Grega Repovž je v uvodniku Mladine dne 10.12.2021 zelo nazorno prikazal stanje v našem zdravstvu in nenasitno pogoltnost zdravniške elite, ki je v spregi s politiko (SDS) in vleče voz javnega zdravstva k privatizaciji. Ta zdravniški lobi se bori za izstop iz javnega plačnega sistema, kjer bi lahko še poglabljali nesorazmerja plač v primerjavi z drugimi prav tako pomembnimi poklici.

Ta zdravniški lobi, govor je o ozki skupini privilegiranih zdravnikov, trenutno obvladujejo trije kompanjoni SDS. Če jih navedemo, so to predsednica zdravniške zbornice Bojana Beović, predsednik zdravniškega sindikata Konrad Kuštrin in minister za zdravje Janez Poklukar. Vsi trije so zagovorniki privatizacije zdravstva pod »firmo«, da konkurenčnost med javnim in privatnim zdravstvom lahko samo koristi. Kako to izgleda v praksi pa lahko vidimo na primeru zobozdravstva, ki se je sprivatiziralo že v devetdesetih letih in je danes javno zobozdravstvo zaradi tega popolnoma sesuto. Za plombo lahko čakaš tudi dve leti, na ortodonta pa celo sedem ali več let, med tem pa otrok že zraste in ima zato trajno uničen zobni sistem.

Od vseh treh zgoraj navedenih protagonistov privatizacije zdravstva pa najbolj zvito nastopa minister za zdravje Poklukar, ki se navzven zavzema za jačanje javnega zdravstvenega sistema, po drugi strani pa navija za reorganizacijo financiranja ZZZS ( javne zdravstvene zavarovalnice), češ da bi ta sredstva razpršili med več zavarovalnic in bi s tem naredili »zdravo« konkurenco. Vsakdo ve, da se pri denarju vse začne in tudi konča. Minister Poklukar bi razdelil javni denar privatnim zavarovalnicam, potem pa naj med sabo tekmujejo. Ob tem velja pripomniti, da je minister Poklukar tudi proti ukinitvi dodatnega »prostovoljnega« zdravstvenega zavarovanja, ki se je v praksi pokazalo kot obvezno zavarovanje, oziroma kot dodatni davek. Nenazadnje je tudi simptomatično zavzemanje Poklukarja za reorganizacijo upravljanja javne ZZZS, s tem, da bi država dobila več mest v upravnih organih in na ta način tudi prevlado. Ta javna zavarovalnica upravlja z več kot tremi milijardami sredstev in politika (SDS) bi si rada podredila še ta finančni vir. Vsakemu je jasno, da ne gre za boljši in učinkovitejši javni zdravstveni sistem, ampak si politika prizadeva zrušiti obstoječi sistem in ga podrediti privatnim interesom. Za zdravje ljudi jim ni nič mar. Javni zdravstveni sistem je ena najpomembnejših civilizacijskih pridobitev in ravno korona pandemija je pokazala, kako pomemben in še vedno dobro delujoč je naš javni zdravstveni sistem. Zato je politiki treba reči, »tace stran od privatizacije in denarja za zdravstvo«. 

Področje zdravstva je - skozi denar, seveda – zelo priročno sredstvo za preusmerjanje družbene moči. Kadarkoli s(m)o zdravniki zahtevali ureditev razmer, transparentno mrežo potreb po zaposlitvah, korekcije neprimernih plačnih sistemov, se je dalo ta prizadevanja najbolje izničiti tako, da se družbi prikaže dohtarje kot zaslužkarje. Je to, o čemer pišem, le zgodovinski oris in je danes morda drugače?

Pred pol stoletja sem začela dežurati tako, da sem imela v avgustu 16 dežurnih noči. Ob tem kar tri celotne vikende. Sveže poročena in še brez otrok. Izplačila sem bila vesela. Čeprav le za “pripravljenost”, torej s plačilom 1/3 plačila redne ure, sem z markami svojih staršev lahko dvignila soliden kredit za novo stanovanje 58 m2. Ko sva pridelala tri otroke, so moje “pripravljenosti” spremenile doživljajsko podobo. Ob torkih in četrtkih sem delala popoldne, vsak teden enkrat, poleti pa tudi dvakrat, sem delala še vmesno noč na sredo ali petek. Ob vikend razporedih za “pripravljenost” sem otroke v njihovih posteljicah poljubčkala v četrtek zvečer, se v petek iz Ljubljane odpeljala ob 6. uri in se vrnila v ponedeljek ob 15. uri. Zato me je osrečilo dejstvo, da je bila ob naraščanju števila prebivalcev končno uvedena normalno plačana dežurna služba. Takrat so mlade kolegice in kolegi, tudi sami z otroki in s krediti, moja dežurstva radi prevzeli in tako smo “bogovi v belem” dalje “služili”. Z deloholizmom in z obilico dela na etični pogon. To velja za vsa zdravnikova udejstvovanja v raznih strokovnih ali organizacijskih skupinah, za katere si mora nemalokrat vzeti čas tudi iz rednega letnega dopusta.

Časi pa so zdaj zares drugačni. A tistih, ki garajo, je še vedno veliko. Zaradi starosti in razmer ter odnosov v družbi pri nekaterih njihov ustvarjalni strokovni navdih po malem upada. Vsaj 40% zdravnikov je po svetovnih ocenah že izgorelih. Morda v Sloveniji še več, kdo ve?

Kot direktorica zdravstvenega doma sem v samo enem štiriletnem mandatu zaposlila sedem zdravnikov. Štirje so si kmalu našli specializacije v naših bolnišnicah, dva sta odšla v tujino, ena  zdravnica pa se je čez nekaj let naveličala polurne vožnje iz Ljubljane in se zaposlila blizu svojega doma. V domu starejših občanov.

Danes v e-pošto naše liste “primarci” vsakih nekaj mesecev priroma obupana prošnja za pomoč: “Nimamo več pediatra!” Tisti, ki še delajo, so stari - tik pred penzijo ali že upokojeni. O tistih, ki vztrajajo in “služijo”, pa slišim, da se jim ne da več živeti za službo. Da je delo s pacienti vedno težje in z vedno manj zaupanja, le še z zahtevami za preiskave in za “naprej”.

Avtorju članka se ne zdi noben problem, da v tujino vsako leto odide le “odstotek vseh”. Bolj se mu zdijo razmere “resne in zaskrbljujoče pri sestrah”. Tudi o tem je moj pogled precej drugačen. Mladi zdravniki, ki sodijo v ta “odstotek vseh”, realnost vidijo dobro in iz prave perspektive, zato odhajajo v tujino. Tisti z že zamegljenim vidom bomo ostali v Sloveniji.

V okviru svojih organizacij so za rešitev težko prizadetega zdravstvenega sistema v Sloveniji mladi in malo manj mladi zdravniki že jasno podali svoja odprta mnenja, stališča in usmeritve. Ti prizadevni ljudje niso žrtve starcev, ki se pulijo za denar. So spoštovanja vredni, delavni in prizadevni ter v nudenje pomoč ljudem usmerjeni državljani. Nekateri med njimi celo z zadovoljstvom delajo v tujini, želijo pa iskreno prispevati “dobro” v zdravstveni sistem svoje domovine.

Kaj je iz predlogov teh zdravnikov naš politični sistem pripravljen storiti, bo pokazal čas. Morda spet nič dobrega ali pa celo veliko slabega. Nekoč smo imeli odličen zdravstveni sistem, s katerim je bila slovenska medicina v jugoslovanskem in svetovnem vrhu. Na nekaterih področjih je res še danes. A priča smo sistematičnemu političnemu uničevanju zdravstva skozi netransparentnost in korupcijo, z omogočanjem zlorabe javnega zdravstva za polnjenje zasebnih žepov. Politično grizenje se dogaja ves čas, pa naj gredo dohtarji po svoje sem ali drugam. Mnogi gredo v tujino že po končanem študiju. Npr. absolventka, ki je v času študentske izmenjave nekje v Angliji prišla oddat svoj urin za pregled, pa jo je v čakalnici poiskal šef in jo povabil v svojo kliniko. Mnogi se doma ne želijo prijaviti na specializacijo iz družinske medicine ali pediatrije.

Ta mesta ostajajo nezasedena. Več prijav kot prostih mest je za specializacije, v katerih ni treba imeti veliko osebnega stika s pacienti, npr. za slikovno diagnostiko, nekateri odidejo v farmacijo ali v politiko, pač tja, kjer je zaslužek boljši, odgovornost pa manjša. Zelo človeško. “Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.” To ve politika še kako dobro. In najlažje je skregati ljudi zaradi denarja. Tudi z manipulativnim urejanjem koronskih dodatkov, seveda z izposojenim denarjem, s tem pa se da uspešno vladati. V sistematično in že dramatično razmajanem zdravstvenem sistemu je kosti za glodanje že na pretek.

Zaradi teh kosti javnost že dolgo ni več zaveznica zdravnikov, bi rada sporočila Gregi Repovžu o njegovih mislih iz uvodnika 49. št. Mladine. In tudi, da se moti v drugem delu izjave “bitke zoper omenjene anomalije so tudi njihove bitke, ki so se jim doslej izogibali”. Resnica je drugačna. Mnogi zdravniki že leta in leta vlagaj/mo izjemne napore za ustrezno preoblikovanje izrojenega sistema. V boju z izrodki neoliberalizma pa ostajajo naši klici glas vpijočega v puščavi.

Odločanje se vedno dogaja tam, kjer je moč. V rokah politike.

Ne drži, da bi poslanec Simonovič v zameno za sprejem novega gradbenega zakona podpiral vlado, saj bi mu slednja z novim gradbenim zakonom omogočila legalizacijo njegove črne gradnje v Semedeli nad Koprom, kjer naj bi vrtno lopo dogradil v stanovanjski objekt. Branko Simonovič nima osebnega interesa za sprejetje novega gradbenega zakona, saj že na podlagi trenutno veljavnega 117. člena Gradbenega zakona tečejo relevantni pravni postopki za dokončno pravno ureditev stanja njegovega objekta v Semedeli, ki je bil zgrajen leta 1997 na podlagi pridobljene odločbe o gradnji, pred tem pa je bila urejana tudi sprememba namembnosti iz kmetijskega v stavbno zemljišče. Ker gre za objekt, ki je bil zgrajen pred letom 1998 in od takrat obstaja v enakem obsegu ter je evidentiran tudi v katastru stavb, je poslanec Simonovič do ureditve pravnega stanja objekta upravičen že na podlagi trenutne zakonodaje.

Pri predmetnem pravnem postopku mu svetuje izbrana odvetniška pisarna. Dejstvo, da gre za isto odvetniško pisarno, ki je bila izbrana tudi s strani Ministrstva za okolje in prostor za izvedbo pravnega dela v okviru priprave predloga novele gradbenega zakona, pa je predmet suverene odločitve pristojnega ministrstva, za katero Branko Simonovič kot poslanec, tj. predstavnik druge (zakonodajne) veje oblasti, ni vedel, prav tako pa nanjo ni imel nikakršnega vpliva. Njegove odločitve o podpori oz. ne-podpori določenemu predlogu zakona, v konkretnem primeru noveli gradbenega zakona ob njenem prvem branju, pa so skladne z njegovo lastno presojo. Poslanec si namreč skladno s svojim poslanskim mandatom prizadeva za sprejem zakonodaje, ki bo v korist Republike Slovenije, pri tem pa skladno z Ustavo Republike Slovenije ni vezan na nobena navodila. 

Spoštovani, Državnemu zboru je bil v obravnavo vložen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). Po našem mnenju predlog Zakona vsebuje vsaj dve strokovno in sistemsko sporni spremembi, ki bi ob morebitni uveljavitvi imeli negativne posledice.

Nasprotujemo predlogu spremembe sestave svetov vrtcev in šol tako, da bi predstavniki zaposlenih izgubili dva člana (s 5 na 3), medtem ko bi se za dva člana (s 3 na 5) povečalo število predstavnikov ustanovitelja. Predstavniki zaposlenih so v sestavi svetov garant zagovarjanja strokovnih odločitev. Krčenje števila predstavnikov zaposlenih in povečevanje števila predstavnikov ustanovitelja ni mogoče razumeti drugače, kot prizadevanje za večji vpliv lokalne (in državne) politike na delovanje vrtcev in šol. Ta sprememba bi še posebej močno vplivala na imenovanje ravnateljic in ravnateljev, ki bi jih v odnosu do politične oblasti postavila v položaj odvisnosti. Ne izključujemo razprave o spremembah na področju sestave in pristojnosti svetov vrtcev in šol, vendar naj bo ta razmislek usmerjen v krepitev pedagoške kvalitete vzgojno izobraževalnih ustanov. Menimo, da je sprejemanje tako pomembne zakonske spremembe brez široke javne razprave, neodgovorno ravnanje.

Nasprotujemo tudi predlogu spremembe, ki bi pomočnicam vzgojiteljic v vrtcih omogočilo napredovanje v strokovne nazive mentor in svetovalec. Strinjamo se, da je delo pomočnic vzgojiteljic finančno podhranjeno, toda predlagana sprememba ustvarja vtis, da stopnja izobrazbe ne predstavlja tudi razlike v strokovnosti in zahtevnosti dela. Dejansko ta sprememba ne prinaša sistemske rešitve, ki bi popravila položaj srednje izobraženega kadra v vzgoji in izobraževanju. Razen tega deluje destimulativno na izobrazbene aspiracije tega profila zaposlenih v vrtcih.

Menimo tudi, da spremembe, ki se nanašajo na zbiranje in obdelavo občutljivih osebnih podatkov udeležencev vzgoje in izobraževanja, niso dovolj dobro premišljene iz vidika varstva osebnih podatkov, zato je sprejemanje Zakona po hitrem postopku neprimerno.

Red. prof. dr. Edvard Protner, Predstojnik oddelka za pedagogiko FF, Univerza v Mariboru

Spoštovani, s predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah ZOFVI-N, ki so jo v zakonodajni postopek vložili poslanci SDS, NSi, SMC in poslanca narodnosti, se spreminjajo predvsem razmerja v sestavi svetov vzgojno izobraževalnih zavodov in to na način, da bi imel ustanovitelj (to je lokalna politika) največje število predstavnikov. Glede na sedanjo ureditev, po kateri svet javnega vrtca ali šole sestavljajo trije predstavniki ustanovitelja, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev, bi bil po predlagani ureditvi svet sestavljen iz petih predstavnikov ustanovitelja, treh predstavnikov delavcev in treh predstavnikov staršev.

Kakor v svojem odklonilnem mnenju ugotavlja že Zakonodajno-pravna služba DZ, s pravno-sistemskega vidika takšna ureditev sicer ni sporna, mora pa biti stvarno utemeljena in ne arbitrarna. Navedeno pomeni, da mora biti odločitev sprejeta na podlagi skrbne ocene dejanskega stanja in možnih posledic na delovanje zavodov.

Predlog zakona pomembno spreminja dosedanjo zakonsko ureditev, ki bo predstavnikom ustanovitelja zagotovila največje število članov sveta zavoda, v obrazložitvi pa niso celovito predstavljeni vsi dejanski in pravni vidiki, ki bi izkazovali potrebo po takšni spremembi. Kot bistveni razlog za predlagano spremembo predlagatelj navaja odgovornost ustanovitelja za delovanje zavoda, kakovost poslovanja, financiranje, vzdrževanje in varnost nepremičnine ter ugled zavoda v javnosti, pri čemer pa pozablja, da je dejavnost vzgoje in izobraževanja že zdaj podvržena visoki stopnji regulacije in nadzora. Javni vzgojno izobraževalni zavodi namreč izvajajo programe, ki jih sprejme pristojni strokovni svet oziroma minister, predpisani so pogoji, ki se nanašajo na zagotovljenost strokovnih delavcev s predpisano izobrazbo, prostore in opremo (33. člen ZOFVI), ter merila in postopki za zagotavljanje kakovosti (20.a člen ZOFVI).

Obseg sredstev, ki jih javnim šolam zagotavljajo država in lokalne skupnosti, se določa v skladu z normativi in standardi, ki jih sprejme minister. Nadzor nad zakonitostjo izvajanja dejavnosti opravlja Šolska inšpekcija, finančni nadzor pa opravljata Računsko sodišče in Šolska inšpekcija, ki nadzorujeta tudi namensko porabo sredstev v Šolah (79. člen ZOFVI).

Poleg tega se vpliv ustanovitelja izraža tudi preko pristojnosti za sprejem ustanovitvenega akta, s katerim določi notranjo organizacijo in šolski okoliš. V skladu z ZOFVI ustanovitelj tudi poda soglasje k sistemizaciji in objavi delovnih mest, mnenje k imenovanju ravnatelja, v skladu z drugimi predpisi pa tudi soglasje h kadrovskemu in finančnemu načrtu. Ta kratki pregled pravne ureditve kaže, da je vpliv ustanovitelja na področjih poslovanja in financiranja, ki jih izpostavljajo predlagatelji, že po obstoječi ureditvi zagotovljen v kar največji meri. Potreba po spremembi sestave svetov vzgojno-izobraževalnih zavodov bi zato zahtevala izčrpnejšo obrazložitev pravnih in dejanskih razlogov, tudi z vidika ostalih pristojnosti sveta.

Ker predlagatelji teh obrazložitev ne podajajo, lahko upravičeno sklepamo, da je namen njihovega Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZOFVI izključno v političnem obvladovanju šolstva. Takšen sklep potrjuje tudi dogajanje iz časa ministrovanja dr. Milana Zvera, prvega SDSovega ministra za področje šolstva. Leta 2006 je bil namreč na udaru prav isti člen ZOFVI kot tokrat, le da je bil argument - ki ga je zastopala Mojca Škrinjar, danes predstavnica predlagateljev sporne spremembe, takrat generalna direktorica direktorata za vrtce in OŠ - povsem nasproten: potrebno da je zagotoviti „enakomerno zastopanost“ in „ravnovesje med vplivi posameznih interesnih skupin pri operativnem upravljanju zavoda“. In se je število zaposlenih v svetu šole zmanjšalo s 5 na 3, število predstavnikov ustanovitelja in staršev pa je ostalo enako, torej 3. Danes je „enakomerna zastopanost“ nenadoma problem in je ravnovesje med vplivi posameznih interesnih skupin“ potrebno povečati v korist lokalne politike, ki je v dobršni meri v sozvočju s trenutno oblastno garnituro na državni ravni.

Temu ostro nasprotujemo in zahtevamo umik Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZOFVI-N.

prof. dr. Igor Žagar Žnidaršič, v. d. direktorja, Pedagoški inštitut

Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci Državnega zbora, pred vami je odločanje o sprejemu novega Gradbenega zakona (GZ-1). Z zakonom se kot družba dolgoročno odpovedujemo arhitekturni stroki. V kolikor boste poslanke in poslanci zakon sprejeli, lahko pričakujemo, da se bo v prihodnje večina grajenega okolja v Sloveniji načrtovala brez sodelovanja arhitektov, ali pa zgolj z omejeno vlogo te stroke. Zavračamo trditve zagovornikov zakona, da GZ-1 uvaja enakopravnost med strokami. Prav tako zavračamo tudi trditve, da se arhitekti borimo za privilegiran položaj svoje stroke. Vljudno vas prosimo, da še pred odločanjem o tem izjemno pomembnem zakonu še enkrat preverite ključne argumente o nasprotnem: 1. Odpovedovanje arhitekturni stroki pri projektiranju (14. in 54. člen) Sodelovanje arhitekta pri načrtovanju stavbe ne bo več pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Zakon sicer na več mestih (14. člen, 39. člen) govori o sodelovanju vseh strok, a gre zgolj za moralne nagovore brez pravnega učinka. Pomemben pa je 54. člen, ki govori o pogojih pridobitve gradbenega dovoljenja – tam sodelovanja strok ni, zadostuje zgolj podpis vodje projektiranja, ki bo odslej lahko predstavnik katerekoli stroke, ne glede na vrsto objekta. Ker je večina arhitekturnih lastnosti stavbe (umestitev, gabariti, funkcionalna zasnova, tlorisi, podoba) določenih že z gradbenim dovoljenjem, za pridobitev gradbenega dovoljenja pa sodelovanje arhitekta ni več obvezno, nova ureditev pomeni predvsem to, da bodo odslej vsi inženirji pridobili licenco opravljanja strokovnega dela arhitektov, arhitekti pa bodo na ta način izključeni iz načrtovanja grajenega bivalnega okolja. S tem zakonom znanja in veščine arhitekturnega projektiranja postanejo nepotrebne, sodelovanje arhitekta pri načrtovanju stavb pa je možno relativno enostavno zaobiti.

Enakopravnost strok, o kateri govori predlagatelj zakona, je predvsem v enakopravnosti vseh strok, da prevzemajo in opravljajo delo arhitektov! 2. Pristojnost gradbenih inženirjev, da sami izdelajo vsebino načrtov arhitekture (16. člen pravilnika) Ob zakonu je predlagatelj objavil tudi osnutek Pravilnika o projektni dokumentaciji, ki neposredno omogoča, da se načrt arhitekture ne izdela, vsebina načrta arhitekture pa se prikaže kar v načrtu gradbenih konstrukcij (16. člen, 3. odstavek, 2. točka). S tem so gradbeni inženirji praktično dobili pristojnost izdelave načrtov arhitekture! Čeprav pravilo ne velja za vse vrste stavb, gre za edino takšno izjemo v pravilniku: načrtov nobene druge stroke ni možno opustiti, razen načrtov arhitekture. In nobena druga stroka ne more prevzemati vsebine drugih strok, razen gradbenih inženirjev, ki lahko izdelajo vsebino načrta arhitekture.

Nova ureditev je s tem neposredno uperjena proti arhitektom, v korist gradbenih inženirjev. Pričakujemo lahko, da se bo ta izjema razširila na vse vrste stavb. ZAPS je bila iz priprave osnutka pravilnika popolnoma izključena. Enakopravnosti strok ni. Arhitekti bodo lahko izključeni iz načrtovanja, vsebino načrtov arhitekture pa bodo lahko prevzeli gradbeni inženirji! 3. Berufsverbot vodenja gradenj za arhitekte (18. člen) Zakon ne dopušča pooblaščenim arhitektom sodelovanja pri izvajanju gradenj kot strokovni kader izvajalca (vodja gradnje). Prepoved je v zakon umeščena zelo prikrito: s sklicevanjem na ZAID v 18. členu. Pri ostalih udeležencih graditve (vodja projektiranja, vodja nadzora) tega sklicevanja na ZAID ni. Vodje gradenj bodo lahko vsi inženirji, razen arhitektov in krajinskih arhitektov. Arhitekt ne bo smel voditi gradnje hiše, ki jo je sam projektiral, bo pa lahko gradnjo te hiše vodil inženir požarne varnosti. Krajinski arhitekt pa ne bo smel voditi zasaditve parka, ki ga je sam narisal. Bo pa lahko zasaditev parka vodil inženir elektrotehnike. Glede tega smo unikum v Evropi. Evropska direktiva o priznavanju poklicnih kvalifikacij (2013/55/ EU) zahteva od arhitektov pridobivanje znanja, potrebnega za vodenje gradenj, temu sta se morali prilagoditi tudi obe fakulteti za arhitekturo pri nas, slovenski zakon pa arhitektom ta znanja prepoveduje uporabiti. Enakopravnosti strok ni. Arhitektom zakon prepoveduje opravljati funkcijo vodenja gradnje, ki je omogočena vsem ostalim inženirjem! 4. Monopol gradbenih inženirjev pri manjših rekonstrukcijah (7. člen) Zakon uvaja manjše rekonstrukcije, za katere ni potrebno pridobivanje gradbenega dovoljenja, predstavljajo pa lahko preboje nosilnih (tudi požarnih) sten, dodajanje stopnišč, dvigal in podobne posege. V veliki večini primerov bodo za manjše rekonstrukcije pristojni izključno gradbeni inženirji, tudi na račun ostalih inženirskih strok (npr. inženirjev požarne varnosti).

Enakopravnosti strok ni. Zakon pri manjših rekonstrukcijah izrazito privilegira gradbene inženirje, tudi na račun ostalih inženirskih strok. Arhitekti se ne borimo za privilegije. To smo v času nastajanja zakona dokazali tudi z več kompromisnimi predlogi, v katerih nismo zahtevali ekskluzivne vloge vodje projektiranja za stavbe, pač pa smo vlogo arhitekturne stroke ščitili na druge načine. Žal so vsi naši kompromisni predlogi bili zavrnjeni. Med drugim smo tudi predlagali, da se vloga vodje projektiranja preprosto ukine. Tujina te funkcije ne pozna, pa tudi pri nas je nepotrebna, a bo v predlagani ureditvi predstavljala ključen način za prevzemanje referenc in izključevanje arhitektov iz načrtovanja grajenega okolja. Tudi predlog za ukinitev vodje projektiranja je bil zavrnjen. Vse stroke morajo biti enakopravne, niso pa vse stroke enake – arhitektura je posebna v tem, da se njeno bistvo zgodi že na začetku načrtovanja, ob snovanju stavbe in njenem umeščanju v prostor. S pridobitvijo gradbenega dovoljenja so določene ključne arhitekturne lastnosti stavbe, kot so umestitev, gabariti, funkcionalna zasnova in podoba. Zato ureditev, po kateri sodelovanje arhitekta ni več potrebno do pridobitve gradbenega dovoljenja, pomeni preprosto, da arhitekture več ni.

Pred dobrim letom dni (10.9.2020) ste poslanke in poslanci državnega zbora prejeli pismo Društva gradbenih inženirjev in tehnikov iz Maribora. V pismu smo arhitekti označeni za »nezaposljiv in odvečni kader v državi«. Z glasovanjem o GZ-1 glasujete o uresničevanju te napovedi. Škode ne bomo utrpeli zgolj arhitekti. Še veliko večjo škodo bosta utrpeli kvaliteta grajenega bivalnega okolja in blaginja ljudi, ki bi jim zakoni morali služiti.

S spoštovanjem,

Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, Predsednik Tomaž Krištof, univ.dipl.inž.arh.

Pojasnilo Pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji v zvezi z navedbami v članku Boruta Mekine z naslovom „Pričevalci iz Bruslja“ v 47. izdaji Mladine.

Na plenarna zasedanja Evropskega parlamenta so vabljeni vsi novinarji, ki izrazijo svoj interes za pokrivanje dogodka. Za zasedanje, ki je potekalo med 22. in 25. novembrom v Strasbourgu, so se javili samo novinarji TV Slovenija, tednika Domovina in spletnega portala Zavod iskreni.net. Zaprosili so za več mest, ker so se odločili, da bodo bolj obširno pokrivali delo Evropskega parlamenta. Za to plenarno zasedanje so se prijavili že pred mesecem dni, zaradi bolezni pa je eden od predvidenih udeležencev pot v Strasbourg odpovedal.

Pisarna Evropskega parlamenta v Sloveniji vsako leto januarja vsem medijem pošlje dopis, s katerim pozove k prijavam novinarjev za spremljanje plenarnih zasedanj Evropskega parlamenta v Strasbourgu. Hkrati medijem posredujemo koledar zasedanj in tematike posameznih sej (glede na razpoložljivost informacij). Na tej podlagi nato novinarji izrazijo interes za pokrivanje zasedanj v Strasbourgu – to lahko storijo kadarkoli v letu. Letošnja praksa je bila zaradi epidemioloških razmer drugačna, saj medijsko spremljanje plenarnih zasedanj v fizični obliki do poletja ni bilo mogoče, zato smo se odzivali na spontane prijave novinarjev in bili v stalnih stikih z uredništvi slovenskih medijev. Januarja 2022 bomo medijem znova poslali poziv, da izrazijo interes za spremljanje plenarnih zasedanj Evropskega parlamenta v Strasbourgu v prihodnjem letu.

Naš interes je v čim večji meri in v okviru razpoložljivih sredstev, ki so na voljo v ta namen, omogočiti spremljanje dela Evropskega parlamenta novinarjem, ki izkažejo interes za to, hkrati pa seveda tudi zagotoviti čim večjo raznolikost medijev. Zato k spremljanju plenarnih zasedanj vabimo vse medije, ker nam je v interesu, da so delovanje Evropskega parlamenta in aktualne evropske tematike čim bolje medijsko pokrite. Presoja, ali se bodo novinarji določenega medija udeležili posamezne seje, pa je povsem v rokah uredništev in njihove uredniške politike. 

V 47. številki Mladine smo pod zgornjim naslovom objavili nagovor dr. Dragana Petrovca, pravnika in penologa, na protestih v petek, 19. novembra, namenjen policistkam in policistom. Žal nam jo je zagodel tehnični škrat, ki tudi v času epidemije ne počiva, ter odrezal zadnji odstavek njegovega besedila. Slednji se glasi: »A pomislite na še vedno nezlomljeno pokončno držo svojih sindikalnih predstavnikov. Tudi oni potrebujejo vašo podporo, sami ne zmorejo doseči sprememb. Podprite njih in podprite s tem tudi nas. To v času rušenja temeljev države, ko ni več ne ustave, ne zakonov in ne morale, ni samo najbolj državotvorno. Predvsem je najbolj človeško. Želim vam dovolj poguma in srečo.« Bralkam in bralcem, policistkam in policistom ter dr. Draganu Petrovcu se za napako opravičujemo. 

V portretu Aleksandre Bajde smo narobe povzeli njeno izjavo. Pravilno bi se morala navedena izjava glasiti: »Gre za eksperimentalno skladbo, ki ima tudi politično konotacijo. Ustvarjena je bila namreč z namenom podpreti Agendo 2030 OZN in njenih 17 ciljev trajnostnega razvoja, še posebej petega med njimi: enakost med spoloma. S skladbo želiva tudi skozi lastne izkušnje opozoriti na spolne neenakosti in razmerja moči (v medčloveških odnosih), in tudi na to, kako so ženske v sodobnem glasbenem svetu lahko videne in obravnavane kot seksualni objekti ali celo spolno nadlegovane, « pravi glasbenica. »O tej problematiki želiva spregovoriti v najinem multimedijskem performansu.« Za napako se bralkam in bralcem in portretiranki opravičujemo. 

Spoštovani.

Berem v zadnjih treh številkah Mladine prispevke vaših sodelavcev (zlasti g. Repovža, g. Miheljaka in g. Lorencija). Po daljšem času bi rad dodal še nekaj svojih misli. Enkrat spomladi sem napisal v pismu Mladini, kako nas janšistični režim peha v fašistoidno preobrazbo in da smo že do kolen v fašističnem sistemu. No, danes lahko ugotavljamo, da smo že do vratu in čez, tako zelo se trudi ta kleptokratska vladavina, ki se požvižga na ustavo in vse zakone, ki bi jih morala prva spoštovati. Slovenija je že na kolenih in samo čudež bi jo lahko rešil z novimi volitvami - če sploh bodo. To blefiranje Hojsa, da tudi oni razmišljajo o predčasnih volitvah, je vaba samo za največje naivneže, ker vsak normalen človek ve, kaj se pogovarjajo – kako zdržati do rednih volitev in jih po možnosti zbojkotirati, da jih sploh ne bi bilo.

Vedo namreč, da imajo zaradi svojih nedodelanih odlokov in komanda izredno slabo podobo v očeh prebivalstva. Zato so že lep čas v spregi z RKC, računajoč, da si lahko bazo volivcev povečajo na podeželju. Pri mašah ni težko popihati ljudem na dušo. Zato delajo vse to, (tudi) protiustavno in protizakonito, rušijo pravni red in si podrejajo še zadnje trdnjave demokracije. Po RTV že ’harajo’ z vsemi topovi in nazadnje bodo udarili še po zadnji oviri – sodnem sistemu. Čudim se, kako da na to ne odgovorijo najvišji predstavniki sodstva kot sta na primer g. Šketa in g. Florjančič. Zagotovo vesta, da ju čaka ista usoda kot vse druge, če se Janši ne bosta popolnoma pokorila in ponižala sodni sistem na ničelno točko. Kje sta spoštovana gospoda, zakaj se ne oglasita?

Žalostno je, da živimo v (že) porušeni državi, ki jo vodita dva bivša komunista, ki sta ostala še vedno tam, kjer sta bila pred 30 leti. Prvi se piše Pahor in je tako imenovani predsednik republike (hvala bogu, da ga nisem volil). Po svoje ni nevaren, je pa sluga in lakaj drugemu, ki se piše Janša. Ta pa je res nevaren in to kaže vsak dan s svojimi dejanji. Pomaga mu sprega hlapcev (danes bi šele Cankar imel snovi za svoja dela!), kimavcev, izvajalcev ali eksekutorjev, podložnikov, podrepnikov.

Nisem psiholog, psihiater, antropolog, sociolog – pri mojih 84 mi deluje še vedno brezhibno zdrav kmečki razum. Pokažite mi normalno državo v EU, ki jo vodijo takšni ljudje! Poljska in Madžarska za mene nista normalni državi. Pri nas tudi ni več nobene morale – ne poznamo več izrazov: obžalovati, opravičiti se, odstopiti, priznati napake.

Žalostno, da smo prišli tako daleč. Ali se g. Šarec lani februarja res ni zavedal, ko je vrgel puško v koruzo in pomagal temu rušilcu demokracije in pravne države priti na oblast? Dvomim, da ga res ni poznal in da ni vedel, česa vsega je sposoben. Samo upamo lahko, da se bomo enkrat kmalu začeli dvigovati iz te situacije. 

Ob dnevu spomina na mrtve si je predsednik vlade privoščil, milo rečeno, predrznost, otročjo lumparijo. S polaganjem venca k spomeniku padlih domobrancev je počastil zločince, ki jih je obsodil cel svet. Ob tem si ne morem kaj, da ne pomislim na nelagodje, prisotno ob vsakokratni omembi Vojske državne varnosti (VDV) in se sprašujem, zakaj se je o VDV vedno šepetalo. Česa naj bi se sramovali, medtem ko se zločince javno poveličuje?

Ob koncu 1943 so se na celotnem območju današnje Slovenije krepile različne paravojaške formacije okupatorjevih sodelavcev, kot so bela garda, četniki, peta kolona, črna roka in druge. Vse te skupine je okupator podpiral, tudi tako, da jih je oboroževal. Hkrati so na celotnem ozemlju Slovenije nastajale inštitucije, ki so imele značaj državnih – šole, bolnišnice, gledališča. Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS) je ocenil, da je treba ustanoviti enoto, ki bo varovala te inštitucije oziroma nastajajočo državo. Prej naštete kvizlinške enote so predstavljale nevarnost za nastajajočo državo. Zato je bila ustanovljena divizija VDV, ki je imela na celotnem ozemlju Slovenije tri brigade. Prva je bila ustanovljena 15. marca 1944 v Dolenjskih Toplicah in je pokrivala območje Dolenjske, Bele krajine in Ljubljane, druga brigada je bila ustanovljena konec aprila na Šentviški gori za območje Primorske in Gorenjske, tretja pa avgusta za območje Štajerske, Koroške in Prekmurja. Brigade niso delovale kot operativne enote, ampak so imeli to vlogo bataljoni, včasih posamezne čete.

Če predstavim primer tretje brigade, katere del sem bil tudi sam: njen prvi bataljon je deloval na območju Revirjev in Savinjske doline, drugi na Kozjanskem, tretji na Pohorju in četrti na Koroškem. Naloga bataljona je bila prvenstveno varovanje že obstoječih inštitucij, poleg tega pa uničevanje vseh mogočih sodelavcev okupatorja, boj proti samemu okupatorju in tudi odkrivanje tistih, ki so iz različnih vzrokov zapustili svoje enote in njihovo vračanje nazaj v enoto. Za sestav brigade so borci prišli iz že obstoječih štajerskega in koroškega bataljona VDV, del borcev pa sta prispevali Šlandrova in Zidanškova brigada. Za sestav brigade so morali biti borci preverjeni, izurjeni, vajeni discipline, mladi in dobro oboroženi. Moram reči, da so bili borci VDV pri ostalih borcih operativnih enot spoštovani in uživali ugled.

Marca 1945 se je moj prvi bataljon znašel sredi nemške ofenzive, ki je potekala na Štajerskem in Koroškem, z nalogo čiščenja tega območja za umik sovražnih enot z Balkana. Za to nalogo je sovražnik na ta teritorij dodatno poslal štirinajsto SS divizijo Galizien, ki je štela 12 tisoč mož.

Moj bataljon je bil na položaju med Mozirsko kočo in Medvedjakom. Enajstega marca je prišel ukaz, da zasedemo položaje na Medvedjaku, katere je do tedaj zasedala Bračičeva brigada. Približno opoldne smo krenili proti vrhu Medvedjaka, ko so po nas udarili z vsem mogočim orožjem. Samo prisebnosti izurjenih borcev se lahko zahvalimo, da nismo imeli večjih žrtev, razen tega, da se bataljon ni mogel enotno umakniti. Bili smo razbiti v tri skupine. Bataljon ni bil uničen, kot je ocenil štab brigade, ampak le razbit. Vsaka od teh skupin je bojno delovala še naprej, čez 14 dni pa je bil bataljon spet popoln v Šnt. Andražu pri Velenju, od koder smo čez Dobrovlje krenili v Revirje.

Drugi primer, ki opisuje lik borcev VDV, je bitka na Menini planini, ki jo je Franc Sever – Franta opisal v knjigi Past na Menini planini in je prikazan tudi v filmu Preboj. Pred 10 leti sem obiskal prijatelja, borca Šlandrove brigade Gmajnarjevega Jožeta iz Nazarij in ga vprašal, kako je bilo v tej bitki na Menini. Odgovoril mi je dobesedno takole: »Veš Tone, bilo je hudo! Snega do riti, mraz in lakota. Švabi so pritiskali. Zmanjkovalo je že municije. Ne bi zdržali še en dan. Ko pa so prišli VDV-jevci, smo jim pa dali hudiča. Prav VDV-jevci so našli prehod, da smo prišli z Menine!« Divizija je bila aktivna tudi po vojni. Skupine odpadnikov in kolaborantov, ki jim ni šlo v račun, da so vojno zgubili, so se organizirale in se vračale iz Avstrije in Italije v Slovenijo z namenom, da sabotirajo oziroma poskušajo zanetiti upor proti novi oblasti. Sam sem bil prisoten pri dveh borbah s temi skupinami v Slovenskih Goricah. V teh bojih je po vojni padlo več kot 800 borcev.

Dejstvo je, da je bila Slovenija napadena in okupirana. Dejstvo je tudi, da je okupator jasno izrazil svoj namen, da izniči slovenski narod. Svoj cilj je želel doseči na vsak način in pri tem ni izbiral med žrtvami, tudi civilnimi. Izseljevanje, taborišča, streljanje talcev ... Večji del Slovencev se je temu uprl, en del pa se je pridružil tem zločincem. Moramo reči, da je sama okupacija in njen namen zločin. Sodelovanje izdajalcev pri tem namenu pa, milo rečeno, še večji zločin. In zločin se kaznuje! Zavezniki v drugi Svetovni vojni so se dogovorili, da bodo kolaborante vrnili v njihove države in bo vsaka država sama obračunala z njimi. In to se je tudi zgodilo.

Po celi Evropi je kolaborante doletela kazen! In kje, razen v Sloveniji, se tem zločincem opravičujejo, delajo žrtve ali celo junake iz njih? Kje v Evropi, razen v Sloveniji, jim polagajo vence? Kje v Evropi, razen v Sloveniji, iščejo »spravo« z njimi? 

Tone Tratnik, Domžale

Ob dnevu spomina na mrtve si je predsednik vlade privoščil, milo rečeno, predrznost, otročjo lumparijo. S polaganjem venca k spomeniku padlih domobrancev je počastil zločince, ki jih je obsodil cel svet. Ob tem si ne morem kaj, da ne pomislim na nelagodje, prisotno ob vsakokratni omembi Vojske državne varnosti (VDV) in se sprašujem, zakaj se je o VDV vedno šepetalo. Česa naj bi se sramovali, medtem ko se zločince javno poveličuje?

Ob koncu 1943 so se na celotnem območju današnje Slovenije krepile različne paravojaške formacije okupatorjevih sodelavcev, kot so bela garda, četniki, peta kolona, črna roka in druge. Vse te skupine je okupator podpiral, tudi tako, da jih je oboroževal. Hkrati so na celotnem ozemlju Slovenije nastajale inštitucije, ki so imele značaj državnih – šole, bolnišnice, gledališča. Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS) je ocenil, da je treba ustanoviti enoto, ki bo varovala te inštitucije oziroma nastajajočo državo. Prej naštete kvizlinške enote so predstavljale nevarnost za nastajajočo državo. Zato je bila ustanovljena divizija VDV, ki je imela na celotnem ozemlju Slovenije tri brigade. Prva je bila ustanovljena 15. marca 1944 v Dolenjskih Toplicah in je pokrivala območje Dolenjske, Bele krajine in Ljubljane, druga brigada je bila ustanovljena konec aprila na Šentviški gori za območje Primorske in Gorenjske, tretja pa avgusta za območje Štajerske, Koroške in Prekmurja. Brigade niso delovale kot operativne enote, ampak so imeli to vlogo bataljoni, včasih posamezne čete.

Če predstavim primer tretje brigade, katere del sem bil tudi sam: njen prvi bataljon je deloval na območju Revirjev in Savinjske doline, drugi na Kozjanskem, tretji na Pohorju in četrti na Koroškem. Naloga bataljona je bila prvenstveno varovanje že obstoječih inštitucij, poleg tega pa uničevanje vseh mogočih sodelavcev okupatorja, boj proti samemu okupatorju in tudi odkrivanje tistih, ki so iz različnih vzrokov zapustili svoje enote in njihovo vračanje nazaj v enoto. Za sestav brigade so borci prišli iz že obstoječih štajerskega in koroškega bataljona VDV, del borcev pa sta prispevali Šlandrova in Zidanškova brigada. Za sestav brigade so morali biti borci preverjeni, izurjeni, vajeni discipline, mladi in dobro oboroženi. Moram reči, da so bili borci VDV pri ostalih borcih operativnih enot spoštovani in uživali ugled.

Marca 1945 se je moj prvi bataljon znašel sredi nemške ofenzive, ki je potekala na Štajerskem in Koroškem, z nalogo čiščenja tega območja za umik sovražnih enot z Balkana. Za to nalogo je sovražnik na ta teritorij dodatno poslal štirinajsto SS divizijo Galizien, ki je štela 12 tisoč mož.

Moj bataljon je bil na položaju med Mozirsko kočo in Medvedjakom. Enajstega marca je prišel ukaz, da zasedemo položaje na Medvedjaku, katere je do tedaj zasedala Bračičeva brigada. Približno opoldne smo krenili proti vrhu Medvedjaka, ko so po nas udarili z vsem mogočim orožjem. Samo prisebnosti izurjenih borcev se lahko zahvalimo, da nismo imeli večjih žrtev, razen tega, da se bataljon ni mogel enotno umakniti. Bili smo razbiti v tri skupine. Bataljon ni bil uničen, kot je ocenil štab brigade, ampak le razbit. Vsaka od teh skupin je bojno delovala še naprej, čez 14 dni pa je bil bataljon spet popoln v Šnt. Andražu pri Velenju, od koder smo čez Dobrovlje krenili v Revirje.

Drugi primer, ki opisuje lik borcev VDV, je bitka na Menini planini, ki jo je Franc Sever – Franta opisal v knjigi Past na Menini planini in je prikazan tudi v filmu Preboj. Pred 10 leti sem obiskal prijatelja, borca Šlandrove brigade Gmajnarjevega Jožeta iz Nazarij in ga vprašal, kako je bilo v tej bitki na Menini. Odgovoril mi je dobesedno takole: »Veš Tone, bilo je hudo! Snega do riti, mraz in lakota. Švabi so pritiskali. Zmanjkovalo je že municije. Ne bi zdržali še en dan. Ko pa so prišli VDV-jevci, smo jim pa dali hudiča. Prav VDV-jevci so našli prehod, da smo prišli z Menine!« Divizija je bila aktivna tudi po vojni. Skupine odpadnikov in kolaborantov, ki jim ni šlo v račun, da so vojno zgubili, so se organizirale in se vračale iz Avstrije in Italije v Slovenijo z namenom, da sabotirajo oziroma poskušajo zanetiti upor proti novi oblasti. Sam sem bil prisoten pri dveh borbah s temi skupinami v Slovenskih Goricah. V teh bojih je po vojni padlo več kot 800 borcev.

Dejstvo je, da je bila Slovenija napadena in okupirana. Dejstvo je tudi, da je okupator jasno izrazil svoj namen, da izniči slovenski narod. Svoj cilj je želel doseči na vsak način in pri tem ni izbiral med žrtvami, tudi civilnimi. Izseljevanje, taborišča, streljanje talcev ... Večji del Slovencev se je temu uprl, en del pa se je pridružil tem zločincem. Moramo reči, da je sama okupacija in njen namen zločin. Sodelovanje izdajalcev pri tem namenu pa, milo rečeno, še večji zločin. In zločin se kaznuje! Zavezniki v drugi Svetovni vojni so se dogovorili, da bodo kolaborante vrnili v njihove države in bo vsaka država sama obračunala z njimi. In to se je tudi zgodilo.

Po celi Evropi je kolaborante doletela kazen! In kje, razen v Sloveniji, se tem zločincem opravičujejo, delajo žrtve ali celo junake iz njih? Kje v Evropi, razen v Sloveniji, jim polagajo vence? Kje v Evropi, razen v Sloveniji, iščejo »spravo« z njimi? 

Vladna zavrnitev soglasja k ponovnemu imenovanju dr. Igorja Ž. Žagarja za direktorja Pedagoškega inštituta je nesprejemljiv poseg v akademsko sfero Vlada je po letu dni že drugič zavrnila sklep Upravnega odbora Pedagoškega inštituta, da uspešnemu direktorju inštituta, dr. Igorju Ž. Žagarju podeli nov mandat.

Glede na zgodovino posegov desnih vlad na Pedagoški inštitut je jasno, da je glavni razlog za to ideološki. Vladajoča stranka razume šolstvo tako kot druge družbene sisteme kot nekaj, kar si je treba podrediti in preoblikovati, zato da bi si zagotovila dolgotrajno oblast. Pedagoški inštitut je ena od akademskih institucij, ki imajo strateško vlogo pri usmerjanju razvoja šolstva. To je v poosamosvojitvenem obdobju v temelju zavezano vzgoji za ustavne vrednote in inkluzivni obravnavi različnih manjšin in skupin s posebnimi potrebami. Ponavljajoči se poskusi trenutno vladajoče stranke, da bi si podredila Pedagoški inštitut, kažejo, da je njen pravi cilj ideološko preoblikovanje šolstva proč od dosedanje usmeritve.

Poleg tega si je dr. Žagar nakopal tudi posebno zamero s strani vlade in resorne ministrice v času epidemije. Ko je vlada lani spomladi ob prihodu pandemije v Slovenijo zaprla javno življenje in vztrajala pri njem nenavadno dolgo glede na število okužb, kakršnega bi imeli danes za zanemarljivo, je to negativno vplivalo na motivacijo, učne rezultate in socializacijo šolarjev, še zlasti tistih, ki so imeli že prej učne primanjkljaje. Pedagoška stroka je začela že zelo zgodaj opozarjati na negativne posledice zaprtja šol in na to, da bi morali pri tem posebno pozornost nameniti ranljivim skupinam učencev. MIZŠ je ta opozorila zavračalo, ker je servilno sledilo epidemijski politiki vlade. Naročilo je študijo, ki je pokazala, da naj bi bilo v šolah vse izvrstno. Pedagoški inštitut je opravil svojo akademsko dolžnost in javno objavil analizo metodoloških šibkosti in zgrešenih rezultatov te študije. Ker je inštitut povedal resnico in ker je dr. Žagar še z nekaj drugimi javnimi nastopi kritiziral delovanje MIZŠ, ga vlada in ministrica kaznujeta.

Primer Žagar kaže tudi na to, da je pred dnevi sprejeti novi raziskovalni zakon zamujena priložnost za okrepitev upravljavske avtonomije raziskovalnih inštitutov pred vmešavanjem politike. Inštituti so si tri leta, kolikor je zakon nastajal, prizadevali, da bi postali lastniki svojega premoženja, in so naposled uspeli po dolgotrajnem nasprotovanju Ministrstva za finance. Sklicevali so se na primerljivost z univerzami, ki jim avtonomijo jamči ustava. Jedro avtonomije univerze je to, da zaposleni in študentje sami volimo rektorje in dekane in vlada nima nič pri tem. Na inštitutih tega ni, zato je primer Žagar mogoč. Novi raziskovalni zakon bi lahko uvedel volitve direktorjev in članov drugih organov inštitutov, pa tudi ožjih raziskovalnih organizacijskih enot na univerzah in inštitutih. S tem bi prevetril notranje hierarhije, v katerih so vodje programskih skupin uradno nezamenljivi brez svojega soglasja, mlajši raziskovalci pa so prekarizirani. Tisti, ki so sestavljali in usklajevali besedilo raziskovalnega zakona, žal niso imeli posluha za takšne progresivne ideje. 

V Mladini št. 45 je B. Nežmah »analiziral« stanje nepremičnin v lasti stranke SD. Kot običajno, vsebuje njegova »analiza« številne nebuloze. Kot običajno, je tudi tokrat iz njegovih primerjav razbrati, da ne primerja zgolj hrušk in jabolk, temveč njegove primerjave kažejo, kot da bi primerjal kamenje in papir. Drugače ni možno razumeti njegovih primerjav med lastništvom nepremičnin stranke SD in strank, kot so Levica, SAB in LMŠ. Glede na dejstvo, da je B. Nežmah doktor družboslovnih znanosti, glede na njegovo starost zagotovo pozna razmere pred letom 1991, ko smo komunisti plačevali za članstvo v takratni univerzalni pravni prednici današnje stranke SD, torej partiji, visoko mesečno članarino, iz katere se je financiralo delovanje partije vključno z nakupom nepremičnin.

Če B. Nežmah tega ne verjame, lahko mirne duše povpraša o tem Ivana iz Grosupljega ali Boruta, ki sta med drugim navedeno članarino tudi plačevala (Ivan se je celo vneto za to potegoval), zatem pa vsaj delno od nje tudi živela. Lahko bi povprašal tudi druge sedanje oblastnike starejše od 50 let, ki so bili člani partije in jih na oblasti ne manjka in bi mu to z veseljem potrdili torej, da je znašala mesečna članarina glede na višino plače tudi do 3 % le te. Primerjava s strankami (vključno z NSi), ki so nastale dolga leta po letu 1991, pa je tako smešna, da se lahko temu zgolj nasmejimo, saj jeziti se je nezdravo, čeprav bi bilo smiselno.

Zagotovo pa bi Nežmahov pamflet bil veliko bolj objektiven, kot pričujoči, če bi pristopil k zadevi raziskovalno, pri tem pa bi tudi ugotovil, koliko nepremičnin pa je novodobna oblast stranki SD oz. njenim univerzalnim pravnim prednicam nezakonito tudi odvzela. 

155 dni. Tako kaže števec dni do volitev, vsaj tako ima v evidenci Grega Repovž. V večini naštetih porazov vlade Janeza Janše, ki jih je navedel, se je mogoče le strinjati. A kljub temu bi dodal nekaj misli.

Janez Janša ima do potankosti izdelano strategijo, kako spraviti Slovenijo na kolena. Vse, kar je Grega Repovž naštel kot poraze, so za Janeza Janšo etapne zmage.

Kot prvo, nikoli v tem mandatu mu ni šlo za obvladovanje pandemije. Zakaj bi se trudil s tem, saj mu ravno ta omogoča vzdrževati obsedno stanje. Njegova preračunljiva pamet mu pravi, da ne žaga veje, na kateri sedi. Vedno skrbi za to, da najde za vsako svojo napako krivca v opoziciji, v protestnikih in v civilnih iniciativah. Ko se bo začela volilna kampanja, bo za vse napake okrivil svoje partnerje iz koalicije in jih dokončno uničil. S tem hrani svoje privržence in tiste, ki ne vedo, za kaj pravzaprav gre. Od tod tudi konstantna podpora pri analizah javnega mnenja.

Kar se tiče uničevanja (lastninjenja) še tistega premoženja, kar ga je ostalo, pa ga deli z bombončki. Financira svoje medije, sedaj naj bi podkupil upokojence z dvema uskladitvama in letnim dodatkom. Bistveno bo povečal povprečnino občinam in na svojo stran pridobil še kakšnega novega župana. Zmanjšuje davke kapitalu, ker računa, da ga bo na naslednjih volitvah finančno podprl. Ko bo v opoziciji, bo ravno to prikazal kot svoje uspehe in sposobnost, nadaljnje vlade bodo imele velike probleme s konsolidacijo javnih financ.

Uničuje javno zdravstvo in šolstvo in kulturo. A na svojo stran bo pridobil znaten del kadrov, ki se s pandemijo okoriščajo.

Ker gre samo še za 155 dni do volitev, se morajo zganiti civilne iniciative, če je že opozicija mlahava in neodločna. A trenutno delajo napako, ker gradijo hišo na slabih temeljih. Najprej morajo izsiliti referendum za spremembo volilnega sistema, ki bo onemogočil ravnanje strank. Iluzorno je pričakovati, da bodo stranke pristale na kake spremembe, saj jim tako stanje zelo ustreza.

Verjetno bo potrebno spremeniti oziroma popraviti ustavo. Ker je spreminjanje ustave dolgotrajen proces, še posebno v luči sedanje sestave ustavnega sodišča, je jasno, da bo zmanjkalo časa. A dobro organizirane civilne iniciative lahko dosežejo tudi to. Referendum o vodi je dokazal, da se vse to da. 

V tiskani in spletni reviji Mladina je bil 12. novembra 2021 objavljen članek avtorja Vasje Jagra z naslovom Odvetnik za posebne naloge. Novinar v poglavju Kronski dragulj v Bučečovcih piše tudi o upravljanju premoženja DUTB ter navaja netočne, tudi zavajajoče informacije, ki jih je povzel po drugem mediju in jih ni preveril v DUTB. Zato podajamo spodnje pojasnilo.

Poglavje primerja prodaji dveh različnih bioplinarn različnih lastnikov istemu kupcu in trdi, da je »ko je prodajal zase, Matoz iztržil dobro ceno, ko pa je prodajala državna DUTB, ki jo prav tako vodi Matoz, je istemu kupcu dala popuste«, kar nikakor ne drži. Za začetek je treba namreč razumeti, da je primerjanje vrednosti dveh različnih bioplinarn različnih zmogljivosti obratovanja – pri čemer je bioplinarna v Dobrovniku že daljše obdobje nedelujoča – popolnoma neustrezno. To nenazadnje navaja tudi novinar, ki opisuje bioplinarno v Bučečovcih kot eno najpomembnejših.

DUTB vrednost bioplinarne v Bučečovcih ne more presojati, lahko pa povemo, da je s prodajo terjatev in deleža družbe DUP1, ki je lastnica bioplinarne v Dobrovniku, DUTB v resnici ustvarila znaten dobiček.

Prodajna vrednost je bila namreč precej višja od ocenjene vrednosti, ki je bila v skladu z internimi pravili oblikovana na podlagi strokovnih cenitev. V nasprotju s trditvijo, da je DUTB »prodala dobrovniški obrat za vsega dva milijona evrov, kar je trikrat manj«, kot je odštela zanjo, je treba razumeti, da je bila poslovna celota bioplinarne Dobrovnik v resnici kupljena s pobotom terjatev, ki so bile na DUTB prenesene iz bank, edina vrednost teh terjatev pa je bila prav bioplinarna.

Trditev, da je omenjeno prodajo »kot predsednik upravnega odbora vodil prav Franci Matoz« ni resnična. Franci Matoz pri omenjenem poslu ni imel nobene vloge, saj na dan odločanja o poslu 15. junija 2021 ni bil član upravnega odbora DUTB, prav tako v poslu ni sodeloval kot odvetnik DUTB.

Naj še dodamo, da so, kot vse primere upravljanja, tudi ta primer obravnavali vsi kreditni odbori na ustreznih ravneh DUTB. Posel je preverila tudi služba za skladnost poslovanja in ugotovila, da sta bila predlog ter postopek za prodajo premoženja skladana z vsemi relevantnimi regulativami. 

Spoštovani.

Klinika za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor je že vse od prve razglasitve epidemije v Sloveniji, marca 2020, močno okrnjena v svojem delovanju. Večino korona-obdobja se na dveh etažah Klinike za ginekologijo nahaja COVID oddelek, prav tako je bilo veliko zdravstvenega osebja premeščenega na delo na COVID oddelke.

Zaradi neugodne prostorske in kadrovske situacije je bilo vodstvo Klinike za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor primorano reorganizirati tudi delo v osnovnih in vseh subspecialističnih ginekoloških ambulantah. Tako je že ves čas pandemije močno okrnjeno tudi delovanje dispanzerskih ginekoloških ambulant, torej primarne ravni oskrbe ginekoloških pacientk in nosečnic.

Sistem izbranega ginekologa z opredeljenimi pacientkami v UKC Maribor, zaradi prostorske in kadrovske situacije, zato ne more delovati že od prve razglasitve epidemije. Vse nosečnice in ginekološke pacientke s težavami, ki so potrebovale pregled ginekologa, so bile naročene v eno dispanzersko ginekološko ambulanto, kjer je vsak dan delal drugi ginekolog, glede na razpored, za katerega je zadolžen vodja Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Od septembra 2021 se je na Kliniki za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor dodatno odprla še dispanzerska ambulanta za preventivni program ZORA, kamor so pacientke iz istih razlogov prav tako naročene mešano, brez upoštevanja sistema izbranega ginekologa. Tudi v tej ambulanti vsakič dela drugi ginekolog, glede na razpored delovišč Klinike za ginekologijo in perinatologijo.

Zaradi takšne organizacije dispanzerskih ginekoloških ambulant se redno dogaja, da ginekološka pacientka ali nosečnica tudi več kot eno leto ni bila pregledana pri svojem izbranem ginekologu, ampak pri tistem ginekologu, ki je bil na dan pregleda razporejen v ambulanto. Pomembno je to, da je v težki situaciji, ki traja že drugo leto, bilo ves čas poskrbljeno, da so vse nosečnice ali ginekološke pacientke s težavami, tudi v najbolj zahtevnem obdobju pandemije, prišle do ginekološke obravnave.

Na organizacijo dela dispanzerskih ginekoloških ambualnt nimam vpliva in v ginekološki ambulanti delam, ko sem vanjo razporejena, zato zavračam nepreverjene navedbe novinarja Vasje Jagra, da sem odgovorna za podaljševanje čakalne vrste v ginekoloških ambulantah Klinike za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor.

Poleg tega sem bila konec leta 2020 in v začetku leta 2021 v večmesečnem bolniškem staležu. Zaradi pandemije spremenjena organizacija dela v ginekoloških ambulantah Klinike za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor in moja večmesečna bolniška odsotnost, sta mi onemogočili, da bi v dispanzerski ginekološki ambulanti obravnavala anonimno pacientko, ki je navedena v članku. Spremenjena organizacija dela in bolniška odsotnost sta mi prav tako onemogočili, da bi tako, kot pred pandemijo, obravnavala tudi vse svoje ostale pacientke, katerim sem izbrana ginekologinja.

V MTC Fontana delam v ginekološki ambulanti, z dovoljenjem UKC Maribor, dve uri enkrat na  teden, v svojem prostem času od 16.00 do 18.00. V tej ambulanti so moje pacientke iz UKC Maribor bolj izjema kot pravilo.

Hvala za razumevanje, lep pozdrav.

V prispevku me je pritegnil pogled pravne stroke na okoljske in zdravstvene vplive, ki bi jih lahko imela cementarna-sosežigalnica. Izjava zaskrbljenega krajana, da se »sprosti 300.000 kubičnih metrov izpustov, obremenjenih s strupi« je izzvala odgovor pravnice, da »gre za izraz, ki ima bistveno negativen prizvok, zato ocenjujemo, da je njegova poraba v predmetnem kontekstu nedopustna. V izpustih so različne snovi, ki so vse pod predpisanimi mejnimi vrednostmi, ki jih dopušča zakonodaja, in za katere je utemeljeno šteti, da so brez negativnih učinkov na zdravje.« Krajan se je le nesrečno izrazil in tega mu ni šteti za zlo. Ker sem po stroki kemik, podam še svoj pogled kemika na to temo.

Emisijski monitoring cementarne mora biti v skladu z obstoječo zakonodajo in regulativo. Sosežig odpadkov, uporabljenih kot sekundarno gorivo, zahteva, da cementna peč deluje v skladu z »najboljšo razpoložljivo tehnologijo, BAT«, in da ne presega dovoljenih emisijskih vrednosti za deset parametrov, ki so: celokupni prah, dušikovi oksidi, žveplov dioksid, klorovodikova kislina, fluorovodikova kislina, vsota kovin Sb+As+Pb+Cr+Co+Mn+Ni+V, vsota Cd+Tl, živo srebro Hg, poliklorirani dibenzodioksini in dibenzofurani in amonijak. Cementarna je glede doseganja vseh teh emisij ena boljših in deluje v skladu s predpisanimi mejnimi vrednostmi. Toliko o emisijah cementarne, ki imajo sicer neposredni vpliv na kvaliteto zraka v bližnji okolici in s tem na imisijske koncentracije različnih onesnaževal, ki jih najdemo v zraku ali na prašnih delcih s premerom pod 10 µm in pod 2,5 µm (PM10 in PM2.5). Določanje masne koncentracije prašnih delcev pomeni, da se jih obravnava kot »enako toksične« in to ne glede na njihov izvor ali kemijsko sestavo. Seveda zračni prašni delci variirajo glede na njihovo kemijsko sestavo, njihovo topnost in reaktivnost, maso, velikost, število, njihovo obliko in površino in to v odvisnosti od njihovega izvora in atmosferskih transformacij. Vse te lastnosti imajo lahko vpliv na zdravje. Vedenje o podrobni kemijski sestavi prašnih delcev je bistveno pri določanju vplivov na zdravje, saj biološki odgovor organizma na aerosole ni vedno povezan s spojinami, ki jih je največ, temveč bolj s toksikološko pomembnimi, ki so prisotne v sledovih.

Masna koncentracija prašnih delcev se meri v sklopu Državne merilne mreže imisij za spremljanje kakovosti zunanjega zraka. V okolici cementarne na dveh reprezentančnih merilnih mestih, ki naj bi najbolje izkazovali tudi vpliv cementarne, so povprečne letne vrednosti med najnižjimi v Sloveniji in tudi pod vrednostjo, priporočeno s strani Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in pod katero se ne pričakuje vplivov na zdravje. Stacionarni merilni točki sta bili izbrani tako, da naj bi pokrivali imisije območja cementarne glede na različne vetrne razmere, glede na »rožo vetrov«. Respirabilnih prašnih delcev PM10 na teh merilnih mestih je navadno med 10-20 µg/m3. Iz radovednosti se lahko vprašamo, kolikšen je prispevek emisij bližnje cementarne na ta rezultat in kako lahko ločimo med vplivi širšega urbanega in industrializiranega zaledja in vpliva cementarne-sosežigalnice. Po izvedeni določitvi prašnih delcev PM10 v zraku je potrebno določiti kemijsko sestavo na prašne delce adsorbiranih organskih spojin in poiskati tiste, ki po svojem izvoru pripadajo emisijam cementarne in njihovi izpusti predstavljajo določeno tveganje za okolje in zdravje ljudi. Sodobne analitske tehnike omogočajo tako določitev. Kaj se da ugotoviti iz rezultatov takšne preiskave? Večino zaznanih organskih spojin lahko pripišemo na račun onesnaženja urbane atmosfere, vplivi cementarne pa se kažejo s prisotnostjo organskih spojin z dušikom. Te spojine so nastale ob termičnih procesih razpada sečnine do amonijaka v vročih plinih cementne peči kot stranski produkti ob poteku redukcije dušikovih oksidov (NOx). Tudi pojavljanje emisij amonijaka gre predvsem na ta rovaš. Anorganski del zaznanih spojin aerosolov pripada amonijevim solem sulfaminske, žveplove, fosforjeve in vanadijeve kisline. Težava je v tem, da so amonijeve soli topne v vodi in s tem se jim biološka razpoložljivost poveča. Problematični spojini sta predvsem sulfaminska kislina in prisotnost topne oblike vanadija, saj lahko prehodne kovine s svojim katalitskim delovanjem povzročijo nastanek visoko reaktivnih oksidirajočih spojin, ki škodijo zdravju. Za bralca, ki ni ravno kemik, bodi dovolj, podrobnejše strokovne razlage pa so dosegljive (vir: DOI:10.17344/acsi.2021.6789, DOI:10.17344/ acsi.2015.1542). Ta zgodba med pravnico in zaskrbljenim krajanom je zgodba o dveh, ki se ne poslušata, saj govorita eden mimo drugega. Prvi govori o emisijah v zrak, drugi razmišlja o imisijah v zraku. Bosta našla skupni jezik?

Celotna tematika se bo ustrezno ponovila ob bodoči postavitvi »monosežigalnic« komunalnega blata ali ob »sežigalnici« za termično obdelavo mešanih komunalnih odpadkov, ki jih ne zbiramo ločeno. Vse sežigalnice bodo morale delovati in biti kontrolirane v skladu z najboljšo razpoložljivo tehnologijo, seveda pa tudi velja, da je podrobna kemijska sestava respiratornih prašnih delcev pomembna za toksikološko oceno vplivov na okolje in zdravje. Za oceno tveganja, ki ga predstavlja onesnaženi zrak bi morale tesno sodelovati različne stroke; od inženirske, okoljske, zdravstvene in seveda tudi pravne in še katere, saj bi se le na tak način uspešno izogibali, preprečevali in zmanjševali emisije, ki onesnažujejo zrak. Ob emisijskem monitoringu bi moral biti vedno tudi dobro zastavljen imisijski monitoring okoljskega zraka. 

Borut Mekina je v članku v Mladini dne 12.11.2021 celovito prikazal način vmešavanja Janševe vlade leta 2006 v gospodarstvo, in še posebej ministra Andreja Vizjaka, glede prevzema družbe Terme Čatež, kar je POP TV prikazala s posnetki prisluhov, danes znanimi pod imenom »Glupi davki«.

Da se je takratni minister za gospodarstvo Vizjak neprimerno in nezakonito vpletal v gospodarstvo ter da je s tem zlorabljal svoj položaj in da je Petanu, danes najpomembnejšemu lastniku DZS, svetoval, kako se naj izogne plačilu davkov, je jasno vsakomur.

Pri vsej zadevi med Petanom in Vizjakom (SDS) pa je mogoče v ozadju že večkrat v medijih problematiziran posel dvakratnega nakupa nedelujočega podjetja Rajka Janše, brata Janeza Janše, za več kot dva milijona evrov. Ti dve podjetji sta se ukvarjali s prodajo poslovnih daril, ki so jih verjetno po ukazu vrhovnega šefa morala kupovati državna in druga podjetja iz omrežja SDS. DZS je ta absolutno neutemeljen nakup verjetno moral izvršiti po nekem dogovoru, po sistemu »roka roko umije«, saj so ta podjetja vedno ugasnila po odhodu vsake Janševe vlade. 

V članku Kamorkoli pogledam, vidim Triglav, smo objavili napačno slikovno informacijo, da tudi grb Planinske zveze Slovenije krasi podoba Triglava. Gora v grbu pa ni Triglav, ampak Jalovec. Vsem bralcem in še posebej planincem se za napako opravičujemo, avtorju besedila pa polagamo na srce, naj se prihodnje leto povzpne na obe gori in si razliko zapomni za vse večne čase. 

Tudi sam mislim, da bi sedanja opozicija za zmago na volitvah in prevzem oblasti morala narediti kaj več, kot da vsaka posamezna stranka »maha« s svojim programom in se že sedaj prikrito spuščajo v medsebojno predvolilno tekmovanje. Dr. Bogomir Kovač je predstavil svoj pogled o njihovih možnih aktivnostih za izboljšanje možnosti za uspeh na volitvah. Sam mislim, da bi morali še pred volitvami predstaviti medsebojno usklajene določene zakonske rešitve, kot sta na primer za revitalizacijo demokracije izredno pomembna nova zakona o medijih in o javni RTV. Dalje, skrajno pomemben je nov v razvoj znanosti, modernizacijo gospodarstva in v varovanje okolja usmerjen investicijski program na podlagi evropskih povratnih in nepovratnih sredstev. Znano je, da je sedaj veljavni program bil sestavljen brez sodelovanja in upoštevanja potreb znanosti in gospodarstva. Ne na zadnje bi bilo dobro, da bi že sedaj pripravili zakonsko rešitev za združitev temeljnega in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kar bo njihov preizkus, da so res sposobni medsebojnega sodelovanja brez fige v žepu. Seveda bi se našlo še kaj, vendar bi bilo zadosti, če bi sprejeli obvezo, katere zakone bodo popravili. Seveda bi bilo nujno, da spremenimo volilni sistem. Če imajo to v načrtu, bi morali že sedaj razmišljati, kako ustvariti takšne odnose z drugimi strankami, da bodo dosegli potrebno ustavno večino.

Glede velike zasluge, ki si jo sedanja vlada pripisuje za gospodarsko rast in ugodno zaposlovanje, pa sledeče: res je vlada širokogrudno finančno podprla gospodarstvo z najemanjem kreditov, ki jih bomo morali vrniti. Toda brez domačega in tujega povpraševanja ter sposobnih gospodarstvenikov ne bi bilo ugodnega gospodarskega položaja. Vsi ostali vplivi vlade so bili pa izrazito negativni: pokvarili so ugled države v tujini z bedastim obnašanjem do tujine, nespoštovanje zakonov, podcenjevanje sodnih in drugih samostojnih institucij, kadrovske menjave v gospodarstvu itd. Vse to nas rine med neresne in nezanesljive države in to vpliva na doseganje izvoznih cen in možnost drugih oblik sodelovanja z gospodarstvom v tujini.

Dr. Bogomir Kovač se zgraža nad politično pasivnostjo prebivalstva. S to oceno ni možno soglašati, saj tako široke angažiranosti ni bilo že od časov zadnje Janševe vlade. Problem torej ni premajhna angažiranost prebivalstva, problem je pri tistih, ki podpirajo sedanjo koalicijo in ne slišijo nič, kar ni v njihovem osebnem interesu.

Interesi kapitala peljejo svet v pogubo. In to na vseh ravneh, od lokalnega okolja do planetarnih razsežnosti, kar se posebej močno odraža ob sedanjem spletu zdravstvene, podnebne, ekološke in ekonomske krize. Še nikoli ni bilo na svetu toliko znanja za vsa področja, kot ga je sedaj na številnih univerzah in inštitutih, vendar tudi nikoli ni bilo toliko norih odločitev politikov in drugih odločevalcev, ker si jih podreja kapital s svojimi sebičnimi interesi. Ponekod stotine milijonov ljudi nima niti pitne vode, tam in drugod umirajo ljudje od lakote zaradi suše in vremenskih ujm. Zato znanje za trajnostni razvoj potrebujemo tukaj in zdaj, ne pa za blodnje in za turizem po vesolju! Vendar ob vsem tem tokrat ostanimo trdno na naših tleh in pri naših sedanjih kriznih razmerah v zdravstvu.

Podatki o okužbah s korona virusi in ob vedno novih sevih so hudo zaskrbljujoči, zato pacienti polnijo še zadnje bolniške postelje tudi v zato preurejenih dodatnih prostorih. Pri tem pa je sedaj največja zagata v našem zdravstvu, da za zdravljenje manjka zdravnikov in na stotine diplomiranih in srednjih medicinskih sester, bolničarjev, negovalcev in fizioterapevtov. Zato so se že do sedaj močno podaljšale čakalne dobe za nujne posege in operacije, ki so bile že do sedaj predolge tudi zaradi zdravnikov v javnem zdravstvu, ki imajo ob tem tudi koncesijske obveznosti v zasebnih ordinacijah. Vse to podaljšuje trpljenje bolnikov, za marsikoga je že ali še bo to celo usodno. Zato se menda naši odgovorni uradniki že dogovarjajo z bolnišnicami v sosednjih državah, da bi oni prevzeli v zdravljenje tudi naše bolnike. Tam jih bodo zdravili tudi naši zdravniki in številne naše medicinske sestre, ki so se tam zaposlile zaradi mizernih plač ob prevelikih obremenitvah v našem zdravstvu. S tem bo peklenski krog zaključen, saj bodo naše zavarovalnice plačevale zelo visoke cene

za zdravljenje naših bolnikov v tujini, ki jih bodo tam oskrbovali zdravniki in naše medicinske sestre, ki so se šolali na naše stroške in v naši državi. Čas je, da poiščemo krivce za take razmere v zdravstvu in še drugod. Ja, krivi ste! 

Zahvaljujem se Primožu Debenjaku za izpostavljanje nekaj dodatnih argumentov, ki bi nedvomno zahtevali jasnejše odgovore stroke. Problem pa je, da, tako, kot je pandemija kompleksen in večplasten problem (ne le medicinski in virološki), tudi delovanje stroke je večkrat kontaminirano z drugimi interesi in pričakovanji; političnimi in ekonomskimi. Sedaj pa direktor NIJZ dr. Krek na glas razmišlja o obveznem testiranju tudi cepljenih oseb, kar pomeni priznanje nečesa, kar je uradna stroka še nedavno močno podcenjevala; da je učinkovitost cepiv relativna in da se tudi cepljeni lahko okužijo ter prenašajo virus naprej. Čemu torej PCT kot je trenutno koncipiran? Še mesec nazaj je bilo pisati o tem in citirati ameriški CDC ter FDA, ki sta že zdavnaj ugotavljala širjenje covida med cepljenimi, domala bogoskrunsko. Verjetno se je v hermetično zaprti trdnjavi, ki komunicira s širšo javnostjo in jo dnevno “ozavešča” o pandemiji po etabliranih merilih, odprla špranja, po kateri se informacije pretakajo, ki je ni mogoče več zapreti.

Verjetno bo prišlo v prihodnosti do vse večjega spoznanja resnične razsežnosti in narave tako pandemije, kot strategij za njeno zajezitev. Zgovorno je dogajanje v Italiji, kjer je politična kasta že začela z napadi zoper najbolj priljubljeno in prodorno TV oddajo raziskovalnega novinarstva Report RAI3. Le-ta je nedavno dokumentirano obelodanila protislovja, napake in tudi finančne interese, ki stojijo za določenimi cepilnimi strategijami. Resnica večkrat boli, oblast pa ostaja s staro skušnjavo, da kaznuje prenašalce slabih novic, namesto, da se sooči s stvarnostjo. 

V Mladini št. 43 ste objavili pismo Primoža Debenjaka, s katerim se večinoma strinjam. Na žalost pa pismo vsebuje nekatere napačne trditve, kar vrže dvom na vse, tudi na resnične podatke.

Prva napaka je število prebolevnikov (600.000), ki je skoraj dvakrat višje od uradnega (338.246, na 1. 11. 2021, vir Covid sledilnik in NIJZ). Tudi prištevanje prebolevnikov k »zaščitenim« je morda neprimerno, saj ni podatkov o tem, koliko časa in kako so prebolevniki zaščiteni. Na žalost se s prebolevniki nihče posebej ne ukvarja. NIJZ ima podatke o cepljenih, ki zbolijo, nima podatkov, ali pa ne poroča, o prebolevnikih, ki ponovno zbolijo. No, kljub temu mislim, da lahko vsaj 100.000 ljudi, ki so zboleli v zadnjih šestih mesecih lahko štejemo v to skupino. Kljub temu to pomeni že skoraj 60 % prebivalstva, predvsem starejšega.

Druga napaka je, da že osem mesecev nimamo presežne smrtnosti. Žal ni tako! Presežna smrtnost je rasla od marca (2,6 %) do junija (15,2 %), rast je (skupaj s februarsko vrednostjo) linearno rastla s številom cepljenj. Potem pa se je v juliju znižala na -2,8 %, kar izniči povezavo s cepljenjem. Zanimiva je predvsem junijska številka, kajti v juniju je le 44 ljudi umrlo zaradi Covida, presežna smrtnost pa je bila 216 ljudi. Še bolj zanimivo postane, če primerjamo številke z januarjem (28,3 %) in februarjem (-0,4). Januarja je bila presežna smrtnost 28,3 %, za Covidom pa je umrlo 799 ljudi. Februarja je ob 340 umrlih za Covidom, presežna smrtnost bila negativna. To kaže, da za Covidom res umrejo večinoma tisti, ki bi v kratkem umrli tudi brez njega. Seveda pa to sproži tudi vprašanje, zakaj tolikšna presežna smrtnost junija (in tudi do junija). Možen odgovor je, da so umrli, ker so jim ukrepi in strah preprečevali obisk zdravnika.

G. Debenjak omenja tudi Izrael. Tu bi ga rad dopolnil in podprl njegovo trditev, da so izjave, ki jih kar naprej poslušamo (le cepljenje nas lahko reši), neresne. V Izraelu so prvi pričeli s cepljenjem in imajo eno najvišjih stopenj precepljenosti na svetu. Če pa pogledamo na spletno stran WHO (https://worldhealthorg.shinyapps.io/covid/) vidimo, da so imeli v septembru (približno, ker se ne da točno določiti iz grafa) rekordno okuženost, okoli 1000 na 1M prebivalcev, torej, približno tako kot pri nas. Rekordno okuženost so v avgustu imeli tudi na Islandiji, prav tako visoko precepljeni državi, trenutno pa so na nivoju lanske najvišje okuženosti, ko ni bilo niti enega cepljenega. Če bi bilo cepljenje rešilna bilka pred okužbo, bi morale te države imeti minimalno okuženost. Res pa je, da smrtnost ni tako velika, kot v Sloveniji, a to velja tudi za obdobje pred cepljenjem. Pri tem smo žal med rekorderji.

Morda je tudi res, da pri nas glede smrti malo več lažejo, drugi (se) pa malo premalo sprašujemo. Za primer, v petek, 29. 10. so pri TV dnevniku povedali, da je med Covidnimi bolniki v bolnišnici veliko rakavih bolnikov. Se je kdo od pristojnih vprašal, kako, da se ravno rakavi bolniki, v bolnišnici, tik pred smrtjo, okužijo še s Covidom? Je kdo pogledal, kaj je bilo s sestrami in zdravniki na onkologiji, ki so prišli v stik s tem pacientom? So šli v izolacijo? Po naključju sem kaki dve uri pred Dnevnikom govoril s kolegico, ki je ravno pokopala svojo sorodnico. Ta je umirala za rakom in, ko je izgledalo, da bo umrla, se je nekako okužila s Covidom. Šla je na Covidni oddelek, a ker ji je šlo na bolje, so jo poslali nazaj. Je ozdravela ali so kužno poslali nazaj? No, čez nekaj časa je seveda šla zopet na Covidni oddelek in tam umrla. Covidni bolnik bolnišnici prinaša dodaten denar, tega se moramo zavedati. S tem pa ne mislim reči, da so vse ali večina smrti izmišljene. Žal je lani umrlo 3428 ljudi več kot predlani, od tega 2704 formalno zaradi Covida. Od česa je umrlo ostalih 724, pa ne bom spraševal. Vemo, koliko so prvo leto pandemije delale bolnišnice, in trenutno se zopet ukinjajo »nenujni programi«. 

Pri navedbi avtorja Proglasa v kazalu je prišlo do neljube napake. Proglas je izdelal Sami Rahim ne Idejološka ordinacija, kot smo pomotoma zapisali. Za napako se vsem iskreno opravičujemo. 

Po naši izjavi Za izhod iz pandemije in avtokracije novembra 2020 se avtokratski način vladanja ni zmanjšal, temveč povečal. Zato so se povečali, v primerjavi z drugimi državami Evropske unije, tudi negativni učinki takšnega vladanja na obvladovanje pandemije. Padlo je zaupanje ljudi v vlado, s tem pa tudi v protivirusna cepiva.

Avtokratsko vladno vodenje države in posledično obvladovanje civilne družbe že prehaja v totalitarno obliko oblasti: izvršna oblast se je v nasprotju z ustavno demokracijo povzpela tako nad zakonodajno oblast (namesto z zakoni vlada predvsem z odloki) kot nad pravosodno oblast (sodb sodišč ne upošteva), celo nad ustavno sodišče. Obenem vlada zlorablja ne le vladavino prava, ampak tudi medicino in druge stroke.

Posledica je, da sta se vladna samovolja in nasilje razlezla po družbi. Se bo zaradi vladnega zavajanja glede delovanja cepiv po vsej družbi razpasla tudi neresnica?

Oblastniško nasilje povzroča odpor ljudi, med nekaterimi pa tudi nasilnost. Obsojamo vsakršno nasilje, tako državno kot nasilje civilne družbe. Nespodobno in škodljivo je, če država razglaša miroljubne proteste, med drugim univerzitetnikovo branje Ustave RS in akademikovo branje lastnih pesmi pred parlamentom, za nekaj nasilnega.

S takšnimi razglasi vlada stvari postavlja na glavo. Demokratično ravnanje obsoja kot nedemokratično, svoje nedemokratično, avtokratsko delovanje pa oznanja kot obliko “nove”, iliberalne demokratičnosti. Ni nikakršne take nove “demokracije”; taka demokracija ni nič drugega kot avtokracija. Avtokracija, ki vodi bodisi (najprej) v anarhijo in kaos bodisi (potlej) v totalitarizem. Ki pa ga je po naši Ustavi moč doseči le z državnim udarom – z glasnim, ali pa tudi s tihim. Predsednik vlade s svojim kljubovanjem ustanovam in vodilnim osebam Evropske unije med ljudmi vzpodbuja nezaupanje v to dragoceno nadnacionalno povezavo držav.

Spoštovane poslanke in poslanci, iz tega zagatnega položaja, ko država vedno bolj drsi v nedemokratičnost in vlada grobo tepta človekove pravice, nas lahko reši le vaše ravnanje. Zato od vas pričakujemo, da pri odločanju pozabite na strah, osebne in strankarske interese ter glasujete v skladu z načeli ustavne prisege in obvezami, ki ste jih sprejeli. Vi in samo vi se lahko uprete rušenju z Ustavo določene ureditve.

Člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti, člani Komisije za človekove pravice: izr. član Milan Dekleva, akademik prof. dr. Josip Globevnik, akademik prof. dr. Tine Hribar, akademik prof. dr. Ivan Kreft, akademik prof. dr. Blaž Rozman, izr. članica prof. dr. Renata Salecl, akademikinja prof. dr. Alenka Šelih

Spoštovani!

V 43. številki letošnje Mladine je Monika Weiss v članku »Vavčerji za bogato energetiko« navedla, da si v Sloveniji okrog 33 tisoč gospodinjstev ne more zagotoviti primerno toplega stanovanja, ogrevanja sanitarne vode ali razsvetljave po sprejemljivi ceni. Problem energetske revščine je v tem primeru najbolj pereč, je pa po drugi strani precej širši.

Evropska komisija navaja definicijo pojma energetske revščine z deležem izdatkov gospodinjstev za elektriko, plin in druge stanovanjske energente. Po tej definiciji je gospodinjstvo energetsko revno, če je primorano porabiti več kot 10% dohodka za gorivo, da bi ohranilo ustrezno raven toplote (Energy poverty – European Commission). Koliko je teh gospodinjstev pri nas ocenjuje Statistični urad Republike Slovenije (Portal SiStat, Energetika, Proizvodnja in poraba energije, Energetska revščina, Povprečna razpoložljiva sredstva gospodinjstev, porabljena za elektriko, plin in druga goriva v stanovanjih, Slovenija, letno). V tej tabeli je energetska revščina prikazana s povprečnimi razpoložljivimi sredstvi gospodinjstev, porabljenimi za elektriko, plin in druga goriva v stanovanjih. Gospodinjstva so razvrščena v kvintile glede na skupna razpoložljiva sredstva. V prvem kvintilu je razvrščenih 20% gospodinjstev z najnižjimi dohodki, v petem kvintilu pa 20% gospodinjstev z najvišjimi dohodki. Po rezultatih za leto 2015 povprečno slovensko gospodinjstvo za financiranje nakupa elektrike, plina in drugih goriv v stanovanjih porabi 6,7% razpoložljivih sredstev, gospodinjstva v prvem kvintilu 17,7% razpoložljivih sredstev, gospodinjstva v drugem kvintilu pa 10,1% razpoložljivih sredstev.

V skladu z definicijo energetske revščine sodita torej vanjo celo prva dva kvintila ali 40% slovenskega prebivalstva. Podražitev električne energije bo ta gospodinjstva prizadela izrazito nadpovprečno in jih primorala v zniževanje ne le porabe energentov pač pa zlasti porabe drugih dobrin. Delež sredstev, porabljenih za elektriko, plin in druga goriva v stanovanjih se bo v razpoložljivem dohodku za prva dva kvintila slovenskega prebivalstva dodatno povečal.

Republika Slovenija je 21. februarja 2020 sprejela Nacionalni energetski in podnebni načrt, v katerem kot enega od ciljev določa: »blažiti in zmanjševati energetsko revščino s pospešenim izvajanjem ukrepov socialne politike, splošnih ukrepov stanovanjske politike (npr. 100 % subvencija v večstanovanjskih stavbah) in obstoječih ciljnih ukrepov«. Nacionalni energetski in podnebni načrt tudi časovno določa akcijske ukrepe v prihodnosti v smeri opredelitve energetske revščine in določitev načina obveznega periodičnega merjenja ter določitve ciljnega kazalnika za izkazovanje energetske revščine, med drugim pa tudi izdelavo akcijskega načrta za obvladovanje energetske revščine.

Oddaje, ki jo komentira Stanka Prodnik, nisem gledal. Že napovednika in pet minut Toninovega govora na proslavi odhoda jugo vojske sta me prepričala v - izklop.

Proslavljanje umika »tujih« vojakov 30 let kasneje je samozadovoljevanje pritlikavih duhov. Ne služi ničemur razen loščenju zaslug in uživanju v lastnem napuhu.

Film »Hrepenenje naroda«, ki je proslavi sledil, ima po zapisu Prodnikove enak motiv, vendar gre še za mnogo več - za zavestno prirejanje dejstev zgolj v prid »največjih« zaslugarjev. Je sprevržena oblika »evociranja uspomena« iz časa SFRJ. Klavrno.

Glede predvajanja te mizerije na TVS je umestno vprašanje uredniških kriterijev. Film ima vse znake cenenega EPP, torej bi sodil le v sklop političnih oglasov rumene TV, še bolje pa - v uredniški koš.

Četudi mi kot nekdanjemu direktorju (2013-2018) svetniki Nakvisa brez obrazložitve niso podelili drugega mandata, vseeno spremljam dogajanja v visokem šolstvu doma in v tujini. Pomagam tujim agencijam (Sev. Makedonija, Ruska federacija, Gruzija) pri evalvacijah in organizaciji in sem zunanji svetovalec turške agencije za visoko šolstvo THEQC (208 univerz in 8 milijonov študentov), ki je tudi že postala redni član ENQA.

Ideja o posebnem zakonu o Nakvisu ni nova, vendar o pričujoči pobudi ne vem ničesar. Lahko pa povzamem izhodišča, ki smo jih pripravili na Nakvisu že leta 2015. Naj povem, da ima sosednja Avstrija že podoben zakon - Act on Quality Assurance in Higher Education (2012). Osnovni motiv takrat za poseben zakon sta bili dve neodvisni mednarodni evalvaciji Nakvisa, kjer so tudi tuji presojevalci na osnovi samoevalvacijskih poročil agencije 2010-2012 in 2013 podrobno pregledali, kako agencija pri svojem delovanju izpolnjuje evropske standarde kakovosti ESG, 2. in 3. del. Zavezi vpisa v EQAR, https://eqar.eu , in polno članstvo agencije v ENQA, www.enqa.eu , sta bili med drugim tudi dve strogi zahtevi iz Nacionalnega programa visokega šolstva 2011-2020 (ReNPVŠ11-20, ukrep 21) ob obljubi 6 mio eur/letno za nadaljnje delovanje agencije.

Ne glede na vsebinska priporočila tujih strokovnjakov pa je le nekaj trdnih argumentov za uvedbo ločenega zakona o Nakvisu. Nakvis je nevladni proračunski uporabnik in je uvrščena v proračunu v skupino državnih inštitucij kot so: Državna volilna komisija, Varuh človekovih pravic, Informacijski pooblaščenec, Ustavno sodišče, Računsko sodišče, Državna revizijska komisija, Komisija za preprečevanje korupcije, SAZU. Delovanja in financiranje teh inštitucij urejajo posamezni ločeni zakoni, le delovanje Nakvisa je določeno v področnem zakonu o visokem šolstvu (ZViS) in s sklepom Vlade RS o ustanovitvi Nakvis. Delovanje agencije dodatno ureja tudi vrsta podzakonskih aktov. Mogoče je tudi zanimivo mnenje Računskega sodišča RS (2015), da pri Nakvis ni mogoče ugotoviti, v kateri od veljavnih pravnoorganizacijskih oblik oseb javnega prava naj bi Nakvis deloval. Sedaj velja, da je Nakvis pravna oseba javnega prava in neposredni nevladni proračunski uporabnik.

Do sestanka evropskih ministrov za izobraževanje v Bergnu (2005) je obstajal v RS precejšen dvom o ustanovitvi agencije kot povsem neodvisne, nevladne inštitucije. Šele Zakon o visokem šolstvu (ZViS - členi 51.a do 51.ž) in sklep Vlade RS o ustanovitvi Nakvis so dale leta 2009 ustrezno zakonsko podlago za delovanje agencije. Nakvis je začel delovati v letu 2010. ZViS določa v 51.e členu, da agencija po javnem pooblastilu ureja pravna razmerja in odloča v posamičnih zadevah. Pri izvajanju teh nalog agencija izdaja – splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil, ki se objavijo v Uradnem listu Republike Slovenije in - posamične upravne akte za odločanje v posamičnih javnopravnih zadevah. Bistven podzakonski akt Nakvisa so Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov. Ker so merila sprejeta v soglasju z vsemi deležniki v visokem šolstvu, podrobneje urejajo postopke evalvacij in akreditacij. Seveda pa se to pravno uporablja v pritožbah v večini primerov, ko je akreditacija zavrnjena ali je podana za krajše obdobje. Upravno sodišče večinoma meni, da merila kot podzakonski akt ne smejo biti ostrejša oz. morajo imeti ustrezno pravno podlago v ZViS (tudi 3. in 4. odstavek 153. člena Ustave RS).

Predlagani samostojni zakon o Nakvisu naj bi imel krajši, uvodni nastavek v ZViS. Zakon o Nakvisu pa bi sestavljali okvirno členi 51.a do 51.ž sedanjega ZViS, sedanji sklep o ustanovitvi agencije in Merila za evalvacije in akreditacije z opisom vseh zahtevanih postopkov. Vse to je že napisano. Na ta način bi tudi ZViS z umaknjenemi členi o Nakvisu postal preglednejši in predvsem krajši. In ne bi bilo več členov kot npr. a51š ali b51t ipd v ZViS. Ker bi bili postopki podrobno zapisani v zakonu o Nakvisu, ne bi bila potrebna stroga uporaba precej birokratskega Zakona o splošnem upravnem postopku.

V obdobju od 1993. leta se je ZViS spremenil že 27 krat. Velikokrat novi ministri ali državni sekretarji hočejo hitro spreminjati ZViS ali pa tudi po svoji podobi ustanavljati javne šole. Seveda spremembe ZViS povzročijo ponavadi tudi spremembe Meril za evalvacije in akreditacije pri Nakvis. Poleg tega mora Nakvis vsako sprejeto spremembo delovanja javljati na EQAR oziroma ENQA, da bi preverili, če še izpolnjujemo evropske standarde ESG Part 3.

Za naš visokošolski prostor je značilno visoko število visokošolskih in višješolskih zavodov ter previsoko število študijskih programov za obstoječe število habilitiranih visokošolskih učiteljev. Podajam samo približne številke: Poljska ima za 40 mio prebivalcev 6000 študijskih programov, Irska za 4,5 mio prebivalcev 700 študijskih programov, Slovenija pa blizu 1000 študijskih programov za 2 mio prebivalcev in po SURS le cca. 3400 visokošolskih učiteljev. Smiselno bi bilo uvesti vsaj tri normative pri ustanavljanju novih javnih zavodov: ustreznost prostorov, število učiteljev v rednem polnem delovnem razmerju in predvideno število študentov. Razmisliti bi bilo treba tudi o začasni akreditaciji vsakega novega javnega zavoda najprej za 3 leta, o registru visokošolskih učiteljev (npr. register za raziskovalce v RS obstaja) in o študentskem ombudsmanu (adjudikator).

Seveda pa bi morali zakone sprejemati odgovorno v skladu s sprejeto Resolucijo o normativni dejavnosti in načeli v njej: načelo potrebnosti pravnega urejanja, načelo samoomejevanja, načelo sorazmernosti, načelo odgovornosti, načelo določnosti, načelo dostopnosti, načelo poenostavitve in načelo transparentnosti. Vsi snovalci in predlagalci zakonov naj bi si to vsaj prebrali. 

Marcel Štefančič v recenziji filma ne omenja dveh bistvenih stvari.Prvič: da gre za remake filma Davida Lyncha iz leta 1984, ki povzema vsebino prvega v nizu devetih (!) knjig o planetu sipin. In drugič: gre samo za prvi del filma, kar je prikazano tudi v uvodni špici, povzema pa približno dve tretjine prve knjige Franka Herberta.

Torej lahko pričakujemo še veliko nadaljevanj, vse samo za kritiko kapitalizma ali zgolj za masten zaslužek filmarja?