Pisma bralcev

Politično krilo?

Vlado Maričič, Ljubljana
MLADINA, št. 8, 22. 2. 2013

Kot eden udeležencev vseslovenskih vstaj z nelagodjem spremljam nemoč pri iskanju institucionalnih poti za realizacijo naših zahtev. Nekdo ponuja revolucijo, drugi 30 neodvisnih in nepovezanih poslancev, Odbor za pravično in solidarno družbo, ki se v vstaji precej izpostavlja, nam je pa stotič sporočil da je Janša avtokrat, prevarant in lopov in bo o tem znova obvestil tudi tujo javnost. Čas pa nepovratno teče.

Sedaj naj bi se sicer nekih 25 društev in odborov začelo pogovarjati in iskati skupno rešitev, a kot je razumeti, naj bi bilo to menda celo težko dosegljivo??? Ob kod sedaj »iskanje skupnih interesov«? Nobeden od udeležencev shodov ni bil tam v podporo temu ali onemu odboru, ampak smo bili tam zaradi vedno bolj neznosnega položaja v državi in zaradi realnega, vsaj tako se nam zdi, upanja, da lahko stvari spremenimo. Kolikor sem zaznal, so zahteve in pričakovanja ljudi popolnoma jasna in tu ni prav nobene potrebe po »iskanju skupnih interesov«. Me je pa to rahlo spomnilo na Egipt.

Tudi glede institucionalne oblike realizacije zahtev ni prav nobene dileme. Zahteve ljudi so izrazito politične in se kot take lahko realizirajo zgolj prek večstrankarskega parlamentarnega sistema. Popolnoma jasno je, da je v danem političnem kontekstu to možno le z ustanovitvijo nove stranke.

Iskanje drugih rešitev ni le naivno, ampak v tem zgodovinskem trenutku celo neodgovorno. V relativno kratkem zgodovinskem obdobju nam je drugič dana priložnost, da naredimo državo po svoji meri. Prvo smo zapravili, še ene pa morda ne bomo imeli nikoli več.

Zato naj se pri nekem registriranem društvu takoj formira iniciativni odbor, ki bo poskrbel za vse, kar je ob zagonu stranke pač treba narediti. Verjamem, da bo pomagal tudi kdo, ki ima tovrstne izkušnje. Začetek bo seveda težak, potem bo lažje, saj nas je kar nekaj, ki smo pripravljeni pomagati.

Kakšna mora biti ta stranka govori že zdrava pamet, a bi vseeno opozoril na par stvari, za katere se zdi, da niso čisto samoumevne.

Da morajo biti v vodstvu znani in kredibilni ljudje je seveda jasno, je pa pomembno tudi, da uživajo ugled pri čim širšem delu državljanov. Tako na primer v ospredju ne bi smeli biti ljudje, ki so že bili politično angažirani, pa tudi tisti, ki so se v očeh javnosti pozicionirali kot recimo izraziti antijanšisti. V Odboru za pravično in solidarno družbo, na primer, je takih kar nekaj. Pa da ne bo pomote, vsi so izpričani demokrati in njihov intelektualni potencial je za novo stranko več kot potreben, a naj prispevajo iz ozadja. Za desno usmerjeno javnost pač niso sprejemljivi, verjamem pa, da so tudi ljudje na desni že precej siti vsega in si želijo normalne države. V vodstvu nove stranke morajo zato biti ljudje, ki jih bodo lahko volili tudi tisti, ki sedaj volijo SDS, SLS in NSi, saj to novo stranko potrebujemo tako levi kot desni.

Poleg nesporne kredibilnosti vodstva je za novo stranko ključno, da se brezpogojno zaveže, da bodo vsi njeni funkcionarji absolutno spoštovali dane zaveze. Treba je najti neko pravno formulo, da bo ta zaveza res vodotesna, saj si ne želimo druge Pozitivne Slovenije ali pa celo druge republike.

Stranka se mora tudi zavezati, da bo ob uspehu na volitvah, mandatarja in ministre in druge državne funkcionarje predlagala izključno na podlagi njihovega znanja, izkušenj in referenc. To bi bila po svoje tehnična vlada, v smislu, da jo vodijo izkušeni managerji in ne amaterji kot sedaj, ki pa bi delovala v okviru na volitvah verificiranega programa, bi imela ustrezno politično podporo, pa seveda tudi parlamentarni nadzor.

Program stranke je za uspeh na volitvah sicer precej nepomemben, je pa ključen za uspeh »vstaje«. Veliko stvari je treba spremeniti. Program bi pisali »v hodu«, med organizacijo stranke. Glede na intelektualni potencial, na katerega lahko računa stranka, to ne bo problem. Je pa zelo pomembno, da s programom ne bi odvrnili preveč podpornikov vstaje. Za pričakovati je, da se pri konkretnih vprašanjih vsi z vsem pač ne bomo strinjali.

Verjamem, da ima večina med nami averzijo do političnih strank, a ni druge možnosti. Zagotovo je formiranje nove stranke zahtevno opravilo, ki zahteva tudi nekaj osebnega odrekanja in morda celo poguma. Ampak, saj nas je »80« odstotkov! Treba je zgolj narediti prvi korak, vendar tega je treba narediti takoj.


Na poti ostarkizma

Janez Marušič, Solkan
MLADINA, št. 8, 22. 2. 2013

Spoštovani gospod urednik,

Težko je razumeti, da tak časopis, kakršen je Mladina, redno objavlja besedila g. Nežmaha. Pravkar sem poslušal njegov intervju na tretjem programu RTV Slovenija (18. februarja popoldne). O Viktorju Blažiču in njegovih izkušnjah s komunističnim režimom je rekel (navajam po spominu): »Bil je zaprt leto ali dve, ali kolikor že.« Pobrskal sem po virih in odkril, da je bil V. Blažič (menda zato, da bi ustrahovali E. Kocbeka) v zaporu 11 mesecev. Seveda je hudo biti v zaporu tudi en sam dan, še zlasti, če si kot publicist kaznovan zaradi poštenega pisanja. Toda, dve leti zapora je vendar pomembno več kot pa 11 mesecev. Tudi sliši se povsem drugače. Toda to je resnicoljubje, ki ga goji g. Nežmah. Če Jazbinšek pravi, da sta Kučan in Stanovnik dobila parceli v dar od mesta in države, g. Nežmah že zahteva odstop obeh z njunih (pri enem celo bivše) predsedniških funkcij. Tako ’mimo grede’ ustvari resnico in vrže blato, seveda nikdar na desno stran. To je njegov zaščitni znak, ko piše v vaš časopis, ali ko (kako pogosto!) nastopa v drugih medijih. Pa kako rad moralizira in drugim razlaga, kaj je etično in kaj ni.


Levi fašizem

Ivo Ercegović, Ptuj
MLADINA, št. 8, 22. 2. 2013

K zelo poglobljeni študiji M. Štefančiča bi rad dodal naslednje razmišljanje o delu in liku predsednika vlade. Veliko dogodkov se vrsti zadnje dneve in smo že morda pozabili na poslanico Janeza Janše za praznik kulture, v kateri je poleg rednega obsojanju drugih za neuspehe svoje vlade, vendar našel čas za »poezijo«, ki jo je podredil svoji ideologiji videnja zgodovine in samega Prešerna v cilju iskanja nove slovenske himne. Poslanico je podrobno obdelala Melita Forstnerič Hajnšek in je v Večeru pod naslovom »Novo politično prešernoslovje«, zapisala: «Premier se je prelevil v natančnega poznavalca umetnosti. Tako temeljitega, da je odkril celo dolgoletno literarnozgodovinsko zablodo. Avtoritativno je prispeval nov gradnik k slovenskemu prešernoslovju in duhovni prenovi«. Tako je od Janševe prijaznosti ostalo le politiziranje kulture, kar v javnosti ni imelo večjega odziva, kajti že na sam kulturni praznik na Zborovanju za republiko je zasenčil samega sebe z novo »poslanico v živo« v kateri je »odkrival nove zablode« slovenskega naroda. Po vzoru znanih diktatorjev je svoje podpornike dvigoval v nebesa, vse ostale pa žalil in grozil, kot da bi ga ponovno prevzel kaplarski duh Hitlerja, Stalina, Ceaucesca, Pinocheta in koliko je še takšnih.

Osebno me najbolj zanima, kako je možno, da isti človek, in to predsednik vlade, v enem dnevu zapiše poslanici, ki imata več obrazov, noben pa ni človeški? To, da je vseslovenske upornike imenoval za leve fašiste, je še najmanjši problem za Slovenijo, je pa velik problem za njegov fašizem in njegove vernike. Pozneje se je izgovarjal na nerazumevanje, vendar poanta, vsi smo fašisti, je dober izgovor! Protestniki in vsi ostali smo zgroženi, vendar ljudje ne prihajajo na ulice samo zaradi Janše, imajo namreč odgovorno nalogo; kako se rešiti vpliva kapitala in obrniti tok dogodkov v smeri zadovoljevanja družbenih potreb ljudi? Bistvo Janševe sprevržene politike je v tem, da nam kot kakšen pohotni ljubimec na videz poklanja svobodo, toda v resnici ubija lepoto Slovenije, ubija ves talent naroda, ubija pridobljeno kulturo in spokojnost med ljudmi. Skratka, hoče nas pod vsako ceno zasužnjiti, vrniti v obdobje bratomorne vojne, pri čem vedno znova pride v ospredje njegova maščevalnost, ki ga na koncu pokoplje in se ničesar ne nauči iz usode zgoraj omenjenih vzornikov. Če se ima za tako mogočnega, zakaj ne gre po poti Gandija, Mandele, Havla, Tita, Pučnika, Roosevelta, Kučana itn? Ne more, ker poleg omenjenega, tudi njegove zasluge za osamosvojitev Slovenije in poznejše klavrno vodenje vlade slonijo na zelo trhlih nogah. Zato v svojem krogu, naj si bodo to ministri, sekretarji, poslanci, direktorji, novinarji itn, pričakuje, da brezpogojno slavijo le njegovo »resnico«. To se žal dogaja! Tako je režimski novinar Jože Možina v zadnji TV oddaji v Tedniku ob obletnici brigade Moris, v sliki in besedi največje zasluge za osamosvojitev pripisal prav njim in Janši. Toda to ni bilo dovolj, ampak je Možina moral še oblatiti prvega izvoljenega predsednika in »protinarodna« vodstva Slovenije, moral je tudi manipulirati s današnjim protestniki, jim podtikati simbole in jih prikazati kot sovražnike države. O podpori Bernarda Nežmaha je škoda izgubljati besed. Zato ne čudi, da so to ljudje jasno prepoznali in vladi omejili podporo na le okrog 15 odstotkov, v Večerovi anketi vox populi je okrog 2.700 anketirancev Zboru namenila le dva (2) odstotka. Če temu dodamo še dokazano koruptivnost, bi vsak normalen človek odstopil. Toda, normalnost je pri Janši poseben pojem in mu nikoli ne bo jasno, da je zborovanje v njegovo podporo bilo bedna kopija Miloševičevega mitinga resnice. Na ekranu je pri govoru deloval kot drogiran in ni čudno, da so mu morali lagati o številu udeležencev (novejša analiza govori le o 3000 do 3.500 ljudi), manipulirali so tudi z TV posnetki itn. Iz tega brloga je najbrž vzklil grafit o poboju kristjanov!? Dokaze še raziskujejo, vendar je vsem jasno, da protestniki nimajo nič proti kristjanom, imajo pa proti kleru, ki hudobno deluje iz ozadja. Veliko se govori in piše o Janševi paranoji, obnašanju, zaničevanju ustanove Varuha človekovih pravic in demokracije sploh, kar preprosti ljudje prepoznavajo kot veliko motnjo pri vodenju države. Toda, to kar moti ljudstvo, ne ovira njegovih sodelavcev, ki jih kot po tekočem traku nastavlja iz vrst svojih vernikov. Mar nihče ne pomisli, kako je končal Ceaucescu?

Takšni politiki gre v prid, da uporniki še niso definirali program, da je opozicija neenotna, zato lahko še nekaj časa pospravlja in skriva za sabo. Zanese se le na svojo stranko, ki se po dokazih publicista Branka Zavrnika že dalj časa pretvarja v navadno sekto in jim je sveto le tisto kar se pri njih zgodi. Toda, dejanskega stanja ni možno skriti! To je poskušal tudi v delu govora na Zboru, ki se je nanašal na sedanjo gospodarsko stanje. Za vse je obtožil bivšo vlado in tranzicijsko levico v okrilju Foruma 21. Obtožil je tudi podkupljive medije češ, da je tovarišijski kapital iz bančnih lukenj prav pri njih. Nezaslišano, so protestirali novinarji! Ekonomist Jože P. Damijan pa je v Financah zapisal: »Je možno, da je Janša za trenutek izgubil prištevnost? Ta bančna luknja je namreč nastala izključno v državnih bankah in nastala je izključno v času 2005-2008, ko je te državne banke nadzirala vladna koalicija pod vodstvom Janeza Janše. Kdo je tukaj nor?!.. Zakaj vlada iste kadre, ki so očevidno slabo opravljali svoje delo in omogočili »bančni rop stoletja«, danes ponovno imenuje na najvišje položaje? Zakaj sedanjo vlado vodi isti predsednik, ki je soodgovoren za „bančni rop stoletja“?«, se sprašuje Damijan.

Sam najbolj verjamem upornikom in bi bilo za Slovenijo pogubno, če bi prenehali protestirati, preden se stvari vsaj ne začnejo normalizirajo. Predsednik in njegov superminister Žiga Turk, ki sta zavozila vse, sta se nekoliko prepozno zavedla moči množic in nista več zmožna nobene človeške katarze ali opravičila. Ljudstvo tega niti ne rabi, in kot je čutiti, se sovraštvo in maščevalnost, ki ga je sejala ta vlada ni prijelo med ljudmi. Ostali smo človeški, nekoliko bolj uporniški, predvsem bolj duhoviti. Toliko šal, ki krožijo med ljudmi dolgo ni bilo in sta se Janša-Turk zelo približala dvojcu Haso-Mujo. Poleg dostojanstva in solidarnosti je na protestih prevladovala sproščenost in ljubezen. Za ljudi s odprtim srcem so upori postali tudi zabavni, kar najbolj ponazarja filmček Saša Hribarja, v katerem imitira predsednika, ki nas prepričuje, da živimo v zablodi, ker ne vemo, da nas bo rešil, nihče drug kot krog. Janševi davni predniki so namreč odkrili formulo za površino kroga, odkrili so znamenito število »pi«, ki po njihovem znaša 8,7, prvi so tudi iznašli logaritemske tablice… Bravo Sašo! Poiščite si ta filmček in vam nobena zabloda ne bo več prišla do živega.


Korupcija kot Lustracija?

Robert Lozar, Butoraj
MLADINA, št. 7, 15. 2. 2013

Ne vem, ne razumem, ne štekam, ne shvačam, I don’t understand! Kako jim ne potegne, tem razumnikom, da argumenti, ki so jih navedli Goran Klemenčič, Rajko Pirnat ali Matevž Krivic, ne dopuščajo resnih ugovorov. Ja, g. Nežmah: funkcionar, ki mu protikorupcijska komisija utemeljeno očita nečedne rabote, ali pa je celo patrijsko - pravnomočno obtožen, mora odstopiti. Mora! Zato, da s svoje pozicije, še posebej če nadzoruje ministrske resorje, ne bi vplival na potek razsojanja. In najpomembnejši razlog: da s svojim priznanjem, odstopom, pritrdi temeljni logiki pravne države. Da njegovo sporno dejanje, tako Rajko Pirnat, ne postane norma!

In seveda: funkcionar, ki se znajde v žarometu korupcijskih obtožb, nima v resnih demokracijah nobene resne možnosti, da bi še kdaj prevzel kakšno resno javno funkcijo. In bodimo resni do konca: prav je tako! Čao, adijo, zbogom! Oba!

Ne priznajem ove antikorupcijske komisije! Ja priznajem samo sud svoje partije! Zar ne vidite, da svi moji drugovi plaču?

In nenazadnje! Vsi ti orkestrirani napadi na Gorana Klemenčiča iz preprostega razloga ne držijo niti kapljice vode: kje ste bili gospodje takrat, ko je zaradi mnogo nedolžnejšega greha morala odstopiti Katarina Kresal? Kje so se skrivali vaši antilustracijski, pravičniški refleksi?

No? Čakam! Ne bo nič? Zakaj z isto pravičniško logiko ne zaščitite Zorana Jankovića? Spet nič?

Retorična vprašanja, ne?


Intervju: Dr. Anton Kramberger

Anton Kramberger, Ljubljana
MLADINA, št. 7, 15. 2. 2013

Radovedno sem pričel brati odziv g. Janeza Suhadolca na intervju, ki ga je objavila Mladina z mano. Kakšno razočaranje: le neslano natolcevanje o tem, kako se veselim propadanja slovenske industrije. To je pa tako hudo mimo, kot bi bile govorice, da on tako vneto šlifa svoje stole le zato, da se lahko usede in da mu edini ud z nekaj pameti, ki ga premore, ne pade na tla. Dovolj enostavno za prostoročno pisanje?


Mitiziranje civilne družbe

Goran Lukič, Izvršni sekretar ZSSS
MLADINA, št. 7, 15. 2. 2013

Spoštovani Bernard Nežmah,

v zadnji številki Mladine (7. 2. 2013) ste objavili članek z naslovom »Mitiziranje civilne družbe«, ki je dosegljiv tudi na spletni strani.

V zadnjem odstavku prispevka ste zapisali naslednje: »Pred tednom so največje stranke mirne duše sprejele odločitev, po kateri bodo iz proračuna namenjali višje zneske za politične stranke. A zoper to ni nastopil noben sindikat, nobeno civilno gibanje«.

Ta zapis nas izjemno čudi in je delno tudi neresničen, saj smo na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) v soboto, 2.2. 2013, ob 13:02 objavili sporočilo za medije z naslovom »V Ljubljani so na Šubičevi ulici 4 ter Gregorčičevi 20-25 ta teden našli (dodatne) dokaze paralelnega vesolja«. V omenjenem sporočilu smo med drugim problematizirali tudi povečanje sredstev za politične stranke, iz samega sporočila pa je moč razbrati, da takšnemu povečanju nasprotujemo. Vaš zapis nas še tem bolj čudi, ker smo navedeno medijsko sporočilo poslali tudi na elektronski spletni naslov uredništva Mladine.

S spoštovanjem,


Trideset neodvisnih poslancev za spodobno Slovenijo

Jure Apih, Bohinjska Bistrica
MLADINA, št. 7, 15. 2. 2013

Sinteza, gibanje za družbeno prenovo utemeljuje predlog z naslednjimi dejstvi in premisleki:

1. Sloveniji so potrebne radikalne politične spremembe, ki pa jih obstoječa oblast ne more, ne zna ali noče uveljaviti.

2. Kljub krizi in katastrofičnim scenarijem nasilna politična sprememba ni ne realna, ne zaželena.

3. Nujne spremembe je torej potrebno izpeljati v okviru obstoječe zakonodaje.

4. Treba je vedeti, da ključni razlogi za zavoženo državo niso strokovne ali kadrovske narave, temveč so predvsem in skorajda izključno etični. Dilema ni levo ali desno, dilema je, kako v slovenski politični zverinjak pripeljati spodobnost, ki naj omogoči normalne civilizirane pogoje za resnično odgovorno odločanje.

5. Potrebno je popraviti etično podstat parlamenta in izboljšati kvaliteto njegovega odločanja. Naloga je torej na prvih prihodnjih volitvah predlagati in izvoliti v parlament dovolj veliko število od političnih strank neodvisnih, kompetentnih in pokončnih Slovenk in Slovencev, ki bi poslušnim strankarskim poslancem katerekoli barve onemogočali prevladujočo oblastniško pozicijo, nedemokratično obvladovanje parlamenta in ignoriranje drugačnih političnih interesov in zahtev.

6. Najenostav-

nejša pot se zdi ustanovitev nove stran-

ke, ki bi bila organizacijsko najmanj za-

htevna in bi zaradi velikega razočaranja volivcev nad vsemi obstoječimi strankami morda imela precejšnje možnosti na volitvah, vendar:

- Stranka mora imeti svoj program, s katerim naslavlja volivce in jim obljublja njegovo realizacijo – zaradi velike pestrosti in raznolikosti številnih na novo oblikovanih civilnih gibanj, bi bilo usklajevanje programov, ki vsakega posebej utemeljujejo, zelo težko, najverjetneje sploh neizvedljivo. V najboljšem primeru bi morda oblikovali več predvsem po radikalnosti svojih zahtev različnih političnih opcij.

- Vsaka stranka je utemeljena s svojim programom, katerega je zavezana uresničevati. To lahko doseže le, če ji dovolj zvesto sledijo tudi njeni izvoljeni poslanci. Če bi vsak njen poslanec glasoval le po svoji vesti, bi bila v svojih prizadevanjih operativno povsem onemogočena. Zato je Bučarjev ideal neodvisnih poslancev v strankarski strukturi praktično neuresničljiv.

- Stranke so socialni organizmi, ki težijo k učinkovitosti in notranji stratifikaciji. Povezujejo ljudi, ki želijo prevzeti oblast in so zavezani povsem določeni pripadnosti in ideologiji. Izkušnja zadnjih let dokazuje, da so vzorci funkcioniranja in obvladovanja vseh, tudi novih strank zelo podobni, da prej ko slej eni kot drugi zapadejo v preizkušena kolesja politične prakse. Razlike so, vendar ne zelo pomembne.

- Prav vse slovenske stranke so personificirane. Da bi bile uspešne in prepoznavne, potrebujejo močne in prepoznavne vodje, ki so pravzaprav ključni faktorji različnosti in prepoznavanja pri volivcih.

- Čeprav se zdi nova stranka najprimernejša in najbolj logična intervencija, pa ne verjamemo, da lahko dovolj prepričljivo in uspešno nagovori volivce in da potem sama po sebi etično preobrazi parlament v spodobni dom slovenske demokracije.

7. Etično preobrazbo parlamenta v pošteno, odgovorno in kompetentno zakonodajno telo ne bo zagotovila nobena stranka, lahko pa k temu bistveno prispeva dovolj veliko število avtonomnih, spodobnih in kompetentnih poslancev, ki ne bi odgovarjali nobeni stranki, nobenemu firerju, nobeni zavezi. Trideset ali več povsem samostojnih poslancev lahko deluje kot nekakšna parlamentarna tampon cona, ki ne pripada nobeni partijski razdelitvi, ne sodi v nobeno interesno področje in ne uveljavlja nobenih programskih zavez. Vsak vladni ali strankarski program ali predlog bo moral najprej prepričati in pridobiti dovolj veliko podporo znotraj korpusa neodvisnih poslancev. Posledično se namesto duhamorne politične propagande v parla-ment vrnejo vsebinske debate in prepričevanja, iskanje in tehtanje resnice in interesov – edina pot do prave, produktivne demokracije odločanja.

8. Ne le trideset, tristo, tri tisoč in več spodobnih Slovenk in Slovencev premoremo, ki bi bili sposobni pošteno in odgovorno zastopati interese Slovenije in v njenem interesu tudi odločati. Večino od njih tudi poznamo, saj jih dnevno srečujemo v življenju in v medijih. Poznamo njihove poglede, stališča, odgovornost, pogum, razgledanost, poštenost, pokončnost in značajnost. Prav zaradi vseh teh lastnosti ne moremo pričakovati, da se bo kdorkoli od njih sam prijavil in potegoval za danes ne prav ugledno službo ljudskega tribuna. In prav zaradi istih značajskih lastnosti in zavedanja odgovornosti, se bodo hkrati le težko izmikali dovolj širokemu in prepričljivemu glasu ljudstva, ki jih lahko pokliče in prepriča, da kot služabniki in ne kvazi vladarji svojega naroda v kriznem trenutku sprejmejo poslanstvo in odslužijo mandat neodvisnega poslanca v slovenskem parlamentu.

9. Novi mediji in socialna digitalna omrežja nam danes brez velikih težav omogočajo široko ljudsko nominacijo potencialnih kandidatov za neodvisne poslance. Vsakdo lahko vsakogar predlaga in argumentira. Vsakdo se lahko strinja ali ne. Če preprečimo ali vsaj filtriramo sovražni govor, lahko zbudimo plebiscitarno izbiranje najuglednejših Slovenk in Slovencev, ki bi jim zaupali zastopanje v parlamentu. Le kdo bi se »klicu domovine izmikal«, če bi mu ta zares množično izkazala zaupanje in spoštovanje. Vseslovenski tele-voting bi pomagal dokončno oblikovati osem volilnih list v vseh osmih volilnih enotah. S takimi preverjenimi listami kandidatov, ki jih ljudje poznajo in jim zaupajo, tudi zbiranje potrebnih tisočev verificiranih podpisov ne bi bil resen problem.

10. Trideset neodvisnih poslancev lahko pripeljemo v parlament, le če se vsa gibanja, ki ga podprejo, začasno odpovedo svojim sicer prioritetnim ciljem, ki pa jih bodo kasneje, ko bomo imeli spodoben, preobražen parlament, mnogo lažje predlagala in uveljavljala. Žrtev je na videz velika, odgovornost zanesljivo še večja. Če se danes ne bi bili sposobni zediniti na najmanjšem skupnem imenovalcu, se jutri ne bomo o ničemer.

11. Korpus neodvisnih poslancev, ki pa morajo biti seveda zares in ne le bukvalno neodvisni tudi od njihovih predlagateljev (svojo integriteto so že zdavnaj javno dokazali!), v ničemer ne zanika, ne ogroža in ne presega delovanja in vpliva političnih strank. Brez njih ne moremo, z njimi nočemo, ob njih zmagujemo! Razdrobljeni, nepovezani in neorganizirani samostojni poslanci so le težko nosilci izdelanih in kompleksnih programov. Delujejo bolj kot odločujoč refleks, preverjanje, verificiranje in tehtanje v obstoječih ali novih strankah oblikovanih in predlaganih konceptov. Senat znotraj predstavniškega doma.

12. Akcija 23 poslancev v šestdesetih letih je sicer pogorela, vendar je bila hkrati jasno znamenje državljanskega poguma in zaupanja v demokracijo tudi v svinčenih časih slovenskega parlamentarizma. Šestdeset let kasneje je naša izpostavljenost bistveno manjša, odgovornost in usodnost našega ravnanja pa ne.


Čas je za konec

Klemen Ploštajner, Rečica ob Savinji
MLADINA, št. 6, 7. 2. 2013

Sem Klemen, in če me kdo vpraša, kdo sem, mu odgovarjam, da sem človek. Živim in delujem za tradicijo svobode, enakosti in bratstva. Ne želim se omejevati z naključnimi in izmišljenimi črtami, ki so bile narisane na kos papirja ter so jih kasneje poimenovali država. Nočem svojega delovanja uokvirjati z zamišljeno skupnostjo, ki se je v nekem naključnem zgodovinskem trenutku poimenovala Slovenija. Nisem ne Slovenec, ne belec, ne heteroseksualec, ne študent. Sem preprosto človek. Kot posameznika me bolj določa to, da imam rad burek, da je moj najljubši filozof Foucault, kot pa to, da sem po nekem bizarnem naključju Slovenec. Ko na ulici zastavljam svoje telo, ko skupaj z vami stopam po hladnih cestah in ko skupaj kričimo slogane „ne bomo plačali vaš krize“ in „nihče nas ne predstavlja“, ne gradim nove države, se ne borim za novo Slovenijo Slovencev. Moj boj in moja moč črpa iz vseh zgodovinskih bojev, iz vseh skupnosti, iz vseh ljudi. Ne pristajam, da se moje telo uokvirja v boj za državotvornost, za Slovenijo. Kajti moj boj je vključevalen, je skupen. Medtem ko je resnica naroda izključevanje, resnica Slovenskega naroda pa 20. 000 izbrisanih. Ko poslušam nekatere govore civilne družbe, ki se borijo za novo državo, nisem prepričan, ali sem na protestu ali na prireditvi Mati Domovina v Kočevju. Vsakič ko slišim besedo narod, vidim kri, vsakič ko slišim besedo državotvornost, vidim ljudi brez dokumentov, vsakič ko slišim Slovenija, me malce zmrazi. Zato je čas, da zapremo te ideje v muzeje, da jih položimo na zaprašene police in začnemo graditi bolj vključevalno skupnost, kjer bo vsak imel pravice do dobrega življenja in solidarne družbe, ni važno kje je in kdo je. Veselim se dne, ko bodo poleg mene po ulicah namesto izmišljenih skupnosti stopali konkretni ljudje.


V imenu države

Igor Tratnik, Maribor
MLADINA, št. 6, 7. 2. 2013

V ločenem mnenju ob sodbah ustavnega sodišča o ustavnosti predloga za razpis referenduma o reformnih (stabilizacijskih) zakonih ZSDH (holding) in ZUKSB (stabilizacija bank) dr. Petrič poudarja, da je šlo pri odločanju za tehtanje ustavne pravice do referenduma in na drugi strani pomembnih ustavnih pravic, od katerih na prvo mesto postavlja pravico do suverenosti RS (3. člen ustave).

V tretji točki svojega mnenja oceni, da ob razlagi in odločanju ustavno sodišče ni dalo dovolj pozornosti temu, da lahko odlašanje z reformami vodi h krnitvi suverenosti države. Poudari, da naj bi, po mnenju državnega zbora in vrste mednarodnih inštitucij, bila posledica zastoja reformnih prizadevanj zaprosilo za pomoč EU in bi Slovenija morala sprejeti prihod »trojke« in njen nadzor. S tem pa bi bilo kršeno ustavno načelo suverenosti RS.

V četrti točki svojega ločenega mnenja dr. Petrič na kratek način pojasni nekatera načela suverenosti, kako smo na podlagi samoodločbe do nje prišli in jo tudi zaščitili z ustavo. Pojasni, da država, z vstopom v mednarodno organizacijo, del suverenosti prenese na to organizacijo. Vendar pa, ko je v položaju, da mora sprejeti pogoje, oziroma, ko zunanje zahteve drugih članic ali organizacije posegajo v zadeve, ki se tičejo njene notranje sfere (odločanje o znižanju plač, pokojnin, omejitev proračunskih izdatkov…), je nedvomno prizadeta njena samostojnost in neodvisnost pri vodenju njene ekonomske, kulturne, še zlasti pa socialne politike.

Okrnjena je tista svoboda, ki je primarna vsebina in smisel samoodločbe in suverenosti. Suverenost, njena dejanska vsebina, je zato pomembna ustavno varovana vrednota, poudarja dr. Petrič.

Če bi Republika Slovenija zaradi odlašanja z reformami prišla v tak položaj, kar naj bi se zgodilo po trditvah DZ in mednarodnih inštitucij, bi tako grozila krnitev suverenosti in s tem 3. člena ustave.

Vse to velja za pomembno pri tokratnih sodbah US, je obširneje razloženo v mnenju dr. Petriča.

Vendar pa pozor.

To je zgled za bodoča odločanja, za druga tehtanja in primerjave o pomembnosti in teži ustavnih pravic, ki bi lahko kakorkoli ovirale ne samo tokratne reformne ukrepe, ampak tudi kakšne drugačne, ki še bodo prišli na vrsto. In bodo tudi za njih državna oblast in mednarodne inštitucije ocenile, da lahko njihovo efikasno izpeljavo motijo nekatere od ustavnih pravic in tako kot posledica grozi omejevanje državne suverenosti s strani EU. To sicer mednarodnih inštitucij gotovo ne bo motilo, bo pa resna kršitev naše ustave (torej člena 3 ustave R. S. ). Torej bo spet potrebno omejiti, ali pa odpraviti, nekatere »manj« pomembne ustavne pravice.

Katere ustavne pravice bodo prišle na vrsto, da izgubijo tekmo, oziroma, kot se je izrazil dr. Petrič, tehtanje, s tako pomembno ustavno pravico, kot je državna suverenost?

Bo to svoboda govora, združevanja, pravica do poštenega sojenja, volilna pravica … bodo prvi na vrsti sindikati in prepoved njihovega delovanja, bodo prepovedali štrajke in še in še? Vse to lahko stlačimo v vrečo manj pomembnih pravic in jih tehtamo. In primerjamo. Ampak s čim. S suverenostjo …?, ali pa za to suverenostjo tiči le suverenost ljudi, ki so na oblasti, ki je nikakor nočejo izgubiti, niti deliti, z bog ne daj, kakšno Evropo in njihovimi administratorji.

Ob tem pa pojasnilo sodbe ustavnega sodišča, oziroma ločeno mnenje dr. Petriča, nekoliko zabrisano, daje še neko drugo perspektivo.

Če se Slovenija, kljub vsem naporom in ukrepom, ne uspe izviti iz krize in pride v položaj, ko bi pod pritiskom EU morala zaprositi za pomoč in pristati na prihod, nadzor in upravljanje s strani »trojke«, ni praktično nobene možnosti, da bi kdorkoli, v skladu z našo ustavo in meritornim ločenim mnenjem dr. Petriča, to pomoč sprejel in dovolil dirigiranje in nadzor s strani tujih mednarodnih organov. To bi bilo jasno in skrajno protiustavno dejanje, saj bi bila s tem eklatantno kršena suverenost Republike Slovenije.

In kaj v takem primeru?

Kaj pravite na to spoštovani ustavni sodniki.

Boste takrat toliko močni, da boste, v skladu z našo ustavo, Evropi zaprli vrata, ali pa svoje znanje in moč razkazujete le navadnim ljudem, narodu Slovenije.


Ubijanje kulture

Doc. dr. Vincenc Rajšp, Direktor Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju
MLADINA, št. 6, 7. 2. 2013

Zelo smo bili začudeni, ko je gospod veleposlanik Aleksander Geržina novembra 2010 ob praznovanju 10-letnice delovanja Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju kot vabljen govornik in najvišji predstavnik Republike Slovenije na Dunaju namesto, da bi čestital SZI-ju k uspešnem delovanju, raje izrabil priložnost, da je na dolgo in široko govoril o načrtu za ustanovitev novega centra SKICA na Dunaju, katere »pobudnik« je bil on sam. Začudenju, da je na 10-letnici Slovenskega znanstvenega inštituta govoril bolj ali manj samo o SKICI, je sledilo naslednje začudenje, da ob otvoritvi SKICE niti z eno besedo ni bil omenjen SZI-Dunaj in njegovo dolgoletno uspešno delovanje, temveč so govorili o SKICI kot o prvem (!) znanstveno-kulturnem centru, ki ga ustanavlja Slovenija v tujini in na Dunaju. Mi pa nismo bili preveč užaljeni in smo kar zgodaj iskali stik z vodjo SKICE gospo Ano Novak ter skupaj z njo izvedli dve prireditvi na SZI-Dunaj.

Tako kot se je namerno zamolčalo delovanje Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju, se tudi z vso silo skuša oznanjati, kako nepoznan in nepomemben je SZI na Dunaju.

Dejstvo pa je, da je Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju v 12 letih svojega delovanja izvedel nad 400 prireditev (predavanj, simpozijev, prezentacij znanstveno-raziskovalnih ustanov, podijskih diskusij, kulturnih dogodkov, predvajanj slovenskih filmov in še mnogo drugega), da smo dunajski in avstrijski javnosti predstavili slovensko umetniško ustvarjanje v 62 razstavah, na katerih je sodelovalo nad 100 umetnic in umetnikov, nekateri izmed njih so kasneje nastopili tudi pri SKICI. Od leta 2006 poteka na SZI pouk slovenskega jezika, ki ga obiskuje preko trideset otrok letno.

Zanimivo se nam tudi zdi, da vidi veleposlanik Geržina ukinjanje SKICE kot »maščevanje Dimitrija Rupla«, saj je bil prav on del tistega »splošno nepreglednega poslovanja«, zaradi katerega sem bil kratkotrajno razrešen, »prekršek« pa je bil v tem, da sem februarja 2010 za EUR 6, 60 popil v hotelu De France z bivšim zunanjim ministrom čaj, čeprav sta vse ostale stroške skupne prireditve krili Avstrijsko-slovenska družba na Dunaju in zavarovalnica Wiener Städtische Versicherung.

Nazadnje pa še to, tudi gospod veleposlanik je v Avstriji manj poznan, kot si misli. Ko je pred kratkim obiskal sedež stranke koroških Zelenih, so na Facebook pod objavljeno sliko zapisali »Obiskal nas je častni konzul RS Toni Gržina«.


Intervju: Dr. Anton Kramberger

Janez Suhadolc, Ljubljana
MLADINA, št. 6, 7. 2. 2013

Profesor Kramberger pravi: »Vlada se ne zaveda, da se z njenimi reformami Slovenija spreminja nazaj v proizvodno družbo, v industrijsko družbo starega tipa ...« in potem še modro pripomni, da lahko itak Kitajci naredijo vse, kar je oprijemljivega, namesto nas. In potem še: »Danes se zdi, da si država želi, da bi slovenska družba zakorakala nazaj v čas industrijske proizvodnje in razmišljanja.« Pripomba »in razmišljanja« v stavku je nejasna in odveč. No, to ni važno. Po razmišljanju profesorja je mogoče sklepati, da je bila likvidacija podjetij: TAM, Metalna, Iskra, Tekstilindus, Stol, Meblo, MTT, IBI, KLI, Brest. . . da ne naštevam naprej, v bistvu blagodat za slovensko državo in njene državljane. Botrom teh likvidacij bi bilo treba poveriti vodstvo naše države. Mogoče bi bili lahko deležni že za živa velikega spomenika sredi Ljubljane, na primer pred Gospodarsko zbornico Slovenije, ali pa kar pred parlamentom. Oni gledajo daleč naprej, oni vedo, kako je treba.

Za naskok v svetlo prihodnost se je treba, tako razumevam prof. dr. Krambergerja, znebiti še Revoza, Gorenja, Leka, Krke, Domela, vseh termoelektrarn in takih na vodotokih, Rotomatike. . . in kar je še teh zastarelih proizvodnih podjetij. Profesor ne omenja poljedelstva in živinoreje, ki se tudi otepata s starimi in preživelimi načini obdelave in pridelave. Mnenja je, da so vse te tradicionalne aktivnosti predrage. »Medtem pa na novem storitvenem trgu, na trgu, na katerem je treba več znanja in komunikacije, neposrednih stroškov ni veliko«. Ja, ja, spoštovani bralci in državljani Slovenije, tako preprosto je to. Ali v aktualnem novoreku : »So simple as that«.


Za menoj potop

Sania Huskić Hočevar, Odsek za odnose z javnostmi
MLADINA, št. 5, 1. 2. 2013

Spoštovani,

v prispevku z naslovom »Za menoj potop«, ki je bil objavljen v Mladini št. 4, je avtor Grega Repovž med drugim zapisal, da Zoran Janković nima več legitimnosti pred javnostjo »zdaj ko vemo, da je denar iz občinskega računa na račun njegovega podjetja potoval prek tretjih družb le nekaj ur«.

Zapisano ne drži in ponovno navajamo naslednja dejstva:

Ko je MOL dne 19. avgusta 2011 poravnala obveznost do zasebnega partnerja v projektu Stožice (družbe Grep) v višini 6.441.714,58 EUR, je ta na svojem računu že imel sredstva v višini 627.486,93 EUR. Na podlagi česa lahko sklepamo, da so bila sredstva v višini 500.000 EUR, ki jih je ena družba (Grep) posodila drugi družbi (Bazi Dante), in jih je ta skupaj z obrestmi vrnila Grepu, sposojena prav iz sredstev MOL? Tudi Komisija za preprečevanje korupcije v svojem poročilu ugotavlja, da je Baza Dante družbi Grep v celoti vrnila sposojeni znesek skupaj s pripadajočimi obrestmi, zato tudi teoretično ne more nastati razlika, ki bi lahko končala na kakšnem računu.

Zaradi korektnega in objektivnega poročanja javnosti, prosimo za objavo.

Hvala in lep pozdrav,


Pogoltna in politikantska

Rudi Kropivnik, Ljubljana
MLADINA, št. 5, 1. 2. 2013

Res zasluži posebno pozornost odnos vrha RKC na slovenskem do aktualnih političnih in gospodarskih vprašanj. Vprašanje je, zakaj to počne, saj je to v nasprotju s tistim, kar običajno govorijo in je tudi v nasprotju s tistim, kar govori papež, ko opozarja, da se tudi v krizi ne sme pozabiti na socialni položaj ekonomsko najbolj šibkih. Kako je mogoče, da je dr. Štuhec ploskal predlanskim na Zboru za republiko Janezu Janši, ko je najavljal demonstracije za spremembo oblasti, sedaj se pa zgraža nad demonstracijami, češ, ne more ulica menjati oblasti? Pri tem sploh spregleda, da demonstrantom odreka ustavno pravico do demonstracij. Visoke cerkvene dostojanstvenike ne moti, da so za »zombije« označeni tudi tisti verniki, ki so se udeležili demonstracij, za žalitev vseh ostalih ljudi jim pa tako ni mar. Dr. Štuhec je v veliki skrbi za obstoj »zadnjega stebra slovenske osamosvojitve« spregledal pričevanja udeležencev osamosvojitvene vojne, da če takrat borbenost Janeza Janše ne bi krotili, bi v Sloveniji bila veliko bolj krvava in Slovenija porušena.

Odgovor na uvodoma postavljeno vprašanje je enostaven: to ni skrb za blagostanje Slovenije, to ni skrb, da se bodo izničile demokratične pridobitve osamosvojitve. To je skrb za ohranjanje in širjenje finančnih in materialnih ugodnosti RKC in za nadaljno pronicanje vpliva RKC v vse pore družbe. Glede tega je garant Janez Janša, saj je RKC dobila povečano financiranje iz javnih sredstev za časa njegove prve vlade. Sedanja vlada jim je tudi ponovno vrnila blejski otok, varčevalni ukrepi so jih tudi bolj malo prizadeli. Vodstvo RKC gotovo z zaskrbljenostjo spremlja zbiranje podpisov pod zahtevo, da je potrebna bolj dosledna ločitev cerkve in države in da naj država preneha cerkev financirati iz javnih sredstev in da mora cerkev tudi plačevati davke iz svojih dejavnosti in premoženja. Kaj pa, če bo kakšna nova vlada prisluhnila tem zahtevam? Zato takšna agresivna propaganda Zbora za republiko in vztrajanje Nove Slovenije, da obstane sedanja vlada.

Pričakovanje, da bo Vatikan opozoril slovenske škofe, da dajo prednost v svojem delovanju temeljnemu poslanstvu in vrednotam, je brezupno. Namreč, vsa zgodovina RKC kaže, da oni svojih dobrotnikov, ki so pomagali utrjevati položaj in premoženje RKC v družbi in pomagali pri širjenju vere, ne pustijo na cedilu. Tisti, ki bi ocenjeval te varovance Vatikana na podlagi vrednot svetovnega etosa, bi mnoge ocenil kot nevredne posebne zaščite, med njimi bi pa našel tudi kakšnega blaženega in svetnika. Zato Vatikan ne bo grajal svojih škofov v Sloveniji in odrekel podporo vladavini Janeza Janše, pač ga bo z vsemi sredstvi zaščitil.


Izberimo slabše

Denis Vičič, Mladina
MLADINA, št. 5, 1. 2. 2013

Spoštovani gospod Čegovnik,

v svojem odzivu razočarani nad mojim poročanjem o reviji za izseljence pišete, da je »številka 30 naročnikov iz trte zvita«. Povedali so mi jo na Slovenski izseljenski matici. Res je izdajatelj pošiljal revijo še na veleposlaništva, konzulate in društva, kar v besedilu omenim. To tudi izpostavim kot eno glavnih pomanjkljivosti, saj revija zato ni dosegla bralcev. Čeprav je tak način razpečevanja deloval v Nemčiji, kot navajate, v državah Južne Amerike ni. Tudi to sem izvedel od zaposlenih ali nekdanjih zaposlenih na matici. Njihovo je tudi mnenje o padcu kakovosti revije – ne gre torej za pavšalno oceno nepoznavalca, kot pravite. Kritika ministrstva in gospoda Vrtačnika tudi ni moja, ampak so viri pripisani. Ne glede na to, kritika še ni napad.

Hvala za vašo kritičnost in lep pozdrav v Essen,


Čas je za konec

Vlado Koren, predsednik, Pokrajinski svet ZB za Podravje, Jože Berce, predsednik, Združenje borcev za vrednote NOB Maribor, Darko Šorli, predsednik, Policijsko veteransko društvo Sever Maribor, Jože Škof, predsednik, Območno združenje slovenskih častnikov Maribor, Vlado Šauperl, po pooblastilu predsednika dr. Dragana Potočnika, Društvo generala Rudolfa Maistra Maribor, Vasja Cimerman, predsednik, Društvo vojnih invalidov Maribor
MLADINA, št. 5, 1. 2. 2013

V veteranskih organizacijah Podravja smo zgroženi nad dogajanji v naši državi, zato se enotno pridružujemo civilnim protestom in javnemu izražanju nezadovoljstva ljudi z aktualno politiko in vodenjem države. Člani organizacij, ki ohranjajo in prenašajo na mlade rodove vrednote, s katerimi so nam general Maister in njegovi borci za severno slovensko mejo, slovenski partizani v osvobodilnem boju med drugo svetovno vojno in borci osamosvojitvene vojne leta 1991 izborili samostojno slovensko državo, nikakor ne pristajamo na to, da nam vladajoča politična elita ukrade državo, svobodo in človeško dostojanstvo.

Državljanom Slovenije je zmanjkalo potrpežljivosti. Dve desetletji smo mirno spremljali gospodarski in moralni razkroj slovenske družbe, ki se je iz zgodbe o uspehu spremenila v zgodbo o največjem ropu v slovenski zgodovini, v katerem sta (tajkunsko-klientelistično) skorumpirani gospodarska in politična elita v najbolj grobi maniri liberalnega kapitalizma ljudem ukradli rezultate polstoletnega trdega dela in pritrgovanja od ust na račun prihodnosti.

V veteranskih organizacijah Podravja smo si enotni, da so javni protesti nujni in utemeljeni. Več kot očitno je, da družbeni sistem, na katerega smo se zaklinjali takoj po osamosvojitvi, ko smo naivno verjeli praznim obljubam osamosvojiteljske politične elite, razpada na vseh področjih in na vseh ravneh. To nam dokazujejo naraščajoča brezposelnost, vedno slabši položaj upokojencev, nerazumna širitev prejemnikov socialne pomoči, slabšajoči se položaj šolstva, zdravstva, kulture, nezadržno propadanje gospodarstva, neučinkovitost sodstva, zaskrbljujoča brezperspektivnost mladih, naraščanje korupcije, klientelizma, gospodarskega kriminala ter iz njih izhajajočega neupravičenega bogatenja peščice privilegirancev. Nikakor ne pristajamo na izgovore, da je globalna kriza glavni krivec za stanje v naši državi.

Soočamo se s klasično partitokracijo, v kateri je politična elita izgubila stik z realnim življenjem in kontaminirala tudi tiste, ki so v politiko prišli s poštenimi nameni – delati za skupno dobro. Za oblastno politično in menedžersko strukturo zakoni, morala in etika niso več vrednote, na katerih mora temeljiti demokratična družba. Aroganca in cinizem političnih liderjev sta prešla mejo razumnega in grozita postati splošni politični standard, kar bi bilo pogubno za našo državo, znašli bi se v popolnem anarholiberalizmu s primesmi totalitarizma. Strankarski fundamentalizem nas je pripeljal na nivo delitve duhov na Slovenskem pred drugo svetovno vojno. Ideološka razklanost v slovenski družbi je posledica sebičnih strankarskih interesov, povezanih z lastniki kapitala. Državljani Slovenije smo postali talci peščice narcisoidnih in pokvarjenih politikov, ki jim očitno »nihče nič ne more«. Demokracija v Sloveniji je samo še farsična kulisa politični in ekonomski oligarhiji za legalno krajo družbenega premoženja in za neupravičeno bogatenje tistih, ki izkoriščajo »turbokapitalizem« za polnjenje svojih žepov brez dna.

Smo v apokaliptičnem stanju duha v slovenski družbi, kjer se tisti, ki vodijo to državo in uravnavajo življenje v njej že dve desetletji, požvižgajo na zakonodajo, na sodišča, misleč, da so nenadomestljivi, zastrašujejo ljudi in niso nič krivi, država pa je pred kolapsom.

Vse, kar nam ponujajo moderni mesije kot možne poti rešitve iz krize, bo moč začeti uresničevati šele potem, ko bo družbi vrnjeno krivično in neupravičeno pridobljeno premoženje in bodo tatovi, tajkuni in lopovi različnih baž tudi primerno kaznovani. Brez tega očiščenja slovenska država nima prihodnosti. Šele ko bodo ponižani in razžaljeni ter opeharjeni državljani doživeli takšno zadoščenje, se jim bo vrnilo zaupanje v pravno državo in demokracijo in bodo pripravljeni zategniti pasove za boljši jutri.

Za veteranske organizacije je zaskrbljujoče spoznanje, da se vladajoča politika ne zaveda, da se slovenska osvobodilna vojska v drugi svetovni vojni ter pripadniki teritorialne obrambe in policije in praktično ves slovenski narod v osamosvojitveni vojni za takšno državo prav gotovo niso borili. Izdajalsko in koristoljubno vodenje države v minulih dveh desetletjih, ko je pod krinko prizadevanj za narodno spravo nekatere ključne poteze v ozadju vlekla rimokatoliška cerkev (in hkrati neupravičeno bogatela), je za vojne veterane in pripadnike njihovih organizacij ponižujoče in nesprejemljivo in v popolnem nasprotju s temeljnimi vrednotami osvobodilnega boja pred sedmimi desetletji in osamosvojitvene vojne pred dvema desetletjema.

Ocenjujemo, da je nastopil čas za popolno in dokončno slovo kompletne politične garniture tako imenovanih osamosvojiteljev, saj v svojem dvajsetletnem delovanju niso upravičili zaupanja in izpolnili pričakovanj državljanov ter svojih obljub o »raju pod Triglavom«, o demokraciji, poštenosti, socialni pravičnosti in človeka vrednem življenju. Zato odločno podpiramo zahteve po odstopu vlade, razpustu parlamenta in novih volitvah ter večji veljavi neposredne demokracije, kjer bo prišlo do veljave ustavno načelo o vladavini ljudstva. Zaradi moralne higiene je nujno, da se tisti, ki so nas pripeljali v skoraj brezizgledni položaj umaknejo iz aktivne politike. Čas je za nove, neobremenjene kadre. Hočemo nove, sveže obraze, ljudi z znanjem in poštenjem.

Če politična elita glasu ljudstva ne bo upoštevala v najkrajšem času, se je bati nepredvidljivih posledic, ob dilemi: ali zamenjati oblast ali narod? Želeti je samo, da je v oblastnih strukturah še toliko razuma in razsodnosti, da odgovor na zgornjo dilemo ne bo težak.


Obsojeni politični direktorji

Rudi Kropivnik, Ljubljana
MLADINA, št. 4, 25. 1. 2013

Ob obsodbi bivšega direktorja Luke Koper Roberta Časarja kaže nekoliko spregovoriti o stalnih trditvah, da je upravljanje z državnim premoženjem neučinkovito in da je edina racionalna lastnina, privatna lastnina. Potrebno je tudi spomniti, da denar, ki se prelije v zasebne žepe s pomočjo korupcije, umanjka za razvoj in povečanje blagostanja prebivalstva, zato moramo biti skrajno dosledni pri preganjanju korupcije, ne glede na to ali gre za »naše« ali »njihove«.

Učinkovitost upravljanja premoženja ni odvisna od narave lastnine, pač pa od sposobnosti poslovodstva, sposobnosti in vestnosti nadzornega sveta in resnosti lastnika sredstev. Ne nazadnje na uspešnost podjetja vpliva tudi to, da se poslovodstvo ne menja preveč pogosto. Namreč, poslovodstvo, ki se zaveda, da bo morda lahko opravljalo svoje delo le en mandat, bo nujno zasledovalo samo kratkoročne cilje za doseganje uspešnosti, ki so pa lahko škodljivi za dolgoročno uspešnost podjetja in lahko ogrožajo celo njegov obstoj.

Ob upoštevanju navedenih načel bi morali poklicati na odgovornost ne samo direktorja Luke Koper in Intereurope Koper, pač pa, v skladu z zakonom o gospodarskih družbah, tudi člane nadzornih svetov. Zaenkrat mi ni znano, da bi kadarkoli doslej nadzorniki pri nas odgovarjali za slabo poslovanje gospodarskih družb in bank.

V primeru državne lastnine bi morale prevzeti odgovornost vladajoče politične stranke, ker so le-te tista »država«, za katero trdijo, da je slab gospodar. Pri tem se manjše koalicijske stranke ne morejo izgovarjati, da imajo premalo vpliva. Če imajo premalo vpliva naj pa izstopijo iz koalicije. Neresni lastniki niso samo vsakokratni upravljavci državne lastnine, pač pa tudi nekateri zasebni lastniki. Med te lahko štejemo oba lastnika Preventa iz Slovenj Gradca, vse tajkune in zasebne družbe za upravljanje, ki jim bilo najpomembnejše lastno okoriščanje, ne pa napredek in obstoj podjetij, kjer so bili (so)lastniki.

Kaj pomeni določena stalnost in tudi kontinuiteta v poslovodstvu, samo dva primera. V Krki Novo mesto je sedanje poslovodstvo nadaljevanje prejšnjega, zato lahko uspešno uresničujejo vizijo podjetja in njegov razvoj. Znanje in posebnosti v poslovanju se prenašajo iz generacije v generacijo, zato lahko dosegajo dobre poslovne rezultate. Ravno nasproten primer so Slovenske železnice, kjer poslovodstvo ne obstane običajno niti en poln mandat, ko se vodstvo komaj seznani s posebnostmi poslovanja železnic. Zato ne more biti učinkovito in zato je poslovanje železnic že precej let katastrofalno.

Trenutno so zopet aktualne cene komunalnih storitev. Občani kličejo na pomoč državo. Država lahko zamrzne cene, vendar se ob zamrznjenih cenah komunalna podjetja ne morejo optimalno razvijati in nuditi res kakovostne storitve prebivalstvu. Torej to ni rešitev. Rešitev je v dobrem poslovodstvu in nadzornem svetu ter v občinskem svetu, ki jih imenuje. Prebivalci morajo terjati nedvoumne dokaze, da je direktor komunale res ustrezen strokovnjak, ne pa samo dober prijatelj občinskih veljakov. Ugotoviti morajo tudi, ali so člani nadzornih svetov strokovno usposobljeni za nadzor poslovanja ali so postali člani nadzornih svetov samo po »ključu« političnih strank občinske koalicije. Žal je slednje skoraj pravilo. Zato bo treba prevetriti tudi delo občinskih svetov, če bomo hoteli dobiti ustrezne komunalne storitve po razumni ceni.


Cirkus Ludus

Franci Gerbec, Kremenica
MLADINA, št. 4, 25. 1. 2013

Tudi ti, ali si kaj boljši?

Pri sedanji politični turbulenci se moramo najprej spomniti na dr. Viranta in njegovo politično stranko. Po volitvah je parafiral pogodbo z eno stranko, takoj nato pa je skočil v politični zakon z Janezom Janšo. Sam je sedel na mesto predsednika parlamenta in stranka je dobila dve eminentni ministrski mesti, za pravosodje in javno upravo ter za finance. In takoj potem je začel politični varčevalni pogrom. Njegova ministra v vladi in on sam niso niti slučajno hoteli slišati za nobena strokovna opozorila, da takšno ravnanje pelje državo v čedalje večje težave. Predsedniku vlade je to ustrezalo zaradi oblasti same in drugih interesov, ki jih je izkazoval že v mandatnem obdobju 2004-2008. Tudi drugim koalicijskim partnerjem je to ustrezalo. So se že videli v sadovnjaku z državnim premoženjem. Seveda je za tak položaj odgovoren predsednik vlade, ki se še sedaj ne zaveda, da je s svojim ravnanjem, da je prišel do oblasti, poglobil krizo slovenskega gospodarstva.

Ker so se ratingi vlade in koalicijskih strank po javnomnenjskih raziskavah slabšali, tudi DL dr. Viranta, je lahko javnost pričakovala, da bo prej ali slej kdo stopil na zavoro. Protikorupcijska komisija je v najbolj primernem trenutku prišla na sceno z mnenjem, da sta predsednika največjih političnih strank delovala koruptivno. Seveda je tak politik kot je dr. Virant to takoj izkoristil in oba konkurenta postavil na politični »pranger«. Javnost in politika sta zagrizli in posledice njegovih lastnih političnih dejanj in obeh ministrov, ki sta v glavnem poskrbela za vse težave, so v javnosti kar naenkrat poniknile.

Protikorupcijska komisija je Janšo in Jankovića zelo obremenila. Ostaja jima, kot je rekel g. Krivic, samo tožba na upravno sodišče. Glede na hitrost sodnih postopkov bi verjetno tožitelja prej dobila odločitev iz Strasbourga zaradi prepočasnega sojenja, kot pa razsodbo na našem sodišču. Čeprav je obrazložitev protikorupcijske komisije zelo podrobna, pa vendar manjka zelo pomemben skupen podatek: za kakšen procent se je v zadnjih šestih, ali osmih letih povečalo premoženje Janše in Jankovića.

Vsekakor je v nastalem položaju dr. Virant z njegovo stranko vsaj za finančni, gospodarski položaj in težave v javnih službah zelo odgovoren, mogoče celo bolj kot kdo drug v vladi. Spomniti se je potrebno tudi na njegovo plačno reformo javnega sektorja, ki je zelo obremenila državne finance, kot tudi etično spornega zaslužkarstva, ko je imel tudi on prste v marmeladi. Kot tisti, ki vidi smet v tujem očesu, v svojem pa še bruna ne.


Čas je za konec

Marko Apih, Ljubljana
MLADINA, št. 4, 25. 1. 2013

Predsednik slovenske vlade je po poročilu Komisije za preprečevanje korupcije ogorčen. Krivi »strice iz ozadja«, ki so mu afero zakuhali ravno takrat, ko ga država krvavo potrebuje. Ko tudi državljani na ulici pokažemo, da se z lumpenpolitiko v konkretnem in nasploh ne strinjamo, se sprostijo strasti njegovih kameradov; imenovani smo »skrajno levičarski zombiji«, odstop velikega vodje s položaja pa so naše »mokre sanje«. Na odkritje, da je cesar nag, se nosilci in pristaši te oblasti odzivajo s cinizmom in žalitvami. Ta sovražna govorica iz arzenala SDS, intonirana s strani »princa teme« (po dr. Drnovšku), mi je priklicala v spomin davno izrečeno sintagmo o »zlobnem imperiju«. Ko po 30-ih letih doživim enako asociacijo v primeru lastne države, sem sprva negotov.

A se skoraj vse ujema, sicer v svojeglavi avtohtoni različici, pa vendar.

Neverjetno - je še kje v civiliziranem svetu oblast, ki z orkestracijo fanatične stranke zmore nezadovoljne državljane prek »uravnoteženih« medijev in »čivkanja« na internetu zmerjati, medtem ko sprejema ukrepe, ki vsak na svoj način ponižujejo državljane, nekateri so tudi v nasprotju z intenco ustave? – vsekakor edinstven primer, da je arogantna oblast v demokraciji možna in da ostane v sedlu.

Čemu se upiramo »zombiji«, sporočajo civilna gibanja in se vidi na demonstracijah. Ost se vse bolj uperja v predsednika vlade, ki pohlep po oblasti prikriva s »poslanstvom« borca-odrešenika pred »silami kontinuitete« (ko so te že davno »papirnati tiger«). Mimogrede: kaj potem, če se kdo navdušuje za socialno prijazno, ne pa »vitko« državo? Je to zločin, je zato »zombi«? Zglednemu demokratu bi pripisal, da dopušča vse, tudi skrajno nasprotne ideje (celó komunizem); zoperstavlja se jim s programom na volitvah, nato z argumenti v parlamentu. V njegovem primeru pa gre že za sveto vojno, »đihad« proti potuhnjenemu, na videz spečemu sovražniku. Na tej fantazmi že 22 let zastruplja ozračje, spodbujan s fanatiki in križarji debelorite »tete iz ozadja«. Absurd je, da se v vročični vnemi uči iz priročnika vladanja nekdanje »kontinuitete« in stremi k istemu cilju – absolutni oblasti. Privid odrešitve posvečuje tudi nov protokol državnih proslav, izbor kitic iz himne, preimenovanje vojašnic, kar je za reševanje krize »izjemnega« pomena.

Tisti, ki se upira, je »zombi«. Zlovešča sintagma (Ronald Reagan, »Evil Empire speech«, 8. 3. 1983) se kar prilega stanju duha.

Slovenija – »imperij«? Nobenega dvoma ni, da sta demokracijo spodjedla strankokracija (parlament je strankarski aparatčik) in zakulisni konkordati. Nobenega dvoma ni, da so načelno ločene tri veje oblasti v postopku tihe »sinhronizacije«, potiskane v incestualno razmerje; celó ustavno sodišče se je z zadnjo odločbo vladi uklonilo. Novi predsednik države ji ne vidi alternative, z bolestno »povezovalnostjo« jo objektivno podpira. Takšno stanje države je pisano na kožo predsedniku vlade, ki korakoma vzpostavlja kaj drugega kot šentflorjanski imperij, saj samostojni veji oblasti spreminja v satelita, na ključne položaje v državnem aparatu nastavlja njegovi stranki lojalen kader, s projektom državnega holdinga, razprodaje srebrnine, pripravlja ekonomsko podstat za dolgoročno obvladanje »nadstavbe«.

In bilanca hudobij od leta 1991 je neizčrpna: nebrzdana sla po lustraciji njegovih nekdanjih ideoloških tovarišev, podžiganje ksenofobije – čez 24.000 »izbrisanih« državljanov, ponarejanje izjav prvega predsednika države, konstrukt obtožbe s »kreativno« prirejenimi dokumenti, podreditev kritičnih medijev s podmizno kupčijo v prvem mandatu, koncesije RKC, da blagoslovi vodo na njegov mlinček, rušenje reform, ko je v opoziciji, maščevanje »naključno« izbrani populaciji z znižanjem njihovih pokojnin, sovražni govori pod psevdonimom ali na svojem portalu, označevanje univerzitetnih učiteljev z lenuhi. In seveda večni revanšizem, nazadnje v obliki spodletele ukinitve dodatka k penziji prvemu predsedniku države, tokrat prek somišljenikov, ki že sami vejo, kaj mu godi, še preden to izreče. Še predsednik DZ g. Virant ima vsega tega »poln kufer«, kaj šele »zombiji«.

Venček strupenih političnih »bravur«. Je omenjena asociacija neupravičena? Kdo reciklira metode proslulega režima, od katerega naj bi se že davno poslovili? Kdo je pravzaprav pravi »zombi«? Morda prav »princ teme«, ki se je kar sam kvalificiral za ta naziv.


Odprto pismo dr. Šinku in dr. Turku

—mag. Moreno Mitrović, University of Cambridge
MLADINA, št. 3, 18. 1. 2013

Spoštovani!

Kot alumnus Ekonomske gimnazije in srednje šole Radovljica sem zaprepadeno izvedel, da tej šoli na Ministrstvu za izobraževanje, kulturo in šport z naslednjim šolskim letom ukinjate vpis v gimnazijski program, ne glede na to, da je šola blesteče uspešna na različnih področjih in izobražuje na dijakom zelo prijazen in učinkovit način. Gluhi ste za vse prošnje in argumente, ki prihajajo s strani zaposlenih.

Sem bivši dijak radovljiškega gimnazijskega programa. Po maturi sem se, ob podpori bivših profesorjev radovljiške gimnazije, odpravil na Univerzo v Yorku, kjer sem z odliko končal dvodiplomski študij angleške in primerjalne književnosti ter formalne lingvistike. Po dodiplomskem študiju sem na Univerzi v Cambridgu z odliko tudi pridobil magisterij znanosti s področja jezikoslovja (spec. v generativni sintaksi prirednih struktur v indoiranščini). Trenutno zaključujem doktorat znanosti prav tako na Univerzi v Cambridgu (Jesus College), ki ga štipendira Raziskovalni svet AHRC Vlade Velike Britanije. V letošnjem letu sem obiskovalni raziskovalec na Harvardski univerzi ter na tehnološkem inštitutu MIT, ZDA. Vse to sem dosegel z gimnazijsko podlago, ki sem gradil na Ekonomski gimnaziji v Radovljici, kjer sem preživel štiri odlična leta. To je bilo plodovito obdobje in čudovit prostor zame: odličen pedagoški kader mi je bil v veliko oporo, posebej pri pripravi in vpisu na angleško univerzo. Ta šola je bila zame odskočna deska v sam vrh akademske elite, kar je večinoma ostalo neopaženo v slovenski javnosti.

Radovljiška ekonomska gimnazija je vedno okupirala neznani prostor (nikogaršnje ozemlje), saj zanjo ni bilo udobnega prostora niti med poklicno-tehničnimi šolami niti med splošnimi gimnazijami. Kljub zunanjemu neudobju je zaneseno in dosledno proizvajala odlične maturante, ki so najbolj trden protiargument vaši odločitvi, da šoli ukinete vpis v gimnazijski program.

Sivina se vedno upira očem, ki razbirajo le črno in belo. Ministrova poteza, da razsivi smer ekonomske gimnazije, je nazoren refleks trenutne vlade, ki deluje, kakor da si je zadala uničiti vse, kar je dobrega, koristnega in delujočega v javni sferi.

Če se radovljiški gimnaziji res prepreči nadaljnje vpisovanje v gimnazijski program, potem je jasno, da gre tu za zelo nestrokovno (in popolnoma gluho) ministrovanje na področju srednjega šolstva. Kako naj si razlagam(o), dr. Šink, da ste privolili v inavguracijo že druge kranjske gimnazije (tj. Gimnazije Franceta Prešerna), kjer ste sami poučevali in celo ravnateljevali? Kako naj domača in tuja javnost (šola ima izmenjavo s šolo v Gradcu in v Angliji) interpretira krvoločno žrtvovanje radovljiške ekonomske gimnazije, v pepelu katere se bo rodila že druga gimnazija v Kranju, ki bo denarno in časovno otežila življenje bodočim dijakom iz obradovljiških krajev in s katero imate—se dozdeva—dolžniško preteklost? Kako naj ne pomislim(o) na lobiranje, nerazdružljivost vaše funkcije, nasprotje interesov ter neetičnost vašega ravnanja?

Tudi sam dolgujem radovljiški ekonomski gimnaziji svoj glas. In voljo po obveščanju medijev in zbiranju podpisov. Obenem pa tudi potencialno nadaljevanje vladne nanizanke o koruptivnem ravnanju.

Zato vas javno pozivam, da pojasnite okoliščine in argumente, ki so vas pripeljale do tako nerazumne in nekorektne odločitve.

Neomajen v zahtevi za odgovor vas lepo pozdravljam.


Nepotizem?

—Marko Kambič, Ljubljana
MLADINA, št. 3, 18. 1. 2013

Novinar Peter Petrovčič je v prispevku »Nepotizem?« (Mladina 02 / 11. 1. 2013) nakazal možnost, da sem bil v Državno volilno komisijo imenovan zato, ker sem mož dolgoletne sekretarke SDS. V tem kontekstu izpostavlja tudi moje sodelovanje, kot je zapisal, »na strankarskih srečanjih z naslovom Nova politika SDS« (dejansko je šlo za izobraževalni program, v katerem sem imel predavanje nekaj mesecev zatem, ko je na omenjenem forumu nastopil tudi takratni fakultetni kolega, dr. Danilo Türk).

Možnost tovrstnih očitkov sem slutil že sam, ko sem tehtal, ali naj se prijavim na javni poziv za člana DVK, še posebno ob dejstvu, da sem leta 2008 za to mesto kandidiral s podporo poslanske skupine SDS. Tedaj nisem bil izbran, ker je bila na oblasti Pahorjeva vlada, kot pravilno ugotavlja novinar Petrovčič.

Odločitvi, da kandidiram kljub omenjenim pomislekom, je botrovalo več razlogov. Prvič, nisem mogel pristati na to, da bi bil dejansko lustriran zaradi ženinega delovnega mesta, ki vrh vsega ni politično, ampak strokovno. V tem prepričanju me je utrdilo tudi dejstvo, da je kar nekaj mojih pravniških kolegov kljub njihovim različnim, in to ne zgolj družinskim zvezam z nekdanjo in sedanjo politiko, zasedalo ali še zaseda pomembne funkcije. Nekateri so celo vpleteni v dnevno politiko, pa se praviloma njihove družinske oziroma politične povezave ne problematizirajo. Nasprotno, v prevladujočih medijih vedno nastopajo kot neodvisni strokovnjaki. Drugič, pogled na reference članov DVK v preteklih mandatih mi je pokazal, da gotovo ne odstopam navzdol od njihovega strokovnega povprečja; vedel sem tudi, da bodo kljub moji morebitni izvolitvi še vedno odprta tri mesta (pravnim strokovnjakom sta namreč v komisiji namenjeni dve mesti za člana in dve za namestnika). Tretjič, z volilno zakonodajo sem se več let aktivno ukvarjal kot član volilne komisije volilne enote, zato nisem dvomil, da bom lahko koristno prispeval tudi k delu DVK.

Res pa je, da svojega prepričanja, naklonjenega vrednotam slovenske pomladi in zavračanja kontinuitete s prejšnjim režimom nikoli nisem skrival, kar je za nekatere v našem »narobe svetu« gotovo moteč element. Naj poudarim, da je Državni zbor RS obstoječo sestavo DVK potrdil z več kot dvotretjinsko večino. Hkrati iskreno obžalujem, da v komisiji ni nikogar od štirih kolegov, ki jih novinar Petrovčič omenja v svojem članku.


Družinske zgodbe

—Avgust Majerič, Maribor
MLADINA, št. 3, 18. 1. 2013

Ne gre za pomoto, ali zmoto, gospod Janković!

Iz vaših reakcij, na obdolžitve komisije proti korupciji je bilo zaznati, da niste pravilno razumeli tega, kar vas ta komisija dolži. Vi ste prepričani, da je vse, kar vas dolži, na sodišču mogoče spodbijati in da po obstoječi kazenski zakonodaji niste storili ničesar, kar bi lahko bilo kaznivo. Tako so vam verjetno svetovali dobri odvetniki in prav imajo. Tako gledajo na stvar tudi vaši poslanci in vsi skupaj se na moč čudite, zakaj vas sedaj korupcijska komisija nenadoma dolži. Prepričani ste, da gre za zmoto. Toda ne gre za zmoto in ne le za to, da bi se komisija rada oprala očitka, da gospod Janša potrebuje »pajdaša«, da bi se oprala očitka, da tolče samo po desnih grehih, leve pa dobrohotno spregleduje. Ne, gospod Janković, ne gre za to. V politiki naj bi veljali standardi, ki so daleč nad kazenskim zakonikom in jih imenujemo moralno-etične vrednote. Preprosti volivci smo začeli verjeti, da ne smemo več zaupati v rokohitrske veščine ali spretnosti v manipulaciji, ampak le še poštenost tistega, ki nam obeta rešitve gospodarskih problemov in morda jutri tudi znake izhoda iz krize.

Da moji dvomi v vašo neomadeževano moralno etično držo ne bodo ostali neargumentirani in sum, da sem podlegel neki protijankovićevski gonji, sem dolžan navesti vsaj dva primera. Prvi je v zvezi s hišo v Grosupljem, ki je niste navedli kot del vašega premoženja češ, da ste jo poklonili sinu, ki v njej tudi živi. Toda, ko so jo rubežniki hoteli zarubiti, se je izkazalo, da je vaša last. Drugi primer pa zadeva dolžniške odnose vaših sinov z njihovimi upniki, od katerih ste vi bili eden največjih. Po navadi so upniki tisti , ki se obrišejo pod nosom in izgubijo svoj denar.

Vam pa so vaši sinovi vrnili menda ves dolg. Sicer bi seveda tudi vi lahko komisiji prijavili zmanjšanje premoženja. Ne bom načenjal še znane finančne transakcije v zvezi s Ciprom, Švico ali celo firme, ki naj bi jih imeli izven Slovenije. Vse to je sicer lahko pokrito z zakonodajo, ne more pa biti pokrito z moralno-etičnega vidika človeka, ki naj bi izvlekel državo iz blata, v katerega je zašla ne povsem po krivdi njenih državljanov. To sem se namenil sporočiti vam, g. Janković, kot eden vaših volivcev pred dobrim letom, ko sem polagal velike upe v vaš prevzem oblasti. Očitno sem se tudi jaz motil.


Izsiljevalsko ministrstvo

—Maša Nahtigal, Kranj
MLADINA, št. 3, 18. 1. 2013

Že nekaj časa bi rada nekam izlila svoj gnev zaradi delovanja nesposobnega ministrstva, med drugim pristojnega tudi za izobraževanje. Človek se nekaj časa še zadržuje in priduša, ampak uvedba globe za direktorje šolskih zavodov v primeru primanjkljaja je bila pa kaplja čez rob. Članek, na katerega se sklicujem, je izgovor, da sem se tega pisma končno le lotila.

Imam to srečo, da namreč poznam tako ravnateljico, ki bi prodala dušo, da bi dijaški in študentski dom, ki ga upravlja, obstal. Lansko leto, ko je dobitek loterije zrasel v vrtoglave višave in smo tudi tisti, ki nikoli ne vplačujemo, to počeli in se pogovarjali, kaj bi naredili z denarjem, če bi ga zadeli, je bil njen prvi stavek: »Jaz bi v celoti sanirala dijaški in študentski dom.« Da boste dobili občutek, o kakšni požrtvovalnosti govorim. Da o nespečnosti, urah dodatnega dela še doma, stresu in zdravstvenih težavah, do katerih je privedel, sploh ne govorim.

In potem si ministrstvo drzne vpeljati tako globo?

Dobro vedo, da število otrok upada (ampak dajmo, lotimo se še zasebnega šolstva, sigurno bo pokalo po šivih in vse bo spet lepo in prav) in je priliva v šolske proračune vedno manj, hkrati pa je sofinanciranje takih in drugačnih šolskih ustanov znižano na minimum ali celo na ničlo na vseh področjih. Direktorji so torej bolj ali manj prepuščeni samim sebi in se morajo znajti, kakor se pač lahko, da ne bodo na koncu leta v rdečih številkah.

Nič ne rečem – seveda se najdejo taki ravnatelji in drugi uslužbenci, ki so bodisi nesposobni bodisi sem in tja pospravijo kaj v svoj žep. Ali pa na stroške ustanove, ki jo vodijo, hodijo po seminarjih, tako da spijo v najdražjih hotelih in polovico predavanj prešpricajo v savnah in bazenih. Zato bom na tem mestu uporabila stavek, ki ga je bivši predsednik naše republike Danilo Türk venomer glasno ponavljal, pa ga nihče ni hotel poslušati: treba je ločiti zrnje od plevela!

To je potrebno izpeljati na vseh področjih javnega sektorja. Povsod je tako, da so nekateri javni uslužbenci udobno nameščeni na svoja delovna mesta, službo pa opravljajo slabo ali sploh ne – direktor pa se ga ne more odkrižati, tudi če prinaša samo škodo. Na drugi strani pa jih ogromno opravlja svoje delo korektno in kot jim je dodeljeno, tudi garajo do amena, če je treba. (In tudi tem bomo nižali plače?!) Spet tretji pa so na račun prvih brezposelni in še dolgo bodo, čeprav so delavni in sposobni.

Naj na tem mestu omenim, da mi gre včasih na bruhanje, ko berem kake dopise ali pa ukaze z ministrstva – pravopisnih in slogovnih napak, da bi jih učiteljice slovenščine lahko samo prekopirale v svoje teste in zraven dopisale: »Popravi.« O nelogičnostih in nasprotujočih si izjavah, na katere nato naletimo še v vsebini in človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal ob njih, se pa raje sploh ne bom razpisovala.

V ločevanje dobrih in slabih uslužbencev je seveda potrebno vložiti preveč samoiniciative in dela. Lažje je posplošiti, da je vsak direktor javnega zavoda, ki ustvari (še tako majhen) primanjkljaj, nesposoben tat, ki mu je potrebno za to neodgovorno vodenje odvzeti dve plači.

Če smo že pri tem – gospod minister, mar niste ravno vi direktor vseh teh direktorjev?


Izberimo slabše

—Dušan Čegovnik, Essen, Nemčija
MLADINA, št. 3, 18. 1. 2013

Kot nekdanji novinar Mladine sem presenečen in razočaran nad načinom poročanja o »reviji za izseljence« Mladininega novinarja Denisa Vičiča.

Glede na to, da že od leta 1985 sodelujem in pišem za revije za Slovence po svetu, trdim, da je članek »Izberimo slabše« zavajajoč in ne odraža resničnega stanja na tem področju.

Vsekakor sta bili reviji Rodna gruda in Slovenija.svet zelo kvalitetni.

V začetku izhajanja »Vrtačnikove« revije Moja Slovenija so bile nekatere začetne težave, ki pa so jih s trudom in sčasoma odpravili. Založba »Otroci« tudi ni imela ne naslovov in imen sodelavcev in ne imen naročnikov.

Številka 30 naročnikov v članku je iz trte zvita, saj če so začeli revijo pošiljati na konzulate, društva in katoliške misije v Nemčijo. Samo v ZR Nemčijo so jo pošiljali na več kot 30 naslovov. Še verjetneje pa bi ta številka veljala samo za pošiljanje v nemško zvezno deželo Severno Porenje – Vestfalija, kjer lahko kot primer omenim društvo Slovenski zvon v Krefeldu, kamor so pošiljali 5 izvodov revije Moja Slovenija. Predsednica društva je revijo na mesečnih sestankih razdelila med tiste člane, ki so jo želeli prebrati!

Nikjer v članku ni omenjeno, da je bilo možno revijo brati tudi na spletu, podobno kot izbrane članke revije Slovenija danes.

Urednik Edvard Vrtačnik in tudi urednica Blanka Markovič Kocen sta se trudila, da bi naredila dobri reviji po okusu bralcev v tujini in da bi bili dostopni največjemu številu ljudi.

Novinar Denis Vičič bi lahko vprašal naše ljudi iz Zahodne Evrope, kako so bili zadovoljni z obema revijama. Dajati pavšalne ocene in zadeve ne poznati v podrobnostih je neprofesionalno.

Očitno je imela ministrica za Slovence po svetu Ljudmila Novak pozitivne informacije o Vrtačnikovi reviji »Moja Slovenija« in se je ponovno odločila za založbo »Otroci«.

Vičičev članek lahko razumem tudi kot napad na ministrico Ljudmilo Novak in urednika Edvarda Vrtačnika.


Učenje po meri SDS

Eva Kardelj Cvetko, ravnateljica Ekonomske šole Ljubljana
10. 1. 2013

Spoštovani,

prebrala sem vaš članek Učenje po meri SDS, v katerem omenjate tudi našo šolo, Ekonomsko šolo Ljubljana. Ker v tistem delu, sicer ne posebej izpostavljenem, kar mrgoli zmot in neresnic, bi želela, da izveste, da dejansko vedenje gospoda ministra očitno temelji na izjavah v.d. direktorja dr. Jurija Šinka, ki je tudi mene skušal prepričati, da nisem želela komunikacije z MIZKŠ in si upam reči, da je popolna izmišljotina.

Takoj po (edinem) razgovoru z dr. Šinkom 29. avgusta, sem 31. avgusta zaprosila za sprejem pri ministru Turku, ki je tudi minister za kulturo in bi ga morala tudi sama stavba na Prešernovi 6, ki je kulturni spomenik, še kako zanimati.

7.9. sem prosila dr. Šinka, da mi sporoči odločitev glede združevanja, saj je pedagoško delo trpelo zaradi trajnega pritiska na učitelje, starše in mene samo. Odgovor v.d. direktorja je bil, da me je po e-pošti vabil na razgovor, vendar se mu nisem hotela odzvati (da sama najbolje vem, zakaj). Glede na to, da ne prenesem podtikanja, zahrbtnosti in laži, ker tega tudi sama nikoli ne počnem, me je njegov odgovor ne le presenetil in razžalostil, pač pa tudi užalil. Pripravljena sem mu bila posredovati svoje uporabniško ime in geslo, da svojo (mojo) pošto preveri na arnesovem strežniku, preko katerega naj bi jo dobila. Na ponudbo se ni nikoli odzval. Napisal pa je, naj ne obremenjujem njega in njegovih nadrejenih s pošto in naj se obračam na takratno vodjo sektorja za srednje šolstvo mag. Renato Zupanc Grom in pravnico Vanjo Mavri, ki o zadevi nista vedeli nič novega.

13.11. sem dobila vabilo mag. Škrinjarjeve, ki se je odzvala na mojo prošnjo dr. Žigi Turku, posredovano telefonsko, po pošti in e-pošti 31. 8. in me povabila za 3.12. na razgovor. Takrat mi je zatrdila, da se nobene organizacijske zadeve ne bodo vodile mimo mene in brez moje vednosti. Kasneje sem se videla z njo na kratko še 20.12. na mojo pobudo, po prejemu obvestila o ne-soglasju k razpisu 1. letnikov na našo šolo. Na prošnjo za sprejem, ki sem jo posredovala istega dne tudi g. ministru, ni do danes še nobenega odziva.

Da bodo zadeve povsem poštene, pripominjam še, da me je na razgovor kot zastopnica dr. Šinka, ki je bil v kritičnem obdobju na daljšem dopustu (vrača se jutri, 8.1.), povabila in sprejela ga. dr. Slavica Černoša, vodja sektorja za srednje šolstvo, ki je bila pripravljena na pogajanja in komunikacijo.

Kakršnekoli komunikacije kljub mojim pobudam med MIZKŠ in menoj torej v času od 29. avgusta (10. septembra po e-pošti) do 3. decembra ni bilo!!!!

Pripominjam, da imam celotno komunikacijo z MIZKŠ dokumentirano in je vse, kar navajam, enoznačno in dokazljivo.

Kaj se bo zgodilo po vrnitvi dr. Šinka ne vem, upam pa, da je zadeve od. 17.12. dalje razmislil strokovno, apolitično in v dobro slovenske mladine.

Pravi kapitan potapljajoče se ladje ne zapušča, četudi je »zrel« za upokojitev, ali pa ravno zaradi tega ne. (Moja izjava je pomotoma zapisana drugače!)

Lep pozdrav,


Učenje po meri SDS

mag. Ivan Ketiš, Maribor
10. 1. 2013

Pred kratkim me je presenetil kolega, ki je bil prepričan, da gre pri reorganizaciji srednjih šol za varčevanje. Ker je morda še kdo »padel« na tako razlago, se mi zdi potrebno zadevo širše pojasniti.

Šele po 6 mesecih se mi zdi, da razumem ozadje reorganizacij. Uradnik z Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šolstvo - MIZKŠ (nekaj prijateljev imam celo tu) mi je zaupal, da so cilji reorganizacij »samo« spremembe. Če so šole organizirane v center, jih razdružujejo, če niso v centru, jih združujejo v center. Izjema so samo šole s pravilno politično usmerjenimi ravnatelji, oz. direktorji. To je tudi odgovor na vprašanje, zakaj npr. v primeru Srednje elektro-računalniške šole Maribor (SERŠ), MIZKŠ nikoli ni našlo enega samega argumenta za združevanje v center, »ki bi pil vodo«. In zakaj spremembe? Da bi združevalca pokazala ministru in širši javnosti, kako sta delovna. Minister dr. Žiga Turk, po istih izjavah, baje res verjame, da delata ga. Mojca Škrinjar in dr. Jurij Šink na osnovi analiz in ne na pamet.

Kar zadeva finance, je zadeva še hujša. Najprej bi naj MIZKŠ prihranilo samo pri SERŠ 250.000 € (podatek na spletni strani MIZKŠ) na leto, po naših protiargumentih je MIZKŠ čez 14 dni ocenilo, da ne bo prihranka in še 14 dni kasneje je dr. Žiga Turk v medijih celo izjavil, da bo delovanje centra dražje kot je zdaj samostojnih šol. To podražitev je ocenil za sprejemljivo (!?), saj prinaša višjo kvaliteto. Kaj bi naj bila ta višja kvaliteta, še danes ne vem. Ker nam MIZKŠ nikoli ni predstavilo nobenih izračunov, smo prepričani, da jih nikoli ni bilo.

Glede na dva dopisa MIZK šoli, v katerih MIZKŠ zagotavlja, da zaradi združevanja ne bo presežnih delavcev in da to nikoli ni bil namen združevanja, bo očitno edini »prihranek« centra dnevno potovanje direktorja centra med 13 km oddaljenimi šolami.

Da MIZKŠ dela z denarjem davkoplačevalcev povsem neodgovorno, kaže izjava državne sekretarke ge. Mojce Škrinjar na sestanku MIZKŠ z ravnatelji na MIZKŠ. Ravnatelj iz ŠC Slovenj Gradec je državno sekretarko, pred zbranimi ravnatelji in direktorji, vprašal ali bi bil mogoč še en sestanek s predstavniki MIZKŠ v zvezi z reorganizacijo ŠC Slovenj Gradec (tega MIZKŠ razdružuje). Rekel je, da so v centru našli pedagoško sprejemljivejšo varianto, ki bi tudi prinesla preko 100.000 € prihranka na letnem nivoju. Odgovor državne sekretarke je bil izjemno kratek: NE. Pazite; ponudbi prihranka 100.000 € na leto ni pripravljena državna sekretarka niti prisluhniti. Ali še kdo verjame v varčevanje? Da MIZKŠ pedagoška plat in kvaliteta izobraževanja nikoli ni zanimala pa je tako že dolgo vsem jasno.

In vlade, ki so je polna usta varčevanja, kljub našemu pisnemu opozorilu o višjih stroških niso nikoli zanimali finančni učinki združevanja mariborskih šol. Halo? Denar, ki ni tvoj, je očitno lahko metati skozi okno. Bodo že prihranili kje drugje, npr. pri upokojencih.


Dr. Peter Novak: Ortodoksnost ni odgovor

Luka Omladič, Ljubljana
10. 1. 2013

Mladina, št. 01

Prof. Novak trdi, da je odločitev za gradnjo nove termoelektrarne na premog v Šoštanju pravilna. Označuje se za realista in njegovi argumenti za TEŠ 6 naj bi izhajali iz dejstev, kot je npr. globalni trend povečevanja uporabe premoga: »Najnovejše poročilo Mednarodne agencije za energijo navaja, da bosta gorivo tega stoletja plin in premog. Premog bo že do l. 2020 prevzel prvo mesto v svetu. To je dejstvo.«

Prav mogoče je, da se bo ta napoved izpolnila. A vendar to ni edino dejstvo, povezano z uporabo premoga. Naj omenim le eno dodatno okoliščino.

Premog je zdravju ljudi najbolj škodljiv način proizvodnje električne energije. Nedavna zelo odmevna študija raziskovalcev medicinske fakultete Harvardske univerze ocenjuje dodatne stroške zaradi škodljivih vplivov premoga na zdravje ljudi. Povečana smrtnost, ki jo lahko pripišemo onesnaženju zraka zaradi kurjenja premoga, je v ZDA po ocenah avtorjev več kot 24.000 smrti letno. Na območjih, kjer premog tudi kopljejo, s tem povezane bolezni povzročijo dodatnih 11.000 smrti letno. Če bi upoštevali stroške dejansko povzročene škode za zdravje in okolje, bi se cena kilovatne ure elektrike iz premoga podvojila ali potrojila, trdijo avtorji. (1.) (2.) Ko je Greenpeace lani politično nekorektno objavil oceno, da termoelektrarna v Šoštanju letno povzroči smrt približno 110 ljudi, je v Sloveniji nastal cel škandal. Čeprav so popolnoma primerljive številke o nevključenih stroških uporabe premoga prevzeli po virih, kot je študija Evropske agencije za okolje. A domač slovenski premog je najbrž čisto drugačen kot ameriški in evropski, sladek in neškodljiv, pa še splača se.

Biti realist je nedvomno priporočljiva lastnost. Pomeni, da svoja stališča oblikujemo ob kritičnem upoštevanju dejstev. V primeru uporabe premoga so to vsaj še njegova neposredna škodljivost za zdravje in največji prispevek, ki ga ima kurjenje premoga pri povečevanju koncentracije toplogrednih plinov in posledično spreminjanju podnebja. Zagovor premoga, ki svoj realizem utemeljuje na dejstvu, da »to pač vsi počnejo«, spregleda pa njegovo dokazano škodljivost in skrito ekonomiko, po mojem mnenju ni realizem. Je prej ortodoksija: v smislu, da bom počel še naprej isto, kot počnem že ves čas, pa čeprav se dokazi o škodljivosti tega početja množijo iz dneva v dan.


Totalna razprodaja

Karlo Mahnič, Gorenje pri Divači
10. 1. 2013

Saj je gol, tako nekako je vzkliknil otrok v poučni pravljici o cesarjevih novih oblačilih.

In v tej prispodobi golega cesarja se je danes znašla naša ljuba domovina Slovenija. To je rezultat dvajsetletnega plenjenja političnih elit in z njimi povezanih tajkunskih povspetnežev.

Začelo se je s prvo DEMOS-ovo vlado, pod Peterletovim vodstvom. Dokaj bogato dediščino, prineseno iz skupne juge, je bilo potrebno čim prej izničiti in to samo zato, ker je bila izvora osovraženega socializma. Spomnimo se, takrat je svoj lonček, kaj lonček, skledo pristavila slovenska katoliška cerkev. Tujim fevdalcem so se iz zloglasnega denacionalizacijskega zakona izplačevale, v milijonskih zneskih, neupravičene odškodnine, ki skupaj štejejo v milijarde. Takratna vlada je v osamosvojitveni evforiji z narodno imovino ravnala »kot svinja z mehom«. Star kmečki pregovor, zelo prikladen za tovrstno dogajanje.

In ropanje narodovega bogastva se je, enkrat bolj, drugič manj intenzivno nadaljevalo skozi vso zgodovino naše samostojnosti. Plenilske politične elite so bile vselej na delu in so še dandanes.

Danes, pod vladavino Janeza Janše in njegove kamarile, mnogo bolj kot kdaj koli prej. Pripravljeno je vse, tudi z blagoslovom aktualnega kvazi Ustavnega sodišča, da se dokončno izvede poslednja razprodaja državnega premoženja. In rop stoletja bo s tem svečano zaključen.

Ni potrebno biti posebej pameten, da bi vedeli, kaj temu sledi. Postali bomo država kolonialnega tipa sredi Evrope. Država hlapcev v lastni domovini. Kako prav je imel Cankar, rojeni za hlapce, vzgojeni za hlapce.

Slovenija je ta trenutek na usodnem razpotju. Poti sta dve, rešitev zgolj ena. In rešitev je v ponovni vzpostavitvi vladavine prava in ljudske oblasti. Druga pot, je pot teme, pelje v predvojni čas, ko oblast v roke dobi klerofašizem. Ne bodimo naivni in naj ne mislimo, da ta črni scenarij pri nas ni mogoč. Še kako je mogoč. Sam se bojim, da smo že na njegovi poti. Zato poziv vsem, ki v srcu dobro mislimo, ukrepajmo, dokler je še čas zato.

Ulice in trgi po vsej Sloveniji naj se dogajajo vse do takrat, da ta skorumpirana oblast ne odide. Nadomesti naj jo prehodna tehnična vlada, visoko strokovnih posameznikov, ti ne smejo biti strankarsko kontaminirani. Samo tako se bo Slovenija izvila iz nastale krize.

Ne pustimo se zapeljati posameznim populistom in demagogom, ki nam trenutno vladajo. Prižiganje zvezdic na nebu in raznih svetilnikov ter kar naprej iskanja luči na koncu tunela, naj bo uporabna tema za pravljico »lahko noč otroci«. Sedaj ni čas za pravljice, zadeve so mnogo preresne.


Elita in njena potica

Dr. Avgust Majerič, Maribor
MLADINA, št. 1, 4. 1. 2013

Razočarali ste me, dr. Petrič!

Odločitev ustavnega sodišča, s katero je bil prepovedan referendum o slabi banki, me ni presenetila. Glede na ideološko sestavo sodnikov, ki so želeli podpreti sedanjo koalicijo v njenih naporih , da bi po svojem videnju reševala nekatere nakopičene gospodarske in proračunske probleme, se mi to zdi celo razumljivo. Toda, da ste to odločitev podprli tudi vi, za katerega sem mislil, da ne izhajate iz tega gnezda, pa me je globoko razočarala. Celo v Odmevih ste dejali, da je ustavno sodišče imelo pred očmi reševanje države pred grozečim bankrotom. Svetovna in domača ekonomska znanost pa si o tem sploh ni enotna. Nekateri menijo, da je prav taka rešitev katastrofa za državo. Krilatica neoliberalcev, da je država slab lastnik družbenega premoženja, je več kot iz trte zvita. Država je to lastnino samo malomarno upravljala in dajala v roke nesposobnim upravljavcem, ki jih je kadrovala po strankarskih in ne po strokovnih kriterijih. Na stotine privatnih podjetij je v zadnjem desetletju prav tako šlo v stečaj in v njih je poniknilo ogromno bančnega kapitala. Tajkuni pa so varno odjadrali z njim v čezmorske oaze, davkoplačevalcem pa so zapustili sanacijo bank. Zato je še toliko bolj presenetljivo, da so se ustavni sodniki tako odločno opredelili o strokovnem makroekonomskem vprašanju, o katerem si celo največji strokovnjaki doma in na tujem niso enotni.

No, glavni razlog, zakaj sem se lotil tega pisma, izhaja iz leta 1971, ko ste kot mlad pravnik v slovenski vladi (tedanjem izvršnem svetu Staneta Kavčiča) bili državni sekretar za tehnologijo. Tedaj so Vas iz politike odstranili, ker ste po mnenju častnega razsodišča ZK sodelovali v odmevni akciji poskusa demokratizacije slovenske politike; v znani aferi 25 poslancev, v kateri sem tudi jaz, kot poslanec podpisnik, zastavil odločno podporo za vašo kandidaturo za člana predsedstva SFRJ iz Slovenije v nasprotju z že sprejetima uradnima kandidatoma ZK in SZDL, Bulcem in Ribičičem. Ker tudi po izdatnem pranju možganov, naj priznam, da sem bil zapeljan in da se bom od akcije distanciral, tega nisem hotel priznati in sem pri svojem stališču vztrajal, so tudi mene odstranili iz aktivne politike za več kot 15 let, enako kot vas skupaj s Stanetom Kavčičem. Zgolj razmišljam, kaj je v teh 41-h letih povzročilo takšno spreobrnitev pri vas. Pa ja ne, gotovo se motim, tisti »zlobni« Menartovi stihi:

Ko sem polagoma starel,
Za dom in ženo sem skrbel
in mnogo lumparij počel,
za ljubi kruhek.


Elita in njena potica

Jože Korotaj, Predsednik sveta delavcev družbe Paloma d.d., Sladki Vrh
MLADINA, št. 1, 4. 1. 2013

Javno pismo Ernestu Petriču, predsedniku ustavnega sodišča RS!

Ne morem in ne želim biti zlagan in vas ob vaši funkciji imenovati še gospod Petrič, če si takšnega poimenovanja še zdaleč, zdaleč ne zaslužite.

Za razliko od Janševe, oziroma Majerjeve oblasti, me tudi ne moti, če je vaš ič na koncu v resnici mehek ali trd.

Vedite, da me ob aktualni desni in levi politiki že nekaj časa tiščite in motite moj že tako načeti želod-

čni mir. Sedaj je temu dovolj! »Zakaj bi se neki večno sprenevedajoči in prilagajajoči se tujki v meni, povzročali bolečino, negotovost in nemir«?

Po mandatni funkciji sem profesionalni delavski predstavnik soupravljalskega organa, v delniški gospodarski družbi Paloma d.d., kjer zastopam interese vseh zaposlenih in se trudim, da ti z menoj na čelu ne postanejo mezdni delavci in socialni problemi na zavodu za zaposlovanje RS. Politično sem neobremenjen, kar je za aktualno oblast pomemben podatek.

Z vse večjo zaskrbljenostjo spremljam dogodke v svoji republiki in se ob vseh teh enaindvajsetletnih političnih svinjarijah in mešetarjenju z ljudmi in delavci že precej časa čudim, tudi vašim odločitvam, javnim izjavam in vašemu obračanju po vetru. Nad vašo odločitvijo in puhlo razlago glede poimenovanja Titove ceste sem bil zelo presenečen, razočaran in jezen. Tudi iz razloga, ker ste bili v prejšnjem režimu tovariš Petrič. Če ne bi bili tako vneti in »lojalen tovariš« z rdečo knjižico, ne bi mogli zasedati tako pomembnih državniških funkcij. To je logično. A ni tako?

Predvidevam, da ste takrat bili mogoče bolj titovski kot Tito sam in ste želeli na vseh nivojih ugajati njegovi oblasti? Seveda v svojem takratnem početju niste bili edini, pa če je oblast takrat imela prav ali ne! Če ne bi bilo tako, se ne bi mogli obdržati na vseh takratnih visokih socialističnih državniških funkcijah, za katere je »blagoslov« moral mogoče dati celo naš maršal Tito. Ste danes pod Janševo, oziroma Majerjevo oblastjo kaj drugačni?

Nad odločitvijo o prepovedi referenduma za ustanovitev državnega holdinga, sem bil prav tako razočaran. O njem nekaj vem. O slabi banki nimam pojma. Žal, neke »strokovne razlage« ustave RS veljajo samo takrat, ko aktualna politika in njene podrejene institucije želijo doseči svoje osebne interese.

Politično nikoli nisem bil v nobeni stranki. Ne v prejšnjem in ne v sedanjem režimu. Nasprotujem in obtožujem vse mračne in nevarne politične, verske in izdajalske ideologije. Pomeni, da tudi v cerkvah ne iščem duhovne oskrbe.

»Rad pa rečem in velikokrat se mi izide, da ima bog dolgo šibo, ki paše na vsako rit. Ta pa vsakič, vedno in povsod ob svojem času, slej ko prej doseže oblastniško željne, sprenevedajoče in poredne riti«, ki so nato temu primerno sankcionirane.

V petek, 21. 12. 2012, sem se kot »zombi« že v tretje pridružil »mariborskim zombijem« in tudi med »mariborskimi zombijskimi transparenti« zagledal vašo podobo. Gotof je, je pisalo na njem. Pri srcu in v želodcu sem čutil prijetno toplino in zadovoljstvo. Naposled, tudi on!


Javno osebno pismo

Tanja Bečan, Ljubljana- Dobrunje
MLADINA, št. 1, 4. 1. 2013

Spoštovani,

pošiljam Vam javno osebno pismo, ki sem ga pravkar poslala Janezu Janši. Ker mislim, da ga bo ignoriral, ga pošiljam tudi Vam.

Res imam vsega zadost.

S pozdravi,

Tanja Bečan

Janez Janša, predsednik stranke SDS, predsednik vlade Republike Slovenije, pozdravljeni.

Pišem Vam na praznični dan, ki je zaradi stanja v državi prežet s tpkostjo.

Pišem Vam osebno pismo, na javni način. Pismo namreč pošiljam tudi predsedniku države, pa tudi tedniku Mladina in Radiu Študent; zakaj ravno njim, bo razvidno v nadaljevanju. Nimam nobenega zagotovila in pričakovanj, da bosta medija moje pismo objavila.

V času procesa JBTZ sem bila mlada mati dveh malih sinov. Zaradi tega je na Roško in na Kongresni trg na zborovanja hodil moj mož, tedaj mladi oče. A čeravno sem bila doma pri svojih sinovih, sem se trudila tudi sama po svojih skromnih močeh sodelovati v gibanju. Na pobudo Odbora, Mladine in Radia Študent sem, kot mnogi drugi, zasipala zapor na Metelkovi z razglednicami in dopisnicami. Kot mnogi drugi sem pisala Vam. Vedeli smo, da verjetno pošte ne boste dobili, a nismo prenehali. Ko smo pisali Vam in vam štirim, smo namreč pisali tudi njim, generalom JLA.

Moje dejanje je bilo le mikro drobec v veličastnem gibanju. Nanj in na druga svoja skromna dejanja bi verjetno povsem pozabila, če ne bi pred mnogimi leti v knjigarni listala V imenu ljudstva (knjigo avtorjev Marjana Horvata, Mete Roglič, Davida Tasiča, Ljubljana 1988). Na svoje veliko presenečenje sem na straneh 133 in 134 te knjige naletela na eno svojih dopisnic oz. pisem.

V tistih prelomnih časih sem Vam poslala zadnjo kitico pesmi kitajskega pesnika Yang.-Khionga z naslovom Začetek vojne (Kitajska lirika, Ljubljana 1974).

Naj jo zapišem znova:

Železni čas je sedaj, ko brez veljave
postave vsake so in v stvari vsaki
ukaze dajejo le generali,
a modrijani so in učenjaki
in pesniki plašljivi obmolčali.

Ob pesmi sem pripisala:

Dragi Janez,

vedi le to, da pri nas modrijani, učenjaki in pesniki niso obmolčali, pa tudi ljudstvo ne.

Mnogo topline!

Tanja iz ljudstva

Srhljivo je, da bi Vam isto kitico iste pesmi lahko poslala tudi te dni; tudi pripis bi bil lahko enak, le brez topline. Hlad v naše odnose pa ste vnesli Vi sami, Janez Janša.

A pustimo to srhljivost, ki ni predmet mojega pisma.

Dne 21.12. sem bila na protestnem shodu pred parlamentom v Ljubljani; tam je bila v množici vseh tudi naša družina. Potem pa preberem, da stranka SDS, katere predsednik ste, zapiše, da sem, skupaj z vsemi ostalimi, ki smo na dostojanstven način izrazili nestrinjanje tudi z Vašo politiko, zombi.

Globoko ste me užalili, Vaša stranka, Janez Janša, in Vi kot njen predsednik.

Naj odločno zapišem, da sama nisem noben zombi.

Sem običajna Tanja iz ljudstva, preprost človek, ki v svojem življenju skuša udejanjati vrednote, kot so poštenost, delavnost, sočutje, spoštovanje, soustvarjanje, strpnost, svoboda, ljubezen, prijateljstvo.

Nisem noben nostalgičen ljubitelj propadle Jugoslavije; sicer Vam, nenazadnje, ne bi pisala v zapor.

Nisem nobena zagovornica totalitarizmov; ne le študij, pač pa tudi moj oče, ki je bil partizan, zaprt na Urhu, v taboriščih Mathausen in Dachau, potem pa tudi pet let na Golem otoku so me dobro naučili to, kaj so totalitarizmi.

Kot aktivna državljanka sem na protestih zato, ker ste politiki, tudi Vi, ukradli prihodnost našim otrokom in tako tudi vsem nam.

Sem zombi?

Stranka SDS me je z oznako, da sem zombi, kot sem zapisala, globoko užalila. Res sem samo skromna državljanka, vendar tudi od vodilnih v svoji državi do sebe pričakujem spoštljiv odnos.

Zato od Vas, predsednika stranke SDS, ali pa od avtorja omenjenega zapisa vaše stranke, pričakujem opravičilo.

Da ne bo pomote - opravičilo upravičeno prčakujejo tudi vsi ostali državljani in državljanke, ki ste jih s svojim zapisom v stranki užalili. Vendar nimam nikakršnega mandata pisati v imenu vseh njih.

Pismo pošiljam tudi novemu predsedniku države.

Naj ve, zakaj smo mu v soboto, 22.12. na sončni strani ograje, katero ste politiki obdali parlament, hram demokracije, ljudje dostojanstveno obrnili hrbet.

S pozdravi,