V petek, 7. decembra 2012, je tednik Mladina na 25. strani objavil članek novinarja Boruta Mekine z naslovom »Piroman je na čelu vlade«. Naslov članka je tendenciozen in zavajajoč, prav tako tudi informacija, na katero se sklicujete v besedilu in jo povezujete z grafom, objavljenim na spletni strani http://www.kpv.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/252/6389/ dne 29.11.2012 ob besedilu z naslovom »Za svobodo in pravičnost gre.« Graf, ki ste ga ponatisnili namreč ni v ničemer »sporen«.

V poročilu o porazdelitvi državnih pomoči po regijah, ki ga je pripravilo Ministrstvo za finance in na katerega se sklicujete v tekstu, je izpostavljena samo opomba, da so državne pomoči dodeljene družbam, ki imajo sedež v Osrednji Sloveniji, delujejo pa na območju celotne Slovenije. Opozoriti pa je treba, da takšna podjetja obstajajo tudi v drugih regijah. Hkrati tudi metodološka korekcija ne odpravi dejstva, da je delež državnih pomoči, dodeljen Osrednje slovenski regiji, 2,28 krat večji od deleža pomoči dodeljenih Podravski regiji, 2,1 krat večji od deleža pomoči, dodeljenih Pomurski regiji, in 5,8 krat večji od deleža državnih pomoči, dodeljenih jugozahodni Sloveniji. Ne drži torej vaša trditev, da sta največji prejemnici dve najmanj razviti regiji Pomurje in Zasavje, saj na 21. strani omenjenega poročila jasno piše, da je še vedno največ pomoči dodeljeno Osrednji Sloveniji (25,6%).

Ob tem naj dodamo, da predsednik Vlade RS Janez Janša v svojem nagovoru »Za svobodo in pravičnost gre« ni izpostavil dejstev zato, da bi »reinterpretiral proteste v svojo korist«, kot trdite vi. Predsednik vlade je s predstavljenimi in uradno preverljivimi dejstvi predvsem opozoril, da so razlogi za stanje in nezadovoljstvo, ki smo mu priča v državi, predvsem v neenakomernem razvoju Slovenije. Ekonomska stiska je toliko večja v regijah, ki so bile finančno podhranjene že od samostojnosti države. Vlada RS si zato prizadeva, da bi v prihodnje tudi iz teh razlogov ohranila kohezijska sredstva na čim višjem nivoju v perspektivi 2014 - 2020, ki bodo za njih v prihodnje pomemben vir za gospodarsko rast in nova delovna mesta.

Nobena legitimna oblast ne more temeljiti na nasilju. Lahko govorimo samo o legitimni oblasti (ki temelji na oblasti in podpori ljudstva), ne moremo pa govoriti o legitimnem nasilju države. Nasilje je sicer mogoče v določenih okoliščinah opravičiti, nikdar pa ne more biti ali postati legitimno. Vsako posamezno nasilno dejanje vlade je zato po definiciji vprašljivo in problematično. Vlada in njeni strokovni in televizijski branilci danes vpijejo »proti nasilju« (menda »ulice«), hkrati pa zagovarjajo domnevno samo po sebi »legitimno nasilje« trenutne vladne garniture v zaščito lokalnega samopašnega župana in hkrati tudi samih sebe. Takšna je njihova glavna argumentacija vsepovsod. Pri svojem ravnanju so, vsaj tako kaže, očitno pripravljeni iti do točke, ki je popolnoma nepredvidljiva, pri tem pa uporabljajo na glavo obrnjene argumente in celo mahajo s členom ustave, ki preprečuje izražanje sovraštva in nestrpnosti do manjšin. To je še posebej nezaslišan dodatek vsem nezakonitim dejanjem. Ta člen ustave se namreč nanaša na manjšine in državljane in ščiti njih, ne pa vlado ali lokalne oblastnike. Niti vlada niti lokalna oblast nista zaščitena pred političnim sovraštvom in nestrpnostjo, ki leti na njihovo koruptivnost, nekompetentnost in pokvarjenost. Če je slaba, ji je treba izraziti vse nasprotovanje in politično sovraštvo, ki si ga zasluži, do nje ne more biti nobene strpnosti.

Ne samo nasilje policije, ki smo mu bili priča v Mariboru in Ljubljani, pač pa tudi nastop in način, kako se je policija pripravila in pojavila, ki sta v veliki meri povezana, kaže očitne znake izgube moči, oblasti in avtoritete. Tak nastop je provociral nasilje, proizvedel nasilje, nato pa je policija izvedla še dodatno nasilje. Sklep, ki so ga potegnili vsi, ki premorejo še količkaj zdravega razuma in ki je tudi popolnoma jasno dejstvo za vsako trezno glavo, je, da to nasilje ni bilo opravičljivo (kaj šele legitimno) in da so obstoječe lokalne in vladne garniture izgubile podporo ljudi. Takšne situacije poznamo iz osemdesetih let, vendar pa je takratna vladna garnitura priznala izgubo moči in oblasti in preprečila nasilje.

Odgovor na nastalo situacijo je lahko samo samoorganizacija in samoomejevanje državljanov, državljank in ostalih prebivalcev in prebivalk Slovenije, zahteva po novih volitvah, odrekanje podpore strankam v sedanji sestavi in prevzemanje politične odgovornosti tistih, ki jih bodo ljudje identificirali kot kompetentne, nekorumpirane in zaupanja vredne.

Delavsko-punkerska univerza je v izjavi za javnost 28. novembra podprla spontane demonstracije na Kongresnem trgu in Trgu republike. Na Kongresni trg smo se odpravili protestirat proti reformam in ukrepom, ki ovirajo gospodarski razvoj in kakovostno delovanje javnega sektorja, s čimer zmanjšujejo blaginjo vsega prebivalstva. Prepričani smo, da je to razlog, zaradi katerega se je na miroljubnem protestu zbrala tolikšna množica.

Protest je v solidarnosti združil vse družbene skupine in generacije. Policisti so bili razumevajoči, delovali so korektno in sprejemali cvetje, ki so jim ga delili demonstranti. Zato ostro obsojamo ugrabitev dogodka, ki ga je izvedla majhna, a dobro organizirana skupina skrajnih desničarjev, ki so odgovorni za nasilno ravnanje, do katerega je prišlo. V zvezi s tem bi radi opozorili na dvoje.

Potem ko so policijske enote ukrepale proti provokatorjem in so se ti poskrili v množico, je bilo težko razlikovati med nasilneži in drugimi demonstranti. Jezni vzkliki množice so se zato pomotoma obrnili na policiste. Toda v nasprotju s tem, kar se je zgodilo v Mariboru, so policisti tokrat ostali zbrani. Silo so uporabili zgolj proti provokatorjem. S tem so se v praksi potrdile izjave policijskega sindikata, da tudi policisti občutijo zgrešene varčevalne ukrepe in da tudi sami niso zadovoljni s stanjem v državi.

Zato policisti niso bili le oboroženi ščit oblasti, ampak so predvsem varovali sodržavljane v skupni stiski. Tako v širšem okviru kot v konkretnih razmerah, kakršne so bile včerajšnje, moramo zato pravilno prepoznati pravo točko konflikta. Danes ne gre za spopad med policisti in protestniki, ampak za nasprotovanje ravnanju izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki ogroža dostojno življenje ljudi na obeh straneh varnostnih ograj. Ne demonstriramo proti policistom, ampak proti političnemu razredu.

Če hočemo, da bodo naša prizadevanja uspešna, moramo narediti korak naprej in si znova prisvojiti politično delovanje. Ne smemo dovoliti, da bi politika ostala sinonim za politikantstvo in koruptivnost tega ali onega župana, direktorja ali ministra. Politika mora biti dejavnost državljank in državljanov, ki so sposobni jasno in javno izraziti svoja stališča. Ustvarjanje navidezne enotnosti, ki jo simbolizira vzklikanje navijaške parole »Lopovi!«, ne zadostuje. Nacionalistična stališča provokatorjev so nesprejemljiva in ne pomenijo nikakršne alternative aktualni vladi. Namesto abstraktnega zavračanja »politike« moramo zavrniti konkretne vladne ukrepe v gospodarstvu in širšem javnem sektorju. Afirmirati moramo alternativne rešitve, ki jih vlada namerno ignorira, in doseči, da se uveljavijo!

V ponedeljek, 3. 12. 2012, sem gledala na TVS oddajo, v kateri sta bila gosta dr. Lojze Ude , pravnik in ustavni sodnik, ter dr. Ivan štuhec prof. moralne teologije, vsebina pogovora pa so bile demonstracije.

Dr. Lojze Ude je zelo dobro opisal bistvo protestov in vzrokov zanje, medtem ko je dr. Ivan Štuhec pokazal popolno nepoznavanje problematike in ni niti slučajno razumel sporočil, ki jih pošiljamo ljudje, ki protestiramo. Povedal je, da bi morali biti protesti prijavljeni in uradno dovoljeni in tudi vsebina protestov se mu ne zdi dovolj jasna in artikulirana, pravzaprav ne ve, kaj sploh hočejo protestniki in ne sporočajo nekih konkretnih predlogov za rešitev situacije.

Dr. Ivan Štuhec, ne morem verjeti, da vi, kot predstavnik cerkve, ki bi po Kristusovem nauku morala biti na strani ponižanih in razžaljenih, revnih in obubožanih, pravičnih in poštenih niste sposobni slišati glas ljudstva, ki jasno in glasno zahteva (če bi si le transparente, ki so si jih ljudje sami napisali prebrali, bi vedeli): pravično državo, odstop skorumpiranih in inkriminiranih politikov, sankcioniranje gospodarskega kriminala, odvzem nezakonito pridobljenega premoženja, vrnitev pravic delavcem, pokojnin upokojencem, ki so jim jih neupravičeno zmanjšali z ZUJF-om, hrano otrokom v šoli, univerzam sredstva, da bodo lahko izpeljale izobraževalne programe ...

Ali res niste slišali matere samohranilke, ki dela cele dneve in ne more plačati položnic, mladega fanta, ki je imel srečo, da je končno našel službo, pa s svojo plačo ne more otroka peljati na morje, organizirati praznovanja rojstnega dne, pa državne uslužbenke, ki je že izpolnila pogoje za upokojitev, pa s 500 evri pokojnine sama ne more preživeti, pa matere samohranilke, državne uslužbenke, ki z 900 evri preživlja sebe, sina , mater in plačuje še 200 eur oskrbnine za očeta v domu, ker so mu z ZUJF-om znižali pokojnino kot nekdanjemu oficirju v JNA, pa študentke, ki se je po končanem bolonjskem programu vpisala na magistrski študij, pa naslednje leto drugega letnika ne bo mogla vpisati, ker ne bo sredstev za izvedbo študija na glasbeni akademiji, pa diplomantke Filozofske fakultete, ki išče službo, hodi na razgovore, kjer so navdušeni nad njenimi referencami, na koncu pa ji povedo, da nimajo sredstev za redno zaposlitev, lahko pa bi delala pri njih preko Študentskega servisa, pa upokojenega paznika v zaporu, ki ima 40 let pokojninske dobe in 670 eur pokojnine. Še in še bi lahko slišali zgodb, če bi se udeležili protestov, a zdi se mi, da vas take zgodbe ne zanimajo!

Ljudje smo šli na ulice, ker smo se znašli v brezizhodnem položaju, obljubljali so nam, da bodo iz Slovenije naredili Švico, zdaj pa se nam dogaja obratno. Uspešni in sposobni mladi si najdejo mesto v tujini, kjer cenijo njihovo znanje in sposobnosti in jih temu ustrezno tudi plačajo, kajti doma nimajo perspektive. Delavci imajo vse manj pravic in delajo za 500, 600 eur, politiki pa več tisoč eur, kljub temu da delajo slabo, se med seboj prepirajo in so sami sebi namen ter peljejo državo v vse večjo bedo.

Protestiramo zato, da postanejo v naši državi osnovne vrednote poštenost, strokovnost, solidarnost, družbena odgovornost, moralno in etično vedenje kot protiutež vrednot večine naših sedanjih politikov, ki so zgolj oblast, moč in denar.

Pravzaprav se borimo za vrednote, ki so osnove Kristusovega nauka, a katoliška cerkev oziroma njeni predstavniki nanje vse bolj pozabljajo. Mislim, da bi v sedanjem času zelo potrebovali sodobnega Lutra, ki bi reformiral katoliško cerkev.

Glede konkretnih rešitev vseh omenjenih problemov pa naj vas ne skrbi; če jih peščica naših sedanjih poštenih politikov ne bo sposobna najti, ima slovenski narod še vedno (kljub begu možganov v tujino) dovolj strokovnjakov, ki so pripravljeni in sposobni spremeniti sistem, ki ne deluje!

Gospod Štuhec, upam, da vam je zdaj bolj jasno zakaj protestiramo in bomo protestirali, dokler ne bodo naše zahteve izpolnjene.

V Kabinetu predsednika Vlade RS smo izbrali najugodnejšo in najcenejšo ponudbo med štirimi predlaganimi!

V petek, 30. novembra 2012, je tednik Mladina na 8. strani objavil članek novinarja Boruta Mekine z naslovom »Janševa noč za 1400 evrov«. Naslov članka je neresničen in zavajajoč, prav tako tudi informacija, ki je navedena v besedilu članka, da “dva meseca tega nedolžnega podatka nismo želeli sporočiti”. Netočnost iz naslova je podatek o ceni - nočitve v New Yorku so bile namreč štiri, kar preračunano iz skupnega seštevka pomeni, da nočitev na noč ne znaša 1400 evrov, ampak 1042 evrov.

Skupni strošek omenjene poti v New York je primerjalno gledano manjši od drugih tovrstnih poti visokih državnikov RS. Kot primerjavo lahko pogledate na spletno stran Urada predsednika republike, kjer so dosegljivi podatki o stroških poti sedemčlanske delegacije na lanskoletni udeležbi zasedanja OZN v New Yorku. Skupni stroški za hotelske storitve za delegacijo, katere stroške krije KPV, so znašali 9.212,49 evra, za UPR pa 14.544,72 evra. Skupni stroški letalskih vozovnic so znašali za isto pot za KPV 7.801,00 evra, za UPR pa kar 27.096,48 evra. Podatek je več kot zgovoren in postavlja pod vprašaj celotno primerjavo v vašem zapisu in s tem tudi sporočilo javnosti v celoti.

Ob vašem prvem pozivu z dne 25.9.2012, ko ste zahtevali podatke o stroških poti v New Yorku, še preden se je delegacija sploh vrnila v Slovenijo, smo vam odgovorili, da “vam podatkov o stroških poti zaenkrat še ne moremo posredovati.” Na vaše drugo vprašanje z dne 5. 11.2012 smo vam prav tako pripravljali odgovor, a ker ste nas, še preden ste prejeli odgovor na novinarsko vprašanje, po treh dneh, to je dne 8. 11. 2012, pozvali k posredovanju dokumentacije in vseh potrdil o plačilu v skladu z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja, smo pričeli s postopkom zbiranja zahtevane dokumentacije, ki pa do tega datuma še ni bila na voljo. Ne drži torej, da nismo želeli pripraviti odgovora. Postopek zbiranja računov s poti v tujini poteka preko veleposlaništev, ki račune pošljejo na MZZ, kjer jih razdelijo in pripravijo zahtevke za refundacijo po posameznih udeležencih službene poti, zato računov ni bilo možno posredovati v želenem roku, ker jih do tega datuma s strani MZZ še nismo prejeli. Odgovor smo vam poslali tudi na vaše zadnje vprašanje, poslano dne 26.11.2012, pa ga žal niste objavili, četudi smo vam ga poslali v zakonskem roku in dan pred izidom vašega tednika. V odgovoru, poslanem 29. novembra 2012, smo pojasnili, da smo v Kabinetu predsednika Vlade RS tudi za to službeno pot izbrali najugodnejšo in najcenejšo med štirimi ponudbami, ki nam jih je predlagalo Stalno predstavništvo RS pri OZN. Med kriteriji je bistvena cena, ni pa to edini dejavnik. Odločilni pri izbiri so bili tudi lokacija hotela, pogoji glede rezervacije in plačilni roki, primernost sobe za organizacijo in izvedbo delovnih pogovorov, ki jih je predsednik vlade imel ob robu zasedanja skupščine OZN.

Prilagamo naslov spletne strani, kjer so dosegljivi primerljivi podatki:

http://www.up-rs.si/up-rs/uprs.nsf/dokumentiweb/BE061839CA8D3153C12579500030340D?OpenDocument

Glede današnje Pahorjeve zmage ni pretiranega razočaranja, indiferentnost je v teh dneh prevladujoče čustvo. Nekaj več kot 40% volilne udeležbe to jasno izkazuje. Sistem predvideva tekmo in zmagovalec je tisti z več glasovi. Predvideni ritual za predvidljive okoliščine.

Dr. Türk je bil po mojem mnenju dober predsednik, artikuliran, aktiven, deloval je v okviru pooblastil. A očitno povsem nepripravljen na obrate, ki so sledili koncem njegovega mandata. Prijelo se je ga nekaj/dovolj tiste gnojnice, ki so jo zlili nanj v obliki falsificiranih dokumentov in očitkov, da deluje po narekih iz ozadja. Obenem je očitno, da za svojo kampanjo ni izbral ustreznih ljudi in/ali strategije - dalo bi se bolje in učinkoviteje. 

A sedaj je to za nami.

Izvoljeni predsednik je Borut Pahor, še eden od garniture politikov, ki krožijo po javnih funkcijah zadnjih 20, 30 let. Recept za današnjo zmago je bil jasen in preverjen, „pahorjanski“ - ugajati vsem in vsakomur. Borut za vsakega. Na svoji strani je združil socialdemokracijo, skrajne in zmerne nacionaliste, klerikalce, populiste, konzervativce. Več kot dovolj za zmago, ki se je, ironično, tako iskreno veselijo ravno tisti, ki so Pahorja z vsemi sredstvi še včeraj rušili z mesta premiera (in predsednika stranke). Ob tem je zmagoslavni diskurz klerikalne, konzervativne, protikomunistične desnice skoraj neverjeten, če vemo, da je bil Borut Pahor donedavno predsednik stranke, naslednice KPS. Socialist. Ateist. Da bi desnica s takšno strastjo hitela na volišča, da podpre socialista, še nisem doživel. 

Pahorjev zmagovalni nagovor v Cankarjevem domu bi ustrezal izoliranim globinam pragozda, kjer zmagovalec prižge kadila in se zahvali bogovom usode, dežja in dobre letine, ljudstvo zapleše ritualni ples, preden v reko spustijo ducate rožnih vencev. Za kompas nov plemenski vodja očitno še ni slišal.

Narodov kompas namreč kaže na prazne denarnice, globoko recesijo, vrste na zavodih za zaposlovanje, jezno ulico, razočarano in nezaupljivo ljudstvo. 

Dialog in kompromis za vsako ceno, medtem ko vladajoča klika načrtno in po ideoloških kriterijih selektivno reže kulturo, visoko šolstvo, itd., ne le, da ni več mogoč - je izdaja delovnega slovenskega človeka, ki ni kriv za krizo, za katero plačuje in bo plačeval najvišjo ceno. Medtem ko izvoljeni in privilegirani zaščiteni še naprej sedijo v istih foteljih, na istih županskih, poslanskih in drugih funkcijah. 

Slepota. Ali manever? 

V zadnjih tednih je spregovoril narod na način kot ga v zadnjih dveh desetletjih še nismo slišali ali videli. Ljudje so, naveličani izgovorov, manipulacij, sprenevedanja, nekaznovane kraje javnega premoženja, kroničnega nepotizma in ostalih anomalij sistema, ugotovili, da je (bilo) dovolj. 

Pahor (namerno ali ne) kot da ne vidi in ne sliši ulice. Dokaz, da je bila njegova prostočasna smetarska, klekljarska, gozdarska in druga dejavnost točno tisto, kar je bila videti. Fototermin za naivce in zbiralce lažnega upanja. 

Od Janševih konstruktov in Pahorjevega „upanja, vere in angelske nedolžnosti“ je težko živeti. Nobene položnice ni moč plačati iz njihovih besed. Nahraniti nobenih ust. 

Idila, ki se zarisuje med prihodnjo predsedniško in aktualno vladno palačo, je navidezna. Je račun brez krčmarja. In kakor bo moral glas jeze in upora slišati premier, tako ga bo moral tudi naivni izvoljeni predsednik republike. Zlepa ali zgrda. 

Slovenija se je po 20 letih samostojnosti skupaj z drugimi državami Evropske unije znašla v krizi, ki zahteva resno in dobro pretehtano spremembo poti. Ko govorimo o Sloveniji, se kriza kaže predvsem kot kriza socialne in pravne države, vse bolj pa tudi kot ukradena prihodnost generacij, mlajših, ki izgubljajo priložnost, da si z izobrazbo in znanjem zagotovijo delo in varnost, in starejših, ki izgubljajo potrebno zdravstveno in socialno varnost po tem, ko so vse življenje delali v korist skupnosti.

Politika varčevanja za vsako ceno brez jasnih razvojnih načrtov, ki jo je v zadnjem letu mandata pričela vlada pod vodstvom Boruta Pahorja, nadaljuje pa jo v absurdni meri sedanja vlada pod vodstvom Janeza Janše, že dobiva daljnosežne posledice. Namesto da bi z vlaganjem v nov gospodarski zagon in še zlasti v znanje, na katerem lahko tak zagon temelji, dala osnovo za razvoj, ki se ne odpoveduje solidarnosti, ta politika stavi predvsem na slepo rezanje javnih izdatkov in nevarno privatizacijo šolstva, znanosti, zdravstva, kulture, športa ... Posledica so izguba delovnih mest, vse nižje plače in pokojnine, pospešeno povečevanje neenakosti v družbi, krčenje javnega zdravstva, šolstva in znanosti ter omejevanje kulturne ustvarjalnosti. Na ta način se bolj in bolj oddaljujemo od družbe enakih možnosti za vse, kakršno smo načrtovali pred dvajsetimi leti, in vse bolj postajamo družba, v kateri so zdravje, izobrazba in kultura privilegij bogatih.

Slovenska javnost je z volitvami predsednika države pred jasno izraženo alternativo: na volitvah bo bodisi podprla Boruta Pahorja, ki je s takšno politiko začel in jo še zmeraj podpira, ali pa dr. Danila Türka, ki je do nje utemeljeno kritičen. Izbira bo pomembno vplivala na našo prihodnost.

Dr. Danilo Türk je dokazal, da premore moralno pokončnost, ki jo predsednik Slovenije potrebuje, da obvaruje avtonomnost svoje funkcije pred vsakokratnimi pritiski tujine in katerekoli vlade, ki bi rada predsednika republike naredila za svoje orodje.

Zato vas, spoštovane sodržavljanke in sodržavljani, pozivamo, da se na volilno nedeljo odpravite na volišče in oddate svoj glas za dr. Danila Türka. Ne glasujemo samo o tem, kdo bo predsednik republike. Odločamo tudi in predvsem o tem, kakšna bo naša prihodnost.

Recimo ne razkrajanju socialne in pravne države!

Recimo da zavzemanju za pravičnost in skupno dobro!

Predsedniške volitve so dobra priložnost, da uporabimo svojo volilno pravico in odločimo tudi o tem, kakšna bo naša prihodnost.

Opravičevanje svojih neuspehov na strice iz ozadja se mi zdi smešno. Da se razumemo: eno so »strici«, ki z nekom enostavno niso zadovoljni ali ga ne marajo, druga pesem so pa tisti »strici«, ki vršijo pritiske za pridobivanje koristi. Te druge je enostavno treba prepustiti organom pregona, kadar prekoračijo zakonite meje. Sam se bom zadržal pri prvih, ker sem se srečeval z njimi celo življenje. Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi se glede tega pritoževal. Vedno sem se trudil, da sem delal tisto, kar se mi je zdelo prav. Vedel sem pa , da to ne more biti vsem všeč. To sem pač vzel v zakup, da sem se kakšnemu »šefu« zameril, če sem ocenil, da tisto, kar zahteva od mene, ni koristno za dejavnost, s katero sem se ukvarjal. Takšno je pač življenje, da človek ne more biti vsem všeč, niti ne more biti vsem všeč tisto, kar delaš. Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi se za svoje neuspehe izgovarjal na strice iz ozadja, pač pa sem se umaknil iz dejavnosti, če nisem mogel uspešno opravljati svojega dela.

Ravno tako se mi zdi smešno, ko nekateri zahtevajo, da se iz političnega delovanja umaknejo nekateri »stari« politiki. Tistim, ki to zahtevajo, postavljam vprašanje, kakšni demokratični principi delovanja so to, če bomo prebivalce kategorizirali na tiste, ki so zaželeni in na tiste, ki niso zaželeni, čeprav nastopajo v skladu z Ustavo in Zakoni? Po mojem niso problem tisti »stari« politiki, ki jim ni vseeno, kam plove naša barka, ampak so problem tisti prebivalci, ki se nočejo angažirati v demokratičnih procesih. Zlasti to velja za mlade izobražence, ki bi lahko veliko prispevali k našemu boljšemu jutri, namesto da čakajo, da bo nekdo drug opravil to delo namesto njih.

Enako nevredno, kot je izgovarjanje na strice iz ozadja, je tudi izgovarjanje na politično zaroto pri tistih, ki so v preiskavi organov pregona. V interesu zdravja našega političnega sistema taki ljudje ne bi smeli imeti dostopa do javnih funkcij. Zato na naslednjih volitvah ne bom volil Boruta Pahorja za predsednika države.

Proces, ki ga je zastavil janšizem v obdobju 2004 – 2008 je postavil temelje za sedanjo razgradnjo države in posužnjevanje državljanov. Ključnih elementov je bilo več.

1. Vzpostavitev osnovnih pogojev za tajkunizacijo. Nasilna kadrovanja janševih služabnikov v vrsto pomembnih podjetij so mnoge vodstvene ekipe v podjetjih prisilile, da so pospešile prevzeme podjetij. To je bila edina možna obramba. Čeprav sam vrsto primerov ne odobravam, pa sem prepričan/vem, da je bilo tako. »Gospodarska« kriza, pravzaprav kriza, ki so jo povzročile finančno – politične elite, je problem zelo zaostrila. Janšisti so tako ustvarili pogoje za tajkunizacijo in v pravem trenutku tajkune tudi napadli. S tem so si, ob (kasneje)neverjetno nesposobni Pahorjevi vladi, ustvarili prostor za vse nadaljnje rabote.

2. Začetki velikega, popolnoma nepotrebnega zadolževanja države. Seveda je bil namen janšistov nov (finančni) prostor izkoristiti za nadaljevanje nasilnega prevzemanja oblasti in se okoristiti na račun države in državljanov. Gromozanska neposobnost Pahorjeve vlade (mislim, da niti ni šlo samo za nesposobnost!) se je pokazala takoj na začetku vladanja pri potrjevanju proračuna za nazaj. Težko si je predstavljati, da nekdo/neka vlada ne ve, da se taka naivnost (če je sploh šlo za naivnost) ne bi maščevala.

3. Agresivne organizacijske in kadrovske spremembe v korist »naših« idej, pajdašev itd. Primer/dogovor/izvedba primera Mercator – Delo – Istrabenz – Pivovarna Laško in nadaljevanja v Luki Koper, Intereuropi itd. so samo najbolj vpijoči primeri.

Proces, ki se odvija v obdobju po novih volitvah, je še mnogo agresivnejši in bo že po enem letu (tudi, če bi ga nam uspelo takoj ustaviti) pustil še mnogo hujše posledice, kot so bile opisane v obdobju 2004 – 2008. Dodatno so posegi še agresivnejši na področjih, kot so znanost, izobraževanje, zdravstvo, kultura itd., kar pomeni še dolgoročnejše negativne posledice. Gre torej za zelo širok, temeljit proces v škodo države in velike večine državljanov.

Seveda »igra srce«, ko človek vidi, da se nekateri bolj organizirani upori le dogajajo. Res je tudi, da na ta način pride do izraza vrsta stališč v zvezi s sedanjim dogajanjem. Posameznih stališč. Ki so prava. In imajo tudi možnost, da janšistični proces ublažijo, upočasnijo, morda celo zaustavijo. Lahko so tudi začetek, ki v nadaljevanju povzroči padec janšistične vlade. Toda, to je skrajni domet.

Vprašanje je »Kaj dan potem?« (Žižek).

Dokler imamo parlamentarno demokracijo (ne trdim, da je ni mogoče izboljšati!), moramo poskrbeti za to, da se procesi vsebinsko spremenijo tam, kjer se odloča o ključnih stvareh, pomembnih za državo in državljane. Središče tega procesa pa je parlament in so ljudje/kadri, torej v tem primeru poslanci in vlada, ki jo poslanci izvolijo.

Sedaj proces kreirajo, oziroma točneje, izvajajo diktaturo, ozka vodstva političnih strank, ki ukazujejo poslancem in vladi. Vemo – imamo strankokracijo. V sedanji sestavi, oziroma razmerju sil, diktirajo odločitve janšisti, ki jim služijo odvisni in kolaborantski priveski strank, ki so z njimi v koaliciji.

Opozicija je razdeljena in zato nemočna. Pošteno sicer povem, da občudujem strokovnost in voljo nekaterih posameznih poslancev opozicije (tako iz PS, kot iz SD), toda to je z vidika možnosti doseči nek realen rezultat popolnoma nepomembno. Obe opozicijski stranki si med seboj prej nagajata, kot pa da bi organizirano sodelovali. Očitno zaradi pričakovanih, vsaj kratkoročnih učinkov zase.

Toda, vse to je na račun državljanov. S tem se samo poglablja proces diktature, ki siromaši državo in državljane. V korist ozke, na državne jasli prisesane politično – finančne elite. In kdorkoli v tem procesu naprej sodeluje na dosedanji način, je soodgovoren. Zgodovinsko!

Proces je mogoče spremeniti, ali ga vsaj začeti spreminjati v pravo smer, samo z novimi volitvami čim prej. V odnosu do tega vprašanja pa ocenjujem, da bi bili in koalicija in opozicija složni v odgovoru: Ne moremo si privoščiti »izgubljanja časa« z novimi volitvami. Situacija je preresna. Zakaj? Ker se vsi bojijo novih volitev.

Trdim, da, tudi če zadnjih volitev ne bi bilo, situacija danes ne bi bila slabša, kot je. Ne samo z vidika proračuna, še posebej z vidika razvoja (ne!)demokracije, odnosov v družbi nasploh, ustvarjalnosti in iniciativnosti posameznikov in skupin itd. Celotna moč naroda je degradirana.

In kaj je odgovor na trditev, da upor ni dovolj? Odgovor je, da je treba organizirano zaustaviti sedanji janšistični proces in organizirati novega. V ta proces se morajo povezati skupine, organizacije, ki imajo realno moč za spremembe. To so: glavni sindikati, nekatere politične stranke (zlasti TRS v sodelovanju z nekaterimi drugimi) in nekatera civilna gibanja. Med političnimi strankami, ki so v parlamentu, je tudi nekaj zdravih jeder in se lahko priključijo. Organiziran način, s sodelujočimi, kot tu navajam, vsaj na začetku, je potreben. Zato, da se akterje v parlamentu prisili k novim volitvam. Do tega bo sicer itak prišlo pod pritiskom ulice. Toda so tudi boljši, bolje organizirani, hitrejši in bolj učinkoviti načini. Z boljšimi rezultati za državo in večino državljanov. Pri tem mora vsaka organizacija malo izstopiti iz svojih zamišljenih/uveljavljenih okvirov poslanstva in prevzeti to tveganje. Sicer do organiziranih in učinkovitih sprememb v dovolj kratkem času ne more priti.

Oziroma bodo prevladali spontani načini upora, pri čemer ostane zelo v zraku odgovor na vprašanje »Kaj dan po tem?«

V tej zgodbi je seveda vprašanje, zakaj Pahor ne more/ne sme biti predsednik, pomembno le v tem smislu, ali so se državljani že zavedli tega, da je bil Pahor v vseh fazah opisanega procesa škodljiv. Škodljiv je bil praktično z vsem, kar je delal in z vsem, kar ni delal. Njegovo vodenje vlade je pokazalo, da je nesposoben koristno delovati na takih nivojih. Če ne gre za kaj drugega. Je možno, da Pahor že dolgo vidi edini »izhod« v paktu SDS – SD oziroma Janša – Pahor?

Janša in Pahor (in mnogi njuni sopotniki) sta produkt tranzicije/osamosvajanja naše države. Vstopila sta v politiko brez vsakih realnih življenjskih izkušenj. In se v njej ustalila in pokvarila. Zato je prav, da jih volilno telo delegira v drugi, tretji plan. Ali pa izloči.

Seveda vem, da to ni samo njun problem. Problem je širši. Je v tem, da se Slovenci (ali pa naša država) »dokončno« srečujemo v tem procesu s svojo relativno (v primerjavi z drugimi državami) majhnostjo (samo v fizičnem smislu – število ljudi, površina ozemlja itd). Majhnostjo, ki lahko »gre na nebo« v pozitivnem smislu. Tako kot, kljub vsemu, vrsta podjetij, ki so dobro vodena in kjer so lastniki, managerji, vsi delavci, tudi sindikati ... sodelavci s skupaj dogovorjenimi cilji. Kjer v praksi izvajajo nov »dogovor« med kapitalom in delom. Kot država lahko postanemo »Švica«, če bi se našel nekdo, skupina, politična stranka …, seveda več njih, ki znajo moč, znanje, delavnost … Slovencev, organizirati v učinkovit proces. In ga narediti konkurenčnega v svetu.

Morda je zakonito, da je proces v teh dvajsetih letih izoblikoval janše in pahorje. Vendar, čas je za spremembo! Skrajni čas je za organizirano spremembo! Bodimo sprememba!

Mladina, št. 47
Nazaj v leto 1988
Proces, ki ga je zastavil janšizem v obdobju 2004 – 2008 je postavil temelje za sedanjo razgradnjo države in posužnjevanje državljanov. Ključnih elementov je bilo več.
1. Vzpostavitev osnovnih pogojev za tajkunizacijo. Nasilna kadrovanja janševih služabnikov v vrsto pomembnih podjetij so mnoge vodstvene ekipe v podjetjih prisilile, da so pospešile prevzeme podjetij. To je bila edina možna obramba. Čeprav sam vrsto primerov ne odobravam, pa sem prepričan/vem, da je bilo tako. »Gospodarska« kriza, pravzaprav kriza, ki so jo povzročile finančno – politične elite, je problem zelo zaostrila. Janšisti so tako ustvarili pogoje za tajkunizacijo in v pravem trenutku tajkune tudi napadli. S tem so si, ob (kasneje)neverjetno nesposobni Pahorjevi vladi, ustvarili prostor za vse nadaljnje rabote.
2. Začetki velikega, popolnoma nepotrebnega zadolževanja države. Seveda je bil namen janšistov nov (finančni) prostor izkoristiti za nadaljevanje nasilnega prevzemanja oblasti in se okoristiti na račun države in državljanov. Gromozanska neposobnost Pahorjeve vlade (mislim, da niti ni šlo samo za nesposobnost!) se je pokazala takoj na začetku vladanja pri potrjevanju proračuna za nazaj. Težko si je predstavljati, da nekdo/neka vlada ne ve, da se taka naivnost (če je sploh šlo za naivnost) ne bi maščevala.
3. Agresivne organizacijske in kadrovske spremembe v korist »naših« idej, pajdašev itd. Primer/dogovor/izvedba primera Mercator – Delo – Istrabenz – Pivovarna Laško in nadaljevanja v Luki Koper, Intereuropi itd. so samo najbolj vpijoči primeri.
Proces, ki se odvija v obdobju po novih volitvah, je še mnogo agresivnejši in bo že po enem letu (tudi, če bi ga nam uspelo takoj ustaviti) pustil še mnogo hujše posledice, kot so bile opisane v obdobju 2004 – 2008. Dodatno so posegi še agresivnejši na področjih, kot so znanost, izobraževanje, zdravstvo, kultura itd., kar pomeni še dolgoročnejše negativne posledice. Gre torej za zelo širok, temeljit proces v škodo države in velike večine državljanov.
Seveda »igra srce«, ko človek vidi, da se nekateri bolj organizirani upori le dogajajo. Res je tudi, da na ta način pride do izraza vrsta stališč v zvezi s sedanjim dogajanjem. Posameznih stališč. Ki so prava. In imajo tudi možnost, da janšistični proces ublažijo, upočasnijo, morda celo zaustavijo. Lahko so tudi začetek, ki v nadaljevanju povzroči padec janšistične vlade. Toda, to je skrajni domet.
Vprašanje je »Kaj dan potem?« (Žižek).
Dokler imamo parlamentarno demokracijo (ne trdim, da je ni mogoče izboljšati!), moramo poskrbeti za to, da se procesi vsebinsko spremenijo tam, kjer se odloča o ključnih stvareh, pomembnih za državo in državljane. Središče tega procesa pa je parlament in so ljudje/kadri, torej v tem primeru poslanci in vlada, ki jo poslanci izvolijo.
Sedaj proces kreirajo, oziroma točneje, izvajajo diktaturo, ozka vodstva političnih strank, ki ukazujejo poslancem in vladi. Vemo – imamo strankokracijo. V sedanji sestavi, oziroma razmerju sil, diktirajo odločitve janšisti, ki jim služijo odvisni in kolaborantski priveski strank, ki so z njimi v koaliciji.
Opozicija je razdeljena in zato nemočna. Pošteno sicer povem, da občudujem strokovnost in voljo nekaterih posameznih poslancev opozicije (tako iz PS, kot iz SD), toda to je z vidika možnosti doseči nek realen rezultat popolnoma nepomembno. Obe opozicijski stranki si med seboj prej nagajata, kot pa da bi organizirano sodelovali. Očitno zaradi pričakovanih, vsaj kratkoročnih učinkov zase.
Toda, vse to je na račun državljanov. S tem se samo poglablja proces diktature, ki siromaši državo in državljane. V korist ozke, na državne jasli prisesane politično – finančne elite. In kdorkoli v tem procesu naprej sodeluje na dosedanji način, je soodgovoren. Zgodovinsko!
Proces je mogoče spremeniti, ali ga vsaj začeti spreminjati v pravo smer, samo z novimi volitvami čim prej. V odnosu do tega vprašanja pa ocenjujem, da bi bili in koalicija in opozicija složni v odgovoru: Ne moremo si privoščiti »izgubljanja časa« z novimi volitvami. Situacija je preresna. Zakaj? Ker se vsi bojijo novih volitev.
Trdim, da, tudi če zadnjih volitev ne bi bilo, situacija danes ne bi bila slabša, kot je. Ne samo z vidika proračuna, še posebej z vidika razvoja (ne!)demokracije, odnosov v družbi nasploh, ustvarjalnosti in iniciativnosti posameznikov in skupin itd. Celotna moč naroda je degradirana.
In kaj je odgovor na trditev, da upor ni dovolj? Odgovor je, da je treba organizirano zaustaviti sedanji janšistični proces in organizirati novega. V ta proces se morajo povezati skupine, organizacije, ki imajo realno moč za spremembe. To so: glavni sindikati, nekatere politične stranke (zlasti TRS v sodelovanju z nekaterimi drugimi) in nekatera civilna gibanja. Med političnimi strankami, ki so v parlamentu, je tudi nekaj zdravih jeder in se lahko priključijo. Organiziran način, s sodelujočimi, kot tu navajam, vsaj na začetku, je potreben. Zato, da se akterje v parlamentu prisili k novim volitvam. Do tega bo sicer itak prišlo pod pritiskom ulice. Toda so tudi boljši, bolje organizirani, hitrejši in bolj učinkoviti načini. Z boljšimi rezultati za državo in večino državljanov. Pri tem mora vsaka organizacija malo izstopiti iz svojih zamišljenih/uveljavljenih okvirov poslanstva in prevzeti to tveganje. Sicer do organiziranih in učinkovitih sprememb v dovolj kratkem času ne more priti.
Oziroma bodo prevladali spontani načini upora, pri čemer ostane zelo v zraku odgovor na vprašanje »Kaj dan po tem?«
V tej zgodbi je seveda vprašanje, zakaj Pahor ne more/ne sme biti predsednik, pomembno le v tem smislu, ali so se državljani že zavedli tega, da je bil Pahor v vseh fazah opisanega procesa škodljiv. Škodljiv je bil praktično z vsem, kar je delal in z vsem, kar ni delal. Njegovo vodenje vlade je pokazalo, da je nesposoben koristno delovati na takih nivojih. Če ne gre za kaj drugega. Je možno, da Pahor že dolgo vidi edini »izhod« v paktu SDS – SD oziroma Janša – Pahor?
Janša in Pahor (in mnogi njuni sopotniki) sta produkt tranzicije/osamosvajanja naše države. Vstopila sta v politiko brez vsakih realnih življenjskih izkušenj. In se v njej ustalila in pokvarila. Zato je prav, da jih volilno telo delegira v drugi, tretji plan. Ali pa izloči.
Seveda vem, da to ni samo njun problem. Problem je širši. Je v tem, da se Slovenci (ali pa naša država) »dokončno« srečujemo v tem procesu s svojo relativno (v primerjavi z drugimi državami) majhnostjo (samo v fizičnem smislu – število ljudi, površina ozemlja itd). Majhnostjo, ki lahko »gre na nebo« v pozitivnem smislu. Tako kot, kljub vsemu, vrsta podjetij, ki so dobro vodena in kjer so lastniki, managerji, vsi delavci, tudi sindikati ... sodelavci s skupaj dogovorjenimi cilji. Kjer v praksi izvajajo nov »dogovor« med kapitalom in delom. Kot država lahko postanemo »Švica«, če bi se našel nekdo, skupina, politična stranka …, seveda več njih, ki znajo moč, znanje, delavnost … Slovencev, organizirati v učinkovit proces. In ga narediti konkurenčnega v svetu.
Morda je zakonito, da je proces v teh dvajsetih letih izoblikoval janše in pahorje. Vendar, čas je za spremembo! Skrajni čas je za organizirano spremembo! Bodimo sprememba!

—    Milan Bajželj, Ljubljana

Predsedniški kandidat Borut Pahor ima s svojo preteklostjo kar nekaj težav in resnica ni vedno na njegovi strani. Njegova zgodba o stricih iz ozadja se vedno bolj kaže kot za enkrat neverodostojna pravljica in njegovo izgovarjanje na pogum in razum je seveda čista demagogija. Tisti, ki smo spremljali, kaj se je dogajalo od Janševega poraza na volitvah 2008 naprej, vemo, da je edini, ki je načrtno onemogočal delovanje vlade in tudi dosegel predčasne volitve, Janez Janša in njegova kamarila. Seveda Borut Pahor v predvolilni tekmi ne bo izpostavil svojega ’zaveznika’ Janeza Ivana Janše, raje bo povedal, da se Milana Kučana ne boji.

Šmenta. Tale Pahor pa res ni strahopeten, ali pač?

Če se ga ne boji, bi mu bilo lahko vsaj neprijetno zaradi poniglavega obnašanja po goriškem pogovoru pred nekaj leti, ki ga je Borut Pahor imel z Milanom Kučanom in je Janez Ivan Janša del pogovora o dovoljenih vseh sredstvih, tudi kompromitacija in likvidacija političnih nasprotnikov, interpretiral po svoje in je Kučanu pripisal nekaj povsem drugega, kot pa je Kučan na razgovoru povedal. Janša je to neprestano ponavljal in voditelj pogovora Borut Pahor ni imel toliko poguma in človeškega dostojanstva, da bi se izpostavil in javnosti povedal resnico.

Vse do danes.

Na srečo pa je TV Slovenija razgovor posnela in ga čez nekaj let potem, ko je prišlo novo vodstvo, tudi objavila. In niti Janezu Ivanu Janši niti Borutu Pahorju ni bilo niti malo neprijetno.

Pri predvolilnih nastopih Boruta Pahorja ’komentatorji’ izpostavljajo njegove retorične spretnosti. Pa bi jih človek spomnil na reklo, da prazen sod mogočno doni!

Govorim iz svoje osebne izkušnje in vse bolj se mi dozdeva, da je to edini pošten način govora. (Igor Zabel)

Rodila sem se dve desetletji po začetku druge svetovne vojne. Ko so je začelo panevropsko študentsko gibanje, sem bila učenka prvega razreda. V srednji šoli je bil marksizem obvezen in me zato ni preveč zanimal. Na maturantski izlet smo šli mesec dni po Titovi smrti – po poteh bratstva in enotnosti. V Sarajevu smo, ob neštetokrat ponavljani pesmi Od Vardara pa do Triglava, objeti preplesali noč. V letu, ko sem diplomirala na pedagoški akademiji (bil je čas poznega socializma), sem dobila službo. Na referendumu sem glasovala doslej samo enkrat, ko smo se »odločali« o vstopu v NATO. Nisem bila ZA in v NATO smo seveda šli. Vojno v Jugoslaviji sem gledala zgrožena, a z varne razdalje. Na volitve nisem hodila, prvič se je to zgodilo šele po prvem mandatu Janševe vlade leta 2008. Kot mnogi drugi sem želela prispevati svoj protiglas. Do takrat se mi je zdelo, da je politika kot vlak, ki vozi po svojih tirih, in da jaz s tem vlakom nimam nič. A prostor, v katerem se je še dalo gojiti to iluzijo, se je iz leta v leto krčil kljub mojim naporom, da bi se držala ob strani. Ko je TV-dnevnik postal črna kronika, sem ga nehala gledati. Nehala sem brati Delo, ko se je od njega poslovil Milharčič. Čutila sem potrebo po izklapljanju, po zavračanju, po tišini. Vrnila sem se h knjigam. Rutar, Foucault, Said, Močnik, Žižek, Arendtova … Iz žeje po vedeti več sem vpisala podiplomski študij na Fakulteti za humanistične študije.

Ne vem, kako in kdaj natančno se je v mojem odnosu do sveta zgodila iniciacija, katera srečanja in izkušnje štejejo več, kakšni dogodki, čigave knjige, katera neodgovorjena vprašanja. Ena od knjig, ki me je preprosto našla v pravem trenutku in sprožila samospraševanje, ima naslov Učitelj kot intelektualec. Pred desetletjem jo je napisal dr. Dušan Rutar, eden redkih, ki se je kritično posvetil tudi družbeni vlogi učitelja. »Učitelji so politično impotentni. To zlasti pomeni, da so preveč ubogljivi, uklonljivi, konformirani in prilagojeni. Niso kritični intelektualci, ampak le tehniki oz. birokrati, ki delajo, kar jim je naročeno od zgoraj.« (Rutar, 2002) Če to drži: ali so slovenske šole, vključno z gimnazijami in s fakultetami, trdnjave konformizma in neangažiranosti? Ali to pomeni, da smo učitelji ujeti v svoj zlati okvir (ideološki, politični, kulturni), ki nam prinaša relativno varnost, anonimnost, stabilno kariero, omogoča zmerno potrošništvo, predvidljivo prihodnost? Ali so naše glavne skrbi izvajanje predpisanega, ohranjanje »zlate sredine« in dobrega videza ter akutno ubadanje z avtoriteto, z discipliniranjem sebe in drugih? Se smemo ogrinjati v plašč cinizma ali v skrušeno držo nemočnih ali pač plezati po tistih nekaj razpoložljivih kariernih klinih?

Ali je to to, sem se spraševala. V šoli, kjer sem delala, je vladal tipični konformizem (sprejemanje družbenih norm zaradi osebnega udobja); preziral je problematiko, ki jo je generiralo socialno razslojeno okolje. Notranja nesoglasja smo pometali pod preprogo. Kot vsi drugi sem se v različnih situacijah učila vloge dobro prilagojene učiteljice (misliti eno, govoriti drugo, delati tretje) in prihajala v vedno večji konflikt z lastnimi vrednotami, obenem pa še v vojno stanje z zagovorniki takega režima. Ko je postalo nevzdržno, sem se odločila za premik. Imela sem srečo, našla sem kolektiv oz. šolo, v kateri sem se lahko osvobodila dvotirnosti in končno začela spoštovati svoj poklic. Mogoče sploh ni naključje, da gre (po številu otrok in sodelavcev) za prav majhno vaško šolo. In kot mnogi pred mano sem doumela misel Aldousa Huxleya, da izkušnja ni to, kar se človeku zgodi, ampak tisto, kar človek naredi s tem, kar se mu je zgodilo.

Zakaj ta avtobiografski uvod, zakaj ta zapis? Vsega je kriva lepa novembrska sobota, ko sem se, namesto da bi počivala po napornem delovnem tednu, namesto da bi dan preživela s svojim sinom študentom, željnim maminih kosil, ali se mogoče posvetila svojemu rahlo zanemarjenemu vrtu, ali se celo uživaško sprehajala po kozjanskih gozdovih, odločila, da končno naredim nekaj državotvornega (hvala, gospod predsednik, za ta pravični izraz). Da grem protestirat! Da grem korakat v koloni s svojimi sodelavci in s številnimi neznanimi kolegi po ljubljanskih ulicah in pihat v vuvuzelo, da grem kričat pred parlament in mogoče zalučat vanj kakšno trdo psovko. Da grem razbijat mit o politični impotentnosti učiteljev, pa čeprav za en dan, za en lep sončen dan. Da grem prepevat Internacionalo na vse grlo in ploskat svojemu kolovodji skuštranih las. Da grem mahat z rdečim transparentom, na katerega sem lastnoročno napisala: Nočemo politike, ki špara pri znanju! Da se grem zrinit čisto k ograji pred oder (da bi me kakšna kamera ujela in bi se moja pobožna mati, upokojena učiteljica, zgrozila), da se grem poklonit upokojenki Mateji Kožuh Novak, naši največji levičarki, vsakemu njenemu stavku, vsaki besedi. Da grem stisnit roko županu Jankoviću, vsaka mu čast, tudi on bi lahko doma kosil svoje trate, pa trati čas skupaj z nami, jeznimi in razžaljenimi državljani na Kongresnem trgu. Parlament pa so tisto soboto že zjutraj zastražili! Jemljemo na znanje, da se država boji svojih državljanov, svojih delavcev, medicinskih sester, kulturnikov, gasilcev, kemikov, gumarjev, ha, celo svojih policistov. In boji se svojih učiteljev. To pa res dobro dene!

Zato pišem tole, drage moje kolegice učiteljice in kolegi učitelji. Čas je, da se zbudimo! Malo priložnosti smo imeli doslej, da pokažemo svojo držo, ni nam bilo treba. Namesto nas so volili drugi, namesto nas so štrajkali in se borili drugi. Kdor je bil tisto soboto na Kongresnem trgu in je zvečer doma gledal nacionalni ali POP-ov dnevnik, pa se je moral spet enkrat zamisliti nad novinarji, ki so seveda tako filtrirali dogodek, da so več zamolčali, kot povedali. Slišali smo celo izjavo TV-novinarke, da vsak po svoje nekaj demonstrira kot da govorniki, naši transparenti in naših trideset tisoč grl niso složno signalizirali, česa nočemo. Kot da sta na odru stala le stara sindikalna mačka Semolič in Štrukelj, ne pa tudi predstavniki Konfederacije neodvisnih sindikatov, predstavniki kulturnikov, dijakov, študentov, upokojencev, gasilcev, kemikov … TV-gledalci seveda niso neposredno slišali, kaj so sindikalni govorci natančno sporočali v imenu tisočih. Namesto tega so dobili nekaj naključnih izjav »občinstva« in posnetek poplavljenega podjetnika iz Zgornje Savinjske doline, ki je pohvalil svoje pridne delavce in, glej no, mimogrede obsodil demonstracije v Ljubljani. Seveda niso pozabili omeniti Janševega tvita, čeprav tako banalnega, da po pritlehnosti lahko tekmuje z obzorjem Tomaža Majerja. Ampak če gre za tvit velikega vodje, ubogi novinarji tekmujejo, kdo ga bo prej citiral.

Čas je, da zapremo ekrane in odpremo oči. Tako bomo lažje spregledali, kaj se skriva za dimno zaveso vladajoče »elite«, ki si je oblastno pokorila udarne medije, ki »mašira« na naše pravice, na naše univerze, na naše otroke, na naše upokojence, na našo prihodnost in celo na našo lastno zgodovino. Napovedali so vojno svojim državljanom, pred nami celo stražijo parlament. To pomeni, da imamo moč. In res jo imamo, kadar nas je mnogo, kadar smo solidarni in kadar znamo reči NE! Ne, nimamo več pravice do naivnosti, drage učiteljice in učitelji, čas je da se zbudimo iz stoletnega spanja. Čas je, da smo presneto budni, čas je, da vsak dan, ne le ob lepih sončnih novembrskih sobotah, spoznamo svojo moč in z dvignjeno glavo zavračamo, kar je treba zavrniti. Nikoli še nismo imeli toliko priložnosti. Čas je, da se podučimo o tem, kar se v resnici dogaja, in da sabotiramo ukrepe, ki so proti nam. Da sabotiramo preračunljive podizvajalce tega režima, ker ni čas za konformizem. Čas je za malo dostojanstva!

Priznajmo si, Slovenija, kot država, je premajhna, da bi lahko imela vse značilnosti velikih držav. Smo dvomilijonski narod, ki po logiki ali zdravi kmečki pameti, če hočete, ne more preživeti tolikšnega državnega balasta kot ga imamo. Sem lahko štejemo poklicno vojsko, široko razvejeno diplomacijo, neučinkovito državno administracijo, enormno število občin in še kaj bi temu lahko pridali.

Pa se na kratko sprehodimo od primera do primera.

Čemu nam poklicna vojska s tako drago oborožitvijo? Smo članica EU, obkroženi z državami v isti sestavi. Torej, bi že to moralo samo po sebi zagotavljati potrebno varnost in ozemeljsko nedotakljivost. Poleg tega smo v sestavi NATO našo vojsko popeljali na pota agresorja, kar je, zgodovinsko gledano, za nas Slovence sramotno početje. Varnost države je mogoče zagotoviti tudi drugače. Čemu se pri tem ne bi poslužili že nekoč uspešno preizkušenega koncepta Teritorialne obrambe ali modela kot ga pozna Švica, s katero se tako radi primerjamo. Garant varnosti države je tudi policija. Tem oboroženim enotam bi se morala država bolje posvetiti, brez politizacije njenega delovanja vsakokratnih oblastnikov. Oborožitvena oprema bi morala biti predvsem domače proizvodnje. Finske »Patrije« so bile boljše od doma proizvedenih, se ve, zakaj.

Tu je še množica diplomatskih predstavništev v tujini. Brez vsake škode bi jih lahko razpolovili. Toda potem bi se pojavilo vprašanje, kam z odsluženimi politiki in strankarsko lojalnimi posamezniki. Rešitev je v večjem se posluževanju častnih konzulov.

Povsem na dlani je, da se toliko opevani večstrankarski parlamentarizem, vsaj v našem primeru, ni kdove kaj odrezal. Našim politikom ga je kmalu uspelo kastrirati. Državni zbor je skup prepirljivcev, ki večina njih niti približno ni sposobna dojemati, kar jim izvršna oblast podtakne v sprejetje. Primer DESUS-ovih poslancev pri sprejemanju zloglasnega zakona o uravnoteženju javnih financ. Tu sta še do skrajnosti razpasena korupcija in klientelizem in to na vseh nivojih političnega delovanja. Kaže, da brez tega ni mogoče več shajati. Tudi sosednja Italija bi brez mafije bila nenormalna država. Rešitve so v zmanjšanju vpliva političnih strank. Z uvedbo neposrednih demokratičnih institucij, ki bi imele moč in vpliv pri nadzoru vladajočih struktur. Število članov parlamenta razpoloviti in vanj voliti člane z referenčnim glasovanjem.

Zgodba zase je tudi število občin, to presega vse normalne okvire. Takoj z osamosvojitvijo so pričele rasti kot gobe po dežju. Vsi zakonski kriteriji so bili pri tem zlahka povoženi. Vsaka malo večja krajevna skupnost se je čez noč prelevila v občino. Prej, volontersko delujoča krajevna oblast, je prerasla v poklicno. Iz zakotnih prostorov vaškega doma se je preselila v reprezentančne stavbe. Od nekoč šestdeset jih sedaj Slovenija šteje nad dvestodvajset. Komu to v prid in do kdaj bo obubožana država še vzdržala to finančno breme?

In sedaj, po dvajsetih letih državotvornosti ugotavljamo, da je cesar gol. S temeljito reorganizacijo opisanih področij bi družba prihranila milijardne zneske. Ne posegajmo v sfero zdravstva in šolstva, ti sta vitalnega pomena za narodovo bit. Samo zdrav in izobražen narod bo lahko bil kos svetovnim izzivom, ki smo jim, žal, v tem brutalnem svetu, vsak dan priča.

Čeprav nikoli ne pišem v časopis, sem se tokrat odločil, da pri poplavi različnih člankov v dnevnem in periodičnem tisku, ki kažejo, da le nismo vsi ljudje bedaki, dodam še sam nekaj svojih misli ob taki politični, gospodarski in moralni situaciji, v kateri smo.

No, glavno zastavo za tako mizerno stanje standarda in zlasti duha v tej deželi nosi seveda tisti, ki nikoli ni nič kriv (tako trdi sam in vali krivdo na druge). To je »slavni« general Glanzkopf, kot ga že več let titulira časnik Mladina. Samo s to razliko, da nima nobene generalske pameti, pač pa kaplarski način mišljenja in komandiranja. Jaz bi mu rekel grosupeljski El comandante, ki ima pred seboj samo en cilj – oblast, oblast in še enkrat oblast! Kar mislite si, da bo tak človek odstopil, pa čeprav potopi celo Slovenijo s prebivalci vred! Zato apeliram na vse, ki imate to možnost, da ga zaustavite na tem uničevalnem pohodu, da začnete hitro ukrepati. Notorični lažnivec, ki se je že večkrat »izkazal«. Kje je opozicija, civilna iniciativa, sindikati, vsa pravniška in univerzitetna elita, da bi se temu uničevalcu postavili po robu? Že njegovi ukrepi so pravi »biser« – npr. varčevanje, ki ga začenja pri nosečnicah, dojenčkih, vrtcih in nadaljuje z vsemi šolami, ki jih premoremo, obenem pa mirno nakaže 6-7 miljonov dolarjev NATU za brezpilotne trote, ki bi naj varovali Slovenijo – pred kom? Eskimi ali Pigmejci, Albanci ali Švicarji? Ali tako siromašenje spada pod varčevanje? Sicer pa so mu že ekonomisti odgovorili, kam pelje tako varčevanje. Siguren sem, da se tega ta kaplar dobro zaveda in da je treba spraviti Slovenijo na kolena, da bo potem on tisti rešitelj ubogih Slovenčkov in se s tem obdržal na oblasti. Dobro se zaveda, da pri naslednjih volitvah nima nobenih šans za ponovno oblast.

Čudi pa me nekaj - za kar imajo psihologi in sociologi prav gotovo odgovor. Kako to, da mu še vedno verjame okrog četrtina prebivalstva in mu zvesto sledi kot trop ovac svojemu vodniku? Če bo ta skočil v prepad, mu bo brez pomišljanja sledila še ostala čreda. Da mu sledi pretežno neuka ruralna populacija, me še ne čudi, ampak da za seboj potegne še (upam da redko) inteligenco – to pa že težko razumem. Kako je res pokvarjen ta blefer, kažejo njegove izjave o lažnivih osmrtnicah v Delu! Ali res ni nobenega zakona, da bi takega »vodjo« ustavil in odstavil, ki hoče vladati v Dolfetovem stilu: ein Volk, ein Führer, eine Partei. Če ga ni – kje ste pravni strokovnjaki, da bi to spremenili? Sedaj je mogoče še čas, kmalu ga ne bo več. Me zanima, na osnovi kakšnega zakona je meni nič, tebi nič odbil po nekaj sto evrov pokojnine zaslužnim ljudem naše domovine – umetnikom, igralcem, glasbenikom, športnikom itd? Gospa Svetlana ima čisto prav – intelektualno je ta kaplar res čisto pri tleh – samo kako, da se še vedno drži na oblasti, ki si jo je prigoljufal?

Dajte ljudje zdravega razume, začnite ukrepati!!

Našo državo pokrivajo kar na dveh tretjinah gozdovi, ki jim ponekod rečejo kar les. Do nedavnega nismo vedeli, zakaj so v prejšnjih časih ljudje rekli tepcem in bedakom vseh vrst, da so taki čez les, gotovo pa to ni letelo na kmečke gospodarje in ne na gozdarje, ker so oboji z gozdovi skrbno gospodarili in jih varovali. Lastništvo gozdov je sedaj razpršeno na skoraj pol milijona lastnikov, ki povečini delajo povsod drugod, samo ne na kmetijah in ne v gozdovih. Vendar sedaj vsaj vemo, kdo je pri nas čez les.

Gozd ni samo les, gozd je življenje! Gozdovi so največji naravni zavezniki življenja, ker uravnavajo podnebje, čistijo vodo in zrak, ohranjajo plodno prst, vzdržujejo vodne izvire in blažijo vremenske skrajnosti. V gozdovih živi tudi večina naših živalskih vrst - od mravlje do medveda in volka ter do divjih prašičev. Zato je lastnik gozda upravičen samo do poseka lesa v taki meri, da je zagotovljena trajnost gozda in njegovih številnih darov, do katerih so upravičena vsa živa bitja na tem planetu, ne pa samo lastnik gozdne parcele, in ne samo človek. Za te širše in javne naloge gozdov pa mora skrbeti mati država, dokler je vsaj še malo pri močeh in pri pameti.

Po zamisli nekega kmeta, ki se menda dobro razume na pašo krav in na vzrejo telet, je nova oblast zmedla vse z gozdarji vred, nato pa sprejela nove zakone, da je lahko razbila gozdna gospodarstva, ki so prej celovito gospodarila z gozdovi. Nato je nastavila svoje podložne uradnike, ki so sedaj na dveh tretjinah države čez les, gozdove in še čez divjad z medvedi, volkovi in divjimi prašiči vred. Po dveh desetletjih so glavne posledice tega že na dlani, veliko jih je pa še prikritih po gozdovih, goščavah in globačah, vendar jih tudi tam najde vešče oko. Samo v lesni industriji je v dveh desetletjih izgubilo delo okrog trideset tisoč ljudi, v gozdovih ostaja pa vsaj dva milijona kubičnih metrov neposekanega lesa, kar je na škodo razvoja gozdov, na škodo dohodka lastnikov, lesne industrije in države. Kar pri nas še posekajo lesa, ga predelajo v drugih državah, ob tem pa uvažamo lesne izdelke iz tujine. Podjetja za sečnjo in spravilo lesa se že borijo za obstanek, ker jih državni sklad vedno bolj stiska s koncesijo, denar pa ne vlagajo nazaj v gozdove, pač pa v vse drugo, predvsem pa v neke državne dolgove. In to še ni vse.

Lovci so prejšnja stoletja in do novega štetja uradnikov za gozdove, ki so tudi čez divjad, krmili medvede daleč od naselij, da niso ljudem delali zgage in niso strašili otrok na poti v šolo, kmetom niso jemali ovc, županom pa ne medu. Zavodovi uradniki so to prepovedali, zato pa njihovi lovci z mirno roko in brez milosti v srcu postrelijo vse lačne medvedje družine, ki brskajo ob naseljih kot klošarji po smetnjakih in divjih odlagališčih smeti, da bi nekako preživeli.

In tudi to še ni vse. Poklicni zavodovi lovci v loviščih posebnega pomena ( ! ) streljajo celo zaščitene volkove, čeprav imajo na daleč vidne telemetrijske ovratnice za raziskovalno nalogo o življenju volkov, ki jo v pretežni meri financira Evropska skupnost.

Oblast je s soglasjem zavoda, ki je čez les in divjad, oktobra lanskega leta izdala odločbo za odstrel divjih prašičev skozi vse leto, tudi vodečih svinj. Tako sovražen in sprevržen odnos do divjih prašičev je bil v teh deželah nazadnje ob marčni revoluciji pred stoletjem in pol! Šele po enem letu veljavnosti te odločbe je bilo v lovskem glasilu objavljeno stališče Odbora Etičnega kodeksa, da se nadaljuje spoštovanje etičnih pravil pri odstrelu vodečih svinj z nedoraslimi mladiči.

Kdo bi si mislil, da lahko politiki s svojimi zvestimi uradniki tako hitro spreminjajo svet, če so ti čez les in nad naravo.

Članek dr. Aleša Črniča v Mladini št. 43 »Čas za angažirano državljanstvo« s svojo grozljivo resničnostjo neogibno sili v razmišljanje, kako se izviti iz objema sedanje, državljanom in družbi skrajno neprijazne in že nevzdržne neoliberalistične družbene (ne)ureditve.

Postalo je jasno, da večji del populacije razvitega sveta – še posebej Evrope, ki najbolj tiči v vsestranski krizi, ne mara več sedanje družbene ureditve, ki jo večinoma označujejo kot kapitalistični neoliberalizem. Le-tega politično zagovarjajo in vsiljujejo desnosredinske in desne stranke, ki kvečjemu dopuščajo možnost, da je to ureditev treba morda le malce korigirati – predvsem v smislu večje državne »vitkosti«, privatizacije še eventualno preostalega državnega premoženja ter še večje liberalizacije gospodarstva in trga. To pa seveda ni korekcija, ampak poglabljanje neoliberalizma !

Na drugi strani političnega spektra, ki jo označujemo kot levico, se logično izraža nezadovoljstvo s stanjem in z desničarskimi ukrepi (kot so drastično krčenje javnega sektorja ter raznih kolektivnih državnih in paradržavnih služb in dejavnosti, od šolstva do zdravstva itd, ki se vse pospešeno privatizirajo, sicer pa se državna poraba krči z absurdnimi ukrepi). Vendar levica do sedaj ni uspela ponuditi konkretnih in izdelanih alternativnih predlogov, kako naj bodo v svetu, ki se skoraj totalno globalizira, družbe urejene. V glavnem se njeni predlogi omejujejo na kritiko stališč in neoliberalnih postulatov ter na verbalno zavračanje ukrepov desnice, ki je trenutno v večini evropskih držav na oblasti. Radikalnejši izrazi nezadovoljstva zaradi hitrega zmanjševanja življenjske ravni večine in naraščajoče revščine pa so ostali omejeni zgolj na bolj ali manj ostre ulične demonstracije in nemire, ki pa dosedaj nobeni od evropskih vlad niso predstavljali resne grožnje za izgubo oblasti.

Na politično levico v evropskih državah zato leti upravičena kritika, da je medla, neučinkovita in programsko neizražena ter akcijsko ohromljena, zato desna oblastvena politika nima posebno težkega dela in se večinoma naslednjih volitev, ob izdatni podpori neoliberalnega kapitala v tej ali oni obliki, posebno ne boji – kljub širokemu množičnemu nezadovoljstvu svojih državljanov.

Ko se ob tem mnogi vprašujejo, kaj pa je sploh lahko alternativa obstoječi družbeni ureditvi, vsi brez izjeme zavračajo nekdanji komunizem – ali bolje socializem - iz prejšnje Vzhodne Evrope, odklanjajo pa tudi nekdanji jugoslovanski »samoupravni« socializem. Vse to pa z argumentacijo neoliberalcev, da so te ureditve v svojem razvoju pokazale ekonomsko in razvojno neučinkovitost prav zaradi odsotnosti prostega tržnega gospodarstva in pomanjkanja podjetniške iniciative. Vse to pa se je dogajalo, kot trdijo, zaradi nepriznavanja osebne lastnine nad proizvajalnimi sredstvi. Le-ta je bila v vzhodnoevropskih državah pred padcem berlinskega zidu izključno v rokah države, v jugoslovanskem socializmu pa – po njihovo - v nedefiniranih »družbenih« rokah. Zato so se lahko kupovali in prodajali le proizvodi, ne pa tudi firme in podjetja. Le-ta so imela na vrhu sicer tudi menedžerje – direktorje, katerih skrb pa je bila predvsem poslovni uspeh podjetja, ne pa iskanje možnosti za njegov osebni lastniški prevzem, ki itak ni bil uresničljiv.

Kakorkoli skušamo razmišljati v globino teh politekonomskih odnosov, vedno znova zadenemo na ključno vprašanje, ki ga je že Marx temeljito obdelal: vprašanje lastnine nad proizvajalnimi sredstvi, kar predstavlja temeljno distinkcijo med kapitalizmom in socializmom. V kapitalizmu je lastnina »božanstvo« in fetiš; izključno na njej bazira vsa ekonomija prostega trga in čedalje bolj tudi ves infrastrukturni sistem države. Materialnih dobrin brez opredeljenega lastnika v kapitalizmu ni, z njo se v vseh zvrsteh načeloma prosto trguje po principu ponudbe in povpraševanja. Pri tem pa naj se država kot regulacijska struktura nacije čim manj vmešava v upravljanje s temi osebnimi ali skupinskimi lastninami in jih naj ne ovira s kakršnokoli normativno politiko.

Razvojne posledice takih, v bistvu razpuščenih družbenoekonomskih odnosov pa poznamo na lastni koži. Poleg špekulacijam in korupciji naklonjenih razmer doživljamo drastično večanje ekonomske neenakosti med ljudmi, ki je zavzela že absurdne razmere in peha v relativno revščino čedalje večji del populacije. Priče smo propadanju srednjega sloja kot dosedanjega temeljnega nosilca razvojnega napredka v intelektualnem, tehnološkem, ekonomskem in kulturnem smislu. V ozki peščici skrajno bogate populacije se kažejo tudi očitne tendence za nadaljnjo koncentracijo kapitala, ki pričenja obvladovati ne samo politične stranke, ampak celotne države in njihove upravljalske mehanizme in infrastrukturne dejavnosti, tudi zdravstvo, šolstvo in kulturo, vse v korist nadaljnjega bogatenja in naraščanja moči maloštevilne elite za vladanje čedalje večjemu delu človeštva in sveta.

Na drugi strani pa ne gre prezreti, da je kapitalizem s sprostitvijo trga in s tem privatne iniciative ter z možnostjo lastniške pridobitve proizvodnih sredstev omogočil individualno, lastniško vključevanje v proizvodnjo in blagovno menjavo. S tem je odprl vrata možnostim za bolj ali manj uspešno osebno gospodarjenje in ustvarjanje višjega osebnega življenjskega standarda poslovno uspešnim. Toda ta možnost je dana vsem samo teoretično – večina se je zaradi številnih vzrokov še vedno prisiljena mezdno udinjati lastnikom proizvodnih sredstev ter jim prodajati – ne proizvodov, ampak lastno delovno silo oziroma znanje. In prav ta populacija je prva podvržena nastopajočemu siromašenju.

Posebej je udarcem neoliberalizma podvržen javni sektor. Neoliberalci trdijo, da kakor je država slaba kot lastniški podjetnik, je slaba tudi kot lastnik in upravljalec infrastrukturnih dejavnosti, zlasti zdravstva in šolstva; zato bi morali - po njihovo - te dejavnosti prav tako kot proizvodnjo podvreči enakim tržnim pravilom; torej privatizirati. Posledice seveda že poznamo – samo tisti, ki ima denar, pride prej do boljšega zdravnika in na boljšo šolo ...

Vsa dosedanja razmišljanja o možnih alternativah neoliberalnemu kapitalizmu pa se kot hudič križa ogibljejo tega, da bi prav zaradi naštetih sproščenih možnosti ukinili individualno lastnino nad proizvajalnimi sredstvi – torej nekako dopuščajo ta temeljni element kapitalizma. Toda v alternativnem, »popravljenem« družbenem sistemu, ki si ga namesto sedanjega neoliberalizma velika večina želi, bi moralo veljati, da je treba v »prenovljenem« kapitalizmu bistveno povečati vlogo države v prav vseh družbenih in infrastrukturnih dejavnostih, v privatnem sektorju proizvodnje in storitev (v t. i. realnem sektorju) pa zagotoviti učinkovito državno/družbeno regulativo za preprečevanje absurdne neenakosti in nebrzdanega bogatenja s strani številčno marginalnega dela populacije. V tem smislu bi morali spet uvesti kontrolo finančnih transakcij, ustrezno selektivno davčno politiko, sisteme subvencioniranja družbenih dejavnosti za zagotovitev splošne dostopnosti storitev in še marsikaj drugega. Tovrsten, seveda detajliran politični in akcijski program pa ne bi smel biti problem za večino levo usmerjenih strokovnjakov, ekonomistov, finančnikov, pravnikov, družboslovcev ...

Seveda se zavedam, da bi tovrstna korekcija družbene ureditve, če bi jo, kljub vsem odporom kapitala, nekoč res uspeli izvesti, vrnila nazaj tudi nekaj slabosti, ki jih poznamo iz preteklih časov: slabšo učinkovitost, zmanjšanje pobude, nevarnosti razcveta državne birokracije kot neogibno posledico povečane regulativnosti in še marsikaj. Ampak nesporno je, da bi bile dobrine, ki jih človeštvo ustvarja, pravičneje porazdeljene kot sedaj in večina državljanov bolj zadovoljna. Morda bi dobili nekakšen »kapitalizem s človeškim obrazom«, vendar je jasno, da bi bil ta možen samo z učinkovito državo, ki je in bo dolžna, da skrbi za realno enake izhodiščne možnosti za uspešno življenje in dobro počutje vseh svojih državljanov. In s tem bi se bistveno povečalo tudi zanimanje populacije za vsakršno sodelovanje pri vodenju države, za volitve in zlasti za organiziranje ustrezne civilne družbe, ki je sedaj, pasivna kakor je, postala skoraj nekakšen družbeni nebodigatreba.

Ali so taka laična razmišljanja preveč utopična? Popolnoma se strinjam z zaključki dr. Črniča: strokovnjaki vseh zvrsti, zlasti družboslovci in drugi, ki nasprotujete sedanji uničujoči razgradnji družbe in države – kje ste...?

Spoštovani!

Ali ni nenavadno, da v Sloveniji markirane volkove in rise tako kmalu po označitvi s telemetrijsko ovratnico najdejo mrtve? Zvečine jih pobijejo lovci, s katerimi ima ekipa SloWolf, ki izvaja označevanje volkov, risov in medvedov, naravnost idilične odnose. Da bo celotna scena še bolj groteskna, taisti raziskovalci z Miho Kroflom na čelu, za katere je javnost morda prepričana, da so kot biologi in raziskovalci velikih zveri med najbolj odločnimi zagovorniki varstva in ohranitve redkih in ogroženih vrst živali, zagovarjajo neselektivno pobijanje volkov in pretirano streljanje medvedov!!? Zasnova letošnjega pobijanja volkov in medvedov, kot ga je na predlog Marka Jonozoviča in Jošta Jakše iz Zavoda za gozdove Slovenije ter s podporo skupine SloWolf in Kroflovega društva Dinaricum predpisal kmetijski minister Franc Bogovič, vodi v izumrtje volka na Slovenskem in bistveno oslabitev populacije rjavega medveda – do dokončnega zloma!

Odgovori g. Krofla na konkretna vprašanja, zastavljena v Mladini, niso celoviti. Nasprotno, s svojimi pojasnili je le dodatno podkrepil zahtevo po javni razpravi o »zaznamovanju« živali, ki bo odkrito in brez olepšavanja predstavila prednosti in slabosti za vsako vrsto posebej in postavila odgovornost za izvajalce tudi na tem področju.

Če je bil medved Ivo neprimeren za označitev s telemetrijsko ovratnico, zakaj so ga potem sploh odlovili, eksperimentirali z namestitvijo ovratnice (ki naj bi bila namenjena bistveno težjemu medvedu) in povzročali nepotrebne stroške državnemu proračunu in evropskim skladom, iz katerih se financira projekt Sožitje, ki ga (neuspešno za živali?) vodi Ljudska univerza iz Kočevja? Ali zaradi tega, ker naj bi bil Marko Jonozovič iz Zavoda za gozdove Slovenije poleg državne plače upravičen še do posebne denarne nagrade? Kroflovo pojasnilo, da je pod cesto v gozdu osebno našel ovratnico, kar je po njegovem dokaz, da jo je medved snel sam, ni prepričljivo. Tudi v primeru alfa volkulje Tonke je ovratnico najbrž našel sam, a postavlja kategorično trditev, da je bila Tonka žrtev ilegalnega lova. Ni pa povedal, za kako velikega in težkega medveda je bila kupljena ovratnica in zakaj je niso namestili na primernega.

Pri odlovu alfa volkulje Tonke na območju Nanosa smo izpostavili etični vidik (od)lova v času kotenja, zaradi katerega naj bi propadel del legla. Veseli smo, če ni, a iz Kroflovega pojasnila tega ne razberemo. Volkulja Tonka naj bi imela namreč več kot pet mladičev, zaradi šoka odlova, srečanja s človekom in uporabe narkotikov naj bi se v brlog vrnila šele po nekajdnevni odsotnosti. V vsakem primeru, ali se je to dejansko zgodilo ali ne, bi pričakovali bolj natančen in celovit odgovor, npr. po koliko dneh od odlova in »zaznamovanja« se je mati Tonka vrnila v brlog k nebogljenim volčičem idr. Pri risinji Maji se nam je zdelo nenavadno, da raziskovalci iz skupine SloWolf niso takoj ob najdbi poginule risinje obvestili javnost. Za njen pogin naj bi bilo krivo parjenje v sorodstvu in gnojna pljučnica, za katero je risinja Maja zbolela – poleti. Kakšen vpliv so imeli na risinjo Majo odlov, srečanje s človekom, uporaba narkotikov in obtežitev z ovratnico, Krofel ni povedal. Prav tako ne, kaj se je zgodilo s tremi mladiči in kako je mogoče, da jih niso uspeli rešiti. Sramotnega odstrela označenih volkov, ki naj bi jih pred časom izvedli v državnem lovišču Snežnik pod vodstvom Zlatka Ficka, se ni niti dotaknil. Prav tako ne najnovejšega odstrela volkulje Tie v državnem lovišču Medved, ki ga vodi Iztok Ožbolt.

V primeru označitve volka Slavca z območja Slavnika je skupina SloWolf dosegla izjemen uspeh in si zasluži vse čestitke. Volk Slavec se je čez Gorenjsko, Koroško in Tirolsko napotil v Italijo, kjer je našel svojo volčjo izbranko Julijo. Pričakovali bi, da bo ekipa SloWolf zagrabila priložnost in naredila vse, da bo zgodbo spremljala do konca. Za to so bili zagotovljeni vsi pogoji. Ekipa SloWolf ima za izvedbo projekta o volku na razpolago več kot milijon evrov, natančno 1,017.773,00€. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje prispeva okroglega četrt milijona, 760 tisočakov pa evropski davkoplačevalci. To se žal ni zgodilo. Volkuljo Julijo so našli mrtvo, ustreljeno, od volka Slavca pa le ovratnico ...

Na podlagi predlaganih ukrepov Vlade Republike Slovenije in sestanka, ki smo ga imeli z resornim ministrom dne 25. 10. 2012, direktorji slovenskih gledališč ugotavljamo, da cilj vladnih ukrepov ne more biti varčevanje ali racionalizacija z namenom reševanja javnih financ, pač pa predvsem zmanjševanje števila zaposlenih v kulturi, ne glede na ceno in druge škodne posledice, ki bi jih takšno zmanjševanje imelo. To je potrdil tudi resorni minister z izjavo, da je cilj ukrepov »kadrovsko prestrukturiranje« z »zmanjševanjem stroškov dela« in s »prehodom čim večjega števila zaposlenih na področju kulture iz javnega v zasebni sektor«.

Tudi direktorji slovenskih gledališč želimo kadrovsko prestrukturiranje, vendar takšno, da bi lahko zaposlovali produktivno in izboljšali kadrovsko strukturo, nikakor pa ne zmanjšali števila zaposlenih in drugih stroškov dela. Slednje bi namreč onemogočilo opravljanje naše dejavnosti, saj gledališka in glasbena dejavnost že po svoji naravi zahtevata izredno veliko udeležbo dela. Naj uprizarjamo Cankarjeve Hlapce kot monodramo ali igramo Beethovnovo simfonijo z godalnim kvartetom? Ob tem velja poudariti, da se število zaposlenih v kulturi od leta 1991 tako rekoč ni povečalo, kar pomeni, da javnofinančne težave nikakor niso nastale zaradi »bohotenja« kulture in je bilo obstoječo kulturno infrastrukturo mogoče vzdrževati tudi v ekonomsko neprimerno bolj zaostrenih razmerah.

Predlogi vlade in navodila za pripravo programov dela in finančnih načrtov za leto 2013 so usmerjeni predvsem v zmanjševanje denarne mase za plače, česar pa ne bo mogoče uresničiti brez odpovedi zaposlitvenih pogodb in odpuščanja. V tem primeru bo treba glede na obstoječo zakonodajo odpustiti najboljše kadre in to v takšnem obsegu, da naše osnovne dejavnosti sploh ne bo mogoče več opravljati, kaj šele da bi jo lahko opravljali kvalitetno, kar pa ne pomeni drugega kot uničenje gledališkega in glasbenega področja z dolgoročnimi posledicami. Direktorji slovenskih gledališč takšne odgovornosti ne moremo sprejeti.

Vlade prav tako ne zanima dejstvo, da ni osnovnih pravnih okvirov za zakonito izpeljavo njenih ukrepov v razumnih okvirih. Pri izvajanju ukrepov lahko pričakujemo množico delovnih sporov in posledično prisojene visoke odškodnine, ki ne bodo bremenile vlade, pač pa javne zavode. S tem se bodo potopili še tisti javni zavodi, ki bi morda preživeli »kadrovsko prestrukturiranje« po zamislih vlade. Vsekakor bo končni zapitek neprimerno višji od načrtovanega prihranka, da o nematerialni škodi niti ne izgubljamo besed. Že leta si prizadevamo, da bi politika ustvarila normativne pogoje, v katerih bi lahko delali bolj racionalno in odgovorno in bi v težkih družbenih razmerah tudi dejansko lahko prispevali k splošnemu varčevanju in premagovanju krize. Politika svojega dela ni opravila, sedaj pa na nas prelaga svoje delo in nam grozi z drakonskimi kaznimi, ki nas bodo doletele, če ne bomo hoteli bodisi uničevati zavodov, ki jih vodimo, bodisi delati nezakonito.

Na omenjenem srečanju je Kolegij direktorjev slovenskih gledališč že osmič v tem letu zaprosil resornega ministra za sestanek, na katerem bi ga seznanili s posebnostmi našega področja, ki se močno razlikuje od drugih delov javnega sektorja, in s problemi, s katerimi se srečujemo in zahtevajo drugačne načine reševanja in individualno obravnavo javnih zavodov. Hkrati smo ga zaprosili tudi za pojasnilo, kako si vlada zamišlja izvajanje predvidenih ukrepov na zakonit način. Čakamo na odgovor.

Beg možganov iz revnih držav k bogatim je že dolgo svetovni problem. Sedaj je tudi naš. Mladi in izobraženi so dolgo grozili in celo kamenjali hudiča v parlamentu, sedaj pa bežijo. Kdor beži, tak se ne bori, se boji in slabo grozi!

Ljudje s splošno razumljivo ekonomijo, da lahko kmet proda le toliko telet, kolikor jih je vzredil, še vedno ne morejo presoditi, ali so zato večje težave tam, od koder zbežijo, ali tam, kamor se možgani po begu zatečejo, saj povsod manjka poštene pameti. Največ šolanih možganov še vedno zbeži čez ocean, kjer pričakujejo zase največ dolarjev, čeprav je tam že iz njihovih bolj ali manj slovitih univerz največ izšolanih ljudi za vsa področja. Tam naj bi v najbolj brezobzirni tekmi uspeli samo najboljši, da pridejo na mesta, kjer se o vsem odloča, s tem pa tudi o usodi našega planeta. Izkazalo pa se je, da tako norih odločitev nikoli ne sprejemajo tam, od koder so zbežali možgani. To nam da misliti.

Kar poglejmo tja, kjer zmečejo vsak mesec milijarde dolarjev iz davkov za vojne na drugih kontinentih, ki so že vnaprej izgubljene, revežem v pesku za nafto in kri ponujajo pa svoje vrednote. Najbogatejša država na svetu je tudi najbolj zadolžena na prebivalca, v največjih bankah so visoko izšolani pridaniči zaradi pohlepa zakuhali najhujšo svetovno krizo, ko so zase grabili prave milijone, drugim so prodajali pa navidezno bogastvo. Najvišji pravni možgani najmočnejšemu predsedniku na svetu ne najdejo rešitve, da bi razpustil zloglasni zapor za nedolžne, zato zapornike prodajajo drugim državam za umazane usluge. Na njihovih univerzah najdemo profesorje in raziskovalce, ki nasprotujejo darvinizmu in zagovarjajo kreacionizem. Kako je to mogoče? Kakšni so vsi domači in vsi tuji možgani, ki so tam priplezali na take položaje? Očitno so to predvsem neodgovorni, bolni in pokvarjeni možgani. In taki so našim za zgled!

Tudi pri nas hitijo pokvarjeni možgani predvsem tja, kamor se steka državni denar, odločali naj bi pa strokovno in pošteno, vendar ravnajo pogosto narobe in sprevrženo, pač podobno kot je to za velikim oceanom. Nauk vsega tega je, da za mir in srečo ljudi na tem svetu niso v politiki dovolj samo šolani možgani, pač pa pošteni ljudje, ki mislijo in delajo predvsem za dobro države ter za tiste, ki ne morejo nikamor ubežati pred pokvarjenimi možgani.

Vsakega našega mladega in šolanega človeka je škoda, če je za vedno izgubljen v širnem svetu. Tam si sicer obetajo za svoje znanje in delo hitro pot do denarja, vendar je to tudi beg pred odgovornostjo, je beg pred napori ter pred tveganji, če bi se doma uprli proti krivicam, ponižanju in norostim v naši družbi.

Ob volitvah predsednika republike moramo biti več kot pozorni, koga volimo. Večinoma zmanjšujejo pomen in vlogo predsednika republike, ki da je le protokolarno simbolična. Nihče ne poudarja izredno pomembne funkcije – predsednik republike je tudi vrhovni poveljnik slovenske vojske.

S spominom moramo seči v prelomni čas osamosvajanja in na sestanek na Brionih, ki se ga je udeležil praktično ves slovenski politični vrh. Pogovarjali so se o procesu osamosvajanja in o odhodu JLA iz Slovenije. V tem času, v času odsotnosti vodilnih slovenskih politikov, je obrambni minister Janez Janša v Ljubljani deloval samosvoje, obkoljene so bile vojašnice (kar ni bilo nič narobe), toda Janša jim je odklopil elektriko in vodo. Brionska pogajanja so bila zaradi tega ogrožena; na Brionih so pogajalci zahtevali, da mora Slovenija delovati civilizirano in vojašnicam vrniti vodo in elektriko. Takrat je moral Milan Kučan uporabiti vso svojo avtoriteto predsednika in poveljnika, da je Janez Janša izpolnil brionske zahteve.

Spomnimo se tudi sprejema, ki ga je aktualni obrambni minister Aleš Hojs pripravil z vojaško godbo in častno četo ob delovnem obisku predsednika vlade Janeza Janše na obrambnem ministrstvu. Janša je bil deležen sprejema, kakršen mu po protokolu ne pripada. Tudi ta gesta dovolj ilustrativno kaže, v katero smer so namenjeni aktualni oblastniki.

In ne nazadnje, spomnimo se, kaj se je marca leta 1933 ( od takrat bo minilo 80 let) zgodilo v Nemčiji. Takrat je predsednik Nemčije, povsem nemočni von Hindenburg nepremišljeno omogočil Adolfu Hitlerju, da se je povzpel na oblast.

Pri nas postajajo razmere vse bolj dramatične in nevarne. Parlamentarna opozicija je povsem nemočna in edina (moralna) avtoriteta je predsednik republike. Zaenkrat igrajo svojo vlogo posrednika objektivnih informacij mediji, ki pa si jih hočejo janšisti podrediti. To se dogaja Delu in Večeru, dogaja se javni RTV, podobno kot se je dogajalo v prvem mandatu Janševe vladavine. In ko ne bomo imeli objektivnih in svobodnih medijev in če bo za predsednika republike izvoljen kandidat desnice, ali kompromisarski kandidat za predsednika, ki je na večini svojih funkcij zavozil vse, kar se je dalo zavoziti, potem bo Janezu Ivanu Janši pot do absolutne, totalitarne oblasti skoraj popolnoma odprta.

Zaradi tega je še kako pomembno, koga bomo volili za predsednika republike.

Je Milan Zver res povezovalen politik?

Evropskega poslanca dr. Milana Zvera podpirata SDS in Janez Janša. Poglejmo, ali je to zanj dobro ali ga kompromitira.

Najprej SDS. V stranki velja svoboda misli, dokler člani svojih misli ne posredujejo dalje. O tem bi lahko več rekla Ivo Hvalica in dr. Miha Brejc. Stranka ima sicer bogato zgodovino »uspehov«. V letih 2004 do 2008, ko je bila na oblasti, je nastala večina tajkunov in skupni bruto zunanji dolg Slovenije se je v istem obdobju povečal za 24 milijard €.

V letu 2011 je stranki z mobilizacijo svojih vojščakov in zavajanjem ljudi uspelo, preko referendumov, blokirati vse reforme Pahorjeve vlade, ko je bila ura 12.00. Če SDS ne bi blokirala reform, bi bili danes naši problemi lahko rešljivi.

Stranka je znana po svojih rasističnih pogledih. Spomnimo se zadnjih volitev in »strokovne« analize SDS na njihovi spletni strani o volilnem neuspehu največjega Slovenca v naši zgodovini. Izmišljen Tomaž Majer piše, da je med volivci PS bilo opaziti znatno število ljudi, ki so na volišča prišli v skupinah, niso odprli ust, oblečeni so bili v trenirke, na rokah pa so imeli napisano številko, ki jo morajo obkrožiti.

Ko pravijo v SDS, da so povezovalni, mislijo gotovo na povezovanje z neonacistično Blood and Honour (BH). V koaliciji se povezuješ, ker se moraš. Ker pa povezovanje z BH ni nujno, gre očitno za iste vrednote in isti pogled na svet. SOVA je pripravila poročilo o povezavah SDS in BH in ga dala v vladno proceduro, vendar ga vlada ni posredovala komisiji za nadzor varnostno-obveščevalnih komisij. Kako dolgo bo lahko vlada še zadrževala poročilo?

Janez Janša. V zgodovino bo prišel po tem, da si je za prepisani Blairov govor zaslužil »bob leta, da je obtožil sedanjega predsednika države na osnovi ponarejenih dokumentov in seveda, da je bil zraven pri vsaki prodaji orožja. Pozivov sodišč ne upošteva in se očitno ravna po svojem velikem vzorniku Josipu Brozu Titu, ki je na sodišču izjavil, »Ja ne priznajem ovaj sud«.

Dr. Milan Zver. Še kot minister za šolstvo ni dal v letu 2005 soglasja k imenovanju ravnatelja Otonu Račečiču. Očitno samo zato, ker je Skupščina ravnateljev, ki jo je Račečič vodil, sprejela sklepe, s katerimi so ravnatelji osnovnih šol nasprotovali posegom ministrstva v nacionalne preizkuse znanja. Zakaj beseda očitno? Ker je dr. Zver izjavil, da ni dolžan pojasnjevati svojih odločitev.

Račečič se je na odločitev dr. Zvera pritožil in Upravno sodišče v Ljubljani je določilo, da mora minister odločitev obrazložiti, saj gre za dokument, ki velja kot odločba. Zadevo je vrnilo ministru, ker pa ta očitno še vedno ni imel argumentov za neimenovanje, je namesto pojasnila raje poslal Račečiču soglasje k imenovanju za ravnatelja.

Da dr. Milanu Zveru tudi domovina ne pomeni kaj dosti, kaže njegov izvoz slovenske notranjepolitične zadeve v Bruselj. Tako je o izdaji slovenskega priložnostnega kovanca za dva evra, s podobo Franca Rozmana Staneta in zvezdo, z dopisom obvestil evropski parlament. Zver v pismu evropskim poslancem piše, da smo v Sloveniji priča tudi drugim „nezaslišanim“ dogodkom s komunistično preteklostjo. Omenja tudi poimenovanje Titove ceste po Josipu Brozu – Titu, odlikovanje Tomaža Ertla in drugo.

Evropskim kolegom je dr. Zver v pismu zamolčal, da je narodni heroj F.R.S umrl leta 1944 in tako ni mogel biti vpleten v usmrtitve v času povojnega komunističnega sistema. Izgovor, da je dr. Zver mlad in ne more vedeti, kdaj je umrl F. R. S. in kdo je zmagal v drugi svetovni vojni, ni resen.

O njegovi povezovalnosti kaže dejstvo, da je dr. Zver svoj dopis posredoval vsem članom Evropskega parlamenta, razen trem slovenskim kolegom, ki ne pripadajo njegovi politični skupini.

Drugi poskus škodovanja Sloveniji gre sicer na rovaš njegove strankarske kolegice v Evropskem parlamentu Romane Jordan Cizelj, vendar je težko verjeti, da dr. Zver pri akciji ni sodeloval, še posebej, ker je informacijo objavila tudi SDS na svoji angleški različici spletne strani.

Pahor je 28. maja lani na neformalnem pogovoru z novinarji med drugim dejal, da Madžarsko že takoj po koncu predsedovanja EU čaka izolacija in da se že zdaj nihče ne pogovarja s predsednikom Orbanom. Čeprav je bil dogovor, da pogovora ne snema, je Pahorja na skrivaj posnel eden izmed „povabljenih“ novinarjev.

Vsebino Pahorjevega pogovora, prevedenega v angleščino, je R. Jordan Cizelj poslala na več naslovov evropskih poslancev.

Madžarski predstavnik v Evropskem parlamentu György Schöpflin je izjavil: „Čeprav zvenijo absurdno, bodo Pahorjeve besede nedvomno imele širše politične posledice.“ Madžarsko zunanje ministrstvo je zavrnilo besede slovenskega premiera Boruta Pahorja in od veleposlanice zahtevalo tudi uradno opravičilo Slovenije.

Ponovno je SDS žrtvovala domovino, da bi škodovala svojemu političnemu nasprotniku. Da dr. Milan Zver nima svojega mnenja, kaže tudi to, da ni niti enkrat obsodil kakšne poteze svoje stranke. V pogovoru za Delo, z dne, 23. oktobra letos, dr. Zver nekritično podpira vse ukrepe sedanje oblasti (nižanje plač in odpuščanje v javnem sektorju, državni holding, slabo banko). To se od discipliniranega vojščaka SDS tudi pričakuje.

Odgovor na vprašanje, postavljeno v naslovu prispevka, je zato enostavno. Dr. Milan Zver bo povezovalen vendar le, če se bo tako odločil Janez Janša.

Navedel bom nekoliko Celjskih resnic iz mojih neizbrisanih spominov o ljudeh, katere sem zelo dobro poznal kot otrok, kdo so bili in kaj so počeli. Doživel sem ogromno nasilja, terorja, lakote in človeške krvi.

Izviram iz delavske kultivirane družine po očetu vrtnarju in materi šivilji. V ZDA je oče pisaril v mesečno družinsko revijo ČAS, izhajajočo v Clevelandu.

Kot družina, ljubiteljica slovenske knjige, sta dobila starša v dar neke stare gospe še pred mojim rojstvom dvokrilno omaro s policami polno knjig iz 19, 18 in 17 stoletja z namenom, da jo bosta ohranila bodočim rodovom. A žal njena želja se ni izpolnila. Zgorela je pred Celjskim kulturbund centrom, kot na tisoče preostalih knjig slovenskih izgnancev. Petokolonaši, kulturbundovci in nemčurji pojoč v slavo Hitlerju in Deutschland, Deutschland naslajajoč ob kresih goreče Slovenske literature.

13. septembra ob 4. uri zjutraj je nekdo razbijal po vratih in kričal. Pripeljal je gestapovca in dva oborožena vojaka. Bil je znanec iz sosednje ulice, Stare Dečkove ceste 4. Zaposlen je bil pri Westnu. V popoldanskem času je paradiral po Gaberju v beli srajci, irhastih hlačah, obut v bele dokolenke z dvema zelenima cofloma na vsaki strani in obut v črne čevlje. Ob aretaciji je nosil črno uniformo, na rokavu svastiko in obut v škornje, a pokrit s kapo z izstopajočim šiltom. Štiričlanska družina je čakala noč za nočjo, kdaj nas bodo odpeljali. Pripravljena smo imeli dva kovčka in očetovo potovalno skrinjo. V njej je bilo 7 slovenskih knjig in ena nezgorelih, tiskana 1773.

Sosedova Anka mam je vse skupaj popeljala na vozičku do dekliške meščanske šole, na kateri se je šolala sestra. Tam nas je predal. Ko nas je bilo dovolj zbranih te noči, naj bi napolnili 12 kamionov s pokritimi ponjavami in bili prepeljani v hleve Rajhemburškega gradu. Po 14 dneh so nas v transportu s 500 osebami odpeljali v ustaško taborišče Slavonsko Požego. Tako navaja Franc Šetinc v knjigi »izgnanci«. Po prvem oktobru so bili vsi transporti usmerjeni v Nemčijo. Bili smo razseljeni od Srbije do Šlezije po vseh mogočih in nemogočih taboriščih, samo iz hlevov nas je odšlo več kot 65. 000.

V Gaberjah smo imeli svoj otroški vrtec na Stari Dečkovi cesti št. 1. Bil je oddaljen od zidu Gaberske vojašnice še ne 40 m. Obsegal je dva prostora v pritličju za deklice, in enaka prostora v nadstropju s popolnim pogledom na vojaško polkovno dvorišče.

Po okupaciji Celja so se po mestu pojavili veliki plakati nemškega vojaka v popolni bojni opremi v nemškem in slovenskem jeziku. Vabili so simpatizerje in somišljenike, naj se javijo kot prostovoljci v slavno in nepremagljivo slavno nemško armado. In res so se. Bilo jih je na stotine in stotine. Na dvorišču so bili parkirani kamioni z vojaško opremo, dobili so vse razen orožja. Preoblačili so se na dvorišču. Večina se je slekla do golega. Bilo je nepozabno. Dnevno smo videvali ogromno količino goloritnikov in kosmatih visečih pimpekov. Tistih par dni smo videli največjo razstavo zadnjic in penisov. Nepozabno doživetje, nikoli pozabljeno.

26. aprila, ko je nori Hitler tulil z balkona mariborske mestne hiše »naredite mi to deželo spet Nemško«, je v Rajh vključil okupirana slovenska ozemlja. S tem dnem so postali Slovenci vojaški obvezniki. Vsi, ki so do tega dne oblekli vojaško suknjo, so bili prostovoljci. Tako je dejstvo.

Eden od prostovoljcev je pisal očetu v Celje, da je postal časten Nemški vojak in je že toliko napredoval, da je postal vodja straže. Rokopis je ohranjen! Nikoli več se ni pojavil v Celju. Ostal je v Ruskih prostranstvih. Enako mladenič v črni uniformi.

Od doma smo odšli kot štiričlanska družina, a vrnili se trije. Za izdajo ga je mama preklela z naslednjimi besedami: »Prekleta naj bo zemlja, kje trohni in preklete naj bodo kosti, ki v tej zemlji trohne, za vse storjeno gorje in trpljenje.«

Po vrnitvi iz internacije smo fantje, stari 12 ,13 let, vzeli v precep vse celjske pobe, ko so korakali pri Hitlerjugendu. Vsakič smo jih prebili, a njihovi starši se niso mogli nikjer pritožiti. Bili so petokolonaši.

V soboto, 22. septembra, sem popeljal poln avtobus ljudi v naše taborišče. Tam sem imel predavanje mojih nepozabnih neizbrisanih spominov. Kasneje mi je bila podarjena ena od knjig spominov in pričevanj. Ko sem pregledal fotografsko gradivo, sem na strani 362 na veliko presenečenje odkril, da dve osebi prepoznam. V spodnjem delu sedi pisatelj Anton Ingolič, na vrhu slikar Albert Sirk s kozarčkom v roki. V spodnji vrsti levo od Sirka v beli bluzi kratkih rokavov s kratko kravato krog vratu sedi žena Dora. Posnetek je bil narejen v Zaječarju 25. septembra 1941.

—Levin Rodica, Sežana

Mladina, št. 41

Adijo pamet

Beg možganov iz revnih držav k bogatim je že dolgo svetovni problem. Sedaj je tudi naš. Mladi in izobraženi so dolgo grozili in celo kamenjali hudiča v parlamentu, sedaj pa bežijo. Kdor beži, tak se ne bori, se boji in slabo grozi!

Ljudje s splošno razumljivo ekonomijo, da lahko kmet proda le toliko telet, kolikor jih je vzredil, še vedno ne morejo presoditi, ali so zato večje težave tam, od koder zbežijo, ali tam, kamor se možgani po begu zatečejo, saj povsod manjka poštene pameti. Največ šolanih možganov še vedno zbeži čez ocean, kjer pričakujejo zase največ dolarjev, čeprav je tam že iz njihovih bolj ali manj slovitih univerz največ izšolanih ljudi za vsa področja. Tam naj bi v najbolj brezobzirni tekmi uspeli samo najboljši, da pridejo na mesta, kjer se o vsem odloča, s tem pa tudi o usodi našega planeta. Izkazalo pa se je, da tako norih odločitev nikoli ne sprejemajo tam, od koder so zbežali možgani. To nam da misliti.

Kar poglejmo tja, kjer zmečejo vsak mesec milijarde dolarjev iz davkov za vojne na drugih kontinentih, ki so že vnaprej izgubljene, revežem v pesku za nafto in kri ponujajo pa svoje vrednote. Najbogatejša država na svetu je tudi najbolj zadolžena na prebivalca, v največjih bankah so visoko izšolani pridaniči zaradi pohlepa zakuhali najhujšo svetovno krizo, ko so zase grabili prave milijone, drugim so prodajali pa navidezno bogastvo. Najvišji pravni možgani najmočnejšemu predsedniku na svetu ne najdejo rešitve, da bi razpustil zloglasni zapor za nedolžne, zato zapornike prodajajo drugim državam za umazane usluge. Na njihovih univerzah najdemo profesorje in raziskovalce, ki nasprotujejo darvinizmu in zagovarjajo kreacionizem. Kako je to mogoče? Kakšni so vsi domači in vsi tuji možgani, ki so tam priplezali na take položaje? Očitno so to predvsem neodgovorni, bolni in pokvarjeni možgani..In taki so našim za zgled!

Tudi pri nas hitijo pokvarjeni možgani predvsem tja, kamor se steka državni denar, odločali naj bi pa strokovno in pošteno, vendar ravnajo pogosto narobe in sprevrženo, pač podobno kot je to za velikim oceanom. Nauk vsega tega je, da za mir in srečo ljudi na tem svetu niso v politiki dovolj samo šolani možgani, pač pa pošteni ljudje, ki mislijo in delajo predvsem za dobro države ter za tiste, ki ne morejo nikamor ubežati pred pokvarjenimi možgani.

Vsakega našega mladega in šolanega človeka je škoda, če je za vedno izgubljen v širnem svetu. Tam si sicer obetajo za svoje znanje in delo hitro pot do denarja, vendar je to tudi beg pred odgovornostjo, je beg pred napori ter pred tveganji, če bi se doma uprli proti krivicam, ponižanju in norostim v naši družbi.

V govoru ob otvoritvi Borštnikovega srečanja je minister dr. Žiga Turk izjavil naslednje: »Kultura h gospodarskemu okrevanju ne more dati davkov, prihodkov in denarja.«

V času, ko Evropska komisija priporoča povečanje proračuna za kulturo, saj se dobro zaveda njenega pozitivnega učinka na živost in živahnost gospodarstva, minister znova dokazuje, da ne pozna resorja, ki ga pokriva. Sicer bi vedel, da se v kulturi od vsake knjige, vstopnice in drugih kulturnih dobrin odvede DDV. Poleg tega je obdavčena vsaka plača v kulturi in vsaka avtorska pogodba. Obdavčeni so tudi vsi poslovni odnosi, ki so s kulturo v navezi, na primer, tiskarstvo in hotelirstvo. Ne le to, obdavčene so tudi vse štipendije in nagrade. Hkrati je njegova izjava povsem nelogična, saj je kultura v imenu gospodarskega okrevanja že dala del svojega denarja, v kar je bila prisiljena z Zakonom o uravnoteženju javnih financ. Kaj je ukinitev Centra sodobnih plesnih umetnosti drugega kot oddaja kulturnega denarja? Kaj je zmanjšanje proračuna za Jak in Slovenski filmski center drugega kot oddaja kulturnega denarja? Kaj pa je zaustavljen projektni razpis na uprizoritvenih umetnostih drugega kot oddaja kulturnega denarja? Kaj pa je drastičen rez v kulturi drugega kot oddaja kulturnega denarja? V tej luči je ministrova izjava zavajajoča, netočna in žaljiva do vseh deležnikov v kulturi. Zahtevamo, da jo prekliče in se javno opraviči.

Javno pismo lahko podpišete na Facebooku.

Novinar Peter Petrovčič je v svojem članku v Mladini, z dne 12.10.2012, z naslovom „Šturmov favorit“ in podnaslovom „Kaj imajo skupnega Baraga, Janković in Šturm“ med drugim zapisal tudi „... Odgovorili bodo tudi na vprašanje, ali bi odredbo za takšno hišno preiskavo podpisal vsak preiskovalni sodnik, ne samo Andrej Baraga. Ni skrivnost, da kadar želijo biti preiskovalci ali tožilci povsem prepričani, da bodo pridobili odredbo za hišno preiskavo, počakajo na trenutek, ko je v službi ’pravi’ sodnik.“ Ker je iz tega citata in celotnega članka jasno razvidno, da novinar dvomi v mojo nepristranost, se čutim dolžnega podati to pojasnilo.

Kot preiskovalni sodnik seveda ne morem in ne smem vsebinsko komentirati zadeve, ki je še v fazi odprtega predkazenskega postopka. Lahko pa zagotovim, da sem v svoji preko osemnajstletni karieri funkcionarja v pravosodju, sprva kot tožilec, zadnjih šest let in pol pa kot sodnik, sprejel mnogo različnih odločitev, med drugim tudi odrejal, ali v kakšnih primerih tudi zavračal, kar javnosti in tudi novinarju ne more biti docela neznano, hišne preiskave. Kriteriji, po katerih se ocenjuje, če je posamezna pobuda za odreditev hišne preiskave utemeljena, ali ne, so zelo jasno napisani v I. odstavku 214. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa: „Preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb se sme opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek.“ Ne gre torej za kriterije, ki bi veljali le za Andreja Barago ali katerokoli drugo posamezno osebo, temveč to velja za vse sodnike. Zato seveda zavračam očitke, ki jih name naslavlja novinar, ker so ti popolnoma neutemeljeni. Strinjam pa se, da je lahko sodnikovo delo podvrženo kritični presoji javnosti, vendar pa v tem primeru več kot očitno ne gre za slednje, temveč, kar pri istem novinarju nisem doživel prvič, za pripis negativnih lastnosti, očitno „nepravega“ sodnika, kot ga pač v svojih očeh vidi g. Petrovčič.

V članku Možina osvojil Hollywood (Mladina, 12. oktober 2012) se je Simonu Popku, direktorju Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala in Festivala dokumentarnega filma, zareklo kar nekaj nerodnosti.

Tako se sprašuje, zakaj »minister Turk ni sprejel in počastil še Marka Naberšnika, ki je septembra na festivalu v Montrealu prejel nagrado za najboljši scenarij, ali Damjana Kozoleta, ki je v istem času v Gironi prejel štiri nagrade.« Kot javnost že ve, saj smo o tem takrat obvestili medije, je minister dr. Turk pisno čestital tako Marku Naberšniku kot tudi Damjanu Kozoletu. Marka Naberšnika pa je 12. septembra tudi osebno sprejel. 25. septembra se je minister dr. Turk udeležil mariborske premiere filma Šanghaj in si film ogledal. Tudi o tem smo obveščali medije, objavili sporočila o tem na spletni strani ministrstva ter na Twitterju. Gospoda Popka vabimo, da jih prebere.

Pozdravljeni!

V 30. številki revije Mladina z dne 27.7.2012 je bil v rubriki Družba objavljen članek Zaznamovani, avtorja Staša Zgonika. V 39. številki revije Mladina z dne 28.9.2012 je g. Valpatič, predstavnik Društva za osvoboditev živali in njihove pravice, v pismu bralcev postavil nekaj vprašanj v zvezi z označevanjem divjih živali. V tem pismu podajam odgovore na zastavljena vprašanja, na katera poznam odgovor ter komentar na nekatere napačne trditve.

Kar se obročkanja ptičev tiče in navedenega primera z orlom, ne morem komentirati, ali je res ali ne, saj pri teh raziskavah nisem sodeloval. Lahko pa odgovorim glede vprašanj v zvezi z velikimi zvermi, ki jih bralec omenja. Potrdim lahko, da je ovratnica iz medveda Iva zanesljivo odpadla, saj sem jo sam našel sredi Kočevskega roga. Nekateri medvedi imajo namreč tako širok vrat, da je ta podobne širine kot glava. Zaradi tega si včasih kmalu po opremljanju odstranijo ovratnico, saj teh ne želimo namestiti pretesno.

V primeru medveda z »zažrto ovratnico«, ki so ga odstrelili lani na Menšiji in o katerem so takrat poročali naši in tuji mediji, je šlo za mladega samca, ki so ga z ovratnico opremili v Italiji in je potem prišel v Slovenijo, na njegovi ovratnici pa (za razliko od ovratnic, ki jih uporabljamo v Sloveniji) ni bilo nameščenega sistema za avtomatsko odpadanje po enem letu delovanja.

Res je, da je poginila risinja Maja, ki smo jo opremili s telemetrično ovratnico. Kot je pokazala obdukcija trupla, opravljena na Veterinarski fakulteti, je bil vzrok smrti pljučnica, sumi pa se, da je imela slabše razvit imunski sistem, kar bi lahko bilo v povezavi z visoko stopnjo parjenja v sorodstvu, za katero trpijo naši risi (celotna dinarska populacija evrazijskega risa namreč izvira iz samo šestih risov, ki so jih po popolnem iztrebljenju vrste v začetku 20. stoletja ponovno naselili leta 1973). Izredno visoka stopnja parjenja v sorodstvu je bila z genetsko analizo kasneje potrjena tudi pri risinji Maji.

Noben od mladičev volkulje Tonke, alfa samice iz tropa Vremščica-Nanos, ki smo jo z ovratnico opremili letos na Primorskem, ni poginil zaradi telemetrije. Vseh pet mladičev je potrjeno preživelo (na voljo so posnetki iz avtomatskih video kamer) vsaj do konca septembra, ko je bila volkulja očitno nezakonito odstreljena. Tudi pri krivolovu telemetrična ovratnica ni mogla imeti vloge (npr. če bi kdo na kakršenkoli način prišel do varovane frekvence in signal uporabil za izsleditev volkulje), saj takrat ovratnica, sploh VHF, ni oddajala radijskega signala.

Lep pozdrav,

Spoštovani odgovorni urednik Grega Repovž,

v prispevku »Jankovićev paradoks« ste iz meni neznanih razlogov navedli nekaj izjemno nekorektnih trditev, s katerimi ste pravzaprav sami naredili tisto, kar očitate meni – presegli svoja pooblastila. Vso pravico imate do svojega mnenja o tem, ali sem po nedavnih policijskih preiskavah še lahko voditelj levice in ali naj se umaknem iz politike, ne vem pa, kdo vam daje pravico, da tako lahkotno prevzemate vlogo sodnika. Še preden se bo zadeva morebiti preselila na sodišče, ste me pravnomočno obsodili: Poslovanje Zorana Jankovića je zavrženo. Zoran Janković ni pošten, zlorablja javni denar in pooblastila ter se z njimi okorišča.

Podobno ste storili v nekem drugem prispevku pred 14 leti, ko je vaša obsodba ostala brez epiloga in žal tudi brez opravičila.

Vaše dejanje sedaj je žal podobno nastopu notranjega ministra, ko z mislijo na prihodnje aktivnosti policije izjavi, da se veseli tistega, kar prihaja.

Spoštovani gospod Repovž,

z besedo nisem obtožil politike, tudi ne iskal političnih zarot, ko ste me novinarji o tem spraševali. Nasprotno, rekel sem, da o tem ne želim niti razmišljati in da še zmeraj in kljub vsemu, kar sem moral doživeti v preteklih tednih, verjamem v pravno državo. Trdim, da se nisem okoristil niti z enim evrom javnega denarja in da nisem storil nobenega od štirih kaznivih dejanj, navedenih v odredbi za preiskavo. Na moje besede ste odgovorili, da vas želim »pripeljati žejne čez vodo«.

Zato, gospod Repovž, vas sprašujem, ali menite, da bom po vseh javnih vnaprejšnjih obsodbah in s tem povezanih pritiskih, ki ste si jih privoščili nekateri novinarji, res lahko deležen korektne obravnave pristojnih organov? Ali ste res bolje seznanjeni z vsebino in izvedbo doslej najzahtevnejšega javno-zasebnega partnerstva, kot vsi moji sodelavci, s katerimi smo projekt snovali in izvedli? Ali pa se boste strinjali z mano, da delne, pomanjkljive in tudi zavajajoče informacije, ki (morda z očitnim razlogom) krožijo v javnosti, za korektnega in objektivnega novinarja ne bi smele biti osnova, da nekoga hladnokrvno in dokončno obtoži nepoštenosti, okoriščanja in zlorabe položaja. Ko to počnejo politični nasprotniki, še nekako razumem, ko to naredi novinar in odgovorni urednik, nekoč tudi predsednik Društva novinarjev Slovenije in v vsakem primeru mnenjski voditelj, pa je to žal druga zgodba.

Grega Repovž je podal tehtno analizo zadreg in ravnanj nas volivcev, kadar so pred nami na volitvah kandidati sumljive poštenosti. Zato, da ne bi morali prevzeti samo volivci odgovornost za dane izbire, bi bilo le potrebno spomniti, da volivci izbiramo lahko samo med tistimi, ki nam jih ponudijo politične stranke. Seveda je možna izbira tudi bojkotiranje volitev. Toda to je najslabša rešitev, bolje je v slabi ponudbi izbrati manj slabo možnost.

Sedaj pa še o Jankovićevem paradoksu. Verjetno so mnogi v njem res videli protiutež Janši. Toda ponovna izvolitev za župana verjetno bolj dokazuje, da so se Ljubljančani naveličali nesposobnih županov, ki, ob večjih razpoložljivih mestnih sredstvih, niso imeli kaj dosti pokazati ob koncu mandata (morda so se v nekaterih primerih razkrile celo škodljive odločitve). Volivci so spoznali, da ne zadostuje samo to, da je politik pošten in zna dopadljivo nastopati, pač pa mora znati in hoteti delati v korist javnosti. Mislim, da vsaj delno velja tudi za rezultate državnozborskih volitev, da so volivci volili Jankoviča zato, ker se je že izkazal kot učinkovit gospodarstvenik in župan Ljubljane. Ne smemo pozabiti, da so se v medijih pojavljali pozivi, še za časa Pahorjeve vlade, da je potrebno na mesto predsednika vlade postaviti sposobnega menedžerja.

Verjetno nas je kar večina volivcev, ki poštenost smatramo za predpogoj, da se nekdo lahko kandidira za javno funkcijo. Vendar to naše pričakovanje ne bo izpolnjeno toliko časa, dokler to vrednoto ne bodo sprejeli tudi funkcionarji političnih strank, kot vodilo pri svojem delovanju in izbiri kandidatov. Prav predsedniki koalicijskih strank Erjavec, Virant, Žerjav in Novakova so postavili kriterij za spoštovanje vrednot, kot so poštenost itd., s tem ko so vstopili v koalicijo s SDS in Janezom Janšo. Res sta Erjavec in Virant iz svoje stranke izključila po enega poslanca dvomljive poštenosti, toda to še vedno ne pomeni, da sta s tem postala dosledna privrženca poštenosti.

Najmanj tako pomembno za delovanje v korist javnosti, kot je poštenost, je tudi ocena, kakšno korist ali škodo je nekdo napravil s svojim delovanjem. Denimo, Lojze Peterle se običajno hvali, kako je bila Demosova vlada najboljša v samostojni Sloveniji. Toda v času te vlade se je začela prodaja orožja, katere izkupiček je šel neznano kam, takrat so sprejeli zakon o gospodarskih družbah, ki je spodbujal razpad velikih gospodarskih sistemov (drugod po svetu so v tem času potekali intenzivni procesi združevanja v velike gospodarske sisteme), sprejet je bil unikatni zakon o denacionalizaciji, katerega posledice bodo plačevali še naši vnuki, upokojili so veliko »nezanesljivih« še mladih ljudi in sicer omogočili predčasno upokojevanje, prišlo je do izbrisanih itd. In vse to, kar je napravila ta »najboljša vlada«, čutimo finančne posledice še danes. Tudi takšne »zasluge« ne bi smeli volivci in mediji pozabiti in onemogočiti, da tisti, ki so povzročili probleme, ne bodo nastopali kot njihovi rešitelji.

Žalostna resnica je, kot je ugotovil Grega Repovž, da se pri nas priznanje napak ne ceni. Navsezadnje je priznanje napake tudi oblika osebne poštenosti. Za takšno stanje so v veliki meri zaslužni mediji. Ljudje se sprašujejo, kako je mogoče, denimo, da sta bila poslanca zaradi dvomljivih diplom tedne obravnavana v medijih, knjige o škodljivi prodaji orožja so pa bile bolj mimogrede omenjene. Kje je sorazmerje v obravnavah med težami posameznih problemov? Dokler mediji ne bodo naredili svoje domače naloge tudi v tem pogledu, bomo volivci še kar naprej ostali na volitvah pred slabimi izbirami.

V 38. številki “Mladine” gospod Andrej Ajdič v svojem ugovoru prispevku Klemna Košaka o nacističnih naključjih v tretjem odstavku skuša razvrednotiti mnenje Daniela Grafenauerja , da je bila “nemško govoreča manjšina v veliki meri nacificirana. Že sama izjava je precej prizanesljiva, resnica pa je, da je po ustanovitvi „Reichskommissars für die Festigung deutschen Volkstums“ (Državnega komisarja za utrjevanje nemške narodnosti) 7. oktobra 1939 bil Kulturbund dokončno integriran v oblastni aparat Heinricha Himmlerja. Saj morebiti še veste, kdo je bil to: Reichsführer-SS und Chef der Deutschen Polizei. (beri vsaj Wikipedia - geslo Kulturbund). Prav zanimivo bi bilo izvedeti kaj več o tistih članih kulturbunda, ki baje niso bili nacisti.

Moja izkušnja s kulturbundovci pa je drugačna: v Rušah, kjer sem živela med vojno, je bila v Tovarni dušika močna celica Kulturbunda in njeni člani so se ob prihodu Nemcev šopirili po kraju z rdečimi narokavniki s “hakenkrajcom” in iz njihovih vrst so se rekrutirali tako “Kreisführer” kot “Ortsgruppenführer” pa direktor tovarne – pa še kaj bi se jih našlo.

Druga izkušnja moje družine pa je sledeča: ob napadu na Jugoslavijo se je moj oče, ki je bil šolski upravitelj v Šentjanžu pri Dravogradu, želel pridružiti prostovljcem za obrambo domovine. Dlje kot do Ljubljane sicer ni prišel. Ko se je po kapitulaciji vračal domov, je v Celju srečal skupino kulturbundovcev in med njimi je bil tudi učitelj s šentjanške šole, ki je bil, kot se je izkazalo, prikrit kulturbundovec. Ni minilo veliko, in že so očeta, ki je bil nota bene v civilni obleki, aretirali in odgnali v nemški lager za vojne ujetnike za tri leta.

Kdor se želi poučiti o vzdušju, ki je vladalo med nemško manjšino na Štajerskem še iz ranjke Avstroogrske sem, naj si prebere knjigo Martina Pollacka: Der Tote im Bunker – ki je pod naslovom Smrt v bunkerju izšla tudi v slovenskem prevodu. Morda mu bo potem kaj več jasno.

In dogodek zadnjih dni kaže, da še vedno pod pepelom živi nacistična žerjavica: kaj pa je drugega kot to izjava koroškega politika, sicer s presenetljivo slovensko zvenečim priimkom, da koroški Slovenci niso pravi Korošci.

Pa lep pozdrav!

Spoštovani,

rada bi vas opozorila, da članek “Spet ura resnice za upravitelje” avtorja Klemna Košaka v Mladini št.: 40 (5.10.2012) vsebuje netočnosti.

Omenjeno kolo sodnici Jelki Rozman “Smrekci”, ki ste ga izpostavili, ni bilo darilo stečajnih upraviteljev, temveč je bilo kupljeno v večjem krogu prijateljev, ki s sodiščem in stečajnimi upravitelji profesionalno nima nobene zveze. Darilo ni bilo namenjeno podkupovanju, temveč kot rojstnodnevna pozornost ob okrogli obletnici dolgoletni prijateljici.

Lepo vas pozdravljam

Popravek

V prejšnji številki Mladine smo v članku Nepravi veterani napačno zapisali, da je obrambno ministrstvo za vojaški pogreb preminulega admirala Marjana Pogačnika zaprosila njegova družina. To prošnjo je obrambnemu ministrstvu poslal gospod Vojko Gorup. Vsem prizadetim se opravičujemo.