Bled je tipičen primer kraja, ki ni izkoristil novodobnih možnosti, temveč se je iz nekoč slavnega, urejenega turističnega kraja spremenil v primestno, prometno zatrpano, neurejeno letovišče, brez kontrole nad izvajanjem strateških načrtov.

Bled je že nekaj let prepuščen trenutnim turističnim trendom, kapitalu in močnim posameznikom, ki izkoriščajo kraj zgolj za svoj dobiček. Interes domačinov in kvaliteta življenja sta ob tem le drugotnega pomena.

Strateške napake se vrstijo že dolgo, zadnja leta pa postajamo priče dokončnemu propadu nekoč paradnega konja slovenskega turizma. Kraj je v šoku in žal med vladajočimi prevladuje razmišljanje, da je za stanje na Bledu kriva izključno epidemija. Napačno. Krivdo pripisujemo izključno slabemu in napačnemu vodenju razvoja kraja v zadnjih letih, ki je potekal po motu: »Sprejeta strategija razvoja ni verska knjiga«.

- Zaradi napačne usmeritve v masovni turizem je v zadnjih letih skokovito poraslo število hostlov in poceni nastanitev. Kakovost novih kapacitet se ni preverjala, infrastruktura ni sledila takim obremenitvam.

- Finančno se je obogatilo le nekaj velikih ponudnikov. Vsi ostali le bijejo boj za drobtinice in za marsikaterega manjšega ponudnika to pomeni tudi bankrot. Brez omejitev in reguliranega načrtovanja kapacitet turističnih, gostinskih in trgovskih uslug je nastalo igrišče za medsebojni kaotičen boj, ki je vodil do slabih uslug in finančno opustošenje.

- Center Bleda je brez vsebine. Preveliki hoteli, nekateri enostavno zaprti, slabo skrbijo za svojo okolico. Premnogi poslovni prostori v središču Bleda preprosto niso preživeli obdobja masovnega turizma. Namesto ohranjanja obstoječih trgovinic se je pričelo graditi novo središče na Selišah, ki ga sproti načrtujejo, ga polnijo z velikimi zaslužkarji (Mercator, Spar, Petrol…), ki ne sodijo v to okolje in dodatno prometno obremenjujejo vzhodno vpadnico na Bled. - Posebnega truda za predstavitev domačih izdelkov ni, nekateri poskusi pa so polni ironije, na primer blejski sir: zaradi mleka za sir so kmetje pašnike spremenili v njive za silažno koruzo in s tem uničili tipično pokrajino ob Savi, sir izdelujejo v Italiji, potem pa ga tukaj tržijo kot »local selection«. -

-Nekoč prepoznavno vrhunsko blejsko kulinariko je zaradi masovnega turizma zamenjala poceni in hitra hrana z veliko embalaže za enkratno uporabo. Na Jezerski promenadi je občina (naročnik, plačnik in izvajalec strategije razvoja) dolga leta pospeševala masovno ceneno ulično gostinsko ponudbo, s tem pa je razvrednotila kulturno in naravno zaščiteno območje in nekorektno konkurirala kvalitetnim obstoječim gostinskim lokalom.

- Prepočasi in premalo občinska oblast preprečuje skrunjenje jezera: divja kopališča, stekanje vseh umazanih površinskih vod v jezero, krmljenje krapov, polivanje gnojnice v jezerski skledi… Neverjetno, jezero ima na svoji obali le en javni WC.

- Uničujejo se travniki, mokrišča, seka se zaščiteni gozd, kopica objektov ob jezeru je zgrajena brez ustrezne dokumentacije. - Bled se v sezoni utaplja v prometnem kaosu, ki ga dopolnjujejo še težki tovorni promet, turistični vlakec, fijakarji… Južna razbremenilna cesta bo uničila tipično pokrajino, prepolovila vas Mlino in omogočila nadaljnjo pozidavo zelenih površin. Skoraj ni pravih kolesarskih stez, izgradnja centralnega parkirišča na obrobju in prevoza turistov v središče ni uresničena.

- Ob jezeru že desetletja propadajo vile, v vaških jedrih pa neurejene domačije… Gorenjska arhitektura izginja. - Večina malih trgovin je zaradi masovnega turizma propadla… Kapital pa se zliva velikim ponudnikom, ki k razvoju kraja ne prispevajo ničesar. - Kulturni turizem je žal neznanka pri odgovornih za razvoj turizma. Znane in uspešne pretekle prireditve niso znali zadržati ali nadgraditi.

- Bled je zaradi pomanjkanja jasnega koncepta, kaj želi biti, urbanistično in krajinsko neurejen, mestna in vaška jedra niso ustrezno povezana, na zanemarjenih travnikih rastejo invazivke, asfaltna cestišča so neugledno pokrpana… In to naj bi bil naš biser? Če sami ne spoštujemo dovolj svojega kraja, ga tudi turisti ne bodo spoštovali.

Menimo, da le urejen, s strokovno lokalno oblastjo ustrezno reguliran Bled, kjer bo maksimalno zaščitena naravna in kulturna dediščina in spoštovana enkratna in posebna krajina, kulturno razgiban in pester kraj z zadovoljnimi domačini, je lahko zanimiv in uspešen v svetovnem turizmu. 

V članku Namesto NLB madžarska OTP, ki je bil objavljen v prejšnji Mladini (št. 32) 13. 8. 2021, je bilo navedeno, da je Addiko banka v 100-odstotni lasti Addiko Bank Dunaj, ta pa da je v večinski lasti ameriškega sklada Advent International. Zadnja navedba ne drži več od uvrstitve dunajske Addiko Bank na borzo; trenutno sta največja delničarja švicarski DDM Invest III (9,9 %) in EBRD (8,4 %). Za napako se opravičujemo. 

Gospod Janez Fajfar, blejski župan, je v odgovoru na pismo Nikolaja Makuca in sopodpisnikov napisal, da je “iskreno vesel”, da so se odločili javno in na glas povedati svoje mnenje.

Iskreno sem se javnega pisma tudi sama razveselila: končno so se mladi odločili, da bi imeli pomembno besedo pri odločanju o prihodnosti Bleda. Čeprav sem že v pozni jeseni življenja, z žalostjo, če ne že kar z grozo opazujem, kakšni posegi v prostor se dogajajo. V skrbeh sem, ne toliko zaradi sebe kot za prihodnje rodove.

Po nadaljnem branju županovega odgovora je ta “iskrenost” začela bledeti. Odgovor se je vedno bolj spreminjal v pokroviteljskega.

Pojasnjevanje o južni razbremenilni trasi, ki da je najboljša izbira med ponujenimi, nadalje, da Bled leži v kotanji in je, čeprav je prostora malo, pač prometnice treba nekam umestiti, ne zadrži dosti vode. S tem bi se mogoče še lahko strinjala, jezerska skleda je resnično prekomerno obremenjena. Vendar, ob pogledu na predvideno traso postavljam vprašanje: čemu so predvidela tri velika križišča, če tam (zaenkrat) ni zaselkov. So zemljišča ob obvoznici predvidena za nova naselja?

Če je to res, kar potrjuje občinski OPN, je vprašanje še kako na mestu: kaj za vr... želite še nakopičiti v to majhno kotanjo? Ni mi treba iti daleč, zgolj pogled z okna mojega doma mi povzroča žalost (prav tako sosedom). Parcelo, kjer je prej stala manjša družinska hiša (lepo obnovljena) in gospodarski objekt, dva velika oreha, češnja, dve slivovi drevesi in tri jablane, so splanirali v frato, potavili dve stavbi, vsaka ima po 20 ležišč, okolica je asfaltirana, sadna drevesa so nadomestila neavtohtona okrasna drevesa in grmovnice. Lastnik ni prebivalec Bleda, vsa ležišča v apartmajih so namenjena v turistični najem. Omenjena sprememba je nastala z “blagoslovom” upravne enote v Radovljici. Gospod župan, zakaj v tem primeru (in še kakšnem) niste “pritisnili na zavoro”? Tukaj bi lahko, če že pri kampu v sosednji občini niste imeli odločilne besede.

V čigavem interesu v OPN-ju zelene površine spreminjate v zazidljive, čeprav za spremembo niso zaprosili lastniki? Nasprotno imajo pri vračanju nazaj v nezazidjivo stroške, ki jih marsikdo ni zmožen plačati. Davek za nezazidano nekomunalno opremljeno zemljišče pa je višji od davka za zazidano komunalno opremljeno zemljišče. Pri 500 m2 je davek za zazidano zemljišče manj kot 100€, pri nezazidanem nekomunalno opremljenem pa okoli 450€. Zaradi višjega davka za nezazidano zemljišče, ki ga lastniki ne zmorejo plačati, so primorani zemljišče prodati. Spet umestno vprašanje: komu?

Vas ne skrbi, da se je nekaj Blejcev že izselilo? Vas ne skrbi, da jih nadomeščajo osebe, ki želijo “prodajati sijaj blejskega bisera” ne glede na posledice za okolje?

Govori se, da je oseba, ki je zaposlena v občinski upravi, oddala svoje domovanje v turistični najem, sama si je v drugi občini priskrbela začasno bivališče. Če je to resnično, imate vse možnosti za to, da preverite sami. Če se bo izkazalo za resnično, ne bom trdila, da je to kaznivo in ne vem, če je to dovoljeno, je pa najmanj nehigienično in vprašljivo, če je ta oseba res primerna za to zaposlitev v občinski upravi, ki ima takorekoč v rokah škarje in platno za vse, kar se dogaja z okoljem.

Omenili ste zgolj eno dobrobit, ki pa še ni zaživela: gradnja medgeneracijskega centra in najemna varovana stanovanja. Za kaj več ni bilo prostora, ali nimate to vrstnih primerov?

Nova tržnica ob zelo prometni cesti (prej bencinska črpalka) nikakor ne more zaživeti. Le zakaj?

Ob Infrastrukturi Bled je bil nekoč travnik, kjer so se otroci lahko igrali, sedaj so nakopičeni pesek in še kaj.

Ker ste nas, občane, že povabili, naj vam posredujemo predloge, čemu bi še namenili proračunski denar. Imam dva: Osnovno šolo in vrtec obvezno opremite s prezračevalnimi sistemi, odgovorno ministrstvo je na naše največje bogastvo očitno pozabilo. Travnik ob Infrastrukturi naj se povrne v prvotno stanje.

Za konec me zanima še: Če bi naš največji pesnik France Prešeren živel v današnjem času, bi še dobil zamisel napisati hvalospev: Dežela Kranjska nima lep´šga kraja, kot je pod Triglavom ta podoba raja. Je Imago paradisi res primeren opis za Bled?

Ne samo vam, gospod župan, tudi vsem odločevalcem na Bledu ponujam v tehten premislek napotek modrecev: Zemlje nismo podedovali, sposodili smo si jo od naših otrok, vnukov, pravnukov ...

Na vas in nas je, kako ravnamo in kako bomo ravnali s tem, kar smo si izposodili.

Želim izkoristiti priliko in nagovoriti Mlade, ki jim je mar za Bled: Da vam ne bi zmanjkalo poguma in volje za ohranitev vsaj še tega ostalega koščka raja. 

Pri portretu Francija Matoza – osebnega odvetnika Janeza Janše in stranke SDS, ki si danes lasti naziv tako prvega nadzornika Luke Koper in namestnika predsednika nadzornega sveta Slovenskih železnic kot tudi prvega moža DUTB – smo zapisali, da je Matoz v osamosvojitveni vojni vodil vod s posebnimi nalogami. Do tega podatka smo prišli s prebiranjem portretov, pri katerih je pred leti sodeloval tudi sam Franci Matoz.

Kot nas je kasneje opozoril veteran osamosvojitvene vojne Rudolf Zelko, naj bi šlo pri tem za napačne navedbe. Že pred vojno je pri takratni UJV Koper delovala posebna enota milice, ki je bila sestavljena iz treh vodov. Eden izmed vodov je pokrival območje bivše občine Sežana, del njega pa sta bili tudi enoti miličnikov iz Divače in Kozine, pod kateri je spadal Franci Matoz. Ta naj bi bil samo del skupine miličnikov, ne pa tudi vodja voda, kot smo zapisali v prispevku – vodja voda naj bi bil Rudolf Zelko. »V času osamosvojitvene vojne vod, ki sem ga vodil, ni vedno deloval enotno, temveč je bil razbit in je deloval po potrebah v skupinah in posameznih oddelkih. Drugi oddelek je deloval v glavnem na območju Kozine pod poveljstvom mojega namestnika, saj premiki celotne enote niso bili mogoči,« nam je sporočil Rudolf Zelko. »Toliko za razjasnitev, saj se vedno bolj potvarja takratna dejstva oziroma si posamezniki pripisujejo zasluge za zadeve, ki jim ne pripadajo.« 

V 31. številki Mladine je v Mladinamitu št. 1326 upravičeno ožigosana bodica, ki jo je neki Klemen Traven napisal proti Luku Dončiću, ker ni bil poslovenil neslovenskega priimka, pridobljenega po svojem očetu: »/Luka Dončić se ni niti toliko distanciral od /očeta/, da bi imel normalno zapisan priimek Dončič.« Prav bi bilo, da bi se spotaknili tudi ob poslanca Marka Bandellija, ki se verjetno zaradi poslovnih razlogov še ni distanciral od poitalijančenega priimka Bandelj. Prepričana sem namreč, da so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja fašisti »podaljšali« slovenski priimek njegovemu očetu, kar je bilo običajno na anektiranem Slovenskem Primorju. (Če je Markov oče bil rojeni Italijan, bi moral njegov sin kot slovenski poslanec v slovenskem Državnem zboru to pojasniti!) 

Mislil sem odgovoriti že na intervju z Andreasom Malmom, pa sem počakal še na Žižkov članek. Kot sam vidim trenutno krizo kapitalizma, je ta sestavljena iz treh komponent: krize kapitala (sistemska kriza), krize finančnega kapitala ter okoljske krize. Te ravni pa predstavljajo tri vire kontradikcij: delo – kapital, realna ekonomija – finančni sektor ter človek – narava, ki »naddeterminira« prejšnji dve. Če lahko kapitalizem vselej obvlada prvi dve kontradikciji, tretje ne bo mogel nikoli, ker mu ruši temelje. Ni neskončne rasti na končnem planetu, ker je zemlja krožni ekosistem. Kreativna destrukcija se vselej konča pri ultimativni meji, ki jo predstavlja narava. Kot sem ugotovil že pred desetletjem, je kapitalizem kultura smrti, ker izrablja uničenje in strah za eksistenco, da se požene naprej (BDP). Varufakis je to ponazoril na primeru Fukušime. Toda igra se končuje. Če je zadnja ekonomska kriza razbila vse iluzije o vzdržnosti liberalne ekonomije in demokracije – o čemer sem pisal v Neoliberalnem totalitarizmu –, bo ekološka kriza razbila vse iluzije o vzdržnosti globalnega kapitalizma. Zelenega kapitalizma ne bo.

Potrebovali bi nov komunizem z ekološko komponento – če je človeštvo še sposobno kolektivnega delovanja, zaradi posledic parcializacije funkcij in atomizacije prekariata.

Komunizem danes razumemo kot kolektivno soupravljanje materialnih virov in skrb za okolje – pa tudi ustvarjanje skupnega na ravni kulture. To pa ne pomeni niveliranja kvalitativnih razlik (polifonija ekvivalenc). Posamezno in skupno se vselej dialektično oplajata: ko prevlada en dejavnik, ga zamejuje drugi.

Ena najbolj ikoničnih podob našega časa je posnetek koale, »zadnje preživele«, ki prosi kolesarko za vodo, v požgani avstralski divjini. Kvantum sočutja na pogorišču človeškega projekta. Kmalu se bo treba odločiti, ali bomo spremenili smer ali pa gremo vsak po svoje: revni v jame in gozdove, bogati pa v vesolje, onstran horizonta dogodkov. 

Spoštovani gospod Nikolaj Makuc in sopodpisniki!

Iskreno sem vesel, da ste se oglasili in se skupaj s svojimi somišljeniki odločili javno in na glas povedati svoje mnenje.

Glede na to, da ste na Bledu, kot pišete, že vse svoje življenje, potem veste, da je promet eden izmed večjih problemov Bleda, ki je zaradi vsega, kar ste napisali, torej naravnih vrednot, kulturne in naravne dediščine, težko rešljiv. Bled leži v kotanji, prostora je malo, prometnice pa žal nekje morajo iti.

Obe razbremenilni cesti, tako severna kot južna, sta oziroma bosta pomembno prispevali k razbremenitvi jezerske sklede. Učna ura, ki nam jo je uprizorilo Blejsko jezero lani spomladi, je bila huda. Z izgradnjo obeh cest bomo lahko jezersko skledo končno zaprli za promet, tako za tranzitni kot tudi mirujoči. S tem bomo jezero zaščitili do te mere, da se bomo lahko lotili še nadaljnjih ukrepov. Cesta Bled – Bohinj, ki pelje neposredno ob jezeru, je glavna prometnica do Bohinja, ki je drugače kot pa z gradnjo južne razbremenilne ceste ne moremo zapreti.

Južno razbremenilno cesto na Bledu gradimo že več kot pol stoletja. Nikakor ne morem pristati na to, da lahko še malo počakamo in iščemo nove rešitve. Gre za projekt Republike Slovenije, ki poteka z roko v roki z Občino Bled. Občinski svet je lani poleti na podlagi strokovnih presoj zavrnil spremembo trase, ki je s tem postala dokončna. Ni optimalna, nikakor, ni pa tudi slaba, daleč od tega. Upam si trditi, da bodo Bled, njegovi prebivalci in prebivalke, narava in naši gostje od JRC imeli več koristi kot pa škode.

Pravite, da me gradnja kampa v sosednji občini ne odvezuje odgovornosti – žal se tu motite. Občina Bled ni bila partnerica v postopku pridobivanja dovoljenj za gradnjo, niti ni smela biti soglasodajalka. River camping Bled leži na ozemlju sosednje občine. Dokler v Sloveniji ne bo ponovno vzpostavljeno regionalno prostorsko planiranje, lahko pri takih posegih samo protestiramo, kar smo tudi storili. Prav tako nimamo nobenega vpliva na gradnjo ob državni cesti Lesce-Bled, saj ta v celoti poteka v občini Radovljica.

Na Selišah nastaja Medgeneracijski center Vezenine Bled, ki raste na zemljišču nekdanje tovarne Vezenine, neposredno ob njem pa najemna oskrbovana stanovanja gradi nepremičninski sklad Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Prepričan sem, da bosta obe zgradbi, ki sta zrasli na nekoč industrijskem, nato pa degradiranem območju Bleda, dobili vsebine, ki jih Blejci potrebujemo in zaslužimo.

Zahvaljujem se vam za pismo in vas hkrati vabim, da sodelujete tudi pri oblikovanju projektov, ki so pred nami. Na spletni strani Občine Bled in v Blejskih novicah je pred kreiranjem dvoletnega proračuna objavljena anketa, s katero Občina Bled želi dobiti čim več konkretnih predlogov občank in občanov o tem, čemu bi namenili del proračunskega denarja.

S spoštovanjem.

Situacija. Ob vhodu ene od restavracij enega od trgovskih centrov. Ob prihodu na hranjenje me zaustavi servirka hrane in vljudno od mene zahteva potrdilo o PCT. Potrdilo o cepljenju ji pokažem in jo prav tako vljudno povprašam, kako je prepričana, da ji kažem moje potrdilo o cepljenju? V trenutku zmedenosti mi odvrne, da bi verjetno moral pokazati osebni dokument. Ali je pooblaščena za legitimiranje jo zopet vljudno povprašam? V tem trenutku je bila zmedenost popolna in nisem bil več v kadru.

Sedaj sprašujem odgovorne, Janeza Janšo, Janeza Poklukarja in Milana Kreka.

Čemu služi na takšen način vzpostavljen, nedodelan, nepremišljen, brez zakonske in informacijske podlage čez noč aktiviran ukrep preverjanja udeležencev (da ne naštevam česa vse) o statusu PCT s strani organizatorja oz. ponudnika, ki navsezadnje na to ni pripravljen, ni za to opremljen, strokovno in z opremo, je pa odgovoren in odgovarja za posledice?

Primernemu razreševanju COVIDNE situacije prav sigurno NE! Če obstaja tako velika možnost zlorabe kot je tu, potem to resnično kaže, zopet, na že nestvarno napihovanje neskončnega ega zgoraj omenjenih ali popolni izostanek primerne, strokovne in premišljene izvedbe potrebnih postopkov.

Obojega smo v zadnjem letu in pol videli premnogokrat. Tolikokrat, da že počasi prehaja v genom naroda kot nekaj normalnega. In to straši, zelo straši. Popolna odsotnost zgoraj omenjenih in množice podrepnih empatije, občutka za realnost, občutka da bo tudi za njih kmalu konec trenutne vzhičenosti. Občutka, da bodo morali v tem okolju tudi potem živeti. Tega NI. Porušiti vse, kar je vrednega, moralnega, dobrega za družbo v celoti in zgraditi tempelj sebi, ki bo nudil zemeljsko udobje in ugodje, samo njim!

Verjetno je resnična poanta v tem. Transferji neverjetnih količin denarja iz skupne, proračunske blagajne v nenasitne žepe zgoraj omenjenih podrepnih. Agresivna kadrovanja na FURSU, SURSU(statistični urad), DUTBju, vojski, policiji, na NPU, Sovi, ministrstvih že na operativnem nivoju in še in še samo kažejo na to, da je potrebno sistem zamajati, ga zamegliti in na koncu izropati in napolniti tempelj.

Generalni direktor policije dr. Anton Olaj ni odredil nadzora na zahtevo predsednika vlade ali notranjega ministra. To nikakor ne drži.

Izključen razlog, da je generalni direktor policije dr. Anton Olaj odredil strokovni nadzor, je bil izražen dvom v javnosti glede ukrepanja policije v konkretnem primeru. Da bi lahko odgovorili na dvome in ugibanja v javnosti, pa je bilo potrebno ugotoviti relevantna dejstva, ki pa se jih lahko korektno preveri preko nadzora. Nenazadnje je tudi pravica in dolžnost generalnega direktorja policije, da nadzoruje delo policijskih enot, ugotovitve nadzora pa v nadaljevanju omogočajo še učinkovitejše delo policije. — Maja Ciperle Adlešič, predstavnica Policije za odnose z javnostmi

Vprašajmo se, zakaj je bila vpeljana svetovno organizirana pandemija in od kod soglasje pomembnega dela prebivalstva, zlasti na vladni ravni posameznih držav? Kako to, da se civilizacija, ki prisega na metode in rezultate znanosti, ne meni in ne meri škode svojega pandemičnega ravnanja? Zakaj v imenu znanosti celo izjavlja ter z odredbami vsiljuje in predpisuje posege, za katere obstajajo številni dvomi? Na ta vprašanja žal ni mogoče premočrtno odgovoriti, ker se protislovja stopnjujejo do (do danes) še nedosežene ravni.

Pri mnogih čedalje bolj prodira prepričanje, da je tudi pandemična nuja način vladanja v smeri vertikalne koncentracije moči, čeprav nihče ne zanika obstoj virusa. V imenu nevarnosti se ljudem vedno bolj jemljejo demokratične pravice, svobodo, suverenost, materialne, pravne in delovne zaščite, kar ni treba posebej dokazovati.

Če pogled preusmerimo na ekonomski vidik, lahko občutimo uničenje v pričakovanju vrhunca krize, ki jo želijo preložiti: na eni strani s spodbujanjem konkurenčnih trgov za blago, delovno silo in kapital s tendenco zniževanja stroškov (deflacija) ter z omejevanjem povpraševanja in s tem gospodarske rasti, na drugi strani pa z vbrizgavanjem kapitala, ki skupaj z obrestmi in jamstvi predstavlja preveliko finančno breme upočasnjenemu realnemu gospodarstvu. Omejevanje gospodarskih aktivnosti, zapiranja in stečaji spominjajo na vojno in posledično na ruševine, iz katerih bi se kapitalizem obnovil v svoji novi »zeleni« podobi na osnovi digitalnega nadzora, vse v dobrobit svetovne elite.

Vlade, multinacionalke in nadnacionalne organizacije se pospešeno trudijo objavljati vojno fosilnim gorivom in reševati planet s »čisto« energijo. Gre za Green Deal, za katerega njegovi snovalci pravijo, da je zelena replika ameriškega New Deala. Green Deal je, po njihovih izjavah, v svojih namenih nekakšno globalno zavezništvo za čiščenje planeta in za zaustavitev globalnega segrevanja. V resnici pa gre za sklop dvoumnih, nerealnih in predvsem zelo dragih ekonomskih politik. Medtem ko se propagira odrešilni namen ekološkega prehoda, se njegove gospodarske posledice skrbno skrivajo. Prehod iz sveta, ki še vedno v veliki meri deluje s fosilnimi gorivi, v svet, kjer bodo zagotavljali energijo, potrebno za človeške dejavnosti, obnovljivi viri, bo dolg, zapleten in predvsem zelo drag. Ni si težko predstavljati, kdo bo to plačal.

Plačevala bo več milijardna množica ljudi s svojim standardom na robu preživetja, pri čemer se prav to populacijo krivi za okoljsko onesnaženje in klimatske spremembe. Bistveni onesnaževalci so drugi. To so vojaške aktivnosti, intenzivno kmetovanje, industrija, masovni prevozi itd. Na primer, transport blaga se praviloma opravlja s cenejšim pomorskim prevozom (zaradi cenejšega goriva, ki je eno izmed največjih onesnaževalcev na svetu zaradi izpustov dušika in CO2). Ena velika tovorna ladja onesnažuje kot 50.000.000 osebnih avtomobilov. To pomeni, da 15 - 20 takšnih ladij ob enakih prevoženih razdaljah onesnažuje enako kot ves svetovni park osebnih prevoznih sredstev. Takšnih ladij je na tisoče. Veliki onesnaževalci so tudi industrija, ki v veliki meri presega onesnaževanje, ki ga povzročajo ljudje v svojem vsakdanjem življenju. Poleg tega nas prepričujejo, da je električni avtomobil okoljsko bolj prijazen, čist. To ne drži, saj moramo upoštevati ne samo porabo avtomobila, temveč ciklus proizvodnje in ciklus razgradnje. Obstaja problem pridobivanja litija za baterije, za katere so visoki tudi okoljski stroški razgradnje, električna energija za te avtomobile pa se pretežno proizvaja v elektrarnah s pogonom na fosilna goriva. Če upoštevano omenjeno, električni avtomobil enako ali več onesnažuje kot klasični. Torej vidimo, da ljudi zavajajo, ko poudarjajo le segment avtomobila v celovitosti družbene in gospodarske dejavnosti sveta.

Evropska unija je svoj cilj zmanjšanja emisij C02 do leta 2030 zvišala s 40 na 55 odstotkov (v primerjavi z letom 1990). Želi si pa doseči 0 odstotkov do leta 2050, kar je nemogoče in ta prizadevanja bodo plačevali ljudje, medtem ko bodo veliki oligopoli in mogotci lahko onesnaževali v skladu z lastnimi hotenji. Evropska komisija ravno kar predlaga Carbon Border Adjustment Mechanism (CBAM), kar ni nič drugega kot uvozne dajatve, ki jih bomo v končni fazi plačevali potrošniki.

Nemčija ni dosegla stopnje nadomeščanja fosilnih energentov z obnovljivimi, ker pridobiva energijo s porabo slabšega premoga in lignita, ki še povečano onesnažujejo okolje, vključno z izpusti CO2. Zaradi tega morajo energetski objekti na fosilna goriva in tovarne odkupovati pravice za izpuste. Stroški le-teh so se v zadnjih letih močno povečali, zato mora odkupovati več pravic, kar povzroča porast stroškov proizvodnje blaga in električne energije. Danes so stroški odkupa pravic za izpustne pline na tovarno cirka 50 odstotkov proizvodnih stroškov. Če Nemčija, kot gospodarsko gonilna država v EU in ki si ni nenaključno zagotovila ruski plin (Nord Stream 2) kljub sankcijam, ima takšne probleme, kakšne imajo šele druge članice.

V zadnjih mesecih so redka gospodarstva po svetu zaživela (Kitajska, Japonska, ZDA). Proizvodnja pa se ni ponovno zagnala kot pred pandemijo, kot ne pridobitev osnovnih surovin in je njihovo pomanjkanje povzročilo drastično povišanje njihovih cen. Pretrgane so tudi oskrbovalne verige v svetovni delitvi dela (Posamezni deli se proizvajajo na različnih koncih sveta in se prevažajo v kraj dokončne sestave proizvodov.). Zaradi tega bomo kljub krizi soočeni s povečanjem inflacije, ne zaradi povečanja notranjega povpraševanja, temveč zaradi drastičnega zmanjšanja ponudbe osnovnih surovin in porasta njihovih cen. To so zunanji šoki za posamezno državo, to je uvožena inflacija. V EU bomo doživljali inflacijo v odsotnosti gospodarske rasti, s povečanjem stopnje nezaposlenih in z znižanjem plač. Stagflacija je najhujši možen scenarij ob prisotnosti gospodarske krize in recesije. To so efekti globalizacije.

Iz povedanega lahko sklepamo, da načrtovana sredstva za okrevanje EU, ki so po obsegu glede na realne potrebe skromna, ki so povrhu v večjem delu zgolj posojila in ki pogojujejo »reforme«, ne bodo izboljšala življenjskih pogojev in standarda ljudi. Še manj bodo k temu prispevale smernice iz Svetovnega gospodarskega foruma (Davos: gospodarsko okrevanje, cepiva, multilateralizem in pandemija), ki mu pandemija in ukrepi za njeno zajezitev odpirajo možnosti za koncentracijo moči in bogatenja na račun vse večjega števila revnih.

Za nas, navadne ljudi, je odziv jasen. Poskrbeti moramo zase, za svoje družine, za svoje skupnosti in predvsem preprečiti škodljive ukrepe globalnih oblastnikov in njim podrejenih lokalnih izvrševalcev. Njihov namen je jasen - še dodatno zasužnjiti množice, ki svoje okove že danes ljubijo. 

Kar berete, ni namenjeno javnemu obračunavanju, ki ga je pri nas že tako ali tako preveč. Je zgolj sad obupa in nemoči, katere trpkost je iz dneva v dan večja. To da sem napisal, kar sem, je meni in mojim vrstnikom izhod v sili. Izhod v sili, saj se bo „z okolšno ta podoba raja’’ pred našimi očmi počasi, a za trajno spremenila v osiromašeno, trohnečo pustinjo.

Že vseh svojih 18 let gledam Bled skozi oči domačina in do pred kratkim sem bil zatrdno prepričan, da bom tu tudi ostal in si ustvaril družino. A na žalost se zdijo te sanje po vseh teh mnogih dejanjih, za katere ste vi kot predstavnik občine in obenem občinska uprava najbolj odgovorni, vse bolj in bolj oddaljene, neuresničljive. Zakaj, me boste vprašali? Zato, ker se v zadnjem času moj domači kraj iz bisera, ki se je zrcalil med zelenimi gozdovi in travniki, spreminja v blatno lužo na svežem asfaltu. To naše jezero, včasih obdano z njivami, cvetočimi travniki, starimi sadovnjaki in krasnimi gozdički na osamelcih, je vedno bolj ukleščeno v beton. V zadnjih letih sem bil priča spremembam, ki so zaznamovale kraj tako kot le malo katera poprej. Po izgradnji že same po sebi v krajino zarezujoče se severne obvoznice so ’’urbanisti’’ območje ob njej ’’oplemenitili’’ še z gromozanskim Sparom, sadovnjake so pozidali in pokopali z novimi bloki, travnike, kjer so se še ne dolgo tega igrali vrtčevski otroci, pa so zasuli v še eno novo parkirišče. Pri stadionu se je zgodilo enako. Nič več posedanja čapelj ob jutranji rosi. Le še sivi asfalt. Za nameček vsemu temu pa je na drugem bregu Save, za kar vas lokacija v sosednji občini sicer ne odvezuje odgovornosti, na pred tem še domala divjem območju zrasel novi kamp, sedaj pa od Lesc k nam širijo še cesto. Za koga, se vprašam?

A vsi ti posegi se ne morejo kosati s tem, kar nameravate v imenu ’’trajnostnega razvoja’’ zgraditi v prihodnjih letih. Več kot dobro veste, da govorim o mistično opevani južni obvoznici, ki naj bi Bled rešila vsega hudega. A na žalost, gospod župan, se bo vse hudo za velik del Blejcev šele začelo. Obvoznica, ki je še vedno načrtovana po trasi iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, je seveda nujno potrebna. A to ne pomeni da jo moramo zgraditi z glavo skozi zid, brez odobravanja mnogih domačinov, ki jim bo cesta po danes sprejeti

trasi odvzela kvaliteto življenja, kakršno imajo sedaj. Vsi prebivalci Bleda in še posebej pa tisti z Mlina, Dindola in Jarš bomo ločeni od širnih polj in trat, kjer obdelujemo zemljo, se vsakodnevno sproščamo, rekreiramo in dihamo svež zrak. Slednji bi skupaj z mnogimi kozolci, čebelnjaki, kar predstavlja tudi uničeno kulturno dediščino; in starimi košatimi drevesi preprosto izginil. Ob cesto pa bi, kot je pred kratkim dejal minister Vrtovec za Blejske novice, umestili še nova parkirišča, torej bi podobno kot pri severni obvoznici razširili betonsko džunglo na zelene travnike in polja. Do popolnosti bi bil s tem uničen zeleni pas, ki daje Bledu tisto lepoto, ki jo vsi občudujemo. Mislim, da je dovolj očitno, da je to zastarela in neustrezna rešitev.

Najhuje pa je, gospod župan, da predloge lastnih občanov, ki jih podpira tamkajšnja lokalna skupnost, zavrnete s tako lahkoto in brezčutjem. Kako lahko postavite popolnoma nesmiselne argumente o vojaškem strelišču pred voljo občanov, čez katerih vrtove bi stekla prometnica, polna proti Bohinju se valečih avtomobilov. Nasprotno pa predlog Mlinanov ne uniči ničesar, saj je območje za Obročem že pred leti razvrednotila čistilna naprava z reciklažnim območjem.

Ravno tako, ne vem in mi ni jasno, zakaj se ne zgledujete po dobrih praksah iz okolice. Lep primer je avstrijski Zell am See, kjer so enak problem odlično rešili. Nikogaršnja zelenica ni izginila. Zgradili so preprosto predor. Tako so dobro rešili jezerski breg hrupnega prometa. Za razliko od njihovih 5km bi bil blejski predor dolg manj kot 2km in še to bi ga lahko celotnega, pod Jaršami in od Kocjančičeve kmetije do Jezernice, razen odseka v Megrah, zgradili kot mnogo cenejši pokriti vkop. Namesto predora pa bi lahko le del trase vzhodno od Straže malce pomaknili proti jugu, cesto iz pokritega vkopa na Jaršah bi lahko speljali po že obstoječi cesti proti Ribnem in nato po južnem robu polja mimo gramoznice, ki že sama po sebi kazi pokrajino, do predora pod Dobro goro. S tem bi uničili bistveno manj kmetijskih površin, predvsem pa cesta, katere cena bi bila enaka ceni sedaj načrtovane trase, ne bi potekala mimo naselij. Kljub temu, da bi bila cesta tako še vedno večinoma speljana nad zemljo, bi ohranila več travnikov in polj in rešila bivalna okolja mnogih Blejcev. Ravno tako pa naš predlog ne ovira načrtovanega pričetka gradnje jeseni, saj je krožišče v Betinu skladno obema trasama.

Zato vas prosim, gospod župan in vsa občinska uprava, da še enkrat temeljito premislite in se odločite tako kot bo najbolje tako za Vas, nas domačine, predvsem pa za vse generacije, ki prihajamo za vami. Prav tako pa se lahko mogoče prelevite v vlogo turista, ki se raziskujoč prikupne blejske osamelce povzpne na Stražo. Lahko si mislite, da se najverjetneje po razgledu na s cesto razrite in uničene Megre in Mlinsko polje na Bled ne bi več vrnili. Rotim vas, odločite se trajnostno!

Hvala.

 Nikolaj Makuc, 18 let, Bled-Jarše (Pismu se pridružujejo mladi z Bleda in okolšne: Inja Jarkovič, Aljaž Mulej, Maya Franko, Irena Bogataj, Bine Mekina, Kaja Jensterle, Nina Peterman, Aiden Franko, Meta Černe, Mina Jera Kovač, Anita Kocijančič, Matevž Langus, Kaja Lapuh, Kim Benkovič, Juš Pavlovski, Tamara Jelušič in drugi)

Spremljamo simpatiziranje stranke SDS in vladnega vrha z izpričanimi neonacističnimi »rumenimi jopiči«, dodelitev statusa delovanja v javnem interesu njihovemu »domoljubnemu« društvu, Hojsovo primerjanje provokatorskih nasilnežev z biseri, njihovo vabljenje na uradno državno proslavo, s katere so pregnali praporščake NOB. Večina javnih medijev pa še vedno noče »reči bobu bob« in jih vztrajno imenuje rumeni jopiči, ker so si jih pač nekoč nadeli. To je podobno, kot če bi vsakogar, ki bi si nadel baletno krilce (tutu) imenovali balerine, ali pa bi tem provokatorjem rekli plavalci, če bi se na Prešernovem trgu pojavili v kopalkah. Že ljudska modrost govori o volku v ovčji koži, kar enostavno pomeni, da (pre)obleka ne spremeni bistva tistega, ki si jo je nataknil.

Razprava o tem, ali tem »domoljubom« pritiče oznaka neonacisti, je popolnoma odveč. Spomnimo se na ameriške jezikoslovce, ki so na osnovi pesniške modrosti prepoznali fenomen abduktivnega sklepanja: »Če zgleda kot raca, če plava kot raca in če gaga kot raca, potem je po vsej verjetnosti raca.« Ne glede na to, kako jo sicer poimenujemo. Kako torej poimenovati s kljukastimi križi tetovirane nasilneže, breivikovske tirade identitarcev, širjenje sovraštva in nestrpnosti do beguncev, muslimanov, judov in še zlasti LGBTQ skupnosti, tviter izjavo zastopnika društva v javnem interesu, da je Tanja Fajon psica, ki jo je potrebno likvidirati? - Vsekakor ne rumeni jopiči, ki predstavljajo nekaj popolnoma drugega.

Do pojava rumenih jopičev ozir. eksplozije ljudskega besa je v Franciji prišlo ob napovedi francoskega predsednika Macrona o bistvenem povečanju cen goriva. Sicer z dobrim namenom zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, ampak na klasičen neoliberalen način. Z linearno obremenitvijo vseh, tudi najrevnejših, ki so že itak na samem robu preživetja – taksistov, malih prevoznikov, malih kmetov – ne bi jim bila ponujena kakršnakoli alternativa. Nekaj obratno podobnega kot pri nas pri velikodušnem dodeljevanju kovidnih dodatkov zdravstvenemu osebju – »pravično« v odstotkih plač – od nekaj 10 ali celo 100 evrov za tiste z najnižjimi plačami (razred J!), pa do nekaj 1000 evrov za tiste z najvišjimi, tudi za tiste, ki niso »povohali« nobenega kovidnega bolnika. Medtem ko je zahodna Evropa (Nemčija, Belgija) izplačevala enkratne dodatke v višini 500 (izjemoma 1000 ali 1500) vsem v resnično prvih vrstah spopadanja z pandemijo. Žal to spominja na tisto staro šalo o božji pravičnosti, v kateri so bili dodatno obdarjeni tisti, ki jim bog že itak v preteklosti bil naklonjen. 

Janša je slika stanja naše demokracije. JJ ne krni ugleda Slovenije, ampak sporoča svetu, kakšen je njen pravi obraz. Janša je verna podoba vsega političnega razreda in defektnega demokratičnega sistema. Odgovornost za Janšo - ki kot kak zombi zastruplja naš, in zdaj še evropski politični prostor - nosi predvsem ves politični razred. Kot da demokratski tabor ne bi imel ustreznega glogovega kola za to našo populistično prikazen. Ali pa jim ni do egzorcima, ker jim je fino tako kot je. Zdi se, kot da Janšo potrebujejo vse stranke, razen

klerikalnih tudi laične. Njihovi poskusi, da bi se ga znebili, so medli. Pravzaprav jih ni. Izgovarjali se bodo na ustavo in zakone. Vendar tudi za potrebne spremembe, npr. volilnega zakona, stranke ne kažejo nobene volje. Kvečjemu pobude za nujne spremembe ignorirajo ali zavirajo. Pretežno tiho so tudi ostale, strokovne elite: univerze, predvsem pravniki in politologi, SAZU… Tako Janši še dodatno utrjujejo videz politične normalnosti. Namesto da bi pri demistifikaciji Janše prednjačil, ga njegov nekdanji partijski kolega, predsednik republike, vztrajno in aktivno podpira. Pri tem mu pomagajo njegovi svetovalci. Na primer

Ernest Petrič, ki svoj zadrti konservatizem prodaja z avreolo diplomatske in pravne kariere prodaje kot strokovnost.

V resnici je ustrezna diagnoza, da politika JJ predstavlja skrajni, fašistoidni proti demokratični populizem. Če ni prave diagnoze tudi nobena terapija ne bo prijela. JJ podpira manj kot 20% volilnega telesa. Kar več kot nazorno kaže tudi rezultat nedavnega referenduma. Ker politika ne razkrinkava Janševe lažne pretenzije po normalni desni polovici, jo tako samo še dodatno utrjuje. Ves politični razred tako krepi Janševo politično moč. 

Medtem so volivci deležni vedno novih prevar. Poskušajo s podporo novim obrazom. In so izdani. Podpirajo deklarirano nesodelovanje v Janševih koalicijah. In so prevarani. Svojo ne-podporo janšizmu kažejo na protestih. In nazadnje tudi na referendumu. Za zdaj ljudstvo, to je odgovorni državljani, rešujejo demokracijo v Sloveniji. Odgovorni državljani rešujejo demokracijo politikom in strankam navkljub. Kar je očitno razumel tudi podpredsednik Evropske komisije Timmermans. In nam zato, Janši navkljub, zaupa.

Podobno kot v politiki je z mediji. Medijski prostor ne bi bil neuravnotežen niti, če bi JJ predstavljal normalno demokratično desnico. Janšisti vsiljujejo logiko, da je politični prostor razdeljen na dve enaki polovici, desno, ki jo predstavlja JJ in levo. In tako bi po njihovo morali biti razdeljeni tudi mediji. Javna televizija in STA pa na polovico.Vendar, kot rečeno, janšizem predstavlja manj kot 20 % pretežno klerikalnega volilnega telesa. Vsiljujejo logiko, ki predstavlja medijsko uravnoteženost tako, da bi bila polovica medijev in sporočil njihovih, tj. manihejskih in neprofesionalnih. Takih, ki delijo prebivalstvo na naše dobre in vaše, zle, kjer so potem naši in njih vodja še žrtve zarote, ki jih je kontinuiteta komunizma oropala osamosvojitvenih zaslug za narod. Kako to izgleda, lahko vidimo v Janševih medijih.

V resnici je glede na delež SDS-ovih volivcev, Janševih medijev preveč. Razen tega neupravičeno uživajo ugled normalnosti. V resnici je slovenski medijski prostor razdeljen na pretežno profesionalni del, v lasti kapitala, verjetno pretežno v lasti desnice in na neprofesionalni, navijaški, ne-objektivni, klerikalni, protidemokratični, populistični del, v lasti SDS in njenih satelitov. Ta antidemokratični, neprofesionalni del medijskega prostora je kvečjemu, glede na zanemarljiv del volilnega telesa, ki ga predstavlja, sorazmerno veliko prevelik. Janšisti so tudi prepričani, da lastništvo medijev pomeni diktiranje vsebin ne glede na profesionalne zahteve po resnicoljubnosti in objektivnosti. Novinarji naj bi ubogali lastnika in ne lastno profesionalno etiko.

V bolj demokratičnih družbah mediji kot so Janševi služijo zgolj fanatičnim privržencem. Demokratična skupnost jih ignorira in zaradi klevetanja pogosto sodno preganja. Lastnik medijev v demokratični državi seveda ne diktira informativnih vsebin, ampak novinarjem omogoča profesionalno delo v skladu z etiko, ki jo zapoveduje novinarski kodeks. Za janšiste biti v vladi pomeni, imeti državo, javno upravo in medije v lasti. In jim v skladu s tem lastništvom ukazovati. V bolj normalnih demokracijah je lastnik dolžan skrbeti za ustrezne pogoje za profesionalno in neodvisno delo novinarjev. Tega načela ne more spremeniti niti današnja globalna erozija neodvisnosti medijev. (Na kar z vso ostrino kaže sramotni primer novinarja Assangea, ki ga v angleškem zaporu počasi ubijata ZDA in VB.) Janša bo prej ali slej padel. Vendar to ne pomeni tudi rešitve problema janšizma. Omogoča ga namreč defektni politični sistem. Ki ga obstoječe stranke ne bi popravljale. Gibanje za vodo in kolesarji so na koncu tisti, ki lahko prekinejo to vse preveč idilično sovladanje janšizma in opozicije. Civilne iniciative, kot je na primer Sinteza, že delajo na pisanju novih, bistveno popravljenih zakonov o volitvah in javni upravi. Široko ljudsko gibanje bo moralo obstoječe in nove stranke prisiliti, da bodo sprejele in udejanjile zakonske spremembe, ki bodo omogočile odgovornost, “accountability” voljenih predstavnikov. 

Matjaž Hanžek v pismu Mladini 8. 7. opozarja: »...ni več časa za dvome: nacizem in fašizem sta dobila v Sloveniji domovinsko pravico!« Reč je o sindromu strupenega govora, ki kaže nrav notranjega ministra, premiera in militantnih pristašev SDS. Kam vodi ščuvanje oblastnikov, vemo iz preteklosti, zelo nazorno iz prve polovice prejšnjega stoletja. V civiliziranih družbah politiki za prostaško vedênje odstopijo. Ampak minister Hojs zanesljivo ne bo drugič zapored nepreklicno odstopil, še manj pa spiritus agens strupenega govora, njegov nadrejeni v vladi. Premier je namreč vzornik, ki mu je treba slediti za obrambo »pravih domoljubov« pred vsemi, ki njegovo destruktivno politiko zavračamo.

Če skušamo z izražanjem mnenj in čustev do ideologa nestrpnosti ohranjati strpen odnos, imamo težavo s pragom tolerance. Medtem ko si premier privošči zmerjanje državljanov (»novinarki prostitutki«, »krivosodje«), aroganco (poniževanje veteranov 2. sv. vojne, ignoriranje predpisov), žaljenje (»komunajzarji«, »zombiji«, »trenirkarji«, »kaviar socialisti«) in objestnost (poveličevanje zaslug, ponarejanje zgodovine), bodimo mi vzgojiteljski, filistrsko pedantni in v svilenih rokavicah? Zagrenjenega kverulanta, ki ga značaj in ravnanje po osamosvojitvi diskvalificirata za opravljanje državniških funkcij, naj do smrti naslavljamo kot spoštovano osebnost?

Takšnega politika v zrelih demokracijah po svetu ne bi trpeli 30 let, še manj bi mu zaupali vodenje vlade. Da pri nas prenašamo osebo, ki nas je opeharila že z mešetarjenjem - prodajo orožja »v imenu države« (pa ne za njen račun), vpletenostjo v korupcijo (Patria), plačevanjem z gotovino nepojasnjenega izvora, vezano trgovino s prodajo parcele - vse spada v metier mafijcev - je nedoumljiva oblika mazohizma. Rabote brez sodnega epiloga so pravu v posmeh. »Krivosodje« mu gre pravzaprav na roke. Recimo s taktičnim zastaranjem postopkov, z epohalnim pravnim konstruktom, ko ga je ustavno sodišče spoznalo za »nepogrešljivega za demokracijo«, mu odpravilo zaporno kazen, pajdaš pa je obtičal za rešetkami. Toliko o priredbi ustavnega načela enakosti pred zakonom ad personam.

Kako se osvoboditi vodilnega akterja te farse? Trenutno zadoščenje v obliki vprašanja »Je kaplar Twittler doživel svoj Stalingrad?«, je slaba uteha. Istega dne ko je bila Miheljakova kolumna objavljena, je galanten premier na parketu Narodne galerije bral madžarski zakon o načelih vzgoje otrok - navzočemu vzorniku v potuho, skupnim vrednotam EU v brk, državi v sramoto. Ponižanje s podukom prve dame EU Ursule von der Leyen ni zanj nič napram motivu, da se premieru Madžarske osebno oddolži za ustanovitev »bullet proof« verodostojnih medijev pod pokroviteljstvom SDS. Žene ga torej lastna korist, korist stranke, nikakor pa ne države. Večini v posmeh izvaja različico mirnodobne kolaboracije.

Od biserov in svinj iz sovražnega govora preidimo k težavi poimenovanja politikov te baže, ne da bi se izenačili z njimi. Sta oznaki ’prostak’ ali ’zlikovec’ še znosni ali že spadata v območje sovražnega govora? Za vsako oznako posebej najdemo potrditev v analih, nanašata se na dejstva, nista žalitvi brez podlage. V pogovornem jeziku nam izraza nista tuja, javno izrečena (zapisana) pa sta nedopustna, najmanj nevljudna. Ali nas zavezanost leporečju ne sili v licemerstvo - ali še huje, v molk? Nagovarjanje s »spoštovani gospod predsednik« v kontekstu uvodne ugotovitve je neumna vljudnostna fraza.

Na petkovih protestih smo videli lucidne karakteristike: »Slovenski pacient«, »Fašist«, med njimi ilustrirana mnenja »JJ - po krivem na prostosti«, »Vlada smrdi pri glavi«, »Cesar je nag«. A odpor ljudstva s pozivi k odstopu premiera ne gane. Odnesel bi ga »Trg Tahrir« v Ljubljani. Po mirni poti pa šele pozitiven izid referenduma o volilnem sistemu (predlog pripravlja koalicija civilne družbe Sinteza), ki bo preprečil strankokracijo, »nesmrtne« z zasebnimi projekti in onemogočil prevare volivcev.

Gospod Frans Timmermans ga je razkrinkal: zagrizeni »borec proti komunizmu« po 30 letih odkar je ta mrtev, se poslužuje komunističnih metod vladanja. France Bučar ga je spregledal že davno ... ravna kot »največji komunist med komunisti«.

Predstavlja pa se kot odrešitelj, »poklican v zgodovino«. Vse nas ima za norce. 

Upad števila okužb s koronavirusom v zadnjih tednih pripisujemo bolj kot cepljenju, ki je daleč od zadostnega, toplejšemu obdobju, ki omogoča več življenja na prostem in boljše prezračevanje bivalnih prostorov. Zaradi večjega počitniškega druženja in bolj nalezljivih sevov virusa nas čaka nov val okužb, ki bo zlasti usoden za necepljene starejše prebivalce.

Slovenska vlada ne kaže namena, da bi k dosedanjim ukrepom dodala nove, ki temeljijo na spremenjenem pogledu na širjenje bolezni. Opušča tudi obstoječe ukrepe kljub epidemiološkemu stanju, zaradi katerega jih nekatere države ponovno uvajajo. S svojim ravnanjem vlada dopušča pospešeno širjenje novih sevov bolezni, obenem pa ga pripisuje neodgovornim državljanom, ki zavračajo cepljenje. Ta prenos moralne odgovornosti na posameznika, ob tem ko vlada sama ne stori vsega, kar bi lahko, je zgrešena in nevarna strategija.

Res je, da tudi vsak posameznik lahko veliko prispeva k zaustavljanju epidemije. Podpisniki pozivamo vse prebivalce Slovenije, naj sprejmejo argumente znanosti, da je tveganje zaradi cepljenja več desetkrat manjše od tveganja, če ostanejo necepljeni. Slej ko prej se bodo namreč okužili vsi necepljeni posamezniki – ne samo mlajši, ki se odpravljajo na počitnice, temveč tudi tisti, ki jih bodo pričakali v domačem in delovnem okolju.

Cepljenje je verjetno največji dosežek medicinske znanosti in vsako leto rešuje milijone življenj po vsem svetu; omogočimo mu, da rešuje življenja v Sloveniji tudi med sedanjo epidemijo.

Ob tem pa podpisniki sporočamo vladi, da je dejstvo, da se del državljanov ne bo odločil za cepljenje, ne odvezuje odgovornosti, da stori vse, kar je v njeni moči, da tudi necepljene zaščiti pred okužbo in v največji možni meri upočasni njeno širjenje. Ob tem jo javno opozarjamo na tri ukrepe, ki jih dosledno spregleduje:
• da sproži kampanjo za učinkovito prezračevanje notranjih prostorov, v katerih se zadržujejo ljudje iz različnih »mehurčkov«: v izobraževalnih in drugih javnih ustanovah, na delovnih mestih in v javnem prevozu;
• dapredpišestalnomerjenjeprezračenostijavnihprostorovzmerilci CO2 in s tem ukrepom pogojuje delovanje javnih ustanov in gospodarskih dejavnosti;
• dapredpišeuporabomaskFFP2vzaprtihjavnihprostorihnamesto dosedanjih kirurških mask, ki ne zadržujejo kužnega aerosola, ki je poglavitni vzrok okužb.

Dosedanje ravnanje vlade, ki se praviloma ne zmeni za pozive s strani civilne družbe tudi v primeru, da gre za strokovna mnenja, nas ne navdajajo z upanjem, da bo vlada upoštevala našteta priporočila, ki jih sprejema vse več držav.

Zato se s tem pozivom obračamo tudi na sodržavljane: zračite, nosite maskeFFP2vjavnihprostorih,zahtevajteoddelodajalcevdelovdokazano prezračenih prostorih in vstopajte v druge javne prostore, ki vam z merjenjem CO2 lahko dokažejo, da so dobro prezračeni.

In še enkrat poziv vsem necepljenim: cepite se!

— dr. Dušan Keber, dr. Blaž Rozman, dr. Stane Pejovnik, dr. Vito Turk, dr. Vlado Miheljak, dr. Darko Štrajn, dr. Vesna Mikolič, dr. Rado Bohinc, dr. Ivan Svetlik, dr. Niko Toš, dr. Boris A. Novak; Zavezništvo za demokratično in pravično Slovenijo

Nedavno sem se grdo urezal na starem korodiranem žeblju. Bil sem miren, ker sem cepljen proti tetanusu. Po gozdovih in travnikih se sprehajam bolj sproščeno, ker sem cepljen proti klopnemu meningitisu. Na mojih predkovidnih eksotičnih potovanjih sem bil pomirjen, ker sem bil ob uživanju antimalarikov cepljen proti hepatitisu A in B. Cepljenja torej ne odklanjam, v primeru cepiva proti covidu pa se je nabralo preveč pomislekov.

Zagovarjam svobodno odločitev posameznika, da se jim omogoči možnost cepljenja, če to želijo in če menijo, da je to zanje manjše tveganje. To je za znanost pravzaprav koristno, saj brez tega ni novih spoznanj in brez le-teh ni napredka. Če pa podjetje samo ni pripravljeno stati za svojimi izdelki kot varnimi, potem tveganja uporabe takšnih proizvodov nisem pripravljen sprejeti. Zamislite si avtomobilske proizvajalce, ki ne bi odgovarjali za varnost svojih proizvodov. Cepivom brez dolgoročnih varnostnih testiranj, ki mu je bilo izdano pogojno dovoljenje za uporabo zaradi nedokončanih študij tveganj in pri katerih so proizvajalci odvezani vsakršne odgovornosti za posledice, enostavno ne gre v celoti zaupati. Na uradnih spletnih straneh lahko hitro najdemo priznanja proizvajalcev o nedokončanih študijah nekaterih tveganj ter časovnice dokončanja le-teh, ki segajo v prihodnja leta. Da zadeve niso jasne, priznava v zadnjem intervjuju v Mladina Intervju 2021 celo prof. dr. Borut Štrukelj s Fakultete za farmacijo, ki pravi: ’’Kakšne bodo dolgoročne posledice novih cepiv, ne vemo …Upam,dabovsevredu,’’inobenempriznava, da je stroki ’’nekaj malega ušlo’’. Je ’’upanje’’ stroke dovolj, da nek izdelek predpišeš kot obveznega za uporabo?

Karmevčlankug.Jagrazelomoti,je,daželinasprotnike cepljenja predstaviti kot nekakšne aktiviste, ki lepijo plakate in posedajo pred stavbo RTV. Na ta način se banalizira dejstvo, da v svetu (stran od glavnih medijev) poteka intenzivna znanstvena razprava o cepivih proti covidu. Dejstvo je, da mnenja znanstvenikov o učinkovitosti ter rizikih cepiv niti približno niso enotna. O tem se lahko prepriča vsakdo, tudi novinarji. V celoti se ignorira, da so med nasprotniki oz. kritiki cepljenja izjemna znanstvena imena, ki so svoje znanstvene kariere desetletja posvetila prav razvoju cepiv. Geert Vanden Bossche je mednarodno priznan razvojnik cepiv, nekdanji vodja razvoja v Nemškem centru za raziskave infekcijskih bolezni. Med drugim je koordiniral tudi projekt razvoja cepiva proti eboli ter sodeloval s fundacijo Billa in Melinde Gates. Drugi je dr. Robert Malone, inventor mrna tehnologije. Tudi nekaj Nobelovih nagrajencev je zelo kritičnih. In tu se seznam ne konča. Ti ljudje niso kdor si ga bodi in vsakdo, ki se sklicuje na znanost, bi jim moral prisluhniti. Ne branijo se novosti, temveč so jih vso kariero razvijali. Jih lahko po desetletjih izjemnih znanstvenih karier kdorkoli stigmatizira kot teoretike zarot? Do covid cepiv je kritična tudi hrvaška zdravnica Lidija Gajski, s katero ste v Mladini leta 2010 objavili pet stranski kritični intervju o ozadjih korporacijske farmacevtske industrije. Kritični do cepljenja so tudi slovenski zdravniki, zbrani v Iniciativi slovenskih zdravnikov. Gre za ljudi iz medicinske in sorodnih strok, ki svoja stališča vselej argumentirajo. Lahko strokovni renome in delo vseh njih degradiramo na teorijo zarote in jih dajemo v isti koš z radijskim voditeljem Potrčem, ki ga omenja g. Jager? Težko bi omenjenim strokovnjakom očitali, da so ’anti-waxerji’,sajcepljenjunisonikolinasprotovali, nekateri pa so pri razvoju cepiv tudi sodelovali. Ti ljudje so kritični zato, ker o tveganju oz. stranskih učinkih covid cepiv vemo premalo.

Če znanstveniki in zdravniki različno razmišljajo, želim vedeti, kako razmišljajo in zakaj. Kotdržavljaninkotznanstvenikbisiželeljavne razprave in soočanja mnenj ne le o varnosti cepiva samega, ampak tudi o tem, ali je cepljenje res edina alternativa ali pa bi bila smiselna širša uporaba zdravila Ivermektin, ki je dokazano učinkovito proti covidu, o čemer je pisal in opozarjalvsvojemčlankuznaslovom’Prepovedanozdravilo’vSPDelaprof.MatjažZwitter.Če res vse visi na nitki, zakaj moramo poslušati vedno pet ali šest enih in istih ljudi? Želel bi si javne razprave o tem, zakaj naravni imunski sistem ni več ključen dejavnik pri več kot 99 % verjetnosti preživetja pri okužbi s covidom. Želel bi si znanstvene razprave o tem, zakaj ni več gripe. Vse to so vprašanja, ki me kot znanstveno razmišljujočega človeka in državljana zanimajo, zato želim slišati soočenja in argumentirano razpravo različnih mnenj, tako kot je to navada za ostala področja javnega življenja. Znanstvena razprava je osnova in bistvo znanosti.

Namesto, da bi mediji vzpodbujali in omogočali širšo razpravo o covidu in cepljenju in s tem prispevali k pluralnosti strokovnih mnenj, že leto in pol poslušamo vedno ista mnenja vedno iste peščice ljudi. Še o nogometu razpravlja več različnih oseb. Zamislite si, da bi o gospodarstvu in ekonomiji leto in pol poslušali mnenja petih ali šestih isto mislečih (npr. neoliberalnih) ekonomistov. Ali pa da bi npr. o slovenski polpretekli zgodovini že leto in pol razpravljalo le nekaj povsem isto mislečih zgodovinarjev.

Kje so časi, ko je Mladina kritično pisala in s svojimi prispevki gledala pod prste farmacevtskim podjetjem. Recimo prispevki Urše Marn (20.6.2008), Staša Zgonika (20.2.2009) ali pa kolumna dr. Dušana Kebra (16.10.2009). Izjemno zanimivo je brati mnenja iz teh člankov in jih aplicirati na sedanjo situacijo ter se vprašati, ali so farmacevtske korporacije v dobrih desetih letih spremenile poslovne prakse, o katerih je nekoč kritično pisala Mladina? Tudi te vidike je namreč potrebno imeti pred očmi, ko se razpravlja o obveznem cepljenju.

Namesto da bi se v prispevku o tako pomembni temi kot je obvezno cepljenje kar kresalo različnih mnenj, pa nam g. Jager kot pravo smernico servira izraelsko metodo prepričevanja državljanov ter predloge za vključevanje cerkvenih dostojanstvenikov v cepilno kampanjo. S člankom g. Jagra smo dočakali nekaj do pred kratkim nezamisljivega. Z nekaj cinizma bi lahko dejal, da se je Mladina znašla v istem polju razmišljanjakotvodilnavladnastranka.Kotvemo,jeta stranka zaveznica militantnih metod Izraela in je prav tako v močni družbeni simbiozi s cerkvijo. Do slovenske cerkve vseskozi najbolj kritičen slovenski medij pa sedaj meni, da je prava poteza za promocijo cepljenja angažma cerkvenih dostojanstvenikov. Očitno pandemija res spreminja družbo.

Spoštovani g. Brlek.

Na moj članek z zgornjim naslovom ste poslali popravek in v njem zapisali, da navedbe o »domnevni temačnejši strani pevca Placida Dominga in njegovem neprimernem vedenju do mlajših žensk, predvsem opernih pevk, nikoli niso bile predmet kakršnekoli kazenske obtožbe in/ali kazenske obsodbe«. Navedli ste tudi, da ne držijo navedbe v prispevku (citati Milana Jakopovića, vodje mestnega svetniškega kluba Levice), da je Domingo spolni nadlegovalec in nasilnež.

V popravku ste zapisali, da ste bili z očitki zoper opernega pevca iz leta 2019 »vsekakor seznanjeni« in da ti z vaše strani »niso ostali neopaženi«. Dodali ste, da ste »ob preučitvi javno dostopnih informacij ugotovili, da nobeden izmed očitkov ni prišel niti do faze preiskave (kazenske obtožbe), še manj pa do kakršnekoli kazenske obsodilne sodbe«, in da se »letošnje poletje Placido Domingo vrača na španske odre«, ter da je »vse očitke ves čas tudi ostro zanikal«.

Četudi Placido Domingo ni bil obsojen, to ne izniči pričevanja številnih žrtev. V času gibanja #MeToo (#JazTudi) je posebej pomembno, da domnevne žrtve, ki zberejo dovolj poguma, da spregovorijo, družba podpre. Če bi ravnali po ključu, da so vsi nadlegovalci nedolžni (dokler jim krivde ne dokažejo na sodišču), bi najbrž večina še vedno molčala.

Kot sem že zapisal v članku, so novinarji ugledne tiskovne agencije Associated Press (AP) v obširni raziskavi, v katero so bile vključene tako žrtve pevčevega nadlegovanja in nasilja kot tudi sodelavci iz opernih krogov, razkrili dolgotrajen vzorec Domingovega neprimernega vedenja do mlajših žensk, predvsem opernih pevk, ki pogosto tudi zaradi strahu pred negativnimi posledicami njegovih zahtev niso mogle zavrniti. Domingo je, čeprav je obtožbe javno zanikal, leta 2019 odstopil s položaja generalnega direktorja losangeleške opere, sodelovanje z njim pa so odpovedali številni organizatorji dogodkov po vsem svetu. 

Spoštovana gospa ministrica, prof. dr. Simona Kustec!

Senat Filozofske fakultete je na svoji junijski seji razpravljal o noveli Zakona o tujcih, ki študentkam in študentom iz tujine postavlja nerazumne birokratske ovire za študij v Sloveniji. Z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da nov način preverjanja zadostnih finančnih sredstev za začasno bivanje v Sloveniji za študente predstavlja takšno oviro, da bodo morali predčasno zaključiti s študijem in se vrniti domov, število novih študentk in študentov iz tujine pa se bo zagotovo zmanjšalo. Obstaja namreč bistvena razlika med tem, da ima študent ob vlogi prošnje za začasno bivanje vnaprej zagotovljena sredstva za preživljanje v vrednosti slovenskega minimalnega mesečnega dohodka za celo leto študija (tj. skoraj 5000 EUR), kar zahteva nov zakon, in med pisnim zagotovilom staršev oziroma skrbnikov, da bodo svojega otroka preživljali v času bivanja v Sloveniji, kot je veljalo do sedaj.

Dejstvo je, da tudi večina domačih študentov na začetku študijskega leta na računu nima 5000 EUR, s katerimi bi dokazovali sredstva za preživljanje, pač pa se – tako kot tudi študentke in študenti iz tujine – preživljajo iz meseca v mesec s pomočjo študentskega dela in s pomočjo njihovih staršev oziroma skrbnikov. Ker z dosedanjo uredbo glede začasnega bivanja tujih študentk in študentov v Sloveniji ni bilo nobenih težav, ni jasno, zakaj je bila ta sprememba uvedena na hitro, brez prave javne razprave in brez jasnega stališča MIZŠ, kaj to pomeni za proces internacionalizacije visokega šolstva v Sloveniji. Ta je namreč eden od strateških ciljev Univerze v Ljubljani. Pojasnitev MNZ, da je bila sprememba vpeljana zaradi evropske direktive, preprosto ne drži, saj evropska direktiva, ki je bila z novelo Zakona o tujcih vnešena v slovenski pravni red, nikjer ne zahteva tovrstnega preverjanja razpoložljivih finančnih sredstev.

Na Filozofski fakulteti UL v okviru Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik po svetu izvajamo skoraj 60 lektoratov slovenskega jezika, kjer se med drugim slovenščine učijo tudi tisti, ki želijo na študij v Slovenijo. Poleg tega Filozofska fakulteta za članice Univerze v Ljubljani izvaja t. i. Leto plus, ki je namenjeno tujim študentkam in študentom za intenzivno učenje slovenskega jezika, da se nato lažje vključijo v študijski proces na Univerzi v Ljubljani. Oba projekta finančno podpira država. Kako je torej mogoče, da po eni strani spodbujamo učenje slovenskega jezika za tuje študentke in študente, vlagamo finančna sredstva v internacionalizacijo študijskega procesa, po drugi strani pa država študentkam in študentom iz tujine postavlja nerazumne birokratske ovire in s tem onemogoča vse omenjene procese?

Tuji študenti in študentke, ki prihajajo k nam in so praviloma odlični študentje, bogatijo naš študijski proces, hkrati tovrstne izmenjave omogočajo tudi našim študentkam in študentom, da del študija opravijo v tujini, ampak vse to bo zamrlo, če bodo študentke in študenti iz tujine soočeni s tako nerazumnimi zahtevami za študij v Sloveniji. Zakaj so prav ti, ki v Slovenijo prinašajo intelektualni potencial, tako zelo ogrožujoči za vladne strukture? Vse bolj se zdi, da zapis v zakonu, predvsem pa interpretacija, ki je bila poslana na upravne enote, ni bila napaka ali nerodnost. Pred očmi se nam dogaja izbris tujih študentk in študentov, ki študija zaradi birokratskih ovir ne bodo mogli nadaljevati in se bodo prisiljeni vrniti domov.

Senat Filozofske fakultete UL se pridružuje javnim pozivom študentskih organizacij, sindikatov, rektorske konference in kritične javnosti ter vas vljudno prosi, da kot ministrica za izobraževanje, znanost in šport in kot nekdo, ki dobro pozna visokošolski prostor, nemudoma protestirate proti zdaj veljavni interpretaciji novele Zakona o tujcih iz navodil MNZ upravnim enotam in zaščitite proces internacionalizacije visokega šolstva v Sloveniji. Zakon ne potrebuje spremembe, saj 33. člen po našem mnenju omogoča interpretacijo, ki je bila v veljavi do sedaj in ki je študentkam in študentom iz tujine omogočala, da so zadostna sredstva za preživljanje v Sloveniji dokazovali s pisno izjavo svojih staršev oziroma skrbnikov: »(...) tujec izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje (...) s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati (...)«.

September, ko študentke in študenti vlagajo prošnje za začasno bivanje v Sloveniji zaradi študija, je blizu, tuji študenti in študentke, ki že bivajo v Sloveniji in za katere prav tako velja nova interpretacija, pa so prestrašeni, razočarani in prizadeti, saj trenutno izgleda, da bodo morali vse, kar so vlagali v študijski proces, zavreči in prekiniti študij v Sloveniji. Na njihovem bančnem računu do septembra ne bo zbranih 5000 EUR. Nenazadnje so bili o tem pogoju obveščeni šele konec maja ...

Spoštovana ministrica, vljudno vas prosimo, da se na naše javno pismo odzovete z odgovorom in nam sporočite, kaj boste glede nastale situacije naredili na MIZŠ.

S spoštovanjem.

prof. dr. Roman Kuhar, dekan UL FF, v imenu Senata Filozofske fakultete UL

Skladno s 26. členom Zakona o medijih odgovarjamo na navedbe avtorja Izaka Koširja v prispevku z naslovom »Vi tudi, Festival Ljubljana? Poziv k bojkotu koncerta španskega opernega pevca«, ki je bil dne 24. 6. 2021 objavljen v časniku Mladina, ter navajamo druga in nasprotna dejstva, s katerimi z namenom spodbijanja bistveno dopolnjujemo navedbe v prispevku.

Navedbe avtorja o domnevni temačnejši strani pevca Placida Dominga in njegovem neprimernem vedenju do mlajših žensk, predvsem opernih pevk, nikoli niso bile predmet kakršnekoli kazenske obtožbe in/ali kazenske obsodbe. Tako ne držijo navedbe v prispevku (oziroma citati gospoda Milana Jakopovića) o tem, da je pevec Placido Domingo spolni nadlegovalec oziroma nasilnež.

V zvezi z navedbo o nezrelem odzivu »ljubljanske občine« na pr edmetno problematiko pojasnjujemo, da je organizator predmetnega koncerta Festival Ljubljana in ne Mestna občina Ljubljana. Kljub temu, da je mesto njegov ustanovitelj, Festival Ljubljana programsko vsebino vedno sprejme povsem samostojno, neodvisno in avtonomno ter ob skrbnem tehtanju vseh okoliščin vsakega posamičnega primera.

Prav zaradi tega smo bili z očitki zoper opernega pevca Placida Dominga iz leta 2019 vsekakor seznanjeni in le-ti tudi z naše strani niso ostali neopaženi. Vendar pa smo ob preučitvi javno dostopnih informacij ugotovili, da nobeden izmed očitkov ni prišel niti do faze preiskave (kazenske obtožbe), še manj pa do kakršnekoli kazenske obsodilne sodbe. Po drugi strani iz spletnih virov izhaja, da se letošnje poletje Placido Domingo vrača na španske odre, ter da je vse očitke ves čas tudi ostro zanikal. Naša odločitev o izvedbi koncerta tako temelji na skrbnem tehtanju očitanih, a nikoli dokazanih težkih kaznivih dejanj na eni strani, in na univerzalno sprejeti domnevi nedolžnosti na drugi strani. Kot javni zavod, delujoč v evropskem prostoru, smo po našem trdnem prepričanju v dvomu ne zgolj upravičeni, ampak celo zavezani slediti domnevi nedolžnosti. Vsled navedenega smo se – ob upoštevanju naše programske avtonomije – odločili, da Placida Dominga povabimo k nastopu na 69. Poletnem festivalu.

V izogib kakršnemukoli dvomu poudarjamo: ne podpiramo spolnega nasilja oziroma spolnega predatorstva. Festival Ljubljana je vedno bil, ostaja in vedno bo zavezan k ničelni toleranci do kakršnegakoli nasilja. Ponosni smo na to, da predstavljamo kulturno stičišče za vse ljudi in želimo, da v našem asortimanu vsakdo najde nekaj, kar ga bo oplemenitilo. 

Spoštovani

Ko minister za notranje zadeve označi (neo)naciste za bisere, državljane, ki nasprotujejo fašizaciji svoje domovine, pa za svinje, ni več časa za dvome: Nacizem in fašizem sta dobila v Sloveniji domovinsko pravico!

Ko sem kot varuh človekovih pravic med letoma 2001 in 2007 opozarjal na katastrofalne posledice, ki jih imata izražanje nestrpnosti in sovražni govor na posameznika in družbo, sem pri mnogih dobil oznako največjega nestrpneža. »Zakaj se moraš oglašati na vsako nestrpnost? Molči, pa bojo utihnili. Tako pa še dodatno spodbujaš sovražni govor.« Moj odgovor je bil, da sem ponosen na to oznako, saj je edina nestrpnost, ki jo podpiram, nestrpnost do nestrpnosti! Opozarjal sem na to, da se sovražni govor ne ustavi le pri besedah, ampak uničuje družbeno tkivo in z žalitvami ter poniževanjem drugih in drugačnih vodi preko razčlovečenja v najhujše zločine, ki jih pozna človeštvo. Ker teh opozoril predvsem politika in velik del tistih, ki vplivajo na javno mnenje, ni sprejel, se je nestrpnost in izključevanje vedno bolj širilo. Najbolj aktivni so bili prav tisti, ki bi morali strasti umirjati: politiki. Z mnogimi nestrpnimi izjavami v Državnem zboru, predvsem pa z zlorabo elektronskih socialnih omrežij so dnevno najedali etiko javne besede in v družbeni prostor sadili izrazoslovje izza gostilniških šankov.

Danes živimo s posledicami preteklega brezbrižnega odnosa do izrazov sovraštva in nestrpnosti. Nekatere politične stranke, predvsem sedanja najmočnejša vladna stranka SDS, so ustvarjale svojo kohezijo z neprestanim sejanjem dvoma v obstoječe institucije države, žaljenjem in izključevanjem drugih, druge pa bolj ali manj molče opazovale razpadanje sistema. Takih nesprejemljivih dejanj je bilo mnogo, a tu naj omenim le tri.

Razvrednotenje koncepta sovražnega govora je takrat opozicijska stranka SDS izvajala s plakati, ki so enačili sovražni govor s 133. členom iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. To enačenje je bila manipulacija, saj je 133. člen branil oblast pred kritiko državljanov, medtem ko prepoved sovražnega govora brani manjšine pred tistimi, ki imajo moč. Drugi primer je bil uničevanje avtoritete institucij, konkretno sodišč z demonstracijami proti ’krivosodju’ vsakokrat, ko je sodišče razsojalo o obtožbi korupcije predsednika SDS Janeza Janše. Čivk vodje takratne opozicije Janeza Janše o novinarkah prostitutkah pa je primer poniževanja in razčlovečenja posameznikov in skupin ljudi, ki ji označeni posamezniki pripadajo.

Po tem ’uvodnem delovanju’ v opoziciji so se grožnje s prevzemom oblasti v lanskem letu prebile v sam vrh države. Zamenjave ljudi preko noči ne glede na njihovo strokovnost, politični pritiski, odstranjevanje ’neposlušnih’ v državnih institucijah in omejevanje delovanja nevladnih organizacij, sprejemanje nezakonitih odločitev, kršenje Ustave, kaznovanje ljudi, ki izražajo nestrinjanje z ukrepi oblasti, prirejanje razpisov, politična kontrola policije in vseh drugih državnih institucij, poseganje v sodno vejo oblasti, blatenje … to je postal slovenski vsakdan in vladavina samovolje.

Jasna in jedrnata ilustracija vsega zgoraj naštetega so bile reakcije predsednika vlade, notranjega ministra in šefa policije na to, ko so policisti odstranili ’rumene jopiče’, ki so provocirali in izzivali konflikt na proslavi ljudstva na Prešernovem trgu.

Minister za notranje zadeve Hojs je izpričane (neo)fašiste v svojem čivku označil celo za bisere, prebivalce Slovenije, ki trenutni oblasti niso povšeči, pa za svinje.

Tako odkrite izjave, ki jasno kaže, kakšno Slovenijo nam gradi sedanja vlada na čelu s SDS in NSi ter ostalimi priskledniki, se do sedaj ni upal izreči še nihče: fašizem je naša prihodnost! Svinjska retorika pa diskurz, na katerega so neizmerno ponosni. Prisegajo na novo/staro (neo)fašistično ’domoljubje’, in ga vztrajno vsiljujejo vsem v Sloveniji.

Minister Hojs je kruto odkrito povedal le to, kar smo nekateri že ves čas vedeli: ta oblast deli državljane Slovenije v dve skupini: na naše - bisere - in na druge – svinje! Tako pa so se rojevala koncentracijska taborišča. Da smo na tej poti, potrjuje tudi Hojsovo vabilo (neo)fašistom na uradno proslavo obletnice osamosvojitve in izključitev predstavnikov partizanov, borcev proti nacizmu in fašizmu iz nje!

Junaški boj partizanov proti nacizmu in fašizmu skupaj z drugimi narodi je pokazal, da Slovenci nočemo živeti v takem svetu! Zato je skrajni čas, da nehamo pasivno opazovati drsenje v nedemokratičnost, rušenje vladavine prava, razčlovečenje, razprodajo domovine, militarizacijo in se upremo taki grozeči prihodnosti!

Prvi korak lahko naredimo že s tem, da zaščitimo naše vode, tako da stopimo do domačega volilnega mesta in na referendumu o vodi in glasujemo proti! 

Mladina se od nekdaj ni bala kritične misli ob družbenih dogajanjih. Ob pojavu covid-19 bolezni pa sem dobil občutek, da ji je kritično pero do določenih temeljnih vprašanj nekako oslabelo. Namreč, novinar uglednih intervjuvancev kot sta prof. dr. Roman Jerala (Mladina, 23. št.) in prof. dr. Alenka Kraigher (Mladina, 25. št.) se ni dotaknil domnevnega goljufanja z dvema ključnima številkama, ki uravnavata vse omejevalne ukrepe, obarvanja regij in države ter sploh proglasitve epidemije. To sta število pozitivnih in število umrlih.

Še huje, število pozitivnih naj bi pomenilo hkrati število okuženih z virusom SARS-CoV-2, čeprav so izumitelj PCR metode pa tudi drugi, ki poznajo test, povedali, da tega ni mogoče izenačiti, obenem pa, da se test napačno izvaja. Številka pomnoževanja delcev (Ct) bi morala biti pod 30, ne pa 40 kot pri nas, zaradi česar dobimo več ’’pozitivnih’’, ki v resnici nimajo virusa in so povsem zdravi. Ali pa dobimo pozitiven test zaradi virusov gripe? Ali so pozitivni tudi tisti, ki so cepljeni?

Zadnje raziskave kažejo (Nature, J.S. Turner, maj 2021), da je naš imunski sistem boljši od cepiv. Preboleli bodo dalj časa imunsko zaščiteni. Spominske celice gredo v kostni mozeg in se aktivirajo po potrebi. Poleg tega delujejo uničevalske celice (T celice) na celoten virus in ne samo na njegove konice, kot jih ’’poučuje’’ mRNA v cepivu. Odprto je tudi vprašanje, kam vse se po vbodu igle razselijo S beljakovine, ki so v cepivu in, ki tvorijo konice virusa. Če pridejo v kri, povzročajo strdke in se razselijo tudi po organih. S beljakovine so strup za telo. Vse to zvemo od priznanih strokovnjakov iz tujine. Polno je torej vprašanj za naše strokovnjake, ki pa so neodgovorjena.

Goljufanje z umrlimi pa je povrh tudi kriminalno dejanje. Na Irskem so ugotovili, da je od 1.700 proglašenih umrlih v določenem obdobju epidemije umrlo zaradi bolezni covid-19 samo 92. Vzrok smrti je namreč, vsaj na Irskem strogo kontroliran podatek iz obdukcij, da se preprečijo potvorbe, ki lahko izvirajo iz zločinov. Kazni so 5 let zapora za zdravnike in 10 let za politike. In tožbe so že vložene. Upam, da bodo čimprej tudi pri nas.

Ob vseh neodgovorjenih pomembnih vprašanjih si upa prof. dr. Beović, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije, napovedati še cepljenje otrok od 12 leta naprej. Na žalost si upa tudi dr. Jerala povsem neznanstveno izjaviti, kako podpira cepljenje otrok.

Upam, da bodo starši, ki so odgovorni za njih, to odločno zavrnili. Iz tehničnih podatkov o cepivih (npr.: AstraZeneca, zdaj Vaxzevria, Moderna), ki so predloženi EMA, evropski agenciji za zdravila in so javno dostopni, je jasno razvidno, da gre za eksperimentalna cepiva in da še ni podatkov o varnosti in učinkovitosti cepiv za starosti mlajših od 18 let. 

Avtor Janko Lorenci v prispevku predlaga akcije ljudskih zahtev bodočim vladajočim garnituram, ki bi jih obvezale, da se ukvarjajo z varstvom okolja na »trajnosten« in na »trajen« način. Naj bi pridobili nazaj pravice do »referenduma« na način, ki bi omogočil referendumsko odločanje v primernejši in demokratični obliki (zadnji primer referendumskega odločanja glede neprimernih vsebin Zakona o vodi – le zakaj je zaradi nezakonitosti in protiustavnosti novih zakonskih določil treba na tak zamuden, utrujajoč in drag način angažirati množice volivcev, da opravijo delo oblastnih, nadzornih in pravnih služb s ciljem, da zakon upošteva ustavna določila in EU Direktive?!), naj bi zagotovili ljudstvu pravico do nedotakljivosti in varnosti nadzornih inštitucij (računsko sodišče, RTV, itd.) mimo posameznih mandatov vsakokratnih vladajočih struktur, naj bi uvedli absolutno prepoved gradnje na dobri kmetijski zemlji, naj bi trajno in maksimalno zavarovali vodo in zrak.

Še bi lahko naštevali – naj bi uredili trajnostno – racionalno, nadzorovano - rabo energije, naj bi uredili prometne režime na trajnostni način, s poudarkom na uvedbi javnega potniškega prometa na optimalni način – trenutna vlada je ravnokar izpustila možnost vplivanja na potovalne navade državljanov, ko je delavcem javnega sektorja urejala sindikalne pravice, in v »paket« ni vključila ponudbe vozovnic javnega prevoza na delo, namesto finančnega povračila za to (kaj takega bi seveda težko izvedla, saj v državi vlada popolno razsulo ponudbe javnega prevoza, za to si vsi pomagamo z lastnim zasebnim in trpamo naselitveni prostor z vedno več avtomobili – pa čeprav električnimi?!), naj bi uvedli trajnostno urbanistično urejanje naselij, naj bi opremili naseljena območja s centri storitvenih dejavnosti v radiju peš dostopnosti nekaj minut (varne) hoje (ne pa, da dovoljujemo »tržni pristop« za urejanje lokacij bankam in pošti, pa »špekuliramo« s »konkurenčno« ponudbo obveznih osnovnih šol, ki jim dovoljujemo raznolikost ponudbe, od lokacije, do lokacije, ipd., itd.) Vse te vsebine se urejajo v prostorskih aktih, izhajajo pa iz vsebin okoljevarstvene, prostorske in gradbene zakonodaje.

Iz opisanega izhaja, da bi morali vso pozornost posvetiti temu, da v bodoče Zakone, ki obravnavajo ta področja, uveljavljamo z »ustavno (dvotretjinsko) večino« v parlamentu. Neprestano spreminjanje po političnih potrebah je treba ustaviti!

Prostorska in gradbena zakonodaja menjata vsebine še pogosteje, kot vsaka štiri leta. Take razmere onemogočajo kakršen koli »vzdržen« red v okolju in v prostoru, ki postaja plen špekulantov take in drugačne vrste. Povedno je konstantno in vedno novo odpravljanje »administrativnih  ovir«, ki je vse kaj drugega, kot to.

Nemogoče je že postalo dejstvo, da od osamosvojitve dalje politična opcija, ki pride na vlado, ruši (ali je prisiljena popravljati) bolj ali manj vse, kar je prejšnja vzpostavila (začel je DEMOS, ki si je zadal, da bo odpravil vse »boljševistične« pridobitve – z enako obrazložitvijo!).

Avtor kolumne izpostavi tudi potrebo, da se vzpostavi preferenčno glasovanje, dodati bi morali še, da se vzpostavi osebna odgovornost poslancev in predstavnikov oblasti za sprejemanje škodljivih odločitev.

Čas bi že bil, da nekdo naredi primerjavo, kakšna pravila glede tega veljajo na primer v Nemčiji (kaj doleti na primer župana, če izsili prostorsko neumno, predvsem pa škodljivo ureditev, bolj ali manj nezakonito).

Pri nas za sprejemanje neustreznih vsebin prostorskih aktov (z vsemi sicer potrebnimi ureditvami vplivov na okolje) nihče ne odgovarja – niti izdelovalec (projektant), niti uprava (pripravljavec), niti politika (poslanci in svetniki).

Da ne omenjamo permanentno neučinkovitost vseh vrst inšpekcij – okolijskih in gradbenih še posebej, urbanistično smo pa ukinili takoj ob osamosvojitvi – je bil že kakšen interes za vsem v ozadju.

Ob tem smo ukinili tudi temeljno »celico« oblikovanja naselij in funkcij v njem, to je »gradbeno parcelo« (»spotika« denacionalizaciji in privatizaciji (grajenega) »javnega dobra«), ki je še do danes nismo vzpostavili nazaj. 

Predsednik kot narcis in »frkolin« Poklical sem predsedstvo. Odgovorili so, da Borut Pahor ni več v uradu, da je odšel … Povedali so mi, da jim je žal, da so mu rekli za moj klic … a je moral (že) drugam, »klicale« so ga druge, dogovorjene – ali pač ne – obveznosti, ki si jih je naložil.V tem je vprašanje in »problem«: v obveznostih, ki si jih sam nalaga … Na stotine obiskov in sprejemov, na stotine trenutnih delovnih nalog, ki ga, predsednika, po lastnem mnenju, izenačuje s proletarskim delom … Nekoliko »pritlehna« želja, ki je v njej – v resnici – vzvišena, ohola drža (za) nekoga, ki bi rad, v očeh neizobraženih, neukih delavcev, predstavljal svetel zgled in nek presežek z ozirom na politično dejavnost dosedanjih vodstvenih organov … Borut Pahor se lahko v trenutku spremeni v »škavacerja«, orodjarja, slaščičarja … samo v predsednika, ki se politično odloča, ki stoji na trdnih – političnih – stališčih in (ne)pristranskem mnenju, bolj malo ali skoraj nič … V tem je vprašanje in problem: kaj Pahor v resnici »da« za ljudstvo, za Slovence?

Kaj jim v resnici nudi? Kaj v resnici naredi za ljube mu Slovence? Prisoten je na različnih otvoritvah, obletnicah, proslavah … Bil je tudi na svečanosti prestižne dobrodelne ustanove … Pohvalil je, z leporečnimi izrazi, njihovo dobro in človekoljubno delo … A kaj je dejansko dal, prispeval za ubožne, lačne in »preklete«, za tiste na socialnem dnu? Je Zvezi prijateljev mladine – Aniti Ogulin – poslal za »botrstvo« vsaj tisoč evrov … ali morda vsaj sto vsak mesec … vsaj trideset … vsaj pet, kot jih pošiljajo Opeki?? Morda se motim in je Pahor »dober človek«, ki skrivoma in redno nakazuje revnim … Morda ne dvomim in se motim o predsedniku – »človeku« in »osebnosti«, ki jo v resnici ne poznam … In mi postaja tuja … Vsekakor vem veliko več o Pahorju – predsedniku, njegovem »mnenju«, »odločenosti«, odločitvah … ker so javne … Razen čarobnih puhlic in mlačnega, »obsedenega« – do najvišjih tonov povzdignjenega – govorjenja se pač nikoli ni odločil za decidirano »stališče«, ničesar ni podprl, odobril ali izpostavil. Vsekakor bolj odločen, če hočete »pravičen«, (ne)uk in (ne)pripravljen, (ne)razgledan bi moral biti tudi pri državniških nagradah … Izjemni delavci, ne samo športniki in policaji, ki jih osebno cenim, so tudi v zdravilstvu in v kulturi, ki so v desetletju, ki mineva, dosegli (ne le mednarodnih presežkov, temveč substancionalnih v smislu narodne »zavesti«, dediščine in »umetniškosti« svojega kulturnega prispevka) neprimerljiv vrhunec & »genialnost« v umetniških stvaritvah … Prav tako (ne)odločen je Borut Pahor pri »oprostitvah« … Njegova moč predsednika je namreč v tem, da vsakega prestopnika na nek način na novo obravnava … in se potem seveda sam odloči, da mu oprosti. Te svoje »odločnosti« Borut pač ne jemlje resno, te, vsekakor pomembne vloge in naloge, si (pač) ne naloži na svoj pokončni hrbet.

Borut Pahor ima več »naglavnih« grehov: hinavščina (čeprav je prostodušen in »odkrit«), nadutost in oholost … nečimrnost pinocchia in manichina … in lenoba … miselna lenoba … In mlačnost … Jezus bi rekel: »Bodi skrajen, lev in desen, samo ne mlačen … Zato te bom izpljunil« … Čarobne puhlice z njegovih ust so kot snežinke, ki se stopijo v sladki, mlačni slini … prividi in navideznost dobrote in daru in darovanja … Nikogaršnje darilo … Nično, (samo)izničeno obdarovanje … 

Monika Weiss je preučila načrtovanje mega vodnega centra v Brežicah. Takega poročanja sem zelo vesela. Tolaži me v razmišljanju, da med nami vendarle so ljudje, ki razumejo neizprosne zahteve narave. In si jih tudi prizadevajo spoštovati, saj samo s tem, s spoštljivim prilagajanjem naravi, ne pa z izkoriščanjem, sploh lahko preživimo.

Prava pot do takega sveta pelje skozi zavračanje vseh ogrožujočih početij, ki jih v svoji zlorabljajoči pameti ustvarjajo nekateri naši politiki. Vsebina članka o Brežicah me je napeljala na razmišljanje o nečem podobnem. Na to, kako se je zgodilo izmaličenje Lipice na Krasu. Vrhunsko in butično destinacijo kulture, zgodovine in narave so megalomanski fantki, ki se pri nas igrajo politike, degradirali v destinacijo masovnega turizma za namakanje utrujenih teles zlorabljenega in otopelega srednjega sloja. V ponesrečeno kopijo Term Olimia. Tako se zgodi, kadar se nad kulturo spravi arogantna moč nekulturnih ljudi. Tako je, kadar želi nad naravo brezsramno kraljevati kapital, ki nam hoče v 37. členu Zakona o vodah zakamuflirano ugrabiti vir življenja - varno pitno vodo. Nam in našim zanamcem.

Izkoristiti lokalno občinsko politiko v zgrešene namene se da kot bi mignil. V nadzorni svet Holdinga Lipica Občina Sežana ni želela imenovati človeka z licenco za vodenje nadzornih svetov, čeprav bi ga lahko. Morda pa dobrega nadzora nad dogajanji v Lipici nista želela ne minister ne župan. Seveda, brez dobrega nadzora se lažje dela. Predvsem lažje za svoj žep.

Lokalna občinska politika je požegnala tudi izgradnjo mega logističnega centra v neposredni bližini Nature 2000. Na površini 300.000 m2 nekdanje kraške gmajne se zdaj že razteza zmleto kamenje, ki bo pripravljeno na sprejemanje od 1.000 do 1.500 kamionov dnevno. Kljub evropski zavezi za preusmerjanje tovora s cest na železnice.

Sicer pa kraški vodonosni sloj ni ogrožen le od povečane količine nafte in kemikalij, ampak že od fekalij, ki se stekajo v podzemlje. Ko so jamarji pred nekaj leti odkrili nov jamski rov, so v njem našli kanalizacijske odplake. Na to so opozorili odgovorne, a zgodilo se ni nič. Zato so dali v register jam zapisati ime novega odkritja kar “Divaška sramota”.

Tudi zaradi vsega tega me vedno bolj skrbi, da bi se takšna izkrivljena in zahrbtna moč vmešala še v kulturo obeh Goric, saj sem navdušena nad tem, da ustvarjata evropsko prestolnico kulture. A se resno sprašujem, ali se v današnjih časih sploh zmore uresničiti nevmešavanje politike v kulturo? Se zmore zgoditi modrost preseganja ega?

Ja, res je, uganili ste! Navadni ljudje imamo končno “dost”. Take politike in takih politikov. Zato hočemo pred njimi in njihovimi zgrešenimi početji zaščititi nas in naravo. Da bomo drug z drugim sploh lahko preživeli. 

Spoštovana gospa Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije, spoštovani gospod David-Maria Sassoli, predsednik Evropskega parlamenta, spoštovani gospod Charles Michel, predsednik Evropskega sveta!

Ali bo Evropska unija pristopila k reševanju vedno bolj ogrožene demokracije v svoji članici, republiki Sloveniji? Smo skupina zaskrbljenih slovenskih državljanov, pretežno delujočih v univerzitetnih in akademskih ustanovah. Na vas se obračamo kot na trenutno najbolj izpostavljene in odgovorne politike Evropske unije, da vas opozorimo na skrajno resno stanje v naši državi. Prepričani smo, da bodo ogroženi demokracija, človekove pravice in vladavina prava v Sloveniji že prav kmalu postala tudi vaša težava in številni odzivi evropskih politikov kažejo na to, da se tega pred začetkom predsedovanja Slovenije na čelu Sveta EU tudi močno zavedajo. Verjamemo, da tovrstne strahove delite tudi vi!

Na kaj opiramo svoje opozorilo? Upravičenih razlogov je neskončno število: nekoč spoštovana Slovenija se je pod vlado Janeza Janše čez noč znašla v vrtincu nevarne erozije pravne države, napadi na svobodne medije in novinarje se vrstijo na dnevni ravni, neodvisne javne ustanove so pod nenehnim pritiskom, podobno velja za policijo, sodstvo, še zlasti ustavno sodišče in tožilstvo, pa tudi številne nadzorne ustanove. Nedavno so skupno izjavo zaradi pritiskov nase sprejeli predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, varuh človekovih pravic, predsednik Računskega sodišča in informacijska pooblaščenka.

Najbrž sta vam znana tudi v Evropi dovolj medijsko in politično odmevna primera, ko je slovenska vlada zaustavila imenovanje evropskih delegiranih tožilcev v Evropsko javno tožilstvo, kar šteje za grob poseg v tožilsko avtonomijo, pa tudi nezakonita odpoved financiranja Slovenske tiskovne agencije. Le zato, ker si jo želi vlada politično podrediti, sploh ne kot edini medij v državi. Obenem zadnja leta skrbno gradi lasten medijski propagandni aparat s pomočjo madžarskih oligarhov, ki so blizu Viktorju Orbánu.

Komisarka Sveta Evrope za človekove pravice Dunja Mijatović je nedavno v svojem poročilu celo zapisala, da je slovenska vlada izkoristila epidemijo covida-19 za onemogočitev svobode izražanja politične opozicije in drugače mislečih. Trenutno si prizadeva prepovedati delovanje ene od opozicijskih strank, medtem pa sama koketira s skrajnimi desničarskimi in identitarnimi skupinami, kakršne drugje po Evropi prepovedujejo! Slovenske oblasti je omenjena komisarka pozvala, da zaustavijo omejevanje svobode govora in poudarila, da jo nevarno načenja sovražni javni diskurz ter zastraševanje, ki je usmerjeno v aktiviste civilne družbe in tiste, ki izražajo kritična mnenja.

Avtoritarnost oblasti Janeza Janše nas ni presenetila. Lanskega februarja smo, še pred začetkom njenega mandata, številni podpisniki pisma, ki ga ravnokar prebirate, opozorili na njene tovrstne nevarne tendence. Žal so se naše bojazni, čisto do zadnje, popolnoma uresničile: gre za tretji Janšev mandat in vedeli smo, kaj lahko pričakujemo. Tedaj podpisanim 150 posameznikom iz slovenskega univerzitetnega in akademskega sveta se je kasneje priključilo več kot 4500 državljanov. Podobno mnenje je kasneje delilo še 150 uglednih akademskih imen iz celega sveta, pretežno iz zgodovinske stroke, ki so v svojem apelu slovenskega premierja opozorili, naj preneha s prevzemanjem nadzora nad ključnimi kulturnimi in akademskimi ustanovami. Predvsem pa jih je k pisanju spodbudil iskren strah zaradi ogrožanja akademske svobode, kar je, kot so zapisali, ena od temeljnih vrednot Evropske unije in demokracije. K temu dodajmo, da so danes na podoben način pod udarom številni kulturniki in intelektualci, nekateri so deležni pregona tudi na sodiščih!

Na ulicah slovenskih mest, sploh v Ljubljani, že več kot eno leto vsak teden potekajo protivladni protesti, kjer ljudje zahtevajo zgolj eno – predčasne volitve! Na enem zadnjih se je protestnikov zbralo več kot 30.000, kar je, če bi to primerjali z velikostjo prebivalstva v drugih državah, približno toliko, kot če bi se jih v Nemčiji zbral en milijon. O zaskrbljujočem dogajanju v Sloveniji in nepričakovanem sesuvanju demokracije sredi Evrope nenehno poročajo vsi mednarodni mediji, kar ste nedvomno zasledili tudi sami, pri čemer tuji komentatorji konsenzualno ugotavljajo, da naša država drvi v katastrofo, predsednik Janša pa pri tem neutrudno sledi zgledu madžarskega predsednika vlade.

Spoštovana predsednica Evropske komisije, spoštovani predsednik Evropskega parlamenta in spoštovani predsednik Evropskega sveta! Želimo si jasneje slišati vaš glas, vaše mnenje! Podobno kot vas nenehno skrbi usoda Poljske in Madžarske, njune zlorabe človekovih pravic in omejevanje vladavine prava, pa tudi ideološka hegemonija ti. višegrajske skupine, lahko prevelika toleranca do dogajanja v Sloveniji pripelje do neželenih posledic za nas vse. Prepričani smo, da bo s preveč permisivnim ravnanjem Evropska unija spodkopala lastne vrednote in demokratične principe.

Strah nas je za našo skupno evropsko prihodnost pod predsedovanjem Slovenije, kajti ni dvoma, da si naša država časti, ki ji je pripadla zaradi članstva, pod trenutnim vodstvom ne zasluži. Na simbolični ravni bo s predsedovanjem prizadeta in omadeževana zavezanost temeljnim demokratičnim vrednotam, med katere gotovo ne sodijo avtokratski procesi podrejanja družbenih sistemov, pritiski in izključevanje, nacionalistični populizem in orbanizacija, retorika sovraštva in nestrpnosti, ksenofobije, homofobije in propagandnih laži. Predsednik Janša verjame, da je poglavitna nevarnost za Evropsko unijo kulturni marksizem! Ali z njim res delite to mnenje? Gre za antisemitsko teorijo zarote, ki jo po svetu gojijo krogi skrajne desnice! Po našem globokem prepričanju se Evropa, ki jo predstavljate, ne more pretvarjati, da je v njej prostor za naštete prakse in ideje! Še več, kmalu se bo tako pomemben organ, kot je Svet EU, vrtel okoli njihovih nosilcev, in to ne zgolj zaradi rotacijskega pravila predsedovanja!

Podpisani zelo dobro vemo, da se moramo za ohranitev demokracije v lastni državi boriti predvsem sami - in to tudi počnemo. Kot svojo dolžnost in odgovornost pa čutimo opozoriti vas, da mora to postati naš skupen boj! Kajti vrednote, kot so demokratična načela, svoboda, sploh medijev, enakost, spoštovanje človekovega dostojanstva in pravna država, so naši skupni evropski temelji, od katerih je odvisen naš obstanek. Zato vas prosimo, v resnici kar rotimo, da jih pomagate zavarovati!

S spoštovanjem!

Prvi podpisniki po abecednem redu: Jernej Amon Prodnik, Milica Antić Gaber, Zdenka Badovinac, Janja Batič, Marcela Batistič Zorec, Milena Mileva Blažić, Bojan Borstner, Janez Bregant, Sanja Cukut Krilić, Petra Čeferin, Sonja Černčič Lagerwall, Zdenka Čerin, Aleš Črnič, Nenad Čuš Babič, Boštjan Derganc, Mihael Dešman, Andrej Detela, Marica Dietrich, Mojca Dobnikar, Ljubica Došler Stare, Srečo Dragoš, Ivo Ercegović, Miran Erič, Sanja Fidler, Božidar Flajšman, Miha Fošnarič, Smiljana Gartner, Ivan Gerlič, Tadej Glažar, Petja Grafenauer, Tatjana Greif, Tomaž Grušovnik, Mira Hladnik, Miran Hladnik, Spomenka Hribar, Miloš Ivančič, Janez Janša, Marija Javornik, Maca Jogan, Savin Jogan, Jernej Kaluža, Božidar Kante, Simon Kardum, Žiga Kariž, Bogdan Kastelic, Dušan Keber, Friderik Klampfer, Matjaž Klemenčič, Peter Klepec, Igor Koršič, Zdenko Kodelja, Diana Koloini, Suzana Koncut, Igor Koršič, Barbara Korun, Katja Košir, Bogomir Kovač, Gorazd Kovačič, Krištof Jacek Kozak, Lev Kreft, Vlasta Kregar, Marko Lah, Tamara Lah Turnšek, Kaja Lipnik Vehovar, Janko Lozar Mrevlje, Andrej Lukšič, Matic Majcen, Marko Marinčič, Jasna Mažgon, Gašper Medvešek, Urša Menart, Metka Mencin, Jože Mencinger, Vlado Miheljak, Vinko Möderndorfer, Milan Mrđenović, Matjaž Mulej, Danilo Muršec, Rajko Muršič, Bojan Musil, Boris A. Novak, Irena Novak Popov, Tanja Oblak Črnič, Boris Ostan, Nina Ostan, Izidor Ostan Ožbolt, Alen Ožbolt, Stane Pejovnik, Ivana Petan, Iztok Peterin, Dragan Petrovec, Gašper Pirc, Jože Pirjevec, Andrej Pleterski, Dušan Plut, Jasna Podreka, Martin Pogačar, Milko Poštrak, Arjan Pregl, Martin Premk, Dušan Radonjič, Barbara Rajgelj, Nada Ravter, Danijel Rebolj, Tanja Rener, Božo Repe, Rado Riha, Rudi Rizman, Jana Rošker, Mitja Sardoč, Peter Simonič, Aleksander Skaza, Remzo Skenderović, Boris Sket, Božidar Slapšak, Svetlana Slapšak, Marjan Smrke, Brane Solce, Slavko Splichal, Zora Stančič, Boris Stanič, Maša Stanič Valentinčič, Niko Stare, Rok Stergar, Niko Šetar, Andrej Šorgo, Iztok Šori, Ivan Šprajc, Darko Štrajn, Damijan Štefanc, Martina Šuhel, Jelica Šumič Riha, Peter Tancig, Simona Tancig, Lidija Tavčar, Borut Telban, Marjan Toš, Niko Toš, Suzana Tratnik, Igor Triller, Tanja Tuma, Andrej Ule, Peter Umek, Mojca Urek, Petra Varl, Tomaž Vec, Arne Vehovar, Valerija Vendramin, Matjaž Vesel, Boris Vezjak, Aleš Vodopivec, Barbara Vodopivec, Nina Vodopivec, Lea Vrečko, Joso Vukman, Branka Wraber, Tomaž Wraber, Darij Zadnikar, Katja Zakrajšek, Anja Zalta, Simona Zavratnik, Milena Zupančič, Tomaž Zupančič, Pavel Zgaga, Igor Ž. Žagar, Beti Žerovc, Igor Žiberna Dodatni podpisniki po abecednem redu: Marinka Amon, Slavko Amon, Marko Fonović, Miha Hočevar, Damjan Kozole, Adriana Magdovski, Vesna Mikolič, Mirko Munda, Iztok Osojnik, Dragan Potočnik, Draga Potočnjak, Ana Marija Sobočan, Brina Svit, Marjan Šimenc, Vito Turk, Petra Varl, Marta Verginella, Darja Zaviršek

Domoljubje ni samo obešanje zastav. Domoljubje je veliko več. Ne sramuje se materinega jezika. Namesto domačih poimenovanj raznih lokalov nas pogosto nagovarjajo tuje besede. Namesto njih bi nas lahko vabili domači izrazi, čim bolj duhoviti. Ko se s pesmijo predstavljamo tujemu občinstvu, bi namesto zgolj tujega jezika lahko uporabili dvojezičnost – tako bi drugi lahko začutili zven našega jezika. Še bi lahko naštevali, pa naj bo dovolj.

Domoljubje ni negiranje naših arhitekturnih značilnosti. Naše podeželje se spreminja v urbanizirana predmestja, v katerih podoba hiš ne odraža posamične arhitekturne regije, temveč odraža trenutni modni trend. Namesto da bi podobe hiš izhajale iz prvinskosti okolja, se v naše okolje raje vnaša tuje vzorce. Po eni strani se pri nas čutimo ogroženi od drugih kultur, po drugi strani pa sami nekritično vnašamo v svoje okolje (tudi v svoj jezik) tujke od drugod. Domoljubje je ohranjanje naše prvinskosti. To pa ne pomeni negiranja razvoja in zaostajanja v nekem prejšnjem času, temveč nadgradnjo naše prvinskosti z novimi dognanji. Ko kot turisti obiskujemo druge kraje, nas navdušujejo naselja, ki so odraz tamkajšnje krajine, naši domači kraji pa se spreminjajo v neko instant podobo trenutnih modnih trendov. Treba je preseči nivo obsedenosti sledenja modnim trendom (na vseh področjih, na vseh nivojih). Potrudimo se, da naš prostor ne bo le skupek vsega videnega od nekod drugod, temveč bo naš prostor imel svojo identiteto.

Dvorišča hiš postajajo puščave, kjer ni prostora za biotsko raznovrstnost, temveč je prostor za enovrstne trate, obdane s pločevinasto ograjo (take ograje se ob obsijanosti s soncem pregrevajo) ali obdane z neavtohtonim kamnitim nasutjem v kovinsko ogrodje (ki se tudi pregreva ob obsijanosti s soncem). Na takih dvoriščih ni prostora za metulje, ptice, …. – za življenje. Pravo nasprotje domov iz prejšnjih let, ko je domače dvorišče bilo polno raznovrstnih dobrot – češenj, sliv, …, na cvetoči trati pa si lahko užival med pisanimi metulji. Prejšnja domačnost izumira.

Beseda domoljubje bi naj izražala, da ljubimo svoj dom, svojo domovino. S potrošniškim sledenjem modnim trendom pa prejšnja domačnost domov in njihovih dvorišč izginja in se spreminja v bivališča po zadnjih trendih, velikokrat povsem brezdušna. Menjavanje pohištva, ograj, … ne zaradi dotrajanosti ali izgubljene funkcionalnosti, temveč samo zaradi sledenja trenutnim trendom, po nepotrebnem izčrpava naravne vire, obenem pa ustvarja prostor, od katerega se zlahka odtrgamo, saj pravzaprav na nič nismo navezani – to pa ni dom v pravem pomenu besede, je le bivališče. Domoljubje vedno bolj postaja prazna beseda, izkazuje se le z izobešanjem zastav.

Ne dolgo nazaj je bil pomemben vsak najmanjši košček obdelovalne zemlje, da je pomagal prehraniti lačna usta. Današnji človek pa izgublja stik s svojim temeljem – obdelovalno zemljo. Mnogim je rodovitna zemlja pomembna samo kot čim višje nasutje na lastni parceli, na tem visokem nasutju pa potem raste neplodna trata. Toda temelj naše prehranske varnosti niso nakupovalni centri (ki zasedajo prej obdelovalne površine), temveč obdelovalna zemlja. Potratno izgubljanje obdelovalne zemlje ni domoljubno ravnanje.

Onesnaževanje okolja ni domoljubno ravnanje. Naši domovi bodo brez prave vrednosti, če bodo onesnaženi ozračje, tla, pitna voda. Vse bolj nas ogrožajo podnebne spremembe, obnašamo pa se, kot da naši domovi niso ogroženi. Slovenija se zaradi svojih geografskih značilnosti segreva hitreje od svetovnega povprečja. Toda večina tega segrevanja sploh ne opazi, ker v očeh večine štejejo le večtedenske neznosne vročine, od zadnje daljše vročine pa je minilo že nekaj let. Pretople zime, posledično prehitro brstenje, potem pa uničujoče pozebe se večine ne dotaknejo. Tudi se jih večinoma ne dotakne drugačen razpored padavin. Še najbolj se ljudje zdrznejo ob vedno pogostejših neurjih in poplavah. Spet lahko slišimo, da je bilo lansko leto najbolj vroče leto v Evropi, hkrati pa je bila pretekla zima tudi najbolj topla do sedaj – s temperaturami, ki so segale kar 3,4 oC nad povprečje zadnjih let. Vse bolj smo priče hitrim spremembam podnebja, pa ne ukrepamo. Vsi bi morali ravnati domoljubno, posamezniki in institucije, da se pogoji bivanja v naši domovini ne bi preveč poslabšali. Marsikatero današnje preseljevanje ljudi je posledica spremenjenih bivalnih razmer, ki ljudi silijo, da zapustijo svojo domovino. Storimo vse, da se to ne bo zgodilo tudi pri nas. Ponovno je treba opozoriti, da se Slovenija segreva hitreje od svetovnega povprečja.

Danes so nekateri prisiljeni zapustiti svoje domove zaradi pomanjkanja vode, nekateri pa jih že zapuščajo ali jih bodo morali zapustiti v kratkem, ker bodo njihovi domovi potopljeni ali občasno potopljeni zaradi podnebnih sprememb. Na tem našem planetu bo bistveno manj problemov, če bodo ljudje lahko živeli v svojem okolju. Zato pa je treba vložiti vse napore v to, da se podnebne razmere ne bi slabšale. Pri teh prizadevanjih pa štejemo vsi – vsak posameznik in družba kot celota. Domoljubje je veliko več kot obešanje zastav. 

Spoštovani g. Janez Sodržnik, podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije.

V vaši dolgoletni karieri javnega in športnega funkcionarja, med katero ste sedaj med drugim tudi na odgovorni in prestižni funkciji podpredsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, ste nedavno postali še član (na prvi pogled morda komu tudi »obskurnega«) Izvršnega odbora Športnega društva Trnovo.

Gre za ljubljansko športno-rekreativno društvo z več kot stoletno sokolsko tradicijo z dvorano in športnim parkom, na katerem se je družilo več generacij mladine in starejših ter se ukvarjalo z raznimi športi, park pa je izredno priljubljen tudi med prebivalci lokalne skupnosti, otroki in mladino. Po zaprtju tega do nedavno javnega prostora s strani vodstva društva pod paravanom epidemioloških ukrepov, poseku dreves, zasutju peskovnika in odstranitvi otroških igral, so se okoliški prebivalci, med katerimi so tudi številni člani društva, organizirali v Civilno iniciativo za ohranitev Športnega parka Trnovo. Pri tem se je odkrilo številna do sedaj uspešno prikrita dejstva in dokumente, ki nazorno pričajo o »grdih namenih in divji privatizaciji« tega nedvomno precej vrednega zemljišča – javnosti namenjene zelene oaze v samem središču Ljubljane; vodstvo društva je namreč že pred časom bolj ali manj v tajnosti ustanovilo by-pass podjetje Trnovček d.o.o., ki je v večinski lasti nekaterih članov ožjega vodstva društva in z njimi povezanih posameznikov, na katero je preneslo izvajanje gostinske dejavnosti v prej društvenem lokalu, kot piko na i pa je temu »svojemu« podjetju za dobo 99 let s podeljeno stavbno pravico neodplačno odstopilo tudi večji del društvenih zemljišč … Ker iskreno verjamemo, da vi s svojim ugledom ter javnimi in športnimi funkcijami, ki jih zasedate, ne glede na vaše teniško in morebitno drugo prijateljevanje s sedanjim predsednikom in člani ožjega vodstva društva ne delite njihove »vizije«(čeprav se je ravno na to pri utemeljevanju vaše kandidature skliceval njegov (do) sedanji predsednik Janez Ovsenik), vas kot funkcionarja in športnega kolega javno pozivamo, da zaradi svoje integritete in v dobro Športnega društva Trnovo nemudoma odstopite kot član njegovega izvršnega odbora ter o tem obvestite tudi člane društva in javnost.

Naj še dodamo, da je bil ob siceršnjem netransparentnem in negospodarnem vodenju društva tudi nedavni občni zbor društva nedemokratičen in nelegalen, kar enako velja tudi za vašo izvolitev za člana izvršnega odbora društva. Ob sklicu občnega zbora sta bili na primer predlagani le dve točki dnevnega reda, in to o finančnem poročilu društva za preteklo leto (brez objavljenih gradiv), o razširitvi dnevnega reda s predlogom imenovanja dveh novih članov izvršnega odbora, vključno z vami, pa so bili člani (vsaj tisti, ki jim je bil blagovoljno dovoljen vstop) seznanjeni šele na samem občnem zboru, predsedujoči pa navzočim ni dovolil nobene druge razprave, niti uvrstitve točke razno na dnevni red. Ob tem so bila ob in na samem zboru grobo kršena pravila o javnosti delovanja društev in njihovih organov, več članom je bilo tudi fizično onemogočeno sodelovanje na zboru, sklepi – vključno s tistim o vaši izvolitvi – pa so bili izglasovani z večino glasov, h kateri so bistveno prispevali tudi glasovi »sedanjemu vodstvu vdanih članov«, ki so glasovali po pooblaščencih; čeprav je članstvo v društvu, kot dobro veste, že po zakonu osebno, ob tem pa tudi sam statut društva glasovanje dovoljuje le na zboru navzočim članom.

Zato so tudi vsi sklepi tega občnega zbora neveljavni in bodo zoper njih člani društva in civilne iniciative sprožili ustrezne postopke, tako znotraj društva kot z uporabo drugih pravnih sredstev.

Vse to omenjamo še kot dodaten argument za poziv k vašemu častnemu odstopu.

Športni pozdrav.

Pred 37. leti, 20. maja 1984, je na osrednjem goriškem trgu, na Travniku, potekala množična Enotna manifestacija za pravice Slovencev v Italiji. Takratna goriška občinska uprava, s potuho skrajne desnice (neofašistov MSI, Lega nazionale in drugih) je ihtavo sprejela slovensko manifestacijo na »lastnem ozemlju«, saj naj bi pomenila nepotrebno provokacijo. »Nimamo nobenega predsodka do naših občanov slovenske narodnosti, saj živimo v demokratični družbi, v kateri je vsakdo svoboden, da se lahko izraža v svojem jeziku,« so trdili takratni občinski prvaki stranke takratne Krščanske demokracije in desnice, in se istočasno spraševali »ali je umestno javno provokativno izpostavljanje lastnih zahtev ravno »a Gorizia« (v Gorici), na trgu Vittoria (na trgu Zmage)?« Leta so minila, obrnila sta se stoletje in tisočletje, dospeli smo v leto 2021. Goriška desnosredinska občinska uprava z županom Rodolfom Ziberno na čelu, je pred kratkim zavrnila prošnjo za pokroviteljstvo nad prireditvijo »Pride parade - Parado ponosa«, ki bo 4. septembra potekala med Gorico in Novo Gorico, češ da »se ne strinja s provokativnim izpostavljanjem nekaterih spolnih izbir na račun drugih!« »Volk dlako menja, narave pa nikoli!«, pravi znani pregovor. Ponavlja se leto 1984, čeprav smo bili v tem skoraj štiridesetletnem obdobju v mestu ob Soči priča pravim revolucionarnim spremembam: razkroju Jugoslavije, samostojnosti Slovenije, padcu meje, skupnemu življenju v Evropski skupnosti, pridobitvi naziva Evropska prestolnica kulture 2025 za Novo Gorico (z Gorico), a tudi ponovnemu zaprtju meje, usihanju spletenih vezi … Predsodki vseh vrst pa žal ostajajo. Nestrpnost do drugačnih je v vsakem primeru obsodbe vredna, naj si bodo te razlike v spolu, v spolnih usmeritvah, v etnični in rasni pripadnosti, religiji ali jeziku.

Pravilno so pred kratkim nekateri Goričani opozorili, da »na priznanje različnih spolnih identitet bo treba na Goriškem še dolgo čakati. Godota, verjetno!« Upati je, da bomo Goričani obeh Goric to dosegli že takoj, pred letom 2025 (in vsekakor pred prihodom morebitnega Godota). Da bomo dočakali javno streznitev: brez predsodkov do različnih, ker v demokratični družbi je sleherni izmed nas svoboden, da izraža lastno samobitnost! 

Spoštovani.

Praviloma se ob branju pamfletov g. Bernarda Nežmaha le nasmehnem in si mislim, da gre za pametno potezo uredništva, da se revija vsaj delno uravnoteži. To bi težko trdili za časnik Demokracija, kjer verjetno ne boste našli nobenega ugovora ali kritike Velikega vodje, ali pa za časnik Družina, kjer je malo verjetno, da bi kdaj natisnili tudi najmanjši dvom o tem, ali bog zares obstaja.

Kljub temu pa se mi včasih zazdi, da je treba ugovarjati, pa čeprav zoper banalne ugotovitve. V zadnjem pamfletu vašega omenjenega komentatorja namreč najdemo za lase privlečeno trditev o številu demonstrantov, ko so organizatorji ocenili, da je šlo za 40 tisočglavo množico, medtem ko je »policija, ki ima največ izkušenj in vedenj o ocenjevanju velikosti množice, objavila, da je bilo zbranih približno 15 tisoč demonstrantov.« Organizatorji demonstracij (menda je šlo za 57. demonstracije zoper trenutno vlado) torej ne vedo ničesar, ker pač nimajo izkušenj in vedenj, policija pa ve vse - tako je bilo vsaj razumeti komentar. Avtor prispevka sicer navede, da številke same po sebi niso usodne, ampak to šele potem, ko namigne, da ga številke organizatorjev protestov ne prepričajo, da bolj verjame policiji. Toda toliko je pa g. Nežmah že star, da bi moral vedeti, da organizatorji demonstracij vedno malo pretiravajo navzgor, policija pa navzdol. Sam sem ocenil, da je bilo demonstrantov okoli 27.500. (Tu bi prišel še kako prav star slovenski pregovor, da je resnica nekje na sredini.) Ta številka se zdi še toliko bolj realna, ker gre za povprečje trditev demonstrantov in policije. Prav bi bilo torej, ko bi vaš komentator operiral s to ali podobno številko, ne pa kar takoj s številko policije, ki je bila po mojem mnenju precej pod minimumom sprejemljivega. 

Berem (v Wikipediji, seveda): štajerski grb je tesno povezan s prvim koroškim grbom in najverjetneje skupaj izvirata iz lokalnega motiva, ki ga srečujemo na ozemlju antičnega Norika in srednjeveške Karantanije – panterja.

Nedavno je Luka Volk v Mladini objavil zelo pregleden članek z naslovom Sramežljiva svastika – Kastrirani maček, simbol slovenstva itd. Ponovimo nekaj podatkov iz tega in drugih zapisov. Kult karantanskega panterja je razvil Jožko Šavli v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kolikor se spomnim, je bil hvaležno sprejet zlasti pri narodnostno zavednemu politiku Zmagu Jelinčiču Plemenitiju, saj je bila Slovenija dotlej brez omembe vrednega nacionalnega simbola. O njem so pozneje razpravljali ekonomisti, pesniki, politiki, še kdo, prav nemarno pa so to žival zanemarili – zoologi.

S tem zapisom skušam popraviti slab vtis, ki ga je pustila ta naša znanstvena veda. Najprej pojasnilo. Panter je pravzaprav leopard. Po pričanju našega priznanega strokovnjaka (imena se ne spomnim) je bil panter nekoč splošno razširjen po Sloveniji. Kot v Afriki in Aziji, so morali biti med pisanimi, pegastimi, osebki tudi imenitnejši črni. Wikipedija nam pove, da „Čeprav se koncentracije melanina med člani istega legla pogosto razlikujejo, so posamezniki, ki imajo popolnoma črn kožuh, redki”. In prav te izjemne živali imenujemo – panter. Seveda je taka velika črna mačka posebej primerna za heraldično rabo. Manj pa za crkljanje. Manj znani paleontologi in zoologi nam vedo povedati, da je bil leopard, torej tudi panter, nekoč precej splošno razširjen po Evraziji in je še danes doma v nekaterih azijskih in seveda afriških deželah.

Po naših jamah se je potikal ledenodobni leopard vsaj še pred 30.000 leti, kaj dosti dlje pa ne. Iz Evrope naj bi izginil pred zadnjim poledenitvenim viškom. Vendar najdemo njegovo podobo vklesano v številnih noriških kamnih. Tudi Karantanci so pri nas izumrli pred nekaj tisočletji.

Že omenjeni strokovnjak nam razlaga, da je zaradi ohladitve (ne pove točno, kdaj) panter tudi iz našega območja izginil. Vendar pa je to tolmačenje zmotno. Očitno se je ohranila populacija v zakotju nekoliko jugovzhodno od Norika, se pred zmrzaljo umaknila v jame in se začela prilagajati podzemlju. Zapadla je retrogradni evoluciji in se gradbeno približala dvoživkam. Tako smo dobili črnega močerila, ki smo ga poimenovali Proteus anguinus parkelj. Ime je dobil po sicer kosmatih, decimetrskih črnih parkljih z rdečim jezikom, ki so jih prodajali za Miklavževo na ljubljanskih stojnicah (avtor se priporoča: če takega še kdo najde v kakem kotu, naj ga obvesti). Žival se je pomanjšala in prilagodila vodi, iz rogov so se razvile škrge, število prstov se je znižalo (tri na sprednjih, dva na zadnjih nogah), razvil se je veslast rep. Črni močeril je omejen na del Bele krajine.

Opaženo je bilo, da karantanski panter nima gorečega falusa, s katerim so se dičile poprejšnje upodobitve. In so ga zato nedržavotvorno razglasili za „kastriranega mačka”. Vendar je tudi to le zmotno tolmačenje. Pupki, v sorodstvo katerih je po retrogradni evoluciji zapadel črni močeril, so na splošno brez falusa. Navadili so se opraviti tisto zadevo brez njega.

Od črnega močerila je šlo prilagajanje na podzemlje dalje, do človeške ribice. Tako smo dobili žival, ki res zasluži vlogo emblema. Je visoko državotvorna. Že desetletja je priljubljen objekt znanosti in celo časopisnih zapisov. Oblastem predlagam, da človeško ribico razglasijo za simbol Slovenije in jo razpošljejo na manšetnih gumbih širom Evrope (in sveta). Slovencem bo v ponos. Nekoč so jo imeli celo za zmajeve mladiče.