Spoštovani gospod Peter Petrovčič,

odzivam se na vašo objavo članka „Proti splavu tudi v šoli“ z dne 18. 10. 2013, saj ugotavljam, da njegova vsebina, izhajajoča iz metaforičnega naslova in podnaslova, ni usklajena s stvarnimi dejstvi. Strokovnjaki, politiki, novinarji in tudi običajni ljudje smo pogosto nagnjeni k temu, da (prosto po Alojzu Ihanu, Platon pri zobozdravniku, CZ, Lj. 1997, str. 39-68) iz obstoječih dejstev izpeljujemo žive podobe ali metafore.

Tudi naš vsakdanji jezik, ne le pesniški, je sestavljen iz takšnih podob. Nevarno pa postane, kadar poskušamo na osnovi pesniških slik izpeljati logične zaključke oziroma kadar začnemo verjeti v dobesedni pomen svojih metafor. S suhoparno logiko lahko le preverjamo, analiziramo, primerjamo, sortiramo določena dejstva, z metaforami pa ustvarjamo nekaj popolnoma novega. Z njimi novinarji radi na udaren način pritegujete svoje potencialne bralce, ljudje, ki pa take metafore človeško prizadenejo, se pa seveda sklicujejo na stvarna dejstva, ki pa jih je včasih težko dokazati. Neresnica se rada kaže v metaforični luči, ker je lahkotna, živa, površinska; če se dovolj dolgo ponavlja, se spreminja v navidezno resnico, ki ji ljudje verjamejo; do resnice se pa moramo bolj potruditi, znati moramo natančno opazovati in brati ter raziskati več različnih virov informacij.

No, zdaj pa poskušajva iz sveta metafor stopiti v svet že napovedanih stvarnih dejstev. Zdaj bomo podatke, ki so nam na voljo, brali natančno tako, kot so (bili) zapisani.

V dopisu, ki ga je staršem otrok na sekundarni stopnji izobraževanja 7. oktobra 2013 zabeležil g. Donaj, ni nikjer omenjeno, naj priloženo peticijo podpremo ali zavržemo, še manj pa, naj podpremo pobudo proti splavu, saj tudi peticija na nobenem mestu ne govori o njem. Splav je torej tista metafora, ki razširja in sprevrača pomen stvarnih dejstev. Na tak način, kot ga je uporabil učitelj, se obveščamo o marsičem, kar se v Bruslju dogaja, še posebej o organizacijah pomebnih aktivnostih, kot so dnevi šole, prireditve, na katerih nastopajo slovenski otroci, obeleževanja dnevov slovenske državnosti, roditeljski sestanki in obveščanja o vprašanjih, ki jih obravnava združenje staršev evropskih šol, obvestila o slovenskih kulturnih dogodkih v mestu, pa tudi o oblikah pomoči za otroke, ki potrebujejo varstvo ipd. Vse te dejavnosti omenjam zato, ker jih razen slednje in tiste, ki jo v zruženju staršev opravljamo slovenski predstavniki, zavzeto in odgovorno uresničuje g. Donaj, starši pa mu pri tem pomagamo.

Peticija je po naključju sovpadla s pripravami na naš redni sestanek v oktobru, tokrat je bil to 9. oktober, in ni bila napovedana v uradnem vabilu. Na sestanku je učitelj pojasnil, da je peticijo preposlal zato, ker jo je prejel od družine svoje dijakinje in ker je opazil, da je nekateri starši še nismo prejeli. Tako sem tudi sama razumela njegovo napoved v omenjenem spremnem dopisu, da se bomo o pobudi pogovorili na sestanku. Kot predstavnica staršev, najprej na primarni, zdaj pa že vrsto let na sekundarni stopnji izobraževanja v evropski šoli v Ucclu, lahko zatrdim, da g. Donaj na vseh sestankih in srečanjih strogo zagovarja zgolj strokovna merila in visoko profesionalnost, povezano s svojim delom in odgovornostjo do nas staršev in naših otrok. Bila sem vedno na vseh sestankih, ki jih je v minulih osmih letih organiziral za starše, zato bi želela poudariti, da nikoli ni postavljal pred nas vsebin, ki se ne dotikajo izključno njegovega strokovnega in pedagoškega dela. Tisti, ki redno obiskujemo sestanke, to vemo in to tudi od njega pričakujemo, zato v njegovi prvotni napovedi nisem zaslutila ničesar spornega ali dvoumnega. Njegovo delo z otroki temelji na medsebojnem spoštovanju in zaupanju. V Bruslju nas je malo, zato menim, da je treba na vsakem koraku spodbujati oblike medsebojnega zaupanja, sodelovanja, solidarnosti in strpnosti, zlasti v kriznih časih, ko je treba zaščiti vsakega izmed nas, da bomo lažje preživeli. To sporočilo velja v enaki meri tudi za rojake v domovini.

S spoštovanjem,

Spoštovani!

V članku Slovensko-srbski pakt, ki je bil 18. oktobra 2013 objavljen v Mladini, povod zanj pa je bil izid hrvaškega prevoda trilogije V imenu države Mateja Šurca in Blaža Zgage, so zamolčani pomembni podatki o tem, kako je bila knjiga predstavljena v Zagrebu in Sarajevu, pa tudi o odnosih, na katerih je temeljila odločitev slovenskih oblasti za prodajo orožja Hrvaški in BiH »v imenu države«. Prepričan sem, da imam pravico spregovoriti o tem, ker sem sodeloval pri projektu in bil eden od njegovih promotorjev v Zagrebu in Sarajevu. V članku v Mladini je navedena izjava Milana Kučana, da se »z Miloševićem nisem nikoli dogovarjal, niti osebno niti prek posrednikov, še najmanj pa tajno«. Resnica je drugačna.

Opozoril bi vas na zakonitost delovanja prevodnih del – prevod katerekoli knjige nesporno deluje kot novo, samostojno delo, ker ga v maternem jeziku berejo ljudje, ki imajo drugačne izkušnje, znanje in spomine od samih piscev, pa tudi od javnosti, v kateri je bil objavljen izvirnik. Prevod je razumljen drugače, kot je izvirnik razumela javnost, v kateri je delo prvotno izšlo. Pisec seveda ni odgovoren za to, kako njegovo delo razume druga javnost, ampak zgolj za resničnost in preverljivost dejstev, ki jih predstavlja. Ker sem poklicni raziskovalni novinar, so mi te izkušnje zelo blizu, na njih pa temelji tudi možnost čezmejnega novinarskega sodelovanja. Zaradi različne identitete, različnih izkušenj in spominov nismo glede vsega enakega mnenja, skupna nam je le zavest o nujnosti objavljanja resničnih in preverljivih podatkov. Posebej težko je pisati, kadar gre za nacionalne interese skupnosti, v katero sodimo, in države. Tako je bilo tudi s prevodom prve knjige iz trilogije V imenu države v hrvaščino. Za slovensko javnost je bilo ključno vprašanje moralnosti ravnanja slovenskih oblastnikov, ki so v zahtevah Hrvaške in BiH po vojaški pomoči videli priložnost za zaslužek, v hrvaški in bosansko-hercegovski javnosti se postavljajo druga vprašanja. Eno od teh je, kako je bilo mogoče, da je Slovenija prodajala orožje, ko sta se Hrvaška in BiH oboroževali.

Zato bi vas želel opozoriti na pomembno zamolčano dejstvo, povezano s tem, kako je bil prevod knjige predstavljen v hrvaški in bosanski javnosti. Tudi sam sem se na goste na promocijah in medije v Zagrebu in Sarajevu – neodvisno od Slavena Letice in brez predhodnega dogovora – obrnil z vprašanjem, kako je bilo mogoče, da je Slovenija prodajala orožje. Menil sem, da je bila takšna odločitev mogoča, ker Slovenija ni bila resnično ogrožena, tako pa je bilo zaradi sporazuma, ki sta ga Milan Kučan in Slobodan Milošević sklenila v Beogradu 24. januarja 1991. Gre za sporazum, ki je opredelil poznejše dogodke, povezane z razpadom Jugoslavije, očitno pa ljudi na območju od Sarajeva do Ljubljane, od Skopja do Beograda in od Prištine do Zagreba še danes ne pušča ravnodušnih.

V poročilu s sestanka republiških delegacij, ki sta ju vodila Kučan in Milošević, piše:

»Skupna ugotovitev se glasi, da je treba pri reševanju jugoslovanske krize izhajati iz pravice naroda do samoodločbe, ki ne more biti omejena z ničimer, razen z enako oziroma prav tako pravico drugih narodov. Pri udejanjanju te pravice, tako menita obe strani, je nujno upoštevati posebnost in različnost interesov, zato ne more biti uveljavljena na škodo drugih narodov.

Srbija spoštuje interes Slovenije, da se na podlagi pravice naroda do samoodločbe in s procesom sklepanja sporazumov o bodočih odnosih med republikami zagotovi nemoteno uveljavljanje pravice slovenskega naroda in Republike Slovenije do samostojne poti v prihodnosti in lastne izbire oblike povezovanja z drugimi jugoslovanskimi narodi oziroma republikami. Slovenija spoštuje željo srbskega naroda, da bi živel v eni državi, in bodoči jugoslovanski dogovor bi to željo moral upoštevati.« (Oslobođenje, 25. januarja 1991, str. 4, Samoodločba narodov ne more biti z ničimer omejena)

Kučan je, ko se je 24. januarja 1991 iz Zagreba in Beograda vrnil v Ljubljano, pa tudi med obiskom v Sarajevu 26. januarja odgovarjal na številna vprašanja novinarjev o pomenu tega sporazuma z Miloševićem.

»Novinarji so Kučana največ spraševali, kaj pomeni formulacija iz poročila, da ima srbski narod pravico živeti v eni državi, pa tudi priznavanje slovenske pravice do samostojne poti in izbire, kar zadeva povezovanje z drugimi jugoslovanskimi narodi v prihodnosti.

Kučan je odgovoril, da se Slovenija zavzema, da se notranje meje v državi ne bi spreminjale na silo in da bi se ta pravica srbskega naroda uveljavila z dolgotrajnimi in težavnimi pogajanji zainteresiranih republik. ’Srbski narod je v drugačnem položaju od slovenskega, ker živi v treh republikah,’ je rekel Kučan, in stvar teh republik je, da se med seboj dogovorijo. Na vprašanje, ali misli, da bi Slovenija ostala izvzeta iz morebitnega nasilnega reševanja vprašanja republiških meja oziroma da bi ji bilo to prihranjeno, je odgovoril, da misli, da je vsem republikam do tega, da bi ohranile Jugoslavijo, in da si tega želi tudi Slovenija, toda ’če te želje pri drugih ni, je Slovenija pripravljena sprejeti izziv in naprej živeti kot samostojna država’.« (Oslobođenje, 25. januarja 1991, str. 4, Nespremenljivost meja, spremenljivost stališč)

Ni šlo za napačno razumevanje, ker je predsednik Kučan ta stališča ponovil 26. januarja 1991 v Sarajevu: »Kar pa zadeva stališča Slovenije glede tega, da spoštuje želje Srbije, da bi srbski narod živel v eni državi, kar je zapisano tudi v poročilu s slovensko-srbskih pogovorov, Kučan pravi, da ena pravica ne more biti omejena z drugo, tako da se razume, da priznavanje pravice Slovencev do samoodločbe pomeni tudi priznavanje pravice Srbov, da živijo v eni državi.« (Oslobođenje, 27. januarja 1991, naslovnica in str. 2)

V poročilu s pogovorov delegacije Slovenije in BiH je rečeno, da sta »skupaj ugotovili, da je pri reševanju jugoslovanske krize treba izhajati iz pravice narodov do samoodločbe, ki ne more biti z ničimer omejena, razen z enako in nič drugačno pravico drugih narodov in s priznavanjem suverenosti vseh jugoslovanskih republik. Pri uveljavljanju te pravice, sta ugotovili obe strani, je nujno spoštovati posebnosti in razlike v interesih, te pravice pa ni mogoče uveljavljati na škodo drugih narodov oziroma republik.

Posebej je bilo poudarjeno, da so enakopravni subjekti pogovorov, s katerimi naj bi poiskali rešitev iz nastale jugoslovanske krize, lahko le suverene republike, izhajati pa je treba iz komplementarnosti njihovih interesov. Ugotovljeno je bilo, da obstaja skupni interes, da odnosi temeljijo na priznavanju suverenosti republik in narodov, legitimnosti demokratično ugotovljenih in izraženih interesov, potreb in želja vseh republik in narodov ter na spoštovanju razlik, ki iz tega izhajajo, in objektivnih posebnosti posameznih republik v nacionalnem in drugih pogledih.« (Oslobođenje, 27. januarja 1991, Mirni razplet)

Sarajevski in beograjski sogovorniki Milana Kučana, ki so se strinjali, da je treba izhajati iz pravice naroda do samoodločbe, so vsi po vrsti postali bodisi vojni zločinci bodisi so bili obtoženi ali so se znašli v preiskavi zaradi vojnih zločinov, od Slobodana Miloševića do članov predsedstva BiH, tudi Biljane Plavšić, Momčila Krajišnika in Alija Izetbegovića. Pri razpadu Jugoslavije sta bila edina naroda, ki sta se lahko mirno razšla, srbski in slovenski. Smisel in pomen srbsko-slovenskega sporazuma je prav v tem, da sta se Kučan in Milošević strinjala, da ni ozemeljskih ovir, ki bi onemogočale takšno uveljavljanje načela pravice do samoodločbe Srbov in Slovencev.

Vsi drugi poskusi mirnega uveljavljanja tega načela so pripeljali do nasilne arbitraže med dvema enakima pravicama do ozemelj, na katerih so do takrat živeli pripadniki različnih narodov, predvsem na Hrvaškem in v BiH.

Popravek

V reportaži o Celovških dvorih, ki je bila objavljena v prejšnji številki Mladine, sem zapisal dve netočnosti. Zato poudarjam, MOL ni lastnik 426 stanovanj v Celovških dvorih, ampak je to število stanovanj, ki jih JSS MOL upravlja, lastniki pa so MOL, Javni stanovanjski sklad MOL ter Republiški stanovanjski sklad. Napisal sem tudi, da neprofitni najemniki z liste A ne plačujejo najemnine, v resnici pa vsi najemniki plačujejo neprofitno najemnino, najemniki z liste A pa ne plačajo lastne udeležbe (deset odstotkov vrednosti stanovanja, ki se najemniku vrne najpozneje po desetih letih) in varščine.

Spoštovano uredništvo!

V svojem cenjenem tedniku ste objavili zelo obsežen, informativen, objektiven in zanimiv članek Boža Repeta Slovensko-srbski pakt, ki je odziv na moj predgovor Slovenski in hrvaški trgovci s smrtjo k hrvaški izdaji knjige Prodaja iz trilogije V imenu države slovenskih novinarjev, raziskovalcev, analitikov in piscev Mateja Šurca in Blaža Zgage.

Poleg izjav neposrednih udeležencev dramatičnih zgodovinskih dogodkov iz danes že daljnega leta 1991 (Franceta Bučarja, Dimitrija Rupla, Lojzeta Peterleta, Dobrice Ćosića) ste objavili tudi izjavo tedanjega predsednika Republike Slovenije gospoda Milana Kučana. V tej je gospod Kučan, ki ga imam, mimogrede rečeno, za modrega in velikega slovenskega državnika in častivrednega človeka, zatrdil, da se s Slobodanom Miloševićem ni nikoli o ničemer dogovarjal, niti osebno niti prek posrednikov.

Najpomembnejši del te izjave bom navedel v celoti: »Z Miloševićem se nisem nikdar dogovarjal, ne osebno ne prek posrednikov, tajno pa še najmanj. To so počeli drugi, o čemer Letica kot nekdanji svetovalec predsednika Tuđmana morda tudi kaj ve.«

Gospod Kučan ima v nečem prav: resnično vem veliko – in to iz prve roke – o tistem času. Predvsem vem, da Kučanova trditev, da se z Miloševićem ni »nikdar dogovarjal ne osebno ne prek posrednikov, tajno pa še najmanj«, sploh ni točna.

Nesporna zgodovinska resnica je, da se je gospod Kučan z Miloševićem večkrat sestal in dogovarjal, neposredno, prek posrednikov, javno in tajno. Osebno v tem nisem nikoli videl nikakršne težave: bili so težki časi in gospod Kučan, ki je bil takrat predsednik Slovenije, se je odločal tako, kot je menil, da je najbolje za slovenski narod in Slovenijo.

Toda te odločitve in ravnanje iz leta 1991 mu ne dajejo pravice, da bralcem Mladine danes sugerira mnenje, da sem si »posredniški« dogovor Franceta Bučarja in Dimitrija Rupla, ki so ga podpisali v stanovanju Dobrice Ćosića v Beogradu 14. avgusta 1991, izmislil.

Ta dogovor je – kot so Mladini potrdili sami protagonisti – preprosta zgodovinska resnica, čeprav ga podpisniki imenujejo in se ga spominjajo različno.

Zgodovinska resnica je, da obstaja tudi precej zgodnejši prvi in neposredni dogovor/sporazum/poročilo Milošević-Kučan iz 24. januarja 1991, o katerem nisem pisal v predgovoru h knjigi Prodaja. Ta prvi zgodovinski sestanek, na katerem je nastal sporazum med Miloševićem in Kučanom (Kučan ga, kot bom pojasnil, imenuje skupno »poročilo«), je potekal 24. januarja 1991, točno na dan, ko je predsedstvo SFRJ skušalo legalizirati vojaško posredovanje JLA na Hrvaškem, znano predvsem po izdelavi in predvajanju KOS-ovega filma o ilegalnem oboroževanju Hrvaške (Primer Špegelj).

Mimogrede pa se je treba spomniti še, da je bil sporazum med Miloševićem in Kučanom dosežen polna dva meseca pred sestankom med Miloševićem in Tuđmanom v Karađorđevu 25. marca 1991.

V filmu Dogovorjena vojna sestanek in podpis »poročila« potrdita Borisav Jović in Milan Kučan.

Borisav Jović: »Ker smo v Srbiji menili, da se Slovenija lahko odcepi od Jugoslavije, če tako hoče, seveda po mirni poti, in da nimamo popolnoma nobenega razloga, da bi jo silili živeti z nami, lahko se (odcepi), ker nima nobenih nerešenih mednacionalnih vprašanj, kakršna se pojavljajo na Hrvaškem. Zaradi tega smo menili, da nam je ni treba vznemirjati, če tako hoče. Naj naredi, kakor hoče. Naj odide. Če bo zahtevala odcepitev, bomo to v zvezni skupščini odobrili.«

Milan Kučan: »Ta pogovor je potekal v poslopju predsedstva v Beogradu. Potem smo potrdili poročilo, v katerem je bil stavek, da Srbija ne nasprotuje želji Slovencev (po samostojnosti) in da tudi mi nimamo nič proti temu, da Srbi živijo v svoji državi. Seveda pa je imel stavek še nadaljevanje: ne na račun drugih.«

Treba je omeniti, ker je to zelo pomembno, da je o vsebini dogovora Milan Kučan govoril tudi v BBC-jevem dokumentarnem filmu Smrt Jugoslavije in v knjigi Laure Silber in Allana Littla z enakim naslovom, le da je bil v njiju precej natančnejši: »Na sestanku je bilo očitno, da si Srbi ne bodo prizadevali Slovencev zadržati v Jugoslaviji ... Slovenci smo rekli, da želimo uveljaviti pravico do svoje države. Milošević je dejal, da si Srbi prav tako želijo, da bi jim priznali to pravico, torej to, da bi vsi Srbi v Jugoslaviji živeli v eni državi. Seveda sem odgovoril, da imajo tudi Srbi pravico do tega, vendar na enak način kot Slovenci, ne da bi s tem kršili pravice drugih narodov. Milošević je odgovoril: ’Seveda, to je vendar jasno.’ Potem smo odleteli domov, v Ljubljano.« (Otokar Keršovani, Reka, 1996, str. 104)

Ker sem bil takrat osebni svetovalec predsednika Tuđmana, sem bil zelo natančno seznanjen s potekom in rezultati sestanka Kučan-Milošević-Jović 24. januarja 1991, ko je, to je treba še enkrat povedati, bil načrtovan že drugi poskus vojaškega udara JLA na Hrvaškem. Odhod Milana Kučana v Beograd na tajno dogovarjanje o tem, da lahko Slovenija svobodno izstopi iz Jugoslavije, smo razumeli kot izdajo, ker sta štiri dni prej (20. januarja 1991) Slovenija in Hrvaška podpisali sporazum o skupni obrambi, če bi JLA posredovala v kateri od držav, ki so bile takrat republike SFRJ. Sporazum o skupni obrambi so podpisali Martin Špegelj in Josip Boljkovac v imenu Hrvaške ter Janez Janša in Igor Bavčar v imenu Slovenije. Celotno besedilo sporazuma je objavljeno v publikaciji Slavena Letice in Maria Nobila JNA: Rat protiv Hrvatske (JLA: Vojna proti Hrvaški), ki je izšla neposredno po teh dramatičnih dogodkih, 11. februarja 1991.

Ko je predsednik Tuđman pozneje pogosto govoril, da Slovencem ni bilo težko oditi iz Jugoslavije, ker so se o tem dogovorili s Srbi (na sestanku državnega vodstva in vseh strankarskih prvakov v Banskih dvorih 26. junija 1991 okrog osmih zvečer je za vojno JLA proti Sloveniji prvič javno dejal: »To ni naša vojna!« Osebno sem vedel, zakaj je to rekel in da je imel prav, marsikdo pa ni razumel konteksta, o katerem zdaj pišem), je bil izpostavljen zastrašujočim javnim kritikam tedanje hrvaške opozicije in »neodvisnih« intelektualcev, čeprav je preprosto govoril resnico, ki je v Hrvaški in še posebej v Sloveniji do danes zamolčana.

Na to resnico ni vplivala niti nenadna odločitev Anteja Markovića in generalštaba JLA za desetdnevno »operetno« vojno v Slovenji (od 27. junija do 6. julija 1991), med katero so se tamkajšnje enote JLA, ki so jih sestavljali v glavnem vojskovanja nevešči vojaški obvezniki, spopadle z maloštevilno slovensko teritorialno obrambo, ki ji je poveljeval Janez Janša. JLA je za svoj cilj razglasila »zavzetje mejnih prehodov« in »preprečitev slovenske neodvisnosti«.

S to »operetno« vojno poleti 1991 se je strateška zveza med Srbijo in Slovenijo samo še okrepila, ker sta Slobodan Milošević in Dobrica Ćosić Slovence prepričevala, da se ni vojskovala Srbija, ampak JLA!

Hrvaška javnost sploh ni seznanjena niti s tem, da je Ante Marković Veljka Kadijevića prepričeval, naj bi JLA sočasno aretirala Tuđmana in Miloševića, da je Mesić Kadijeviću govoril, da je on, Mesić, resnični demokrat, Tuđman pa avtoritarna osebnost. Čeprav je bila Kadijeviću zoprna že sama misel na nastanek samostojne hrvaške države, hrvaško oblast pa je imel za ustaško, ni hotel aretirati Tuđmana, saj je vedel, da ga podpira več kot 90 odstotkov Hrvatov. Glej:

bqMd6PFps8A

Naj končam. Danes, 22 let po dramatičnih dogodkih julija in avgusta 1991, mislim, da imata slovenska in hrvaška javnost pravico izvedeti vso resnico o hrvaško-slovenskih in slovensko-srbskih sporazumih in nesporazumih iz te daljne preteklosti.

Zato sem vesel, ker sedanje trditve gospoda Milana Kučana lahko izpodbijam z nekdanjimi trditvami istega človeka.

Tedensko filigransko analiziranje delovanja g. Jankoviča oz. PS je že skoraj podzavestno, rutinski odziv pisca skozi prelite povedi, kot je moje vsakodnevno jutranje nastavljanje skodelice pod kavni avtomat.

Vendar je g. Nežmah v zadnji kolumni dodal politični noti svoje kolumne še športno-komentatorsko. Za zadnji športni neuspeh kluba je sicer obtožena PS. Klub na terenu predstavljajo igralci skupaj s strokovnim štabom in po mojem vedenju ni nobeden od prej naštetih član PS. No kakorkoli že, glede na to, da je g. Nežmah prešel v športno komentatorstvo vsekakor pričakujem nadaljevanje njegovega spremljanja košarkarjev. Bojim se, da je g. Nežmah spregledal dejstvo, da je klub imel sestavljeno ekipo nekje šele pred enim mesecem, ko se ji je pridružil tudi trener. Torej, po logiki košarkarske stroke bo ta skupina igralcev pod trenerjevo taktirko bila uigrana šele tam nekje konec novembra. Zato bo verjetno lahko za marsikoga problem, če bo ekipa začela delovati kot pravi team in nanizala zaporedje dobrih rezultatov. Ker si res ne želim, da bi v tem primeru moral g. Nežmah napisati: »Od nikoder zahteve, da PS še naprej ostane pri vodenju kluba«, mu predlagam, da si raje ogleda tekmo Olimpije v živo in spremlja to lepo igro. Politično obračunavanje v športni preobliki pa naj raje opusti. Šport je preveč plemenit in načelen, da bi se ga uporabljalo za krinko političnega obračunavanja.

Lep pozdrav,

Ljubljanskemu podžupanu Janezu Koželju ni mogoče očitati, da se ne trudi ali da ničesar ni naredil. Nasprotno, prav po njegovi zaslugi je Ljubljana v marsičem lepše in prijetnejše mesto, kot je bila v času pred njegovim ustoličenjem na položaju mestnega urbanista. A kdor dela, tudi greši, in upamo si reči, da je ravno prenova Plečnikovega stadiona ena izmed največjih strokovnih napak arhitekta Koželja.

Treba mu je priznati, da je zanjo pripravil mednarodni natečaj, a je hkrati v njem udeležencem postavil take razpisne pogoje, da jih je prisilil v obzidavo stadiona. Takšna je tudi nagrajena rešitev nemškega biroja Gerkan, Marg und Partner, ki je sicer zgledno prenovil berlinski stadion iz približno istega obdobja kot Plečnikov. Nemci, ki so po svetu zgradili že na desetine stadionov, seveda nikoli ne bi niti za hip pomislili, da bi tudi v Berlinu tik ob stadionu postavili še stolpnico ali kako poslovno „vilo“. Izvirni greh, zaradi katerega se je prenova Plečnikovega stadiona znašla na mrtvi točki, so torej ravno urbanistične smernice arhitekta Koželja in z njimi povezana razsežnost samega posega – 220 000 m2 uporabnih površin na 60 000 m2 veliki parceli. Ali bi pri takem razmerju površin navadnemu smrtniku kdaj uspelo dobiti gradbeno dovoljenje za hišo?

Odzvati se moramo tudi na nekatere navedbe v intervjuju. Civilna iniciativa ne miruje, ampak sodeluje v vseh postopkih, povezanih s Fondovimi vrtovi: upravnem postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, dveh ustavnih pritožbah na Ustavnem sodišču, zahtevi za varstvo zakonitosti na Vrhovnem sodišču in nepravdnem postopku za določitev pripadajočega zemljišča na ljubljanskem okrajnem sodišču. Prav tako ne drži trditev o večkratnih pritožbah na okoljevarstveno soglasje, pritožbi sta bili samo dve – enkrat smo se na izdajo soglasja pritožili mi in enkrat na zavrnitev soglasja Pečečnikov BŠP. Veliko vprašanje pa je, ali bo Arso soglasje sploh smel izdati, saj je pri gradnji tako velikega športnega kompleksa le deset metrov od stanovanjskih blokov skoraj nemogoče zagotoviti, da hrup ne bi presegel kritične ravni. Tudi iz tega razloga se po svetu ne lotevajo stadionskih novogradenj tik ob stanovanjskih soseskah. Vse to pravdanje pa bi bilo nepotrebno in Plečnikov stadion bi bil morda že zdavnaj obvarovan pred propadanjem, v kolikor bi bila občina pri načrtovanju njegove prenove pripravljena upoštevati vsaj temeljna načela urbanizma in varstva kulturne dediščine, če že podobno kot v razvpiti zadevi Tritonis naše lastninske pravice do funkcionalnega zemljišča noče upoštevati.

Gospod Koželj se pritožuje, češ da so se stanovalci postavili na okope. Mar se nista na okope prva postavila on in mestna občina, ki od projekta ne odstopata niti za milimeter? Za druge občinske podrobne prostorske načrte lahko občina brez težav začenja postopke njihovega spreminjanja, le prostorski načrt za Plečnikov stadion je nedotakljiv. Mestni arhitekt pravi tudi, da bi od stanovalcev pričakoval kompromisno rešitev. Mar je pozabil na osebno nanj naslovljeni predlog predsednika Četrtne skupnosti Bežigrad, da bi mestna občina investitorju namesto naše zelenice raje ponudila svoje zemljišče nasproti stadiona na drugi strani Dunajske ceste, kjer je danes neurejeno makadamsko parkirišče? Prejel ga je še pred objavo mednarodnega natečaja, a se zanj tako kot za vse naše pobude, da bi lahko zelene površine ohranili tudi z zmanjšanjem lastniškega deleža mestne občine in olimpijskega komiteja v večinsko Pečečnikovem BŠP, ni zmenil.

Prav tako ne moremo razumeti njegovega siceršnjega zavzemanja za urbane vrtove in načrtovanja novih vrtnih mest, hkrati pa je v našem primeru storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi Ljubljana izgubila praktično edine urbane vrtove, ki so bili že ob gradnji zasnovani kot del stanovanjske soseske.

Intervju je bil objavljen pod naslovom »Mesta niso grajena za avtomobile, ampak za ljudi.« Če ga malo parafraziramo, mi že vsa leta trdimo, da so bili naši vrtovi grajeni za stanovalce, in ne za to, da bi njihova pozidava nekemu bogatašu nekoč olajšala breme investicije, pa čeprav tak pristop zagovarja sam mestni urbanist.

Lepo pozdravljeni,

Največja finančna transakcija Rimskokatoliške cerkve v zgodovini je bilo izplačilo Mussolinijeve države Vatikanu po podpisu Lateranskega sporazuma 1929 leta. Vatikan je takrat za ozemlja Papeških držav, ki si jih je po Risorgimentu prilastila Kraljevina Italija, iztržil 750 milijonov lir v gotovini ter eno milijardo lir v državnih obveznicah. Šlo je za sanjski znesek nekih 90 milijonov tedanjih ameriških dolarjev, ki je postal osnova vatikanskega finančnega imperija. Po današnjem tečaju bi šlo danes za vrednost ene milijarde dolarjev. »Zapitek« slovenske RKC v aferi »mariborska nadškofija« po vsej verjetnosti za nekajkrat presega znesek, ki ga je po Lateranskem sporazumu 1929 Kraljevina Italija izplačala Vatikanu. Pa je Slovencev tridesetkrat manj kot je prebivalcev Italije. Podatki, ki se vrtijo v javnosti glede finančne luknje slovenske RKC, pričajo da gre za zneske najmanj 800 milijonov evrov, zelo zanesljivo za 1,5 milijarde evrov, po vsej verjetnosti tudi za 1,8 milijarde evrov.

Če gre za zadnji znesek, je to po današnjih cenah prek 2,5 milijarde ameriških dolarjev, torej gre za znesek 2,5 krat večji, kot ga je Vatikan prejel po Lateranskem sporazumu. Če pa gre za nižje zneske, v kar je težko verjeti, potem je «zapitek« seveda nižji. Moralni teolog, g. Štuhec, ko trdi da gre za finančno izgubo slovenske Cerkve v višini 1,7 milijona evrov, bi moral vedeti da s temi trditvami krši tri temelje krščanskih vrednot, ki so povzete v 10 božjih zapovedi: Ne laži, ne kradi, ne pričaj po krivem.

Koliko denarja je 1,8 milijarde evrov danes? Povprečen avto danes v Sloveniji stane nekih 10 tisoč evrov. Če to vzamemo za osnovo in na vsakih deset metrov damo en avto bi šlo za 180.000 avtomobilov, oziroma za kolono dolgo 1800 kilometrov, kar bi več kot zadostovalo za postavitev pet avtomobilskih kolon od Ljubljane do Dunaja. Če bi izhajali od vrednosti solidnega stanovanja v Sloveniji v višini 90 tisoč evrov, bi šlo za postavitev novega mesta z 20 tisoč razkošnimi stanovanji.

Ali bomo kdajkoli zvedeli koliko je v resnici »muca popapala« v tem klavrnem primeru finančnega poloma slovenske RKC in – še bolj pomembno vprašanje, kje je ta denar končal? Pozitivno v celi zadevi je dejstvo, da je papež Fračtišek vzel resno v precep celotne vatikanske finance in cerkvene finančne inštitucije, ki se skrivajo za imenom Instituto per le Opere di Religione, ali po domače Vatikanska banka. Za Slovence je velika nesreča, da je papež Frančišek prišel prepozno.

Papeža Pij XI. in njegov naslednik Pij XII. sta v tridesetih letih 20. stoletja za svetovalca imela izvrstnega finančnega strokovnjaka Bernardina Nogara, ki ni imel noben pomislekov, ko je šlo za ustvarjanje profita. Trgoval je z vsemi, z nacisti, fašisti, Britanci in Američani. Papež Benedikt XVI. je baje bil zgrožen nad poslovanjem Vatikanske banke, piše Deutsche Welle, njegov naslednik papež Frančišek pa trenutno resno razmišlja o ukinitvi te banke oziroma o njenem spreminjanju v humanitarni sklad.

Kakšen nauk naj bi Rimokatališka cerkev potegnila iz tega pošastnega finančnega poloma, ki ga bodo slovenski davkoplačevalci krvavo plačali? Resnico, predvsem resnico. Težko je verjeti v »skrivne sile«, da je torej šlo za hudičevo delo. Javnosti, zlasti tistim 65.000 vernikov, ki so v Zvon 1 in Zvon 2, ter Rast vložili svoje prihranke in ki bodo zanesljivo ostali brez svojega denarja, kaže natočiti čistega vina. Organi pregona in sodišča morajo brez prizanesljivosti pretresti vsa ta dogajanja in vse krivce primerno obsoditi, tako kot je to doslej uspelo v primeru nekaterih slovenskih političnih »svetih krav«. Tudi finančni »strokovnjaki« slovenske RKC ne bi smeli biti izjema. Slovenske davkoplačevalce ne zanimajo kazni po kanonskem pravu, tu veljajo slovenski zakoni.

Pred dnevi je Evropska komisija potrdila seznam prednostnih energetskih projektov za obdobje 2014-2020, katerim bo na voljo delež sofinanciranja v skupni vsoti 5 milijard in 800 milijonov evrov. Med 250 projekti je cca 100 za prenos in skladiščenje plina, tudi zemeljskega. Žaveljskega, za katerega se je potegovala Italija, ni več, a se tovrstnemu terminalu na območju severnega Jadrana EU vendarle ne odpoveduje. Določa le, da naj lokacijo Italija poišče v soglasju s Slovenijo.

Lepo, toda ali to tudi pomeni, da je sporni uplinjevalnik onstran miljskega zaliva povsem pokopan? Ne, le da ne more biti deležen evropskega denarja. Da ni več na spisku še ne pomeni, da je nad njim prepoved in investitor, španski GasNatural, bo ta svoj interes, da ga zgradi ali da si vsaj povrne že vloženi denar, skušal uveljavit z vsemi sredstvi, zlasti z zahtevo po čim višji odškodnini za propadli posel. In pri tem italijanska vlada, če ne bo toliko spretna, da bo dokazala goljufivost dokumentacije s katero je investitor operiral, bo imela kar nekaj preglavic.

A pustimo to njenim skrbem in verjemimo, da so Žavlje, kot ocenjuje naš infrastrukturni minister Samo Omerzel že »zgodovina«.

Kaj sedaj sledi? Ja, to, da mora Slovenija pristopiti k pogovorom z Italijo o tem kje in verjetno tudi s katero tehnologijo namestiti terminal, ki ga Evropska unija hoče v severnem Jadranu. Pri tem je koristno vedeti, da je postavitev takega objekta veliko bolj v poslovnem oziroma izvoznem interesu Italije kot notranje energetskem, ker zemeljskega plina Italija ima za svoje potrebe že sedaj dovolj (porabi ga letno cca 85 milijard m3 in bo, s prihodom »ruskega« južnega toka čez kako leto, kapaciteto povečala za še dodatnih 22 milijard, kar bo povsem zadostilo tudi dolgoročno načrtovani porabi 105 milijard!). Sicer je skupni interes članic EU, da se odvisnost od ruskega plina zmanjša z alternativnimi oziroma diferenciranimi potmi dobave in ena od najkrajših in najbolj uporabnih, zlasti za dobavitelje iz arabskega sveta, je seveda Jadran.

Sprejmimo torej ta izziv in podajmo se k iskanju čim polj pametnih rešitev. In zagotovo pametne niso, če težijo k kopenskim postavitvam ter s tehnologijami, kot je predvidena žaveljska, ki so že 40 let zastarele in zato toliko bolj nevarne. Obstajajo tri osnovne tipologije uplinjevalnikov zemeljskega plina: Onshore, torej kopenski terminal, kot so Žavlje ali tisti, ki ga je vsiljevala nemška TGE v Kopru, čeprav z različno tehniko uplinjevanja (prvi z uporabo morske vode, drugi z notranjim izgorevanjem), Offshore Gravity Base, ki je fiksni terminal na morju, kot je že nekaj let postavljen v Porto Viru pri Rovigu, ali kot bi ga neka druga španska družba rada postavila sredi Tržaškega zaliva tik ob morski meji s Slovenijo, ter Offshore FSRU (Floating Storage Regassification unit), kar pomeni plavajoča uplinjevalna skladiščna enota, kot jo poznajo v Livornu. Gre v bistvu za posebej predelan in uplinjevanju ter skladiščenju plina prilagojen tanker, ki je povezan z oddaljeno obalo preko plinovoda.

Zagotovo je slednja najmanj sporna rešitev, ker če ne drugo onemogoča tveganja za varnost naseljenih območjih in dejavnosti na kopnem in ker v večjih globinah tudi zmanjšuje škodljive vplive na morje in njegov ekosistem.

A obstajata, kolikor je znano skupini strokovnjakov zbranih v Čezmejnem Tehničnem Omizju za uplinjevalnike v Tržaškem zalivu (gre za dvajseterico profesorjev iz drugih ekspertov s področja ladjedelništva, pomorskega prava, energetike, varnosti in morske biologije, ki so s triletnim preučevanjem dokumentacije za žaveljski terminal ugotovili in utemeljili njegovo škodljivost in nesprejemljivost ter s tem prispevali k obratu mnenja lokalnih in deželnih oblasti FJK do omenjenega projekta), še dve manj invazivni rešitvi: To sta »žepni« plavajoči uplinjevalnik, kot ga na primer proizvaja norveška družba TORP, ki je zasidran sredi odprtega in globokega morja in na katerega se klasični plinski tanker priklopi ter prenese utekočinjen plin, ki ga sistem predela in preko plinovoda dostavi trgu, ali projekt znan z imenom Triplete, ki sestoji iz tankerja novejše generacije z uplinjevalnikom na krovu in z črpalno oziroma dostavno zasidrano bojo, ki enako kot prejšnji sistem omogoči dostavo plina v naravni obliki na kopno. Slednji bi naj bil, v kolikor bi prišlo do dogovora med Slovenijo, Italijo in Hrvaško, lociran v mednarodnih vodah a čim bližje stičišču med tremi teritorialnimi vodami ter povezan s tremi plinovodi na vse tri trge. Države bi ga upravljaje skupaj z neko vrsto joit venture.

O tem sem si, v imenu omenjenega Omizja, s katerim sodelujem že od njegovega nastanka, dovolil neformalno obvestiti naša pristojna ministra za okolje in infrastrukturo, Dejana Židana, in Sama Omerzela, v ne le upanju, ampak kar prepričanju, da bo v to smer, ob ustrezni preverbi povedanega in predlaganega s pomočjo domače stroke, tudi oblikovana slovenska pogajalska platforma, ali kar slovenska ponudba, za bližajoče se pogovore z Italijo s smiselnim povabilom tudi Hrvaške.

Odzivi bodo pokazali ali imamo v Tehničnem Omizju prav oziroma ali bo ta pobuda prijela in bo iz nje nekaj končno tudi nastalo. Srečno.

Ugotavljanje, da je v prvi vrsti odgovorna za sedanje stanje politika samo še utrjuje prepričanje, da je tudi rešitev predvsem v rokah vlade oz. države. Toda to sploh ni res, res pa je, da mnogi, zlasti pa nekateri gospodarski krogi, kar čakajo, da bo država namesto njih reševala njihove probleme. Stvari so mnogo bolj zapletene in medsebojno povezane in od vsakega subjekta v tej igri medsebojnih razmerij je odvisno kako odgovorno je s svojimi ravnanji prispeval ali bo prispeval k takšnemu ali drugačnemu političnemu in gospodarskemu položaju Slovenije. Že avtorja odgovora A. Cetinskemu sta opozorila na razliko med politikama finančnih ministrov Dušana Mramorja in Andreja Bajuka ter na ravnanje bank in kreditojemalcev v času 2005-2008. Samo iz tega se že da ugotoviti , da so obstajale razlike med politikami vlad in tudi nobena vlada ni sprejemala oz. predlagala Državnemu zboru samo slabe rešitve. Vedno je pa bilo vprašanje kako so ravnali osebni in pravni subjekti na podlagi politike vlade. Jasno je, da imamo podjetja, ki so se vedno znala uspešno prilagajati domačim in mednarodnim pogojem poslovanja in zato tudi v teh kriznih časih nimajo večjih problemov. Na drugi strani so podjetja z zastarelo ponudbo ter visoko zadolžena, ki v teh časih životarijo in pričakujejo, da bo država z znižanjem davkov in delavskih pravic pomagala reševati njihovo slabo vodenje.

V obdobju 2005-2008 niso bili na razpolago samo poceni krediti, pač pa je vlada odpravila tudi davek na plačilno listo in znižala dohodnino osebam z največjimi dohodki. Utemeljitev vlade in predstavnikov gospodarstva je bila takrat, da je to pomemben prispevek k olajšanju poslovanja in prispevek k modernizaciji gospodarstva. In kaj se je v resnici zgodilo? Profesor Prašnikar nas je na nekem sestanku na Ekonomski fakulteti informiral o svoji raziskavi, v kateri je ugotovil, da je slovensko gospodarstvo normalno vlagalo v razširjeno reprodukcijo in modernizacijo do leta 2005, kasneje so se pa vlaganja v povprečju močno zmanjšala in sicer kljub temu, da je gospodarstvu ostalo več denarja zaradi davčne razbremenitve in kljub lahko dosegljivim poceni kreditom.

Ko GZS in druge združbe delodajalcev vehementno postavljajo vladi svoje zahteve ničesar ne povedo kaj bodo sami prispevali k izboljšanju stanja. Če bi javnosti predstavili svoj program odpravljanja neetičnega in neposlovnega ravnanja nekaterih gospodarstvenikov bi se gotovo povečalo zaupanje med socialnimi partnerji. Na kaj mislim? Denimo, že zelo dolgo časa je znano, da podizvajalce in dobavitelje naročniki slabo plačujejo. Nekateri so zaradi tega šli celo v stečaj. Doslej delodajalske organizacije niso vplivale na slabe plačnike oziroma na neetično poslovno prakso, temveč računajo samo na ukrepanje državnih institucij. Zavzemajo se za preganjanje sive ekonomije, v mnogih uradno registriranih gospodarskih subjektih je pa leglo sive ekonomije. Zavzemajo se za debirokratizacijo države, hkrati pa pričakujejo, da bodo vse njihove medsebojne probleme reševala država. Pravijo, da imajo kritičen odnos do nosilcev neetične prakse v gospodarstvu, povedali so mi pa, denimo, da gospa Pajenkova, ki je zavozila Probanko, še vedno mirno hodi na sestanke nagrajencev Gospodarske zbornice. Zdi se tudi, da se jim na GZS ne zdi nič narobe, da neko podjetje dobi pomembna sredstva za raziskave in razvoj, potem pa, ko produkt razvije, to podjetje razglasi, da seli svojo proizvodnjo v tujino, ker so tam pač ugodnejši pogoji itd.

Zanimivo je tudi vprašanje kako ravnajo gospodarstveniki kot volivci. Ali so javno nastopili proti politikom, ki so do sedaj državi povzročili največ škode? Zakaj pred referendumom o zakonih Pahorjeve vlade, ko je vlada opozarjala, da se bo v primeru zavrnitve zakonov začela slabšati bonitetna ocena Slovenije, niso aktivno posegli v kampanjo in razkrinkali demagoge različni barv, ki so zatrjevali, da ne bo negativnih posledic in da novega pokojninskega zakona sploh ne potrebujemo. Sedaj nas pa EU, in delodajalci temu pritrjujejo, opozarja, da sedaj nedavno sprejeti pokojninski zakon premalo rešuje problem starajoče se populacije in da je na referendumu zavrnjeni zakon bolj ustrezno reševal ta problem. Zakaj demagoško primerjajo zniževanje zaposlenosti v gospodarstvu in javnem sektorju, ko to sploh ni primerljivo. Pri javnem sektorju ni problem skupen obseg porabljenih sredstev, pač pa je problem učinkovitosti delovanja zlasti nekaterih institucij in problem racionalne porabe javnih sredstev na sploh. To pomeni, da je nekatere sektorje potrebno okrepiti druge pa racionalizirati, če hočemo, da bo država uspešno delovala, tudi v skladu s pričakovanji gospodarstva itd. Toda sedanje izkušnje kažejo, da tudi gospodarstveniki nasprotujejo spremembam v svojem širšem okolju (racionalizaciji državne uprave, krajevne samouprave, zdravstvene in šolske mreže itd.)

Če hočemo kmalu izplavati iz sedanjega položaja bo moral vsak med nami dati nek svoj prispevek, predvsem z razmišljanjem ali je moj gospodarski ali politični interes tudi v skladu z nekim širšim interesom naše družbe. Zato bomo morali vsi malo bolj izostriti pogled na tisto kar nam »prodajajo« posamezniki preko medijev. Tudi mediji ne bi smeli biti goli prenašalci posameznih stališč, ampak biti sposobni obdelati takšno stališče z različnih vidikov in s tem prispevati k bolj zdravim razmeram v naši družbi. Nehajo naj že širiti samo pesimizem.

Franček Drenovec je ekonomist, ki mu je vredno prisluhniti. Tudi njegova analiza krize v Sloveniji, ki jo je predstavil v prispevku z gornjim naslovom, je aktualna in poučna. Še predvsem je uporabna njegova ocena o vzrokih naše krize, ki jo je, citiram, tako zapisal: »Glavna vsebina slovenskega zloma je, da nam je v tranziciji razpadla država…Razpadlo je tisto temeljno, po čemur se uspešne kapitalistične družbe razlikujejo od neuspešnih, to je po sposobnosti, da si sestavijo delujočo sfero skupnega in javnega: pravila igre, inštitucije, strategije in politike…Ni resnega, delujočega modernega gospodarstva brez resne, delujoče države.«. Kratko povzeto: naša osrednja težava je, da svoje države ne upravljamo dobro. O tem, zakaj je tako in kako naj bi bilo, nekaj več v nadaljevanju.

Da je upravljanje ključni dejavnik uspešnosti vsakega sistema, ne gre dvomiti. Če iščemo razloge, zakaj smo pri upravljanju države neuspešni, si je vredno ogledati, kaj so upravljavske značilnosti državi podobnih sistemov, ki delujejo dobro. Za tako primerjavo je primerno izbrati kar večje podjetje-delniško družbo, ki je v konkurenčnem okolju dolgoročno uspešno. Tako podjetje praviloma upravljata dva organa, uprava in nadzorni svet. Osrednje upravljavske vzvode obvladuje predsednik uprave in zato se njegovemu izboru namenja posebno skrb. Podjetje v svoji »ustavi« (statutu) nedvoumno opredeli sposobnosti, po katerih naj bi se odlikoval predsednik uprave, in tudi postopek, po katerem se ga imenuje. Postopek praviloma zagotavlja, da ima nadzorni svet ob imenovanju predsednika uprave možnost izbire med več primerno usposobljenimi in etično neoporečnimi kandidati. Tako je tveganje, da izbrana oseba ne bo kos zahtevam učinkovitega vodenja podjetja, razmeroma majhno.

Podobno vlogo, kot jo ima v podjetju predsednik uprave, ima v državi predsednik vlade, le da je vodenje slednje še bolj zahtevno. Pri njegovem izboru je po naši ureditvi praviloma merodajen en sam kriterij: vlogo predsednika vlade se zaupa vodji stranke, ki je na volitvah dobila največ glasov, v naših razmerah je to praviloma manj kot 20% glasov vseh volivcev. Še naslednjega ne gre prezreti: praksa prepričljivo dokazuje, da je volilni uspeh stranke najbolj odvisen od tega, kako všečen je volivcem njen predsednik oziroma kako dobro obvladuje umetnost populizma. Da je učinkovit populist, je torej neredko osrednja sposobnost potencialnega predsednika vlade. Rezultat takega izbora je, da nam vlado vodijo ljudje, ki za to delo praviloma niso usposobljeni, neredko pa so tudi etično vprašljivi. Vprašajmo se, katero večje slovensko podjetje, ki ni v državni lasti, bi bilo pripravljeno za predsednika uprave imenovati eno od oseb, ki so nam po letu 2004 vodile vlado? Najbolj verjeten je odgovor: nobeno, saj bi se s takim izborom preveč izpostavilo tveganju neuspešnega poslovanja in razvoja. To tveganje pa brez omejitev sprejemamo, ko gre za vodenje vlade. Kako škodljive so posledice takega ravnanja, prepričljivo govori Drenovec v svoji analizi.

Menim, da imamo Slovenci zelo omejene možnosti za še znosen izhod iz sedanje krize, ne da bi temeljito in hitro izboljšali upravljanje države, to pa je pogojeno s tem, da vodenje vlade prevzame učinkovit in etično neoporečen »krizni menedžer«. Za izvedbo take spremembo je na voljo rešitev, poznana kot tehnična vlada. Uresničili bi jo lahko tako, da sedanja koalicija predsedovanje vladi zaupa za vodenje primerno usposobljeni osebi, sama pa – morda tudi okrepljena še z eno ali celo dvema strankama sedanje opozicije – učinkovito izvaja zakonodajne in nadzorne aktivnosti. Ugovor, da ne bomo našli primernih kandidatov, ki bi bili pripravljeni spričo kriznih razmer prevzeti vodenje vlade, je seveda umesten, vendar je aktualen le v primeru, če bomo idejo o tehnični vladi promovirali na način, da bo očitno, da gre pri njej le še za eno od političnih manipulacij.

Tehnična vlada je le prehodna rešitev. Dolgoročna rešitev, ki naj zagotovi učinkovito upravljanje države, je pogojena s spremembami ustave. Možnih rešitev je sicer več, priporočljivo pa je, da upoštevajo tudi naslednje usmeritve: a)učinkovito vodenje večjih socialno ekonomskih sistemov, kar država je, zahteva poleg doslednega spoštovanja etičnih norm tudi specifična znanja, ki se jih v poklicni politiki težje pridobi; predsednika vlade zato praviloma ne iskati med politiki; b)parlament naj poleg zakonodajne učinkovito izvaja predvsem nadzorno funkcijo in naj bo zato čim bolj neodvisen od vlade; c)nadzor najbolj občutljivih politik države (razvojna, fiskalna, denarna in morda še katera od politik) naj bo okrepljen in naj se ga poveri posebnim visoko strokovnim in od vlade neodvisnim organom (svetom), ki poročajo parlamentu, vsaj enkrat letno pa tudi javnosti. Slednjo, to je tretjo usmeritev, naj bi se uveljavilo tudi kratkoročno, torej ob tehnični vladi.

Gornji predlogi so odraz spoznanja, da se je sedanja parlamentarna ureditev iztrošila in ne zagotavlja več učinkovitega upravljanja države. Pričakovan ugovor tej oceni je, da ima podobno ureditev večina evropskih držav. To je res, a žal tudi drugod ne deluje dobro; izjema so le države, kjer prevladuje protestantska etika, saj je etičnost eden osrednjih dejavnikov upravljavske učinkovitosti. Pri nas deluje še nekoliko slabše kot na primer v sosednji Italiji, to pa zato, ker je naše upravljanje države v zadnjih letih močno obremenjeno s plenilskimi ambicijami šele nastajajočih kapitalskih elit, tega pa je v Italiji seveda manj.

Ne eno ne drugo, kar se sprašuje gornji naslov kratkega zapisa v zadnji Mladini, Virantu ne bo uspelo. Odbor ministrov se je v tem skrajno občutljivem vprašanju očitno omejil samo na »proceduralno pohvalo«, da sedanja vlada tu sploh kaj počne (prejšnja je namreč samo zavlačevala) – vsebinsko oceno, ali bo zakon o odškodninah izbrisanim v skladu s »pilotno« sodbo ESČP ali ne, pa je v celoti prepustil samemu sodišču. Zakaj naj bi evropski sodniki zdaj precej težje zavrnili ta zakon, kot je namignjeno v Mladini, mi ni jasno. Če bodo seveda ostali še naprej sodniki, ki odločajo o kršitvah temeljnih pravic ljudi in o spoštovanju svojih sodb, in se ne bodo spremenili v kakšne kompromisarske in za pravo slepe politike – to pa se ne bo zgodilo.

Pred odločitvijo o tem, ali ta zakon (ko bo sprejet) spoštuje »pilotno sodbo« ali ne, pa mora ESČP to sodbo za prvo šesterico izbrisanih najprej sploh dokončati. V njej namreč še vedno manjka določitev višine odškodnine za materialno škodo za prvih šest pritožnikov, ki jim je sodišče lani prisodilo po 20.000 evrov vsakemu samo za nematerialno škodo. Zamudo je povzročila Slovenija, ki bi morala svoje stališče do tega sporočiti že septembra lani, a tega ni naredila. Ni znano niti, ali je to morda naredila vsaj z enoletno zamudo. Tudi če morda je, javnosti svoje stališče do tega skriva. Jasno, zakaj: ker je od določitve višine materialne odškodnine za prvo šesterico seveda še kako odvisna tudi presoja sodišča o ustreznosti ali neustreznosti tega, kar izbrisanim ponuja Slovenija. ESČP je takim, ki so bili izbrisani dolgih 19 ali 20 let, prisodilo po 20.000 evrov samo za nematerialno škodo, realna materialna škoda je bila pa vsaj še nekajkrat večja – Slovenija pa bi takemu med izbrisanimi dala vsega skupaj manj kot 10.000 evrov! In to v štirih obrokih, ne naenkrat, kot bo morala izplačati »strasbourškim zmagovalcem«. Če bo na koncu vendarle prisiljena k priznanju ustreznih, po dosedanji praksi Strasbourga največ za polovico zmanjšanih »strasbourških« odškodnin, to seveda ne pomeni, da bi jih morala izplačati takoj – saj je vsakomur jasno, da tega v sedanji krizi preprosto ne zmore. In predstavniki organizacij in podpornikov izbrisanih smo ministru Virantu že 27. maja med svojimi sedmimi temeljnimi zahtevami (ki jih nesramno in neodgovorno ignorira – brez vsakega odgovora!) sporočili tudi, da se tega zavedamo in da se zato strinjamo s tem, da se kriza upošteva »pri določitvi tempa izplačevanja odškodnin, nikakor pa ne pri določanju njihove višine.«

Zavajajoča, kar dvojno (čeprav v Mladini gotovo ne namerno) pa je navedba, naj bi »povprečen izbrisani dobil okoli 5000 evrov in ne 20.000, kot tistih nekaj izbrisanih, ki jim je uspelo s tožbo pred evropskim sodiščem«. Prvič: tistih šest bo pred ESČP dobilo precej več – po 20.000 so dobili samo za nematerialno škodo. In drugič: to niso bili »povprečni izbrisani«, ampak med najtežjimi primeri, vsi izbrisani skoraj 20 let, od začetka skoraj do konca. Če za »povprečnega izbrisanega« štejemo takega, ki je bil izbrisan 7 let (do leta 1999, ko si jih je status uredilo daleč največ), potem bi po Virantovem zakonu tak dobil 3.360 evrov. Znesek 40 evrov na mesec pomeni namreč 480 evrov na leto – medtem ko znesek socialne pomoči ljudem, ki so brez dohodkov, znaša 260 evrov na mesec! Pa je to le socialna pomoč ljudem, katerih stiska ni posledica nezakonitega ravnanja države proti njim – pri izbrisanih pa gre za odškodnino za nezakonito povzročeno škodo! In to, ponavljam še enkrat, za gole »nominalne« zneske, brez vsakih obresti. Koliko bi znašale te, če bi jih zahtevali, raje niti ne pomislim – kaj šele, da bi jih začel računati.

Spoštovani,

niso vsi navijači tudi razbijači. Niso koruptivni vsi politiki. In ne kradejo vsi direktorji. Četudi smo v Sloveniji nagnjeni k prekomernemu posploševanju, to ni res in je pravzaprav tudi škodljivo. Ali je nek navijač razbijal ob stadionu stoječa vozila, ali je nek politik ravnal koruptivno ali ne ter ali je gospodarstvenik s svojim ravnanjem oškodoval podjetje in njegove upnike, v urejenih pravnih državah ugotavlja in razsodi sodišče na podlagi objektivne in neodvisne presoje dokazov.

Žal mi je, da si novinar Mladininega članka »Prodaj tujcu in izbriši« problematike izbrisanih podjetij ni ogledal tudi iz zornega kota, s katerim sem bil sam soočen v času prejšnjega mandata, ko sem se s tem problemom, starim 15 let, veliko ukvarjal. Ta zorni kot pa pomeni velike človeške in socialne tragedije tisoče podjetnikov, ki so se znašli v poslovnih težavah zaradi povsem objektivnih razlogov (v mnogih primerih zato, ker jim njihovi upniki niso poplačali terjatev). Med njimi so tisoči ljudi, ki so bili pionirji podjetništva v Sloveniji in ki jih je sporna zakonodaja obsodila na rob družbe, podvržene neizprosnosti rubežnikov, brez da bi videli sodnika in se lahko pred njim zagovarjali. Na tem mestu naj popravim tezo, da je Zakon o uveljavitvi ali odpustitvi odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb »napisal in zlobiral« dr. Šime Ivanjko. Resnica je, da smo ta zakon skupaj z omenjenim strokovnjakom dalj časa pripravljali s Civilno iniciativo nasilno izbrisanih podjetij, ki se v imenu družbenikov več kot 17.000 prisilno izbrisanih podjetij bori za popravo krivic, ki jih je povzročila država z administrativnim ukrepom, ne da bi imeli obtoženi, torej podjetniki, enkrat samkrat priložnost, da stopijo pred sodišče. Ne, obsodba je bila napisana ipso iure in obtoženci obsojeni brez sojenja. Brez kakršnegakoli pravnega sredstva. Brez pravice.

Sam ne morem soditi, koliko je barab in goljufov med družbeniki več kot 17.000 podjetij, ki so bila izbrisana na podlagi sporne zakonodaje iz leta 1999. Osebno pa sem avtor obsežnih obrazložitev zakona, kjer je opisanih tudi več deset usod izbrisanih podjetnikov. Sodeč po pogovoru z mnogimi med njimi ne prepoznavam goljufov in barab, pač pa nemočne, oropane ljudi, ki jih je država oropala ne le premoženja, pač pa tudi pravice, da se branijo pred sodnikom. Te pravice, ki jo štejem kot samo jedro civilizirane pravne države. Načelo, da je vsakdo »nedolžen, dokler se mu krivda ne dokaže«, v primeru teh ljudi ni bilo uresničeno. Obsodil jih ni sodnik, ampak sam zakon. Resnica pa je, da je bil zlobiran osnovni zakon (Zakon o finančnem poslovanju podjetij), ki je razvil pravo gospodarsko panogo oderuškega okoriščanja na račun izbrisanih družbenikov, katerih dolgovi so v mnogih primerih zaradi preprodaje glavnic in obresti narasli za vrtoglave, eksponentne zneske. Je to pravično, Mladina?

Kljub retroaktivni uporabi in kljub temu, da gre za negacijo temeljnega načela korporativnega prava o ločenosti premoženja in osebnosti družbenika in njegovega podjetja, spornosti tega zakona Ustavno sodišče ni nikoli prepoznalo. Je pa v ločenem mnenju k odločbi v zadevi UI 135/00 to prepoznala ustavna sodnica dr. Dragica Wedam Lukič, ki je med drugim zapisala, da je sama »ves čas zastopala stališče, da (takšna, op.p.) ureditev pomeni poseg v navedene ustavne pravice…«. Zanimivo je tudi mnenje dr. Franca Serajnika, avstrijskega odvetnika slovenskega rodu, ki takšno ureditev smatra »za moteč poseg v sistem korporacijskega prava, ker uvaja jamstvo družbenika ’kot princip’ in ne ’kot izjemo’. Nobenega dvoma ni, da slovenska ureditev vsaj v zahodni Evropi nima para«.

To seveda ne pomeni, da družbenik nikoli ne odgovarja za obveznosti svoje družbe tudi s svojim premoženjem. Mora odgovarjati, če sodišče (in nihče drug!) ugotovi, da je s svojimi ravnanji zlorabil družbo v škodo svojih upnikov. To ni le standard slovenskega (zelo malo uporabljanega) standarda spregleda pravne osebnosti, ampak je uporabljen v večini evropskih držav in je v slovenski pravni red povzet po ureditvi iz nemške Handelsgesetzbuch.

Problem izbrisanih podjetnikov je na las podoben problemu izbrisanih prebivalcev. Morda bo tudi v tem primeru šele Evropsko sodišče za človekove pravice vrnilo temeljne človeške in državljanske pravice ljudem, ki so jih bili v Sloveniji nesramno oropani. To vidim še kot zadnjo možnost, da se v Sloveniji vrnemo v krog civiliziranih držav. Kjer je dobro nagrajeno, zlo kaznovano, tehtnico med njima pa ima neodvisno sodišče, pred katerim se soočita tožnik in obtoženec.

S spoštovanjem,

Spoštovani gospod Cetinski, z vašo kritiko, da je v prvi vrsti za stanje odgovorna politika, se povsem strinjamo in smo o tem v zadnjih letih v Mladini obširno pisali. Težava je nastala predvsem pri vključitvi v območje evra, ko je država dobila dostop do poceni denarja, ekonomska politika pa se je na to odzvala povsem neprimerno. K primerom, ki jih naštevate, lahko zgolj še dodamo kakšnega novega. Finančno ministrstvo je pod vodstvom Dušana Mramorja in v sodelovanju z Banko Slovenije pripravilo usmeritve ob prevzemu evra, na več kot sto straneh, ki pa so bile ob zamenjavi oblasti pozabljene v predalu. Vse pove že dejstvo, da se tedanji novi finančni minister Andrej Bajuk in vodja centralne Banke Mitja Gaspari v tistem času nista enkrat srečala na rednih sestankih – očitno zaradi političnih nesoglasij. Bajuk pa je nato v tujini vzel več kot milijardo »poceni« kredita in z njim poplačal kredite pri domačih bankah, s čimer je v domači sistem vbrizgal ogromno likvidnih sredstev, ki so jih te morale plasirati v obliki kreditov. Kot veste, so potem tudi preoblikovali DARS, ki je začel te kredite najemati, ob tem, da so banke začele dobesedno prositi še druge gospodarstvenike, naj se zadolžijo. Zavedeni od umetne rasti pa so politiki nato še znižali davke in s pomočjo zakona dovolili menedžerske prevzeme na kredit. Kot veste, se je tako celotna zadolžitev Slovenije, ki je med letoma 1991 in 2004 počasi naraščala do 15 milijard evrov, v zgolj treh ali štirih letih dvignila na okrog 35 milijard. Ampak vendarle: če se spomnite, so tudi tedaj menedžerji zahtevali olajšave za investicije, danes pa vemo, da delavci v podjetjih, ki so te olajšave dobili, še zmeraj delajo na strojih, ki bi spadali v muzeje. Če kaj, potem je na podlagi teh izkušenj treba nenehne zahteve delodajalcev po »olajšavah« začeti gledati bolj kritično – in to je bil tudi naš namen. Če bi vsaj slovenski menedžerji v produktivnem smislu »izkoristili« te politične napake, bi bila katastrofa na koncu manjša. Pa tega niso storili. To je treba izpostaviti, ker menedžerji v zadnjih letih kljub svojim grehom ne skrivajo političnih aspiracij. Kot veste, se je v zadnjih letih v Sloveniji pojavilo več pobud, da bi vodenje politike prevzeli »tehnični« mandatarji – menedžerji (tudi Janković sodi v to kategorijo). Ločnica med gospodarstvom in politiko ni tako »sistemska«, kot ste jo opisali, in za to nosijo politično odgovornost tudi gospodarstveniki.

Lep pozdrav,

Komentator Vlado Miheljak je v tedniku Mladina z dne 20. septembra 2013 objavil besedilo z naslovom Minaret brez džamije. V njem predstavlja stališče, da naj bi nekdanji nadškof dr. Franc Rode v imenu Katoliške Cerkve nasprotoval gradnji džamije. Trditev je zavajajoča, saj je iztrgana iz izvornega konteksta. Katoliška Cerkev v Sloveniji je vedno podpirala gradnjo verskega centra, namenjenega slovenskim muslimanom, saj se odločno zavzema za pravico do verske svobode verujočih državljanov in pravico verskih skupnosti do primernih bogoslužnih prostorov. Slovenski škofje, še posebej ljubljanski nadškofje in predsedniki Slovenske škofovske konference (SŠK), so temo vedno obravnavali nevtralno in s poudarkom, da za to vprašanje ni pristojna Katoliška Cerkev, ampak država in politika. To stališče je izpostavil že nekdanji ljubljanski nadškof dr. Franc Rode, ki je dejal, da je za njegovo postavitev potreben dogovor, ki ga morajo doseči politiki in celotna slovenska družba.

Sodelovanje med Katoliško Cerkvijo in Islamsko skupnostjo v Republiki Sloveniji poteka v znamenju dialoga in pozitivnih odnosov že od sedemdesetih leta prejšnjega stoletja. Kot primer omenjamo dogodek, ko so v prostorih Teološke fakultete na Poljanski cesti v Ljubljani leta 1976 muslimani imeli predavanje o islamu in znanosti, pripravil pa ga je takratni odbor muslimanske skupnosti v Ljubljani. Mufti dr. Nedžad Grabus je s svojim prihodom v odnose med katoličani in muslimani prinesel še več razumevanja in medsebojnega spoštovanja, zato je dialog med našima verskima skupnostma odprt in kooperativen. To med drugim dokazujejo naslednja dejstva: skupna podpora obeh verskih skupnosti vrednotam zakonske zveze in družine, Zakonu o verski svobodi ter vabilo muftija predsedniku SŠK škofu Andreju Glavanu k udeležbi na nedavni slovesnosti položitve temeljnega kamna za novo džamijo v Ljubljani.

Gospodarska zbornica je po dogovoru s predsednico vlade in v sodelovanju še z nekaterimi gospodarskimi združenji pripravila predlog ukrepov, ki bi jih naj v Sloveniji izvedli zaradi boljšega obvladovanja kriznih razmer. Pričakoval sem, da se bo vlada z gospodarstveniki o njihovih predlogih pogovorila in bodo skupaj dorekli, katerim kriznim ukrepom naj bi se dalo prednost. Kolikor vem, predsednica vlade za tak razgovor doslej ni našla časa, kar je obžalovanja vredno. Morda je tako ravnala tudi pod vtisom kritik, ki se jih je javno naslovilo na predloge gospodarstva. Najbolj se je s kritikami izpostavil dr. Mencinger, po moji oceni ne dovolj argumentirano in ne povsem dobronamerno. Spodbudilo pa je med drugim tudi uredništvo Mladine, da se je »lotilo« gospodarstvenikov. V 35. številki je v komentarju z naslovom Esmeralda to storil njen urednik, v 38. številki pa njen sodelavec Borut Mekina. V obeh prispevkih so gospodarstveniki predstavljeni v vse prej kot lepi podobi: bili naj bi pohlepni, v povprečju omejeno sposobni in v veliki meri krivi za to, da se kriza v Sloveniji vse bolj poglablja. Taka ocena seveda navaja na sklep, da njihovih kriznih predlogov ne gre resno jemati.

Sam menim, da je gospodarstvo zadnje, ki ga smemo kriviti, da se kriza poglablja, če pa vendarle tako ravnamo, si možnosti za njeno učinkovito zdravljenje le otežujemo. To mnenje želim v naslednjih vrsticah utemeljiti.

Državo je primerno jemati kot sistem, katerega poslanstvo je optimalno zadovoljevati interese njenih državljanov, sestavlja pa ga več podsistemov, predvsem naslednji trije: gospodarstvo, storitveni del javnega sektorja (šolstvo, zdravstvo, …), upravljavski podsistem. Slednji vključuje parlament, vlado z državno upravo, sodstvo in centralno banko. Od teh sestavin ima osrednjo vlogo vlada in njen predsednik praviloma obvladuje ključne upravljavske vzvode države. Zato je učinkovitost države predvsem odvisna od upravljavske usposobljenosti predsednika vlade, podobno kot je uspešnost podjetja najbolj odvisna od vodstvenih sposobnosti njegovega direktorja.

Najbolj odgovorni za to, da nam gre vse slabše, so torej predsedniki vlade, ki so to delo opravljali od leta 2005 sem, ko so se v Sloveniji dogajale stvari, zaradi katerih smo sedaj kot država v resnih škripcih. Po zaslugah z negativnim predznakom z veliko prednostjo vodi Janša, sledi mu Pahor, zelo hitro pa si jih nabira tudi sedanja predsednica vlade Bratuškova. Za slednjo pravi minister Virant v intervjuju, ki ga Mladina objavlja v isti številki kot naslovni prispevek, da ima sicer hvalevredne osebne lastnosti, nima pa političnih (vodstvenih) izkušenj in na trenutke deluje nekoliko naivno. V prispodobi to lahko povemo tako: smo v letalu, ki ga krmari simpatična in spodobna gospa, ki pa se pilotiranja žal šele privaja. Varnosti našega leta predvsem ne zaupajo finančni trgi in to drago plačujemo v obliki izjemno visokih obresti za državni dolg.

In sedaj konkretneje o slabostih naše ekonomske politike, ki se odražajo tudi v napakah gospodarstvenikov, o katerih v svojem prispevku govori Mekina. Začnem naj pri bankah. Danes splošno prevladuje spoznanje, da so slovenske banke, ki so v domači lasti, daleč najšibkejši člen gospodarstva. Če odmislimo zunanje vplive so take predvsem zato, ker so jih slabo upravljali ljudje, ki jim je to nalogo poverila politika. Pa tudi Banka Slovenije, katere primarna naloga je skrb za zdravje bank, svojega dela ni zadovoljivo opravljala.

Drugi primer slabega upravljanja države. Znaten del gospodarstva lastniško še vedno obvladuje država in ga po svojih predstavnikih, te se pretežno politično kadruje, tudi upravlja. V povprečju je to upravljanje vse prej kot kvalitetno, zaradi česar je močno prizadeta učinkovitost celotnega gospodarstva.

Tretji primer. Po letu 2005 je Janševa vlada v skladu s svojo neoliberalno usmeritvijo močno pospešila privatizacijo državnega premoženja: spodbudila jo je z zamenjavami njej neljubih direktorjev (Korelič, Janković,…), podprla jo je finančno z bogatim kreditiranjem menedžerskih prevzemov podjetij in poskrbela je, da se teh prevzemov ni oteževalo s pravnimi omejitvami. Vse skupaj se je sprevrglo v plenjenje skupnega premoženja, ki ga danes opredeljujemo kot tajkunizacijo in velja za eno najbolj ponesrečenih in dragih zgodb naše novejše zgodovine. Grehov, ki jih Mekina očita Pajenkovi in Glaserju, torej verjetno ne bi bilo, če bi jih ne spodbudila in podprla država.

In še zadnji primer, čeprav z njim seznam slabega upravljanja države še zdaleč ni izčrpan. Mekina se zgraža zaradi visoke plače, ki si jo izplačuje Šešok, lastnik nekdaj mogočne Iskre. Šešoku bi morda lahko očitali, da ne ravna prav etično in tudi ne modro, ne počne pa nič formalno oporečnega. Če država meni, da je njegovo ravnanje nedopustno, bi zadevo z lahkoto tako uredila, da bi dohodninsko obdavčitev nadpovprečnih plač dvignila od sedanjih 41 na 70 ali celo več odstotkov, kolikor so recimo tega davka plačevali Američani, predno jih je Reagan osrečil z neoliberalno davčno revolucijo. Tudi sicer bi vlada ta čas ravnala modro, da Šešoka in njemu podobne vsaj prehodno obremeni s primerno visokim kriznim davkom. Vendar v duhu spodobne neoliberalne doktrine tega ne bo storila, pač pa se raje ukvarja z idejami, kako še bolj osiromašiti socialno državo.

Naj zaključim z naslednjim. Ne gre dvomiti, da so težave, v katerih smo, pretežno posledica izjemno neučinkovitega upravljanja države. Krivdo zanje valiti na gospodarstvenike je zato brez resne podlage, in kar je še slabše, škodljivo je, saj s takim ravnanjem zmanjšujemo .pripravljenost politike, da vendarle kaj resnega postori za izboljšanje svojih šibkih upravljavskih sposobnosti.

V članku Prodaj tujcu in izbriši, objavljenem v Mladini 20. septembra, sem med drugim citiral prof. dr. Šimeta Ivanjka in omenjal njegovega sina, podjetnika Lea Ivanjka. Poudarjam, da Leo Ivanjko nikoli ni imel nobene obveznosti po leta 1999 sprejetem zakonu o finančnem poslovanju podjetji, na katerega krivičnost opozarja Šime Ivanjko. Ker tega v članku nisem izrecno omenil, je morda kdo dobil vtis, da je drugače. V tem primeru se prizadetim iskreno opravičujem.

Nikakor ne bi želel polemizirati ali dokazovati, da gospod Veljko Njegovan v svojem prispevku nima prav, ko trdi, da z mjuziklom ne dosegamo veličine Avsenikov. Popolnoma se strinjam z njim in se tudi zavedam naše majhnosti v primerjavi z njihovo genialnostjo, ki je presegla čas in doživlja glasna priznanja občinstva, malo manj glasna pa od strokovne javnosti (brata Avsenik denimo še vedno nista bila deležna določenega državnega priznanja).

In čeprav je naš poklon Avsenikom skromen ali klavrn, kot pravi Njegovan, pa je vendarle poklon, kar je več, kot je storil kdorkoli drug. Že pol stoletja je ta odlična glasba (nihče si doslej ni upal trditi drugače, kljub stalnemu pripominjanju o različnosti okusov) čakala na to, da bi jo kakšen genij spravil na oder v obliki mjuzikla. Naj mimogrede pripomnim, da se je nemalo ljudi razburilo, češ da smo jim ukradli idejo …

Žal mi je, če se komu zdi, da smo s tem mjuziklom »zapacali« blagovno znamko Avsenik, še bolj mi je žal, da tisti geniji, ki so sposobni narediti mjuzikel bistveno bolje, tega v petih desetletjih niso uspeli narediti. Ena generacija častilcev narodnozabavne glasbe je šla že pod rušo, ta, ki zdaj gleda predstavo, pa še zdaleč ni nezadovoljna z videnim, čeprav le-to povsem ne odgovarja predstavam avtorja prispevka o tem, kaj je mjuzikel.

Mjuzikel (vir: Wikipedija) je scensko delo, ki vsebuje petje, dialog, gledališko igro in ples. Res je, da v večini mjuziklov, ki jih poznamo, igralci bolj ali manj dobro pojejo ali celo plešejo. V Londonu imajo celo akademijo za mjuzikel … Slovenija je malo manjša in akademije za tovrstno dejavnost nima, ima pa izjemne plesalce, najboljše pevce in glasbenike narodnozabavne glasbe, in tudi igralci zelo dobro obvladajo svoj posel. Prepričan sem, da si gledalci ne želijo gledati plesalcev, kako igrajo in pojejo; glasbenikov, kako plešejo, in igralcev, ki preizkušajo svoje motorične sposobnosti. Zato smo jim dali od vsakega najboljše. Priznam pa, da bi bilo lepše in lažje za produkcijo, če bi našli univerzalne izvajalce, ki bi obvladali vse troje.

A vse zgoraj navedene očitke zlahka sprejmem; bolj me skrbi dejstvo, da je Njegovan videl homofobijo v tem, da enega od zapletov v preprosti in zabavni zgodbici povzroči napačno sklepanje o akterjevi domnevni homoseksualnosti. Homofobija pomeni sovražnost do istospolnih, torej tistih, ki se zaljubijo v pripadnike istega spola. Kakšna fobija obseda avtorja, da vidi v naši zgodbi homofobne elemente?

Seveda se nekaj šal v predstavi navezuje tudi na to, in bolj sofisticiranemu šaljivcu se najbrž zdijo preproste. Nikakor pa niso in nočejo biti do kogarkoli žaljive. Če eden od likov v komediji milo izrazi svoj strah pred tem, da bi bil njegov sin homoseksualec, in doda, da je to ozdravljiva bolezen, gre bolj za odraz zablod tistega časa kot pa za homofobno izjavo, vredno pregona. Potemtakem bi se lahko razburjali še lovci, ki morajo poslušati precej trpkih na svoj račun - da niti ne omenjam kmetov, veterinarjev, agronomov in krav.

Čas sedemdesetih je bil čas, ko se je o homoseksualnosti pri nas komaj začelo govoriti malce bolj na glas, in ne vem, zakaj bi se tej temi izogibali. Nasprotno, o tem je treba govoriti. Sem daleč od homofoba in kar nekaj mojih prijateljev in sodelavcev je gejev, in na referendumu, ki ga avtor prispevka omenja, sem glasoval za.

Opravičujem se torej vsem, ki so tako občutljivi, da ne prenesejo nedolžnih šal na svoj račun, a takšne so pač zakonitosti komedije in ljudje se radi smejemo. Poklon Avsenikom in sproščena zabava, ki ne bi žalila nikogar in bi zabavala vse – to smo želeli doseči in menim, da se nam je tudi posrečilo.

Z gospodom Njegovanom se strinjam z vsem, kar je zapisal, bi pa dodal še dodatno dimenzijo mojega videnja slovenske (narodno)zabavne scene. Problem ni samo v homofobiji, ampak v popolnoma negativnemu odnosu do kakršnekoli drugačnosti in neenakega mišljenja, kot ga imajo apologeti te glasbene zvrsti in njihovi zvesti, povečinoma nekritični, sledilci. Pozivajo na množično veseljačenje, popivanje, fetišiziranje družine in domovine ˝ne išči sreče drugod, kot le doma˝, kar posledično vodi v zaplankanost. Je pa kakršnikoli konstruktivni dialog z njimi nemogoč, saj imajo le oni prav.

Ta poveličevana zvrst glasbe je brutalna in v primerjavi z njimi so raperji, punkerji in metalci s svojimi besedili navadne ovčke, saj vedo, kje je meja med glasbenim izražanjem in realnostjo, pomembna pa je tudi družbena angažiranost slednjih.

Če je slovenska (narodno)zabavna scena ogledalo družbe, potem tičimo globoko v Fritzlovi kleti.

V nedeljo 15. 9. se je v Portorožu končal za mnoge zelo uspešen Festival slovenskega filma. Bili so odlični filmi, obiskali so ga skoraj vsi pomembnejši »filmarji«, veliko gledalcev. Žal ni bilo med njimi Mitje Okorna. Posebno sem ga pogrešal na posvetu o bodočnosti slovenskega filma. Kajti sodeč po njegovem intervjujem v poletnih Intervjujih je pravzaprav največji poznavalec filmskega dogajanja v Sloveniji. Vendar razumem, da ga ni bilo, kajti verjetno se zaveda, da so dejstva povsem drugačna.

Odlični filmi in vzdušje na festivalu sta me spominjala na uvrstitev Olimpije na Final four v Rim pred mnogimi leti. Vendar vemo, kaj je potem sledilo. Slovenski film je od leta 2012 v težki finančni krizi. Sredstva za podpore so se prepolovila in so sedaj na približno 50% tistega, kar je bilo predvideno po sprejetju zakona o SFC-ju, oziroma le 70% tistega, kar je bilo že doseženega leta 2011. In kaj je paradoks tega, da je bilo filmov klub temu veliko? Verjetno v dejstvu, da se lahko zgodi, da kriza ustvarjalnosti ne ubija, temveč jo spodbuja, kot pravi Jožko Rutar, direktor Slovenskega filmskega centra (SFC). Vendar se pri tem pozablja, da je za dobre filme vendarle potrebno tudi precej denarja. Avtorji bodo vedno delati filme, če bo potrebno tudi skoraj brez denarja! Ker pa pri snemanju sodeluje najmanj 30 ljudi in to mesec ali dva, je jasno, da se tako lahko dela le iz zanosa. Ne da pa se od tega živeti! Ker je kriza uničila tudi produkcijo oglasov, kjer so »filmarji« lahko delali za preživetje, je sedaj celotna filmska srenja praktično brez vsakršne finančne perspektive. Lahko bodo delali »no« ali »low budget« filme, redki bodo dobili delo na televizijah ali dobili skromno plačilo za delo na kakšnem redkem od SFC ali TV Slovenija podprtem projektu. In tako kot se je kvaliteta Olimpije drastično zmanjšala, je zelo verjetno, da se bo to zgodilo tudi pri filmu.

Tako seveda ni problem v tem kar navaja Okorn, da naj bi isti ljudje vodili slovenski film že 70 let, ker to enostavno ni res. Prav tako ni problem eden najuspešnejših slovenskih producentov Franci Zajc, ki ga nikoli ne pozabi omeniti, ki je produciral brez vsakršnega madeža veliko najboljših filmov.

Prav tako ni problem Vojnović, ki po njegovem ne bi smel posneti filma Piran -Pirano, pa čeprav je imel od sofinanciranih filmov po letu 2009 tretje največje število gledalcev. Takoj za Gremo mi po svoje in Šanghajem! Problem je Okorn, ki ve, da je bil slab scenarij in slab film! Ker pač ni Hollywoodski in se nemarno zlaže, da naj bi imel vsega 2.000 gledalcev pa jih je imel 11.648. Problem so namreč laži in podtikanja, ki uničujejo ugled slovenskega filma.

Problem je, da on in tudi mnogi drugi »vedo«, da noben slovenski film ne stane toliko kot so zanj dobili denarja! Oziroma so dobili veliko preveč denarja! Ker naj bi bil stal film Piran - Pirano toliko kot njegov film Pisma sv. Nikolaju enako! Kar pa ni res, saj je bil njegov film bistveno dražji. Če se k temu doda še iz trte zvito trditev, da so si producenti od odobrenega denarja od SFC najprej nakazali sebi pol, s preostankom pa naredili film, potem je jasna njegova destrukcija . Kje je videl nepremičnine, jahte producentov in še kaj v davčnih oazah, ve le on sam, ker to enostavno ni res. Za vsak sofinanciran evro so morali producenti prinesti dokazila za izplačilo in potrdila o plačilu. Veliko je bilo tudi revizij, tako da so omenjene trditve navadne laži! Problem pa je, da mu mnogi verjamejo, žal tudi politiki, ki glasujejo o podpori slovenskemu filmu. Seveda se da diskutirati o višini plačila za opravljeno delo producentu, režiserju in vsem avtorjem oziroma sodelujočim. Vendar so se tu zneski že znižali tako, da se ne morejo primerjati niti z zaposlenimi v kulturi.

Še najmanj mladi avtorji. Tudi sodelujoči pri prvencu, ki je dobil nagrado komisije združenja Fedeora v Benetkah (torej ne filmskih kritikov na festivalu, kot se je mnogim narobe zapisalo), ki je dobil od SFC 380.000 € (celotni predračun filma je bil 660 tisoč €). Denarja je tako malo, da morajo avtorji delati velike kompromise pri zasnovi filma, da ga sploh lahko posnamejo. Zreducirajo se snemalne lokacije, interjerjev, ki omogočajo dobre posnetke se ne gradi več. In to se na kvaliteti filmov pozna. Seveda pa imajo avtorji raje skromen film, kot nobenega filma.

Žal se glede denarja za podporo filmom prav nič ne premika na bolje. MzK je sicer zapisalo v Nacionalni program za kulturo bistveno povečanje produkcije in druge podpore, vendar naj bi ves dodatni denar prišel iz dodatnih davkov televizij, prikazovalcev in kabelskih operaterjev. Morda celo že leta 2015! Glede na javne obljube Bratuškove in Čuferja glede dodatnih obdavčitev, so to zelo verjetno le želje. Predvsem tudi zaradi Okornovih natolcevanj in laži. Veliko ljudi namreč Okornu verjame.

Glede na njegov predlog, da se za nekaj časa neha sofinancirati druge avtorje in prihrani 2 mio € za sofinanciranje njegovega filma »Član«, je verjetno bolje, da ga v Portorož ni bilo.

V pamfletu z naslovom Samovoljna uzurpacija avtor Bernard Nežmah med drugim piše tudi o nedavnem obisku ministra za obrambo Romana Jakiča v Azerbajdžanu, pri čemer je navedel, »da se je po poročilih azerbajdžanskih medijev izkazalo, da je delegacijo v resnici vodil ljubljanski župan Zoran Jankovič, ki je med drugim vodil pogovore tudi s tamkajšnjim obrambnim ministrom,« kar ne drži.

Dejstvo je, da je ministra za obrambo Romana Jakiča na delovni obisk povabil azerbajdžanski obrambni minister Safar Abiyev. Program obiska ministra Jakiča je pripravilo Ministrstvo za obrambo, izhodišča za njegovo udeležbo pa je potrdila Vlada Republike Slovenije na seji 27. avgusta 2013. Na delovnih pogovorih med obrambnima ministroma ljubljanski župan ni bil prisoten, kar je zabeleženo tudi na fotografiji, ki je objavljena na spletni strani Ministrstva za obrambo ob poročilu o ministrovem obisku. Skupni sprejem vodij treh slovenskih delegacij pri azerbajdžanskem predsedniku Ilhamu Aliyevu je potekal skladno s protokolom, ki ga je določil gostitelj.

S spoštovanjem,

Komentarje, ki jih v Mladini objavlja njen urednik Repovž, vedno z zanimanjem preberem in njegovim razmišljanjem praviloma pritrjujem. Komentar, ki ga je objavil pod gornjim naslovom, pa me je presenetil, saj vsebuje več ocen o pomembnih zadevah, ki jih težje sprejemam.. V njem Repovž »obračunava« z gospodarstveniki, za izhodišče pa je uporabil program ukrepov, ki so ga v dokumentu z naslovom »Kisik za gospodarstvo« pred nedavnim posredovali vladi. V njem naj bi predlagali nadaljnje krčenje javnega sektorja in to jim Repovž šteje za greh, zaradi katerega naslavlja nanje nekaj nič kaj laskavih, po mojem v nemajhni meri vprašljivih očitkov.

In kaj so gospodarstveniki v svojem dokumentu »pregrešnega« zapisali? Glede krčenja oziroma financiranja javnega sektorja so vlado predvsem pozvali, naj prednostno zagotovi njegovo racionalnejše in učinkovitejše upravljanje, učinkoviteje naj pobira davke (tudi z rigoroznim omejevanjem sive ekonomije), dodatnih davčnih bremen pa se naj gospodarstvu ne nalaga, dolgoročno pa naj bi se nekatera celo znižalo.

Sam ocenjujem gornje predloge za razumne in menim, da Repovž ni ravnal prav, ko se je zaradi njih vse prej kot prijazno lotil gospodarstvenikov. Kaj jim očita? Predvsem to, da so poleg neučinkovitih vlad, še predvsem Janševe, največ krivi za to, da se država ne uspe izvleči iz krize. To mnenje podpre z argumentom, da je osrednji slovenski problem ohromeli bančni sistem, ki naj bi ga povzročili prav gospodarstveniki, pri čemer posebej izpostavlja vodstva obeh mariborskih Zvonov, Merkurja, Pivovarne Laško, Poteze in Mercatorja. Ta argument ni prepričljiv, zakaj ne, bom poskušal pojasniti.

Velik del slabih kreditov, zaradi katerih je bančni sistem v krizi, ima poreklo v kreditnih aktivnostih, ki se jih je izvajalo v letih pred krizo. Takrat so banke iz sredstev, ki so jih pridobile z zadolževanjem v tujini, izjemno bogato financirale predvsem dve aktivnosti, naložbe v nepremičnine in menedžerske prevzeme podjetij. Ostanimo le pri slednjih, saj so njihove posledice še posebno težke. Do njih bi ne prišlo, če jih spričo svoje neoliberalne politike ne bi podpirala in spodbujala takratna vlada, financirale pa so jih predvsem državne banke. Da s tem kreditiranjem ni vse v redu, bi poleg vlade morala vedeti in ustrezno ukrepati še Banka Slovenije, seveda pa tudi nadzorni sveti državnih bank in njihove uprave. Vsi našteti so torej podpirali in zadovoljevali »pohlep« gospodarstvenikov, ko je stvar nasedla, pa naj bi bili krivi zgolj ti zadnji. Po tej logiki je za opustošeni kurnik kriva lisica in ne tisti, ki ji je omogočil prost vstop vanj. Kar malo nenavadno je, da se na to logiko opira tudi Repovž.

Neposredno so slabi krediti v največjem delu posledica slabega upravljanja državnih bank. (Naj spomnim: SKB banka in druge banke v tuji lasti resnejših problemov s tajkunskimi in podobnimi zgodbami nimajo). O upravljanju državnega premoženja ima Repovž sicer dobro mnenje in v komentarju se mu je celo zapisalo, da je kljub nekaterim spodrsljajem v povprečju učinkovitejše od upravljanja privatnih podjetij. Ta ocena bi ne vzdržala resnejše strokovne presoje, vsaj ko gre za naše razmere. Tudi po mojih osebnih spoznanjih upravljamo državo - torej tudi njeno premoženje - izjemno neučinkovito. Rešitev tega problema, ki nas vse še kako obremenjuje, pa ni v razprodaji vsega, kar je v skupni lasti, pač pa v radikalni prenovi sistema upravljanja države, ki mora temeljiti na splošno uveljavljeni etiki. Kar spodoben zgled, po katerem bi se pri tem lahko ravnali, so skandinavske države, pa tudi pri sosedih Avstrijcih bi se lahko marsikaj naučili. Še največ pa bi upravljanje države na učinkovitosti pridobilo, če bi v njem poleg etičnih vrednot smeleje uvajali rešitve, ki jih je gospodarstvo razvilo pri upravljanju večjih poslovnih sistemom in se splošno potrjujejo kot učinkovite.

Za zaključek še to. Ob tem, ko nam politika državo dobesedno mrcvari, nam je lahko v uteho, da imamo kar veliko uspešnih gospodarstvenikov, katerih zasluga je med drugim, da ima država pozitivno plačilno bilanco, torej več izvozi kot uvozi. Te ljudi posplošeno kriviti za naše krizne razmere zato ni prav spodobno.

Kdor koli je imel ali neposredno ali posredno izkušnjo z nacizmom, in če temu dodamo še (predvsem) naše Korošce, bo smatral vašo oceno, kot čisti tehnicističen pristop. Kot pristop človeka, ki o »Tem našem življenju« ničesar ne razume. Brez vsakega človeškega občutka o grozi tega oz. tistega življenja.

Ta knjiga je doživela visoka priznanja zaradi tistih človeških lastnosti, ki jih ocenjevalec nima, oz. jih v tej oceni ni. Plehko in brez vsega tistega, kar bi naj človek z vsaj malo »čustvene intelegence« napisal. Ne verjamem, da je ga. pisateljica vesela tako napisane ocene, kljub zvezdicam. Ena se je očitno izgubila.

Imam pa glede na vsebino te številke Mladine predlog:

Kupite sto dva izvoda knjige Angel pozabe. Eno pošljite župniku v Rovte, naj bere iz nje svojim faranom nedeljsko pridigo. Eno pošljite JJ, da bo lahko bral svojim otrokom, ko bodo kaj razumeli. Sto jih pošljite Rovtarjem. Če jih bo vsaj 5 pričelo drugače misliti, bo narejena velika stvar.

Lep pozdrav,

Sedemdeset let po nastanku se je končno zgodilo. Sicer ne na Bežigrajskem stadionu, ki zaradi zaraščenosti za tak dogodek ni več primeren, ampak v samem središču domobranstva, v Polhograjskih Dolomitih (spomnimo se proslave v Šentjoštu pri Horjulu, na kateri se časti ustanovitev lokalne vaške straže), točneje v Rovtah.

Proslava ob ustanovitvi slovenskega domobranstva je prelomna iz več razlogov. Najprej je potrebno izpostaviti, da gre za proslavo, na kateri se časti vzpostavitev pomožnih enot nemškega nacističnega vojnega stroja, kar v sodobnem evropskem prostoru zagotovo ni običajna praksa. Težko si je namreč predstavljati, da bi si recimo v Franciji, ki se je kot Slovenija med vojno odločno postavila na stran antifašistične koalicije, po sedemdesetih letih kdo drznil organizirati proslavo na kateri bi se poveličevalo režim v Vichyju ali katerokoli francosko kolaboracionistično enoto. Ravno nasprotno. Zavedanje o pomenu izbire strani in razsežnosti konflikta med drugo svetovno vojno je tam tako močno, da se marsikatera ulica in trg v državi še vedno imenuje po bitki in zmagi zavezniških sil (Rdeče armade) v Stalingradu, v posameznih krajih, kot je recimo Moulins v odročni pokrajini Auvergne (kjer, mimogrede, leži tudi Vichy), pa so postavljeni spomeniki, ki ne komemorirajo zgolj trpljenja in borbe francoskega ljudstva, temveč vseh narodov, ki so se s krvjo jasno podpisali v borbi proti nacistično-fašističnemu zlu, ki so ga utelešale sile osi.

Vsekakor si Slovenija s to komemoracijo ne dela usluge na mednarodnem prizorišču, ki ga še vedno obvladujejo zmagovalke druge svetovne vojne. Morda se udeleženci srečanja in glavni govorec tega ne zavedajo (v kar močno dvomim, op.a.), a proslavljanje in poveličevanje domobranskih enot je poveličevanje enot, ki so se borile proti vsem zavezniškim silam, vključno z demokratično republiko ZDA, ustavno monarhijo Veliko Britanijo in republiko Francijo. Jasno je torej potrebno izpostaviti, da se hočeš-nočeš niso borili le proti »boljševizmu« Sovjetske zveze in »komunističnemu terorju« slovenskih komunistov ampak proti vsem zavezniškim silam, tudi tistim bolj demokratičnim.

Na to kaže domobranska prisega Tretjemu rajhu z dne 20. aprila 1944, ki se je glasila: »Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj!«. Se pravi, da so domobranske enote zavestno (za ta boj sem pripravljen žrtvovati življenje) izbrale stran na kateri se bodo borile (skupni boj z nemško oboroženo silo, SS četami in policijo) in proti komu bo ta boj potekal (proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom). Tu nikjer ni govora o demokraciji ali borbi zoper vse totalitarizme, kdo je mišljen kot vodja velike Nemčije pa mislim, da mi tudi ni potrebno posebej omenjati.

Vse to nas pripelje do naslednje točke, ki jo velja izpostaviti in ki je na nek način najbolj grozljiva, to pa je potvarjanje oziroma varljivo umeščanje domobranstva pod plašč demokratizma. Eno je, če prisežeš Hitlerju in imaš doma morda njegovo sliko ali krožnike z vgraviranim kljukastim križem, drugo pa je, če prisežeš Hitlerju in potem trdiš, da se boriš proti nacizmu in fašizmu, da prisežeš vojski nacistične Nemčije, se boriš proti lastnemu upornemu ljudstvu in zagovarjaš tezo, da se boriš zgolj proti komunizmu, da ustanoviš enote z izjemno »demokratičnimi« imeni kot so Legija smrti ali Črna roka in potem verjameš, da se boriš za demokracijo. Samo zato, ker se tako bolje sliši! To ni zgolj neprimerno, to je naravnost žaljivo in obsojanja vredno. Žaljivo za vse, ki so bili poslani v nemška in italijanska taborišča smrti, za vse, ki so bili izseljeni in pregnani, čigar domovi so bili požgani in svojci zaklani, za vse, ki so zapustili udobje domov in kasarn in odšli v mrzle in negostoljubne gozdove, za vse domoljube, ubite, umrle in živeče.

Nemški in drugi okupatorji si v Slovenijo niso prišli ogledovati naravnih lepot ampak so si jo prišli prisvojiti in pripojiti lastnim državam. Pri tem so jim pomagali tudi z gorečim antikomunizmom zaslepljeni domačini, ki so v njihovem imenu nad lastnim narodom zagrešili strahovita grozodejstva. Prav zaradi tega nas lahko ta proslava obdaja z grozo in se je potrebno od nje jasno distancirati in jo obsoditi. Sodobna evropska družba namreč temelji na vrednotah antifašistične koalicije. Mar ne?

Avtor Grega Repovž je v članku Esmeralda analiziral dokument Kisik za gospodarstvo šestih gospodarskih ustanov s predlogi ukrepov Vladi RS, obenem s kritiko dokumenta, ki jo je spisal dr. Mencinger. V članku je podal informacije, ki ne držijo, obenem pa Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) pripisal stališča, ki ne držijo, ali ji celo odrekel pravico do stališč.

1. Avtor trdi, da je temeljni poziv predstavnikov kapitala namenjen krčenju javnih izdatkov, saj je javna poraba zanje, grobo povzeto, le nepotrebno zapravljanje njihovega denarja. Dodaja, da je zdaj že empirično dokazano, da krčenje javnega sektorja vedno za sabo potegne krčenje zasebnega sektorja, s čimer se ne nazadnje strinja tudi eden njihovih bogov, IMF.

GZS nikakor ne trdi, da je javna poraba le nepotrebno zapravljanje denarja predstavnikov kapitala. Nasprotno, javni sektor ima enakovreden položaj in pomen v družbi kot drugi družbeni podsistemi. Smo pa kritični do neuravnotežene in neracionalne porabe v javnem sektorju ter do tistih, ki so do teh anomalij nekritični. Krčenje javnega sektorja definitivno vpliva na krčenje zasebnega sektorja. Težava v Sloveniji pa je nasprotna. Namreč, da se je ob drastičnem krčenju gospodarstva (več kot 90.000 delovnih mest manj kot pred štirimi leti) - zaradi pohlepne privatizacije, napačne ekonomske politike, politične korupcije, sindikalistične blokade reform in globalne krize - javni sektor v kriznih letih celo povečal. Zato zavračamo pavšalne navedbe avtorja brez upoštevanja tega ključnega dejstva.

2. Avtor trdi, da slovenski predstavniki kapitala v vseh letih krize niso zmogli vpogleda v lastno ravnanje, v ravnanje lastnega ceha. Med drugim navaja: „Njihova govorica se od leta 2008, ko se je pregreto gospodarstvo zlomilo, ni popolnoma nič spremenila. Nobene refleksije, nobenega razmisleka o odgovornosti. Mar ni absurdno, da so se oglasili tudi ta teden in si drznili kazati na slabo upravljanje javnega premoženja na primeru Luke Koper?“

Avtorjeve teze ne zdržijo. O tem pričajo uradni dokumenti. Primera: na prvem mestu predlogov ukrepov Vladi RS za izhod iz krize, v Agendi 46+, in v zahtevah malega gospodarstva, AgendiMG, je na prvem mestu pravna država (javno objavljeni na gzs.si). Med drugim so navedeni ukrepi: za pregon veriženja podjetij, za poostren nadzor nad korupcijo pri javnih naročilih, za boj proti delu in zaposlovanju na črno, za zajezitev sive ekonomije, za povečanje učinkovitosti izvršilnih postopkov, za okrepitev nadzora nad stečajnimi upravitelji, za odškodninsko odgovornost vodstev, ki niso ravnali po pravilih finančnega poslovanja itn. GZS je nedavno pristopila tudi k pripravi smernic za korporativno upravljanje, ki jih pripravljamo skupaj z Ekonomsko fakulteto in še dvema ustanovama.

Avtorjeve navedbe so zato neupravičene. Nedopustno ravnanje dela gospodarske elite v preteklosti, skupaj s politično elito, je zelo prizadelo tudi številna podjetja in delodajalce, ki se zaradi posledic zdaj borijo za preživetje podjetij in s tem tudi za delovna mesta zaposlenih. GZS zahteva učinkovit pregon nedopustnih dejanj.

Obžalujemo pa javni diskurz avtorja, ker nam odreka pravico, da v imenu članov in s tem pomembnega dela gospodarstva, opozarjamo na slabo upravljanje javnega premoženja.

3. A vendar slovenski menedžerji nimajo nobene moralne pravice kazati ne na javni sektor, ne na upravljanje javnih naložb, ne na vlade, trdi avtor in se pri tem sklicuje na to, da so NLB, NKBM in Abanka najbolj obremenjene prav s posojili zasebnim podjetjem. Ta zasebna podjetja so bila do bridke usode paradni konji teh organizacij, še dodaja avtor.

Glede na to, kolikšen je bil in je še vpliv slovenske politike na gospodarstvo in na banke, in glede na to, da morajo tako vodstva podjetij kot vodstva bank skrbeti za svoje premoženje, je zgodba vsaj večplastna. Zagotovo pa ne zdrži tako poenostavljena. Večina slovenskih menedžerjev ne more biti kolektivno kriva niti odgovorna za poteze pomembnega dela gospodarske, bančne in politične elite v preteklosti, ki so v dobršni, ne pa v celotni meri veliko pripomogle k hudi krizi v Sloveniji in s tem tudi k povečanju zadolženosti podjetij, ki objektivno niso sama odgovorna za razmere na trgu.

A bolj kot to je skrb vzbujajoči naklep avtorja pripisati vsem predstavnikov gospodarstva, ki jih imenuje predstavniki kapitala, kolektivno krivdo za nekaj, kar večina ni zakrivila. Nasprotno: večina je izjemno kritična do pohlepa in negospodarnosti nekaterih menedžerjev, ki so s svojimi dejanji še poglobili krizo. Nedelovanje pravne države in prepletenost uresničevanja političnih in tajkunskih interesov so prvi najbolj občutili prav gospodarski subjekti.

4. Avtor proti koncu članka še brez kritične distance zapiše, da rezultat krize ne vodi k sklepu, da je država slaba upraviteljica: „Pokrizni sklep, če upoštevamo realne podatke, je nasproten: ne glede na vse neumne kadrovske poteze je bilo državno premoženje bolje upravljano. In je še vedno.“

Komentar: od tega sklepa do podržavljenja vseh podjetij najbrž ni več veliko korakov. Oceno o tem, kam bi to pripeljalo, prepuščamo bralcem. Poudarjamo pa, da nobena privatizacija in s tem povezano nobeno večje posojilo gospodarskim subjektom v Sloveniji ni bilo možno brez političnih botrov. O tem je denimo pisal Ali H. Žerdin.

5. Za konec pa vendarle priznanje: „Seveda pa imamo v Sloveniji tudi uspešna podjetja v zasebni lasti, Krko, Hidrio, Kolektor itd. Izjemna. Mar ni nenavadno, da vodstev teh podjetij ni zraven, ne ko si je treba podajati roke s predsedniki vlad niti ko je treba črtiti državo, javni sektor in delavce?“

GZS ne sestankuje z vlado, da bi si njegovi predstavniki podajali roke niti na teh sestankih ne črtimo države, javnega sektorja, še najmanj pa delavce. Upravičeno pa smo enako kritični kot do pohlepne privatizacije v preteklosti tudi do politične korupcije, neučinkovitega in netransparentnega upravljanja javnega sektorja ter sindikalistične blokade reform, ki pogosto niso le v škodo neposredno gospodarstvu in vsem davkoplačevalcem, ampak socialni varnosti državljanov Slovenije. Za razliko od nekaterih drugih družbenih organizacij pometamo tudi pred svojim pragom, ne le pred pragom drugih.

Mimogrede, direktorji svetlih izjem, ki jih omenja Grega Repovž, so predsednik skupščine, član predsedstva in član upravnega odbora GZS.

Avtorju se je v uvodnik zapisala trditev, ki je sicer v medijskem prostoru prisotna že dalj časa, da je Infond Holding ostal dolžan bankam 167 milijonov EUR.

Zapisano ni res. Kar lahko uredništvo in bralci preprosto preverijo iz objav na spletnih straneh AJPES-a z dne 15.7.2013 in sicer: posodobljeni končni seznam preizkušenih terjatev in načrt prve splošne razdelitve. Iz obeh dokumentov nedvoumno izhaja, da je Infond Holding ostal dolžan le Hypo Alpe-Adria International iz Celovca 12,1 milijona EUR. Vse ostale banke so se poravnale s plenjenjem delnic, ki ga je dirigirano in politično motivirano začela NLB (kar je javno priznal dr. Draško Veselinovič, takratni predsednik uprave omenjene banke). Manjši zneski, ki so jih nekatere banke prijavljale v stečajno maso, so posledica nekreditnih tekočih poslov. Večina bank je po poravnavi terjatev do Infond Holdinga le-temu del zastavljenih delnic sproščala ali pa so se zaradi napačnega postopka plenjenja s stečajnim upraviteljem pogodile in del zaplenjenega celo vrnile v stečajno maso.

Res je, da so v postopku prijavljanja terjatev, banke prijavile kot pogojne terjatve tudi vse že plačane terjatve, ki so si jih s plenjenjem delnic Infond Holdinga poravnale, zaradi zavarovanja svojih potencialnih terjatev v primeru, da bi Infond Holding zmagal v sodnih sporih, zaradi nepravilnega postopka plenjenja oz. unovčevanja zavarovanj, ki jih je sprožil proti bankam pred sodišči. Ampak vseeno je potrebno ločevati med terjatvami in pogojnimi terjatvami, saj sicer hitro pride do seštevanja hrušk in jabolk, pa še solate in paradižnika.

Skupaj torej 12,1 milijona EUR, kar je svetlobna leta daleč od 167 milijonov EUR.

Da bi povečali davčno disciplino, smo nosilci ekonomske politike 2008 do 2012 vodili projekte uvedbe davčnih blagajn, omejevanja gotovinskega poslovanja gospodarskih subjektov, preusmeritve večjega dela zaposlenih na carini v podporo davčni inšpekciji ter kompletne modernizacije oziroma prenove informacijskega sistema DURS (eden od pričakovanih učinkov te modernizacije je bila lažja indikacija kateremu davčnemu zavezancu naj se še zlasti posveti davčna inšpekcija). Vsak od teh projektov je bil povezan s specifičnimi problemi a od nobenega nismo odstopili.

Pri prispevku Tito in rdeča zvezda v Mladini, dne 16.8.2013 je naletela na širok odmev in se vam za objavo zahvaljujemo. Ob enem sporočamo, da je prišlo do napake in sicer da bo pomnik zgodovinskega dogodka odkrit 5. septembra.

V resnici se bo to zgodilo 7. septembra ob 11. uri. Napačen datum bi koga lahko zavedel.

S spoštovanjem,

Ne vem, ali se smejati ali zajokati ob tem, kar se dogaja s prevzemanjem vajeti slovenskega »okna v svet«, oziroma Luke Koper. Pa si ne postavljam toliko vprašanja o (ne)primernosti izbranega kandidata za predsednika tamkajšnje uprave, kolikor o tem ali država preko svojega upravitelja, to je vlade, obvladuje svoje premoženje in ščiti svoje interese?

Cel cirkus je bi zagnan, sicer upravičeno, ko je državni sekretar v kabinetu premierke Bratušek, Gašpar Gašpar Mišič, samozavestno in samopromocijsko napovedal selitev na čelo pristaniške uprave, češ da se ne spodobi, da človek iz politične stranke in to najmočnejše v parlamentu, še posebej če brez ustrezne izobrazbe in izkušenj, prevzame kakršno koli vodilno mesto v gospodarstvo, ker da se mora politika iz njega umakniti, razpisali so se mediji, oglasili ekonomisti, zgrozili so se vodje političnih strank v opoziciji in koaliciji, nad nevarnostjo takšne kandidature in potencialne izvolitve sta svarila še Komisija za preprečevanje korupcije in Slovenska odškodninska družba, ki upravlja z deležem države v podjetjih. Edina, ki sta se je veselila in g. Mišiču kar javno obljubila podporo oziroma ga spodbudila k temu koraku sta bila ljubljanski in koprski župan.

Predstavniki zaposlenih v Luki ter predstavnica občine v nadzornem svetu, vsi notorično blizu Borisu Popoviču ali kar v njegovem imenu, so vnaprej dali vedeti, da bo njihov glas, navkljub zgroženosti centralne oblasti in vesoljne Slovenije, za Mišiča. In k enakemu ravnanju se je nagibal tudi sam predsednik sveta, g. Klobas. Torej, izid glasovanje povsem pričakovan. Večina nadzornikov pritisku ni podlegla in se odločila kot je napovedovala. Dovolim si oceno, kar v posmeh stroki, vladi, koaliciji, opoziciji, medijem, nadzornim ustanovam in same javnosti. Ter, ne nazadnje osnovnim postulatom poslovne etike. Izrazito politično nastavljen kader je postal prvi mož enega največjih državnih podjetji.

Toda, kdo ga je politično nastavil, če ga je celo njegova strankina formalna šefica, predsednica vlade, prosila, da naj bi se tej ambiciji odpovedal? Očitno nekdo drug, iz neformalnega ozadja, in ga lahko najdemo le med podpornikoma njegove kandidature. Ugibajmo, kdo bi to lahko bil? Sam sklepam, da kar oba, s čimer sta dokazala in dokazujeta, v čigavih rokah je v tem primeru dejanska oblast. Interesna sprega med gospodoma Popovič in Jankovič je očitna, njun vpliv še vedno zelo močan, tako, da ko se je imenovanje že zgodilo in SOD, premierka ter politični veljaki napovedujejo ukrepanje za spremembo stanja, dobro je vedeti, da ta korak ne bo lahek. Zaposleni in MO Koper bodo še vedno obvladovali štiri devetine nadzornega sveta, odškodninska družba in nad njo vlada in parlamentarna večina pa bodo še bolj kot doslej tvegali očitke in obtožbe o tem, da si prizadevajo svojo politično voljo vendarle uveljaviti in torej da kadrujejo »nesramno politično«. Ker, resnici na ljubo, politično kadruješ bodisi ko nekoga postaviš, bodisi ko ga odstaviš. Ta scenariji je zelo verjeten ko se bo oglasil populizma izjemno vešč lokalni župan in mu bodo sledili pristaniški sindikati, ki so baje že zagrozili s hudo stavko, če bi Mišič ne bil izbran. Predstavljajmo si, če bo kazalo na njegovo razrešitev. Tako, da se pot za vlado in koalicijo iz te godlje vse bolj vzpenja, kar jo bo dodatno zadihalo ob že tako in tako vroči politični jeseni.

Morda bi prej veljalo razmisliti o skrbnem nadzoru članov nadzornega sveta predvsem tistih pet, ki so bivšega državnega sekretarja, brez ustrezne izobrazbe in izkušenj podprli, in o njihovi konkretni odškodninski odgovornosti, o tem kako jo uveljaviti in unovčiti, ko bi se izkazalo, preko poslovnih rezultatov družbe, da so izbrali slabo. Da bi Luka Koper poslovala slabo verjamem da si nihče ne želi, zato pa toliko bolj mora biti izostren odnos do odgovornosti njenih upravljavcev in nadzornikov.

Pa še to, da bo slika celovita. Popovič se z Ankarančani, ki bodo prihodnje leto izvolili svojo občinsko oblast, za enkrat, kolikor vem, noče sploh pogovarjati pa četudi to novonastale okoliščine terjajo (premoženjsko delitvena bilanca, dogovor o morebitnih skupnih komunalnih in drugih javnih službah ter o občem, za občane obeh občin prepotrebnem sodelovanju). Kako se bo tega lotil novi direktor pristanišča, ne da bi svojega lokalnega sponzorja ujezil? Tretji pomol ne bo nastal in na sploh poslovanje Luke ne bo uspešno brez razumevanja in sodelovanja tudi občine Ankaran.

V pogovoru minister za kulturo dr. Uroš Grilc poudari: „Javno financiranje pa zahteva transparentnost postopkov, zdravo konkurenco, prioritete kulturne politike. Prav glede slednjega pa nismo bili jasni.“ Po mojem mnenju – in izkušnje mi pritrjujejo – pri nas tudi ni jasno, kaj je transparentnost in zdrava konkurenca pri javnih postopkih.

Naše podjetje je dobilo dve tožbi proti Ministrstvu za kulturo RS, ki v tem primeru nosi odgovornost kot organ, ki bdi na delom Javne agencijo za knjigo RS, pri tretji iz tega postopka smo na žalost zamudili rok. Sodišče je naložilo Javni agenciji za knjigo, da izdaja odločbe skladno z 214. členom zakona o upravnem postopku (ZUP), in sicer tako, da se jih da preizkusiti (kontraargumetirati), v nasprotnem primeru to predstavlja težjo kršitev ZUP. Javna agencija z zadnjimi odločbami sklep sodišča ignorira. Preizkus odločitve predstavlja temelj transparentnosti. Da pa bo še zdrava konkurenca, pa bi bilo potrebno tudi javno objaviti rezultate razpisov, in to še pred potekom pritožbenega roka, kar predstavlja zaščito prijaviteljev. Javna agencija še ni objavila rezultatov nobenega letošnjega razpisa. Sprememba pravilnika po razpisu iz leta 2009, ko so se pritožniki „združili“ in uspeli spremeniti zavržene prijave, javni agenciji omogoča, da rezultatov sploh ne objavi. Sedaj moramo, če hočemo videti rezultate javnega razpisa, na katerem smo sodelovali, prositi za dostop do informacij javnega značaja, in to celo s pomočjo informacijskega pooblaščenca.

Napačna interpretacija s strani ministrstva za kulturo, da na oceno komisije ni možna pritožba (14. člen pravilnika o izvedbi postopkov javnega poziva in javnega razpisa s področja knjige), pa čeprav člen govori o knjižni in previjalni produkciji s področja znanosti, ki je JAK sploh ne pokriva več, pa postavlja komisijo za nedotakljivo. To pa je daleč od transparentnosti in škoduje slovenskemu kulturnemu prostoru.

Samo za ponazoritev: letos je komisija izločila deli dveh avtorjev, ki sta svetovnega pomena. Prijavo knjige Petra Sisa, ilustratorja in pisatelja, prejemnika Andersenove nagrade v letu 2012, ki jo štejemo za najpomembnejšo nagrado s področja mladinskega ustvarjanja, in čigar slikanice še niso izšle v slovenskem prevodu, je komisija odpravila s trditvijo, da gre sicer za kakovostnega avtorja, vendar JAK podpira samo zelo kvalitetne in vrhunske avtorje. Podobna zgodba je z Marceline Desbordes-Valmore, francosko pesnico, ki je za kulturni prostor Francije enako pomembna kot npr. Srečko Kosovel pri nas. Si predstavljate antologijo slovenske poezije brez Srečka Kosovela, notri pa lahko najdemo kakšnega pesnika, ki ne predstavlja nobenega mejnika v literarnem ustvarjanju? Pesnico Marceline Desbordes-Valmore je založba Gallimard letos uvrstila v posebno zbirko 12 najpomembnejših francoskih pesnikov vseh časov, slovenskega prevoda pa še nekaj časa ne bo zaradi nestrokovne odločitve komisije.

Transparentnost in zdrava konkurenca pa sta verjetno tako ali tako obsojena na propad, dokler bodo v komisijah javne agencije odločali ljudje, ki so neposredno povezani s prijavitelji. Po pravilniku JAK-a člani, pri katerih je jasno navz-

križje interesov, ne glasujejo o projektih, ki so z njimi povezani. Dejansko pa so z njimi povezani vsi projekti, saj jih prijavlja njihova konkurenca, hkrati pa projekti predstavljajo dober vir idej. Zaradi zdrave konkurence in transparentnosti v komisijah ne bi smeli sodelovati ljudje z neposredno ali posredno vpletenostjo v projekte s področja, o katerem komisija odloča. Slovenija je dovolj velik prostor, da se bi jih našlo.

Spoštovani minister dr. Uroš Grilc, glede na dobo vašega ministrovanja vam ne pripisujem odgovornosti za situacijo, vas pa pozivam, da svojo energijo usmerite tudi k spodbujanju transparentnosti in zdrave konkurence, ki predstavljata motivacijski dvig kakovosti kulturne produkcije.

Neutemeljene trditve MNZ

Ministrstvo za notranje zadeve v odgovoru na članek “Izbrisano obveščanje izbrisanih” (Mladina št. 32, 9. 8. 2013) demantira nekaj, kar ni bila vsebina omenjenega članka.

Članek namreč opisuje zelo konkretno “obveščanje” izbrisanih, ki živijo v tujini, o problematiki izbrisa preko spletnih strani slovenskih veleposlaništev v regiji. Članek izpostavlja odgovornost države in se ne ukvarja z vprašanjem, katero od ministrstev je za omenjene napake bolj ali manj odgovorno. Dejstvo je, da imajo slovenska veleposlaništva v Hrvaški, BiH, Srbiji, Črni gori in Makedoniji na svojih spletnih straneh navedene napačne povezave, zaradi česar izbrisani ne morejo do podatkov.