Spoštovani,

odzivamo se na članek »Ko se neznanje kompenzira z odločnostjo«, ki je bil objavljen v tedniku Mladina 30.03.2012, na 24. strani, in prikazujemo nasprotna dejstva s strani Združenja skladateljev in avtorjev za zaščito avtorske pravice Slovenije (SAZAS).

Ne drži, da je dr. Jurij Žurej kot direktor Urada za intelektualno lastnino Sazas ovadil zaradi kršitve zakonov, in zahteval, da združenje vrne avtorjem okrog 10 milijonov evrov, ki jih je Sazas pobral od kabelskih operaterjev in jih nakazoval v Švico, ter da je enako zahteval tudi glede denarja, ki ga je Sazas namesto avtorjev namenjal v t.i. »promocijske sklade«. Dr. Jurij Žurej je Sazas ovadil iz njemu znanih političnih razlogov ter v preverjanje Sazasove dejavnosti poslal vse pristojne državne institucije. Te pri delovanju Sazasa niso ugotovile nobenih nezakonitosti. To pa ni mogoče reči za delovanje dr. Jurija Žureja, saj je nezakonitost postopkov njegovega urada in prekoračitev njegovih pooblastil ugotovila tako upravna inšpekcija kot upravno sodišče. Republika Slovenija je namreč Združenju Sazas kot edini kolektivni organizaciji, ki je izpolnjevala vse pogoje, na zahtevo tujih imetnikov dodelila začasno dovoljenje za pobiranje nadomestil iz naslova kabelske retransmisije. Združenje Sazas tako na podlagi bilateralnih sporazumov vsako leto v skladu s pravnim redom nakazuje nadomestila za uporabo glasbenih avtorskih del v tujino. Združenje Sazas pa prav tako za uporabo glasbenih avtorskih del slovenskih avtorjev vsako leto iz tujine prejme nakazila sestrskih organizacij.

Tone Rački v pismu bralca trdi, da je moj pogled na kulturno politiko napačen iz treh razlogov: ker priznavam le medijsko posredovano kulturo, ker ne ločim med elitno in visoko kulturo in ker napačno razumem množično kulturo.

Ko gre za medijsko posredovano kulturo trdim, da je le ta kultura sodobna, vse drugo pa so muzeji. V resnici pa je po mnenju Račkega obisk galerij, gledališč, oper, filharmonij ipd. danes rekorden. Mislim, da je treba ločiti dve stvari. Res je, da novi mediji niso izpodrinili tradicionalnih. Je pa res, da se je doseg tradicionalnih medijev primerjalno gledano zmanjšal. Ljudje še vedno na primer hodijo v opero in filharmonijo, vendar je obisk elektronsko posredovane glasbe (na koncertih, na televiziji, na internetu ipd.) kvalitativno večji. To kažejo empirični podatki. To, kar trdim, je, da bi morala kulturna politika tem spremembam slediti in enakopravno spodbujati nove oblike ustvarjanja.

Rački nadalje trdi, da ne ločim med elitno in visoko kulturo. Elitna kultura je sociološka oznaka, pravi, medtem ko v resnici potrebujemo kulturološko. Res je, delitev kulture po slojih glavnih potrošnikov je družboslovna. Ta delitev se mi zdi relevantna zato, ker kaže na nedemokratično naravo kulturne politike pri nas, na dejstvo, da velika večina davkoplačevalcev subvencionira dostop do kulture peščici izbrancev (bolj izobraženih, urbanih, premožnejših ljudi). Vendar je to dejstvo za Račkega irelevantno. Tega sicer ne izreče eksplicitno, vendar demokracija v kulturi zanj očitno ne pride v poštev. To lahko posredno razberemo iz njegove trditve, da ni pomembno, ali obstajajo potrošniki kulture, ampak ali je kultura strokovno utemeljena. Umetnost ne obstaja zaradi ljudi, ampak zaradi strokovnjakov, ki bdijo nad tem, da prihajajo v javnost umetnine, vredne človeštva, ne pa človeka. Vsekakor zelo drzno. Vse življenje sem hodil v kino, na rock koncerte, gledal televizijske nadaljevanke ipd., da bi v tem užival, potem pa pride Rački in mi pove, da je to trivialno doživljanje umetnosti. V resnici gre za to, da stroka arbitrira, kaj je visoka kultura in se potem s tem oplemenitimo. Rački celo zapiše, da je visoka kultura podobna temeljnim znanostim, iz česar lahko sklepamo, da strokovnjaki lahko o tem arbitrirajo objektivno znanstveno. Še ena zelo drzna trditev. Nam lahko Rački kaj več pove o tem, s kakšnim čarovniškim trikom strokovnjaki mnenja o tem, kaj je visoko in kaj nizko, spreminjajo v dejstva? Kako na primer izmerijo, da je predstava Črnih mask v operi visoka kultura, igranje Jimmyja Hendrixa na kitaro (samouka, ki ni poznal not) pa nizka kultura? Problem razlikovanja visoke in nizke kulture ni v tem, da imamo vsi potrošniki kulture o tem pač različna mnenja, ampak v tem, da so eni potrošniki tako arogantni, da svoja mnenja razglašajo za dejstva.

Po mišljenju Račkega tudi ne razumem pojma množična kultura. Rad se sklicujem na deprivilegirane množice, ki pa prav nič ne pogrešajo bolj kvalitetnega kulturnega programa, ki jim ga vsiljujem. Medije skrbi predvsem gledanost in zaradi tega ponujajo slab program. Da bi prišli do boljšega programa v množičnih medijih, bi morala zanj skrbeti stroka, meni Rački. V čem vidim problem tega pogleda? Najprej in predvsem v prezirljivem pogledu na ’ljudstvo’, ki ga Rački nehote izrazi. Plehki potrošniki instant kulture ne ločijo med pomijami in večno umetnostjo. Zato jih je treba voditi za roko in jim kazati pravo pot v visoko umetnost. Že Raymond Williams je nekoč zapisal, da je nekaj zelo narobe s predstavo, ki jo imajo intelektualci o drugih – množic v resnici ni, so le drugi ljudje, ki jih ne poznamo in jih masificiramo. Intelektualec, ki na primer hodi v gledališče, bo na potrošnike televizijske kulture gledal kot na množico, kot na homogeno estetsko kolektiviteto. V resnici pa smo potrošniki televizijske kulture enako raznoliki kot potrošniki gledališke kulture, le da naš intelektualec o tem ničesar ne ve. Pa še nekaj se mi zdi sporno v pogledu Račkega. Skeptičen sem glede tega, da lahko stroka vzpostavi visoko kulturo na katerem koli umetniškem področju. Navsezadnje je stroka ves čas na čelu elitne kulture, pa verjetno ne bo nihče trdil, da je vse ali večina tega, kar se dogaja v zatohlih hlevih slovenskega duha, (visoka) umetnost.

To, kar v Sloveniji v resnici potrebujemo, je demokratična kulturna politika, ki bo bolj enakopravno spodbujala vse oblike umetniškega ustvarjanja. Prepričan sem, da se večina aristokratov duha zaveda krivičnosti obstoječega sistema, da pa se bodo vseeno upirali vsakemu poskusu spremembe - ne zaradi skrbi za visoko kulturo, ampak zaradi privilegijev, ki jih v tem sistemu uživajo.

Novinar Mladine Peter Petrovčič je v članku o mednarodnih aktivnostih predsednika Vlade RS Janeza Janše napačno navedel nekaj trditev, ki jih je potrebno demantirati.

Novinar je zapisal, da je vlada konec januarja sestavila seznam mednarodnih aktivnosti. Vlada RS, ki jo vodi premier Janez Janša, je nastopila mandat 10. februarja 2012 in programa mednarodnih aktivnosti še ni sprejela. Dejstvo pa je, da bodo službena potovanja predsednika vlade v tujino zaradi varčevanja in racionalizacije stroškov bistveno zmanjšana.

Prav tako ne drži trditev novinarja Petrovčiča, da je predsednik vlade Janez Janša že februarja odpotoval na slovenske dneve v Milanu v sosednji Italiji.

V izogib navajanju netočnih informacij naj še poudarimo, da bo slovenska javnost o mednarodnih aktivnostih predsednika vlade pravočasno obveščena, tudi prek spletnih strani Kabineta predsednika vlade.

Spoštovani,

v nedeljo, 25.3., smo se državljani RS na referendumu o Družinskem zakoniku opredelili proti le-temu, s čimer smo njegovo sprejetje, v obliki v kateri je bil predlagan, zamrznili za vsaj eno leto. S tem naj bi državljani svobodno izrazili svoje nestrinjanje s (med drugimi) pravicami istospolnih partnerjev do posvojitve otrok. To naj bi bila racionalna odločitev, ki so jo posamezniki sprejeli na podlagi lastnih prepričanj in razumskega sistema vrednot. Pa je to res?

Skozi celotno referendumsko kampanjo smo spremljali t. i. »verbalne napade« s strani Civilne iniciative za družino in pravice otrok g. Aleša Primca in njegovih sodelavcev, ki niso bili niti stvarno argumentirani, niti ne sodijo v sodobno družbo 21. stoletja. To referendumsko kampanjo si velja zapomniti predvsem po presežku stopnje manipulacije posameznika in spodbujanja homofobije v sodobni družbi. Posebno vlogo je v tem primeru odigrala RKC, ki je direktno in indirektno nagovarjala svoje vernike, naj se izrečejo proti zakoniku, saj naj bi ta »spodkopaval tradicionalne vrednote slovenske družbe ter družine«. Ne le, da je takšno nagovarjanje nemoralen poseg v t. i. »svobodno voljo« posameznika, ampak je tudi nezakonito, saj se RKC ne sme direktno ukvarjati s političnimi vprašanji – ločena cerkvena in državna oblast.

Z zavrnitvijo zakonika smo pokazali, da smo nezrela družba, ki je zaprta za premike, ki se pojavljajo v sodobnih družbah ter, da je posameznike zelo lahko manipulirati z indoktrinacijo. Skrbi dejstvo, da se homofobija s starejših generacij prenaša na mlajše, kar bi v prihodnosti, v navezi z ekonomskimi in političnimi pretresi, lahko privedlo do nemirov. Kot predstavnik mlajše generacije sem zgrožen nad demonstracijo moči, kot nam jo je v nedeljo prikazala RKC in njej naklonjene politične opcije. Dogajanje v Sloveniji ne vodi v liberalizacijo in demokratizacijo družbe, ampak v centralizacijo in diskriminacijo, kakršna je po ideologiji bližje »temnemu veku« kot pa 21. stoletju.

Menim, da je tednik Mladina dovolj objektiven medij, ki ima pestro paleto bralcev, zato bi na koncu rad ponudil v razmislek nekaj vprašanj. Kaj je uradna definicija »tradicionalnih vrednot« in če so to vrednote, ki jih zagovarja RKC, kako lahko iskreno rečemo, da je RS Slovenija parlamentarna demokracija? Ali ni potemtakem demokracija le iluzija, ki jo ustvarja del posameznikov z namenom nadzorovanja množic? Ali ni podobno sredstvo tudi t.i. »vera«?

Lep pozdrav,

Še vedno aktualni prvi minister in njegov CK, predvsem ideološka komisija, ponavljajo nekatere napake iz obdobja 2004 – 2008. Predlagani ukrepi, zlasti njihov obračun z delavskim razredom, s kulturniki, partizanstvom in s povsem neorganizirano levico se namreč ponovno zapletajo. Spet cincajo. Na gnile kompromise kaže tudi premalo radikalen izbor izbrisanih spominskih dni. Za primer: le kako so mogli pozabiti na ukinitev Slovenskega kulturnega praznika?! Le kako so mogli spregledati idealno možnost, da bi 1. maj proglasili za navaden delovni dan na koledarju?!

Ukinitev državne proslave ob Dnevu upora proti okupatorju je sicer logična posledica »zgodovinske resnice«, da so slovenski narod branili in pred uničenjem rešili »domoljubi«, ki so se poklonili Mussoliniju ter prisegli Hitlerju in Tretjemu rajhu. Tudi ukinitev državne proslave ob Dnevu reformacije sovpada s prejšnjo ugotovitvijo, saj so »krivoverni reformatorji« povzročili slovenskemu narodu same težave. V naše kraje so namreč zanesli tiste čudne knjige in pobožno ljudstvo begali z nemogočimi idejami. A glej zlomka: komaj vlada nekaj sprejme, že se širijo govorice oz. domneve, da naj bi se v bran državni proslavi ob Dnevu reformacije oglasil kardinal Rode, ki je za lastno škofovsko geslo Stati inu obstati prevzel besede iz Trubarjeve pridige …

Še dobro, da smo nekoč v pravem trenutku na pravem mestu imeli škofa Hrena, vzornika kasnejšega škofa Jegliča, ki sta oba veselo kurila kresove iz slovenskih knjig, papeški pa so na Rožnem trgu v Rimu (pet let pred Giordanom Brunom) sežgali slovenskega pridigarja iz Radovljice Petra Kupljenika!

Iz omenjenih vzgledov in šibe blaženega škofa Slomška bi morali »poklicani in najzvestejši« dosledno in brezkompromisno zarezati v »bolno tkivo« sodobnega slovenskega človeka in njegove duše. Predlagani ukrepi so torej premalo, nujno jih je potrebno radikalizirati! Načini so znani in izkušnje tudi. Dvatisočletne.

Spoštovani gospod Stres!

V odzivu na članek v Mladini, kjer smo zapisali, da največjo odgovornost za napačne gospodarske odločitve mariborske nadškofije nosite vi, odgovarjate, da ste bili v letih od 2000 do 2006 v Mariboru zgolj in »samo član« gospodarskega sveta mariborske škofije in ne vodja, kot smo zapisali v Mladini. Nato še dodaste, da ste po letu 2006 Maribor zapustili in odšli v celjsko škofijo. V tistem času, konec leta 2006 in v začetku leta 2007, pa naj bi bili v Mariboru izpeljali »glavni investicijski ciklus v T2«, ki je po vašem mnenju očitno kriv za finančni zlom. Odgovornost torej v popolnosti prelagate na svoje prijatelje.

Spoštovani gospod Stres, verjetno se tudi sami zavedate, da te vaše trditve niso ne odkrite ne resnične. Po letu 2006 ste res odšli iz Maribora v Celje, toda tedaj se je mariborska (nad)škofija razdelila na tri dele (Maribor, Celje, Murska Sobota), po premoženju in po odgovornosti za to premoženje. To pomeni, da ste bili tudi, ko ste bili škof v Celju, kot ordinarij odgovorni in soudeleženi pri sprejemanju skupnih gospodarskih odločitev po letu 2006. Ravno tako ne drži, da je bilo pred letom 2006, ko ste bili član gospodarskega sveta v Mariboru, še vse v najlepšem redu, ali celo, da so poslovne odločitve sprejemali zunaj cerkve, v posameznih podjetjih.

Ključna odločitev, prodaja Krekove banke in investicija kupnine v tvegane finančne sklade, je bila sprejeta še pred letom 2006, leta 2002, v času, ko ste bili v Mariboru, kot veste, pomožni škof in član gospodarskega sveta. Ne morete spregledati, da nemška cerkvena banka Liga (www.ligabank.de), po zgledu katere je nastala Krekova banka, še vedno stoji, je uspešna, služi vernikom in cerkvi, pa je Nemčija ravno tako zašla v krizo v istem sistemu, v katerem je sedaj tudi Slovenija. Glede na druge vaše očitke o tem, da v Mladini obrekujemo, ali celo, da blatimo cerkev pred referendumom o družinskem zakoniku, pa odgovarjamo, da je to nekaj podobnega, kot če bi vlada kritikom odgovorila, da z odkrivanjem nepravilnosti žalijo vse državljane. Nekoč so voditelji svoje položaje res branili na takšen način.

Lep pozdrav,

V članku z naslovom »»Nagrajen za brezplačnike« so bile objavljene neresnice o Pošti Slovenije.

Ne drži, da je Pošta Slovenije pri odobravanju popustov kršila notranje pravilnike. Pošta Slovenije je pri poslovanju z brezplačnikoma ravnala v skladu z internimi akti in poslovno politiko Pošte Slovenije. Slednje dokazujejo tudi izsledki notranje in zunanje revizije, ki v zvezi z odobravanjem popustov niso ugotovili nepravilnosti.

Ne drži, da je Pošta Slovenije sponzorirala brezplačnik Slovenski tednik, pač pa je v njem oglaševala. Pošta Slovenije je v brezplačnikih oglaševala in še oglašuje v skladu s svojo strategijo oglaševanja, pri čemer je treba poudariti, da je poleg brezplačnika Slovenski tednik v tistem obdobju oglaševala tudi v drugih brezplačnikih in to v višjih zneskih, kot v omenjenem brezplačniku.

Prav tako ne drži, da je Pošta Slovenije Lasbaherjevi ženi naenkrat nakazala še 277 tisoč evrov za »oblikovanje marketinških materialov«. Pošta Slovenije je s podjetjem 25 d.o.o. na podlagi javnega razpisa sklenila pogodbo v precej nižjem znesku, storitve pa so bile plačane v obdobju dveh let. Pri tem je treba poudariti, da Pošta Slovenije nikomur ne nakazuje pogodbenih zneskov naenkrat, pač pa izvajalci, izbrani na javnih razpisih, prejmejo plačilo po opravljenih storitvah.

S spoštovanjem,

V zadnjih nekaj mesecih je bila novica o referendumu, ki bo določil usodo družinskega zakonika, ena izmed najbolj omenjanih. Sedaj, ko vemo, da referendum dejansko bo, se je pričela propaganda.

Sam sem osebno za družinski zakonik, saj v njem ni zapisan samo člen, ki istospolnim partnerjem dovoljuje posvojitev otrok (proti kateremu nimam nobenih ugovorov), temveč je tudi veliko členov, ki natančneje določajo pravice otrok v primerih ločitev, pri zlorabah itd.

Vendar pa je jasno opazno, kako se je tako imenovana Civilna iniciativa proti družinskemu zakoniku, pod vodstvom Aleša Primca, pripravila na referendum povsem ideološko. V njihovih javnih nastopih lahko opazimo, da sami ne vedo, kako argumentirati svoja stališča. Pravijo, da ima otrok pravico do mame ter očeta, vendar pa pozabljajo, da je v 21. stoletju vedno več različnih družin, ki funkcionirajo povsem normalno, kljub temu da niso »klasične« sestave. V mnogo družinah, kjer so mati, oče in otroci, je prisoten alkohol, prisotne so zlorabe (samo poglejmo primer ptujskega Fritzla) itd.; pa čeprav ta družina ustreza kriterijem civilne iniciative – ni dobra za otroka. Če pomislimo, da istospolni par sam ne more biološko dobiti otroka, je jasno, da bodo otroka želeli imeti samo pari, kateri si ga zares želijo in bodo verjetno za njega bolje skrbeli kot družina, kjer so prisotni zgornji dejavniki. Mnogo ljudi, vključno z mano je opazilo, da večina argumentov civilne iniciative izhaja iz njihove vere – rimo-katolištva. Zdi se mi, da je udeležba Cerkve (kot institucije) v tem referendumu povsem nemoralna, saj je jasno opazno, da promovira homofobijo.

Če se spustimo na nivo njihovih argumentov, češ da ima otrok pravico do mame in očeta, lahko mi ateisti trdimo, da ima otrok pravico do svoje volje pri izbiri vere, in da je zloraba otrok to, da jih njihova družina v ranem otroštvu, ko so najbolj dovzetni, vzgoji za kristjane. Potemtakem bi morali ustvariti zakon, ki bi staršem prepovedoval omenjati vero v prisotnosti otroka, dokler ta ni polnoleten in se lahko sam odloča. Vendar, pa se na njihov nivo ne bom spuščal, saj nisem človek, ki bi sovražil drugačne ljudi pa kljub temu, da se mi njihovo početje zdi skrajno neumno. Zato bi morala civilna iniciativa dobro premisliti kaj počne, če ima sploh argumente in če ima argumente, premisliti če ti morda ne bazirajo na homofobiji Vatikana.

Da ne bom ves čas bentil čez civilno iniciativo, bom raje predstavil argumente za družinski zakonik. Prvič, argument, ki sem ga že omenil, da bodo istospolni pari za otroka verjetno bolje skrbeli, saj jih sicer ne morejo imeti in se bodo podali na pot starševstva s premislekom in polni vneme ter ljubezni. Drugič, homoseksualci so statistično gledano, povečini bolje situirani,

izobraženi in lahko lažje skrbijo za otroka, kot bi morda lahko njegova družina, ki ga je oddala. Prav tako je zakon dober, saj lahko svetu pokaže, da je tudi v Sloveniji družba, ki je napredna, liberalna ter nima pogledov na svet še iz temnega veka. Prav tako bi zakon ob sprejetju pokazal, da slovenska družba ne pozna različnih ljudi, marveč pozna samo enakopravnega prebivalca Slovenije, ki ne glede na spolno usmerjenost uživa enake pravice kot vsi ostali prebivalci; najpomembneje, zakon bi pokazal, da Slovenija ni homofobna država. Dobri razlogi za sprejetje zakonika so tudi preostali členi, ki prinašajo mnogo dobrih sprememb na področju zakonodaje družin, ti pa so zanemarjeni zaradi te ideološke bitke.

Torej glasujte ZA družinski zakonik, če ste človek, ki živi v 21. in ne v 5. st., ter niste homofob, kot je mnogo Slovencev, kar so dokazali s podpisom za civilno iniciativo.

Popravek

V prejšnji številki Mladine smo pisali o predvidenih službenih poteh premierja Janeza Janše v tujino. Spregledali pa smo, da je načrt mednarodnih aktivnosti tik pred odhodom sestavila še prejšnja vlada in ga bo nova, v skladu s prakso prekinjanja vezi s prejšnjo, gotovo spremenila, čeprav je večina predvidenih poti bilateralne narave in so posledično dogovorjene v naprej. Vsem prizadetim se iskreno opravičujemo.

Svetina, kot tudi Robert Lazar sta se na Tomčeva stališča odzvala prizadeto in njuna kritika meri bolj na osebo kot na stališča, zato ustvarjata vtis, da branita neke okope. Sam bi imel še več pripomb na razmere v slovenski kulturi tudi »muzejski«, kot jih ima Tomc, z njegovim stališčem, da v majhnem okolju potrebuje državno podporo tudi popularna kultura, pa se v celoti strinjam. Bistvo problema vidim v tem, da Tomc priznava le medijsko posredovano kulturo, ne loči med elitno in visoko umetnostjo in napačno razume množično kulturo.

Stališče, da je sodobna le tista kultura, ki jo posredujejo množični mediji, vse drugo pa spada v muzej 19. stoletja, je preveč preprosto, da bi bilo točno. Dejstva so pač drugačna. Ko se je pojavila fotografija, je bilo splošno prepričanje, da bo slikarstvo postalo odveč, pa se je šele potem prav razživelo. Ko se je pojavila gramofonska plošča, se je zdelo, da bo živo koncertiranje zamrlo, pa se je razmahnilo. Z izumom filma naj bi postalo igranje v živo nesmiselno in predrago, a je gledališče postalo ena najbolj udarnih umetnosti 20. stoletja. Ko se je pojavila televizija, je bilo logično, da bo sedaj zamrlo vse, saj, zakaj bi še hodili v gledališče, na koncerte, v kino in galerije, če pa vse to lahko uživamo doma v copatah. A rekordni obiski prireditev so se zgodili v dobi televizije in ne prej. Ob tem je treba tudi spomniti na fotografijo in film, ki sta množična medija in hkrati visoka umetnost.

Elitna kultura je sociološki in ne kulturološki pojem. Žal je dandanes sam pojem elite sprevržen. Politikova ali tajkunova žena, ki gre v Cankarjev dom pokazat nov klobuk, ni elita, ampak jara gospoda, ponaredek elite. Če bo njeno tajkunsko premoženje sčasoma preraslo v normalno, bo morda šele njen vnuk postal del elite, če bo dovolj izobražen in bo spoznal svojo družbeno odgovornost. Brez elit, znanstvenih, političnih, tehničnih in drugih človeška družba razpade v horde. Ni vprašanje elite da ali ne, pač pa katere in kakšne. Elite so vedno uporabljale kulturo in umetnost za svojo promocijo, a ne nujno visoke kulture. Visoka kultura je eminentno kulturološki in umetnostni pojem in se ne ukvarja s tem, kdo proizvaja, kdo konzumira. Visoka kultura ne sledi zahtevam ali pričakovanjem občinstva, ampak najprej svoje stroke. Njena vloga je pomembnejša za ožji ali širši kolektiv, nacijo ali človeštvo kot za posameznega konzumenta. Visoka kultura je podobna temeljni znanosti, ki jo poganja bolj človekova radovednost kot pričakovana korist. Ravno zaradi svoje vloge in narave ni nikoli mogla shajati brez takšnega ali drugačnega mecenstva.

Tomčeva težava je tudi v tem, da ne razume ali ne priznava narave in pomena visoke kulture. Kulturo in umetnost razume potrošniško: nekdo nekaj proizvaja, drugi konzumira. Težava je v tem, da je v potrošniškem razmerju kralj potrošnik, pri ustvarjalnem razmerju pa se potrošnik prilagaja stvaritvi. Strinjam se s Tomcem pri njegovi kritiki tv programov, ki ne upoštevajo dovolj kvalitetne domače popularne kulture (sam bi dostavil še marsikaj drugega). Zagotavljam mu, da kulturno deprivilegirane ljudske množice, na katere se tako rad sklicuje, tega prav nič ne pogrešajo (tudi tega, kar na tv sporedu pogrešam sam, ne). Dokler se sklicujemo na potrebe posameznikov ali skupin, mediji vedno lahko pokažejo na števec gledanosti. Vsebine, ki jih na tv pogrešava midva s Tomcem, bodo zopet na programih tedaj, ko ne bodo tja uvrščene zaradi potreb gledalcev, ampak zaradi njih samih. Smisel javnih medijev je ravno v tem, da naredijo kvalitetne in pomembne kulturne izdelke vidne in slišne ne glede na pričakovanja javnosti. S tem, ko se jih kaže in razpravlja o njih v medijih, se hkrati tudi oblikujejo potrebe po zahtevnejših oblikah umetniških proizvodov. Kultura je to, kar je gojeno.

Sekcija ilustratorjev pri ZDSLU izraža vso podporo uredniški odločitvi revije Ciciban pri širjenju prostora strpnosti in bivanjske svobode. Dobro poznamo dolgoletno predano, odgovorno in strokovno delo uredništva te revije, zato se nam zdijo javni napadi na to revijo resnično popolnoma neskladni z realnostjo.

Zelo spoštujemo in pozdravljamo različnost mnenj in branimo ustvarjalno in avtorsko svobodo vsakega posameznika. Obliko javnega obnašanja, ko se različna mnenja napihnejo do konfliktov orjaških razsežnosti, nasprotno mnenje posameznika, revije ali ustvarjalca pa se kaznuje z obsojanjem, zavračanjem ali celo maščevalnostjo in nedopustnimi pozivi k linču, strogo obsojamo in smo prepričani, da je nesprejemljivo v civilizirani družbi. Menimo, da nas je tako škodljivo početje pripeljalo na rob obstoja. Beg v podpihovanje vsakodnevnih prerekanj omogoča posameznikom in politiki, da prikrije strah in temeljno grozo pred soočanjem s svetovno tekmovalno družbo in njeno nezmožnostjo najti vizijo in ustvarjalne rešitve za prihodnost. S tem ravnanjem v temelju zastrupljajo družbo in globoko škodujejo otrokom. Vsem, ki tega še ne razumejo, toplo priporočamo v branje pravljico odličnega slovenskega pisatelja Lojzeta Kovačiča O dveh bratih zmerjavcih.

Spoštovani,

v tedniku Mladina je novinar Borut Mekina v petek, 9. marca 2012, objavil članek z naslovom Usodni Stres, v katerem obtožuje sedanjega ljubljanskega nadškofa msgr. dr. Antona Stresa, da je odgovoren za vse odločitve, zaradi katerih je prišlo do dolžniške krize, v kateri se je znašla mariborska nadškofija. Sedanji ljubljanski nadškof je bil kot pomožni škof v Mariboru v letih od 2000 do 2006 po svoji funkciji član – in samo član – gospodarskega sveta omenjene škofije. Ko je kot novoimenovani celjski škof aprila 2006 zapustil Maribor, je bilo finančno stanje tamkajšnje (nad)škofije neproblematično.

V članku Boruta Mekine je veliko navedenih številk močno pretiranih, podatki so pomešani in prikazani netočno, brez upoštevanja različnih pristojnosti, ki obstajajo tudi po slovenski zakonodaji. Besedilo je napisano tendenciozno. Glavne zadolžitve so na družbah Zvon 1 in Zvon 2, kjer so uprave in nadzorni sveti vse poslovne odločitve in strategije družb sprejemali samostojno, kar je v skladu z običajno prakso. Sedanji ljubljanski nadškof Anton Stres in nekdanji mariborski (nad)škof Franc Kramberger nikoli nista bila člana teh uprav. Potrebno je tudi poudariti, da se je glavni investicijski ciklus na Zvonu 1 zaradi T-2 začel proti koncu leta 2006 in v začetku leta 2007, ko je bil sedanji ljubljanski nadškof že škof v Celju.

Ob rob skonstruiranim obtožbam in obrekovanjem v Mladini, katerih namen je v času pred referendumom o Družinskem zakoniku več kot očiten, in ki želijo posebej prizadeti delavce v nekaterih podjetjih in male delničarje, izpostavljamo tudi dejstvo, da z menjavo lastnikov gospodarske družbe, ki so bile do sedaj v lasti Zvona 1 in Zvona 2, ne bodo utrpele nikakršne škode. Poleg tega sta renomirani svetovalni družbi AT-Karney in KPMG, ki so ju predlagale banke, še v avgustu 2010 z načrtom finančnega prestrukturiranja dokazovale, da je sanacija Zvona 1 in Zvona 2 možna in poslovno smiselna, vendar so ga nekatere banke kljub temu zavrnile, kar je končno pripeljalo do insolventnosti obeh družb.

Članek Boruta Mekine ni napisan z namenom objektivne informacije zainteresirane javnosti, ampak je poskus diskreditacije nadškofa Stresa, zato tovrstni način informiranja in manipulacije zavračamo.

Spoštovani Ivo Svetina,

žal ste v dialogu z Gregorjem Tomcem – priznanim sociologom in nekdanjim alternativcem, sedaj konzumentom množične kulture, ’kulturnemu demokratu in demokratskemu kulturniku’ v isti koži – v podrejenem položaju, v donkihotski poziciji, saj bijete vnaprej izgubljeno bitko. Nasprotna stran se namreč požvižga na dosežke t.i. visoke, elitistične kulture, ki nastaja v ’svetiščih’ nacionalne kulture. On sicer trdi, da ga to ne zanima, a je vsaj deloma to tudi zato, ker je ta teritorij zanj španska vas. Kot redko narečje v oddaljeni kitajski provinci: ne dojema niti besedice. S pozicije moči, ki jo legitimira z demokratsko kulturno večino, pa posledično razglaša, da bi bilo smiselno, če bi to njemu nerazumljivo žlobudranje v duhu revolucionarne kulturne prenove kar demokratsko izklopili.

Gospod Svetina! Predlagam vam, da se za pomiritev duhov - ta naloga je vaša, kajti demokratska večina bo ta korak težko zmogla - v duhu nove kulturne politike, ki jo zagovarja g. Tomc, poleg marginalizacije visoke kulture, s svojo avtoriteto zavzamete za enake ukrepe tudi na drugih, s strani demokratske večine osovraženih elitnih, visokih področjih. Uporabite lahko kar odlomek iz njegovega odgovora na vaš tekst, ki potrebuje le nekaj sprememb.

Torej: ’Vse meni znane družboslovne raziskave kažejo, da predstavljajo uporabniki sociologije izrazito manjšinski del kulturnih potrošnikov (del srednjega in višji sloj), medtem ko predstavljajo potrošniki sociologije, ki jo posredujejo množični mediji, veliko večino (nižji sloj, del srednjih slojev, mladina, marginalizirane skupine itd.) Sociologija, ki jo posredujejo množični mediji, predstavlja edini stik s sociologijo za večino sodobnih družb, tudi slovenske. V evropski kulturni politiki velja že od 70. let prejšnjega stoletja načelo, da ima vsak državljan pravico do enakopravnega dostopa do sociologije po lastni meri in da država ni več arbiter tega, katera sociologija je edino prava. Temu se z drugimi besedami reče demokratična kulturna politika, predpostavlja pa široko participacijo ljudi v kar se da raznoliki sociološki ponudbi.’

Argumentacija je izjemna, najlepše pa je to, da lahko namesto sociologije, vstavimo tudi npr. filozofijo, pa kakšno lingvistiko, pravzaprav skoraj celotno družboslovje na univerzitetnem (elitnem?) nivoju, da o naravoslovnih znanostih niti ne govorimo. Gotovo bi se demokratična večina potrošnikov množične kulture, ki jo posredujejo množični mediji, verjetno kar na globalni ravni strinjala, da so tovrstni posegi upravičeni, čeprav sumljivo zaudarjajo na neoliberalistično stroškovno logiko prostega trga. Ta strategija pa ima drobno lepotno napako, kot je nedavno spoznal tudi g. Mrkaić: ker v takšnem svetu ni prostora za elitne vede, tudi njihovi izvajalci odpadejo. Njihovo občinstvo je v primerjavi s potrošniki množičnih medijev povsem nezaznavno, statistična ničla.

Pa še nekaj. Gospodu Tomcu je gotovo neznana knjižica Kulturna politika nacionalsocializma (Hildegard Brenner), v kateri lahko preberemo, kakšno strategijo so nacisti uporabljali pri načrtovanju uničenja narodov. Poleg politične elite so se vedno najprej spravili na kulturno elito, jo preganjali, ubijali, prepovedovali potrošnjo njihovih elitističnih stvaritev in se iz njih norčevali, itd. Načrtno pa so spodbujali množično kulturo za široke mase. Danes bi bili nad arzenalom množičnih medijev gotovo navdušeni.

Torej, g. Svetina, le pogumno naprej ...

Spoštovani!

Ker sem prebral v vašem cenjenem tedniku, ki ga redno prebiram, da se je spoštovani dr. Dušan Plut oglasil v zvezi z etiketiranjem za salonskega ekologa, moram napisati nekaj besed.

Prof. dr. Dušan Plut je eden redkih znanstvenikov z izjemno osebno in znanstveno integriteto, ki nam je pri reševanju ekoloških problemov celjske kotline vse skozi pomagal z nasveti, podporo in dejanji. Človek z veliko začetnico in ponosen sem, da lahko rečem, da sem njegov prijatelj. Nikoli ni dobil za svoje delo nikakršnega plačila od nas, ko smo sicer za drage analize in mnenja v Sloveniji plačevali veliko denarja. Njegova diplomantka ga. Vurunič pa je opravila eno najbolj kompleksnih študij okolja v Sloveniji, ki je mnogo že dokumentiranih in raziskanih dejstev združila v izjemno strokovno delo o onesnaženju okolja celjske kotline. Tudi to znanstveno delo, mentor je bil dr. Plut, je pomagalo pri ozaveščanju in premagovanju zanikanja okoljskih problemov celjske kotline.

Ni besed, s katerimi bi se lahko zahvalili prof. dr. Dušanu Plutu, je eden največjih humanistov, tenkočuten in sočuten do sočloveka, vrhunski znanstvenik in predvsem človek, ki mu ni vse–eno, kaj se dogaja v Sloveniji in svetu. Slovenija in naša Zemlja bi potrebovala več ljudi, kot je prof. dr. Dušan Plut. Bilo bi manj vseh krivic in ljudje bi v medsebojnem spoštovanju imeli odgovoren odnos do sočloveka in do narave.

S spoštovanjem

Spoštovani!

Brati pamflete g. Bernarda Nežmaha ali ne brati, to je zdaj vprašanje ...

Nisem „vodja Zavoda za gozdove“, za kar me je nežmahovsko (kar pomeni vsaj v nasprotju s Kodeksom slovenskih novinarjev) označil v svojem zadnjem „sramotilnem spisu“ z naslovom „Danes resnica, jutri razkriti falsifikat“. Moje delovno mesto je „gozdarka svetovalka I“, med moje delovne naloge pa spada tudi komuniciranje z mediji, zato sem pisanje g. Nežmaha, ki se nanaša na sečnjo na Grajskem griču, prebrala. In odgovorila na tisto z naslovom „Kazijo nam pogled“. Moj odgovor v imenu Zavoda za gozdove Slovenije, Območna enota Ljubljana, je bil objavljen v 9. številki Mladine.

Odgovarjati še naprej ali ne? Verjetno res velja, da se g. Nežmahu ne da razkriti pogleda, pa naj mu naštevamo strokovne argumente, čemu je Zavod za gozdove Slovenije na Grajskem griču označil drevesa za posek ali ne. Pa je že Konfucij svetoval, da če želiš spremeniti svet, najprej začni pri sebi. Torej, knjige, časopise in internet v roke, kadarkoli pa radovoljno priskočim na pomoč s kakšno informacijo o osnovah gozdnogospodarskega načrtovanja ali pa tudi česa drugega s področja gozdarstva.

Lep pozdrav,

Spoštovani kolegice in kolegi,

priča smo nesprejemljivemu rušenju infrastrukture na področju kulture, knjige, filma… in oblastnemu plenjenju tako realnega kot simbolnega kapitala te države. To počnejo ljudje, ki v slovenski kulturi nimajo nikakršnega ugleda in nikakršnih referenc. Ki področja ne poznajo. Vodi pa jih sla po kapitalu in oblasti.

Včeraj je vlada že podpisala Uredbo o ukinitvah ali »pridružitvah v okvir ministrstva« mnogih politično avtonomnih institucij na področju kulture, med njimi so tudi JAK, Arhiv RS, Slovenski filmski center itn. To Uredbo bo v petek »po hitrem postopku« potrjeval državni zbor. Brez argumentov. Brez javne razprave. Brez spoštovanja osnovnih evropskih demokratičnih standardov. Z večino pač – skratka po turško.

Knjigarna Mladinske knjige »Konzorcij« je s propadom obeh Zvonov mariborske nadškofije pripadla v stečajno maso in s tem bankam upnicam. Te elitnega prostora v samem centru Ljubljane seveda ne bodo žrtvovale za knjigarno. Čeprav gre za edino kolikor toliko spodobno slovensko knjigarno, ki je od prejšnjega plenjenja še ostala.

Podporo programom na področju kulture in subvencije bodo zmanjšali za polovico. To seveda pomeni propad večine kulturnih programov, tudi programov, ki jih izvaja DSP in propad mnogih založb.

Pri vsem tem pa bi naj šlo za varčevanje!

Torej ne gre za poštenje, ne gre za resnico, niti za veljavo prava ali za demokratične standarde.

Gre, spoštovani kolegice in kolegi, za plenjenje!

Pripravljeni so namreč načrti za uvedbo tako imenovanega javno-zasebnega partnerstva. To pomeni, da bo nekdo, politično in človeško potuhnjen in politiki ustrezen, lahko dobil na primer koncesijo za upravljanje Cankarjevega doma, SNG Drame, Opere itn. ter vse pripadajoče subvencije za izvajanje dnevni politiki všečnih programov - z vsem tem pa bo seveda skrbel predvsem za lasten profit. To pa na slovenskem pomeni skrajno provincialistično trivializacijo programov in kulture.

Ob vsem tem pa skupaj z vsemi neprivilegiranimi državljani Slovenije varčujemo za tiste, ki so v tej državi s pomočjo politike, bankirjev in koristoljubnih podrepnikov kradli doslej in bodo to počeli tudi v bodoče – dokler bo torej na slovenskem še kaj privarčevanega. Tem političnim privilegirancem naše navidezne levice in desnice se namreč nič ne zgodi. Tudi bančnikom in politikom, ki so kradli skupaj z njimi, se nič ne zgodi. S tem pa politika daje jasen signal, da se v tej državi izplača krasti in da bo brezpravna večina preprosto prisiljena varčevati za privilegirance.

Tu smo torej. Na skrajnem robu. Oropani in ponižani. In ne moremo reči, da tega ne vidimo in ne slišimo.

Smo ob tem še sposobni skupnega upora, ponosa, glasu – ali vsaj skupnega molka?

Spoštovani Borut Mekina!

Dopuščam možnost, da gre pri datumu v januarju 2007 res za tiskarsko napako in ne za manipulacijo, kot pravite. V tem primeru se vam opravičujem.

Čudno je le, da naj bi se dve napaki nanašali na januar, datum v februarju pa naj bi bil točen? Ne vem, odkod so v kasnejši avstrijski obtožnici črpali podatke? So jih vzeli iz slovenskega obtožnega predloga? Preveriti je treba, če res gre za tipkarsko napako pri januarskem datumu in če ni morda napaka takšna, da se tudi februarski datum nanaša na januar?

Vendar jaz tega ne bom preverjal. Zame Riedlove poti niso pomembne, ker mi nikoli ni nič obljubil ali dal. Pa naj bo sto garažnih listkov in računov za kosila! Končno pa je 22. februarja za TV Slo dejal, da je takrat obiskal v Ljubljani Rudija Lebana.

Na vprašanje, ki mi jih zastavljate vam bom z veseljem odgovoril. Tudi na tiste trditve, ko ste prvi objavili izvlečke iz obtožnega predloga in jih komentirali. Takrat nisem imel obtožnega predloga in nisem mogel preverjati datumov in zapiskov iz mojega rokovnika. S pomočjo sodnega spisa, ki obsega na tisoče strani, sem si stvar razjasnil.

Škoda, da niste zastavili tudi vprašanje, če sem bil z Janezom Janšo na kosilu v ribiškem domu Žuče in če sem bil z njim in Walterjem Wolfom v Mariboru v hiši Borisa Soviča? Na sodišču poteka sojenje, kjer sem obdolženec. Tam se uporabljajo vse izjave, tudi tiste, dane medijem. Zato morajo biti tudi takšni odgovori tehtni in preverjeni.

Na vaša vprašanja vam bom odgovoril, z mojim odvetnikom se moram pogovoriti le, ali pred mojim zagovoru na sodišču ali po njem.

Bojan Traven, vodja projekta Pogledi Slovenije, neupravičeno zahteva opravičilo novinarke Vanje Pirc za članek z gornjim naslovom , objavljenim v Mladini št. 07. Pogovor s predsednikom vlade, Janezom Janšo na gradu Brdo pri Kranju, je posnela in objavila javna televizija, ki pobira članarino od vseh odjemalcev elektrike. Pogovor z nekdanjim predsednikom države Milanom Kučanom, ki naj bi bil na dvorcu Zemono, pa je priredila POP TV – privatna televizija. Poleg tega so bili takrat drugačni časi, saj za plače učiteljev in policistov ni manjkalo denarja.

Spoštovani!

Moram se tudi sam oglasiti na to temo, me močno srbi jezik! Gospodoma Travnu in Slaku bi rad povedal, da je tako metanje denarja ob taki krizi res žalostno. Ne smemo namreč pozabiti, da RTV Slovenija financiramo vsi davkoplačevalci, odjemalci električnega toka. To so bili prvi Pogledi Slovenije, v katerih je nastopil samo Ivan Janez Janša, brez sogovornikov, in to dvorcu, ki je bil svoje dni v lasti Karadžodževićev. V stilu varčevanja, ni kaj! 1100 €, ki ste jih plačali zato, bi bilo pametneje nameniti za družine v stiski. Tiste, ki jih predstavljate recimo v Tedniku.

Pa saj ni kaj. Vsi vemo, da si Ivan Janez Janša večkrat takole izbori kakšen solo nastop na RTV Slovenija. Še zlasti v Odmevih – kadar jih vodi dr. Rosvita Pesek.

Ko Svetlana Makarovič piše o tem, kako je kot osemletna deklica ujete domobrance ’pomagala s šibkimi ročicami metati v jame’, karikira. Pa ji res ne gre verjeti? Da osemletna učenka res ni metala odraslih domobrancev v jame? Zgodovinar in bivši direktor RTV Slovenija Jože Možina je gotovo visoko moralen in etičen človek. V Primorskih novicah dne 19. 11. 2011 je objavil članek o duhovniku dr. Močniku. Župnik je po vojni maševal v Solkanu, pa so ga, kot piše Možina, septembra 1947 ’Marušiči’ vrgli čez mejo v Italijo. Kdo so bili ti Marušiči, ki so, kot piše Možina, vrgli odraslega človeka čez mejo v Italijo? Prav veliko kandidatov za druščino Marušičev takrat v Solkanu ni bilo. Da bi prišli do množine (Marušiči), je neogibno treba v druščino uvrstiti tudi Branka in Ivana Marušiča, 9 in 8 let stara dečka. Zaupanja vreden bivši direktor RTV je torej povedal, kaj zmorejo šibke ročice otrok. Svetlani Makarovič gre verjeti.

Spoštovani,

v svojem prispevku z naslovom »Kazijo nam pogled«, ki je bil objavljen v tedniku Mladina dne 24. 2. 2012, gospod Nežmah piše o sečnji drevja pod Gradom zato, da bi »sprehajalci s Kongresnega trga lahko videli tudi stene gradu in ne le stolp z zastavo«. Ne glede na to, da je vedutna sečnja običajno opravilo pri vzdrževanju parkovnih gozdov, med kakršne sodi tudi gozd na Grajskem griču, je bolj pomembno dejstvo, ki ga gospod Nežmah najverjetneje namenoma izpusti, narekujejo pa ga že osnove gozdarstva, in sicer, da je suho drevje in drevje z glivami potrebno nujno posekati, če želimo ohraniti zdravje dreves in s tem zdrave gozdove. To pomeni, da je sečnja ravno zato, ker želimo imeti zdrava pljuča, včasih nujno potrebna. V primeru Grajskega griča pa je potrebno odstraniti tudi tista drevesa, ki zaradi svoje teže preveč bremenijo pobočna tla in so močno nagnjena debla nevarna tako za stavbe kot tudi za življenja obiskovalcev Gradu in stanovalcev pod njim. Za sečnjo zgolj izbranih in označenih dreves je Mestna občina Ljubljana pridobila potrebna soglasja in mnenja tako Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave in Zavoda za gozdove Slovenije kot tudi kulturno varstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Prav tako gospodu Nežmahu sporočamo, da Javno podjetje Snaga, ki skrbi za urejenost zelenih površin v Ljubljani, vodi kataster javnih zelenih površin po lokaciji, vrsti, številu in stanju dreves. Najbrž tudi ni naključje, da so Ministrstvo za okolje in prostor, Združenje občin Slovenije in Skupnost občin Slovenije prepoznali Ljubljano kot Najbolj zeleno mestno občino v Sloveniji v letu 2011. Ta naziv vsekakor pomeni priznanje mestni oblasti za njena prizadevanja k urejanju in vzdrževanju zelenih površin, saj skoraj 75 odstotkov vseh površin v Mestni občini Ljubljana predstavljajo zelenice, parki, gozdovi in druge zelene površine.

Najprej moram povedati, da ne berem pamfletov Bernarda Nežmaha, odkar mi je postalo jasno, da ga ne zanima resnica in da v skladu s svojo ideologijo, da mu je vse dovoljeno, zagovarja slovensko desnico, ki se nenehno oplaja z lažmi in žalitvami ljudi. Takšno pisanje sodi k Reporterju, Demokraciji in še kje, ko novinarji večinoma zdravijo svoje komplekse in komplekse svojih politikov ali drugih idolov brez katerih bi težko preživeli. Več kot očitno je, da Mladina objavlja njegove pamflete zaradi svoje širine in neomejene svobode posameznih novinarjev, predvsem pa, da pokaže javnosti, kako bi bilo, če bi nežmahi prevladali v Sloveniji. Zato je prav, da se v pismih bralcev ljudje oglašajo in razgaljajo to zlo, ter dajo jasno vedeti, da ne bodo dovolili, da jim nekdo kazi pogled na svet resnice, kulture in pridobljene etike. Prepričan sem, da se tega zaveda tudi Nežmah, kar je nevede povedal v svojem odzivu v pismih bralcev, Doba kulture. V tem pismu se je sam razkril do te meje, da je sedaj še slepim in gluhim jasno, kako zlahka žali ljudi in banalizira svoje napake. Mea maxima culpa mu služi le, da prekrije pravi namen svojega pisanja. Pravi namen niso dejstva, številke ali podobno, za kar se tu pa tam opraviči, ampak ostaja takšen kot je od nekdaj bil: opravičuje desničarsko ideologijo karkoli si ta počne v Sloveniji. To dela zelo všečno, zvito in pogosto zahrbtno napada ustvarjalne in čiste ljudi, ki na kakršenkoli način nasprotujejo tej politiki! Za njega je grozno že to, da se Slovenija in Ljubljana kultivira, da se rešujejo izbrisani, da se Stanovnik, Bavcon, Kučan in drugi še sploh oglasijo, da so zgrajene Stožice, da se posekajo mrtva ali odvečna drevesa itn! Zato lahko gospa Marijana Tavčar predloži še desetine strokovnih argumentov pa Nežmahu ne bo razkrila pogleda, ker je ta globoko zabetoniran v ideologiji polresnic in so mu drevesa, tako kot ljudje, samo izgovor za napade na Jankovića. Vendar po mojem mnenju pravi in končni namen Nežmahova pisanja ni le pregon slovenskih »socialistov in komunistov,« temveč skrivanje neuspehov in velikih grehov idola slovenske desnice Janeza Janše. Neuspeh na volitvah je zelo moteč in boleč, zato je treba opravičiti zaroto, s katero je prišel na oblast, zato je potrebno opravičevati vladavino s šok terapijo in vso umazanijo, ki temu sledi, zato je treba nenehno skrivati Janšo in preusmerjati pozornost na druge. Pri tem Nežmah ni osamljen, podobne nedolžne skrivalnice se gre tudi Rosvita Pesek, Rajko Gerič, Darka Zvonar, Matevž Tomšič in mnogi drugi, ki se bodo sedaj še množili. Spomnimo se kako so novinarji skrivali Sanaderja, Miloševića, Mladića in jim je nekaj časa uspevalo. Takšno obnašanje novinarjev ne koristi Janši, kar so pokazale volitve, je pa velika nevarnost za prihodnost Slovenije, kajti krizo bomo zagotovo preživeli, ne bomo pa preživeli kazen neba. Če nas ubije nebo, nam nobene politične zmage ne bodo pomagale, je že opozarjal nesmrtni Marko Zorko.

Na večji del pisanja, kjer Ivo Svetina razglablja o tem, kaj si o meni misli (da sem barbar, reakcionar, polpotovec, hlevar, zažigalec knjig in rušilec hramov umetnosti, če se omejim le na tiste bolj sočne izraze), ne bom odgovarjal. Gre za pisanje, ki sodi v gostilno, morda tudi v gledališče ali galerijo (a lahko o tem le ugibam, ker v svetišča umetnosti ne zahajam), vsekakor pa ne sodi v javni tisk. Bolj po naključju kot ne se naš pesnik in dramatik dotakne tudi stvari javnega pomena, kulturne politike, in na to bi rad repliciral. Svetina predpostavlja, ne pa tudi argumentira, da je kultura ena in da je spravljena v muzejih, galerijah, gledališčih in temu podobnih svetiščih. V teh nacionalnih ustanovah je shranjen narodov duh in njegovi dosežki. Njihovo uničenje bi predpostavljalo razrušenje vsega, na čemer je človeštvo (narod) utemeljen. V čem vidim težavo Svetinovega razmišljanja? Da človeške družbe po definiciji niso monokulturne, za sodobne družbe pa lahko celo rečemo, da so izrazito multikulturne. Poleg muzejske kulture, ki je tako blizu Svetini, obstaja še kopica drugih kultur. Kultura, ki zanima mene, je kultura, ki jo posredujejo množični mediji (film, radio, elektronski inštrumenti in ojačevala, televizija, nosilci zvoka in slike, internet itd.). A vse to je za Svetino zgolj ničvreden amaterizem brez duhovne substance.

Vse meni znane družboslovne raziskave kažejo, da predstavljajo obiskovalci kulturnih muzejev izrazito manjšinski del kulturnih potrošnikov (del srednjega sloja in višji sloj), medtem ko predstavljajo potrošniki kulture, ki jo posredujejo množični mediji, veliko večino (nižji sloji, del srednjih slojev, mladina, marginalizirane skupine itd.). Kultura, ki jo posredujejo množični mediji, predstavlja edini stik s kulturo za večino prebivalcev sodobnih družb, tudi slovenske. V evropski kulturni politiki velja že od 70. let prejšnjega stoletja načelo, da ima vsak državljan pravico do enakopravnega dostopa do kulture po lastni meri in da država ni več arbiter tega, katera kultura je edino prava. Temu se z drugimi besedami reče demokratična kulturna politika, predpostavlja pa široko participacijo ljudi v kar se da raznoliki kulturni ponudbi.

Slovenska kulturna politika izrazito privilegira dostop višjih in dela srednjih slojev do elitne kulture, medtem ko večina državljanov nima enakopravnega dostopa do kvalitetne domače popularne kulture. Dovolj je že, če pogledamo, kaj kot lasten kulturni program za gledalce ponujata slovenska nacionalna in komercialna televizija, da nam postane jasno, kako deprivilegirani smo sodobni kulturni potrošniki. Iz pisanja Ive Svetine je tudi razvidno, da nedemokratično kulturno politiko slovenske države podpira. Čigava pozicija v kulturni politiki je torej reakcionarna? Moja, ker se zavzemam za enakopraven dostop do kulture za vse državljane? Ali Svetinova, ker se zavzema za privilegije samozvane elite, kot da bi še vedno živeli v času aristokratske dvorske kulture v 18. stoletju? Naj bralke in bralci presodijo sami.

Spoštovani dr. Nežmah,

v Mladini z dne 14. 2. 2012 (Kazijo nam pogled) in 3.2. 2012 (Besedni ponaredki) ste opozorili na konkretna in pereča okoljska problema Ljubljane ter sila pičle odzive nekaterih okoljevarstvenikov. Tudi osebno se v prispevku z dne 3.2. 2012 obregnete nad prvopodpisana (Božidar Flajšman in Dušan Plut) peticije za ohranitev enotnega ministrstva za okolje in prostor. Po vašem cenjenem mnenju naj bi imeli podpisniki peticije sicer prav, a jim svetujete, da svojo energijo raje preusmerijo v reševanje konkretnih okoljskih problemov. V članku z dne 14.2. 2012 pa naredite še korak naprej in zapišete: »Tudi salonski ekologi, ki junaško podpisujejo peticije proti prehodu ministrstva za okolje pod kmetijsko ministrstvo, niso protestirali proti radikalnemu krčenju gozda in to v mestu (Ljubljana), ki je prepolno prašnih delcev.«

Tudi sam bi bil zelo zadovoljen, da bi številni (danes pretežno pasivni …) strokovnjaki, politiki in širša javnost splošnim in lokalnim okoljskim temam namenili večjo pozornost in se osebno aktivno vključili v opozarjanje ter zlasti v reševanje okoljsko-razvojnih problemov. Ker vse od 80. let aktivno, širše in lokalno prostovoljno delujem v številnih okoljskih dejavnostih, sem spoštovani gospod Nežmah presenečen, da ste me (tudi gospoda Flajšmana) uvrstili med t.i. »salonske ekologe«. Bilo bi osebno poniževalno in hkrati samovšečno naštevanje vseh konkretnih okoljskih akcij, pri katerih sem sodeloval še v obdobju, ko je bilo okoljsko delovanje politično neželeno, le redki novinarji in strokovnjaki pa so takrat podpirali okoljske aktiviste.

Zato vam prilagam zgolj omejen spisek nevladnih okoljskih organizacij, kjer sem strokovno in osebno aktivno sodeloval pri reševanju konkretnih okoljskih problemov v zadnjih dveh letih: Civilna iniciativa Celje, Eko krog Zasavje, Ekologi brez meja, Ekološko društvo Proteus Bela krajina, Civilna iniciativa Braslovče, Ustavimo TEŠ 6 … Predlagam, da kar pri predsednikih navedenih iniciativ preverite vašo trditev (ne predpostavko!) o meni kot salonskem ekologu. Zelo bi vam bil hvaležen, da mene in javnost o takem ali drugačnem rezultatu vašega raziskovalnega novinarstva seznanite. Meni osebno pa sta do takrat v zadoščenje javni izjavi gospoda Uroša Macerla (predsednik Eko kroga Zasavje) in gospoda Borisa Šuštarja (predsednik Civilne iniciative Celje), da sem bil eden redkih slovenskih strokovnjakov, ki sem ne glede na posledice strokovno argumentirano in javno takoj v začetku podprl njihove upravičene in konkretne okoljske akcije ( v zvezi z Lafarge Trbovlje in Cinkarno Celje). Tudi z udeležbo na javnih protestih, ko strokovni argumenti niso bili dovolj.

Žal je tudi moj dan dolg 24 ur, zato sem prisiljen (vedno s slabo vestjo!) narediti izbor okoljskih dejavnosti, kjer lahko polnokrvno sodelujem. Ta mučni izbor bom še naprej moral sam opravljati, ključno merilo pa bo tudi v prihodnje moja strokovna (ne)usposobljenost za določene okoljske teme.

S spoštovanjem,

Spoštovani g. Traven,

hvala, da ste spomnili, da prvi intervju z visokim predstavnikom naše države na slovenskih televizijah, posnet v gradu, ni bil intervju z novim predsednikom vlade Janezom Janšo na Brdu v vaši oddaji Pogledi Slovenije. Pred leti je tak »državniški intervju«, kot jim pravite, naredila že POP TV, ki je v dvorcu Zemono intervjuvala nekdanjega predsednika države Milana Kučana.

To seveda drži. POP TV je leta 2002 res posnela prvi »državniški intervju« z Milanom Kučanom. Ni pa tega storila ob začetku njegovega mandata ali med njim, temveč ob zaključku njegovih dveh predsedniških mandatov.

Poleg tega dvorec Zemono v nasprotju z Brdom ni državni protokolarni objekt. Zato ni razloga za »problematiziranje izbire lokacije pri takratnem intervjuju«, ki ste ga omenili v svojem pismu.

Slednje je odveč tudi zato, ker je POP TV komercialna televizija, TVS pa javna. Prvo vodi komercialen premislek, javna televizija pa je zavezana javnosti. Stroški, ki jih je imela POP TV z intervjujem v dvorcu Zemono, so stvar lastnikov zasebne televizije. Ko pa TVS, ki je financirana z javnimi sredstvi, samo za najem gradu Brdo, v katerem je sklenila posneti intervju, plača 1100 evrov, upam, da nam je dovoljeno privzdigniti obrvi in se vprašati, ali je bilo to ravnanje – sploh v času vsesplošnega varčevanja – res v javnem interesu.

Lep pozdrav,

Spoštovani,

novinar Bernard Nežmah je v pamfletu z naslovom „Kazijo nam pogled“, objavljenem v Mladini 08 / 24. 2. 2012, predstavil svoj pogled na sečnjo v gozdu na Grajskem griču. Med drugim je navedel, da „časnik Dnevnik poroča, da je Zavod za gozdove označil 140 dreves, ki jih bodo posekali. Štirim golosekom so našli evfemistični izraz vedutna sečnja, ki bo podrla gozd v štirih smereh.“ G. Nežmah se tudi sprašuje „Zakaj ta drastični pokol robinij, javorjev in gabrov, ki domujejo na grajskem griču že desetletja, njihovi predniki pa stoletja in tisočletja?“ In tako naprej.

G. Nežmah očitno ne verjame Marijani Tavčar, ki je v imenu Zavoda za gozdove Slovenije, Območna enota Ljubljana, pripravila sporočilo za javnost z naslovom „Sečnja dreves na Grajskem griču“, in ga 16. 2. 2012 poslala različnim medijem ter tudi Slovenski tiskovni agenciji (pošiljamo vam ga v priponki). G. Nežmah ga očitno ni prebral ali pa ne razumel, saj je v svojem pamfletu zgrešil tako namen kot obseg označitve drevja za posek, katero je na Grajskem griču dne 14. 2. 2012 opravil Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Ljubljana.

Kot nas pouči Slovar slovenskega knjižnega jezika, je pamflet sestavek, s katerim se sramoti kaka oseba, stvar, dogodek, sramotilni spis. Sramotiti nekoga, ki deluje sramotno, verjetno ni sporno. Bi se moral pisec pamfleta najprej prepričati o tem, ali je Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Ljubljana, v primeru označitve dreves res ravnal sramotno? Ali je dovolj, da pisec prebere poročilo „časnika Dnevnik“? Če piše novinar, bi pričakovali, da pri svojem pisanju vsaj v grobem upošteva Kodeks slovenskih novinarjev, torej da preverja točnost zbranih informacij ter da mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati hkrati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo. G. Nežmah, novinar, tega v tem primeru ni upošteval.

V nadaljevanju na kratko navajamo dejstva o namenu in obsegu označitve drevja za posek na Grajskem griču. Za posek je označeno suho drevje, drevje napadeno z glivami, drevje, ki zaradi svoje teže prekomerno bremeni tla in drevje, ki je zaradi enostransko razvitih krošenj ali močno nagnjenih debel potencialno nevarno za nižje ležeče objekte ter za obiskovalce griča. Zaradi izjemno poudarjenih socialnih funkcij, katere ima ta isti gozd in območje ob njem, se je obenem označilo tudi drevje za tako imenovano vedutno sečnjo. Drevje je označeno za posek v skladu z veljavnim gozdnogospodarskim načrtom gozdnogospodarske enote Ljubljana (2005-2014) ter v skladu z gozdnogojitvenimi načrti, ki pokrivajo območje Grajskega griča. Pri tem nikakor ne gre za poseg, na kakršnega je v svojem pamfletu namigoval g. Nežmah, pač pa za negovalno sanitarni posek v skladu z usmeritvami za krepitev funkcij, katere opravlja gozd na Grajskem griču, ob čemer bo posekano od 11 % do največ 14 % lesne zaloge. Ob tem še opozarjamo, da je sečnja na takšnem območju, kakršno je pobočje Grajskega griča, v namen razbremenitve tal in tudi sicer za krepitev varovalne funkcije gozda ter nenazadnje tudi estetske funkcije gozda za gozd in spodaj ležeče objekte ne le neškodljiva, temveč koristna in nujna.

Lep pozdrav,

Spoštovani gospod Zagožen! V slovenskem obtožnem predlogu tožilstvo res predlaga, kot ste omenili v svojem odzivu na članek v Mladini, naj sodišče v zadevi Patria med drugim prebere »fotokopije blagajniških računov za plačilo parkirnine v garažni hiši Trdinova dne 15. 2. 2007, 16. 1. 2007, plačilo gostinskih storitev v hotelu LEV dne 16. 1. 2007 ter plačilo cestnine na slovenskih avtocestah, ki jih je imel Wolfgang Riedl shranjene med poslovno dokumentacijo družbe RHG,« sam pa sem v članku v Mladini pisal o 15. in 16. februarju 2007. Pri tem ne gre za manipulacijo, kot menite, gre za očitno tipkarsko napako v citiranem delu slovenskega obtožnega predloga. To kaže kasnejša avstrijska obtožnica, v kateri je o isti Riedlovi poti v Ljubljano, 15. februarja 2007, zapisano, da o njej obstajajo dokazi iz »poslovne dokumentacije«, kot je »plačana cestnina v Sloveniji itd.«, pri čemer 16. januar 2007 ni nikjer omenjen. Nikjer v slovenski, avstrijski ali finski obtožnici ali obtožnem predlogu se ne omenja kakršnakoli Riedlova pot v Ljubljano 16. januarja 2007.

Glede vseh drugih očitkov o tem, da Mladina ponareja, manipulira, se gre medijske umore na obroke, si izmišljuje in podobno, pa se lahko – če ste za to, gospod Zagožen – dogovorimo za intervju, v katerem boste javno pojasnili, zakaj ste se s Patrijinimi lobisti pogovarjali na več različnih sestankih, ki so se začeli februarja 2005 in so se nadaljevali dve leti. Naša vprašanja so: Ste se z Riedlom maja 2005 po naključju srečali na počivališču Lopata? Ste se septembra 2005 po naključju srečali z Riedlom in Niittynenom v prostorih HSE? Ste se 12. in 13. decembra 2005 po naključju srečali s Tomasom Korpijem, Patrijinim podpredsednikom, odgovornim za prodajo v Ljubljani? Ste se z Wolfom in Riedlom po naključju srečali 26. julija 2006 v Mariboru? Sta se z Wolfom po telefonu med 29. januarjem 2007 in 13. februarjem 2007 po naključju 16-krat pogovarjala po telefonu?

Spoštovani,

v Mladini z dne 17. 2. 2012 (O spominih in gnojnici, stran 24) gospod Veno Taufer, pesnik in predsednik Društva slovenskih pisateljev, piše o zlorabi dosjejev nekdanje SDV (Udbe) in na koncu poziva varuhinjo človekovih pravic dr. Zdenko Čebašek-Travnik, naj v okviru svoje funkcije »posreduje to nevarnost tožilstvu«.

Na podlagi svojega primera aktualne domnevne zlorabe dokumentov iz njegovega dosjeja takšno ravnanje ocenjuje kot »najresnejšo grožnjo človekovi pravici do poštenega imena in državljanskega dostojanstva«.

Varuhinja bo gospoda Tauferja povabila na pogovor, na katerem se bomo pogovorili o možnih pravnih in drugih poteh za ugotavljanje in preprečevanje zlorab dokumentov iz arhivov državnih varnostnih in obveščevalnih služb.

S spoštovanjem,

Dvojna volilna pravica v Sloveniji je pozitivna vrednota

Po objavljenem poročilu mednarodnih opazovalcev v okviru OVSE/ODIHR o predčasnih volitvah v Republiki Sloveniji, nekateri ponovno, po najinem prepričanju po nepotrebnem in predvsem zaradi parcialnih interesov, odpirajo vprašanje upravičenosti t.i. dvojne volilne pravice pripadnikov avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. Članek v zadnji številki Mladine to vprašanje postavlja v svojstven kontekst, kjer - posredno v zvezi z omenjeno vsebino - ponovno omenjajo našo odločitev v fazi nastajanja nove slovenske Vlade.

Pri najini odločitvi v zvezi s podporo novi slovenski Vladi so bile odločilne osnovne demokratične vrednote, ki izhajajo neposredno iz slovenske Ustave, načelne plemenitosti poslanstva predstavnikov narodnih skupnosti v najvišjem zakonodajnem organu, nikakor pa ne morebitne strankarsko-politične kalkulacije. V tistem trenutku, ko bi poslanca avtohtonih narodnih skupnosti podlegla strankarsko-ideološkim interesom, še posebej pri nastajanju vlade, bi bili razlogi za poslanstvo narodnih skupnosti v Državnem zboru v osnovi izpodbiti.

S spremembami Ustave v času preobrazbe sistema, in pozneje v okviru sprejetja nove, demokratične, sedaj veljavne Ustave, je bil uveden institut neposredne zastopanosti predstavnikov avtohtonih narodnih skupnosti v Državnem zboru (in tudi na lokalni ravni) prvenstveno zaradi nespornega priznavanja državotvorne vloge italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji. Rešitev smiselno izhaja iz slovenskega modela pravne zaščite pravic avtohtonih narodnih skupnosti, ki temelji na pozitivni diskriminaciji omenjenih subjektov, ki so se zaradi različnih političnih sprememb v 20. stoletju „znašli“ izven meja svoje matične države. Slovenija je temelje svojega modela zaščite avtohtonih narodnih skupnosti začela vzpostavljati že pred demokratičnimi spremembami, torej v okviru nekdanje SFRJ (prvotno zaradi mednarodnih obvez - npr. Londonski memorandum, pozneje pa tudi zaradi drugih, bolj plemenitih razlogov).

V času osamosvojitve je zato postalo smiselno in zaželeno, da se v okviru demokratizacije družbe dotedanja raven narodnostnih pravic nadgradi. V ta kontekst sodi tudi določba o zagotavljanju poslanskega sedeža avtohtonim narodnim skupnostim v Državnem zboru, kar je bilo realizirano s t.i. dvojno volilno pravico. Z njo se nikakor ni posegalo v pravice večinskega naroda, niti drugih družbenih skupin, ker je ta pravica v kontekstu prej omenjenega modela dodana vrednost zelo ranljivima, maloštevilnima skupnostma. Republika Slovenija je bila v političnem smislu prav na „ta račun“ deležna marsikatere mednarodne pohvale in priznanja na področju zaščite manjšinskih pravic. Mimogrede je potrebno poudariti, da t.i. Beneška komisija, ki deluje v okviru Sveta Evrope, v zvezi z analizo dvojne volilne pravice navaja tudi maloštevilne skupnosti kot izjeme, kjer je omenjena rešitev sprejemljiva.

Naj bo še enkrat poudarjeno, da sta bila pri najini odločitvi ob oblikovanju nove slovenske Vlade pomembna dva osnovna kriterija. Neposredno po volitvah sva poudarila in sporočila, da bova svoj glas podpore namenila koaliciji oz. tistemu mandatarju, s katerim se lahko dogovorimo o vprašanjih podpore avtohtonih narodnih skupnosti pri njuni ohranitvi in razvoju. Takšna koalicija naj bi brez najinih glasov jasno, javno in nedvoumno razpolagala s podporo vsaj minimalne večine poslanskih glasov. Pri tem je potrebno poudariti, da predstavnika narodnih skupnosti, ki nista izvoljena po strankarskem principu (kar nikakor ni narobe, temveč v kontekstu slovenskega modela edino smiselno), ne moreta odločati o strankarski „barvi“ koalicije. To stališče so tudi enoglasno podprle vse organizacije madžarske in italijanske narodne skupnosti, kakor tudi priznani ustavni pravniki in predsednik države. V procesu nastajanja Vlade midva nisva politično kalkulirala, niti „kupčevala“, ker bi bilo to nedostojno do najinega poslanstva. Ni naju zanimalo, kakšno mnenje o naši dvojni volilni pravici imajo posamezne stranke. Takrat še ni bilo tovrstnih interpretacij, pojavile so se šele kasneje z objavo Poročila ODIHR-ja o predčasnih volitvah v Sloveniji.

Seznanjena sva tudi s stališčem generalnega sekretarja Vlade, ki v svoji doktorski disertaciji načelno oporeka tovrstnemu načinu. Strinjava se z njim v delu njegovih ugotovitev, da je „slovenska“ rešitev edinstvena v našem širšem geografskem prostoru.

Imava pa drugačno mnenje v zvezi z argumentacijami, prav tako se ne strinjava z argumenti mednarodnih opazovalcev, da je tukajšnja rešitev v nasprotju z dobrimi praksami. Meniva, da je to zgolj rešitev, ki temelji na pozitivni diskriminaciji manjšin in bi lahko v tem delu Evrope, kjer število pripadnikov vseh avtohtonih narodnih skupnosti konstantno pada, postala dobra praksa.

Ne da bi se spuščali v globlje analize, je potrebno jasno poudariti, da tudi sedanji generalni sekretar Vlade v svoji doktorski disertaciji priznava pomen politične odločitve v zvezi s tem vprašanjem. Kot je pred poldrugim desetletjem v zvezi s to problematiko odločilo tudi Ustavno sodišče, obstoječi rešitvi ni mogoče dokazati ustavnopravne spornosti. Hkrati bi poskus morebitnega zmanjševanja pravic nedvoumno pomenil grob poseg v že zagotovljene pravice avtohtonih narodnih skupnosti. To bi namreč bilo v ostrem nasprotju z načelom Evropske Unije k spodbujanju potrjevanja - ne pa zmanjševanja - že zagotovljenih pravic. Prepričana sva, da Vlada Janeza Janše zaradi načelnih, vsebinskih in demokratičnih razlogov ne bo posegala v dvojno volilno pravico pripadnikov avtohtonih narodnih skup–nosti, kot tudi meniva, da te–ga ne bi storila tudi nobena druga Vlada.

Spoštovani urednik,

z zanimanjem sem prebral komentar kolegice Vanje Pirc z naslovom Kraljevič Janez. Kot eden izmed argumentov za po njenem nenavadno oziroma nekorektno odločitev o lokaciji intervjuja - Gradu Brdo je zapisala tudi, da tega nismo storili ob imenovanju Boruta Pahorja za mandatarja, saj je oddaja takrat že obstajala. Kolegico bi želel opozoriti, da je oddaja Pogledi Slovenije na programu TVS od septembra 2010, torej je bil Borut Pahor že skoraj dve leti predsednik vlade. Naj pa ob tem spomnim, da ne gre za prvi takšen državniški intervju na slovenskih televizijah, saj je prvič tak prijem uporabil Tomaž Perovič na POPTV z intervjujem tedanjega predsednika Milana Kučana v današnji poročni dvorani dvorca Zemono. Po bežnem listanju arhiva vaše revije nikjer nisem našel problematiziranja izbire lokacije pri takratnem intervjuju.

Prosil bi te, če lahko napako popravite v naslednji številki. Hkrati te prosim, če me lahko o tvoji odločitvi o popravku in vsebini popravka obvestiš, da ne bomo po nepotrebnem zapravljali denarja plačnikov RTV prispevka za odvetniške in druge poštne storitve.

Uspešen teden,