Minister za kulturo v intervjuju za Mladino pove, da so »bistvena tri načela kulturne politike: vrhunskost, raznovrstnost in dostopnost« in doda: »Pri nas je bilo veliko poudarka na vrhunskosti, tudi na raznovrstnosti« in doda zanimivo oceno:«Šibki smo bili v dostopnosti, zato tudi neizkoriščena vloga kulture kot kategorije, ki sooblikuje podobo številnih drugih področij«.

Sam sem vse svoje življenje nekoliko drugače razumel »bistvena načela kulturne politike«. Vedno sem mislil, da je v deželi, ki veliko »da« na kulturo in umetnost najpomembnejše načelo (so)ustvarjanja pogojev za to, da kultura in umetnost živi in se razvija. Ne le finančnih, tudi infrastrukturnih in vzgojno izobraževalnih! Uvrščati na prvo mesto kulturne politike »vrhunskost« (Koga? Kulture? Umetnosti?) se mi zdi nekoliko ponesrečena zožitev tistega, kar želimo, da bi bila kultura in umetnost v sodobni slovenski družbi. In kaj si želimo? Recimo, da to vsaj približno vemo, čeprav nismo zadovoljni ne s prvim ne z drugim Nacionalnim programom. Slabo pa bo, če bo v novem nacionalnem programu kot prvo načelo zapisana »vrhunskost«. Že sam pojem je nekoliko problematičen, čeprav v realnem življenju praviloma dobro vemo kaj je vrhunsko in kaj ni. Zakaj gre tudi za problematično razsežnost v razumevanju, bolje rečeno označevanju vrhunskosti, lepo govori zaničevanje vrhunskega filozofa Slavoja Žižka s strani vrhunskega sociologa Chomskega v aktualni polemiki. Vrhunsko v umetnosti je mnogo težje označiti kot na primer v športu, kjer ni dileme o tem, da je na primer Tina Maze vrhunska športnica. Ne glede na to imamo v umetnosti trenutno nekaj ustvarjalcev, ki izpolnjujejo osnovne kriterije vrhunskosti. Vsak izbor je subjektiven, lahko tudi krivičen do tistih, ki se ne znajdejo na spisku, če bi ga delali. Število umetnikov, skupin ali ansamblov, ki bi se lahko uvrstili na takšno »listo«, je prej skromno kot številčno. Res pa je, da se o vrhunskosti lahko govori vsaj na dveh ravneh. Nacionalni, kjer smo po številu nagrad, ki se vsako leto delijo umetnikom, absolutno vrhunski umetniški narod. In globalni, ki v resnici šteje in kjer je prisotnih tudi nekaj (a mnogo manj) slovenskih imen.

Vrhunskost kot (pred)načelo slovenske kulturne politike bi zamenjal z načelom kakovosti: tisto, kar obeta, kar dela dobro, kar je profesionalno v vseh pogledih, kar ponuja obetavne dosežke na področju umetniškega raziskovanja, je na poti ali pa je že prepoznano kot vrhunsko, kar zaradi nacionalne identitete moramo imeti … in še bi lahko našteval, naj kulturna politika podpira in z evalvacijami, tudi mednarodnimi, bdi nad kakovostjo kreiranja in izvajanja programov.

Sprijaznimo se, da večina slovenskega kulturnega in umetniškega ustvarjanja ne bo nikoli vrhunska v kontekstu, ki ga vzpostavljam, bo pa s kakovostjo pomembno žarčila v prostor in ga duhovno plemenitila. Opravljala bo vsestransko pomembno vlogo. Ključno načelo kulturne politike ne more biti vrhunskost, so pa vrhunski dosežki lahko krona uspešne kulturne politike. Danes je celo nekaj (preveč?) vrhunskih dosežkov slovenskih umetnikov, ki niso plod preudarne pretekle kulturne politike. Tako bo tudi v prihodnje, če reforma celotnega kulturnega sektorja ne bo radikalnejša kot trenutno kaže. Zlasti nevarno je lahko pretirano poudarjanje načela vrhunskosti za najbolj razvit segment kulturno-umetniškega ustvarjanja, to je za ljubiteljsko kulturo in za domačo popularno kulturo. Socialno bistvo ljubiteljskega kulturno-umetniškega ustvarjanja je povsem drugje, še najmanj v doseganju vrhunskosti.

Če minister za kulturo objavi načelo vrhunskosti kot »pranačelo« kulturne politike, se vprašajmo, ali ima za to tudi denar. Aktivno iskanje talentov in ciljno izobraževanje vrhunskih umetnikov je drago. Ob infrastrukturno prehudo razbitem akademijskem šolstvu in ob strokovno šibki profesorski strukturi na vseh treh akademijah, so sanje o vrhunskosti kot temeljnem načelu kulturne politike povsem nerealne. Načrt preboja na primer Slovenske filharmonije iz tretje (četrte?) lige, kjer je zdaj, v prvo ligo (vrhunskih) svetovnih orkestrov bi bil projekt, ki ga slovenska ekonomija ni sposobna uresničiti. Podobno neizprosna je ocena za obe operi, ki sta že predolgo predaleč od res vrhunskih umetniških rezultatov. V zidove slabo obnovljene opere v Ljubljani je bilo, zaradi apetitov gradbenih lobijev in še koga, potrebno zagotoviti astronomskih 42 milijonov evrov. Za nevladno kulturno sceno se kaj podobnega ne bo zgodilo, čeprav ima za seboj kar nekaj vrhunskih dosežkov.

Ministra bi glede uvedbe vrhunskosti, kot prvega načela kulturne politike, dopolnil še v nečem. Ocenjuje, da je bilo pri nas veliko poudarka na vrhunskosti in premalo na uveljavljanju načela dostopnosti. Resnica je drugačna, kulturno politična skrb za vrhunskost je bila zaradi številnih napak (samoupravljanje v umetnosti, politično kadrovanje vodilnih, zanemarjena skrb za infrastrukturo, zaposlenost umetnikov za nedoločen čas, prevladujoč vpliv sindikatov v javnih zavodih, slabi pogoji dela v vseh treh umetniških akademijah, luknjičava zakonodaja …) ves čas šibka. Zato pa je podobo kulturne politike že od zgodnjega socializma do danes reševal koncept dostopnosti kulturnih dobrin, ki so bile obravnavane kot javne: primerno podprte z javnim denarjem so omogočale stik z aktualnim kulturno-umetniškim ustvarjanjem; neoviran je bil vstop v muzeje in galerije; branje knjig omogoča izvrstno organizirana mreža knjižnic ... Razvejan je sistem ljubiteljskega ustvarjanja, številni kulturni domovi po Sloveniji vsaj bazično omogočajo zainteresirani mladini (in drugim), da se »izrazi« na področju kulture.

Naslednja stopnja skrbi za dostopnost kulture in umetnosti bi morala biti kakovostnejša kulturna vzgoja na vseh ravneh in v vseh že poznanih načinih in oblikah. Če kaj, mora postati eno temeljnih načel široke kulturne politike prav kulturna vzgoja. Vzpodbujanje najrazličnejših oblik participatorne umetnosti je ena od nalog, ki bo okrepila dostopnost kulture.

Da ne bo nesporazuma: skrb za dostopnost kulture in umetnosti je kot vodnjak brez dna, nikoli je ni zadosti. Kljub temu ni modro, da se poskuša zanikati tisto, kar je uspešno na primer v kulturnih zavodih: programi in prizorišča so v načelu dostopni v vseh pogledih.

V Mladini z dne 9. avgusta 2013 je novinar Klemen Košak objavil članek, v katerem je zelo enostransko in za soustanovitelje in sodelavce Zavoda Dežela Kranjska (ZDK) žaljivo označil nekatera dogajanja v zvezi z izidom prvega integralnega prevoda Slave vojvodine Kranjske (SVK) Janeza Vajkarda Valvasorja v slovenski jezik, katerega 4. del bo zaradi več kot pol letne zamude pri oddaji materialov s strani urednika, izšel v naslednjih dneh pri ZDK. Soustanovitelji in sodelavci ZDK smo se z novinarjem sestali in mu korektno odgovorili na vsa zastavljena vprašanja, mu predstavili delovanje ZDK in njegovo problematiko ter ga obenem prosili, naj piše o dejstvih in naj nikakor ne navaja domnev, insinuacij in celo obtožb na račun ZDK, ki mu jih je verjetno predstavil urednik SVK g. Tomaž Čeč.

Zaradi objave članka predvsem najodločneje protestiramo proti novinarjevemu navajanju poročila tako imenovane forenzične računovodkinje ge. Miše Alešovec, ki je „mimogrede“ nismo našli na nobenem uradnem seznamu revizorjev pri Slovenskem inštitutu za revizijo ali podobnem združenju. Omenjena gospa je na željo g. Čeča julija letos res pregledovala poslovno dokumentacijo zavoda. Članek navaja, da je pri pregledu domnevno zaznala sume desetih različnih vrst kaznivih dejanj ter, da računovodstvo ni bilo vodeno v skladu s poslovnimi standardi, kar pa gotovo ni dovolj utemeljen razlog za novinarjevo interpretacijo in težke obtožbe na račun zavoda. Gospa računovodkinja je imela namreč ob pregledu dokumentacije ves čas na voljo kompetentne osebe iz zavoda in računovodstva zavoda, vendar v času pregledovanja ni postavila niti enega samega vprašanja ali zahtevala kakršnega koli pojasnila glede posameznih transakcij (navaja npr. izplačilo, ne navaja pa vračila; navaja, naj bi bile na računih navedene opombe „Ne knjiži“, ne navaja pa vzroka za opombo; ipd.). Menimo, da je njeno poročilo popolnoma subjektivno naravnano, predvsem pa v tej fazi ni verodostojno in ni primerno za tovrstne izjave ali navajanja v javnih medijih. Osebe, ki vodijo računovodstvo zavoda, imajo več kot dvajset let izkušenj na področju računovodstva in knjigovodstva, zato smatramo, da kompetentno opravljajo svoje delo.

Žal novinar naših argumentov ni želel upoštevati in o njih objektivno poročati. Navedb urednika SVK, ki jih zadnjih nekaj mesecev posreduje medijem, preprosto ne moremo razumeti, saj imamo izjemno strog in konservativen pristop k nadzoru financ zavoda; soustanovitelji in zunanji sodelavci smo namreč projekt skoraj v celoti financirali z lastnimi sredstvi in le manjši del pridobili na podlagi javnih razpisov s strani Javne agencije za knjigo. Vsem prevajalcem, oblikovalcem in uredniku smo po pogodbah izplačali večino dogovorjenih obveznosti, razen tistih, ki bodo po dogovoru z vsakim izmed njih zapadla v plačilo nekaj mesecev po izidu 4. knjige prevoda, ker so vezana tudi na poravnavo zapadlih obrokov že naročenih kompletov.

Integralni prevod Slave vojvodine Kranjske je morda najpomembnejši prevod nekega dela v slovenski jezik po letu 1584 in na uspešen zaključek projekta smo lahko upravičeno ponosni. Pri prevajanju so sodelovali vrhunski prevajalci, prof. dr. Božidar Debenjak, prof. Doris Debenjak, ing. Primož Debenjak, prof. dr. Aleš Maver in mnogi drugi ugledni strokovnjaki. Ključnega pomena za uspeh projekta pa je bil tudi finančni in organizacijski del, za kar smo s svojim lastnim premoženjem in v veliki meri brezplačnim delom poskrbeli ustanovni člani in sodelavci ZDK.

Menimo, da je odslej najpomembnejše poslanstvo vseh ustanovnih članov ZDK, vključno z urednikom g. Tomažem Čečem, da pripeljemo prevod v roke slovenskega bralca, tako v domovini kot v tujini. Čas je, da se zavemo, kako pomemben je ta prevod za slovenski kulturni prostor. Morda bomo prav po prebiranju Slave vojvodine Kranjske, ki jo je pred več kot 300 leti zapisalo pero plemiča nemško italijanske krvi, pa vendar slovensko govorečega in čutečega, začutili, kako pomembni so dobri medsebojni človeški odnosi in dogovorno reševanje problemov za lepši in boljši jutri, ki ga vsi željno pričakujemo.

V 32. številki Mladine, ki je izšla 9. avgusta, je bil objavljen odgovor Igorja Bavčarja na članek Pripomoček velikih tatov, objavljen 2. avgusta. Bavčar ima prav, res ni lastnik nobene nepremičnine, na kateri bi bil vpisan zemljiški dolg. Enako velja za številne, ki sem jih navedel kot osebe, ki jim grozi odvzem premoženja, pa so na nepremičnine vpisali zemljiški dolg. Zato sem ob seznamu teh oseb tudi zapisal opombo: „Mnogi navedeni niso lastniki nepremičnin, ki so obremenjene z zemljiškimi dolgovi, ampak so to (pred kratkim postali) njihovi sorodniki ali prijatelji.“ V primeru Igorja Bavčarja je lastnica nepremičnine njegova žena.

Pazljivo sem prebrala intervju z Dr. Grilcem, aktualnim ministrom za kulturo, kjer je odgovarjal na vprašanja o »kulturni politiki« v Sloveniji, kot jo namerava zagovarjati.

Na žalost iz celotnega intervjuja ni bilo mogoče razbrati ničesar o eni od pomembnejših vej kulturne dejavnosti, ki obsega veliko specializacij in poleg svojega kulturnega značaja tudi vsakodnevno posega v življenja slehernika v državi – torej bi ji morala kulturna politika nameniti veliko (in največ) pozornosti tako, da bi njeno kulturno poslanstvo ne bilo že ob nastanku omejeno ali zlorabljeno.

Gre za področje arhitekture v vsem obsegu pod-področij, vključno z urejanjem prostora oziroma urbanizmom.

Ta primanjkljaj zanimanja in skrbi za področje je še toliko bolj zaskrbljujoč, ker je arhitektura kot dejavnost in pojavnost tudi mednarodno še posebej poudarjeno obravnavana in se državam članicam EU nalaga, da z vso skrbnostjo pripravijo potrebno osnovo na nivoju države - da izdelajo in sprejmejo dokument »arhitekturne politike« in poskrbijo za to, da se ta v državi izvaja v okviru celotnega spektra dejavnosti, kjer se arhitektura izraža.

Že mednarodno sprejeta »Resolucija konzila predstavnic držav EU o arhitekturni kvaliteti« vsebuje jasne zaveze.

Dr. Grilc je omenil »Osnutek nacionalnega programa za kulturo«, kjer je vključeno tudi poglavje o »vizualni / likovni dejavnosti«, znotraj njega pa arhitektura z urbanizmom kot ena od vej vizualnih/likovnih umetnosti.

Omenjene so v tem programu nekatere težave področja, vendar je vse to premalo za izboljšanje stanja v arhitekturi v Sloveniji, ki je na splošno slabo – tako za »proizvajalce v kulturi«, kot tudi za rezultate njihovega dela – v praksi se namreč na široko kršijo avtorske pravice arhitektov (na stavbah in interierih, pa tudi drugod) ter določila sprejetih in veljavnih prostorskih aktov in področnih zakonov, kar vse skupaj izničuje strokovni trud »kulturnih proizvajalcev« - arhitektov, urbanistov, prostorskih načrtovalcev in krajinskih arhitektov.

Poleg tega je dejavnost organizirana po principu »trga«, kjer že po besedah samega dr. Grilca umetnost težko vzdrži tekmo med »tržno uspešnim« in »dobrim ter kakovostnim«.

Za resen program izboljšanja stanja bi bilo treba čim bolj učinkovito povezati izhodišča »kulturne politike« s pogoji v zakonodaji na področju gospodarstva (učinki v turizmu, energetske sanacije na stavbah), urejanja prostora (z vgrajenimi cilji s področja kulture tudi za naše zanamce, ne samo že ustvarjene pretekle »dediščine«), gradbeništva (gradbena dovoljenja z obveznostjo do arhitekture, predpisi o vzdrževalnih delih na in v (posebno še javnih) stavbah), itd., s pogoji o nadzoru izvajanja zakonodaje ter pogoji o ustrezni politiki pravično plačanega dela, obdavčitve in subvencij za vse elemente na področju arhitekture in kulturne dediščine, ki omogočajo nastanek, razvoj in obstoj »proizvodov« umetniških elementov s področja arhitekture v širšem pomenu.

Skratka, potrebujemo s strani Ministrstva za kulturo spodbujeno akcijo za pripravo dokumenta »arhitekturna politika v Sloveniji« ter na njegovi podlagi ustanovljenega posebnega telesa, ki bo bedel nad preživetjem, obstojem in uspešnostjo te, za državo zelo pomembne, gospodarsko in kulturno, »umetniške proizvodnje«.

Tako, kot arhitektura v celotnem spektru na splošno »životari« sedaj, in se vsakodnevno »spotika« ob vedno nova in nova omalovaževanja procesov dela v dejavnosti ter »proizvodov« dejavnosti, je pogubno, in tega ni več mogoče vzdržati brez uničujočih posledic.

Za primer opisujem samo problematiko zunanjega izgleda stavb, ki je vedno odraz arhitektovega napora, ko izdeluje načrt za posamezno stavbo. Pomemben del »likovnega« oziroma »arhitekturnega« izraza pojavnosti stavbe je tudi barva fasade, ki jo določi avtor , preden se izvajajo gradbeno-obrtna dela. Prav pri »barvi fasade« je največ zlorab in nastaja prava »kulturna polucija« v naši, sicer »načelno« tako visoko cenjeni, »kulturni krajini«.

Barva fasade je del projektiranja arhitekture objekta in še prej urbanistični pogoj!! Ta se (je) ureja(la) v stari lokacijski dokumentaciji in na podlagi nje izdani odločbi, oziroma v prvem delu projekta za gradbeno dovoljenje in njemu sledečem gradbenem dovoljenju, ki vključuje definicije iz projekta in projekt sam.

V obeh primerih je projektant - arhitekt zavezan pogojem iz urbanističnega dokumenta, ki mora vsem določilom strokovno argumentirano ugoditi ter pri tem obenem do postavljenih omejitev suvereno izpolnjevati svoje avtorske pravice.

Za laike so pogoji prostorskih aktov lahko „nerazumljivi“, vendar zakonodaja tem ne daje pravice do uveljavljanja laične presoje. Vsa problematika še najbolj izbije na dan v fazi »vzdrževanja« objekta, ko se nihče več ne sklicuje na projekt gradbeno dovoljenje.

Še huje je ne-kulturno poseganje na »avtorskih« fasadah omogočeno sedaj, z izbrisom določil iz Zakona o graditvi objektov, ki so varovali »spreminjanje izgleda objekta« s predpisanim postopkom gradbenega dovoljenja za tak namen, in s tem vsaj deloma »ščitili« avtorja fasade, ali vsaj »kulturni«, »umetniški« vtis fasade na primerni strokovni ravni. Vse v imenu »energetske sanacije«!?

Državne inštitucije in gradbeni inšpektorji so (bili!?) dolžni nadzirati celoten proces izvajanja urbanističnih določil v vseh fazah razvoja investicije: izdelavi urbanistične dokumentacije (kjer je treba upoštevati tudi nadrejene republiške urbanistične dokumente, kot je na primer Strategija prostorskega razvoja Slovenije, ki tudi govori o estetskem in kulturnem razvoju v državi kot celoti), izdelavi projektov in izvajanju vsega načrtovanega, prav tako tudi nadziranju kršitev zakonodaje pri »vzdrževalnih delih«; problem pa nastane, ko država ali »miži« ali pa tako »sprosti« zakonska določila, da lahko vsakdo nekaznovano negira zakonodajo ali pa direktno poseže v arhitekturno celoto in »umetniški proizvod«, ki to potem pač več ni!

Da še enkrat poudarim:

Arhitektura je intelektualna, kulturna umetnostna in strokovna dejavnost; arhitekturna služba je torej strokovna služba obeh vlog – kulturne in ekonomske. Nikakor pa ne more biti prepuščena predvsem ekonomski vlogi, če naj se obdrži v kulturnem prostoru!

Sedanja vlada je zagotovila denar za spomenik žrtvam vseh vojn. Knjigovodsko so to opredelili v razvojne programe za obdobje 2013 do 2016. Zanimivo bi bilo vedeti, katere so vse te vojne. In tudi to, za kakšen razvoj gre pri tem podvigu v času naših velikih stisk.

Gotovo ne gre za vse križarske vojne in ne za naše žrtve stoletnih turških vpadov, niti za milijon žrtev soške fronte v prvi svetovni vojni. Gotovo tudi ne bomo pri nas postavili spomenika za žrtve vseh preteklih vojn po širnem svetu. Spomenik je lahko zato namenjen samo trajnemu spominu na vse naše medsebojne spopade med drugo svetovno vojno. To je tudi edina vojna, ki za kolaborante s fašisti in nacisti ter za njihove potomce pri nas še vedno ni končana. Gre pri tem za ponovni poskus prevrednotenje zgodovine? Zgodovine druge svetovne vojne ne zmore nihče več spreminjati za svoje sprotne potrebe, ker se je resnica o tem za vedno utrdila v vsem svetu.

V petih desetletjih po vojni smo postavili dovolj obeležij in spomenikov partizanom in tudi revoluciji. Nazadnje so prišla na vrsto še spominska obeležja za organizacijo TIGR in za njihove člane, čeprav so se oni prvi v Evropi borili proti fašizmu. Iz obdobja po osamosvojitvi so na cerkvah in na pokopališčih tudi nove spominske plošče s seznami vseh domobrancev, ki so padli ali bili pobiti med vojno in po njej. S tem se je Cerkev tem žrtvam po svoje oddolžila, ker je svoje vernike med vojno in v strahu pred komunizmom zapeljala v sramoto in jih vodila v pogubo. Za njihovo smrt je odgovorno predvsem takratno vodstvo ljubljanske nadškofije. Morda jih je pri odločanju tudi takrat vodila neka hudobna in skrivna sila, kar je bil lahko samo sam Satan. Dokaz za obstoj takih hudobnih sil je po njihovem mnenju tudi sedanja finančna polomija v mariborski nadškofiji.

Je potrebno po vsem tem postaviti še spomenik, ki naj bi za trajno spominjal naše zanamce in ves svet na sramoto in na žrtve, ko so se naši ljudje borili na življenje in smrt drug proti drugemu, se mučili in se morili? Eni so se borili skupaj z zavezniki proti fašizmu in nacizmu ter s tem za obstoj našega naroda, drugi pa proti temu in za interese okupatorjev. S skupnim spomenikom bi vzroke in odgovornost za vso takratno gorje izenačili s posledicami, ki so sledile za izdajstvo in kolaboracijo. V tej zamisli o spomeniku je torej lahko samo prikrita prevara, da bi se narodni izdajalci izenačili z borci za domovino. Že od antičnih časov in do danes je v vsaki človeški kulturi in v vsaki državi uveljavljeno načelo, da se vsakega izdajalca lastnega naroda izobči in kaznuje.

In kaj ima vse to sedanje sprenevedanje opraviti z razvojem za naše sedanje in bodoče rodove? Prav ničesar! Morda gre pa tokrat za spletke nekih dobrih in nevidnih sil, ki jih pozna samo naša vlada. Tudi v tem primeru bi morali spremeniti pomen spomenika, da ne bi ponovno slavil samo trpljenje in smrt.

Tudi vsi prejšnji rodovi so imeli pravico do življenja, ne pa samo pravico do trpljenja in mučeništva ter do smrti in groba. Postavimo nove in drugačne spomenike, ki bodo za vedno slavili življenje! Od oblasti pa zahtevajmo resnični in trajnostni razvoj, kjer bodo vsi sedanji in bodoči rodovi imeli pravico do mirnega in ustvarjalnega življenja v ohranjeni naravi in v pravični družbi. Zato postavljajmo spomenike, ki bodo slavili življenje, ne pa smrt!

V prispevku „Izbrisano“ obveščanje izbrisanih prikazujete fotografijo spletne strani Ministrstva za notranje zadeve, kjer naj ne bi bile objavljene informacije, namenjene izbrisanim osebam iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Sporočamo, da so informacije za izbrisane na spletni strani Ministrstva za notranje zadeve ves čas dostopne, zato očitek Ministrstvu za notranje zadeve ni na mestu.

Dopuščamo sicer možnost, da zaradi nedelujočega strežnika spletne strani Ministrstva za notranje zadeve včasih niso dostopne, vendar takrat ni mogoče dostopati do nobenih vsebin. V tem primeru si prizadevamo čim prej odpraviti napako.

Hvala in lep pozdrav,

Dvomim, da ima ponovno odpiranje nesrečnega konflikta, ki se je končal z razsulom Dela, danes smisel. Vsaj v obliki in prostoru, ki nam je na voljo, ne. Pa tudi bralcev, verjamem, naši petelinji boji, kot se verjetno vidijo danes, bolj malo zanimajo. Čeprav bi bila odprta in korektna razgrnitev ter soočanje pogledov in argumentov lahko koristna vsaj za tiste, ki danes razmišljajo o samo ali so upravljanju časopisnih hiš. Polemike, v kateri ima seveda najbolj prav tisti, ki mu urednik da zadnjo besedo, zato ne bom nadaljeval.

Moram pa odgovoriti na očitke o neupravičeni ali celo špekulantski uvrstitvi Dela na borzo. Delove delnice so bile pred uvrstitvijo na borzo močno podcenjene in zato hudo privlačen cilj na črnem trgu. Komu vse smo morda prekrižali načrte, da bi poceni in prikrito prišel do pomembnega lastništva Dela, ne vem, se pa spominjam razočaranja in obupa tistih, ki so za komaj kaj nad nominalno ceno prodali svoje delnice, čeprav bi jih kasneje lahko za petkratno, desetkratno ali celo več. Novinarji in drugi zaposleni so bili s prodajo svojih deležev na borzi dobro poplačani za svoje minulo delo in zasluge, žal pa se vsi z dejstvom, da niso več lastniki, niso hoteli sprijazniti.

Uprava, v kateri sem sodeloval, je prevzela Delo v trenutku, ko je izgubilo 20.000 izvodov naklade in skoraj 80.000 bralcev. Brez treh milijonov mark subvencije podjetje ni bilo sposobno preživeti. Le ducat let kasneje nam je bonitetna agencija Dun&Bradstreet podelila priznanje za najvišjo bonitetno oceno v državi. Trije konkurenčni dnevniki so v tem času nastali in ugasnili, le tisti, ki smo ga s skupnimi močmi novinarjev, tiskarjev in uprave ustanovili na Delu, je postal in ostal vodilni na trgu ter omogočil razmah sinergije, ki je bila naš dominantni razvojni koncept.

Podcenjujoč Lorencijev odnos do uprave me ne moti, da bi ne bil na svoje delo v njej ponosen, kar, verjamem, velja tudi za ostale njene preživele člane.

Kolega prof. dr. Jezernik je v pogovoru z B. Nežmahom razgrnil nekatera nova spoznanja in vednosti o Golem otoku. Zelo dobro je opisal tragedijo udeležencev, zlasti Jurančiča in generacije takratnih starejših komunistov. Sam sem toliko starejši (leta 1948 sem imel trinajst let), da mi kot priči dobe vstajajo v spominu še nekatere druge okoliščine, zlasti pa usoda takratnih mladincev. Mi smo bili prva od treh generacij, ki je imela malo maturo po treh letih nižje gimnazije, zato so nas sprejeli v mladinsko organizacijo ob vstopu v višjo gimnazijo, torej ravno leta 1948. Šolski komite Ljudske mladine, ki nas je sprejemal, je padel potem v kolesje, denimo pokojni dr. Lev Premru, ki je bil v gimnaziji štiri leta pred mano, je potem študiral na Prirodoslovno-matematični fakulteti dve leti za menoj, vmes je imel golootoško izkušnjo. In podobno izkušnjo je imel še marsikateri mladinec, denimo pokojni kustos Prirodoslovnega muzeja Savo Brelih iz družine, ki je imela pomembno vlogo pri radiu Kričač. Zelo enostavno se da razumeti, zakaj; sam sem bil ob branju resolucije na straneh Ljudske pravice prepričan, da imajo avtorji prav, zakaj nanizali so množico vsaj delno utemeljenih kritik na tedanjo prakso; a bil sem še toliko mlad, da so me doma lahko utišali, da sem premlad, da bi vse to razumel. Nekaj let starejši vrstniki so v sprejemanju kritik iz resolucije vztrajali (podobno kot precej tržaških levičarjev). Kritika z vzhoda je prišla v trenutku, ko se je entuziazem povojnih let začel umikati kritičnemu razmisleku „ali smo res ravno to hoteli“.

Ko sem si kasneje skušal stvari razložiti, sem naletel na naslednja dejstva:

1) Ko se je leta 1947 v poljski Šleziji ustanavljal Kominform (ki naj bi nasledil leta 1943 razpuščeno Kominterno), sta KPJ tam zastopala Kardelj in Djilas. Onadva in Romunka Anna Pauker, pa še kdo, so tedaj močno kritizirali francoske in italijanske komuniste zaradi njihovega vztrajanja v vladah narodne enotnosti. Ta kritika je seveda ugajala Ždanovu, močno pa je užalila Francoze in Italijane.

2) Kardelj v svojih spominih govori o medvojnem strogo zaupnem srečanju s Togliattijem in pove, da sta govorila drug mimo drugega: Kardelj je skušal prepričati Togliattija o uporabnosti jugoslovanskih revolucionarnih izkušenj, Togliatti pa mu je razlagal strategijo, za katero je Kardelj mnogo let pozneje ugotovil, da je to strategija evrokomunizma. Najbrž pa je tedaj imel Kardelj (in KPJ) pred očmi „drugo fazo svetovne revolucije“, v kateri je imela veliko vlogo tudi Markosova revolucija v Grčiji.

3) Pri sestavljanju Resolucije Informbiroja so zato Italijani in Francozi močno sodelovali; eden od Italijanov je sarkastično pripomnil: „Oni so postavljali to giljotino; zato je pravično, da njim prvim odseka glavo.“ Resolucija v svoji dikciji torej ni vsebovala zgolj sovjetskih očitkov, čeprav je bil njen namen sovjetska dominacija.

4) Levičarski bralec - starejši ali mladinec - je torej lahko v resoluciji videl tudi podporo lastni upravičeni kritiki razmer. To se je pokazalo tudi pri slovenski manjšini v Italiji in Avstriji, pri čemer je posebej katastrofalen razvoj v Trstu. Tam je Vittorio Vidali s pedigrejem španskega borca in izkušnjami agenta NKVD v Španiji nasilno razbijal nekdanje enotne organizacije in grmel o „sramotnem bratenju s titovci“.

5) Kot vse komunistične stranke je šla tudi KPJ skozi proces „boljševizacije“; generacija, rojena 1910-15, ki je morala potem, ko je policija v času šestojanuarske diktature hudo razdejala strukturo KPJ, vse premlada prevzeti vodilne vloge v stranki, je bila „boljševiško“ politično socializirana in je v jugoslovanski revoluciji potem videla neke vrste reprizo sovjetske. Zato je bila v letih 1945-48 v očeh zahoda (in ne v vsem po krivici) videna kot „najzvestejši sovjetski satelit“. Ideološko poveličevanje sovjetskega „modela“ in Stalinove Sovjetske zveze ni imelo omejitev, o čemer priča tudi tedanje slovensko besedilo himne „Hej Slovani!“: „z ruskih step veliki Stalin kliče zmagovito, z naših se gora odziva mu tovariš Tito“.

6) Dve točki pa sta pomembni za kasnejši razplet:

a) Kultno povzdigovanje domačega voditelja; „kar bilo je pod pepelom v naših srcih plaho skrito, v žar mogočen je raznetil naš tovariš Tito, Tito“. Kot simbol so takrat upodabljali stopničasto naloženih pet portretov: Marx-Engels-Lenin-Stalin-Tito.

b) Ozna-Udba pod vodstvom Aleksandra Rankovića je imela direktivo, da „sovjetske tovariše“ sprejema nadvse prijazno, toda da na mizi tedaj ne sme biti nobenih odprtih aktov. Infiltracija v jugoslovansko politično policijo je bila s tem močno otežena, kar je prišlo zelo prav ob kasnejšem konfliktu.

7) Kako je na resolucijo reagiral Tito in kako politbiro: Že v pismu iz marca je med člani, ki jih kritizirajo iz Moskve, na vidnem mestu „sumljivi marksist“ Boris Kidrič. Člani politbiroja so se pripravljeni po dobri boljševiški navadi umakniti, a Tito to zavrne. Sam prinese na sejo politbiroja odgovor, ki se članom politbiroja zdi preoster in ga zato potem ublažujejo. Očitno je Tito predobro poznal moskovske običaje in vedel, da gre za vse ali nič: s sprejemom kritike in odstopov bi se sam morebiti lahko rešil in bil nepomembna stranska figura kot npr. pozni Dimitrov ali pozneje (1968) češki Svoboda, vsa investicija štiriletne osvobodilne vojne pa bi bila izničena.

8) Glede na to, da se v resoluciji govori tudi o „nožu v hrbet Sovjetski zvezi“, je umestno vprašanje, kako bi Stalin urejal razmere v Jugoslaviji. „Nož v hrbet“ je bilo za Stalina dejstvo, da je imel opraviti z Jugoslavijo, ki je ni bilo mogoče obravnavati po dogovoru „fifty-fifty“; poskus z vlado Tito-Šubašić je Tito spretno izigral, Stalin pa ni mogel biti „pošten trgovec“. Ne smemo pa pozabiti, da je bila Srbija do 1948 še močno monarhistična, česar vsaj srbska umetniška srenja ni skrivala pred kolegi iz Slovenije.

9) Ravnanje iz let 1948-49 je poskus Tita in vodstva, da bi dokazali tako svojo „boljševiško“ pravovernost kot ubranili svojo neodvisnost. Zato je to obdobje v vsej zgodovini države najbolj stalinistično: čistke v partiji in državnem aparatu, totalna kontrola s strani politične policije, administrativno pošiljanje na prisilno delo, nasilna kolektivizacija kmetijstva. Strah pred grozečo vojaško intervencijo in zato vse večje nezaupanje v kakršnokoli kritiko še zaostruje vse konflikte; stare in nove zamere prihajajo na dan in vodijo do sankcij. V tem kontekstu je tudi nastanek Golega otoka. Praksa na njem je boljševiška „kritika in samokritika“ v najbrutalnejši možni obliki.

10) Govor o kvoti 500 oseb velja le za Slovenijo, kjer je bilo to število težko doseči, v nasprotju denimo s Črno goro. Kot mi je povedal Brelih. so ga najprej trikrat posvarili, ker pa ni odnehal, so ga poslali na Goli otok. Zaradi katerih zamer je šel tja filozof dr. Cene Logar, morda med drugim zaradi medvojnih okrog „partizanske breze“ in povojne funkcije, s katere je prišel za hip kot docent na Filozofsko fakulteto, ne vem.

11) Spremembe jugoslovanske politike od 1950 dalje so znane: najprej proces destalinizacije, tudi s prevodi del Margarethe Buber-Neumann, Aleksandra Cybulskega, Wolfganga Leonharda in drugih, pa z analizami zgrešenosti sovjetskega modela v kmetijstvu in v industrializaciji, v filozofiji navezava na „mladega Marxa“ in dialog z eksistencializmom, z anglosaško filozofijo, opuščanje edinozveličavnosti „socialističnega realizma“ v umetnostih. Ta proces je začela ovirati, kot je lucidno opozoril Koča Popović, prehitra „normalizacija“ odnosov s Sovjetsko zvezo pod Hruščovom (1955-56), toda ni ga mogla več ustaviti. Ob ljubljanskem (VII.) kongresu ZKJ je prišlo do velikega spora okoli Programa ZKJ, kjer je programska teza o tem, da je „socializem svetovni proces“, ostro zbodla Moskvo, za katero je bil „socializem svetovni sistem“; v okviru „procesa“ je mogoče namreč priznavati tako dosežke socialne demokracije kot sovjetske družbe in ugotavljati nesklad tudi v sovjetski družbi. Toda obdobje 1950-90 je tema, ki jo je treba obravnavati posebej, vrh tega pa je o njej treba še mnogo raziskati.

Usoda povratnikov z Golega otoka je vredna posebne pozornosti: mladi so včasih šli na študij (Premru, Brelih) in potem lahko v znanost, dr. Cene Logar je dobil službo v Državnem arhivu (ki ga je vodil brat Ivana Mačka) in tam napredoval do znanstvenega svetnika, Filozofska fakulteta pa ga je v šestdesetih letih izvolila za rednega profesorja, a je sam odložil nastop svojih predavanj, dokler mu zdravniki tega ne dovolijo.

Usoda Golootočanov torej vsekakor zasluži obravnavo, in prav je, da kolega prof. dr. Jezernik to ne samo sam dela, temveč tudi druge poziva, naj jo raziskujejo. Tudi dachauski procesi so bili dolgo odrivana tema in tudi o njih še ni bila rečena zadnja beseda. Današnje vsiljene polarizacije na podlagi druge svetovne vojne so samo še dodatna ovira, da se o zgodovini ne govori lege artis. A samo z anatomijo zgodovinskega dogajanja sploh šele dobimo v roke sredstvo, da se nam zadeve, ki zbujajo moralno navzejo, ne ponovijo v novi obliki. Gol moralni gnus nad hudodelci pač ne zadošča. Že vse prevečkrat je zapeljal ogorčence v nove, svoje gnusobe.

Povedal sem, kar mi je ležalo na duši.

Seveda sem bil kot član sindikalnega vodstva novinarjev Dela vpleten v dialog med novinarji in Delovo upravo, po Apihovem mnenju destruktiven dialog. Tega si ne štejem v slabo, kot misli Apih, ampak v plus: novinarji smo pač imeli v marsičem različna mnenja od uprave in smo to povedali, uprava pa je vsako mnenje, nasprotno njenemu, jemala kot napad nase. To je bila avtokratska drža, površno skrita za občasnim verbalnim božanjem.

Apih trdi, da je bila odločitev o uvrstitvi Dela na borzo pravilna, napačno pa da so ravnali novinarji, ki so pod vplivom svojih liderjev razprodali svoje delnice, ker so premalo zaupali svoji upravi.

Ponavljam; brez odhoda na borzo ne bi bil mogoč kasnejši prevzem Dela s strani Laškega. Podjetje bi lahko ostalo v lasti zaposlenih, svojo vrednost pa dokazalo z visokimi nakladami in dobrimi poslovnimi rezultati. Pred prevzemom pa bi se seveda moralo pravočasno zavarovati tudi z ustreznimi varovalkami v statutu podjetja. Toda upravi (ki je tudi sama odkupovala delnice novinarjev) se je z borzo strašno mudilo; to je bila zanjo stvar prestiža in kalkulacij o zagotovljenih denarcih v žepu.

Zakaj novinarji niso zaupali upravi, pa bi se morala vprašati uprava sama, tudi Apih. Zaupanje si pridobiš ali pa ne. Če si verodostojen, sposoben in vsaj minimalno dialoški, si ga ponavadi pridobiš. Uprava pa se je pogosto obnašala kot skrivna loža.

Kar se tiskarne tiče, je imela težave z zapolnjevanjem svojih kapacitet. Tudi zato se je Delo preobložilo z debelimi prilogami, ki jih je treba zdaj v slabih časih skubiti v jezo bralcev in škodo naklade.

Apih se hvali s poslovnimi rezultati, ki so bili svoj čas res dobri, čeprav ne zelo dolgega veka. O tem, da je bilo to povezano tudi s takratnim splošnim gospodarskim in medijskim vzponom, ne bom govoril, o upravini znameniti strategiji, ki je kot strateški cilj podjetja postavljala zgolj milijardo tolarjev dobička, tudi ne. Omeniti pa je treba nepregledno, zavajajočo in škodljivo organizacijsko shemo podjetja, ki ni omogočala realnega vpogleda v poslovanje, dopuščala pa je prelaganje ključnih stroškov (režija, podporne službe, financiranje…) drugih delov podjetja, zlasti tiskarne in Slovenskih novic, na dnevnik Delo. To zavestno izkrivljanje pravega stanja je vodilo v zgrešen razvoj, to je npr. tiskarno delalo dozdevno uspešno, hkrati pa sprožalo spore novinarjev z upravo. Časopis (in njegovi novinarji) je bil tudi na tej podlagi vedno prikazovan kot manj uspešen, kot je bil v resnici, drugi deli pa bolj. Ko smo novinarji glede tega predlagali ustrezne spremembe, se je konflikt z upravo samo še zaostril.

Dobri poslovni rezultati v nasprotju z Apihovim mnenjem niso bili toliko plod genialnega menedžementa, ampak predvsem dokaj kvalitetnega dela uredništva. Tu ni zgodbe o kuri in jajcu. Tega ni samovšečna uprava naših priučenih menedžerjev (ki se je v svoji visoki strokovnosti med drugim razglasila za pravno osebo) nikoli priznavala - nasprotno. To se je odražalo tudi v plačah novinarjev dnevnika Delo, ki so bile v primerjavi s poslovnim in tehničnim delom hiše bistveno slabše, zaostajale pa so tudi za konkurenco. Prav zato smo novinarji zagrozili z opozorilno stavko.

V kolumni, ob katero se obrega moj nekdanji direttore, nisem nikjer trdil, da so bile razmere v uredništvu idilične. Bile pa so bistveno bolj stimulativne kot po njegovem imenovanju Koširja za odgovornega urednika; no, glede tega tudi sam ni več tako samozavesten kot nekoč.

Na splošno mislim, da bi se Delo, če ne bi bilo notranjih zablod in napak (seveda tudi v uredništvu), lahko razvijalo bistveno boljše, kot se je, in bilo manj ranljivo. Priznavam, da je Apih kot del menedžmenta naredil tudi kaj dobrega. Lahko pa bi se zavedal, da nekatere Delove fundamentalne težave izvirajo iz njegovega obdobja in tudi njegovih potez. To ne gre skupaj s podobo brezmadežnega medijskega modreca.

Klemen Košak me uvršča na seznam tistih, ki naj bi svoje nepremičnine ščitili z zemljiškim dolgom. Zanimivo je, da Košak ne navaja podatkov o nepremičninah, ker če bi jih, bi se jasno izkazalo, da nobena od nepremičnin, ki jih imam v lasti, in imam jih kar nekaj, ni obremenjena z zemljiškim dolgom. To jasno kaže, da njegove trditve o nekakšnih „goljufivih“ zaznambah v zemljiški knjigi, pač ne morejo držati.

V članku Pripomoček velikih tatov, ki je bil objavljen v Mladini 2. avgusta, sem napačno zapisal, da je bil Nastja Sušinski direktor Sportine. Nastja Sušinski nikoli ni bil direktor Sportine, ampak je bil v sporne posle z delnicami Istrabenza, zaradi katerih je bil obsojen na okrožnem sodišču v Ljubljani, vpleten kot predsednik uprave Maksime Holdinga. Za napako se iskreno opravičujem.

Ni hvalevredno, da se je vlada lotila določanja nadomestila izbrisanim šele po poteku končnega roka, ki ga je odobrilo Sloveniji Evropsko sodišče za človekove pravice kot rok za sprejetje zadevnega zakona o ureditvi krivic izbrisanim. Sedanja pobuda vlade o nadomestilu izbrisanim pa nima, kar zadeva znesek, oporne točke v pravnem sistemu, se ne sklicuje za neke primerljive standarde v pravu. Zato vlada ravna na podlagi popolnega prostega preudarka in tava za pravim zneskom. Dejansko pa obstaja pravna oporna točka v Zakonu o kazenskem postopku, v členih 538-44, ki obravnavajo neutemeljen odvzem prostosti s priporom in zaporom, za katere se naknadno ustanovi pravna neutemeljenost, bodisi v okviru rednega bodisi v okviru izrednega postopka. Državno pravobranilstvo pa ima prakso in standarde za takšno nadomestilo osebam, ki jim je bila prostost neutemeljeno odvzeta.

Uporabiti to prakso bi bilo smiselno kot minimum pri odmeri nadomestila za izbrisane. Namreč, odvzem prostosti po ZKP ima nek pravni temelj, za katerega se kasneje ugotovi, da ni vzdržal preizkusov (npr. obtožnica, ki ni potrjena). Izbrisani pa so bili izbrisani, kot je Ustavno sodišče ugotovilo že leta 1999, popolnoma brez pravne podlage in protiustavno. To okoliščino je Evropsko sodišče še bolj izpostavilo. Torej, pri izbrisanih je pravna kršitev hujša kot omenjena v ZKP. Po drugi strani pa je obseg pravic, ki je kršen in kraten izbrisanim večji kot v primeru neutemeljenega pripora, ker izbrisani niso mogli biti deležni zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, zaposlitve, in številnih drugih pravic in seveda se niso smeli prosto gibati, pravica do družinskega življenja je bila prizadeta, za kar gre po ZKP.

Državno pravobranilstvo v svojem Poročilu za leto 2010 navaja znesek nadomestila 42 evrov na dan, po prvih treh dneh neutemeljenega odvzema prostosti. Torej, tisto, kar vlada predlaga za mesečen znesek, bi po pravnih standardih utegnilo biti dnevni znesek. Znesek za cel mesec približen znesku, ki je v kazenski praksi za en dan je nekaj, kar je v polnem nesorazmerju in bi ne mogel vzdržati pravne kritike. Sklicevanje na državno varčevanje je tukaj neprimerno.

Pred dnevi so se srečali premierka Bratuškova, finančni minister Čufer in novi guverner BS Jazbec. Po srečanju se je premierka pošalila, da je to »naša« trojka, ob kateri evropska – pred njo nas politika že ves čas straši – ne bo potrebna. Nekaj dni za tem je Mladina (štev. 29 z dne 19.7.2013) objavila obširen intervju z ministrom Čuferjem, v katerem je ta predstavil krizno politiko, ki jo namerava voditi vlada, slej ko prej torej tudi »naša« trojka. Naj povzamem njene ključne sestavine, kakor sem jih sam dojel:

1. Prednostni vladni ukrepi

• Sanacija bank in posredno sanacija prezadolženosti podjetij. Ukrep je med temeljnimi pogoji za učinkovito delovanje gospodarstva.

• Prodaja državnih podjetij. Brez da izvedemo temeljito privatizacijo, kar je še državnega, naj bi izhod iz sedanje krize ne bil mogoč.

• Koreniti rezi v plače javnih uslužbencev, socialne transferje in pokojnine. To naj bi bil temeljni ukrep za dolgoročno povečanje konkurenčnosti gospodarstva.

2. Česa vlada ne bo počela

• Ne bo podpirala domačega povpraševanja z investicijami in drugimi ukrepi keynesianske ekonomske politike. V manjših, odprtih gospodarstvih naj bi tovrstni ukrepi ne blažili krize, saj naj bi se z njimi prednostno spodbujalo uvoz, to pa krizne razmere le dodatno zaostruje..

• Davkov ne bo več povečevala. Pri obdavčitvi naj bi že dosegli zgornjo mejo in zato davkov ni smiselno še naprej večati. Res pa je, da je davčni sistem potreben popravkov, saj naj bi sedanji preveč spodbujal potrošnjo, premalo pa investicije. Ali drugače povedano: v primerjavi z delom naj bi bil kapital pri nas preveč obdavčen in to naj bi se spremenilo, čeprav ne jutri.

• Država niti slučajno ne bo reševala vsa prezadolžena podjetja. Tej aktivnosti se sicer ne bo povsem odrekla, bo pa pri tem ravnala zelo restriktivno.

S problematiko naše krize se tudi sam strokovno nekaj več ukvarjam. Moje spoznanja so v prid oceni, da smo si večji del krize pridelali sami z nadvse neprimernim upravljanjem države in njenega premoženja ter s slabim delovanjem pravne države. Ker bolezen praviloma zdravimo tako, da odpravljamo njene vzroke, je prav, da se tudi zdravljenja krize lotimo na smiselno enak način. Prednostno torej potrebujemo dobro delovanje pravne države, učinkovito vlado, ki je sposobna pripraviti neoporečen program za izhod iz krize in ta program tudi uresničiti.

Kar nekaj znakov je, da se je pravna država pri nas pričela prebujati in če se bo povsem prebudila ter bo v naprej tudi ostala budna, je s tem že narejen velik korak v smeri izhoda iz krize. Kot drugo, potrebujemo vladin program za izhod iz krize. Tega doslej vlada formalno še ni predstavila, čeprav bi za to že bil čas. Morda je ta ocena prestroga in je to, kar je minister Čufer napovedal v Mladini in sem zgoraj kratko povzel, osrednji skelet aktivnosti, ki jih vlada namerava izvajati zaradi obvladovanja krize. Ta domneva verjetno ni neosnovana in zato ne bo odveč, če poskušam tako predstavljeni »program« vlade za izhod iz krize kritično ovrednotiti.

Predvsem menim, da si »program«, če ga presojamo po njegovi neoliberalni naravnanosti, zasluži čisto petko. Naj spomnim, da se neoliberalizem predvsem zavzema za čim bolj neomejeno delovanje trga in vitko državo, ki prednostno deluje v interesu kapitala. Ta usmeritev je v »programu« brez olepševanja predstavljena še predvsem v naslednjih usmeritvah: privatizacija vsega državnega za vsako ceno; krepiti konkurenčnost gospodarstva z ubijanjem socialne države; zanikanje uporabnosti keynesijanstva, davkov ne zviševati oziroma obdavčitev kapitala kvečjemu znižati.

Neoliberalizem je danes v svetu prevladujoča ekonomska paradigma, tudi v Evropi. Njegov »uspeh« je, da imamo ob silnem razvoju tehnologije in produktivnosti dela na eni strani vse več bogastva, ki ga obvladuje manjšina, na drugi strani pa vse več nezaposlenosti in revščine, vse to pa dopolnjuje pospešeno uničevanje naravnega okolja. Neoliberalizem je jamstvo za vse globlje krize kapitalizma in ga je potrebno nadomestiti z drugače zasnovanim tržnim gospodarstvom. Slednje naj bi temeljilo na pravni in socialni državi, še predvsem pa na učinkovitem in etičnem upravljanju države v interesu večine. V svetu že imamo nekaj držav – predvsem gre za Skandinavijo -, ki to usmeritev uspešno prakticirajo in so tudi po ekonomski uspešnosti med vodilnimi v svetu. Za neoliberalizem torej obstoja alternativa. Ta pa je, to je res, po potrebnem upravljavskem znanju veliko zahtevnejša od politike »zategovanja pasu« in to utegne pojasniti, zakaj ji finančni minister ni naklonjen. Kakorkoli že: vlada je za izhod iz krize očitno ubrala pot, ki bo Bruslju dopadljiva, za večino državljanov Slovenije pa je v marsičem tragična.

Naj zaključim s »trojkama«, ki ju omenjam v začetku tega zapisa. »Naša« trojka bo očitno uresničevala program, ki ga v tem zapisu obravnavam. Če bi sam imel možnost izbire med tako naravnano domačo in evropsko trojko, bi se zelo verjetno opredelil za slednjo, torej evropsko. Dva razloga sta za to. Prvi je ta, da je malo verjetno, da bi nam Bruselj vsilil tako rigorozno neoliberalni program, kot ga ima v mislih naš finančni minister. Drugič pa gre za to, da bi evropska trojka morala prevzeti tudi vsaj del odgovornosti za neuspeh, ki ga bo njen program doživel pri nas; to odgovornost bi se lahko tudi materializiralo, recimo tako, da nam pri financiranju državnega dolga Bruselj pomaga do podobnih pogojev, kot jih ima na primer Nemčija; danes namreč plačujemo za dolgove nekajkrat višje obresti kot ta bogata država in tako postaja to ena osrednjih omejitev za naš hitrejši izhod iz krize.

Janko Lorenci je v svoji kolumni „Kaj bo z Delom“ zapisal nekaj trditev, katerim moram kategorično ugovarjati.

Ni res, da je bila uvrstitev Dela na borzo napaka uprave, ki je tako le izkazala resnično vrednost družbe. Res pa je, da je bila usodna napaka vseh zaposlenih in novinarjev še posebej, ki so pod vplivom in zgledi svojih liderjev razprodali delnice, ker so premalo zaupali svoji upravi.

Ni res, da je bila izgradnja lastne tiskarne napaka. Zagotovila nam je neodvisnost, vrhunsko kvaliteto tiska, najnižjo možno ceno, dragoceno amortizacijo in izjemne sinergijske učinke.

Po zaslugi takšne strategije smo z visokonakladnimi revialnimi prilogami ustvarili dominanto tržno pozicijo, imeli do 26-odstotni donos, milijardo tolarjev letnega dobička, daleč nadpovprečne plače vključno z obvezno trinajsto in enkrat celo štirinajsto ter jasne razvojne perspektive.

Ne vem, ali je bilo zaupanje Koširju, Flegarju in Renku res napaka, vem pa zanesljivo, da razmere v uredništvu niti slučajno niso bile tako idilične, kot bi jih rad prikazal Lorenci.

Janko Lorenci obuja destruktiven dialog, ki ga je na čelu takratnega novinarskega ceha v Delu vodil z upravo, in ki je po moji sodbi pomembno prispeval k slabitvi naše skupne pozicije proti denarja in vpliva lakomnim lastnikom.

Komentator bi se v korist svoje verodostojnosti lahko vzdržal razlage konflikta, v katerega je bil tudi sam globoko vpleten.

Minister za finance je v pogovoru za vašo zadnjo številko podal oceno umeščenosti Slovenije v svetovni ekonomski prostor. Želeno mednarodno makroekonomsko ravnovesje bo država dosegla v prvi vrsti z rezanjem izdatkov, bistveno bolj odločnim kot do sedaj, da bo dolgoročno povečana konkurenčnost podjetij. V primeru nadaljnjega omahovanja pri poseganju v plače javnih uslužbencev, socialne transferje, pokojnine ipd zadeva ne more uspeti.

Ali je temu res tako? Stotine eminentnih sodobnih ekonomskih mislecev namreč sodi drugače. - „Po nekaj stoletjih kolonializma in absolutne gospodarske nadvlade deli Zahod lekcije revnim o razvoju z nižanjem socialnih dajatev in omejevanjem mezd vse tja do dnevnice 1 $.Takšna filozofija je privedla tudi do kolapsa argentinskega gospodarstva v letu 2002, množičnih demonstracij in smrti številnih delavcev“ (Robert Krugman, L`Argentine ruinee par les Etat-Unis, International Herald tribune, januar 2002);- „V 90-ih je bila večina argentinske industrije prodana tujim multinacionalkam, država je odplačevala 8 milijard $ letnih obresti. Argentinska vlada je uresničevala preizkušeno recepturo IMF, spodbujala deflacijo, nižala javne dajatve, omejevala primanjkljaj in molila k tujim investicijam.Namesto tega so sami Argentinci nalagali denar v tujino namesto v negotove domače naložbe. Enormen odliv kapitala je znižal devizne rezerve na 1,7 miljard $. Država je bankrotirala. Decembra tekočega leta so se ljudje zgrnili na ulice, plenili trgovine, sindikati so oklicali stavko, nastopil je tridnevni kaos. Ministri in predsedniki vlad so odstopali zapovrstjo, oblast se je preselila iz parlamenta na ulice. V nemirih je bilo ubitih 35 delavcev, ranjenih je bilo na stotine, zaprtih pa med 4 in 5 tisoč ljudi“. (Goldsmith in Hildyard, Rapport sur la plan Pte terre, 205);- „Odkar v Rusiji oblast izvaja tako imenovane strukturne reforme, umre zavoljo njih pol miljona otrok letno“. (Noam Chomsky, Secret, lies and democracy, 1995, Odonian press);- „Zgodovina internacionalizacije kapitalskih odnosov je namesto zmanjšanja odvisnosti kolonij prinesla še močnejšo dominacijo razvitih držav v obliki brutalnega grabeža. Svetovna periferija razvitim državam vedno bolj služi kot baza poceni surovin in poceni delovne sile“. (Emil Vlajki, American terror, Ars libri, 2006). Ker zgornja in podobna stališča zastopa na stotine eminentnih sodobnežev, bi se vendarle šlo vprašati, ali ima dokaj neizkušeni Uroš Čufer prav!? Lahko sicer, da ima, vendar bi morala vlada kljub vsemu opraviti vnovičen razmislek. Vložek je namreč velikanski. Predvidevam, da zgornje premise člani vlade poznajo, toda kot kaže mislijo, da se Slovenija zmore izogniti zdrsu v kolonijo, se približati svetu razvitih. Bojim se, da gre za obnašanje, podobno obnašanju moža, ki vsakodnevno prebira o zakonskih nezvestobah drugih misleč, da se njemu kaj takšnega ne more primeriti. Toda nekega dne utegne priti iz službe prej in v hiši zagledati Tujca. Ki sedi za mizo, ki občasno s pogledom zgolj ošvrkne prelepa bedra gospodinje. Prišel je namreč z veliko bolj resnimi nameni. Na mizo je položil kup papirjev, glavnično-obrestnih izračunov, ter z glasom vajenim pokanja bomb oznanil, da pripada sedaj hiša njemu. Domačini, ki so jo gradili od osmega stoletja, sicer smejo ostati v njej, toda le ob plačevanju fair najemnine, po plačilu katere jim bo ostalo natanko po 1 $ na dan! Tujec vstane, še enkrat ošvrkne krilo, ki je med tem zdrknilo za nadaljnjih 10 cm navzgor, odkoraka iz hiše, zatopljen v svoje številke. Edino, kar je v zgodbi dobrega je to, da je domačin ohranil čast.

Dr. Čufer je sicer prvi japi na položaju ministra za finance, ni pa prvi neoliberalec. Od svojih predhodnikov se razlikuje le po obleki. Z bedo svoje ekonomije se je postavil v intervjuju za Mladino. Opozarjam na nekaj simptomov.

1. Lokalliberalizem. Neoliberalci na periferiji mislijo, da je pravi kapitalist le kramar (»mali podjetnik«, kot se temu reče, tj. tisti, ki poskrbi, da so vse vsaj malo nestandardni storitve in blago pri nas dražji kot v normalnih državah). Vsak večji domači kapital, bog ne daj državni, jim je a priori sumljiv, ker diši po nacionalnem interesu. No, nekaj je gotovo: največji drobni sektor imajo periferne države, ki so v najgloblji krizi. Tudi ni znano, da bi bilo malomeščanstvo kdaj sila družbenega napredka, vemo pa, da je bilo večkrat temelj nazadnjaštva.

Tipičen simptom je servilnost do evrokracije. Kar koli stori, mora že biti dobro. »Novinarka: Je naša smola v tem, da nam kot majhni članici evroobmočja dajejo manj popusta kot velikim? – Pravila fiskalnega pakta so za vse države enaka. Novinarka: Torej ne verjamete, da nas skuša Bruselj načrtno spraviti na kolena, zato da bi nas prisilil v prodajo premoženja po bagatelni ceni? – Ne verjamem, da nas hoče nekdo poceni obrati. Za vse [sic!] napake smo si krivi sami.«

2. Prepričevanje, da alternative ni. »Novinarka: Se vam res zdi, da je pristop te vlade k uravnoteženju javnih financ bolj socialen od pristopa bivše Janševe vlade? – Saj kakšnih velikih razlik med levo in desno vlado niti ne bi smelo biti.« No, Bratuškova, Virant in Janša to gotovo radi slišijo.

3. Površna ekonomska »teorija«. Ko bi bilo to samo neobvezujoče govorjenje na pamet, bi še šlo. Drugo je, ko postane ekonomska politika. »Zavedam se, da je pri nas davčna struktura zelo egalitarna, da bolj spodbuja potrošnjo kot investiranje[.]«

Kako prosim? Imamo davek na dohodek pravnih oseb (tj. dobiček), ki je med najnižjimi v EU (17 %), po veljavnem zakonu bo čez dve leti le 15 %. Imamo celo vrsto davčnih olajšav za investicije, kakršnih drugje ne poznajo, jasno, pisanih na kožo »malim podjetnikom«.

Rezultati? Investicijska stopnja podjetij je bila do 2011 močno nad evropskim povprečjem. Gospodinjstva so sicer investirala (gradila hiše in stanovanja) nekoliko manj kot drugje v Evropi. Toda skupne investicije vseh sektorjev glede na BDP so bile kljub temu nad povprečjem. Za naša gospodinjstva je značilno tudi, da so (v agregatu) investirala iz lastnih sredstev, odtegnjenih potrošnji. Ves čas pred krizo smo imeli močno nadpovprečno stopnjo varčevanja, med letoma 2005 in 2006 je bila Slovenija po tem kazalcu prva med evropskimi državami. Hkrati so slovenska gospodinjstva skupaj s slovaškimi najmanj zadolžena v Evropi. Ergo: nadpovprečno varčevanje, podpovprečno zadolževanje, nadpovprečno investiranje. A kaj bodo dejstva proti dogmi?

Seveda ne gre brez kančka austerityja: »Če želimo dolgoročno povečati konkurenčnost slovenskih podjetij, moramo koreniteje zarezati v plače javnih uslužbencev, socialne transferje, pokojnine.« Presenetljiva odkritost! Mladoekonomisti bi najbrž rekli, da je treba za povečanje konkurenčnosti znižati davke (in prispevke). To je retorično učinkovito. »Davkoplačevalci« radi slišijo, da se bodo davki znižali, ker nimajo pojma o ceni, ki bi jo morali za zavarovanja in storitve plačevati, če bodo postala zasebna. Hkrati se z govorjenjem o davkih zamolčiš rezultat tega početja, namreč zniževanje dohodkov tistih, ki so že tako na robu preživetja in pod mejo dostojnega življenja.

A tudi ta odkritosrčnost se nekje konča. Namreč pri tem, da bi nekdo od teh gospodov končno izmeril to stroškovno konkurenčnost (faktorske stroške v najširšem pomenu) in jo primerjal z drugimi državami. Tukaj bi padlo marsikatero zdravorazumsko prepričanje o naši domnevni »najvišji obdavčenosti«, o kateri tako rada govori GZS.

A celo če bi se potrdila vsa zdravorazumska predvidevanja, bi morali ti gospodje končno pojasniti ljudem, s katero državo mislijo tekmovati v faktorskih stroških. Slovaško, Srbijo, Bosno, Kitajsko? Naj odkrito povejo, kakšne plače bi namenili delovnim ljudem. Tričetrtinske, polovične? Kakšne pokojnine? Kako dolgo življenjsko dobo? Kako visoko stopnjo umrljivosti novorojenčkov? Kakšno oskrbo invalidom, ostarelim, bolnim?

Tega seveda ne bodo povedali. A ni vrag, da ne bi delovni ljudje počasi tega spoznali sami. Takrat bodo omenjeni gospodje s svojo kramo vred lahko romali le še na »mednarodne bolšje sejme«.

Vedno bolj sem jezen na novinarje in njihovo pisanje, kmalu v Sloveniji ne bomo imeli resnega časopisa, vse počasi postaja »rumeni tisk«!? Pričakujem, da če novinar piše o določeni temi, razpolaga z informacijami, da te, predno jih zapiše, tudi preveri. Če o neki temi ve malo ali nič, potem naj o tem vpraša tiste, ki o tem nekaj vedo!? Gre za članek, ki je bil objavljen v 27. številki Mladine, z naslovom »Pohlep«, novinarja Igorja Mekine. Čakal sem, če se bo oglasil kdo izmed mojih nekdanjih sodelavcev, sam sem bil namreč več kot petindvajset let zaposlen na Zavodu za varstvo pri delu d.d. iz Ljubljane in mi zato ni vseeno, kaj se piše o njem, še posebej, če so napisane neresnice! Novinar je na dvaindvajseti strani napisal, da gre za »cerkveno« podjetje, delniško družbo Zavod za varstvo pri delu (ZVD), ki ga pravkar prodajata NLB in NKBM. ZVD je zanimivo podjetje, saj ima še iz časov privatizacije javna pooblastila za »obvezne tečaje varstva pri delu« in s tem stabilne prihodke tudi v času krize. Mnenja sem, da hoče novinar predvsem v negativnem smislu ZVD proglasiti za monopolista. Če bi gospod novinar, kar mislim, da danes v času informacijske družbe ni problem, šel na internet ter v okenček v Googlu vpisal, »spisek podjetij z dovoljenjem za delo s področja varnosti in zdravja pri delu« (op.p.: meni se je pokazal spisek, ki je bil datiran 24.01.2012, na njem se nahajajo podjetja, ki imajo dovoljenje še za vse štiri naloge, skladno z zahtevami Zakona o varnosti in zdravju pri delu iz leta 1999, ZVZD). Na spisku se nahaja, upam, da se nisem zmotil pri štetju, 380 podjetij od teh ima več kot 360 podjetij dovoljenje za opravljanje »obveznih tečajev varstva pri delu«!? Če pa bi šel gospod novinar na spletno stran Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, »delovna razmerja in pravice z dela«, »Varnost in zdravje pri delu«, »Dovoljenje za opravljanje strokovnih nalog«, pa bi videl nov spisek podjetij z dovoljenjem za delo (op.p.: podjetij nisem štel), iz katerega je razvidno, da po novem Zakonu o varnosti in zdravju pri delu ZVZD-1, za izvajanje »obveznih tečajev varstva pri delu«, ni več potrebno imeti dovoljenja za delo (op.p.: čeprav nekateri na resornem ministrstvu menijo in tolmačijo drugače, no to bi bila po mojem morda zanimiva tema za en članek)!? Toliko o »javnih pooblastilih«!?

Kar zadeva ugrabitev ZVD-ja, stvari poznam predvsem iz dnevnega časopisja, spomnim se članka v »Dnevniku« z naslovom, »Kalčič zaklenil ZVD«!? Morda sem naiven, kaj če je bilo to narejeno z namenom, da se ZVD zavaruje pred slovenskimi novodobnimi menedžerji, da ga ne bi ugrabili ti, ki gledajo samo kratkoročne interese, kaj se zgodi potem s takimi podjetji, mislim, da naštevanje takih primerov ni potrebno. Kakšen je interes bank, prodati podjetja, jih zanima komu, jih zanima, kaj se bo dogajalo oziroma zgodilo s temi podjetji kasneje, kaj bo z zaposlenimi. Če bi bil novinar, bi preden bi začel pisati članek, stopil do Kalčiča in ga vprašal, kar mi ni jasno!? Kolikor vem, je ZVD še vedno podjetje, ki letno ustvari nekaj dobička, primeren donos, zakaj v teh časih prodajati podjetja za vsako ceno!?

Ministrstvo za finance je pripravilo predlog zakon o o davku na nepremičnine, po katerem bi bile obdavčene tudi vse cerkvene nepremičnine. S celotnim nepremičninskim davkom naj bi država letno pridobila okoli 250 milijonov evrov prihodkov.

Ministrstvo za finance je s predlagano obdavčitvijo vseh cerkvenih nepremičnin storilo zgodovinski korak, zaradi česar mu je potrebno čestitati. Končno je nek državni organ zmogel toliko poguma, da je podal predlog za obdavčitev vseh cerkvenih nepremičnin. Predlog je pravičen, pošten in v skladu z ustavo, še posebej s 7. členom, ki ne dopušča nobenih cerkvenih privilegijev, torej niti ne davčnih. Očitno upošteva tudi neizmerno bogastvo katoliške cerkve; v Sloveniji je vrednost tega vsaj kakšno milijardo, pri čemer je vrednost cerkvenih nepremičnin po uradnih podatkih okoli 800 milijonov evrov. Izjemno bogata je cerkev tudi po svetu, samo v Italiji se vrednost njenih nepremičnin ocenjuje na več kot 1.000 milijard, celotna vrednost cerkvenega premoženja po svetu pa na več tisoč milijard evrov.

Na predlog za obdavčitev vseh cerkvenih nepremičnin je reagirala katoliška cerkev in predlagani davek zavrnila, kar je pričakovano. Ni pa bilo pričakovati, da se bo proti davku na postavilo tudi ministrstvo za kulturo, ki predlaga izvzetje sakralnih objektov in samostanov, pri čemer pravi, da verske skupnosti ne bodo zmogle plačati davka in da bo zaradi tega oteženo ali celo ogroženo njihovo delovanje ter da graditev in posest verskih objektov sodi v sklop človekove pravice do verske svobode.

Namesto, da bi ministrstvo za kulturo podprlo ministrstvo za finance, ki se trudi najti čim več sredstev za prazen državni proračun, mu je „zasadilo nož v srce“. Postalo je „odvetnik“ super bogate cerkve, ki lahko vsak nepremičninski davek z lahkoto plača. Če mora ta davek plačati lastnik stanovanjske hiše oz. stanovanja, ki brez te nepremičnine sploh ne more biti, saj je to edini dom zanj in njegovo družino, je pravično in pošteno, da za vse svoje nepremičnine, tudi sakralne, plačajo davek tudi verske skupnosti, vključno s cerkvijo. Če verske skupnosti spornega davka ne morejo plačati, pač naj npr. nepremičnine prodajo. Pa še to: po nauku cerkve je bog v človekovi notranjosti in lahko vsakdo vzpostavi stik z njim v svoji notranjost, kar tudi pomeni, da cerkev kot objekt sploh ni nujno potrebna. Nujno pa je potreben dom za družine v Sloveniji, saj pod „drevesom“ ni več mogoče živeti. Za nujni objekt davek, za nenujni pa ne! Kje živimo? Ali bi bilo to pravično?

Ministrstvo za kulturo celo namiguje, da gre v tem primeru tudi za kršitev verske svobode. O kršitvi verske svobode govori tudi cerkev, nekateri njeni laiki pravijo, da obdavčitev sakralnih objektov posega v ustavno zagotovljeno pravico do verske svobode, z omejevanjem individualne in kolektivne svobode, kakršnega predstavljajo predlagane spremembe davčne ureditve, pa se zanika človekovo dostojanstvo. To so zanimive trditve, vendar neutemeljene! Ali je katoliku, ki gre k maši v obdavčeno cerkev, zaradi te obdavčitve kratena individualna in kolektivna verska svoboda? Saj obdavčitev cerkve maše ne bo odpravila! Ali katolik v verskem objektu zaradi obdavčitve le-tega ne bo mogel več moliti? Saj obdavčitev le-tega molitve ne bo prepovedala! Ali v cerkvi zaradi obdavčitve objekta ne bo mogoče več izvesti krsta, obhajila ...? Saj obdavčitev objekta ne prepoveduje krsta ali obhajila!

Predlog ministrstva za finance o obdavčitvi vseh nepremičnin verskih skupnosti podpiram in upam, da ga bo podrlo čim več ljudi in državnih organov in da bo sprejet. Če pa bo predlog o obdavčitvi vseh cerkvenih nepremičnin padel, pa bi bilo pošteno, da izpad sredstev, ki bo zaradi tega nastal in ga bo občutilo ljudstvo in ne bogati, zapolnijo tisti, ki sporni davek minirajo, tudi ministri ter cerkveni kleriki in laiki osebno!

K pisanju me je spodbudil sestavek ’Park brez prihodnosti’ v 27. številki Mladine, kjer Klemen Košak piše o željah predstavnikov občine Bohinj o izključitvi le te iz Triglavskega Narodnega Parka (TNP) in o mnenju nasprotne strani, ki zagovarja ohranitev narodnega parka na tem področju. Treba je poudariti, da so občinski veljaki leta 2010 dosegli že drastično in skrb zbujajoče okleščenje TNPja in ohlapnost naravovarstvene zakonodaje. Vendar lokalnemu vodstvu nova zakonodaja še vedno ne ustreza, saj izgleda, da bi najraje celotno jezero s pripadajočo okolico izvzeli iz narodnega parka.

Sama pišem kot ljubiteljica narave in hkrati kot opazovalka. V Bohinj namreč zahajam že od otroštva in se mi zdi eden najlepših kotičkov naše dežele. Kljub temu, da je Bohinjsko jezero z okolico del TNPja, se tam dogajajo zaskrbljujoče spremembe, ki ne sodijo v narodni park s še tako ohlapnimi zakoni. Naj naštejem le nekaj primerov. V zadnjih dvajsetih letih opažam, da postaja jezero čedalje bolj onesnaženo – ob jezerski obali se nabirajo pene, voda ni več tako prosojna kot včasih in kamni so postali poraščeni z algami, značilnimi za onesnaženo vodo. Od ribiča - domačina smo izvedeli, da v jezeru zaradi nečistoč ni več ribe zlatovščice, ki zahteva čisto vodo. Naj poudarim, da glavni krivci za onesnaženost jezera niso turisti, saj se pene pojavljajo ob vseh letih časih, tudi, ko v Bohinju skoraj ni turistov. Treba bi bilo preučiti dejavnike, ki ta problem povzročajo, in se zavzeti za njihovo odpravo. Naslednja moteča stvar je sečnja dreves na način goloseka tik nad jezerom. Pretveza za tako sečnjo je bila paša živine, a opažam, da se tam pase bore malo živali. Najbrž leži pravi razlog v lažjem dostopu do posekanih debel. Ti goloseki so zdaj zanemarjeni in zaraščeni s trnjastim grmovjem. V zadnjih letih so zravnali tudi več značilnih grbinastih travnikov, ki po posegu zaradi peska in zemlje izgledajo kot rana v naravi. In zakaj je bilo treba zravnati grbine? Zaradi lažje košnje; toda kaj bo s pokošeno travo, ko je živine zmeraj manj?

Eden izmed najbolj gorečih nasprotnikov TNPja, gospod Franc Kramar, bohinjski župan, je nedavno na spletni strani gore-ljudje.net objavil sestavek z naslovom Bohinjska pravljica, kjer piše, da se je leta 1981 TNP razširil na področje Bohinjskega jezera zaradi gospode iz Ljubljane in ’vikendic’. To se zdi verjetno vsakemu ljubitelju narave, ki pozna lepote Bohinja, vredne zaščite, smešna izjava. TNP naj bi domačine omejeval in jim preprečeval gradnjo novih in popravljanje starih objektov. Kako lahko potem razložimo vedno več novih hiš na tem področju? Sama sem bila pred dvema letoma priča prodaji domačinske zemlje ’gospodi’ za izgradnjo ’vikendice’. Gospod Kramar piše še o omejevanju gospodarskih panog. Znano je, da sta se v zadnjih tridesetih letih poljedeljstvo in živinoreja v Bohinju zelo skrčila. Pa to ne zaradi omejitev v zakonih TNP, ampak zaradi težav, ki pestijo kmete po vsej Sloveniji. Ti dve panogi je v veliki meri nadomestil turizem, ki je za domačine dobičkonosnejši. Ostalih neresnic v županovem sestavku ne bom komentirala, le še zaključek: ’Bohinj je in bo last Bohinjk in Bohinjcev’. Bohinj ne more biti last Bohinjcev, pa če je v ali izven parka, kot tudi Ljubljana ne more biti last Ljubljančanov in Piran ne more biti last Pirančanov. Z zakoni niso omejeni le domačini na področju narodnega parka, temveč vsi prebivalci Slovenije, hiše namreč ne moreš postaviti kjerkoli, tako v Bohinju kot v Ljubljani, pa četudi je zemlja v tvoji lasti. Morda pa je gospod Kramar s to izjavo želel povedati, da naj Bohinj preide v celoti v osebno last. Žal bi v tem primeru večina Bohinjk in Bohinjcev potegnila takratko, okoristila pa bi se peščica posameznikov. Tako to pač gre v kapitalizmu. Ne rečem, da ni veliko domačinov zavednih in dela z naravo lepo. Jih je pa tudi dosti takih, ki bi za denar naredili z naravo marsikaj. Pa ne le Bohinjcev, ampak katerihkoli Slovencev in katerihkoli Zemljanov. Ravno zato je treba naravo zaščititi. In ravno zato se je treba nehati prepirati in kriviti vikendaše ali pa kriviti domačine. Vsi skupaj se moramo zavedati, da je Bohinjsko jezero kot naše edino ledeniško jezero zaklad narave. Če ga enkrat izgubimo, posvinjamo, pozidamo, razprodamo, ga izgubimo za vedno.

Naj končam s primerjavo. V zadnjih štirih letih sem obiskala mnogo narodnih parkov na Finskem. Ta dežela ima skoraj štirideset narodnih parkov, ki jih omejujejo strogi naravovarstveni zakoni. Res, da je ozemlje večine teh parkov neposeljeno, vendarle pa jih nekaj vsebuje tudi zaselke. Eden izmed takih je južno otočje – narodni park Archipelago. Skrajni primer zaščite narave zasledimo na primer na otočku Nötö, kjer živi nekaj domačinov. Tu je prepovedan promet z motornimi vozili, prebivalci pa prevažajo stvari kar s samokolnicami. In to v eni izmed najbolj razvitih evropskih držav. Finci upoštevajo zakone in znajo živeti z naravo, ki jo cenijo in spoštujejo. Lepo bi bilo, če bi tudi Slovenci bolj cenili svoj edini narodni park. Predlagam, da se po vzoru klasičnih narodnih parkov postavi ob vhodu v Bohinj Center za obiskovalce, ki bi s svojo izobraževalno dejavnostjo prispeval k zavesti, da je TNP biser, ki ga je treba ohraniti za današnje in prihodnje generacije.

Spoštovani,

Novinarka Aleksandra Bikić v članku z naslovom »Poslanci nočejo službenih stanovanj« (Mladina, 12. julij 2013, na str. 11) navaja napačen podatek glede povračila potnih stroškov poslancem in poslankam, saj med drugim trdi, da jim potni stroški »pripadajo tudi, če uporabljajo poslanska stanovanja, vendar le ob tistih dnevih, ko se iz kraja delovnega mesta vračajo domov … «. To nikakor ne drži, saj Zakon za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/2012) v 2. odst. 169. člena jasno določa, da »če ima zaposleni v uporabi službeno stanovanje, se povračilo stroškov prevoza obračuna od kraja službenega stanovanja«.

S pozdravi,

Spoštovani,

v članku „Enakost“, objavljenem v 28. številki Mladine (12. julij 2013) na straneh od 19 do 25, avtor Borut Mekina navaja, da Igor Lah živi v tujini, s čimer mu očita brezbrižnost do lastne države.

Igor Lah nikoli ni živel in ne živi v tujini. Stalno prebivališče ima v Sloveniji, v Ljubljani, kjer tudi živi, dela in plačuje davke.

Prijazen pozdrav,

Odgovorni urednik g. Grega Repovž,

V 27. številki Mladine, ki je izšla 5.7.2013, ste objavili članek Boruta Mekine z naslovom Pohlep na straneh 19 do 22. V tem članku je navedenih več neresnic, ki se tičejo mene osebno, zato skladno z veljavno zakonodajo zahtevam objavo popravka.

Avtor me označi za nečaka nadškofa dr. Franca Krambergerja.

Izjavljam, da nisem njegov nečak. To dejstvo boste z lahkoto preverili.

Avtor navaja,da sem bil v tistem času zaposlen na konkurenčnem Telekomu (mišljen je čas predstavitve projekta T-2 na Gospodarskem svetu).

Sestanek o katerem piše avtor se ni zgodil aprila 2001, kot navaja, marveč aprila 2004.

Kot član uprave Telekoma Slovenije sem bil razrešen 22. decembra 2003, kot direktor Siola pa sem zaradi tega odstopil in podjetje zapustil 17. februarja 2004.

Ob odhodu me ni vezala nobena konkurenčna klavzula, zato moja priprava projekta T-2 ni sporna.

Konkurenčno klavzulo, ki je bila tudi osnova za plačevanje nadomestila zaradi nižje plače po odhodu na drugo delovno mesto, sem sprejel na izrecno prigovarjanje vodstva Telekoma Slovenije, ne na svojo pobudo.

Po sprejetju konkurenčne klavzule, v času njene veljavnosti, nisem delal ničesar, kar bi bilo v nasprotju s prevzeto obvezo.

Naj še dodam, da nisem predlagal ustanovitve konkurenčnega operaterja jaz, pač pa sem projekt T-2 pripravil po naročilu odgovornih v Nadškofiji Maribor.

Vse napisano je preverljivo in dokazljivo z dokumenti.

S spoštovanjem,

Spoštovani gospod Janez Janša!

Že kmalu po prvi izdaji vaše knjige Premiki sem vam poslala osebno pismo. V njem sem vas prosila, da ob morebitnem ponatisu popravite zavajajoče trditve v zvezi s sestrelitvijo helikopterja JLA nad Rožno dolino v Ljubljani; helikopter je 27. junija 1991, na uradno prvi dan t. i. desetdnevne vojne, pilotiral moj mož Toni Mrlak. Povelje za sestrelitev gazele št. 664 je na vaš namig (sami ste to zabeležili v Premikih!) izdal (danes) brigadir Anton Krkovič. V pismu, napisanem leta 1992, sem vas lepo prosila, da svoj zapis v zvezi s sestrelitvijo gazele v prihodnje uskladite z resnico in dejstvi. Saj ste bili že kot sekretar za Ljudsko obrambo v prejšnji državi seznanjeni z dejstvom, da je moj mož več kot pol leta pred oboroženim spopadom sodeloval s slovenskimi obrambnimi strukturami in je spomladi 1991 prevzel tajno nalogo v primeru dneva D pripraviti prelet dveh do treh armadnih gazel na našo stran. Tega niti v najinih osebnih stikih – k vam sem kot k obrambnemu ministru RS hodila urejat posthumni status svojega moža – niste nikoli zanikali. Da ste bili s Tonijevim sodelovanjem seznanjeni, ste javno potrdili tudi v oddaji TV Slovenija. Čeprav ste v njej javnost zavajali z drugačnimi izjavami kot v knjigi Premiki. Citiram vašo izjavo: »To je bil psihološki preobrat predvsem v smislu tega, da je sestava, da so moštva TO in policije spoznala, da sovražnik v zraku ni neranljiv. /…/ Šele po tem, ko so bile uporabljene rakete, je en dol padu. Na žalost je bil v tem helikopterju Slovenec, s katerim smo imeli prej kontakte, je bilo dogovorjeno, da bo prestopil, pa se takrat očitno ni mogel odločit. Ampak vendarle, s tem je bil presežen … presežena ta psihološka pregrada.«

Tudi glede na te vaše trditve je težko razumeti, zakaj jih niste upoštevali niti ob prvem niti zdaj, ob drugem ponatisu Premikov junija letos, čeprav sem vas to že prosila pred toliko leti. Nasprotno, svoj prvotni zapis v Premikih, v katerem mojega moža niti ne poimenujete, kaj šele da bi omenjali njegovo sodelovanje s takratnimi slovenskimi obrambnimi strukturami, objavljate vedno znova. In zapišete celo: »Ob 19.20 Ljubljana, Rožna dolina: TO sestreli helikopter, ki je dvakrat nizko preletaval predsedstvo Slovenije.«

Zaradi pietete do svojega moža Tonija Mrlaka vas zato znova, tokrat javno, pozivam, da prekličete navedene netočnosti in se ogradite od svojih dosedanjih trditev. Saj je Toni Mrlak ostal v JLA prav zaradi načrtovanega preleta helikopterjev na slovensko stran. Zato je skrajno žaljivo, a tudi neresnično o njem govoriti, da »je bilo dogovorjeno, da bo prestopil, pa se takrat očitno ni mogel odločit«. Razen tega zelo dobro veste, da z gazelo na svojem zadnjem poletu ni preletaval poslopja Predsedstva RS. Kar med drugim potrjujejo tudi priče in dokumenti, ki jih je zbrala moja sestra Draga Potočnjak in so objavljeni v knjigi Skrito povelje (Založba Sanje, 2013). Zakaj torej še kar naprej vztrajno obnavljate in objavljate svoje zapise in spise, ki ne ustrezajo dejstvom in resničnim dogodkom, čeprav ste z vsem zelo natančno seznanjeni?

Je mogoče, da tudi zato, ker ste 27. junija 1991 podpisali povelje o sestrelitvi vseh helikopterjev JLA, čeprav ga ne bi smeli, saj kaj takega niti ni bilo v vaši pristojnosti? In ker niste, kljub temu, da ste dobro poznali dejstva, iz povelja izvzeli brniških gazel, ki naj bi preletele na slovensko stran, in ste s svojim namigom Krkoviču ta prelet mojemu pokojnemu možu preprečili?!

Stanujem v bližini starega stadiona za Bežigradom v Ljubljani. Pred kratkim je bila na tem podirajočem arhitekturnem spomeniku prireditev »Summer music open air festival« v organizaciji agencije Extreme iz Kranja. Na priložnostnem plakatu piše med drugim: »Start: 20: 00 till the end«. In res se je začelo proti večeru in je trajalo do jutranjih ur. Temeljno določilo prireditve je bil neznanski hrup, kakršnega ne pomnim, čeprav sem že v letih in sem doživel že vsemogoče. Naj kar takoj pripomnim, da tisto noč nisem zatisnil očesa. Poskušal sem vsemogoče. Najprej, se razume, sem zaprl vsa okna. Ni pomagalo. Potem sem si v ušesa namestil posebne protihrupne čepke. Tudi to ni pomagalo, zlovešči hrup se ni kaj prida zmenil za čepke v ušesih in je še zmeraj zajedal v želodec, kožo, pljuča, glavo in še kam. Potem sem skušal hrup s stadiona kompenzirati z glasno navitim radiem. Ni bilo dobro, kakofonija je bila neznosna. Z neko staro odejo in blazino sem odtaval v klet. V kleti sem skušal po taborniško miniti noč, pa kaj, hrušč in trušč je bil celo v kleti neznosen. Poklical sem policijo. Bili so razumevajoči. Povedali so mi, da imajo prireditelji vsa potrebna dovoljenja od upravne enote, županstva ali tako nekako in da so nemočni. Zaradi vsega hudega, kar sem preživel tisto noč, nisem zaspal niti potem, ko je bilo hrupne prireditve le konec. Podoben opis bi lahko naredili tisoči Bežigrajčanov, ki stanujejo okrog starega stadiona.

Za Bežigradom imamo cerkev svetih bratov Cirila in Metoda. Ima tudi zvonik in zvonove, ki se oglašajo v skladu z tradicijo teh naprav. Ti zvonovi ne bodo v prihodnjih tisoč letih napredli toliko zvoka, kot so ga spravili skupaj v eni sami noči na omenjeni prireditvi.

Med pomenljivimi izjavami, ki jih je nekdanji notranji minister dr. Gorenak izrekel na nedavni seji komisije za pravosodje Državnega zbora RS, je gotovo tudi namig Matjažu Hanžku, »enemu glavnih organizatorjev (vseslovenskih ljudskih vstaj, op. p.) … da bi ga mogoče človek vprašal, kaj je delal na drugi vseslovenski vstaji in kaj je vozil v svojem avtu.«

Res nenavadna vprašanja, dr. Gorenak. V istem stavku Hanžka označite kot enega glavnih organizatorjev demonstracij, takoj nato pa bi ga pred vesoljno javnostjo želeli povprašati, kaj je tam počel … Nekoliko bolj previdni in morda pretirano skromni pa ste v izjavi, da pravzaprav ne veste (ne poveste?), kaj je Hanžek prevažal v svojem avtu. Naj ugibam? Poleg strašne in sila nevarne naprave, ki se ji preprosto reče – električni generator, je v prtljažniku menda prevažal tudi seznam nekdanjih partijskih sekretarjev – kasnejših ministrov …

Po informacijah, ki te dni vztrajno krožijo po deželi in domnevno prihajajo iz samih Murgel(j), pa je Hanžek v prtljažniku prevažal tudi (najmanj enega!) – Kučana.

Popravek

Ambasador ZDA, nj. eks. Joseph A. Mussomeli, mi je sporočil, da mnenje o verjetni delni politični motiviranosti sodnega procesa proti Janezu Janši v reviji Forbes ni njegovo, ampak gre za mnenje avtorja članka o Sloveniji, iz katerega sem v svoji kolumni (Mladina, 27, 2013, str. 6) prepisal navedek. Ker sestavek temelji na pogovoru z ambasadorjem Mussomelijem, sem bil trdno prepričan, da tudi v tem delu sledi njegovi misli. Napačna navedba sicer ne spreminja bistva in intence mojega komentarja, spodobi pa se, da se v interesu korektnosti in verodostojnosti za napačno pripisovanje opravičim.

V prispevku »Napad na komisijo« novinar Borut Mekina povzema dogajanje na minuli seji Mandatno volilne komisije Državnega zbora, kjer je potekala razprava o Fundaciji za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji - FIHO. KPK je na seji očitala poslancem opustitev dolžnosti ravnanja ter zahtevala razveljavitev obravnave in glasovanja o sestavi sveta FIHO, celo za tiste, ki smo glasovali proti predlagani sestavi sveta. Novinar je povzel samo del moje razprave, ki pa je v prispevku vzeta iz konteksta. Jasno je treba povedati, da se ne jaz in ne PS nismo pridružili »gonji SDS« za ukinitev komisije, kot je zapisano v prispevku. To sicer ne pomeni, da se o njeni vlogi in položaju ne sme javno razpravljati. Številna organizacijska in druga vprašanja glede komisije bi lahko bila zakonsko opredeljena bolje, kar nenazadnje priznavajo tudi v KPK.

Z razpravo na seji sem želel opozoriti na problematičnost konteksta koruptivnosti, v katerem za medijsko diskvalifikacijo zadostuje že sum tveganja korupcije. Gre za definicijo, iz katere je sicer razvidno, da se koruptivno dejanje dejansko ni zgodilo, vendar naj bi obstajala možnost, da bi se lahko zgodilo. S svojo razpravo sem želel opozoriti na problematičnost takšnega ravnanja, saj se mora tudi KPK zavedati posledic, ki jih utrpijo javni uslužbenci ali funkcionarji v tovrstnih postopkih. Z razpravo na nikakršen način nisem zanikal pomena in vloge KPK, želim pa si, da bi se komisija vedla odgovorno tudi do tistih, ki jih nadzoruje. Pričakujem, da bodo tudi zakonske spremembe, ki jih komisija napoveduje, šle v tej smeri.

Prav tako sem na seji povedal, da bo PS podprla morebitne spremembe zakona, če bodo v njih jasno in nedvoumno opredeljeni pravna narava postopkov komisije in pravna sredstva zoper odločitve komisije. Zato tudi vztrajam na stališču, da mora komisija prevzeti polno odgovornost za vsak postopek, v katerem ugotovi t.i. korupcijska tveganja. V takšnih primerih namreč pride do posledic, ki jih je kasneje zelo težko odpraviti ali so celo neodpravljive, zato ne smejo obstajati strokovni dvomi o pravilnosti odločitev KPK, ki morajo biti ustrezno utemeljene.

Tako PS kot tudi sam kot vodja njene poslanske skupine podpiramo delo KPK, kar je razvidno tudi iz naše politike. Poleg tega v PS menimo, da moramo biti vsi funkcionarji, vključno s predsednikom KPK, pod drobnogledom javnosti, vendar ocenjujemo, da gre pri pregledu premoženja v resnici za politični/inkvizicijski pritisk na predsednika KPK s strani SDS. Kako različne poglede imamo z voditelji SDS do KPK, pričajo številne razprave in soočenja naših mnenj v državnem zboru in javnosti.

Z izjemno naklonjenostjo in velikim upanjem spremljam aktivnost skupine zdravnikov, ki so povzdignili svoj glas predvsem proti korupciji v zdravstvu. Z veseljem opazujem, kako se tem naporom pridružujejo študentje medicine in državljani – pacienti. Vsaka dejavnost, usmerjena v krepitev poštenosti, je vredna pohvale in podpore.

Vse dosedanje in načrtovane zdravstvene reforme, vključno z zahtevami poštenih zdravnikov, so se ukvarjale le s prerazporejanjem moči in denarja, z zviševanjem učinkovitosti zdravljenja, s povečevanjem števila zdravnikov ali bolnišniških postelj in podobnimi tehničnimi popravki v temeljih napačno zasnovanega zdravstvenega sistema. Posledica vseh dosedanjih zdravstvenih reform pa je – manj zdravih državljanov. Statistika je neusmiljena: niti pri eni kronični nenalezljivi bolezni ne zmanjšujemo letnega prirastka novih bolnikov in tudi obstoječih nismo pozdravili. Kakšen dokaz še potrebujemo, da naše zdravje ne prihaja iz zdravniških ali zdravilskih ordinacij.

Na shodu nezadovoljnih zdravnikov je eden od pobudnikov izrekel morda najpomembnejšo zahtevo, glavni cilj zdravniške vstaje: „Biti zdravljen je državljanska pravica!“. Državljanska pravica in interes ni „biti zdravljen“, ampak „biti zdrav“, če zbolimo pa trajna ozdravitev. Interes farmacevtske medicine in farmacevtskih zdravnikov, da nas zdravi in da nas zdravijo ni enak našemu interesu, da smo zdravi. Ta, za državljane tragična zamenjava zdravja kot temeljne človekove vrednote in interesa, z zdravljenjem kot temeljnim interesom farmacevtske in medicinske industrije, se je zgodila tudi uporniškim, očitno v zdravljenje in ne v zdravje usmerjenim zdravnikom.

Sistemski vpliv farmacije na zdravstvo je fatalen in očitno zaželen, problematiziran je le, če farmacija vpliva na posameznega zdravnika. Pri nas in v svetu, v javnem in zasebnem sektorju, je odvisnost medicine od v profite usmerjene farmacije vir vseh koruptivnih dejanj in nerazumnega trošenja denarja: od zdravljenja izmišljenih bolezni, nepotrebnih pregledov, tretmajev in operacij do predpisovanja zdravil, ki končajo v smeteh.

Vztrajanje na popravkih obstoječega zdravstvenega sistema, ki ne bodo prinesli več zdravja, je nerazumno in neetično. Ustvarjanje javnega mnenja, da bomo zaradi manj podkupljivih zdravnikov in zdravstvenih uradnikov, poštenega naročanja, nižjih stroškov in podobnega kaj bolj zdravi, je za zdravje škodljivo. Pozornost visoko kvalificiranih zdravnikov z visoko moralno integriteto in tudi državljanov bi bilo koristneje usmeriti v nekaj, kar prinaša zdravje in ne v bolj ali manj paliativno zdravljenje in nadzor bolezni.

Osebno vidim pet ključnih točk resnične zdravstvene reforme. (1) Država naj prepove in prepreči vsakršen neposredni stik proizvajalcev zdravil (tudi v fazi testiranja), zdravstvenih pripomočkov, opreme in materiala z zdravniki, katerimi koli njihovimi združenji, študenti medicine, društvi bolnikov in drugimi, ki imajo vpliv na porabo. Država naj uvede poseben davek na dobiček farmacevtskih podjetjih, proizvajalcev medicinske opreme in materiala, iz katerega naj financira izobraževanja zdravnikov in raziskave v medicini. (2) Od zdravnika je treba zahtevati zavezanost poslanstvu zdravniškega poklica in bolniku ter mu omogočiti, da z bolnikom izbereta za bolnika najboljši način zdravljenja. Zakonsko zapovedana zvestoba pravilom Zdravniške zbornice in omejevanje pri izbiri terapije na farmacevtske pripravke zmanjšuje interes zdravnikov za druge oblike skrbi za zdravje. Ne zgolj oni, predvsem njihovi bolniki ostajajo prikrajšani za dragocene informacije in možnost izbire najučinkovitejše terapije, zdravniku pa je onemogočeno, da v pacientu vidi celovito osebo z boleznijo, ki ji lahko pomaga na celovit način. (3) Zdravstvena oblast in zdravniki naj državljane informirajo o omejeni moči oziroma nemoči sodobne medicine pri zdravljenju najpogostejših bolezni, ki si jih povzročimo sami, predvsem z nezdravim prehranjevanjem. Odpraviti je treba vero v vsemogočnost in neškodljivost farmacevtske medicine. Pošteni zdravniki bi državljanom morali sporočati, da jih zelo pogosto ne morejo in ne bodo mogli pozdraviti, da jim le v omejenem obsegu lahko lajšajo trpljenje in življenje ter da bo ta obseg vsako leto manjši. Sedanjo skrb za bolezen je treba zamenjati s skrbjo za zdravje. Spoznanje, da nas pri večini bolezni nihče ne bo pozdravil in da zdravljenje lahko resno ogroža naše zdravje, bo verjetno sprožilo drugačno skrb in odgovornost posameznika za lastno zdravje. (4) Državljane je treba informirati o odločujočem vplivu življenjskega stila, predvsem hrane, na zdravje in jasno sporočiti, da hrana, ki jo sedaj najpogosteje jemo, povzroča bolezni. Posledica zdravega prehranjevanja je veliko zdravja, posledica nezdravega prehranjevanja pa veliko bolezni, torej zdravljenja. Zdaj imamo veliko zdravljenja, in ga začuda hočemo še več. Zdravniki bi morali državljane učiti, kako naj se prehranjujemo in kako naj živimo, da bomo potrebovali čim manj zdravniške pomoči, pred tem pa se morajo tega naučiti tudi sami. Pravico imamo vedeti, da večino kroničnih bolezni lahko trajno pozdravimo edino sami – potrebujemo le učitelje. (5) Spremeniti je treba sistem sedanje krivične zdravstvene solidarnosti, v katerem državljani, ki skrbijo za svoje zdravje, plačujejo zdravljenje tistim, ki svoje zdravje namerno uničujejo z nezdravo hrano, kajenjem, alkoholom in podobnim. Obstoječa zdravstvena solidarnost ne prispeva k boljšemu zdravju vseh in pravični razdelitvi omejenega zdravstvenega denarja, najbolj pa pomaga polniti blagajno farmacevtski in medicinski industriji.

Ko bomo ugotovili, da farmacevtska medicina ne pozdravi skoraj nobene kronične bolezni, da je zdravje usodno odvisno od življenjskega stila, predvsem prehrane, in ko bomo medicino iztrgali iz primeža v profite usmerjene farmacije in proizvajalcev medicinske opreme, ko bodo ministri, zdravniki in nutricionisti priporočali zdravo in ne zgolj všečno in praktično hrano ter način življenja, ko bomo stroške zdravljenja nepotrebnih bolezni, ki si jih sami zavestno pridelamo, tudi sami plačali, takrat se bo začelo obdobje resnične zdravstvene reforme. Takrat bomo imeli polno zdravstveno blagajno in dovolj zdravnikov, ki bodo v miru opravljali enega najčudovitejših poklicev – na najboljši način pomagati tistim, ki hočejo biti zdravi.

Le za več zdravljenj se ne smemo boriti – hoteti moramo več zdravja!

Spoštovani gospod predsednik,

želim, da Slovenija in vi kot njen predsednik ponudite Edwardu Snowdenu možnost za azil v Republiki Sloveniji. Dejstvo, da ostale države EU Edwardu Snowdenu ne nudijo zaščite, Slovenije ne odvezuje odgovornosti.

Prvi razlog je humanitarne narave, in ta je nad vsemi. Edward Snowden je politično preganjan in trenutno ni države, ki bi mu nudila zatočišče.

Argument, ki dodatno govori v prid pomoči preganjani osebi, je, da je Republika Slovenija po Ustavi država, ki spoštuje človekove pravice. Na spletni strani Ministrstva za notranje zadeve je zapisano:

»Republika Slovenija je kot podpisnica Ženevske konvencije in članica EU dolžna nuditi mednarodno zaščito tistim posameznikom, ki zaščite niso deležni v državi njihovega državljanstva oziroma stalnega prebivališča (izvorne države). Te države ne morejo ali nočejo izvajati zakonov ali pa ne spoštujejo mednarodnih konvencij, ki so jih podpisale.

Za mednarodno zaščito ali azil lahko zaprosi tujec ali oseba brez državljanstva, ki meni, da je v matični državi sistematično preganjan, zaradi svojega političnega prepričanja ali zaradi svoje verske, rasne, narodnostne ali etnične pripadnosti.«

Verjetno o tem, da je Edward Snowden v svoji državi sistematično preganjan, ni dvoma, zato vas, gospod predsednik, prosim, da človeku, ki se bori proti sistematičnemu kršenju človekovih pravic in katerega boj je večji od preganjanja krivic znotraj svoje države, ponudite zaščito.

Slovenija se v preteklosti na področju varovanja človekovih pravic marsikdaj ni posebej izkazala. V času vojn na tleh nekdanje Jugoslavije je pravice v obliki azila zagotovila vsega skupaj dvema človekoma. S tem ko je dopustila, da je nekaj tisoč ljudi bivalo na njenem ozemlju, jih je gotovo obvarovala pred fizičnim uničenjem, vendar je pri tem teptala tudi njihovo dostojanstvo. Začasni begunci so imeli v Sloveniji le malo pravic.

Kasneje so se krivicam, ki so bile storjene začasnim beguncem, pridružile krivice izbrisanim prebivalcem Slovenije. Teh krivic še do danes nismo popravili.

Zdaj se nam ponovno ponuja priložnost, da pokažemo, da smo država, ki želi spoštovati človekove pravice.

Zaradi narave političnega delovanja gospoda Snowdena in njegovega poznavanja podatkov in razmer, ki niso vsakomur dostopni, je možno, da gospod Snowden meni, da Republika Slovenija ni primerna država za udejanjanje političnih pravic posameznika. Morda. Toda to naj vas ne ustavi v nesebični želji, da bi pomagali človeku v stiski in državljanom Slovenije utrdili prepričanje, da živimo v državi, kjer spoštujejo človekove pravice.

Čeprav je veliko stvari, ki jih še moramo rešiti, bi vaše dejanje zbudilo upanje, ki ga vsi tako potrebujemo.

S spoštovanjem

V Grčiji je bila javna radiotelevizija nekoliko neprijazna do vlade, pa jo je ta preprosto ukinila in »mati« Evropa ni rekla praktično nič. No, nekdo je v Bruslju že malce pojamral, a da bi Atenam zagrozili, recimo, s prekinitvijo finančne pomoči ali izgonom iz skupnosti, v kolikor ukrep ne bi bil nemudoma preklican, se Evropski komisiji ali Evropskemu Parlamentu niti sanjalo ni. Bolj je zadišalo po tihi podpori, ali vsaj razumevanju, češ, »naložili smo ji mi, da dodatno oklesti javni sektor«, kot po graji. Katastrofa! Kot bivši evropski poslanec in še vedno aktiven državljan Evropske unije sem si dovolil kratek e-mail generalni sekretarki poslanske skupine Naprednega Zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, Anni Colombo, naslovljen seveda na vse nekdanje kolegice in kolege, oz. tovarišice in tovariše, kot si v tej skupini še pravijo. Ob pozivu k ukrepanju zoper vlado Antonisa Samarasa, sem presodil, da če tega EU ne bo zmožna, bo ideja o Evropi kot skupnosti visokih demokratičnih standardov ter etičnih vrednot, umorjena in pokopana. Ni in ne more biti dopustno, da se najbolj priročen, priljubljen in verodostojen instrument nadzora oblasti, kot je nacionalni RTV mediji, omeji, kaj šele ukine, kakršen koli že bil razlog! Če se razglaša za demokratično in legitimno, naj se oblast sama prej umakne preden se prepusti strasti po obračunavanju z javnim informacijskim servisom. Tega prepričanja sem kot bivši novinar in kot bivši člen politične oblasti, ne malokrat deležen medijske kritike. Zato vsa pohvala in zahvala domačim novinarjem, ki so minuli teden uprizorili protest pred grškim veleposlaništvom v Ljubljani.

Toda, tudi pri nas v Sloveniji nismo imuni pred tovrstnimi skušnjavami oblastnikov, političnih ali kapitalskih. Vse več je znakov, da želijo lastnim interesom podrediti medijsko krajino, oziroma njene nekooperativne in moteče segmente omejiti ali celo utišati. So pač lastniki večine medijskih hiš in ravnajo z njimi kot jim je bolj pogodu. In kolikor se že sindikati novinarjev ter Društvo novinarjev Slovenije trudijo zajeziti ta fenomen, razgaliti njegove akterje in obraniti svobodo, avtonomnost ter digniteto novinarskega poklica in poslanstva, dejanja in razvoj dogodkov kažejo, da je bitka skorajda izgubljena. Prave solidarnosti med novinarji ni, tistim, ki se upirajo toku, ki kažejo zobe, večina ostalih ne sledi, se raje potuhne in že omenjen protestni shod pred ambasado Grčije, je bil temu dokaz. Le nekaj desetin, namesto stotin udeležencev.

Pa smo pri nas doma, na obali, kjer je skupščina Primorskih Novic sklenila prodati sedanji sedež te družbe, palačo Tarsia v Kopru, in ga prenesti v Portorož. Na prvi pogled nič več kot odmik od centra dogajanj, kot je slišati zaposlene, a sporočilo te poslovne odločitve večinskega lastnika, oziroma Splošne Plovbe, gre dlje: »Prestižne palače ne potrebujete več, ob tem, da bomo z njeno prodajo kar lepo zaslužili, delali boste v lepo klimatiziranih prostorih v mondenem Portorožu, sicer v naši bivši stavbi, za katero boste seveda plačevali najemnino in bo to znova naš zaslužek, ter čisto zraven nas, ki bomo tako tudi lažje pazili o čem in kako boste pisali. « Morda sem do uprave slovenskega ladjarja krivičen, toda tega vtisa se ne morem znebiti. Še posebej ne, če preberem kar je ob nakupu poslovnega deleža časopisno-založniške družbe leta 2010 dejal predsednik uprave Splošne Plovbe Egon Bandelj: »Za nakup smo se odločili, ker smo prepričani, da so Primorske novice pomemben dnevni časopis, z dolgo in bogato tradicijo in, verjamem, tudi s svetlo prihodnostjo.« Konec citata.

Dragi Bandelj, če se Vaš odnos do Primorskih novic izpred treh let ni spremenil, če še vedno cenite vlogo in pomen tega dnevnika, z »dolgo in bogato tradicijo«, vedite da mu s selitvijo iz regionalnega središča na turistično in siceršnjo periferijo ter iz prestižne in z bogato zgodovino napojene mestne palače v neke brezdušne pisarne, delate vse prej kot uslugo. Enako velja za mesto Koper, kjer smo se v časih, ko sem sedel na Verdijevi 10, potrudili pomagati Primorskim novicam in njihovi takratni direktorici Barbari Verdnik, ki je bila razumela pomen stavbe, pri prenovi sedanjega sedeža. Videvali smo v njem skorajda trajen prostor navdiha in ustvarjanja največjega primorskega tiskanega medija. Palača Tarsia je prepomemben spomenik kulturne dediščine Kopra, da bi z njim ravnali kot – se oproščam, če pretiravam – svinja z mehom. In kaj bomo vanjo dobili, ko ne bo več Primorskih novic? Pub, pizzerio, turistično točko ali casino? Oziroma karkoli že si bo kupec domislil?

Pa če smo že pri tem, me osebno žalosti in vem, da nisem sam, tudi to, da namerava sedanja občinska oblast, - prepričan sem po želji gospodarja - preseliti sedež občine Koper iz Verdijeve 10, torej iz samega središča mesta, le nekaj več kot sto metrov od zgodovinskega sedeža mestne oblasti, to je Pretorske palače, in v stavbi kjer so v vsej povojni zgodovini Kopra uradovali občinski možje, na obrobje mesta, v »bajturino tutti frutti«, kot jo je nekdo poimenoval (Občina, Upravna enota, hotel in še kaj…), ki bo slej ko prej, z olimpijskim bazenom, zgrajena ob športni palači Bonifika. Gre za selitve in prerazporejanja lokacij, ki po mojem neomajnem prepričanju, kvarijo identiteto kraja in slabijo položaj ter pomen razseljenih ustanov.