar preminulim zaslužnim profesorjem dr. Ljubom Bavconom, ki ga na družbenih in drugih medijih izvajajo nekateri nosilci oblasti in njihovi podporniki. Lažnive obtožbe, ki jih zoper umrlega usmerjajo, je profesor sam večkrat dokumentirano ovrgel. Zaničevanje njegove osebe in dela ter pomanjkanje vsakršne pietete pa odražata vso arogantnost oblasti, proti kateri se je boril vse življenje. Profesor Bavcon je bil od svoje rane mladosti zavezan boju proti fašizmu, zaradi česar ga je italijanski fašističen režim zaprl, nemški okupator pa poslal v koncentracijsko taborišče. V času svojega raziskovalnega in profesorskega dela se je zavzemal za kritično preizpraševanje kazenskega prava in za uveljavljanje človekovih pravic. Bil je tudi eden prvih zagovornikov ukinitve smrtne kazni v SFRJ in nasprotnik verbalnega delikta. Od leta 1988 je bil predsednik Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bil predhodnik današnje inštitucije Varuha človekovih pravic.

Profesorju Bavconu ni mogoče očitati več kot to, da je po spremembi režima ostal zvest svojim prizadevanjem po humanizaciji kazenskega prava in kriminalitetne politike ter neomajen v zavezah k antifašizmu in spoštovanju človekovih pravic. Zgolj s tem je postal priročno projekcijsko platno sodobnega brezobzirnega političnega boja za oblast ter avtoritarnih (in nedemokratičnih) sil v naši sodobni družbi 21. stoletja. Prof. dr. Ljubo Bavcon zadnjih 30 let ni opravljal nobene politične ali druge oblastne funkcije, se je pa s svojimi svarili pred zlorabami oblasti oglašal v javnosti, s tem pa postal tarča besa dela politike, ki se je v zrcalu prepoznal. Upoštevati povsem neizpodbitne profesorjeve dosežke na področju oblikovanja sodobnega kazenskopravnega sistema in boja za človekove pravice v času osamosvajanja nove države bi bilo najbrž preveč protislovno, zato ta del njegovi obrekovalci zamolčijo. Nedavno smo v slovenski javnosti veliko slišali o tem, kako v gorah obstajajo posebna pravila obnašanja, ko naj bi bili ljudje vljudni in tovariški drug do drugega. Upamo, da tako v gorah kot v dolinah še vedno veljajo vsaj minimalna pravila pietete do umrlih. Profesor Bavcon žal ne more več odgovarjati na napade, njegovi sodelavci pa se odločno upiramo blatenju in omalovaževanju njegovega dela in imena. 

Zelo kratka replika na odgovor Franca Jurija. Res je, imate prav, za obstoječa cepiva so bile v celoti opravljene tri faze preizkusov, 4. faza testiranja cepiv pa ni bila opravljena, vsaj ne v celoti. Ta faza se v preizkušanju zdravil in tudi cepiv imenuje farmakovigilanca.

To je faza, ki lahko traja več let, desetletij ali celo celotno trajanje uporabe nekega zdravila. V tem obdobju beleži in dokumentira vse morebitne stranske in nezaželene učinke, ki se pojavljajo pri uporabi nekega zdravila. Glede tega sem bil površen in se opravičujem. Vse drugo, kar sem napisal pa drži, vendar na to g. Juri tako ali tako ni odgovarjal, še zlasti ne na to, kako se kot argument za necepljenje obnese posameznikov imunski sistem, v katerega ima nekdo neomejeno zaupanje. Pa še glede zaslužkov farmacevtske industrije. Ta industrija je kakor vsaka druga, stremi k profitu. Ker pa je seveda povezana z zdravjem in zdravljenjem, gredo dobički marsikomu v nos, od tu do teorij zarot pa ni daleč. Vendar farmacevtska industrija v razvoj zdravil vlaga tudi ogromno denarja in znanja, kar za marsikatero pridobitno dejavnost v sistemu liberalnega kapitalizma ne moremo ravno trditi. Trg raznih bolj ali manj nepotrebnih prehranskih dodatkov, da o raznih homeopatskih pripravkih ne izgubljam besed, je velik. Kakšen je profit pri slednjih, ki razen embalaže ne vsebuje praktično nič, v lekarni pa recimo 10 ml steklenička stane kakšnih 15 evrov, pa si lahko izračunate sami.

Predsednik, tako se ne dela

Dogodek, ki je botroval temu zapisu, se je zgodil 30. septembra v Mariboru. V opuščenem objektu na Melju se je zgodil namreč evropski dogodek ob 80-letnici nacističnih uničevalnih taborišč  odprti sta bili razstavi »Življenje sovjetskih vojnih ujetnikov« in Življenje zavezniških vojnih ujetnikov – Britancev, Novozelandcev in večje skupine Židov«, kot stalni eksponat pa je bil predstavljen tudi obnovljeni tovorni vagon, s kakršnimi so nacisti prevažali ujetnike. V objektu na Melju je delovalo nemško taborišče Stalag 18D(306), v katerem so bili med drugo svetovno vojno zaprti vojni ujetniki zavezniške koalicije in ruski ujetniki, s tem, da so bili Angleži, Američani in ostali zahodnjaki varovani z Ženevsko konvencijo, ruski ujetniki pa niso uživali nobene zaščite in so jih do smrti izstradali. Tako je umrlo po zaenkrat znanih podatkih okoli 4.500 ruskih vojakov. Prisotni so bili med drugim tudi pomembni ruski diplomati, nemški kulturni ataše, župan mesta Maribor, predsednik ZZB NOB, častni pokrovitelj pa je bil predsednik Pahor.

Ob prihodu na govorniški oder ni doživel pozdravnega aplavza kot vsi ostali (zgovorno dejstvo!), njegove visokoleteče misli pa so izgubile ves sijaj ob dejstvu, da se zaradi nujnih obveznosti ni niti sprehodil skozi razstavo, ki človeka močno presune zaradi krutega in močnega sporočila. Predsednik se je po ogledu vagona s spremstvom izmuznil skozi zadnja vrata muzeja in odšel novim »nujnim« dolžnostim naproti. Naključje je naneslo, da sem se ustavil ob povratku v Ljubljano v gostišču Grof na Vranskem in glej ga vraga – predsednik že sedi pri sosednji mizi in se sproščeno pogovarja s spremljevalkama. Nič se mu ni mudilo, saj sem lokal po dobrem obroku zapustil pred njim. Seveda je bil z mislimi že v Moldaviji, kjer je naslednji dan obljubljal vso pomoč in podporo tamkajšnjemu vodstvu. STA lahko počaka, kot so (do)čakali na svoj konec ruski ujetniki v taborišču Stalag …

Pika na i pa je bilo žalostno dejstvo, da so novinarji nacionalke prav na prizorišču otvoritve muzeja s predsednikom posneli dve izjavi za javno RTV (o odstopu Veselinoviča in o sredinih protestih, začinjenimi s solzilcem in vodnimi curki), niso pa niti z besedo omenili otvoritve muzeja! V obeh izjavah Pahor spet ponuja svoje neprecenljive pogajalske sposobnosti, pripravljen je spraviti za isto mizo vlado in protestnike! Naivnost brez konca … In potem se prav milo stori človeku, ko posluša, kako se nekateri novinarji javne RTV čutijo ogrožene in zaničevane. Te tožbe prihajajo iz njihovih ust potem, ko so dopustili, da so jim brez boja vsilili novo vodstvo, ki jim jemlje poklicno čast in verodostojnost. Človek ima občutek, da so na RTV vredni zaupanja samo še Erika, Marcel in Tilen, vse ostalo pa se je priklonilo vladajoči politiki … In dragi novinarji, na zadnjih petkovih protestih nas ni bilo samo 150, temveč najmanj 500 … Ste pa za spremembo poročali tudi o vsebini tega protesta, ki je bil namenjen temeljiti spremembi volilne zakonodaje, in objavili tudi izjave treh pomembnih mož.

Kadarkoli bodo volitve, bodo prepozno! 

V 38. številki Mladine, dne 24.9.2021 sem prebral zanimiv članek s tem naslovom, spisal ga je Borut Mekina. To je odlična analiza dogajanja v zgodnjem predvolilnem obdobju.

Sedaj se kot alternativa pojavlja koalicija štirih strank, imenovana KUL. Te so podpisale listino o povolilnem sodelovanju, v njej so navedle štiri prioritetne stebre, zdravstvo, solidarnost, ekologija in razvoj.

Glede na izjave predsednic in predsednikov strank pa izzveni, da je glavni motiv nesodelovanje z Janšo. Prioritetni stebri so napisani tako neprivlačno in učeno, da jih ljudje ne bomo ponotranjili.

S antijanšizmom imamo v zadnjem času zelo slabe izkušnje. Zato tak pristop ni privlačen. To so ugotovili tudi protestniki in nekatera gibanja, ki imajo slabe izkušnje s tako imenovanimi levimi in desnimi strankami.

Moj sin in njegova partnerka sta se zaradi neperspektivnosti za mlade v času prve Janševe vlade in kasneje Pahorjeve preselila v Skandinavijo, natančneje na Norveško. Tam sta glede na izobrazbo zelo hitro dobila zaposlitev. Ves čas sta spremljala dogajanje v domovini, a nobena vlada, leva ali desna , ni storila ničesar, da bi bila domovina mladim privlačna.

Z ženo ju večkrat obiščeva. Pozanimal sem se, kako imajo to urejeno na Norveškem. Ravno v času najinega obiska letos so bile tam volitve. Zanimivo je, da tam zamenjava vlade v ničemer ne spreminja temeljnih postulatov države, kot so šolstvo, zdravstvo, sociala, skrb za mlade, obrambo, skrb za naravo, pravni sistem, zunanjo politiko in druge zadeve.

Vse vlade, od Lojzeta Peterleta dalje, so radikalno spreminjale tako rekoč vse. Dejstvo sicer je, da so največje spremembe uvajale vse tri vlade, ki jih je vodil in vodi janez Janša. Mekina pravilno ugotavlja, da Janša vse to počne, ker lahko, a antijanšizem ni pravi odgovor na to.

Če bi stranke koalicije KUL ponudile možnost ljudem, da sodelujejo v nujnih spremembah na vseh področjih, ki jih trenutno uničuje, upam, da zadnja Janševa vlada, bi bila tudi volilna udeležba bistveno boljša.

Zakaj ne bi v času vladanja KUL organizirala široke strokovne in javne razprave o vseh postulatih države. Torej, kakšno zdravstvo, šolstvo, pravno državo, obrambo, socialo, varstvo narave in javno upravo želimo. Rezultate teh razprav bi državljanke in državljani potrdili na referendumu in bi morali biti obvezno navodilo za vsako naslednjo vlado.

Nekatere države, predvsem v področju Beneluksa imajo vpeljano obveznost volitev. Neupravičeno neudeležbo na različne načine sankcionirajo. Tako velika večina sodeluje v razvoju države. Sicer so volitve nelegitimne, tu ima Janša prav, s to razliko, da so zanj nelegitimne, kadar na njih izgubi.

Država je skupnost državljank in državljanov in menim, da bi morali biti aktivni in tudi soprevzemati odgovornost za prijetno bivanje v njej.

Tako sodelovanje bi brez dvoma pritegnilo tudi protestnike in gibanja, ki se v političnih strankah ne vidijo.

Spoštovani g. Juri!

V svojem drugem pismu bralca k članku z zg. naslovom ste navedli primerjavo »med stranskimi posledicami cepljenja s klasičnimi cepivi v zadnjih 11 letih in tistimi novih covid cepiv v zadnjih 9 mesecih« v Veliki Britaniji: »Pri 8 cepivih uporabljenih na ljudeh v boju proti tetanusu, steklini, hepatitisu, tifusu, anthraxu, gripi, virusni pljučnici … je bilo v 11 letih beleženih 60.137 nezaželenih stranskih učinkov in 284 primerov smrti. Pri covid cepivih je bilo med januarjem in septembrom 2021 beleženih 573.578 nezaželenih stranskih učinkov in 1.645 primerov smrti.« Številke ste žal izpostavili brez navedbe vira. Če so resnične, so na prvi pogled presunljive. Na drugi pogled so povsem neprimerljive.

So med ’vašimi’ 8 ne-covid cepivi zgolj priložnostna cepiva proti boleznim, ki ste jih navedli in so namenjena ljudem vseh starosti, ali tudi cepiva proti otroškim boleznim? Čeprav v Veliki Britaniji cepljenje proti tem ni obvezno, je delež cepljenih otrok med vsemi cepljenimi precejšen, število odmerkov pa je še večje. Na koga se nanašajo ’vaše’ številke? Prav tako ne vemo, kolikšen je delež Britancev, ki se vsako leto cepi proti čemerkoli drugemu – izvzemši covid. Najbrž ne velik. Proti tetanusu se cepi, kdor se poškoduje na nečem umazanem, proti steklini, kogar je ugriznila žival, proti spolnim boleznim, kdor tvegano spolno občuje, proti tropskim, kdor tvegano potuje …

Proti covidu pa je bilo doslej približno 2-krat cepljenih dobri dve tretjini Britancev. Delež cepljenih, ki so starejši od 65 let ali imajo status invalidnih oseb, je še višji. Možnost za stranske učinke in smrt je pri njih večja, kajti njihova telesa ne delujejo najbolje. Koliko Britancev, starejših od 65 let ali s statusom invalidnih oseb pa tvegano spolno občuje, potuje v tropske kraje oziroma jih ugrizne žival? Komaj kateri – torej je tudi njihov delež med ne-covid zapleti po cepljenju manjši.

Britanci so prejeli 93,8 milijona odmerkov cepiva proti covidu. Glede na ’vaše’ številke je vsak 166. prijavil stranske učinke, vsak 57.000. pa je – verjetno zaradi njih – umrl. Bodite tako prijazni in navedite, koliko odmerkov 8 ne-covid cepiv so Britanci prejeli v zadnjih 11 letih! Morda izbrskate tudi podatke o zdravstvenem stanju enih in drugih. Le tako lahko primerjamo deleže stranskih učinkov in smrti covid in ne-covid cepiv. Sicer so vaše v nebo vpijoče številke v najboljšem primeru posledica površnosti, v najslabšem pa namerno zavajanje, ki zgolj priliva olje na ogenj razgretih glav – tako proticepilskih kot imunih proti teorijam zarot.

S spoštovanjem! 

Dober mesec delam v cepilni ekipi na širšem prostoru Krasa in Brkinov. Z ljudmi se kot zdravnica pogovarjam pred izvedbo cepljenja in 10 do 15 minut, ko naj bi še počakali v bližini cepilne ekipe. Odgovarjam na vprašanja, dileme in odpore ter odprto komuniciram o njihovih in mojih skrbeh, o sprejemanju ali zavračanju strokovnih dognanj, o vsebini lažnih informacij, o teorijah zarot. Govorimo tudi o cepljenju proti HPV, ki bo od letos na voljo tudi za fante v 6. razredu in to mnogi ljudje že vedo, pa o tem, da so se vnosi ošpic in oslovskega kašlja na obalo in Kras ustavili, odkar je italijanska ministrica za zdravstvo pred nekaj leti uvedla cepljenje kot obvezno tudi za italijanske otroke.

A pred nedavnim sem doživela presenečenje. V manjšem kraju je na cepilno mesto prišla skupina mladih, ki je želela posvet v zasebnosti – izven prostora, na katerem so bili drugi čakajoči. Po uvodni predstavitvi svoje širše družine v smislu večje pomembnosti nekaterih njenih članov so izrazili odločenost, da vase nočejo dobiti “teh genskih strupov”. Postavili so jasno vprašanje, ali bi lahko dobili potrdila o cepljenju, ne pa tudi cepiva.

Preprosto, a vseeno natančno sem začela pojasnjevati, zakaj in kako cepiva na genetiko ne morejo vplivati. Da lahko mlade ženske pred cepljenjem s cepivi mRNA dobijo zagotovilo, da cepljenje ne ogroža njihove plodnosti in tudi ne plodnosti njihovih partnerjev. Da se cepiva Pfizer-Biontech priporočajo mladim ženskam v izogib zapletom pri strjevanju krvi. Da so zaradi visoke učinkovitosti in varnosti pred meseci dobila dovoljenje za cepljenje otrok v starosti 12 do 16 let. V času malo pred našim pogovorom so bila odobrena tudi za otroke v starosti 5 do 12 let. Da se pediatri zavedamo krivice, ki se godi otrokom, ker se ponekod priporoča cepljenje otrok zaradi premalo cepljene populacije odraslih. Da bo cepivo dobilo v začetku leta 2022 še dovoljenje za uporabo pri otrocih v starosti 6 mesecev do 5 let. Pokazala sem jim kopijo Sobotne priloge Dela z objavo mojega Odprtega pisma ginekologom. V njem je zapisana strokovna pobuda, naj skupaj s pediatri tudi oni svetujejo cepljenje nosečnic proti virusu SARS-CoV-2, saj ta ogroža življenje nosečnic 2 x bolj kot življenje primerljivo starih žensk. Naj nosečnicam svetujejo tudi zaščito proti gripi, v 7. mesecu pa še cepljenje proti bakteriji Bordetella Pertussis, da lahko mamice zavarujejo svoje novorojenčke do časa, ko bodo lahko oni prejeli cepivo.

Nekje blizu konca te razlage je neformalni vodja skupine povzel: “No, dajmo se zdaj zmenit, a lahko dobimo potrdilo, …?” Preteklost: V vasici blizu hrvaške meje je dober mesec pred tem do cepilnega mesta kakih 300 m pridrsala sključena 87 letna gospa. Živi sama, a doma si je rekla: “Ma zakaj se ne bi cepila?! Pa ne boš koga drugega okužila.” Ko smo jo za drugi odmerek cepili kar na njenem domu, je bila vesela: “Sem še dve prepričala za cepivo.” Sedanjost: Skupina lepih, mladih in zdravih ljudi se je po prejemu odgovora počasi odpeljala. V luksuznih avtomobilih. Kako uspešni bodo v svojih radoživih stikih danes, ko lahko en okužen človek prenese varianto delta kar na 5 ljudi, pa naj bo “bolan” ali “zdrav”?

V zadnjem času pa so se prihajali cepit tudi prestrašeni, jezni in znervirani ljudje. Nekateri v meni niso videli z obsežnim znanjem opremljene zdravnice, željne in pripravljene ponuditi izčrpne informacije, vključno z opozorili o možnih stranskih učinkih in o nujnih ukrepih za njihovo obvladovanje. Mnogi so o cepljenju hoteli dobiti potrdilo že isti dan. Zahtevali so “tisto samo za enkrat”, o samem cepivu pa niso želeli slišati ničesar. Ko cepiva Janssen en teden ni bilo, so v meni videli kar farmacevtsko plačanko, ki jim hoče vsiliti drugo cepivo. Bili so jezni name. Jaz pa se jezim na politiko. Na tisto politiko, ki v družbi ni znala (ali ni hotela?) ustvariti zaupanja v znanost in v medicinsko stroko. Raje je svoje državljane neprestano stiskala v primež zapovedi in prepovedi. Ustvarila je za upor prestrašenih in razjarjenih množic ugodne razmere. In kdo bo izmeril takšno družbeno škodo? 

V Sloveniji je bilo lani prodanih 91, 5 tone glifosata, od leta 2007 do letos so na ceste, železnice, kmetijske in druge površine pri nas zlili kar 1. 140, 6 tone glifosata, ker je to eno od najuspešnejših sredstev za uničevanje plevela. Glifosat je na trgu pod različnimi imeni že skoraj 50 let, vendar proizvajalci šele zadnja leta izgubljajo tožbe zaradi rakotvornosti tega sredstva. Samo lani so sklenili poravnavo v vrednosti 10, 9 milijarde dolarjev v skoraj sto tisoč tožbah. Prihodnje leto se bo ponovno odločalo o uporabi tega strupa v EU, vendar bo verjetno tudi ob prepovedi uvedeno prehodno obdobje 18 mesecev.

Na opozorila naravovarstvenikov so pri nas dolgo odgovarjali, da se s tem sredstvom uničuje plevel in vso rast samo ob železnicah, cestah in na drugih javnih površinah, ker je to preprosto in mnogo ceneje, kot je to košnja. Sedaj so sporočili, da se skoraj 80 odstotkov tega sredstva porabi na javnih površinah, samo 8, 5 tone glifosata na leto pa konča na kmetijskih površinah. To ne drži vode! Za čim večje donose so dovoljena številna škropiva in še marsikaj, kar že ogroža in siromaši biotsko pestrost, mori tudi čebele in druge opraševalce, nato ptice in druge prostoživeče divje živali. Seveda pa vse to uničuje zdravje ljudi, tudi do prezgodnje poti iz tega nevarnega in zastrupljenega sveta.

Voda in zrak krožita lokalno in tudi ne glede na državne meje, celo med kontinenti, in po vsem planetu. To nam narava dokazuje še posebno sedaj, ko je splet zdravstvene, klimatske, ekološke in ekonomske krize zajel naš celoten in edini planet za življenje. Naša država je v velikem deležu na kraških tleh, kjer se vse padavine in vse odpadne vode, tekočine z vsemi primesmi in strupi spirajo v zemljo in nato v podzemne vode, ki napajajo izvirne vode, potoke in reke, ki se zlivajo v morja s svojimi tokovi. Vse izparine, izpusti iz motornih vozil, tovarn, toplarn in dimnikov končajo v zraku, kjer se nato mešajo in potujejo po zračnih tokovih, vetrovih in viharjih čez vse meje in pregrade, k nam prinašajo celo pesek iz afriških puščav … Ob sedanjem opozorilu o uporabi glifosata je nujno dodati še ugotovitev raziskave na univerzi Oxford, v kateri ugotavljajo, da bi se vpliv plinov na klimatske spremembe zmanjšal kar za 73 odstotkov, če bi prenehali z industrijsko rejo živali v farmah, s tem pa tudi opustili meso za hrano.

Neoliberalizem ogroža že vse življenje na svetu, zato ni rešitve v prenovi samo v nekaj državah in na posameznem področju. Nujne so spremembe za trajnostno in vzdržno rabo na vsem planetu! 

Borut Mekina v svojem zelo informativnem članku („Alternativa Janši“, Mladina, 24. september 2021) navaja tole izjavo Luke Mesca: „V KUL smo štiri stranke, ki obsegamo celo mavrico ideologij, od konservativnih strank, liberalcev, zelenih. Ne vidim, kaj bi v tem diapazonu manjkalo.“ Ne vem, česa Mesec ni izrekel, pa je morda imel v mislih, a v tem, kar je rekel, manjka ravno tisto, zaradi česar smo mnogi v preteklosti volili Levico. Kaj manjka? Manjka leva ideologija, manjka leva politika, manjka tisto, kar je stranka njega dni imenovala demokratični socializem: manjka levica. Katastrofa je, da levica danes vidi samo še mavrično. Kako se lahko vodja domnevno leve stranke hvali z ideološkim pluralizmom, v katerem ni levičarstva, ampak vse drugo? Je to modna, politično korektna „inkluzivnost“?

Levica je šla v KUL, ne da bi svojim volilcem in potencialnim volilcem predstavila politični program, s katerim vstopajo v koalicijo. Seznanili nas niso ne z izhodišči za vstop v koalicijo, ne s pogoji, pod katerimi bodo sodelovali v njej, ne s cilji, ki jih bodo skušali doseči s tem sodelovanjem. A sploh imajo tak program? Sploh še imajo politični program? In če ga imajo, v kakšnem razmerju je do programa sodelovanja v KUL? KUL ima program, vendar ne bomo volili za KUL. Volili bomo za stranke. In kaj je tisto, zaradi česar naj bi volili za Levico? Mavrica? Liberalizem? Konservativizem? Zeleno - a kakšno zeleno?

Ni dolgo, kar je vladajoča stranka napadla Levico, da bi jo prepovedala, ker ji je smrdela po socializmu. Je to Levico potisnilo v defenzivo? Mar menijo, da se bodo obvarovali takšnih napadov, če bodo zatajili demokratični socializem ali se mu odpovedali? SDS jih bo z enakim užitkom, le da bolj upravičeno, napadala zaradi mavričnosti, obenem pa bodo izgubili podporo in volilce na levici.

Poglavitno sporočilo, ki ga KUL naslavlja na javnost, je, kako so usklajeni, kako delujejo povezano, kako se ne prepirajo in znajo sodelovati - ne programska vizija, ne koraki in ukrepi, ki jo bodo uresničevali. S preseganjem razlik, razhajanj in „razkolov“ v slovenski politiki so obsedeni v SD. Njena voditeljica razlaga, kako jih je treba preseči, da bi ljudem „dali občutek“, da lahko zaupajo politiki, in jih motivirali, da bodo šli volit. To je pahorjanska dediščina, pahorjanski protofašizem, ali SD res mora po tej poti? Ampak Mesec ne govori nič drugače: opozicija (se pravi KUL) mora „javnosti poslati zelo jasen signal, da v Sloveniji imamo alternativo Janši“, da „torej znamo delati usklajeno in smo pripravljeni po Janši oblikovati vlado, ki ima alternativno vizijo Slovenije“. Kaj je ta vizija? In kaj je specifični prispevek Levice k njej? Namesto da bi jo razložili, pošiljajo javnosti „jasen signal“. Kakšen jezik je to? Tako se izražajo govorci ameriškega State Departmenta in Pentagona, ko spet kje koga ubijejo ali uvedejo nove sankcije.

Usklajeno sodelovanje je seveda pomembno, a ključno vprašanje je, kaj je njegova vsebina, njegov cilj. Čemu bi podpirali sodelovanje kot tako? Slovenija ne potrebuje preseganja političnih razlik. Saj jih v temelju ni. Slovenija nujno potrebuje artikulacijo političnih razlik. In tu gre več kot za to, ali si za Janšo ali proti njemu. Alternativa ni levi neoliberalizem protijanševske opozicije ali janševistični desni neoliberalizem. Alternativa je neoliberalizem ali iskanje izhoda izpod neoliberalističnega gospostva kapitala. Kje je kak znak, da Levica predstavlja to alternativo? Ali sploh vedo, koliko volilcev izgubljajo zaradi svoje medlosti, konformizma, samovšečnosti, neprofiliranosti, dezorientiranosti ter akcijske in miselne lenobe? 

Veseli me, da sta se spoštovana dr. Roman Jerala in dr. Tom Turk odzvala na moje pismo. Sam menim, da je o vprašanju obveznega cepljenja premalo razprav in soočenja mnenj, saj žal prevladujejo enosmerni spini. V svojem odzivu dr. Jerala, ki v javnosti pogosto nastopa kot komunikator stroke, v bistvu sam odgovarja na vprašanje, ki ga meni naslavlja; naj navedem vir o njegovi trditvi, da za kritiki cepljenja (retorično sem jih poimenoval “vojščaki”) stojijo konkretni finančni interesi. Domnevam, da misli na proizvajalce vitaminskih preparatov in podobno. Eden od virov je lahko njegova replika. Jaz ga nisem citiral dobesedno, temveč smiselno. To tezo je v Delu, pod naslovom“Zakaj se je cepil Luka Dončić” najprej razvil dr. Alojz Ihan, nato sem od dr. Jerale na TV slišal podobno razlago.

Ta vsebinska usklajenost komunikatorjev se mi je zdela zanimiva. Pa ne izključujem, da ti finančni interesi dejansko obstajajo. Upam hkrati, da dr. Jerala ne izključuje možnosti, da tudi za proizvodnjo in prodajo cepiv ter globalnim in masovnim cepljenjem stojijo milijardni interesi multinacionalnih farmacevtskih velikanov. Upam si tudi trditi, da so le-ti bistveno večji in globalno vplivnejši od njihovih ne-cepilnih vitaminskih konkurentov. Analiza in primerjava finančnih dobičkov enih in drugih bi bila zelo dobrodošla. Vendar jaz ne bi iz tega izpeljal zaključka, da so pro-cepilci in proti-cepilci nujno orodje finančnih interesov dveh polov. Dr. Jerala omenja, kot dokaz v prid svojim tezam, dokumentarec, ki z vprašanjem (obveznega) cepljenja proti covidu nima nobene zveze, saj je film nastal pred covid pandemijo in obravnava le specifični segment odpora zoper klasično cepljenje otrok v ZDA. Upam sicer, da so dvomi še dovoljeni, pa ne o tem ali se zemlja res vrti.

V svoji razlagi sem želel pristopiti racionalno in dokumentirano; primerjava umrljivosti zaradi črnih koz in tiste zaradi covida je dokazljiva s podatki, ki jih objavljajo WHO, CDC in druge kvalificirane ustanove, in ta primerjava že na prvi pogled dokazuje, da te dve epidemiji zdaleč nista primerljivi po dejanskih posledicah, in to dr. Jerala dobro ve. Dr. Turk pa trdi, da so vse štiri faze preverjenja covid cepiv zaključene. Kolikor mi je znano, tudi iz uradnih virov, naj bi preverjanje cepiva potrebovalo tri klinične faze razvoja in da je tretja faza, ki je merodajna za ugotavljanje morebitnih dolgoročnih stranskih učinkov cepiva, še v teku in da se bo zaključila šele konec 2022 ali na začetku 2023. To nam je pojasnil že marca letos dr. Tomaž Bratkovič iz Fakultete za farmacijo. Torej, če tretja faza še ni zaključena, četrta (če res obstaja) se ni niti začela ali je bila morda predhodne, preklinične narave. EMA je dala uporabi teh cepiv pogojno dovoljenje; proizvajalci pa morajo sproti obveščati agencijo o poteku zadnje eksperimentalne faze. Sicer moja kritična opažanja niso nastala na podlagi objav raznih družbenih omrežij ali youtuba, temveč sledenja uradnih objav najvišjih kvalificiranih ustanov.

Kot primer bom navedel podatke iz dobro precepljenega Združenega kraljestva: na javno zastavljeno vprašanje o primerjavi med stranskimi posledicami (adverse events) cepljenja s klasičnimi cepivi v zadnjih 11 letih in tistimi novih covid cepiv v zadnjih 9 mesecih, so iz MHRA (Britanska agencija za nadzor medicinskih in zdravstvenih izdelkov) posredovali naslednje številke: pri 8 cepivih uporabljenih na ljudeh v boju proti tetanusu, steklini, hepatitisu, tifusu, anthraxu, gripi, virusni pljučnici … je bilo v 11 letih beleženih 60137 nezaželjenih stranskih učinkov in 284 primerov smrti. Pri covid cepivih (Pfizer, AstraZeneca, Moderna in drugi) je bilo v Združenem kraljestvu, med januarjem in septembrom 2021, beleženih 573578 nezaželjenih stranskih učinkov in 1645 primerov smrti. Ne bom ničesar dodal; primerjava je na dlani; ne še dovolj preverjena covid cepiva so v 9 mesecih povzročila 6 krat več smrtnih izidov kot vsa ostala klasična cepiva v 11 letih. Pri tem gre sicer upoštevati izjemno masovnost cepljenja proti covidu v kratkem obdobju , vendar so tudi vsa ostala cepljenja v 11 letih zajela širok spekter prebivalstva. Sicer so podatki javno preverljivi in stalno ažurirani.

Naj zaključim; vem, da se zemlja vrti in da ni ploščata, vem, da so cepiva pomembna pridobitev človeštva in da so ključna v boju proti smrtonosnim boleznim, ne nasprotujem cepljenju en general, nasprotujem pa obveznemu cepljenju s cepivi, ki niso prestala vseh kliničnih faz razvoja in povzročajo nadpovprečno število nezaželjenih učinkov, vključno s smrtnimi. Cepljenje proti covidu je lahko le prostovoljno, osebe, ki ga sprejmejo morajo biti transparentno obveščene o vseh vidikih in tveganjih, saj same prevzamejo odgovornost. Obvezno cepljenje s covid cepivi in diskriminiranje ne-cepljenih pa sta etično in verjamem tudi pravno nedopustni. Navsezadnje to potrjuje tudi resolucija 2361 (2021) parlamentarne skupščine Sveta Evrope Te resolucije vlada, njena strokovna skupina in komunikatorji ne omenjajo, še manj pa jo spoštujejo. Pa jo je dobro prebrati. 

N’toko je v zadnji številki Mladine (24.9.2021) problematiziral nespreten odziv opozicije na nedavne proticepilske proteste v Ljubljani. Takole zaključuje svoj sestavek naš cenjeni raper: »Naloga levice ni norčevanje iz zmedenih odzivov ljudi. Razumeti mora trenutni družbeni krč ter skupaj z ljudmi poiskati prehod v racionalnejšo in humanejšo družbeno ureditev – prehod, v katerega lahko verjamejo tudi sredini protestniki«. Njegov uvid je vsekakor luciden in daljnoviden, vendar terja nadaljnji razmislek. Namreč, aktualna družbena polarizacija med zagovorniki in nasprotniki cepljenja je vsepovsod že stalnica, pri nas še posebej zaskrbljujoča ravno zaradi klecajoče demokracije, za katero je zaslužna janšistična falanga. Ravno tega nam je še treba pred bližnjo predvolilno kampanjo, odpiranja nove ideološke fronte namreč! Najhujše, kar se strankam KUL v tem trenutku lahko zgodi, je izenačevanje z represivno koalicijo, kar se v mentalnem horizontu deprivilegiranih, ponižanih in razžaljenih nasprotnikov epidemioloških ukrepov, tistih, ki so izobčeni in odrinjeni na sam družbeni rob, ravno zaradi nespametne opozicijske komunikacije, pojavlja kot očitek: »Saj so vsi isti, v parlamentu nam kroji usodo 90 krokarjev, dol z njimi!«.

V resnici je takšna situacija za opozicijo lahko priložnost, ne nujno neizogibno zlo. Ob tem se velja spomniti na kanadskega psihologa Boba Altemeyerja, ki je že pred desetletji poročal o uspešnem delovanju forumov oz. društev, ki jih je oblikovala civilna družba, sestavljena iz ateistov in zelo konservativnih vernikov. Namen njihovega delovanja ni bila indoktrinacija ali prepričevanje drugače mislečih, temveč doseganje razumevanja, vživljanja, tiste »aha« izkušnje, doživljanja večje stopnje povezanosti, premagovanja predsodkov, ki ga prinaša tak pristop. Skratka povezovanje različnih. Pa je kaj takega sploh mogoče, so učinki lahko trajni in za obe strani koristni? Očitno že, če obrišemo prah z dokazano učinkovitih terapevtskih metod in pristopov skupinske dinamike, ki jih ponuja humanistična in socialna psihologija že od sredine prejšnjega stoletja naprej in katere je žal dodobra prekrila družbena amnezija. Rogersova nedirektivna terapija, izkušnje t.i. pozitivne psihologije, pa treningi senzitivnosti, t.i. skupine srečanj (encounter groups), metode skupinskega reševanja problemov in redukcije intergrupnega konflikta, bi lahko bila orodja tudi za širšo družbeno transformacijo.

Nič ni bolj povezovalnega (če uporabimo priljubljeno krilatico našega »precednika«), kot sodelovanje pri skupnem cilju v konkretnih projektih. Nenazadnje aktualna politična situacija prav kliče po iskanju skupnega imenovalca v zelo različnih družbenih segmentih. Zakaj opozicija ne bi ponudila roke temu najbolj prizadetemu delu civilne družbe? Zakaj ne organizirati srečanj, razprav, okroglih miz, zakaj ne oblikovati delovnih skupin, sestavljenih iz predstavnikov opozicije in nasprotnikov vladnih epidemioloških ukrepov? Zakaj pri izvedbi teh pristopov ne angažirati psihologov, sociologov, komunikologov? Zakaj ne povabiti recimo Društva psihologov Slovenije ali Slovenske krovne zveze za psihoterapijo k sodelovanju? Saj je nenazadnje med opozicijskimi politiki in nasprotniki epidemioloških ukrepov toliko skupnega. Vodja sedaj še marginalne stranke Resni.ca in pobudnik protesta, Zoran Stevanović, se je v intervjuju zaklinjal, da res nikoli ne bo sodeloval z Janšo. Nasprotniki ukrepov proti Covid-19 se prav tako kot opozicija zavzemajo za krepitev javnega zdravstva, socialno pravičnost, so proti korupciji in prevladi globalnega kapitala. Veliko več je torej skupnega, kot različnega, zato ni pravega razloga za komunikacijski mrk. Ali kot bi dejal žal že pokojni ameriški rocker Tom Petty: »The future is wide open«.

Veseli me, da sta se spoštovana dr. Roman Jerala in dr. Tom Turk odzvala na moje pismo. Sam menim, da je o vprašanju obveznega cepljenja premalo razprav in soočenja mnenj, saj žal prevladujejo enosmerni spini. V svojem odzivu dr. Jerala, ki v javnosti pogosto nastopa kot komunikator stroke, v bistvu sam odgovarja na vprašanje, ki ga meni naslavlja; naj navedem vir o njegovi trditvi, da za kritiki cepljenja (retorično sem jih poimenoval “vojščaki”) stojijo konkretni finančni interesi. Domnevam, da misli na proizvajalce vitaminskih preparatov in podobno. Eden od virov je lahko njegova replika. Jaz ga nisem citiral dobesedno, temveč smiselno. To tezo je v Delu, pod naslovom“Zakaj se je cepil Luka Dončić” najprej razvil dr. Alojz Ihan, nato sem od dr. Jerale na TV slišal podobno razlago.

Ta vsebinska usklajenost komunikatorjev se mi je zdela zanimiva. Pa ne izključujem, da ti finančni interesi dejansko obstajajo. Upam hkrati, da dr. Jerala ne izključuje možnosti, da tudi za proizvodnjo in prodajo cepiv ter globalnim in masovnim cepljenjem stojijo milijardni interesi multinacionalnih farmacevtskih velikanov. Upam si tudi trditi, da so le-ti bistveno večji in globalno vplivnejši od njihovih ne-cepilnih vitaminskih konkurentov. Analiza in primerjava finančnih dobičkov enih in drugih bi bila zelo dobrodošla. Vendar jaz ne bi iz tega izpeljal zaključka, da so pro-cepilci in proti-cepilci nujno orodje finančnih interesov dveh polov. Dr. Jerala omenja, kot dokaz v prid svojim tezam, dokumentarec, ki z vprašanjem (obveznega) cepljenja proti covidu nima nobene zveze, saj je film nastal pred covid pandemijo in obravnava le specifični segment odpora zoper klasično cepljenje otrok v ZDA. Upam sicer, da so dvomi še dovoljeni, pa ne o tem ali se zemlja res vrti.

V svoji razlagi sem želel pristopiti racionalno in dokumentirano; primerjava umrljivosti zaradi črnih koz in tiste zaradi covida je dokazljiva s podatki, ki jih objavljajo WHO, CDC in druge kvalificirane ustanove, in ta primerjava že na prvi pogled dokazuje, da te dve epidemiji zdaleč nista primerljivi po dejanskih posledicah, in to dr. Jerala dobro ve. Dr. Turk pa trdi, da so vse štiri faze preverjenja covid cepiv zaključene. Kolikor mi je znano, tudi iz uradnih virov, naj bi preverjanje cepiva potrebovalo tri klinične faze razvoja in da je tretja faza, ki je merodajna za ugotavljanje morebitnih dolgoročnih stranskih učinkov cepiva, še v teku in da se bo zaključila šele konec 2022 ali na začetku 2023. To nam je pojasnil že marca letos dr. Tomaž Bratkovič iz Fakultete za farmacijo. Torej, če tretja faza še ni zaključena, četrta (če res obstaja) se ni niti začela ali je bila morda predhodne, preklinične narave. EMA je dala uporabi teh cepiv pogojno dovoljenje; proizvajalci pa morajo sproti obveščati agencijo o poteku zadnje eksperimentalne faze. Sicer moja kritična opažanja niso nastala na podlagi objav raznih družbenih omrežij ali youtuba, temveč sledenja uradnih objav najvišjih kvalificiranih ustanov.

Kot primer bom navedel podatke iz dobro precepljenega Združenega kraljestva: na javno zastavljeno vprašanje o primerjavi med stranskimi posledicami (adverse events) cepljenja s klasičnimi cepivi v zadnjih 11 letih in tistimi novih covid cepiv v zadnjih 9 mesecih, so iz MHRA (Britanska agencija za nadzor medicinskih in zdravstvenih izdelkov) posredovali naslednje številke: pri 8 cepivih uporabljenih na ljudeh v boju proti tetanusu, steklini, hepatitisu, tifusu, anthraxu, gripi, virusni pljučnici … je bilo v 11 letih beleženih 60137 nezaželjenih stranskih učinkov in 284 primerov smrti. Pri covid cepivih (Pfizer, AstraZeneca, Moderna in drugi) je bilo v Združenem kraljestvu, med januarjem in septembrom 2021, beleženih 573578 nezaželjenih stranskih učinkov in 1645 primerov smrti. Ne bom ničesar dodal; primerjava je na dlani; ne še dovolj preverjena covid cepiva so v 9 mesecih povzročila 6 krat več smrtnih izidov kot vsa ostala klasična cepiva v 11 letih. Pri tem gre sicer upoštevati izjemno masovnost cepljenja proti covidu v kratkem obdobju , vendar so tudi vsa ostala cepljenja v 11 letih zajela širok spekter prebivalstva. Sicer so podatki javno preverljivi in stalno ažurirani.

Naj zaključim; vem, da se zemlja vrti in da ni ploščata, vem, da so cepiva pomembna pridobitev človeštva in da so ključna v boju proti smrtonosnim boleznim, ne nasprotujem cepljenju en general, nasprotujem pa obveznemu cepljenju s cepivi, ki niso prestala vseh kliničnih faz razvoja in povzročajo nadpovprečno število nezaželjenih učinkov, vključno s smrtnimi. Cepljenje proti covidu je lahko le prostovoljno, osebe, ki ga sprejmejo morajo biti transparentno obveščene o vseh vidikih in tveganjih, saj same prevzamejo odgovornost. Obvezno cepljenje s covid cepivi in diskriminiranje ne-cepljenih pa sta etično in verjamem tudi pravno nedopustni. Navsezadnje to potrjuje tudi resolucija 2361 (2021) parlamentarne skupščine Sveta Evrope Te resolucije vlada, njena strokovna skupina in komunikatorji ne omenjajo, še manj pa jo spoštujejo. Pa jo je dobro prebrati. 

G. Franco Juri v pismih bralcev nespodobno zatrdi o “ Ihanovo-Jeralovi tezi o skeptikih cepljenja kot vojščakih lobija proizvajalcev vitaminskih preparatov«. Glede na to, da sem imel precej medijskih objav, kjer bi lahko moje izjave napačno povzeli ali okrnili, zagotovo pa sem kdaj izrekel tudi kaj napačnega, ga prosim, da navede vir za njegovo trditev. Nedvomno ima del trdega jedra anticepilcev povsem konkretne finančne interese, o čemer obstaja obilica dokazov, kot je analiza poglavitnih virov dezinformacij na spletu in kar je bilo lepo ilustrirano v filmu Proticepilna zarota. Nedvomno so nasprotniki cepljenja precej heterogena družba in cepljenju nasprotujejo iz zelo raznolikih razlogov, ki jih po potrebi nadomestijo z drugimi. Precej ljudi je zmedenih zaradi nasprotujočih informacij na družabnih omrežjih, predvsem v obliki Youtube filmov ali privlačne retorike z enostavnimi floskulami o svetovni zaroti. Vsem pa je skupno nezaupanje v znanstvene dokaze. Ta pojav je zagotovo eden pomembnih izzivov našega časa za družboslovce. Veliko trditev g. Jurija glede epidemije in cepiv je povsem napačnih in na tem mestu ni prostora za navajanje nasprotnih dokazov. Če bi g. Juri preračunal, na osnovi lastno zapisane smrtnosti, kakšne posledice prinaša že dnevno več kot 1000 okuženih, bi lahko hitro ugotovil ceno ne-ukrepanja ter da zagotovo ni potrebno čakati virusa črnih koz.

Osredotočil bi se le na zadržke g. Jurija, za katere menim, da so skupni precejšnjemu deležu skeptikov cepljenja. G. Juri navaja, da zaupa svojemu imunskemu sistemu. Zagotovo je vsakdo slišal za primere težkega poteka bolezni zdravih in mladih ljudi, ki so bili ravno tako prepričani v svoj imunski sistem. Zanašanje samo na lastne občutke pomeni regresijo na čas pred razsvetljenstvom. Zdrava pamet in občutki nam vsak dan jasno pričajo, da se sonce vrti okrog zemlje. Pa vendar splošna izobrazba in družbeni konsenz glede znanstvene ugotovitve, kot je vrtenje Zemlje, preprečuje, da bi več ljudi nasprotovalo tej trditvi. Tudi glede koristi cepljenja je v medicinski in imunološki stroki tako rekoč popoln konsenz, nasprotujejo mu le posamezniki, ki jih ženejo različni vzgibi, da vzbujajo dvom v laikih, ki se na to področje znanosti ne spoznajo.

Med pandemijo smo naredili veliko nepotrebnih napak, vendar pogled na evropske države z visoko precepljenostjo in njihovo preseganje covid19 krize jasno pokaže, v kakšni situaciji bi lahko bili v Sloveniji z večjim zaupanjem v znanost. Bistvo in moč znanosti je dvom, vendar dvom na osnovi dejstev in razumevanja. Lahko bi izkoristili dostop do informacij na spletu za izboljšanje funkcionalne pismenosti in za pridobitev znanja o temah, o katerih govorimo, vendar to zahteva določen napor, tega se ne da naučiti v 5 sekundah kot v Matrici ali kot traja branje komentarja na Facebooku, niti v 1 uri, zato bi marsikomu koristilo zavedanje omejenosti lastnega znanja, vsem nam pa dolgoročno več informacij o znanstvenih vsebinah v medijih.

Bojim se, da nam bo zanikanje znanstvenih spoznanj in nekritično povzemanje »preprostih resnic« in pogosto celo laži iz družbenih medijev prineslo še veliko težav v bodočnosti, od vplivanja na delovanje političnega sistema do ključnih odločitev glede naše, slovenske in človeške, prihodnosti.

Bral sem Lorencija, bral Jurija. Misli obeh spoštujem, toda Jurijevo pisanje me je tokrat malo negativno presenetilo, čeprav je navedel nekaj, vsaj na prvi pogled, tehtnih argumentov. Očitno o pandemiji in cepljenju ali ne cepljenju potrebujemo umirjeno in argumentirano debato, kajti znašli smo se v shizofreni situaciji. Naj povem, da sem zagovornik cepljenja. Sem naravoslovec, pred nekaj leti mi je Slovenska znanstvena fundacija podelila celo naziv komunikator znanosti. Pa ne da bi se s tem hvalil, ampak v skladu s tem nazivom, ki me tudi nekoliko obvezuje, skušam predvsem skeptike prepričati o koristnosti cepljenja. Toda najprej nekaj o dejstvih, o tistem, kar vemo. Vemo, da virus SARS-CoV-2 obstaja in da povzroča bolezen covid-19. Vemo, kar je zapisal že sam g. Juri, da okužbo z virusom nekateri preživijo skoraj brez, drugi z blagimi simptomi, tretji hudo zbolijo in nekateri celo umrejo (v Sloveniji do zdaj že čez 4.500). Vemo kako se virus prenaša, kakšna je njegova kužnost, da v populaciji mutira in da se različni sevi prav po kužnosti lahko zelo razlikujejo.

Danes imamo na razpolago cepiva, ki jih še leto nazaj nismo imeli. Cepiva so različna: vektorska, na osnovi mRNA in tudi klasična (predvsem kitajska). Proizvajalcev cepiv je kar nekaj, pri nas so na razpolago vsa tista cepiva, ki jih je odobrila EMA in so prešla vse štiri faze predpisanih testiranj. O cepivih sicer še vedno ne vemo vsega, vemo pa, da so različno učinkovita, a nas vsa dovolj dobro ščitijo pred boleznijo pa tudi, da lahko imajo neželene učinke, vsi ti učinki pa se pojavljajo le pri zelo majhnem številu cepljenih, tako kot tudi sicer velja za vsa do zdaj znana cepiva proti drugim boleznim. Torej, proti virusu in bolezni imamo precej učinkovito orožje, vendar mu polovica prebivalcev ne zaupa in se ga boji. Posledično je precepljenost v Sloveniji ena najmanjših v Evropi in zato smo neprestano soočeni in prisiljeni upoštevati neljube in sporne ukrepe (npr. PCT), ki imajo v našem okolju tudi to neprijetno lastnost, da mutirajo kot sam virus, skratka, da so vsak dan drugačni. Naše ravnanje glede cepljenja je specifično in bi ga lahko razdelili v tri glavne predale. V prvem smo vsi tisti, ki cepljenje sprejemamo, priznavamo njegove koristi za javno zdravje, in se, kljub zavedanju, da ne nudi popolne zaščite ter da obstaja določeno tveganje, cepimo. V drugem predalu so tisti (in teh je zelo veliko), ki cepljenju sicer ne nasprotujejo, so pa do njega zelo skeptični, ker novim cepivom ne zaupajo, se bojijo stranskih in zapoznelih učinkov, so kritični do ukrepov, ki naj bi po obvoznici ljudi silili v cepljenje in se nasploh zavzemajo za osebno svobodo in človekove pravice. Skratka pravijo, da razmišljajo s svojo glavo. V tretji predal pa spadajo ortodoksni anticepilci, ki v vsem vidijo zaroto, npr. farmacevtske industrije, raznih kabal in multinacionalk, trdijo, da virusa ni, da cepljenje povzroča hude bolezni itd.

Tako skeptičnim anticepilcem kakor prepričanim anticepilcem je še najbolj skupno to, da informacije pobirajo predvsem na svetovnem spletu in jih širijo na svojih isto mislečih družbenih omrežjih. Prvi so večinoma žrtve nepreverjenih in napačnih informacij, drugi pa trdno verjamejo v dezinformacije oz. lažne novice. To sicer ni kakšna slovenska posebnost, a v teh krajih je odločitev o cepljenju ali ne cepljenju tudi posledica tega, da živimo na območju, ki je zgodovinsko gledano nekje med nekdanjo Avstro-Ogrsko in Balkanom, ta zgodovinska danost pa je usodno izoblikovala naš narodni značaj. Dvojnost v naših ravnanjih se kaže v tem, da bi po eni strani radi ubogali in imeli red ter disciplino, po drugi pa bomo naredili vse, da se bomo uprli, ukrepom izognili, jih nekako zvito obšli in še naprej živeli v kaosu, ki odgovarja vsem in nobenemu hkrati. Ob takem početju pa imamo še malo slabe vesti. Prav zato za naše ravnanje iščemo vsa možna opravičila. Pri spopadu s tovrstno narodovo psiho naravoslovna in medicinska znanost pogrneta na celi črti, saj njunih razlag o vseh znanstveno utemeljenih vidikih pandemije večina javnosti ne razume in v današnji »infodemiji« tudi ne loči, kaj je prava, preverjena informacija in kaj napačna informacija ali celo lažna novica- glej: https://www.alternator.science/sl/daljse/komuniciranje-znanosti-v-boju-z-druzabnimi-mehurcki-v-casu-pandemije/. Tako se v večini debat znajdemo v polju družbenega, predvsem psihologije množic v povezavi z mediji, informacijsko družbo in seveda politiko. Prav slednja pa je v tej deželi že ves čas pandemije tako katastrofalna, da pušča hude posledice ne samo za fizično pač pa tudi za mentalno zdravje večine prebivalcev tega našega podalpskega raja. O aroganci, cinizmu, hudobnosti, klientelizmu in koruptivnosti, predvsem pa popolni nesposobnosti njenih vladajočih predstavnikov je bilo napisanega že veliko, a še vedno premalo.

Vlada seveda zagovarja cepljenje in to je tudi edino, s čimer se je mogoče z njo pogojno celo strinjati, toda vse drugo, kar počne, je popolnoma nesprejemljivo, saj ruši zaupanje in posledično odvrača ljudi od cepljenja. Kljub temu pa bi v razumni družbi ljudje vendarle morali vedeti, da se ne odločamo za cepljenje zaradi tega, ker to od nas zahtevajo mračni tipi, kot so Janša, Hojs ali Počivalšek pa tudi ne zaradi Kreka, Kacina in podobnih komunikacijskih magov, ampak zaradi sebe in svojih bližnjih. Tako pridemo od »ad rem« tudi do »ad personam«. Spoštovani g. Juri, res je, kar pravite, zbolijo lahko tudi cepljeni, res je tudi, da tudi cepljeni lahko okužijo necepljene. Vendar je količina virusa pri cepljenih mnogo manjša kakor pri necepljenih, poleg tega imunski odgovor cepljenih virus hitreje in bolje nevtralizira, zato so tudi simptomi bolezni pri cepljenih blagi, širjenje virusa pa omejeno. Če bi bilo cepljenih več ljudi, bi bila tudi možnost za tak prenos okužbe bistveno manjša, pa že zdaj ni prav velika. Več cepljenih ljudi pomeni tudi manjše kroženje virusa, manjše repliciranje virusa in s tem tudi manj možnosti, da se virus spremeni (mutira). Če se namreč nihče ne bi cepil in bi virusu pustili prosto pot, bi se prej ali slej tudi prekužili, a verjetno mnogo pozneje, prav zato, ker bi virusu dali veliko večjo možnost, da se spreminja. Tako bi bili izpostavljeni vedno znova novim sevom virusa, podobno kot smo izpostavljeni drugim koronavirusom, ki npr. povzročajo prehlad. In prehladimo se lahko večkrat na leto. Naslednji argument, s katerim zagovarjate svoj status necepljene osebe je, da se ves čas testirate in držite preventivnih ukrepov, kot so nošenje maske, razkuževanje rok, distanca, predvsem pa verjamete v svoj imunski sistem, ki vas bo obvaroval pred okužbo. Ti preventivni ukrepi so nedvomno koristni, prepričanje o dobrem imunskem sistemu pa je nekoliko naivno in je lahko huda utvara. To je približno tako, kot če se usedete v najsodobnejši avto, opremljen z vsemi varnostnim sistemi. Ker se zanašate na njegovih sedem varnostnih blazin (npr. ekvivalent maski) in super zavorni sistem (ekv. distance) se ne pripnete in se tako vozite naokrog, ker ste prepričani, da ste odličen voznik (imam dober imunski sistem) in varnostnega pasu (cepljenja) zato ne potrebujete. Toda na cesti niste sami in drugi udeleženci v prometu imajo slabši avto, ne držijo varnostne distance, nimajo dobrih zavor in sploh niso tako dobri vozniki kakor vi. In potem se en tak zabije v vas in poletite v vetrobransko steklo ter umrete, ker vas pas ni zadržal, vreče pa so se, glede na to, da niste bili pripeti, napihnile malenkost prepozno. Ko ste se usedli v avto, ste sicer nase sprejeli tudi določeno tveganje, saj verjetno veste, da imamo vsako leto na slovenskih cestah veliko resno poškodovanih ter blizu 100 smrtnih žrtev prometa. Ampak tveganje vožnje v avtomobilu zlahka vsi sprejemamo, medtem ko mnogo manjšega tveganja, povezanega s cepljenjem, očitno ne. Rekli boste, res je, ampak cepljenje ni obvezno in ljudje imamo pravico izbire, kar je tudi v skladu z ustavo RS, ki govori o človekovih pravicah. Tako je, ampak ustava ne govori le o človekovih pravicah enega, ampak vseh.

Človekove pravice so nasploh krasna iznajdba demokratičnih ureditev, vendar postanejo v določenih primerih in situacijah (kot je tudi ta v zvezi s cepljenjem) precej neuporabne. Vaša pravica, da se ne cepite je namreč v navzkrižju z mojo pravico, da se cepim. Ustava seveda o tem direktno ne govori, govori pa o (človekovi) pravici do zdravja. Kot državljan torej pričakujem, da bo država zaščitila človekovo pravico (in s tem seveda tudi vašo in mojo) do zdravja. Za uresničitev tega cilja lahko vlada predlaga, parlament pa sprejme določene zakonsko urejene ukrepe (ne pa odlokov ali uredb, kar dela ta vlada, kljub opozorilom US). Ustavni pravniki so namreč lepo povedali in razložili, da lahko za uresničevanje pravice do zdravja, država v posebnih okoliščinah uvede tudi zakonsko utemeljeno obvezno cepljenje. V takih posebnih okoliščinah pa živimo že skoraj dve leti. In čeprav bolezen covid-19 res niso črne koze, je očitno zaradi narave virusa SARS-CoV-2 tudi ta bolezen vendarle precej resna stvar, ki nas v tej državi že poldrugo leto drži v okovih bolj ali manj neposrečenih vladnih ukrepov. Seveda v primeru covid-19 tudi sam nisem najbolj navdušen nad obveznim cepljenjem, ker pa smo kot posamezniki in družba očitno nezreli in nesposobni treznega razmišljanja, da bi na prostovoljen in odgovoren način dosegli dovolj veliko precepljenost prebivalstva, se bo tudi to očitno moralo zgoditi. Slovenci žal nismo Danci in tudi nikoli ne bomo. In čeprav smo po Valiconovi anketi iz leta 2018 skoraj najbolj zaupali znanstvenikom, jim zdaj, samo tri leta kasneje, očitno ne več. Pa tudi potrebujemo jih ne. Mi namreč vemo vse, ker vse zvemo, ko brkljamo po internetu in si izmenjujemo enaka mnenja v naših enako mislečih družbenih mehurčkih in družabnih klepetalnicah. In ker smo taki, se ves čas spopadamo s pametjo in vedno znova zmagujemo. Dokler bo tako, se nam slabo piše, ne glede na to, kako dober je naš imunski sistem.

Ko smo pred petindvajsetimi leti oblikovali zakonodajo za področje šolstva v Republiki Sloveniji, je bil opravljen primerjalni pregled ureditve področja v državah, s katerimi smo se želeli po osamosvojitvi primerjati tudi po kakovosti in učinkovitosti sistema vzgoje in izobraževanja.

V izhodišču preučevanj in premislekov je bilo vprašanje o dobrih in šibkih straneh delovanja takratne ureditve predšolske vzgoje in šolstva v Sloveniji.

V pogovore o ureditvi, ki naj bi Sloveniji omogočila umestitev polja edukacije med boljše sisteme v krogu uspešnih držav, smo vključili strokovnjakinje in strokovnjake za sistemska vprašanja, stroko, ki jo predstavljajo vodstva šol in učiteljstvo, starše, predstavnike občin in politike na ravni države. Razprave so potekale več let, in ko je parlament leta 1996 obravnaval paket šestih zakonov s področja vzgoje in izobraževanja, je po poglobljeni in obsežni razpravi zakone praviloma potrdil z dvotretjinsko večino.

Zakoni, ki so bili sprejeti na omenjen način, so formalno uredili večje število vprašanj, ki so pred tem zahtevala uskladitev in s tem kompromisne rešitve, o katerih je bila dosežena zadostna stopnja soglasja, da so ostala v veljavi 25 let.

Ena takšnih je struktura sveta javne šole/vrtca. Dogovor o sestavi sveta, v katerem so zastopani ustanovitelji, starši, na ravni srednje šole tudi dijaki in dijakinje ter seveda učiteljstvo, je vodil razmislek o a) potrebi po tem, da so v svetu zastopani vsi za uspešno delo vrtca/šole ključni akterji vzgoje in izobraževanja; b) tem, da nobena od zainteresiranih skupin v svetu ne sme imeti večine, ki bi ji omogočila, da sama odloči o programu dela vrtca ali šole ali pa o imenovanju in razrešitvi vodstva šole ali vrtca; c/ ter o prepričanju o potrebi, da ima skupina vzgojiteljic in učiteljic, ki v vrtcu in šoli opravljajo ključni del neposrednega vzgojnega in izobraževalnega dela, večji delež predstavnikov in predstavnic kot drugi deležniki procesa vzgoje in izobraževanja.

V času, ki je bil naklonjen odkriti in argumentirani razpravi, je bil tako mogoč dogovor, po katerem so se politične strukture (sveti občin in župani na eni in ministrstvo oz. vlada na drugi strani) samoomejile v želji po možnosti nastavljanja in odstavljanja njim naklonjenih ali bližnjih vodstev vrtcev in šol. Hkrati se je stan učiteljstva in vzgojiteljic odpovedal pričakovanju, da bodo imeli v svetu šole dovolj glasov, da bodo lahko sami izbrali ravnateljico ali ravnatelja. Oba glavna igralca takratne razprave sta s tem, ko sta se odpovedala naskoku na možnost, da po lastni presoji določita tako program dela šole kot tudi osebo, ki bo institucijo vodila, izkazala visoko stopnjo demokratične zrelosti.

Petindvajset let po uzakonitvi doseženega kompromisa se zdi, da je bil to eden tistih kompromisov, ki je šolstvu v Sloveniji omogočil desetletja mirnega razvoja in postavljanja skupnega interesa pred partikularne interese posameznih skupin.

Ko je učiteljstvo privzelo, da je za produktivno delovanje vzgojno-izobraževalne institucije potrebno iskanje skupnega jezika tudi z ustanoviteljico šole ali vrtca in s starši, v srednjih šolah tudi z dijaki in dijakinjami, so tako država, ki je daleč največji financer vseh šol v državi, kot tudi občine sprejele samoomejevalno filozofijo, ki sporoča, da je, če želijo z večino sprejeti lastne predloge, tudi njihova naloga, da poiščejo dogovore s starši in učiteljstvom.

Za razliko od držav, ki so nastale na ozemlju nekdanje skupne države, v katerih je politika večino časa nastavljala in odstavljala (tudi po več sto njih hkrati) vodstva vrtcev in šol, smo v Sloveniji beležili obvladljivo stopnjo spoprijemov različnih interesnih skupin v svetih vrtcev in šol in hkrati ohranili produktiven ritem menjav na vodstvenih mestih. Zdi se, da danes v strokovnih krogih velja prepričanje, da je stabilno vodenje vrtcev in šol pomembno prispevalo ne le k spodbudnim dosežkom našega sistema vzgoje in izobraževanja v raziskavah, ki primerjajo dosežke sistemov edukacije (PISA, TIMSS, PIRLS …), ampak tudi k relativno uspešnemu upravljanju z zelo zahtevno situacijo COVID-19 v času ne posebej domišljenega zapiranja šol in vrtcev v Sloveniji.

Na orisanem ozadju spodaj podpisani in podpisane ne razumemo, kaj natančno – razen želje po oblastnem urejanju enega od zadnjih področij, ki je ubežalo posegom politike v strokovno delo – vodi predlagatelje spremembe sestave svetov vrtcev in šol, ki predlagajo, da bi v njih največ glasov dobila politika!

Radi bi verjeli, da predlagatelji zakona, vsaj pomemben del njih, zmorejo premislek in posledično ravnanja, ki bodo v dobro vzgoje in izobraževanja prihodnjih generacij v naši državi in s tem tudi družbe kot celote.

Podpisani, strokovnjaki in strokovnjakinje za preučevanje in delovanje področja sistemskega urejanja družbenega podsisteme vzgoje in izobraževanja, z željo, da do politizacije vrtcev in šol v Sloveniji ne pride, javno opozarjamo pred nevarnostjo takšnega poseganja politike v delovanje šol in vrtcev. Poslanke ter poslance, tudi tiste, ki trenutno sestavljajo vladajočo koalicijo, zato pozivamo k ponovnemu premisleku o nameravani demontaži javnega sistema vzgoje in izobraževanja ter k temu, da zakona, ki bo otežil že tako zahtevno delo v šolah in vrtcih, ne podprejo.

Dr. Slavko Gaber, prof. Alojz Pluško, mag. Ivan Lorenčič, dr. Zdenko Kodelja, dr. Pavel Zgaga, dr. Mojca Kovač Šebart, dr. Damijan Štefanc, dr. Ljubica Marjanovič-Umek, prof. Nives Počkar, dr. Marjan Šimenc, dr. Veronika Tašner

G. Janežič v svojem odgovoru ni zmogel tega, da bi se, če že ne avtorju pa vsaj bralcem opravičil za zapisano eklatantno laž, da sem v članku v Sobotni prilogi Dela z naslovom ’Cepljeni, necepljeni, proticepilci, teorije zarot in znanost’ (21. 9.) ’vse, ki nasprotujejo cepljenju, ožigosal s pristaši »teorije zarot«. Verjamem, da bodo bralke in bralci razumeli, da moram zaključiti dopisovanje s piscem, ki se je s fabriciranim dejstvom v tem primeru sam odpovedal kredibilnosti. 

V Mladini št. 35 je pisec «Pamfleta« prestopil meje še sprejemljivega obravnavanja nekega zgodovinskega dogajanja, pa četudi v pamfletu.

Citiram: »V Ljubljani je medtem protest pred ministrstvom za kulturo, na katerem so zahtevali, da Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot vzamejo status, …, saj je njegov predsednik javno izjavil, da je Hitler heroj, … ,toda zaradi take izjave predsednika, društvu ne gre odvzeti statusa, saj bi to pomenilo sankcijo zaradi verbalnih provokacij, ki so lahko kvečjemu objekt sodnih postopkov. Po tej logiki bi morali takoj izbrisati tudi zvezo društev NOB, ker je kak njen vrhovnik opravičeval povojne poboje, ali pa rekel, da je bil Tito heroj. A Tito je bil cinično celo uradno razglašen za narodnega heroja in to celo trikrat, …, danes ga enciklopedije ne opisujejo kot heroja, ampak kot diktatorja in vladarja, ki je dal pobiti več kot sto tisoč vojnih ujetnikov«.

Menim, da tako prirejeno vsebino tudi pamflet težko prenese. Očitno sta mu napoti zveza borcev oz. NOB in Tito. Prizadelo me je kot človeka, državljana in predvsem kot člana Zveze borcev za vrednote NOB.

Najprej piscu predlagam, da če koga obravnava, naj se vsaj pozanima, kako se imenuje. Naša, tudi moja, organizacija se imenuje »Zveza borcev za vrednote NOB«, smo organizacija civilne družbe in do zdaj nismo bili in verjamem, da nikoli ne bomo »zveza društev«. Namreč, v njej smo pošteni ljudje, ki spoštujemo narodnoosvobodilni boj in žrtve. Rezultat boja in zmage je naša sedanja

Republika Slovenija. Žal ji še veliko manjka, da bi bila taka, kot bi jo radi ustvarili: ljudska, demokratična in poštena do dela in ljudskega ustvarjanja. Kljub vsem »razglasom« o demokraciji, te še vedno ni niti blizu. To se je še posebej pokazalo v času epidemije covida 19.

Drugič, piscu tudi predlagam, da slovenski javnosti našteje vse tiste enciklopedije, na katere se sklicuje, kdaj, kje in kdo jih je izdal in kje se jih da kupiti. To so namreč »nove in pomembne« informacije za vrednotenje dogodkov »tiste zgodovine«, ki jo obravnavajo enciklopedije, ki jih mi, neuki, še ne poznamo.

Za obravnavo take izmišljene vsebine, brez dokazov, izkoriščati »pamflet«, je milo rečeno, čisto navadna politična in duhovna revščina. Mislim, da ni primerno, da je bila objavljena v Mladini, kot resni in odgovorni reviji. 

Zelo rad prebiram kolumne Janka Lorencija. Z njimi se običajno strinjam. A Lorencijeva kolumna v Mladini, v kateri poziva vlado in opozicijo, da skupaj razglasita obvezno cepljenje, s kaznovanjem neposlušnih vred, me je šokirala. Z zaskrbljenostjo opažam, kako zadnje čase desni in levi influencerji tekmujejo v zagovarjanju obveznega cepljenja.

Sam nisem doslej želel javno polemizirati s kritiki ne-cepljenja, ker sem, prosto po Gregi Repovžu, mnenja, da moremo živeti še naprej v slogi in medsebojnem spoštovanju, eni ob drugih. Ne podcenjujem tistih, ki se odločijo za cepljenje in ga zagovarjajo. Njihova odločitev je njihova neodtujljiva pravica. Vendar prišli smo do točke, ko smo necepljeni državljani in državljanke vse bolj podvrženi pritiskom, postopnemu diskriminiranju, medtem ko se že napoveduje, tudi pri nas, prisila. To pa ni popotnica za sožitje. Ob pozivih k obveznemu cepljenju se stopnjuje tudi kazanje s prstom na nevarne necepljene, ki so, prosto po Kreku, »epidemija« in menda krivi za nadaljevanje valov in celo za mutacije virusa. Vprašanje mutiranja virusov je preresna tema, o kateri tudi stroka nima še jasnih odgovorov in enotnih mnenj. Zlorabljati jo za udrihanje po necepljenih je nizkotno.

Preventivo pred okužbo jemljem resno; se tedensko testiram, izogibam se množicam, nosim masko v zaprtih prostorih, si razkužujem roke in se ne nameravam cepiti iz preprostega razloga, ker – glede na lastne izkušnje, počutje in življenjski slog - bolj zaupam svojemu imunskemu sistemu, kot pa cepivom nove tehnologije, za katere niti stroka in ustanove, ki so jih odobrili, še ne vedo, kakšni so lahko njihovi dolgoročni učinki, saj zaradi časovne stiske niso prestali vseh potrebnih kliničnih faz razvoja. Temu pritrjuje tudi Tomaž Bratkovič s Fakultete za farmacijo, ki napoveduje zaključek tretje faze čez dve leti. Nekateri kratkoročni učinki so pa žal že znani. Zagotovilo, da so ti primeri zelo redki, nima veliko vrednosti za tiste, ki jih stranski učinki prizadenejo. So, in to je dejstvo. Kot je dejstvo, da niti farmacevtski proizvajalci, niti ustanove, ki odobrijo uporabo teh cepiv, niso hoteli in nočejo prevzeti nikakršne odgovornosti za morebitne stranske učinke. Še več; za tretji odmerek ali mešanje cepiv odgovornost mora prevzeti s podpisom na posebnem obrazcu v celoti in izrecno seznanjena cepljena oseba.

Sprašujem se, kje so časi, ko je kritična levičarska in zelena inteligencija obtoževalno opozarjala, da se zakonodaja EU in držav piše po nareku farmacevtskih multinacionalk.

Če se ne cepim, tega ne počnem iz »egoizma« ali »neoliberalizma«. Ta floskula o necepljenih kroži z neverjetno ležernostjo med nekaterimi »levimi« intelektualci in spodbuja njihovo (našo) diskriminacijo. Podobno nespodobna je tudi Ihanova-Jeralova teza o skeptikih cepljenja kot vojščakih lobija proizvajalcev vitaminskih preparatov. Da ne bo nesporazuma: ne zanikam obstoja virusa in nisem anticepilec, odobravam klasično cepljenje otrok proti nevarnim boleznim, ne odobravam polarizacije cepljeni/necepljeni, moja družina in moji osebni prijatelji so večinoma cepljeni. Vsi delimo mnenje, da je cepljenje pomembna pravica slehernega državljana, ne more pa biti, ob takšni epidemiji, prisilna, obvezna opcija, kajti bi bil ta ukrep nesorazmeren z dejanskimi posledicami tega virusa. Še manj je upravičen ob že navedenih dejstvih: nedorečenosti dolgoročnih učinkov, možnosti nevarnih kratkoročnih učinkov, zmedi in nedoslednosti stroke okoli odmerkov in mešanja cepiv, odklanjanju odgovornosti proizvajalcev cepiv in vlad. Obveznost cepljenja je arbitrarna in nedopustna prisila, ki odpira ključno vprašanje našega časa; koliko smo še svobodni in gospodarji lastnih teles, lastne volje in lastnega prepričanja? Vem, kaj bodo zagovorniki obveznega cepljenja odgovorili: gre za vprašanje solidarnosti, gre za odgovorno ravnanje do skupnosti, zatreti je treba individualni egoizem in se – po potrebi – žrtvovati ali malce tvegati za kolektiv. Le totalna precepljenost naj bi izkoreninila Covid-19.

Takšna razlaga se mi zdi ali naivna ali ideološko (totalitarno) obarvana. Orwelska.

Resnica je bolj siva, bolj kompleksna, niansirana. Skupnost sestavljajo posamezniki, ki imajo različne potrebe, možnosti, odzive, tudi imunske. Zato nekaterim cepivo pomaga, drugim pa lahko škodi, tudi resno, v redkih primerih smrtno. Nekateri prebolijo Covid brez simptomov, drugi, z lažjimi simptomi, tretji z zahtevnim potekom, četrti (izrazita manjšina) zelo hudo ali celo umrejo.

Vendar tudi razlaga o zaščiti in zajezitvi prenosa virusa, ki jo zagotavlja le cepljenje, je bila že demantirana ali vsaj močno relativizirana z dejstvi in spoznanji, ki jih stroka spušča v eter zelo previdno, po kapljicah, medtem ko še vedno prepričuje, da je cepljenje edino zanesljivo sredstvo v boju proti epidemiji. Nepozornemu opazovalcu tiste kapljice uidejo, bolj pozornemu pa ne. V svojih objavah ameriški CDC (Centers for Disease Control and Prevention) ugotavlja, na primer, da je okužba z Delta različico virusa enako prenosljiva pri necepljenih, kot pri cepljenih. Da se torej tudi cepljeni lahko okužijo in okužijo naprej z enako intenziteto, kot necepljeni. To spoznanje je botrovalo odločitvi ameriške administracije, da je ponovno razglasila obvezno uporabo mask za vse. CDC ima, tako kot WHO, resne pomisleke tudi glede smiselnosti tretjega odmerka.

Obvezno cepljenje? Kako? S kaznovanjem neposlušnih? Bomo morda oglobljeni? Nas čaka zapor? Bomo izgubili državljanske pravice? Bomo odpuščeni? Izgubili bomo morda tudi pravico do pokojnine? Nas bodo fizično prisilili? Obvezno cepljenje zakaj? Ker je to počela Jugoslavija v 70. letih v uspešnem boju proti epidemiji črnih koz (variole vere)?

Nekaj je treba pojasniti: variola je grozila s pravim pokolom tretjine prebivalstva. Variola je virus, ki povzroča zelo visoko umrljivost (30-35% zbolelih), vsi, ki se okužijo, pa zbolijo. Pri covidu ni tako, kar je priznala tudi WHO po preplahu ob prvem valu. Umrljivost pri Covidu se globalno vrti okoli 1,5 % obolelih, je nekoliko višja pri starejših, bistveno nižja pri mlajših. Razlike so tudi geografske. Statistično je nedvomno bolj primerljiva s sezonskimi gripami, kot pa z nalezljivimi boleznimi z visoko smrtnostjo.

Pa naj zaključim z neposredno družinsko izkušnjo, ki mi v realnem življenju dokazuje, da ni prav tako, kot nas želijo dnevno prepričati iz TV ekranov: Moj sorodnik in njegova žena sta se oba cepila s cepivom Janssen in pridobila “green pass”, s katerim sta nemoteno odpotovala v tujino. Vrnila sta se z vročino in po testiranju ugotovila, da sta zbolela za Covidom.

Odgovorno sta se izolirala doma dober teden, tam prebolela s klasičnimi simptomi te bolezni (vročino, izgubo vonja, ...). Ko sta prebolela in ugotovila, da sta spet negativna, sta počitnice nadaljevala.

Pa zdaj le malo pomislimo; kaj bi se zgodilo, če simptomov ne bi sploh čutila? Menda cepivo omili posledice bolezni in cepljena oseba lahko covid preboli asimptomatično. Z green pasom bi vendar neovirano hodila okrog in … okužila. Še dobro, da sta zbolela in da sta se testirala.

Kaj nam pove ta resnična zgodba? Da cepljenje ne le, da ne ščiti nujno pred okužbo, temveč da je lahko zanašanje na cepljenje in “green pass” dvorezen meč: osebam, ki so lahko okužene, a tega ne vedo, omogoča prosto sprehajanje po letališčih, trgovinah, restavracijah, teatrih, kinodvoranah, diskotekah, v službi. Imajo pač PCT, z velikim C-jem.

Necepljeni smo, kljub sprotnim testiranjem, vse več podvrženi pritiskom, diskriminaciji, žalitvam gospoda Milana Kreka, čeprav se testiramo in smo zdravi, čeprav nismo kužni. Zdaj pa ministra Počivalšek in Poklukar, s pragmatično podporo delodajalcev, predlagata celo izbris črke T in zagovarjata državljanske pravice le za tiste s črko P ali C. S tem de facto spodbujata necepljene, ki se ne nameravajo cepiti, da se načrtno okužijo in prebolijo Covid, zato da bodo prišli do svojih izgubljenih državljanskih pravic. Noro! 

Ko ste objavili »Prepis pogovora med protestnico Teo Jarc, premierom Janezom Janšo in njunimi sopotniki«, sem bil prepričan, da bom v kakšnem mediju dočakal opravičilo dveh političark, ki sta naslednji dan po incidentu sam dogodek relativizirali tako kot da bi se Tea Jarc obnašala enako kot sta se predsednik vlade in minister za notranje zadeve.

Iz »Prepisa« je razvidno dvoje: Tea Jarc je bila seveda glasna in ogorčena nad izjavo predsednika vlade, ki je pošiljal protestnike v Polje, ni pa uporabila nobenih grdih ali umazanih izrazov, kot jih je predsednik vlade.

Že dolgo smo priča neumestnim izjavam, ki omalovažujejo, zmerjajo ženske, predvsem intelektualke, ter jim nadevajo neprimerne vzdevke in se do njih vedejo žaljivo. Nikoli se za to noben ne opraviči! Osramočene ne dočakajo nobene zaščite nikjer, celo ne na sodiščih.

Najbolj pa zbode v oči, da se ženske, vrhunske političarke ne zavedajo, da se s kakršnimkoli sprenevedanjem o pomenu žaljenja žensk same postavljajo proti ženskam, ki zahtevajo demokratično svobodo in enakopravnost žensk.

Hvala, ker ste objavili »Prepis«.

Odgovor Rudiju Rizmanu Trenutne krize ni moč razumeti kot singularnega dogodka, marveč kot epizodo v mreži dominacijskih stanj, ki konsolidirajo oblast elit. Rizmanov članek sem omenil zgolj zato, ker je tudi ta – kot številni drugi – primer binarne reprezentacije cepilne/ anticepilne dileme – ekskurzom navzlic –, ne pa kritična razprava o pandemiji. (Besede so polisemične, kontekstualno branje besedil pa vselej vodi v določen sklep, ki ni laž/resnica. Če koga moti beseda »ožigosati« (ekspresivno – satirično), naj jo zamenja z evfemizmom).

Pod dežnikom anticepilcev (pejorativno) oz. nasprotnikov cepljenja (evfemistično) nedvomno najdemo tudi posameznike z bizarnimi prepričanji, ki jih omenja Rizman, slednjih pa ni smotrno navajati kot tipične predstavnike nasprotnikov cepljenja in/ali protislovnih pandemičnih ukrepov, niti ni mogoče s kolonizacijo zdravega razuma ovreči vse utemeljene pomisleke (zlasti glede učinkovitosti cepiv).

Doktrina šoka se ni končala z invazijo na Irak, kot odgovor na 11. september, niti ne z zadnjo ekonomsko krizo; Covid je le njena trenutna etapa, ki vodi v čedalje večje »nadzorovanje in kaznovanje« (Foucault) in odmiranje subjektivnosti, pod pretvezo varnosti. Ne gre za zanikanje realnega medicinskega problema in nujnih ukrepov, marveč za nasprotovanje politični instrumentalizaciji epidemije za disciplinarne namene.

Našo generacijo (»izgubljena generacija«) so uničevali socialno-ekonomsko z liberalizacijo trgov po razkroju Jugoslavije; milenijce bodo s še tršimi prijemi – če se ne bodo uprli. Kaj se bo zgodilo z necepljenimi/premalo-cepljenimi in z oporečniki? Bodo morali nositi Davidovo zvezdo? Kdo bo plačal naslednjo ekonomsko krizo?

Že Snowden je opozarjal na zlorabo sedanje pandemije za globalno nadzorovanje – dobrodošli v l. 1984! Če vas bodo pozimi slučajno ustavili pred vhodom v trgovino z živili, ker ne boste imeli PCT potrdila, in boste ostali lačni, vedite, da je igra končana. Če se takrat ljudje ne bodo zavzeli za svojo svobodo, potem je dokončno zmagala morala sužnjev (Nietzsche).

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je v javno obravnavo dalo predlog Resolucije o nacionalnem programu visokega šolstva (NPVŠ) 2021–2030, ki ga je sprejel Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo, pripravila pa njegova delovna skupina. Gre za strateški dokument razvoja slovenskega visokega šolstva in z njim povezane znanosti. Del tega razvoja je krepitev povezovanja našega visokega šolstva z mednarodnim okoljem in čim boljša vključenost vanj. V vedno bolj medsebojno povezanem globalnem okolju je samoumevno, da sodi v ta okvir tudi nadaljnje odpiranje slovenskega visokošolskega prostora učiteljem in študentom iz tujine.

To seveda ponovno odpira vprašanje učnega jezika na slovenskih visokih šolah oziroma koliko odpreti v slovenski visokošolski sistem vrata angleščini, ki je postala današnja lingua franca. Po veljavnem Zakonu o visokem šolstvu in v skladu z Ustavo Republike Slovenije je v njem le z nekaj utemeljenimi izjemami učni jezik slovenščina. Predlog NPVŠ pa predvideva, da bo »oblikovan nabor študijskih programov, ki jih bo posamezna visokošolska inštitucija ponujala v tujih jezikih – prednostna bo usmeritev v podiplomske študijske programe. Visokošolski zavodi bodo za vse tri stopnje študijskih programov avtonomno vodili ustrezno jezikovno politiko«.

Predlog predvideva visoko avtonomijo posameznih visokošolskih zavodov glede učnega jezika. Ob njem želi Slovenska akademija znanosti in umetnosti v javni razpravi, ki poteka, opozoriti širšo javnost na svojo izjavo v zvezi z učnim jezikom na visokošolskih zavodih. Leta 2016 jo je sprejelo Predsedstvo SAZU in nanjo sta ob pripravi predloga NPVŠ opozarjala in se nanjo sklicevala tudi predstavnika SAZU v Svetu RS za visoko šolstvo.

Izjava (dostopna na: https://www.sazu.si/even ts/586e5c8130c533591a7ef5e2) se glasi: »Na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti smo prepričani, da morajo študentje na slovenskih univerzah, financiranih iz javnih sredstev, obdržati pravico in imeti možnost opravljati študij v slovenskem jeziku. Člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti se zavzemamo za tako zakonsko rešitev vprašanja učnega jezika v javnem visokem šolstvu, ki bo ob spodbujanju mobilnosti visokošolskih učiteljev in študentov ter uporabe študijskih gradiv tudi v tujih jezikih vsakemu študentu v javnem visokošolskem sistemu omogočala, da svoje obveznosti v celoti opravlja v slovenskem jeziku. Vzporedni programi v tujih jezikih naj se financirajo izključno iz neproračunskih sredstev, kot so npr. šolnine. Taka ureditev po našem mnenju utrjuje državotvorno vlogo slovenskega jezika in spodbuja odpiranje visokošolskega izobraževanja v mednarodni prostor.« Menim, da vsi deležniki v visokem šolstvu razumemo tako potrebo po čim boljši vključenosti slovenskega visokega šolstva v mednarodno okolje, kar je nujno povezano z uporabo angleščine oziroma tujih jezikov, kot tudi potrebo po polnofunkcijskem razvijanju slovenskega jezika (v visokem šolstvu), saj je prav slovenski jezik temeljni izraz naše identitete. Na SAZU zato pričakujemo, da bo v vprašanju učnega jezika oziroma učnih jezikov v slovenskem visokem šolstvu sprejeta takšna rešitev, ki bo razumno upoštevala oba vidika in ne bo škodovala ne enemu ne drugemu. Izkušnje učijo, da to ne bo lahka naloga. Uspešno jo bo mogoče rešiti le v strpnem dialogu vseh deležnikov, ki ga bo moralo na transparenten in demokratičen način voditi pristojno ministrstvo. 

Spoštovana predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, spoštovana predsednik Evropskega sveta Charles Michel in predsednik Evropskega parlamenta David Sassoli, Dva meseca je minilo od začetka predsedovanja Slovenije Svetu EU. Ob tej priložnosti je bilo opozorjeno na nerešeno vprašanje financiranja Slovenske tiskovne agencije (STA) in izraženo pričakovanje, da bo Slovenija našla hitro rešitev problema in zagotovila neodvisnost in financiranje STA. Podobna pričakovanja so evropski predstavniki izražali že pred tem, s strani slovenske vlade pa so prihajale napovedi, da bo vprašanje financiranja STA kmalu rešeno. Zaposleni na STA, ki nas je vse manj, saj nas je medtem zapustila že desetina kolektiva, z veliko žalostjo ugotavljamo, da se ni zgodilo nič. Vlada, ki trenutno predstavlja našega ustanovitelja - Republiko Slovenijo, še naprej ravna tako, da nas načrtno spravlja v dokončno brezizhoden položaj, ko se bomo morali popolnoma odreči ali našemu neodvisnemu poročanju ali pa svojim službam.

Vodstvo vladnega Urada za komuniciranje (Ukom) ob podpori najvišjih predstavnikov vlade iz dneva v dan dokazuje, da nima nobenega resnega namena rešiti problematike financiranja in si sproti izmišljuje vedno nove pogoje, ki bi jim morali zadostiti, da bi z nami sklenili pogodbo za leto 2021. Leto se izteka, mi pa kljub neprekinjenemu opravljanju našega dela že 243. dan nismo prejeli denarja, ki nam v skladu z zakonom o STA in sedmim protikoronskim zakonom pripada. Tik po začetku predsedovanja so nam res ponudili pogodbo za opravljanje javne službe, v kateri pa niso upoštevali nobenega izmed naših ključnih predlogov s pogajanj in je bila škodljiva za STA, saj bi negativno vplivala na naše tržne prihodke. Poleg tega je temeljila na vladni uredbi, ki je posegla v zakonsko ureditev delovanja STA, sodišče pa jo je do končne odločitve zadržalo. Če bi bila navzven izkazana drža vlade, da ji je do ureditve financiranja STA, iskrena, bi zagotovila vsaj akontacijo sredstev za obstoj STA, odprta vprašanja pa bi razjasnili skozi pogajanja. Čeprav je vodstvo STA pozvalo k nadaljevanju pogajanj, pa smo namesto tega iz dneva v dan deležni vse hujših žaljivk po družbenih omrežjih s strani najvišjih predstavnikov aktualne vlade, iz česar je jasno, da od njih denarja ne bomo nikoli dočakali.

Namesto s sprostitvijo financiranja agencije, k čemur pozivajo tako Evropska komisija kot mednarodne novinarske organizacije, stroka in drugi, se odgovorni raje ukvarjajo z zavajanjem in norčevanjem iz verodostojnega poročanja STA. Neplačevanje javne službe, čeprav jo ves čas neprekinjeno opravljamo, za nas pomeni dokončno slovo že v roku dveh mesecev, saj imamo le še sredstva za izplačilo plače za en mesec, že v začetku oktobra pa bi lahko bili pahnjeni v nelikvidnost. Zaradi tega smo bili prisiljeni v iskanje rešitev, ki so nepredstavljive v demokratičnih državah, saj smo si vsaj za nekaj mesecev obstoj podaljšali z zbiranjem sredstev s strani državljanov ter s prodajo obstoječih terjatev. A vsega je enkrat konec in brez jasne rešitve bo vseh preostalih 87 zaposlenih pristalo na zavodu za zaposlovanje, z nami pa se bodo kljub zagotovilom vlade, da bodo v času epidemije covida-19 poskrbeli za vse državljane, v socialnih stiskah znašli tudi naši družinski člani. Sodišča v Sloveniji meljejo počasi. Razumemo, da imajo svoje roke, vendar nam kakršnakoli pravna zmaga čez nekaj mesecev, razen moralnega zadoščenja, ne bo pomagala. Slovenija bo izgubila prvega od neodvisnih in objektivnih javnih medijev, hrbtenico slovenske medijske krajine z verodostojnimi in preverjenimi novicami.

Tako kot vse odločevalce v državi tudi vas prosimo za podporo našemu vnovičnemu pozivu vladi, naj nemudoma in brez pogojevanj zagotovi sredstva za delovanje STA. Prišli smo do točke, ko je pomemben člen javnega medijskega servisa v Sloveniji zaradi nefinanciranja s strani vlade, ki krši veljavno zakonodajo, dejansko na robu propada. Moralna podpora najvišjih predstavnikov Evropske unije nam je v zadnjih mesecih veliko pomenila, a žal ne zadošča več. Treba bo storiti kakšen bolj odločen, morda doslej še neviden korak za zaščito svobode medijev. Drugače bo to nov poraz demokratičnih vrednot, za katere so se borili ustanovitelji EU. 

Kakšen je miselni nivo nasprotnikov cepljenja proti virusu SARS-CoV-2? V večni izolaciji ne moremo živeti. Kaj imamo na izbiro? Kaj nam lahko pomaga? Domača zdravila? Njihovi protesti proti ukrepom pač ne. Prihodnja zdravila bodo morda učinkovitejša kot sedanja. In nihče ne trdi, da smo dosegli dokončna spoznanja o tej bolezni.

Res ne morem razumeti odpora proti cepljenju v 21. stoletju. Ob našem cepljenju v prvih razredih osnovne šole ni nihče zganjal cirkusa, vsi smo vbod igle junaško preživeli. Kot otroci nismo vedeli, da nekoč ni bilo tako enostavno. Davni odpor staršev (ne otrok) proti cepljenju lahko najdemo v slikovitem opisu Antona Martina

Slomška v Blažetu in Nežici: »Preteklo nedeljo so v Slavini koze ali osepence nastavljali. Kar je bilo Polánk, se niso te dobrote branile, Gorjanke so morli z beričem goniti, da so svoje otroke prinesle. Posebno hude so bile Rakovske babe. Neki stari rokovnač, ki so ga za copernika imeli, je tisto sosesko tako nadražil, rekoč: da po takem vpeljevanju sveti kerst ne velja, in matere svoje otroke zlodeju zapišejo. 

Gospod fajmošter so jih učili, prosili, jim žugali; pa zastonj. Vse zelene in napihnene so svoje otroke deržale. Kakor hitro jim osepence nastavijo, so z njimi potegnile, kakor bi jih veter odnesel, ter jim za pervim voglam nastavlene osepence iz rokice izcizajo. Bilo je slišati, da so nektere na pervem potoku svoje otroke zopet kerstile«.

Ali ni sedaj nekaj takšnih »rokovnačev« tudi med nami? Osebno je človek tak, kot je – ne more si pomagati. A problem je, če in ko zavaja druge. 

Vesel sem vsakega bralca, ki si je vzel čas in prebral kak moj članek, rad pa prisluhnem tudi kritikam. Žal to ne drži v primeru pisanja gospoda Tomaža Janežiča, ki mi očita, da sem ’Ožigosal vse, ki nasprotujejo cepljenju s pristaši »teorije zarot«. Njegov očitek se nanaša na moj članek v Sobotni prilogi Dela (21. 9.) z naslovom ’Cepljeni, necepljeni, proticepilci, teorije zarot in znanost’. Janežič mi je namreč očital nekaj, česar ni v mojem članku, gre torej za izmišljotino in laž, ki sta kot taki skregani z dejstvi.

V članku sem ločeno obravnaval ’proticepilce’ in teoretike zarot’, pri prvih sem celo opozoril na nevarnost ’infantilizacije državljanov’, ki imajo take ali drugačne zadržke do cepljenja, in njihovo ’moralistično stigmatiziranje’ – oboje sem tudi uvrstil med podnaslova. Iz mojega članka je razvidno, da jemljem ljudi, ki imajo v tej zvezi pomisleke, resno in da so zdravstvene oblasti in vladajoča politika dolžne nanje odgovarjati z argumenti in ne aroganco.

To, da bi teoretikom raznovrstnih zarot ’podaril’ proticepilce, je zadnje, kar mi pride na misel, še manj, da bi koga ’ožigosal’, kar bralci mojih člankov, tudi v Mladini, pri mojem dolgoletnem pisanju, gotovo niso mogli opaziti kot mojo karakterno navado. Janežiča, ki je sam uporabil zavržno metodo osebnega ožigosanja, je, kot izgleda, vznemirilo to, da sem omenil primera dveh zagovornikov ’teorije zarot’, do katere pa imam v resnici ničelno toleranco, in sicer skrajnega ameriškega pridigarja in Trumpovega zagovornika ter spoštovanega slovenskega misleca, ki se brez moje ’pomoči’ kar sama(!) deklarirata kot teoretika zarote.

Naj ob tej priliki omenim še laž, zapisal jo je nek anonimni ’korajžni’ pisec komentarja pod mojim člankom v Delu, ki mi na podoben način očita, da sem ’primerjal nesebične ribiče iz 17. stoletja s slovenskimi zdravniki, ki prejemajo zaradi korona dodatkov tudi 27 tisoč evrov plače’. V mojem članku seveda omenjenih zdravnikov s takimi plačami sploh ne omenjam, resnica je ta, da pa omenjam prezrte ’medicinske sestre’(!).

Ignoriranje dejstev in fabricirane laži gotovo ne prispevajo k uspešnemu spopadanju z aktualno pandemijo. Imamo srečo, da jim ne nasedajo medicinske sestre, zdravniki in drugo podporno osebje, ki rešujejo življenja obolelih. 

Spoštovana ga. Monika Weiss, Mene in mojega otroka ste zelo vznemirili s svojo objavo. Otrok nikakor ne more verjeti, da lahko nekdo razmišlja tak ’hudobno’ in težko mu razložim, da žal tudi ’taki’ obstajajo. Tudi moj otrok je namreč sodeloval na tem oratoriju. Bil je navdušen in počutil se je varno!

Postavljam pa vam vprašanja iz svojih razmišljanj: Če bi bili na obisku gasilci, policaji, reševalci, itd., tako kot so redno v šolah, bi bilo vse v redu, kajne? In mirno ter ponosno bi poučevali naše otroke in razkazovali vse osnovne pripomočke, pa se nihče ne bi razburjal, da jih ’novačijo’ v kaki skriti, zarotniški navezi z navedbami vseh mogočih političnih veljakov?

A slovenska vojska bi se morala pa skrivati pred ljudmi? Bi morala namesto redne opreme uporabljati raje ... metle in skiroje? ... za vzdrževanje državnih meja? Za odganjanje sovražnika? Za pomoč policiji pri beguncih?

Oprostite skrajnosti, prosim.

Ali pa bi mogoče morala slovenska vojska vso opremo poskriti v kakšna nedostopna skladišča? Morda pa za vas slovenska vojska sploh ne bi smela obstajati? Povejte: Bi se morala skrivati tudi ob naravnih nesrečah? Ob hudih poplavah, potresih, neurjih, ko so vojaki vedno na razpolago? Ob reševanju življenj s helikopterji?

Ob mednarodnih mirovnih misijah?

Dejansko ne vem in ne razumem, kaj se skriva za vašim ozko usmerjenim, uporniško-političnim pogledom. Krepko namreč dvomim, da bi zaradi takega počitniškega vojaškega obiska nekdo že pri rosnih najstniških letih vstopil v vojsko.

Če so s tem kratkim obiskom pridobili spoštovanje do poklica, pa je to kvečjemu dobro. Do odraslosti pa je še daleč.

Otroci so se na oratoriju imeli prijetno, bili so navdušeni in zadovoljni.

Torej Bogu hvala.

Blagoslovljen teden želim vsem na Mladini.

Spoštovana varuhinja pravic gledalcev, gospa Ilinka Todorovski, Spoštovana odgovorna urednica Informativnega programa TV Slovenija, gospa Manica Janežič Ambrožič Na najin protest glede napovednika intervjuja in oddaje gospoda Možine z gospodom Vovkom 8. avgusta 2021 na TV SLO1, ki se je v povzetku glasil: “Prosiva za uraden odziv in javno pojasnilo, kako na RTV razumete ideološko ‘uravnoteženje’ programa. Kako določate mejo med predstavitvijo različnih pogledov na ljudem pomembna družbena vprašanja in spodbujanjem diskriminacije in posmehovanja do bork in borcev za enakost marginaliziranih in družbeno nepriljubljenih skupin? Izpraševalec ni odgovoren za izjave intervjuvanca/ke, je pa odgovoren za svoj odziv nanje, mar ne?” sva prejeli vaš odgovor, katerega bistvo povzema naslednji odstavek Varuhinje: „Menim, da je urednica z opisom precepa, v katerem se znajde uredništvo, ko išče najprimernejši način za obravnavo družbenopomembnih tem, dragoceno prispevala k medijski razpravi. Menim pa tudi, da imajo uredništva na voljo vse vzvode za sprejemanje dobrih programskih odločitev, in sicer z upoštevanjem zasnove oddaj, izbiro ustreznega žanra, fokusa in konteksta obravnave ter doslednim spoštovanjem Poklicnih meril in načel novinarske etike ter Programskih standardov. Menim, da tudi posamezni programski ustvarjalci znotraj teh okvirov najdejo dovolj smernic za reševanje poklicnih in etičnih dilem. Menim, da so glede konkretne vsebine opozorila občinstva upravičena in da programska vsebina ni dosegala pričakovanih standardov. Menim tudi, da so uredniška opravičila vselej dobrodošla, pri čemer pa se z opravičilom zgolj tistim, ki jih vsebina osebno prizadene, ne bi smeli izogibati resni razpravi o napakah, zlasti ponavljajočih.”

Zahvaljujeva se za hiter odziv in za potrditev, da ne izpraševalec (gospod Možina) ne njegov gost (gospod Vovk) nista spoštovala veljavnih temeljnih pravil žanra in profesionalnega novinarstva. Tudi opravičilo je civilizacijsko dejanje in je dobrodošlo. A ni dovolj.

Vprašanje, ki se nama ob tem postavlja, je, kako sankcionirati tako ravnanje in preprečiti, da bi se ponavljalo. V svojem sicer prepričljivem odgovoru se zavzemate za spoštljiv in odprt dialog. Strinjava se z vami. Zato predlagava, da se po vsakem primeru nesprejemljivih neprofesionalnih nastopov na TV SLO organizira post-intervju, ki bi ga vodila profesionalna in s temo dobro seznanjena novinarka ali novinar, in sicer v istem visoko gledanem terminu, z zagovorniki/cami skupnosti, ki so bili tarča zavržnega javnega obravnavanja. Tokrat predlagava intervju z uveljavljeno civilnodružbeno zagovornico ali zagovornikom pravic LGBTIQA+ skupnosti, kakor tudi s katero od priznanih zagovornic in bork za pravice žensk, ki so bili in bile v tej oddaji napadene pod krinko smešenja izmišljene “LGBT ideologije” in “teorije spola” kot tudi, odvračanja od uporabe zanesljive kontracepcije. Tako bodo imele gledalke in gledalci nacionalne televizije enakovredno priložnost slišati raznolike argumente in stališča, kar pripomore h kritičnemu razumevanju razlike med osebnim mnenjem in diskriminatornim ravnanjem, predvsem pa ponuja možnost, da se javnost v Sloveniji seznani, spozna in pretehta vsa dejstva, ki mnenja potrjujejo ali jim odvzemajo verodostojnost.

S spoštovanjem.

Sonja Lokar in Jana Javornik, Ljubljana

Kot pisatelj ne morem in ne smem molčati, ko sem priča tako brutalnemu napadu na svobodo in človekove pravice. Alberto Moravia je povzdignil svoj glas v času fašizma, sam pa moram to storiti v času biopolitičnega totalitarizma. Čemur smo priča v zadnjem letu in pol, je fenomen, ki sta ga opisala britanska novinarja Cromwell in Edwards (Media lens) kot propaganda blitz, ki ima šest prvin: 1. temelji na dramatičnih novih dokazih, 2. komunikacija je emocionalno zelo intenzivna, ogorčena, 3. navidezno podprta s strani korporativnih medijskih ekspertov/ akademikov, 4. obsoja vsakogar, ki dvomi v navidezen konsenz, 5. vključuje naključno tempiranje, 6. zanjo je značilna tragikomična moralna disonanca.

Kar sta avtorja ugotovila na primeru vojne v Iraku, Libiji in Siriji, velja – mutatis mutandis  – tudi za Covid. Z ustrahovanjem, represijo in moralno paniko (glej Cohenov model moralne panike) ni možno iziti iz trenutne krize. Bojim pa se, da je slednja le epifenomen tega, ker je Foucault imenoval biopolitika, in uvod v čedalje večje ukinjanje človekovih pravic. Kot kažejo podatki švicarske neprofitne organizacije za raziskavo geopolitične propagande (SWPRS), se pod prisilo propagande za cepljenje cenzurira kritične glasove in zdravstvene pomisleke. Naši epidemiologi, pardon infektologi (Beović, Logar, Krek) so povsem izgubili zaupanje javnosti že z opravičevanjem nesmiselnih lockdownov, policijske ure in nošnjem mask na prostem, še bolj pa s klavrnimi apologijami zavoženega produkta – kot je npr. cepivo AstraZeneca, za katero so vehementno trdili, da ni krivec za fatalne stranske učinke pri nekaterih mlajših ženskah, marveč so to kontracepcijske tablete (katerih kolateralni učinki se, začuda, pojavijo tudi v »kombinaciji« z AZ). Odstotek je po optimističnem verovanju »statistično zanemarljiv«. Veliko držav EU je potem cepljenje z AZ prekinilo, v Južni Afriki pa so ga opustili.

Ožigosati vse, ki nasprotujejo cepljenju s pristaši »teorije zarot« – kar je storil zadnjič tudi prof. Rudi Rizman – je tipičen aroganten diskurz elit. »Tisti, ki se nočejo cepiti, namreč niso neki norci ali neodgovorni ljudje ...« (Repovž). Sam nisem apriorno proti cepljenju, menim le, da je bil razvojni čas cepiv prekratek in da slednje zahteva svoj čas (previdnostno načelo), ob dejstvu, da virus stalno mutira. Kdor meni, da ga cepivo ščiti, in se počuti ogroženega, naj se le cepi (recimo starejši, rizične skupine); prelagati odgovornost na adolescente, mlajše in srednjo generacijo, zato, da bi zaščitili tiste starejše, ki se nočejo cepiti, pa je absurd. Elite vedno zlorabljajo besedo »odgovornost« in jo pripisujejo tistim z majhno družbeno močjo (prekariat). Spomniti se moramo, da je veliko nevarnih virusnih izbruhov v zadnjih desetletjih zakrivilo ravno človekovo poseganje v naravo, v želji za čedalje večjim profitom. Tako je bilo z virusom HIV, tako je bilo z Ebolo.

Dr. Figelj, ki je lani spregovoril na RTV SLO, da je Covid »minoren medicinski problem«, in požel pogrom iz svoje stroke, je hotel samo poudariti, da je v celoti vseh obstoječih bolezni Covid manjši problem, in da ne moremo ukinjati ostalih zdravstvenih storitev zato, da ga omejimo. Nekateri zdravniki že opozarjajo, da utegne biti cena za tako miopijo višja od cene žrtev Covida. Primerjati Covid s špansko gripo – 25-50 milijonov mrtvih, zlasti med mlajšimi (povratniki z bojišča v 1. SV vojni) ali s kugo ali z Ebolo (ki so jo komaj zamejili na izvoru), je absurd. V luči podnebnih sprememb in lakote, ki vsako leto zahteva 9 milijonov žrtev (od tega veliko otrok), da ne govorimo o prihodnosti, pa sploh. 

Spoštovani evropski komisar, gospod Janez Lenarčič, razveselile smo se vašega čivka, da Generalni direktorat Komisije za evropsko civilno zaščito in evropske operacije humanitarne pomoči, ki ga vodite, ne bo pustil na cedilu afganistanskega ljudstva v času, ko zna menjava oblasti privesti do krvavega zatiranja človekovih pravic in dodatne hude humanitarne in begunske krize.

Zgodovina ravnanja Talibanov z ženskami in deklicami je dobro znana in njihov ponovni vzpon na oblast v Afganistanu jih najverjetneje spet resno ogroža. Čeprav novi oblastniki trdijo, da bodo spoštovali človekove pravice žensk, hkrati sporočajo, da bodo te pravice v okviru šeriatskega prava. To de facto pomeni krčenje pravic žensk do avtonomnega razvoja ter utrjevanje njihovega podrejenega položaja. Prve, ki jih zna zadeti maščevanje verskih skrajnežev, so afganske borke za pravice žensk kot na primer Mahkouba Seraj, s katero smo v Ženskem lobiju Slovenije tudi osebno sodelovale v okviru Natovega Panela civilne družbe za enakost spolov. Večina med njimi se je odločila, ali pa ni imela izbire, in so ostale v svoji domovini; najbolj vplivne, vidne in pogumne ženske predvsem zato, da bi tudi osebno preprečevale vrnitev k srednjeveškemu pojmovanju družbene vloge žensk v Afganistanu.

EU je bila, s svojimi NATO članicami, vključno s Slovenijo, aktivno vpletena v spopad za določene geostrateške interese v Afganistanu, s čimer je oslabila svoje možnosti uporabe mehke moči. Ni pa vse izgubljeno; še vedno lahko vsaj s posredno diplomacijo poskuša narediti vse, kar zmore.

Prosimo vas, da tako vi kot Evropska komisija storite vse, kar je v vaši moči in da kot evropski komisar za upravljanje s krizami in oseba z neposrednim dostopom do najpomembnejših odločevalcev v EU, preko zaveznikov Talibanov, na katere EU lahko vpliva, po diplomatskih poteh dosežete, da junaške borke za eno ključnih vrednot EU - enakost spolov - obvarujete najhujšega in da dosežete, da jih vključijo v njihova domača in verjetna mednarodna pogajanja o novi vladi in o sprejemu novega Afganistana v mednarodno skupnost. Talibani taka pogajanja ponujajo zdaj, ko so dosegli, da se bodo ta odvijala pod njihovimi pogoji, a potrebovali bodo sogovornike tudi med tistimi, ki so jih še včeraj zavračali z orožjem.

Pričakujemo, da se boste angažirali in nas obveščali, kaj ste ukrenili in kaj ste s tem dosegli.

V upanju na nadaljnje sodelovanje vas iskreno pozdravljamo.

Dr Jana Javornik, dr. Maca Jogan, Sonja Lokar, dr. Vesna Leskovšek, Mija Javornik, Milena Šmit, dr. Alenka Verbole, Mojca Kleva, Suzana Tratnik, Andreja Kokalj, članice Ženskega lobija Slovenije

Končno izjava Janeza Janše s katero se moram strinjati: »Kaos v Afganistanu in predaja sodobne oborožitve za 300 tisoč mož Talibanom je doslej največji poraz za NATO v zgodovini. Kot del zavezništva smo zanj soodgovorni.«

Pa še ena eminentna izjava o tem kar se dogaja dam daleč: »Afganistan je, tako kot so se stvari razpletle, nov dokaz, da se demokracije, človekovih pravic in tako naprej ne da presajati. To mora dozoreti« - dr. Ernest Petrič.

Bravo obema! Toda, kje sta bila in kaj sta dejala, ko smo se vpletali v to pustolovščino, še prej ko smo pristali na z lažmi utemeljenem napadu ZDA, Velike Britanije in drugih zaveznikov na Irak, in pred 11 leti ko sta poslanca stranke Zares zahtevala umik slovenske vojske iz Afganistana z utemeljitvijo ki zveni danes še kako preroška. »Zavračava stališče, da bi z urjenjem zadostnega števila vojakov afganistanske vojske ta postala sposobna čimprej prevzeti odgovornost za varnost v lastni državi.«

Da, gospod premier in gospod svetovalec predsednika Republike. Sokrivi smo tudi mi, ker smo slepo verjeli v vlogo, sposobnost in vsemogočnost Velikega čezoceanskega Brata, pozabili medtem na njegovo porazno izkušnjo v Vietnamu, in ker verjamemo, da se brez pripadnosti tej miselnosti in temu zavezništvu, mislim na skupno članstvo v NATO, ne da mirno in varno živeti. Govorim o nas, o naši družbi, o Sloveniji, ampak kažem konkretno na vaju, ki nadaljevanje tega članstva zagovarjata z vso možno vnemo.

Si bosta sedaj morda vzela čas za premislek, za preigravanje kake druge opcije v naši zunanji in varnostni politiki, ki pa zagotovo ne more biti tista o kateri je minule dni spregovoril zunanji minister Logar in sicer Višegrad ter poudarjen antagonizem tako z Rusijo kot s Kitajsko. Če stojita za tem, sta znova na napačni strani zgodovine. Jemati ti dve velesili za potencialni sovražnici, da bi se še bolj prikupili onim, ki so zakuhali Afganistanski kaos in to v času, ko časa skoraj da ni več, da bi storili kar je nujno in imperativno, da bi za vsaj za kako stoletje podaljšali obstoj človeštva, je ne le idiotsko, ker če bo kdo umiril razmere v deželi izpod Hindukuša, po polomu Zahoda, sta prav Rusija in Kitajska, ampak tudi samouničevalno, ker skupaj z njima moramo, tako kot ves svet, pričeti ukrepati za zajezitev podnebnih sprememb. Najnovejše poročilo za to temo pristojnega Medvladnega foruma OZN (243 znanstvenikov iz 66 držav) ne pušča niti kančka optimizma. – opozarja klimatologinja Bogatajeva – Ozračje se segreva in kriv je človek. Rezultati so povsem nedvoumni. Ter dodaja: »Poročilo je zadnji alarm, kajti naslednje ne bo moglo spremeniti ničesar, ker bodo spremembe nepovratne!

Zato mora svetovna skupnost med jesensko konferenco v Glasgowu, sprejeti mehanizme, ki bodo stare dokumente spremenili v uresničljive in zavezujoče akcijske načrte.« Skrajni čas je torej za novo paradigmo v mednarodnih odnosih, zlasti med Zahodom in Vzhodom, za novo spoznanje in za nov dogovor o tem kar gre skupaj početi, da ne bodo človeško vrsto s planeta odnesli požari, poplave, plazovi, vdori, cunamiji, tornadi in orkani, epidemije ter vojne za vodo in prostor preživetja. Slej ko prej se bodo soočili s tem tudi Talibani. Mi pa, referiram na Slovenijo, pojdimo ven s severno-atlantske alianse, za katero dvomim, da sproti spoznava svoje zmote, Afganistanu navkljub, ki je s svojimi vojaškimi aktivnostmi izmed generatorji podnebnih sprememb in ki nas utegne še kdaj povleči ali potisniti v neljube avanture. Ali storimo vsaj to in upam, da se bo nova vlada tega lotila, da po 17 letih članstva pristopimo k referendumu in vprašamo narod, ali je še za to, da z njim nadaljujemo.