Spoštovani.

V 20. Mladine z dne 21.5.2021 je na strani 10 objavljen članek novinarja Petra Petrovčiča z naslovom Igra zastaranja.

Novinar v tretjem odstavku navedenega članka navaja: »Ironija je v tem, da je bila prav ta izločitev porotnice povod za razveljavitev sodbe na Višjem sodišču v Celju. Sodeča sodnica je imela na izbiro ponovno preložitev zadeve ali imenovanje nove porotnice in zaključek zadeve isti dan. Odločila se je za drugo možnost, v postopku imenovanja nove porotnice pa sta nastali dve formalni napaki, med drugim je šlo za kršitev načela pravice do naravnega sodnika. Sodnica je namreč izbrala in imenovala prvega porotnika s seznama, ki se je lahko še isti dan udeležil sojenja …« Takšne trditve novinarja niso točne in pri povprečnemu bralcu ustvarjajo napačen vtis, da je prišlo do razveljavitve sodbe sodišča 1.stopnje zaradi procesne napake predsednice senata, kar pa ni res.

Predsednik senata namreč nima nobenih pristojnosti glede določanja sodnikov porotnikov.

V skladu z določbami Sodnega reda določa sodnike porotnike predsednik sodišča.

Postopek določanja sodnikov porotnikov je natančno predpisan v 175. členu Sodnega reda.

V skladu s citiranim členom predsednik sodišča določi sodnike porotnike po abecednem redu priimkov sodnikov porotnikov iz seznama sodnikov porotnikov in pri tem pazi na njihovo enakomerno obremenjenost.

Ko predsednik sodišča določi sodnike porotnike za posamezni obravnavni dan, vpiše sodna oseba, določena z razporedom dela, datum obravnave v kartotečni list sodnika porotnika in odpravi vabila.

Sodnik, ki sodi v zadevi, torej nima nobenih pooblastil glede določanja sodnikov porotnikov.

V skladu s 174. členom Sodnega reda le izpolni predpisan obrazec , ko razpiše datum glavne obravnave, naveden obrazec pa se posreduje predsedniku sodišča, ki nato določi sodnike porotnike.

Do razveljavitve prvostopne obsodilne sodbe ni prišlo zaradi napačnega ravnanja predsednice senata (sodeče sodnice), temveč, kot je zapisalo Višje sodišče v sklepu opr.št. II Kp 14840/2016 z dne 7.6.2019 zato, ker se je sodišču druge stopnje „porodil resen dvom v pravilnost postopanja sodišča prve stopnje pri določanju nove sodnice porotnice, saj spisovni podatki nakazujejo, da bi lahko bila sama izbira in določitev sodnice porotnice, mimo določb Sodnega reda, prepuščena vodji sodnih zapisnikarjev, ne da bi bila za takšno postopanje sploh pooblaščena s strani začasne predsednice sodišča oziroma, da bi imela za svoje ravnanje podlago v zakonu ali sodnem redu.“

Spet so v očeh mnogih krivi drugi, samo mi ne.

Ana ima čudovit, močan, prodoren glas in poje z lahkoto. Zato Ana, glavo gor! Meni in mnogim si v ponos.

Kaj je šlo torej narobe na Evroviziji 2021?

Narobe je šlo že pri sami izbiri pesmi. Prepričan sem, da Ana pesmi ni izbrala, kvečjemu je samo prikimala.

Na natečaj je prispelo 91 pesmi, dve sem prispeval sam. Če odmislim svoji dve in tisto izbrano, ne morem verjeti in ne verjamem, da izmed ostalih 88 ni bilo kvalitetnejše. Izbrana pesem je za moje pojme podpovprečna.

Če bi pesem izbirali gledalci in poslušalci, zagotovo ne bi šla skozi.

Kar se nas avtorjev tiče, menim, da je šlo za dober nateg.

Mislim, da so bili avtorji izbrani, še preden smo ostali poslali svoje stvaritve na natečaj. Seveda, nimam dokazov, gre zgolj za moj občutek, ki me pa skoraj nikoli ne vara.

No, mene so tokrat zadnjič „nat egnili„. Svojih pesmi ne bom več pošiljal na natečaj Eme in Slovenske popevke.

Zakaj nas sploh rabijo ?

Menim, da predvsem zato, da se pohvalijo s številom prispelih pesmi na njihov natečaj.

Toliko z moje strani. 

Berem obsežno pismo zaskrbljenih zaposlenih na Gimnaziji Rudolfa Maistra. Govor je o fenomenu, ko nekdo že kot sam pojav povzroča nesrečo. Na to je odločno odgovoril že pred več kot sto leti veliki Plečnik (ki ga z raznimi katedralarijami izrabljajo krogi iz okolja Zla). Plečnik je namreč za dunajski delavski okraj Ottakring sprojektiral sijajno stvaritev - cerkev Svetega Duha. Revolucionarna novost je bila uporaba železobetona. Mojster je genijalno uporabil možnosti novega gradbenega materiala. Nesrečne okoliščine pa so povzročile revolt v javnosti, in Plečnik se je umaknil! Ne le, da je zapustil Dunaj, kraj svojih uspehov, tudi tega, s čemer je prvi začel v Ottakringu, nikoli več ni ponovil. Njegov učenec ga je nekoč vprašal, zakaj je opustil svojo genijalno smer. Mojster mu je odgovoril: „Že od začetka je bila spotika...“ Pri neki drugi (primitivni) „spotiki“ je seveda iluzorno pričakovati dostojanstveni umik.... 

Berem (v Wikipediji, seveda): štajerski grb je tesno povezan s prvim koroškim grbom in najverjetneje skupaj izvirata iz lokalnega motiva, ki ga srečujemo na ozemlju antičnega Norika in srednjeveške Karantanije – panterja.

Nedavno je Luka Volk v Mladini objavil zelo pregleden članek z naslovom Sramežljiva svastika – Kastrirani maček, simbol slovenstva, ki to ni, čeprav bi želel biti. Ponovimo nekaj podatkov iz tega in drugih zapisov. Kult karantanskega panterja je razvil Jožko Šavli v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kolikor se spomnim, je bil hvaležno sprejet zlasti pri narodnostno zavednemu politiku Zmagu Jelinčiču Plemenitiju, saj je bila Slovenija dotlej brez omembe vrednega nacionalnega simbola. O njem so pozneje razpravljali ekonomisti, pesniki, politiki, še kdo, prav nemarno pa so to žival zanemarili – zoologi.

S tem zapisom skušam popraviti slab vtis, ki ga je pustila ta naša znanstvena veda. Najprej pojasnilo. Panter je pravzaprav leopard. Po pričanju našega priznanega strokovnjaka (imena se ne spomnim) je bil panter nekoč splošno razširjen po Sloveniji. Kot v Afriki in Aziji, so morali biti med pisanimi, pegastimi, osebki tudi imenitnejši črni. Wikipedija nam pove, da "Čeprav se koncentracije melanina med člani istega legla pogosto razlikujejo, so posamezniki, ki imajo popolnoma črn kožuh, redki". In prav te izjemne živali imenujemo – panter. Seveda je taka velika črna mačka posebej primerna za heraldično rabo. Manj pa za crkljanje. Manj znani paleontologi in zoologi nam vedo povedati, da je bil leopard, torej tudi panter, nekoč precej splošno razširjen po Evraziji in je še danes doma v nekaterih azijskih in seveda afriških deželah.

Po naših jamah se je potikal ledenodobni leopard vsaj še pred 30.000 leti, kaj dosti dlje pa ne. Iz Evrope naj bi izginil pred zadnjim poledenitvenim viškom. Vendar najdemo njegovo podobo vklesano v številnih noriških kamnih. Tudi Karantanci so pri nas izumrli pred nekaj tisočletji.

Že omenjeni strokovnjak nam razlaga, da je zaradi ohladitve (ne pove točno, kdaj) panter tudi iz našega območja izginil. Vendar pa je to tolmačenje zmotno. Očitno se je ohranila populacija v zakotju nekoliko jugovzhodno od Norika, se pred zmrzaljo umaknila v jame in se začela prilagajati podzemlju. Zapadla je retrogradni evoluciji in se gradbeno približala dvoživkam. Tako smo dobili črnega močerila, ki smo ga poimenovali Proteus anguinus parkelj (latinska imena so po standardu piše v kurzivu). Ime je dobil po sicer kosmatih, decimetrskih črnih parkljih z rdečim jezikom, ki so jih prodajali za Miklavževo na ljubljanskih stojnicah (avtor se priporoča: če takega še kdo najde v kakem kotu, naj ga obvesti). Žival se je pomanjšala in prilagodila vodi, iz rogov so se razvile škrge, število prstov se je znižalo (tri na sprednjih, dva na zadnjih nogah), razvil se je veslast rep. Črni močeril je omejen na del Bele krajine.

Opaženo je bilo, da karantanski panter nima gorečega falusa, s katerim so se dičile poprejšnje upodobitve. In so ga zato nedržavotvorno razglasili za „kastriranega mačka”. Vendar je tudi to le zmotno tolmačenje. Pupki, v sorodstvo katerih je po retrogradni evoluciji zapadel črni močeril, so na splošno brez falusa. Navadili so se opraviti tisto zadevo brez njega.

Od črnega močerila je šlo prilagajanje na podzemlje dalje, do človeške ribice. Tako smo dobili žival, ki res zasluži vlogo emblema. Je visoko državotvorna. Že desetletja je priljubljen objekt znanosti in celo časopisnih zapisov. Oblastem predlagam, da človeško ribico razglasijo za simbol Slovenije in jo razpošljejo na manšetnih gumbih širom Evrope (in sveta). Slovencem bo v ponos. Nekoč so jo imeli celo za zmajeve mladiče. 

Grega Repovž je v uvodniku Mladine št. 18 zapisal: “Ta teden je postalo jasno, da je vlada Janeza Janše zavozila cepilno strategijo.” Mu pritrjujem. Štirideset let se poglabljam v resnice in “resnice” o cepljenju. Poznam težave in stranpoti, ki jih je znanost doživljala v svojih prizadevanjih za varnejši in boljši svet. Z razvojem prihaja do opuščanja neoptimalnih ali celo škodljivih rešitev ter do uveljavljanja novih, praviloma boljših. Pri tem farmacija služi. Proticepilska gibanja tudi. Na dolgi rok se tako ali drugače obelodani vse.

Razvoj medicinske, farmacevtske in drugih strok je za obvladovanje sedanje epidemije uspel globalno združiti vse tisto najboljše, kar nam danes omogoča znanost. Podrobnejše razumevanje bolezni, cepiv in cepljenja odpira široko polje dejstev in odnosov s številnimi in zanimivimi medsebojnimi vplivi. Z razvojem zavesti ljudi pa raste in se razvija tudi kompleksnost sveta.

Ko sem v začetku maja v Kopru sodelovala na novinarski konferenci “za pitno vodo”, sem držala transparent z napisom “Poslušajte stroko”. Za strateško napako sem ocenila novelo Zakona o vodah, s katero je naša politika ogrozila obstoj zdrave pitne vode. Ogrozila je zdravje in življenje nas in bodočih rodov, zato sem pomagala zahtevati korekcijo te politične napake.

A kako naj popravimo politične napake, ki so v srca in misli ljudi zasejale neutemeljene dvome in imaginarne strahove pred cepljenjem? Tisti, ki smo s solidnim poznavanjem stroke tehtali pluse in minuse ukrepov za obvladovanje epidemije, razumemo in sprejemamo dejstvo, da je ta epidemija “inovacija” za vsakega človeka, v osebnem in v strokovnem smislu. Jezili smo se na ozadja in poti, po katerih je vlada ukrepe pojasnjevala in uvajala. Počela je to z ogromno nepotrebne kolateralne škode in s kopičenjem vseh tistih napak, na katere opozarja uvodničar v 18. št.

Tisti, ki so pokasirali največje nepotrebno breme, so bili zagotovo otroci in mladostniki. Tudi pediatri iz drugih držav poročajo o tem žalostnem dejstvu. Zdravje otrok in mladostnikov povsod po svetu je bilo prizadeto v vseh pogledih. Predvsem pa so od nas, odraslih, doživeli boleče izkušnje izmikanja, laganja in prikrivanja, blatenja strokovnih prizadevanj, iskanja osebnih koristi in koristi kapitala ter uničevanje možnosti sonaravnega razvoja.

Veliko ironijo vidim v tem, da so nam na zgrešenih poteh našega življenja v prve linije pomoči vskočili otroci. Greta, ker nismo nehali uničevati narave. Malala, ker nismo zaščitili izobraževanja deklic v muslimanskem svetu.

Malalo so v glavo ustrelili talibani. Njihov lokalni vodja je bil šepavi 26 letnik s paralizo noge po poliomielitisu (otroški ohromelosti). Eden prvih ukrepov njegovega vladanja v Pakistanu je bila prepoved cepljenja otrok. Svetovni cilj eradikacije poliomielitisa do leta 2000 ni bil dosežen zaradi vojnih žarišč, v katerih zdravstvenemu osebju ni uspelo zaščititi vseh otrok s cepljenjem.

Malala - po uspešnih operacijah s streli uničene glave - študira medicino v Veliki Britaniji. Da se zavzema za cepljenje, vem. Ali se je vključila tudi v študentska gibanja za cepljenje otrok, mi ni znano. Vem pa za odlična cepilna prizadevanja študentov obeh medicinskih fakultet v Sloveniji. In spoznala sem, da je bilo med skoraj 50.000 podpisniki peticije za zaščito pitne vode tudi veliko mladih. Navdušena nad njimi sem v Kopru, v družbi čudovitih aktivistk Hane, Mojce in Nike, izvedla tudi protestni skok na glavo v naše morje. Matej je kot neutrudni organizator in povezovalec dogodka uspel ta skok celo dokumentirati.

Lepo je bilo slišati mlade, kako modro in dolgoročno razmišljajo o svetu. Pa ne le o vodi. Želijo si boljšega sveta. Želijo si ponovnega upanja in zaupanja. Mi pa smo jim dolžni zapustiti svet, v katerem bodo zmogli ustvarjati kvaliteto življenja. 

Tudi nas, spodaj podpisane pedagoške delavce in delavke in druge zaposlene Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik, zebe, mrzlo nam je v telo in dušo zaradi razmer, v katerih smo se znašli. In vsak dan nas huje zebe. Zmrazila nas je novica o dvajsetletniku, ki je naročil avtomatsko orožje, da bi se maščeval svojim sošolcem in učiteljem. Zmrazila nas je vest, da je mariborska dijakinja, ki jo obravnava sodišče zaradi mirnega protesta zoper zaprtje šol, prejela zastraševalno pismo z belim praškom. Zmrazila nas je skrunitev grobov na domžalskem pokopališču in zažig umetniške inštalacije na Cukrarni, v kateri so umirali naši veliki pesniki.

V kakšni državi živimo? Svobodni? Demokratični? Pravični? Najboljši od vseh, katerih podaniki ali državljani smo bili? Ali je to tisto, kar so in smo želeli za nas, naše otroke, naše dijake, naše mlade? V zadnjem letu, ko bi se bili morali  veseliti ob praznovanju jubileja naše šole in države, prva je stara 70 in druga 30 let, je iz tedna v teden bolj ledeno in strašljivo. Zato se z vsem srcem in razumom pridružujemo ugotovitvam javnih pisem ravnatelja Gimnazije Celje Center, ljubljanskih kolegov in kolegic z Gimnazij Bežigrad, Poljane ter Osnovne šole Antona Martina Slomška z Vrhnike.

Kakor slednja so mnoge slovenske šole poimenovane po zaslužnih Slovencih in Slovenkah. Naša se diči z imenom vojaka, pesnika in kamniškega rojaka Rudolfa Maistra. Na pročelje šolske stavbe je že 40 let vzidan njegov spomenik, pod katerega vsako leto za občinski praznik položimo cvetje. Toda šole ne nosijo imen po naših znamenitih možeh in ženah zgolj zaradi spomina, veliko bolj zaradi opomina in zgleda nam poučujočim in šolajočim se. Ali nam je bil veliki rojak v preteklosti v opomin, da je vselej treba ravnati prav in pošteno, ali so si naša dejanja vzela za zgled njegov pogum za usodne odločitve, s katerimi je postavil temelj naše državnosti, in to navkljub tedanji oblasti?

Davnega maja 1989 smo skupaj z dijaki odkorakali naravnost iz učilnic na vlak in se odpeljali v Ljubljano na veliko vseslovensko zborovanje na Kongresni trg ter tako javno izrazili željo po demokratičnih spremembah in samostojni državi. Dve leti poprej se je polovica naših dijakov samoiniciativno podpisala pod pobudo za moratorij na gradnjo jedrskih elektrarn in njihovo ekološko stremljenje ter skrb za prihodnost planeta smo nadaljevali leta 2019 na podnebnem protestu, spet skupaj z večino dijakov smo korakali po kamniških ulicah. In nedavno nismo pozabili na najšibkejše v zdravstveni krizi in izoliranim dedkom in babicam v domu starejših občanov, skupaj z dijaki, dijakinjami, pa z našimi družinami smo jim polepšali samotne praznične dni, na daljavo seveda. Če smo v preteklosti ravnali v duhu vrednot človečnosti, skrbi za jutri, za bližnjega in vrednot, ki jih predstavlja Rudolf Maister, bomo nadaljevali tako tudi v prihodnje. Zato se tudi oglašamo.

Imamo svojo državo, ki jo je pogumno pred stoletjem pomagal oblikovati Rudolf Maister. Spoštujemo jo, in v nasprotju z oblastjo, ravnamo skladno z ustavo in šolskimi zakoni, v katerih so zapisane vrednote, zaradi katerih smo si želeli samostojne države in zaradi katerih smo se nato združili z Evropsko unijo. V duhu naših slovenskih, evropskih ter občečloveških vrednot se trudimo vzgajati mlade generacije, neoziraje se na trenutne razmere.

Slovenski šolski zakoni za vse vrste in stopnje šol imajo začetne člene zapisane poenoteno. Naloga šol je na eni strani splošna pismenost, na drugi strani ustrezen prenos mednarodno primerljivega znanja in usposobitev za opravljanje poklica. Vendar zakonodajalec, tj. naša država oziroma mi, ljudstvo, zahteva več. Takoj za znanjem ( glej npr. 2. člen Zakona o gimnazijah) nam zapove razvijanje samostojnega kritičnega presojanja in odgovornega ravnanja, kar so mariborski dijaki in dijakinje s protestom za odprtje šol pogumno realizirali in smo jih takrat podpirali tudi mi. Prebrali smo zagovor dijaka Matica pred sodiščem. V njem utemelji odločitev za javni protest in izkaže, da je ravnal odgovorno ter v skupno dobro vseh slovenskih šolajočih se. Ko smo pred dvema letoma na naši šoli podprli in pomagali organizirati dijaški podnebni protest, smo tudi podprli njihovo kritično mišljenje in odgovorno ravnanje, kar je naša zakonska dolžnost.

Matičev zagovor je napisan v dobri in lepi slovenščini. Kaže, da ni samo kritičen mislec, ki spozna, kako škodljivo je najdaljše zaprtje šol v Evropi, marveč je tudi njegov odnos do jezika povsem drugačen od oblastniškega, ki še par povedi ne zmore zapisati pravilno ali pa zmore zgolj prazno besedičenje, kakršnega smo deležni od slamnate šolske ministrice, če se oglasi.

Na slovensko zgodovino in kulturo, v duhu katere smo dolžni vzgajati šolajoče se, se trenutna oblast spomni le, kadar ji to koristi v njenem boju za prevzem oblasti skozi manipulativno ’deli in vladaj’ iz rimskih časov. In se sprašujemo, kako naj ob tem razvijamo dijaško zavest o državni pripadnosti in narodni identiteti in poznavanje zgodovine Slovenije pa njene kulture. Oblasti zadostuje vihranje zastav pred šolami. Mi vemo, da to ni dovolj, saj nam Zakon nalaga veliko več od zunanjih simbolov – mi vzgajamo za vrednote. Če država kupuje orožje v času velike zdravstvene in družbene krize, le kako naj mladi pripadajo državi, ki jih pušča na cedilu, podobno kakor je pustila najstarejše, zaradi česar smo pristali na žalostnem vrhu lestvice po smrtih na milijon prebivalcev. Z vračanjem v ideologije minulih časov, ki smo jih majstrovci zavrgli z odhodom na Kongresni trg pred 32 leti, ni mogoče razvijati vrednot, zapisanih v ustavi in šolskih zakonih. Če oblast mladoletnega, kritično mislečega in odgovornega dijaka postavi pred sodišče, to pomeni, da ne spoštuje ne ustave in ne zakonov, celo zaničljivo zavrže učiteljsko delo, ki je prispevalo k formiranju teh lastnosti, v resnici nas vrne v čase enoumja ali nečesa, kar neumno in nelogično poimenujejo iliberalna demokracija.

V zadnjem letu bi pričakovali pomoč pri našem delu, kajti spremenjene razmere zaradi covida-19 so pedagoške delavce vseh ravni potisnile pred vprašanje, kako v njih realizirati učne cilje šolskih predmetov, učence, dijake in študente pa postavile pred težko nalogo doseči jih. Kako ustvariti razmere, v katerih otrok in mladih ne bi pestile mučne posledice izolacije, depresivnost in samomorilske misli, o čemer poročajo pediatri? A oblasti ni mar za učiteljske stiske, in še manj ji je mar za mlade generacije. Pedagoškim delavcem zakon veleva vzgojo poštenih posameznikov, posamezniki na oblasti pa delujejo makijavelistično, za njihove osebne cilje so dovoljena vsa sredstva, tudi predolgo zaprtje šol z izgovorom, da nam gre poučevanje na daljavo odlično. In če oblasti nemara v prihodnje uspe z vračanjem v čase enoumja in preusmerjanjem na vzhod, kjer nikoli nismo bili ali želeli biti, nas v prihodnosti ne bo doletel le zaničljiv in nemaren odnos do mladih in starih generacij, do večine državljanov razen izbrane ’elite’, temveč gotovo tudi korenita sprememba šolskih zakonov in seveda ustave.

A danes sodišča še sodijo skladno z ustavo in zakoni, ki so jih ustanovitelji države zapisali pred 30 leti, kar dokazuje tudi oprostitev dveh mariborskih dijakov, in mi učitelji na vseh ravneh ne prenašamo samo znanja na mlade generacije, temveč jih vzgajamo za odgovorno varovanje svobode, za strpno, miroljubno sožitje in spoštovanje soljudi, pa za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz evropske tradicije, jih pripravljamo za aktivno državljanstvo, tj. ohranitev in razvoj svobodne, demokratične in socialno pravične države, katere temelj je zavedanje pravic in odgovornosti človeka in državljana. Da, vse to nam nalagajo šolski zakoni, ki so skladni z ustavo. In mi to počnemo navkljub zdravstveni krizi, navkljub oblasti, ki krizo izkorišča za svoje pritlehne cilje.

Mi smo zavezani Rudolfu Maistru, pesniku in vojaku, pogumnemu brkaču z našega pročelja, ter vrednotam, ki niso samo zapisane v zakonih, ampak so tudi naše osebne vrednote. Z nekaj primeri smo ilustrirali, kako te vrednote spravljamo v življenje prihodnjih generacij, kajti učitelji z mladimi vselej zremo v prihodnost, in to bomo počeli še naprej, navkljub vsem težavam in navkljub zavesti, da se naš trud lahko tudi izjalovi. Nekateri od dijakov, ki smo jih pospremili skozi našo šolo, se politično udejstvujejo. In žal se zgodi, da je komu od teh, ko pridejo do politične moči, vseeno za prihodnost mladih, za prihodnost mlade države, za naše vrednote. Pri njih je naš trud obrodil bore malo sadu.

Simona Albiani, Ema Antončič, Antonija Barba, Karmen Belina, Tatjana Brank, Renata Capuder Mermal, Tatjana Cvrtila Ložar, Marija Gere, Alenka Hladnik, Mateja Ilibašić, Kristina Jamšek, Cirila Jeras, Katarina Juhart, Matej Juhart, Dušan Kavka, Rafaela Kožlakar, Marjeta Kralj, Kristina Lesar, Alenka Lukan, Klara Maljuga, Milan Mandeljc, Irja Mrak, Špela Petkovšek, Jana Pertot Tomažič, Suzana Perhavec, Klavdija Pikelj Grobelnik, Brane Rauter, Katarina Rudolf, Andreja Sabati Šuster, Matic Smolnikar, Pavel Škoberne, Marija Švraka, Irena Verbič, Alojzij Vrankar, Erika Zabret, Marta Zabret, Rok Zore

Spoštovani minister dr. Vasko Simoniti, spodaj podpisani soustvarjalci kulturnega življenja na Koroškem izražamo zaskrbljenost in nestrinjanje z zavrnitvijo sofinanciranja programskih vsebin Koroškega radia v letu 2021, ki jih je radijska postaja prijavljala pod projektom Koroški razgledi.

Koroški radio je na projektni razpis Ministrstva za kulturo prijavil večinoma oddaje, ki razširjajo glas o kulturnih vsebinah, ki jih pripravljamo podpisniki. Z odločitvijo, da Ministrstvo za kulturo ne sofinancira programov, kot so Odprta meja – oddaja za zamejce, Sredina sredica, Koroška pod drobnogledom, Gledišče, Iz zakladnice koroške kulturne dediščine, Kulturneja – kulturna potepanja, Minute za branje in Jezikovni orehi, se jemlje ključen medijski prostor našim kulturnim vsebinam.

Kultura kot takšna je bila v času epidemije zelo prizadeta, prav tako Koroška regija predstavlja specifiko v smislu pomena razširjanja kulturnih vsebin tudi čez mejo in doseganja slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. Zato nas toliko bolj preseneča odločitev vašega ministrstva, da ne podpre omenjenih vsebin. Polje kulture je z oddaljenostjo od mestnih centrov in ukinjanjem regijskih dopisništev ter krčenjem tako regijskih kot kulturnih vsebin v drugih medijih v preteklih letih izgubilo veliko vidnosti, zato je Koroški radio s svojimi kulturnimi vsebinami ključnega pomena za vidnost naših programov. S tem, da omenjene oddaje niso deležne sofinanciranja, bomo oškodovani tako ustvarjalci kulture kot tudi naši gledalci, poslušalci in udeleženci. Iz tega razloga pozivamo Ministrstvo za kulturo, da ponovno pretehta odločitev.

— Silvo Brezovnik, predsednik in zborovodja Moškega pevskega zbora Radlje ob Dravi pri KD Radlje, Maša Flogie, direktorica Filmskega festivala Zebra, Aleš Gangl, Spektakularnost Glasbe, Mladinski svet Slovenj Gradec, Andreja Gologranc, direktorica Kulturnega doma Slovenj Gradec, Dr. Andreja Hribernik, direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti, Marko Košan, predsednik Društva Hugo Wolf, Katja Kotnik Prosenjak, predsednica Kulturnega društva Slovenj Gradec, Tea Kovše, Gledališče DELA, Dejan Kus, predsednik Kluba Big Band Radlje, Marija Lah, direktorica SPOTUR, Javni zavod za turizem, šport, mladinske in socialne programe, Sonja Lakovšek, direktorica MOCIS, Center za izobraževanje odraslih Slovenj Gradec, Cvetka Miklavc, vodja OI JSKD Radlje ob Dravi, Franjo Murko, predsednik Zveze kulturnih društev Slovenj Gradec, Tomo Novosel, direktor Filmskega festivala SHOTS, Mag. Irena Oder, Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika, Rado Carlo Poggi, zastopnik Raum AU, NVO v javnem interesu, Slavica Potnik, direktorica Knjižnice Radlje ob Dravi, Blaž Prapótnik, Kulturno društvo Odsevanja Slovenj Gradec, Robert Preglau, koordinator OI JSKD Dravograd, Tadej Pungartnik, direktor Koroškega pokrajinskega muzeja, Jožica Pušnik, vodja OI JSKD Ravne na Koroškem, Draga Ropič, direktorica Knjižnice Ksaverja Meška Slovenj Gradec, Peter Starc, predsednik Kulturnega društva Radlje ob Dravi, Lidija Štruc, direktorica Knjižnice Dravograd, Mihael Šuler, koordinator OI Slovenj Gradec, Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Žarko Tomšič, direktor JZ DRAVIT DRAVOGRAD, Zavod za šport, turizem, kulturo in mladinske dejavnosti, Klemen Uršnik, predsednik Društva Umetnost za vse!, Katja Vravnik, Zadruga Zraven, Zavod Koroška Pride, Center za razvoj enakopravnosti, Dr. Uroš Zavodnik, Društvo Koroška akademija znanosti in umetnosti (KAZU)

V sedanji poplavi novic se najde tudi kakšna taka, ki nam da misliti, še posebno, če je to dobra ideja za blažitev stiske in revščine. Izvedelo se je, da obdolženec velike goljufije z zemljišči noče odpreti pošte z vabilom na obravnavo. Kaj takega se še ni spomnil nihče med odraslimi Butalci ob vseh poštnih storitvah v zgodovini, pač pa je to izumil šele sedaj visoko šolan advokat. Otroci se skrijejo tako, da zamižijo, če ga kaj ušpičijo, nekateri oblastniki pa zamižijo ob grehih prijateljev.

Če jima bo uspela ta pravna zvijača s pošto, bo to dober nauk za vse poštene občane, ki redno odpirajo pošto s položnicami za plačilo davka na posest, računov za komunalne storitve, elektriko, vodarino, naročnine za časopise in Mladino … Še posebno se poštenim ljudem zatrese roka, če odprejo pošto s pozivom, čeprav samo zaradi prometnega prekrška. Ob tem se spomnimo razvpite zadeve, ko je oblast nekomu odvzela celo hišo samo zato, ker ni plačal praznjenja greznice.

Nov in izviren pristop, kako ostati nedolžen pred vso oblastjo s tožilci in sodišči vred, če ne odpiraš pošte za svoje redne obveznosti pri plačevanju davkov in računov ter pozivov na sodišča, bi lahko navdušilo kakšnega zanesenjaka ali nevladno organizacijo, da bi organizirali referendum za pot brez povratka. Tako bi stopili na pot, po kateri bi se izvili iz neoliberalizma in prešli v izvirni komunizem brez vsakih obveznosti. Pravice bi si moral pa vsak izboriti z golimi rokami. 

Spoštovani. V prispevku z naslovom „Policisti nad študente“ novinarke Pie Nikolič je povzeto, da so policisti izrekali žaljivke, da so bili nasilni, da naj bi policisti neznanega študenta pred vhodom enega od blokov porinili na tla in mu na hrbtu zvijali roko, ter da so popisali študenta in mu niso podali pojasnil.

Kakor smo vašemu mediju na vprašanja novinarke Pie Nikolič že pojasnili v našem predhodnem odgovoru, smo v sredo, 5. 5. 2021, zgodaj zjutraj prejeli obvestilo ene izmed varnostnih služb, da se je na območju Rožne Doline, kjer opravljajo naloge varovanja, zbralo več oseb, ki kršijo hišni red.

Policisti so ugotovili, da se je na spontanem shodu zbralo okoli 60 oseb, ki so se ob prihodu več patrulj razšle in kršitve javnega reda niso zaznali. Policisti o dogodku še zbirajo obvestila in bodo v primeru ugotovljenih kršitev ustrezno ukrepali.

Odločno zanikamo navedbe, da bi bili policisti v postopkih žaljivi, prav tako niso bili v teh postopkih nasilni in v nobenem primeru niso uporabljali nobenih prisilnih sredstev ali fizične sile. Drži, da so policisti med postopkom ugotavljali identiteto več oseb in izrekli ukaze osebam, naj se razidejo. Policisti so ravnali sorazmerno in glede na to, da so osebe upoštevale ukaze policije in se razšle, niso izvajali drugih ukrepov in kot že povedano niso zaznali kršitev javnega reda. Osebam v postopkih je bilo pojasnjeno, da bomo preverili elemente morebitnih kršitev, ki pa se v nadaljnjem preverjanju niso ugotovili.

Lepo pozdravljeni.

Polemika med Draganom Petrovcem na eni strani in Alešem Bergerjem, posredno tudi z Vaskom Simonitijem v delu, ki se nanaša na spominsko tablo na šoli na Mostu na Soči, zahteva dodatno pojasnilo, pa ne le zaradi zmerjaškega nivoja zadnjih dveh omenjenih.

Če se omejimo na vsebino, je treba razčistiti na prvi pogled res neuravnoteženo primerjavo poboja otrok v Kragujevcu leta 1941 s strani nacistične falange in kaznovanjem dijakov v Mariboru s strani slovenske policije pod ministrstvom Aleša Hojsa in vlade pod vodstvom Janeza Janše. Neprimerljivo, hudobno zblojeno, sramotno, prostaško manipulativno, sprenevedajoče. Pa je temu res tako? Dragan Petrovec je penolog in kot tak verjetno ve, kaj govori. Aleš Berger pa verjetno pozna znan pregovor, da iz malega raste veliko. Dijaki v Kragujevcu so bili talci nacističnega režima in dijaki v Mariboru režima Aleša Hojsa in Janeza Janše. Obstaja seveda bistvena razlika, vendar pa zgolj v kvantiteti, ne pa tudi v kvaliteti oz. kot ugotavlja Dragan Petrovec: »Nihče ni primerjal dogodkov po izvedbi ali številu žrtev, pač pa po ideji«. Ko začne namreč režim jemati talce in se znašati nad otroki ter z njihovim kaznovanjem sankcionirati nespoštovanje svoje absolutne oblasti, je meja tanka in hitro premakljiva. Aleš Hojs je kot kakšen rimski imperator v spremstvu do zob oboroženih pripadnikov specialne enote policije v posebnih peščeno rjavih oklepnih uniformah s ščiti in pravimi naboji že dal streljati na ljudi. Sicer z vodnim topom in z gumijastimi naboji, a če se tovrstne represije pravočasno ne ustavi, jih lahko kaj hitro zamenjajo pravi. Kdo je torej tukaj hudobno zblojen in katerega dejanje je sramotno in prostaško manipulativno ter sprenevedajoče. Koga s temi zmerljivkami ščiti in za kaj se zavzema pesnik, prevajalec in dolgoletni urednik knjižnih zbirk Aleš Berger. Morda pa je čas, da on razmisli o sebi, če zmore. 

V 16. številki Mladine z dne 23.04.21 sem bral članek vašega (in našega) sodelavca Janka Lorencija (ki ga zelo cenim po odličnih prispevkih v Mladini) z naslovom Živeti v nevarni državi. Odlično! Dovolite mi v zvezi s tem člankom še nekaj mojih misli. Jaz že ves čas trdim (in to sem vam pisal že pred novim letom), da se Slovenija z janšistično vladavino vedno bolj pogreza v močvirje fašizma. In če sem takrat pisal, da smo že do kolen v tem močvirju, si upam danes trditi, da nam voda že teče v grlo. In to umazana, smrdeča in po gnitju zaudarjajoča voda!! Kar poglejmo, kaj vse počne ta oblastnik!! Kako je to mogoče? Mislim, da lahko čakamo res še na zadnji čudež – na volitve. O tem malo kasneje.

Epidemija covida gre namreč temu avtokratu še dodatno na roko, da jo izkorišča za represijo, policija je že tako spolitizirana (beri shojsirana), janšistična ’armada’ je udarila po nas ubogih Slovencih in nas šikanira in j..e kot prave kriminalce. On hoče, da se covid še širi naprej, ker se v teh izrednih razmerah počuti kot postrv v zgornjem toku Soče. Prepričan sem, da so vsi ti tipi sevov covida izmišljotina z njegovega zelnika (saj stroke tako ne pusti do besede). Najprej južnoafriški, potem brazilski, pa angleški, čakam še na grenlandskega in tahitijskega. G. Lorenci lepo pove, da to dela ob asistenci svojih hlapcev (da jih ponovno ne naštevam – saj vemo, kdo so). Novi politični (politikantski) besednjak ne pozna več besed sodelovanje, empatija, opravičevanje, priznavanje svojih napak itd.itd., ampak samo še izraze kot so obračunavanje, sovraštvo, napadi, izigravanje (kdo bo koga) itd. In to naj bi bila demokratična Slovenija po tridesetih letih ?? Te države ni več, kot je lepo zapisal g. Franček Drenovec v sobotni prilogi Dela. In kaj bomo sedaj? Ali bomo še naprej mirno prenašali te svinjarije (Jelinčičev besednjak)? Samo nove volitve nam lahko prinesejo čudežne spremembe.

Zdaj bi pa apeliral na opozicijo s svojimi šefi (po abecedi): Alenko, Luko, Marjana in Tanjo, da je že več kot skrajni čas za konec medsebojnih razprtij in da že enkrat spregledajo, koga imajo za nasprotnika. Da se že enkrat povežejo skupaj v neko novo stranko s programom, ki bo potegnil volivce za seboj in s karizmatično osebo, ki bo te volivce združila. Kdo bi to bil? Na isti način apeliram na vso prosvetno bazo, da mladim predoči, kaj čaka Slovenijo, če ne bodo šli volit. Vemo, da je največja abstinenca volitev ravno pri mladih. Če tega ne bo, jih bo Janša zopet ’nategnil’ kot elastiko, saj veste, česa vse je sposoben ta socio in psihopat.

Vse najboljše za slovensko demokracijo in slovenski narod, ki misli s svojo glavo. 

Aleš Berger je nesporen pesniški dar in občutek za barvitost jezika prepletel s slabimi nameni. Ker sem ob represivnem ravnanju trenutne oblasti s pogumnimi in ničesar krivimi dijaki spomnil na ravnanje okupatorja v Kragujevcu leta 1941 in na pesem »Krvava bajka«, mi pripisuje zblojeno hudobijo in hudobno zblojenost, totalno nespoštljivost do mladih žrtev, ob dogodkih v preteklosti pa še klavrni molk.

Na kratko o preteklosti. Berger je leta 2019 zapisal »kako je sončnega pomladnega dne neskladno zarezalo vanj, ko je zagledal v šoli na Mostu na Soči ime padlega borca, narodnega heroja, Dušana Muniha. Ali ne gre za preostanek mitologije preteklega režima?« Na Bergerjevo pisanje sem se odzval in ga ocenil kot željo po brisanju najpomembnejšega časa slovenske zgodovine. Le kaj je zagrešil mladi borec proti fašizmu, ki je padel pri 21 letih, da Bergerja neprijetno spreleti ob njegovem imenu?

Na mojo oceno se je vsul plaz žaljivk, pri katerih je vrh dosegel Vasko Simoniti na TV Nova 24, ki me je označil za »revo, podtikovalca, potuhnjenca, človeka, katerega podlost in nizkotnost je neizrekljiva, pisanje pa značilno za udbovske ovaduhe.« Verjamem, da bo večina bralcev znala presoditi, ali je šlo za moj »klavrni molk« ob takih odzivih ali pa za odločitev, da sem razumnemu povedal dovolj in je nadaljevanje polemike nesmiselno.

O kragujevških žrtvah. Zanimivo je, da sva Živa Vidmar in jaz dobila podobne asociacije, gospa Vidmar z ustreljenimi otroki, ki so jih pobili fašisti pri Strunjanu, jaz s »Krvavo bajko«. Nihče ni primerjal dogodkov po izvedbi ali številu žrtev, pač pa po ideji. Prevlada take politike pripelje prej ali slej, če se ji ne upremo, do podobnih dogodkov, kjer primerjave po številu odpadejo. Z vidika dejanja in grozljivosti se ne more več tehtati, ali je bilo žrtev deset ali sto. O bližini take politike je dovolj, da se spomnimo, kako je slovenska vlada zlahka izbrisala mnoge otroke med več kot 25.000 vseh žrtev in se pri tem dobro počutila. Za vsak primer je zanje imela pripravljen še Jelinčičev puškomitraljez. Srebrenica ni daleč, Hrvaška še bliže. Povsod so načrtno ubijali tudi otroke.

Na žalost se močno moti, kdor misli, da se podobne stvari ne bi dogajale v Sloveniji, če bi razmere šle čez rob. Večkrat sem zapisal, da bi naše branitelje domovine prav tako čez desetletje izročali haaškemu sodišču, ko bi vojna pri nas trajala dlje. Še v domnevno mirnem času so se v samostojni Sloveniji dogajale nepojasnjene smrti ljudi, ki so preveč videli ali vedeli, in poskusi likvidacije takih. Vse to je popisano.

Končno, kako je Aleš Berger lahko tako sočuten do žrtev nacifašizma, hudo mrzek pa mu je borec proti fašizmu? Tako shizofreno občutje je videti težko razložljivo. Ali pa se motim v pristnosti njegovega občutenja.

Da se zavemo sedanjega zla in tega, kam lahko pelje, je treba spomniti na krvavo preteklost, ki zna biti bliže, kot bi si želeli. 

Dr. Maca Jogan je temeljito predstavila politiko rekatolizacije katoliške cerkve v Sloveniji. Toda še večji problem je rekatolizacija povezana z avtokratskimi težnjami in s tem v zvezi kršenje človekovih pravic, svobode medijev in drugih vrednot, ki veljajo v EU. O tem se je v EU zlasti razvnela razprava ob blokadi Madžarske in Poljske glede sprejema proračuna EU za naslednje obdobje in financiranje odpravljanja posledic krize zaradi covida-19. Zaradi vpogleda v ravnanje obeh držav je mogoče koristno spomniti na nekaj dejstev.

Obe državi se sklicujeta na posebno tradicijo in zgodovinsko izročilo, ki naj bi bili nerazumljivi ostalim članom EU. Pri tem gre seveda, po eni strani za rekatolizacijo družbe, hkrati pa, po drugi strani, za uvajanje avtokratskega načina upravljanja države. Tako sta sedanji vladajoči garnituri dejansko politični predstavniki rekatolizacije.

Zanimivo je, da si obe državi nista spomnili na te posebnosti, na katere se sedaj izgovarjajo, ob sprejemanju pravil in vrednot, pod katerimi deluje EU. Še bolj preseneča, da predhodnih vlad na Poljskem in Madžarskem ni njihova tradicija ovirala pri spoštovanju svojih obveznosti in vrednot, sprejetih ob vstopu v članstvo EU. Zato bi bilo na mestu vprašati sedanje vladne predstavnike Poljske, na katero tradicijo in zgodovinsko izkušnjo se sklicujejo: ali gre mogoče za posnemanje maršala Juzefa Pilsudkega, ki je stopil v politiko v 20-tih letih prejšnjega stoletja in bil proti parlamentarnemu sistemu in sicer izvajal politiko trde roke, tudi pri spoštovanju krščanskih vrednot? Ali se Orbán, predsednik madžarske vlade, zgleduje po admiralu Hortyju, ki si je, med drugim, prizadeval za obnovitev velike Madžarske in sicer bil zaveznik Hitlerja. Za nagrado je med 2. svetovno vojno pridobil nazaj k Madžarski naše Prekmurje in Vojvodino?

Nekaj je najbrž na tem, saj Orban vneto prikazuje zemljevid velike Madžarske.

Takšen razvoj, žal, ne poteka samo v teh dveh državah, ampak so takšne tendence tudi v nekaterih drugih državah članicah EU. Kako priročno, avtokratska politika in rekatolizacija z roko v roki. Zato dr. Maca Jogan upravičeno opozarja, da velja biti pozoren, v kakšno embalažo so skriti takšni poizkusi pri nas. 

Spoštovani, v skladu s 26. členom Zakona o medijih zahtevamo objavo popravka članka novinarke Lare Paukovič z naslovom »Nalog za izpraznitev prostorov na Metelkovi 6 razveljavljen – Začetek sodne bitke«, ki je bil 7. maja 2021 objavljen v tiskani in spletni različici revije Mladina.

Novinarka v tretjem odstavku članka zapiše: »V sklepu, ki so nam ga posredovali iz Centra za slovensko književnost, je nalog za izselitev iz stavbe razveljavljen s pojasnilom, da so razlogi, ki jih tožena stranka (Republika Slovenija) navaja v odpovedi najemne pogodbe, neutemeljeni, hkrati pa je v celoti neresnična njena navedba, da je stavba na Metelkovi nevarna za uporabnike in mimoidoče. Tudi navedba, da država stavbo potrebuje zase, je neutemeljen odpovedni razlog. Odpoved najemne pogodbe naj bi bila tako v neskladju z zakonodajo in neveljavna.« Najprej pojasnjujemo, da je Republika Slovenija tožeča, in ne tožena stranka.

Okrožno sodišče je s sklepom nalog za izpraznitev poslovnih prostorov res razveljavilo, vendar ne na osnovi utemeljenosti ugovorov. Razveljavilo ga je v skladu z drugim odstavkom 436. člena ZPP, ki velja v vseh primerih izdaje sodnega naloga za izpraznitev, ko je zoper izdani nalog pravočasno vložen obrazložen ugovor. Novinarka je tudi nerodno pomešala stališča tožene stranke Centra za slovensko književnost in sodišča: kot stališče sodišča navaja utemeljitev ugovora, ki ga je v ugovoru zapisala tožena stranka. Napisano je v popolnem nasprotju z izdanim sklepom.

Novinarka tudi povsem spregleda drugi odstavek izreka sklepa. Prvi pravi, da se nalog razveljavi, drugi pa, da bo po pravnomočnosti sklepa sodišče začelo z obravnavo glavne stvari. Torej obravnavo utemeljenosti tožbe tožnika Republike Slovenije, da tožena stranka prostor izprazni in ga izroči Republiki Sloveniji. Sodišče bo šele s sodbo o glavni stvari, po obravnavi tožbe za izpraznitev, priznalo oziroma zavrnilo utemeljenost zahteve tožeče stranke, Republike Slovenije.

S prijaznimi pozdravi.

V kritiki intervjuja Ksenije Horvat z urednikom Sobotne priloge Dela Alijem Žerdinom sem zapisala, da je Ali Žerdin soglašal z umikom članka Janeza Markeša, torej z odločitvijo odgovornega urednika Dela Bojana Budje. Žerdin nas je opozoril, da ta trditev ni točna. Za napako pri opisovanju, kako je prišlo do ponovnega tiska Sobotne priloge brez umaknjenega članka Janeza Markeša, se Žerdinu opravičujemo.

Stanka Prodnik piše, da so se razveselili, da bo gost oddaje Intervju ravno nekdanji sodelavec Mladine Ali Žerdin in to še na večer pred svetovnim dnevom tiska. Sredi aprila je namreč bilo (tudi) v Mladini objavljeno javno pismo upokojenih novinarjev in urednikov Dela z naslovom Ubranimo Delo, kjer so se zavzeli za uglednega komentatorja Janeza Markeša, ostrega kritika janšizma. »Odgovorni urednik naj bi iz že tiskane Sobotne priloge umaknil Markešev redni komentar aktualnega političnega dogajanja,« smo lahko prebrali. »Je bil urednik k temu od zunaj in politično prisiljen? Kakorkoli, časopis je doživel grobo (samo)cenzuro, za avtonomno, verodostojno novinarstvo nepojmljivo.« (O tej cenzuri in pritiskih je bilo prav tako nekaj govora v nedavni Tarči na TV Slovenija.) Zato smo tudi mi z zanimanjem čakali, kaj nam bo v pogovoru, ki ga je vodila Ksenija Horvat, o vsem tem razkril Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge, a nas je razočaral.

Spominjam se ga še kot novinarja in namestnika glavnega urednika Mladine, ves čas sem ga cenila. Do zdaj, ko se je v Intervjuju premišljeno branil.

Najprej se je skliceval na definicijo cenzure, ko nezaželena vsebina ne pride do ljudi. Prepričeval nas je, da je ni bilo, saj so članek objavili na internetnem Delu. Človek, ki že leta zbira naslovnice časnika Dela in iz njih celo prireja razstavo, zdaj tiskani medij spregleda, in zanj sploh ni pomembno, če so članek v njem cenzurirali in so Sobotno prilogo še enkrat natisnili. Ljudje, ki so že leta na časopis naročeni, mislijo očitno drugače, večina starejših pa sploh ne spremlja interneta.

Trdil je, da ni bilo cenzure, imeli so samo problem, ki so ga razrešili znotraj hiše. Če je imel s tem v mislih objavo na internetu, problema niso niti razrešili niti ni ostal skrit v »hiši«.

Kar preslišal je, da so se oglašali skoraj vsi (bralci, upokojeni novinarji …) razen njega, urednika, ki naj bi bil za Sobotno prilogo pristojen, a je s prstom raje pokazal na nadrejenega odgovornega urednika. Že res, da je bil verjetno on tisti, ki je članek na (lastnikovo?) zahtevo cenzuriral, a molčal je (tudi) Ali Žerdin.

Povedal je, da je bil Markeš odsoten, ne zaradi cenzure, ampak zaradi študijskega dopusta. Lahko verjamemo? Izrabil je tudi bralce. Po njegovem mnenju so bili »nervozni«, ker so še vedno spraševali, kje je Markeš in so menda spregledali, da se je po nekaj tednih vrnil in na njegovo (Žerdinovo) ponudbo napisal uvodnik. Ne vem, če se Žerdin zaveda, da marsikdo bere (in kupuje) Sobotno prilogo ravno zaradi novinarja Markeša, po drugi strani pa jih je skrbelo zanj. Verjetno so domnevali, da pri Delu niso cenzurirali samo njegovega članka, ampak tudi njegovo nadaljnje sodelovanje.

Če prav razumem Žerdinovo stališče, je vse potekalo v redu in se je po nepotrebnem »delala panika«. Če to drži, bi morali vprašati prizadetega, Janeza Markeša. Gotovo se s tem ne bi strinjal, drugače se ne bi v internetni oddaji »Od srede do srede«, kjer skupaj z Žerdinom premlevata tedensko dogajanje, zahvalil vsem, ki so mu stopili v bran in ga podpirali.

Zakaj se Žerdin izgovarja in pa molči? Ali s tem res sporoča, kot pravi Stanka Prodnik, da je treba včasih, ko razmišljaš na malo daljši rok, upogniti hrbet? Da se to dogaja, kadar je novinar ujet med velike »apetite« medijskega lastnika in avtokratsko politiko? Morda Žerdin res misli, da s tem ščiti časopis pred nepredvidljivimi političnimi vmešavanji, ki bi grozila z nastopom koga drugega, a zame so to še vedno izgovori, z njimi bolj ščiti zaposlitev in svoj položaj. Nasprotno sem prepričana, da na dolgi rok največ prinašata pošteno in profesionalno poročanje, brez zunanje in notranje cenzure, in odločno razkritje, kaj se v resnici dogaja. Nič drugega. 

V članku o rimski razstavi se je v besedilo čisto po tihem in gotovo ne nalašč pritihotapila majhna napaka. Giulia Ferraci je bila navedena kot ena od kustosinj razstave Večje od mene. Kustosinja razstave, ki je zasnovala njen koncept in izbrala umetnike, je Zdenka Badovinac. Ferracijeva pa je kustosinja sodelavka, ki je vodila projekt s strani MAXXI-ja. 

V Mladini, ki je izšla 30. 4. 2021, je bila na strani 6 v kolumni z naslovom »OF – osemdeset let kasneje« avtorja Vlada Miheljaka objavljena pomanjkljiva in zavajajoča navedba, iz katere nesporno izhaja, da naj bi bila na položaj direktorja Narodnega muzeja Slovenije nastavljena nekvalificirana oseba. Z objavo je bilo nedopustno poseženo v ugled in dobro ime direktorja Narodnega muzeja Slovenije dr. Pavla Carja. Navedbo, ki opušča znana dejstva z namenom dekvalifikacije direktorja in ustanove Narodni muzej Slovenije, dopolnjujemo in prikazujemo druga dejstva.

Dr. Pavel Car je po končanem študiju računalništva v Ljubljani končal še študij menedžmenta v Veliki Britaniji in pridobil naziv Master of Business Administration (MBA). Na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je doktoriral iz zgodovine. Je avtor mnogih znanstvenih in strokovnih člankov in monografij, za katere je dosegel mednarodno priznanje. Leta 2007 je s soavtorjem T. Muhićem (Hrvaška) izdal knjigo Odlikovanja Srbije i Jugoslavije: od 1859. do 1941.: monografija je izšla pri prestižni dunajski založbi Verlag Militaria, in sicer v treh jezikih, angleškem, nemškem in hrvaškem, obsega več kot 600 strani velikega formata in v svetovnem merilu velja za temeljno delo s tega področja. V svoji poslovni karieri je več kot dvajset let deloval na mnogih vodilnih in vodstvenih položajih tujih multinacionalk in domačih podjetij, med njimi SAP Slovenija, d. o. o., IBM Slovenija, d. o. o., in Informatika, d. d.. 

Spoštovani, vse od začetka epidemije na Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije in v okviru Delovne skupine za nenasilje v zdravstveni in babiški negi skrbno spremljamo poročanje medijev o zdravljenju pacientov, delu zdravstvenih delavcev ter predvsem etičnih vidikih delovanja zdravstvenega sistema.

Na oddelkih za intenzivno nego in COVID oddelkih se pogosto z neposrednimi prikazi zdravstvene obravnave posega v pravico pacientov do dostojanstva in zasebnosti, ko se jih prikazuje delno gole, onemogle, na aparaturah, v hudih bolečinah in stiski, hkrati pa se s tem povzroča tudi veliko stisko svojcem, ki doma trepetajo za življenja svojih najbližjih. Ob dejstvu, da svojcem in drugim bližnjim ni dovoljeno obiskati pacientov, ki se borijo za življenje, in da jih praviloma po sprejemu v bolnišnico ne uspejo več videti, biti z njimi, ko jim je najtežje, ter se od njih ob smrti posloviti, so ti prizori še dodatno boleči ter neetični.

V Mladini zavzeto, profesionalno in kritično spremljate zdravstvene in družbene razmere, tudi v času epidemije s COVID-19, kar pozdravljamo. Prav tako smo z zanimanjem prebrali odlično posebno izdajo Mladine na temo epidemije v preseku zgodovine.

Imamo pa resen zadržek glede fotografij v 13. številki Mladine (7. april 2021). V fotoreportaži z oddelka za COVID-19 v eni od slovenskih bolnišnic z naslovom Običajni dan najdaljšega leta ste med različnimi večinoma korektnimi fotografijami objavili tudi fotografijo 06, kjer je neposredno prikazan (nezakrit, povsem prepoznaven) obraz pacienta, ki je očitno v slabem zdravstvenem in najbrž tudi čustvenem stanju. Mogoče se celo bori za življenje ali umira. Tudi detajli na nekaj drugih fotografijah (05, 07) delujejo zastrašujoče na bralce. Morda ima kdo od njih svojega bližnjega prav na takšnem oddelku in trepeta za njegovo življenje. Menimo, da te fotografije ljudem lahko še dodatno povzročajo stiske, strah in obup.

Tudi če ste od omenjenega gospoda, ki ga v vsej intimi izpostavljate javnosti, ali njegovih bližnjih dobili soglasje za fotografiranje, to kljub temu ni niti etično (tudi ne v luči kodeksov etike zdravstvenih delavcev in novinarjev) niti moralno, kajti s tem izkoriščate asimetrijo v moči med pacientom in novinarjem oz. javnostjo. Človek na intenzivni negi, priključen na številne cevke in druge pripomočke, razgaljen v svoji intimi, prepoznaven v obraz in v izjemno podrejenem odnosu do tistih, ki ga zdravijo, je najšibkejši in najbolj ranljiv člen. Zato tudi morebitno soglasje za fotografiranje ni kredibilno in ni etično.

Stališče naše Delovne skupine je, da je kljub težkim razmeram potrebno ohraniti dostojanstvo slehernemu pacientu, pieteto do umirajočih in pokojnikov, sočutje do svojcev, obzirnost do splošne javnosti in spoštovanje do zaposlenih v zdravstvu v kliničnih in drugih okoljih.

Na neprimernost takšnega poročanja, predvsem objavljanja fotografij hudo bolnih, onemoglih in umirajočih pacientov je opozorilo veliko članov naše Zbornice – Zveze. Zato vas prosimo, da ste v prihodnje bolj pozorni do tovrstnih etičnih vidikov novinarskega poročanja. Ne le zato, ker ta neetična praksa postaja vse bolj normalna in  uveljavlja normo nehumanega odnosa do najbolj ogroženih pacientov, ampak tudi zato, ker nameravani »vzgojni« učinek deluje zgolj kot sredstvo pritiska, zastraševanja in discipliniranja bralcev oziroma državljanov. Pozitivni učinek poročanja medijev o boju z epidemijo v zdravstvu na bralce ali gledalce je mogoče doseči le, če bomo ob tem obdržali standarde tako stroke kot tudi humanosti.

Želimo vam še naprej uspešno delo in vas podpiramo v vašem etičnem in strokovnem delovanju.

Doktor Dragan Petrovec, spominjam se vas z začetka leta 2019. Takrat sem v Sobotni prilogi Dela objavil članek z naslovom »Narodni heroji na pročeljih slovenskih devetletk«, ob katerem se vam je zazdelo potrebno, da mi med pismi bralcev odgovorite, očitajoč mi željo po brisanju zgodovine, revanšizem, omalovaževanje NOB, sodelovanje s kolaboranti in kar je še takšnih pridevkov iz nekdanjih orožarn. To ste storili z veliko podtikanja in zlonamernosti, kar ste še potrdili s tem, da ste ob ugovorih, ki ste jih dobili na svoje pismo (Alenka Puhar, Andrej Aplenc), klavrno obmolknili. Potem sem skoraj čisto pozabil na vas in se, kadar ste se kje prikazali, izogibal branju vaših izjav in dognanj —- do danes, 30. 4., ko sem na spletu slišal (in potem še v Mladini prebral), kaj ste 27. 4. letos govorili na protestnem zborovanju pred frančiškansko cerkvijo v Ljubljani. Rekli ste: »Ko oblast dvigne roko nadnje (mariborske dijake, op. A. B.), se moramo spomniti na čas, ko so enako stare otroke odpeljali na morišče in se je iz tega rodila ena najbolj pretresljivih pesmi, Krvava bajka Desanke Maksimović.« Saj nisem mogel verjeti lastnim ušesom! Kakšna zblojena hudobija, kako hudobna zblojenost!

Človek z doktoratom, redni profesor ljubljanske univerze, menda ugledni penolog, v istem stavku navajate nekaj opomnjenih, oglobljenih in potem nekaznovanih mariborskih dijakov iz leta 2021 in pesem Desanke Maksimović »Krvava bajka«, posvečeno žrtvam enega najhujših nacističnih zločinov med drugo svetovno vojno, ki so ga zagrešili oktobra 1941 v Kragujevcu, ko so pobili več kot dva tisoč civilistov, med njimi več razredov dijakov, po nekaterih podatkih tri sto mladih ljudi. Pa kaj je z vami, doktor Petrovec? Od kod nepojmljiv cinizem tovrstnega vzporejanja, totalna nespoštljivost do mladih žrtev spred osemdesetih let? Takšna patološka povezava, sprevržena, da je kaj! Da ne govorim o zlorabi res pretresljive literature, ko si drznete nadčasovno »Krvavo bajko« onečejati v banalni politični govoranci? Moderen penolog, pa brez osnovne pietete? Etike? Še mi privreva oznak za vaše sramotno dejanje, za več kot prostaško manipulacijo, ki ste si jo drznili privoščiti, a raje obmolčim in vas prepuščam vaši vesti, kolikor je imate, in razmisleku o sebi, če ga zmorete. 

Dr. Dagan Petrovec konča svoj govor z besedami: »Če se vsemu temu v tem drugem in nam bolj domačem prostoru ne bomo zmogli upreti, ni dosti upanja na spremembe, ki bi prinesle mirno sožitje miroljubnih ljudi in jasne meje dopustnega vedenja.« Stavimo, da se stara celina, ki je v primerjavi z ostalim svetom kljub vsemu bolj obvladljiva in demokratična, tradicionalno modra in razvita in katere del je tudi Slovenija, kljub najlepšim namenom na papirju, 80 let po zmagi nad najbolj destruktivnimi sistemi in aktualno, po pandemiji, ne bo zares premaknila v za vse dobri smeri?

To bi nam morale zagotoviti že v ustavi zapisane temeljne človekove pravice. Pa se to nikakor ne zgodi. V Listini EU o človekovih pravicah je zapisanih 6 človekovih pravic: človekovo dostojanstvo, svoboda, enakost, solidarnost, pravna država in demokracija.

Ne le slovenski, vsej evropski politiki nikakor ne uspe obvladati šestih največjih izzivov današnjega časa: nadaljevanja uničevanja okolja, neobvladljive digitalizacije, vedno večje moči algoritmov, sistematičnih laži znotraj politike same, nezadržne globalizacije in vedno večjega ogrožanja pravne države. Stavimo, da se stara celina, ki je v primerjavi z ostalim svetom kljub vsemu bolj obvladljiva in demokratična, tradicionalno modra in razvita, kljub najlepšim namenom na papirju, po pandemiji ne bo zares premaknila v smeri skupnega dobrega?

Vsi bi radi živeli v zdravem in zavarovanem okolju. Internet bi radi uporabljali po svoji presoji, brez nevarnosti, da nam bodo pri tem stalno sledili in z nami manipulirali. Inteligentnim napravam, ki nam odvzemajo nečlovečna opravila, bi radi zaupali, namesto da se čutimo zaradi njih vedno bolj ogroženi. Če ne prej, danes res lahko vidimo, da je predpogoj za demokracijo resnica, ne laž. Izkoriščanje ljudi v globaliziranem svetu se mora končati. Dosedanje evropske ustave na velike tehnološke in ekološke spremembe zadnjih let ne najdejo jasnih odgovorov.

Kako dobro se prileže med obsežnimi družbenokritičnimi zapisi prebrati preproste, jasne in nedvoumne besede, s katerimi nam dr. Petrovec pove, čemu se moramo upreti.

Pisatelj in pravnik Ferdinand von Schirach, avtor napetih psiholoških grozljivk, je pred nekaj tedni objavil preproste, jasne in nedvoumne besede, ki nam kažejo, kako se lahko ne le upremo, temveč zelo jasno artikuliramo, kaj natančno hočemo. V svoji knjigi Vsak človek opisuje kako veliko moč imajo v ustavah zapisane zaobljube, še posebej tiste, ki se nanašajo na v njih zapisane temeljne človekove pravice. Predlaga, da se Evropska ustava obnovi z vpisom šestih novih temeljnih človekovih pravic.

Za posamezne države bi bila ta naloga prezahtevna. Zato naj predlagane pravice prevzame Evropska unija in z njo vse države članice. Nove pravice so tako formulirane, da jih je mogoče hitro in smiselno nedvoumno prevzeti. Zapisane niso le kot obljube, temveč kot inštrumenti, s katerimi se da zadane zaobljube uresničiti. Vsak posameznik jih lahko na sodišču iztoži. Tudi do zdaj so evropski državljani to pravno pravico iskali, kadarkoli je bilo mogoče. Pred evropskimi sodišči so enako obravnavo, obranili pravico do svojega mnenja, zaščitili pravico do javnega zbiranja, reševali življenja ali dosegli pravico do človeka vrednega zaključka življenja. Peticijo za šest dodatnih evropskih temeljnih pravic je Ferdinand von Schirach skupaj z drugimi iniciatorji objavil na evropski peticijski platformi „WeMoveEurope“: Predlaga naslednje: Vsak človek ima pravico živeti v zdravem in zaščitenem okolju, vsak človek ima pravico do digitalne zasebnosti. Sledenje ali manipulacija z zasebnostjo človeka je prepovedana, vsak človek ima pravico do tega, da so algoritmi, ki se ga zadevajo, transparentni, preverljivi in pošteni. Bistvene odločitve mora sprejeti človek, vsak človek ima pravico do tega, da so izjave nosilcev javnih funkcij v skladu z resničnostjo, vsak človek ima pravico, da se mu ponujajo samo tisti izdelki in storitve, ki so bili pridobljeni, izdelani ali izvršeni z upoštevanjem univerzalnih človekovih pravic, in na zadnjem mestu, da lahko človek v primeru, da so sistematično kršena določila te listine, pri evropskih sodiščih vloži tožbo za izpolnitev temeljnih pravic.

Ali obstaja v Sloveniji kritična masa posameznikov za sestavo nove politične skupine, ki bo prevzela parlament v naslednji sestavi in bo v svoj politični program zapisala prav teh šest temeljnih človekovih pravic? 

Nogomet ni več le najpomembnejša postranska stvar na svetu. Nogometno dogajanje, v katerem so zaustavili še večje apetite kapitala, kaže, da se da! Da je možno zaustaviti dogajanje, ki vodi v slabo. Če so se zbudili nogometni navijači in drugi akterji ter pokazali, da lahko tudi David zmaga proti Goljatu, se moramo zbuditi tudi potrošniki in drugi akterji, da bomo zmagali v boju proti globalnemu segrevanju, v boju proti uničevanju našega planeta.

Če ne bomo mi posamezniki vedno znova hlepeli po še višjem standardu, potem se bo tudi kapital moral zaustaviti. Zakaj bi sploh stremeli k vedno višjemu standardu? Nenehno prizadevanje za višji standard prinaša pomanjkanje časa, odtujenost, kar pa ljudi onesrečuje. Nehajmo razmišljati, da se nič ne da – da kot posameznik nič ne moreš. Vsak posameznik, vsaka družina prispeva s svojimi ravnanji k usmerjenosti celotne družbe. S svojo potrošnjo narekujemo produkcijo. Če mi posamezniki ne bomo brezglavo kupovali reči, ki jih pravzaprav sploh ne potrebujemo (potem pa so te reči kmalu zgolj odpadek), potem teh reči ne bodo proizvajali, ker ne bodo imeli dobička. Mi posamezniki imamo največjo moč. Ne iščimo izgovorov v drugih, v sistemu.

Glede na to, da imamo na Zemlji omejene vire, produkcija ne sme biti usmerjena v nenehno rast. Človeštvo danes živi tako potratno, da porabi ekvivalent Zemlje in pol. To pa na planetu z omejenimi viri ne more potekati v nedogled. Namesto vedno novih in novih reči, ki kmalu postanejo navlaka, je treba poskrbeti za energetsko čim manj potratna domovanja, za ozelenjenost naših domovanj, da se v sončni pripeki naši domovi in celotne soseske ne bodo pregrevali, obenem pa bo zelenje odigralo vlogo požiralnika toplogrednega ogljikovega dioksida.

Nikar samo tarnati, da kot posameznik nič ne moreš (misel ameriškega predsednika: »Ne sprašuj, kaj bo zate storila domovina – vprašaj raje, kaj sam lahko storiš zanjo.« – John F. Kennedy). Družbo sestavljajo posamezniki in če bomo posamezniki ravnali odgovorno do okolja, bomo nadaljnji razvoj usmerjali v bolj trajnostno potrošnjo. Pri tem pa šteje vsak posameznik. Seveda pa lahko tisti, ki sprejemajo odločitve, najbolj prispevajo k čim hitrejšim spremembam na bolje. Skrajni čas je že, da bi te odločitve pomenile preusmeritev k preboju v postogljično družbo, da bi že končno začeli zaustavljati globalno segrevanje. Vedno pogostejši ekstremni vremenski pojavi nas opozarjajo, da se že zelo mudi.

Z odrivanjem problemov se teh ne reši. Tako se tudi problematike globalnega segrevanja ne da razrešiti z odrivanjem problemov. V preteklosti so si ljudje zatiskali oči pred genocidom, ki je potekal v koncentracijskih taboriščih, danes pa se po svetu odvija ekocid, ljudje pa se znova sprenevedajo v svoji coni udobja. Toda udobje je minljivo, ogrožajo ga podnebne spremembe. Smo res tako sebični, da mislimo le na svoje trenutno udobje? Za naše otroke, vnuke pa nam ni mar? Nehajmo razmišljati, da se nič ne da – da kot posameznik nič ne moreš. Nogometni navdušenci so dokazali, da se da. Bodimo navdušenci, katerim je mar za prihodnost svojih otrok, vnukov. 

Ugotavljamo, da je novela Zakona o vodah kljub temu, da je vlada umaknila 4. člen spremembe, ki bi dopuščal gradnjo in izvajanje potencialno nevarnih dejavnosti na vodovarstvenih območjih, še vedno škodljiva. V sporni noveli zakona namreč ostaja člen (2. člen, vezan na 37. člen ZV-1), ki dovoljuje gradnjo objektov na območju priobalnega pasu rek, (presihajočih) jezer in morja, s čimer so ogroženi priobalni pas in podzemni vodonosniki, s tem pa še vedno tudi viri pitne vode.

Novela Zakona o vodah tako kljub umaknjenemu členu ostaja sporna zaradi vsaj treh razlogov: prvič, ne varuje več pitne vode kot javnega dobra, kljub temu, da je pravica do pitne vode zapisana v Ustavo RS, drugič, onemogoča varovanje pravice dostopa do vode kot javnega dobra, saj omogoča pozidavo bregov rek, jezer in morja, ter tretjič, dopušča gradnjo na območjih, ki bodo zaradi podnebnih sprememb bolj pogosto podvržena izrednim naravnim dogodkom, predvsem poplavam, in bi se pozidavi teh območij morali izogibati že po načelu previdnosti, ki ga uzakonja Zakon o varstvu okolja.

Dopuščanje gradnje na omenjenih območjih namreč pomeni tudi ožanje razlivnih območij in s tem večjo poplavno ogroženost! Vladno izgovarjanje, da s tem omogoča samo (!) gradnjo igrišč in drugih rekreacijskih površin ob vodi, je zavajanje, saj gre očitno za komercializacijo in to brez kakršnihkoli razmislekov o dolgoročnih posledicah. Opozarjamo, da ob prihajajočem neambicioznem Načrtu za okrevanje in odpornost vsaka deregulacija poseganja v prostor povečuje možnost prevlade zasebnih interesov nad javnim, kar bo v tem primeru nedvomno vodilo v degradacijo priobalnih in drugih območij, v oviranje dostopa do jezer, rek in morja in nenazadnje do škodljivih posledic za zdravje ljudi zaradi vplivov na pitno vodo in večje poplavne ogroženosti. V razvitih državah gre trend v renaturacijo obal, zlasti rečnih, v večanje razlivnih območij in vračanje prostora naravni dinamiki. Sporna sprememba 37. člena vodi stran od sodobnih usmeritev: pozidava obal bo namreč slej ko prej privedla do zahtev po varstvu tega premoženja in do novih tehničnih protipoplavnih ukrepov.

Sporna sprememba 37. člena je tudi v nasprotju z državnimi strateškimi dokumenti: RS je v Resoluciji o Nacionalnem programu varstva okolja, ki jo je sprejela marca 2020, za cilj postavila doseganje neto ničelne pozidave. Izgovarjanje na to, da je bilo poseganje v priobalni pas na podlagi posebne Uredbe Vlade RS že dovoljeno, ne vzdrži resne presoje, saj je šlo za izjeme. Posegi v priobalni pas so zaradi razlogov, ki smo jih že našteli, vedno kritični in je zato razumljivo, da je treba presojati vsak poseg posebej; kakšnega je pač mogoče upravičiti in dovoliti. Problem novele je v tem, da na široko odpira vrata celi vrsti objektov, da torej ne gre več za izjeme. Jasno je, da vlada razmišlja kratkoročno in da postavlja zasebni interes pred javnega. Slednje je razvidno že tudi samo iz postopka: vlada naj bi spremembe zakona sprejela po skrajšanem zakonodajnem postopku in 14 dnevni javni obravnavi, v tako kratkem času pa ne splošna ne strokovna javnost nimata pravih možnosti, da se opredelita do predlaganih sprememb.

Zaradi navedenih razlogov pozivamo volivce k podpori zahteve za razpis zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah.

— Za Oddelek za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete, Univerza v Ljubljani, prof. Dr. Ana Kučan, prodekanja za krajinsko arhitekturo; za Društvo krajinskih arhitektov Slovenije, Barbara Kostanjšek, predsednica; za Fakulteto za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, prof. Dr. Matej Blenkuš, dekan; za Zbornico za arhitekturo in prostor, Tomaž Krištof, predsednik; za Društvo arhitektov Ljubljana, člani IO

V ponedeljek, 26.4.2021, sem bil pozvan na cepljenje za torek - na praznik Dan boja proti okupatorju. Sama sreča, da je bilo vreme slabo in da sem bil na praznik doma. Po glavi mi je sicer rojilo vprašanje, zakaj jaz? Star sem 29 let, nisem kronični bolnik. Slišal sem, da ljudje odklanjajo cepljenje z AstraZeneco, da cepivo ostaja in sem si mislil, da morda sem pa že na vrsti, saj sem vendarle prijavljen na treh različnih koncih že 4 mesece. Seveda bi bilo bolje, če bi bila prijava enotna, na enem mestu, s tem bi vsaj verjel, da imajo organizatorji nek delujoč sistem.

Kakorkoli, v torek ob 12:34 sem bil v cepilnem centru na Gospodarskem razstavišču. Pri registraciji sem povedal, da ne vem zares, zakaj sem bil pozvan, in ko smo s sestro ugotovili, da nisem ne kronični bolnik ne dovolj star, sem bil obveščen, da žal ne bom moral biti cepljen. Čakajte malo. Zakaj ste me potem tako urgentno klicali? Kaj se bo zgodilo z mojim odmerkom cepiva? Opazil sem, da veliko ljudi v cepilnem centru pobira šila in kopita. Kaj se tukaj dogaja? Po majhnem nerganju, češ kaj bo s cepivom, mi je zdravnica na uho prišepnila: “Poglejte, cepiva je ogromno, ampak tamle sedi inšpektorica in žal vas danes ne moremo cepiti, niste na prednostnem seznamu.” Čeprav sem že pred prihodom na cepljenje vedel, da je organizacija cepljenja zavožena, sem se na svoj cepilni dan prepričal o tem tudi na lastne oči. Pa vendar, prav je, da so mi cepljenje odklonili. Saj so pred mano vendarle prednostne skupine! Ampak zakaj potem na cepljenje vabijo mene, in še mnoge druge, ki jih v cepilnem centru obračajo, medtem ko še vedno mnogi starejši in kronični bolniki čakajo na svoj termin? In zakaj cepivo ostaja neporabljeno? Te ljudje, da ne rečem kriminalci, ki odločajo o tem, kdo bo cepljen in kdaj, se dobesedno igrajo z našim časom in našimi življenji. Cepiva imajo več kot očitno dovolj, ljudi, ki bi se radi cepili, pa je očitno premalo.

Za to so krivi tudi sami, saj s svojim nestrokovnim, neznanstvenim in vzvišenim pristopom majejo zaupanje ljudi v cepiva, ki so že tako na slabem glasu med nekaterimi skupinami ljudi. Kacin in klapa pa jim dajejo še večji zagon. Edina smotrna poteza na tej točki bi bila, da se cepljenje razširi na vse, ki se želijo cepiti, hkrati pa se še vedno upošteva prednostne skupine, torej starejše, kronične bolnike in ostale po datumu prijave. Za tako organizacijo lahko osnovnošolec naredi Excel tabelo, ti vase zaverovani oblastniki pa od poletja niso naredili nič, čeprav naj bi reševali življenja! In zato bi bilo edino higienično, da se opravičujejo in odstopijo! Najprej Jelko Kacin, nato Janez Janša. Še prej pa ustavna obtožba, ki je na tem mestu več kot dobrodošla in potrebna. Državo vodijo narcisoidni aparatčiki, ki ne spregledajo lastnih napak, in zaradi svoje nesposobnosti tratijo naš čas in naša življenja. V isti sapi pa nas zmerjajo, da smo poredni, da protestiramo, da vlada dela dobro, mi pa nagajamo. In nagajali bomo, dokler ne bomo zopet svobodni. Zahtevam odstop in volitve!

Lep pozdrav.

Da, Janković, prestopnik vseh meja, (ne)omadeževani politični veljak, župan Ljubljane, z vrsto odprtih sodnih tožb, neskrupulozni bogataš brez pravega razloga … In s »simpatičnim«, v resnici ciničnim nasmehom, ki govori, da on lahko o vsem odloča, da je v resnici nedotakljiv, neoporečen, da zmore vse in vse lahko počne, kar se mu zljubi. Da mu je dovoljeno prav vse, brez možnosti priziva.

Nekakšen samopašen, samozadovoljen velikaš, petelin-nosorog in pav, ki s skromnimi besedami in omejenim miselnim zakladom prepriča – prepričuje – vse, ki mu sledijo. V resnici pa je zvit lisjak, ki grize v lastni rep, v Narcisovo podobo svojega obraza, ki zdaj zrcali topel in spokorniški pogled nekoga, ki bo odločal o usodi mesta ter mestnih prebivalcev, nič kaj uporniškega ljudstva. Da, zvit lisjak, ki hoče (vedno) več, kot mu je dano, ki hoče moč in žezlo, ki pritiče le vladarjem. Vladar pohujšanja, brez krone kronan, gospodar in hlapec lastnim željam. In mož, ki je v resnici še otrok, varljiv otrok, pretkan, prefrigani otrok, ki se igra z odločilno in odločno voljo mesta, da mu sledimo in ga podpremo v tej neznanski želji po oblasti ali pa se odvrnemo od njega in ga zanikamo, »podremo« (veliki Padec v brezno – od besedice cadere v bibličnem pomenu) … je torej za našega Moža oblast in vladanje samoumevno.

A ne za dolgo … Oblast in oblastniki Jankovićevega kova so v načelu že obsojeni na končni »zdrs«, propad, inkarčeracijo v osamljenosti, v izločitvi. Vprašanje za milijon ali le prazna puhlica, vržena v eter? Bo zmagala pripadnost ali pa praktični razum, ki naj prinese nov začetek? V vsem tem sem optimist, ki z glavo zre v prihodnje sanje o novem svetu novega človeka. In z rokami sega v narodno telo, ki je na meji preživetja, in z otožnimi pogledi pogleduje na kulturo in umetnost, ki se bori z lastno senco.

Kje so že časi, če se še spomni Simoniti, ko je umetnik žrtvoval svoj prostor in svojo intelektualno vlogo za obrnitev, preobrnitev in obrat političnega Časa iz groze stiskanja in zadušitve pod steklenim zvonom posamezne politične elite in neomajnega vladarskega pohlepa v upor(nost) in v preobračanje (ob)škurnih, poniglavih časov čiste volje po oblasti? Kje so že časi neprikosnovenega poguma pisateljev in filozofov, ki so z negativno dialektiko (po)rušili politične sisteme in podle oblastnike? Volivec v strankah, parlamentarec in kozmopolit, občan, Slovenec, zdaj je trenutek, ko se moraš odločiti in odločiti prav, v korist Gemeinschaft – skupnosti, katere del (člen, Glied) obstajaš, duhovno in socialno in politično kot zoon politikon, ki zdaj odloča ne le o sebi in o vladanju, ampak o množicah v družbi, o Gesellschaft, nasprotje množici in družbi pa je trinog, kulturni ali mestni, ki misli (ki v resnici malo misli) le o sebi. Poruši zdaj to vsemogočno avtoritarnost posameznika, njegov zavržen kapital, ki te duši, podreja, da poklekneš umsko, telesno in duhovno. V tem je moj pesimizem (intelekta) in optimizem volje, po Gramsciju (in Jaši Zlobcu). 

V članku z naslovom »Pahorjeva manipulacija« avtor Peter Petrovčič med drugim navaja trditve o zakonskih obveznostih predsednika republike pri izbiri in predlaganju kandidatov za sodnika ustavnega sodišča, ki ne držijo. Ker omenjene trditve predstavljajo tudi podlago za nekatere avtorjeve zaključke, na tem mestu navajamo naslednje pojasnilo.

Avtor je med drugim zapisal: »Zakonodaja namreč od predsednika republike zahteva, da izbere kandidate, ki imajo za izvolitev dovolj široko podporo v državnem zboru. To po analogiji pomeni, da kandidature z zadostno podporo predsednik tudi mora predlagati.« Navedena trditev ne drži in nima v nobenem delu osnove v veljavni zakonodaji.

Zakon o ustavnem sodišču v 13. členu določa, da predsednik republike predlaga kandidate za prosta mesta sodnikov ustavnega sodišča izmed možnih kandidatov, ki so predlagani na podlagi poziva, lahko pa predlaga tudi druge kandidate. Lahko predlaga tudi več kandidatov, kot je prostih mest sodnikov ustavnega sodišča. Vsak predlog kandidature mora biti obrazložen, priloženo mora biti tudi pisno soglasje kandidata. Za izvolitev sodnika ustavnega sodišča je potrebna večina glasov vseh poslancev.

Zakonodajalec tako v ničemer ne zavezuje predsednika republike, da bi moral izbrati in predlagati kandidata, ki ima izkazano široko podporo za izvolitev.

Ne glede na to pa je zaradi večje transparentnosti vseh kandidacijskih postopkov v njegovi pristojnosti prav predsednik republike Borut Pahor v začetku svojega prvega mandata na lastno pobudo uvedel novo prakso. Ob vsaki predlagani kandidaturi opravi posvetovanja z vodji poslanskih skupin državnega zbora in se seznani z njihovimi stališči. Še pred glasovanjem v državnem zboru pa se vsi predlagani kandidati predsednika republike javno predstavijo v predsedniški palači. Ničesar od tega ne zahteva zakonodaja, vendar zagotavlja večjo preglednost in je predsedniku republike v pomoč pri njegovi suvereni presoji, koga bo predlagal , zato je to prakso tudi uvedel. Razumemo, da se je tako uveljavila, da jo nekateri zmotno štejejo kot zakonsko obveznost.

Avtor je prav tako zapisal: »Predsednik ima namreč dolžnost, ne pravico, da državnemu zboru predlaga novega ustavnega sodnika, ko se enemu izteka mandat.« Ustava RS in zakon o ustavnem sodišču predsedniku republike ne določata roka, v katerem mora po končanem pozivu svoj predlog kandidata za ustavnega sodnika poslati državnemu zboru v izvolitev. Zakonodajalec tako odločitev o tem prepušča predsedniku republike. Ustava RS tudi določa, da po 

To v nasprotju s trditvami v članku velja tudi za zadnji postopek. Predsednik republike je obvestilo o tem, da se bo mandat sodnici Dunji Jadek Pensa iztekel 14.julija 2020, prejel 20. januarja 2020. Javni poziv je trajal od 14. februarja do 15. aprila 2020, v državni zbor je predlog dveh kandidatur – za dr. Andraža Terška in Barbaro Zobec – poslal 29. maja 2020, torej nekaj manj kot dva meseca pred iztekom mandata sodnici Dunji Jadek Pensa. Gospa Barbara Zobec je od kandidature odstopila, dr. Andraž Teršek na glasovanju na seji državnega zbora 16. maja 2020 ni bil izvoljen.

Predsednik republike je takoj objavil nov javni poziv za zbiranje kandidatur, ki je trajal od 26. junija do 1. septembra 2020. 6. oktobra 2020 je državnemu zboru predlagal kandidata dr. Anžeta Erbežnika. Na seji državnega zbora 21. oktobra 2020 kandidat ni bil izvoljen.

Predsednik republike je ponovno takoj objavil nov javni poziv, ki je trajal od 23. oktobra do 23. novembra 2020. Po opravljenih posvetovanjih koncem lanskega in v začetku letošnjega leta je predsednik republike presodil, da nihče od prijavljenih ne uživa zadostne podpore za izvolitev, zato se je odločil, da v skladu z zakonom sam poišče primernega kandidata. Dr. Janez Kranjc, eden najuglednejših pravnih strokovnjakov pri nas, je na kandidaturo pristal in posvetovanja z vodji poslanskih skupin še tečejo.

Iz zapisanega jasno izhaja, da predsednik republike v omenjenem postopku v ničemer ne zavlačuje ali celo ruši ustavni red. Postopek še poteka, ker državni zbor v dveh dosedanjih poizkusih ni izvolil predlaganih kandidatov. 

Strašljive „balkanske zgodbe“ minulih stolet(ij) se vračajo na sceno - kot da pandemija ni dovolj...

In znova so nas vpletli.

Varovalni mehanizmi ves čas niso delovali iz preprostega razloga, ker dobro plačani strokovnjaki (za katero „stroko“ gre, bo vsak sam uganil!) pravljičarijo in umetelno zaokrožajo naročene zgodbe. In tako bo ostalo in vedno znova nas bodo vpleteni zvlekli zraven kot poceni prikritje svojih lopovščin. Tako je bilo na začetku modernih prekucij v Evropi, ko je Budimpešta „učinkovito“(!) ustavljala Josipove prestolonaslednike in po njegovi smrti Karlu ni dovolila slediti Wilsonovim "točkam“. Ker Zagreb zaradi budimpeštanskega centralizma ni imel nobenih državnih pravnih upravičenj, mu je državnost slovenskih dežel prišla prav v pričakovanem „jugoslovanskem“ spopadu z Beogradom. Zgodba je znana in razkriva vse scenarije, ki so tudi v času razpadanja balkanske tvorbe spet prišli prav Zagrebu. Slovenci pa znova paravan za obračunavanja drugih.

Je vtis - in bati se je, da ne vara - da še v tretje bebavo bolščimo v dogajanje, ki ga ne razumemo, se nas pa še kako tiče! In je vanj poleg Zagreba in Beograda seveda vpletena Budimpešta. Slovenci pa (znova) tragikomični paravan ...

Nil nove su sole!

Spoštovani, V članku Žurnalizem ex nihile novinar Bernard Nežmah omeni moj zapis, citiram: „Bojan Požar je navadna oportunistična podlasica. Z njim obračunaj brez milosti.“ Zapis ni bil objavljen na Twitterju, kot je napak zapisal gospod Nežmah, temveč na Facebooku, kot odgovor na zapis vodje sindikata taksistov, Dejana Jefima, v skupini podpore Ivanu Galetu.

Drugi stavek, ki ga novinar brez širšega konteksta oceni kot poziv k nasilju, je pravzaprav poziv gospodu Jefimu, da z Bojanom Požarjem zaradi klevet obračuna na sodišču, tako da ga mastno iztoži.

Lep pozdrav.

Mag. Bojko Jerman, inženir arhitekture, je v svojem mnenju v pismih bralcev, objavljenem 15. aprila letos, med drugim izpostavil, da je vzrok slabega prezračevanja poslovnih in stanovanjskih stavb med drugim v tem, da »stroka na tem področju ni izdala obveznih razlag zakonskih aktov niti priporočil dobre prakse«.

Stroko v Sloveniji predstavlja Inženirska zbornica Slovenije, konkretneje njena matična sekcija strojnih inženirjev, ki jo vodim, zato v nadaljevanju za bralce revije podajamo pojasnilo na zavajajoče navedbe.

Avtentično razlago zakona lahko poda edino zakonodajalec sam, razlago določenega predpisa pa edino organ, ki je tega sprejel. Tudi priprava priporočil dobre prakse, to je priporočenih tehničnih rešitev, s katerimi se doseže izpolnjevanje bistvenih in drugih zahtev glede na vrsto objekta, te Gradbeni zakon imenuje tehnične smernice, so v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor (MOP) in po potrebi še drugih ministrstev.

Matična sekcija strojnih inženirjev pri Inženirski zbornici Slovenije (IZS) je v zadnjem letu izdala štiri smernice, tri so vezane na prezračevanje. Vse so prosto dostopne na spletnih straneh izs.si vsakomur, ne samo našim članom. IZS njihove obvezne uporabe pri projektiranju ne more predpisovati, prav tako ne more prepovedati uporabo zastarelih standardov, če njihovo uporabo zahteva veljavni pravilnik. IZS tudi ne more zahtevati od svojih članov uporabo prav določene vrste prezračevanja, recimo te, ki jo avtor kot zastopnik in prodajalec ponuja, ampak to lahko stori MOP ali katero drugo ministrstvo s tem, da takšne vrste prezračevanja predpiše za obvezne.

Trenutno stanje glede (ne)obveznega prezračevanja slovenskih stavb najbolje predstavi navedba iz Pravilnika o učinkoviti rabi energije (2010): »Če ni mogoče izvesti naravnega prezračevanja za doseganje kakovosti zraka v prostorih v skladu s predpisi, ki urejajo prezračevanje in klimatizacijo stavb, se sme projektirati in izvesti sistem hibridnega ali mehanskega prezračevanja.« Smiselno enako se glasi zapis v Gradbenem zakonu (2017), ki je v enem od členov še dopolnjen z opozorilom, da »prezračevalni in klimatizacijski sistemi ne smejo ogrožati zdravja ljudi …«

Omenjeni avtor v svojem mnenju tudi navaja, da IZS ni obravnavala prijave istega avtorja zoper delo pooblaščenega inženirja strojništva. Pridobil sem dokumentacijo prijave iz leta 2018, jo preučil in ugotovil, da razlogi za predajo zadeve v nadaljnjo obravnavo strokovnemu svetu dejansko niso bili znani. Sama prijava je skupaj s prepričljivim pojasnilom pooblačenega inženirja strojništva ovrgla samo sebe. 

V rubriki TV smo pri opremljanju rubrike objavili fotografijo voditelja Igorja E. Berganta in zgodovinarja dr. Gorazda Bajca, za slednjega pa zapisali, da je zgodovinar dr. Eric Gobetti. Obema zgodovinarjema in bralcem se za napako opravičujemo.