Pisma bralcev so zadnjič zasula kar tri pisma, ki letijo na dvorani Stožice in Tabor. Analitik medijske propagande mi je dejal, da je to pričakoval od dne, ko sem obelodanil, da Stanovnika v času njegovega predsedovanja Sloveniji ni bilo nikoli na dražgoški proslavi, Kučan pa je bil tam v dolgoletni partijski karieri le enkrat. Klan je sklenil, da te bodo lovili na najbolj drobnih kiksih in te skozi poplavo pisem predstavljali kot neverodostojnega pisca, pri katerem podatki ne držijo.

Sam v teorijo zarote ne verjamem in so mi ljubi tudi pikolovski bralci, ki se ne oglašajo kot polemiki proti argumentaciji in izpeljavi tekstov, ampak strastno prebirajo črko za črko iščoč napake v besedilih.

Prvi bralec, ki je prišel do zaključne misli: Nežmah se dela, da vse ve, a v resnici nima pojma, pravi, da je tekmo Olimpije z Maccabijem spremljalo 3.200 gledalcev in ne 2.000, kot sem zapisal v tekstu. Številko dva tisoč je objavila STA, osrednja slovenska tiskovna agencija, jaz sem jo samo povzel. Ker KK Olimpija podatka ni demantirala, ga jemljem za verodostojnega.

Njegova druga ost pa je letela na mojo navedbo, da je bila tekma igrana v Stožicah. Dejansko sem v časopisnih poročilih spregledal, da tekme izjemoma niso igrali v Stožicah, ampak v Tivoliju. Mea culpa, mea maxima culpa!

Drugi bralec je to napako povzdignil v pridigo, da gre za nedopustno zavajanje bralcev, da nimam pravice bralcev zavajati z napačnimi podatki. Ima prav, prvotni tekst je napačen: »Konec koncev je bila stožiška lepotica zadnjič po dolgem času spet lepo napolnjena, ko je v Ljubljani gostoval izraelski košarkarski velikan »Maccabi«. Zbralo se je 2.000 gledalcev! Ki so napolnili šestino nove dvorane. Celo stari Tivoli bi bil za več kot pol prevelik.«

Pravilno gre tekst takole: »Stožiška lepotica že dolgo ni opazno napolnjena, največ gledalcev na košarkarsko tekmo letos paradoksalno ni prišlo v velike Stožice, ampak v mali Tivoli. Na tekmi se je zbralo bodisi 2.000 gledalcev (STA) bodisi 3.200 (splet KK Olimpije). Ki bi napolnili komaj med četrtino in šestino nove dvorane. Celo stari Tivoli je bil za več kot pol prevelik.«

Tekst pa ostaja nespremenjen v osrednji poanti o zgrešenem konceptu financiranja športa, ko se zaradi medijsko-političnega pompa investira v megalomanske dvorane, medtem ko igralci, ki bi v njih igrali, zapuščajo klube, ker jim klubi ne zmorejo plačati niti dogovorjene plače. Zoper sodobno ravnanje sem postavil v premislek prakso starih Slovencev, ki so konec 19. stoletja začeli graditi športne dvorane s prostovoljnimi prispevki, kar je bil garant, da so bile potem dvorane športno in družabno polno obiskane. Kot zgled pa sem dal časopisni poziv na prispevke za gradnjo »Sokolskega doma« na Taboru.

Zoper ta del se je oglasil tretji bralec, ki se je pohvalil, da je na spletu prebral drugačno zgodbo. Po priloženi skici je namreč sklenil, da je v »SN« najavljeni »Sokolski dom« bil v resnici »Narodni dom«, ki so ga zgradili 1896, medtem ko so »Sokolski dom« na Taboru zgradili v letu 1926.

Pisani viri žal bralcu ne pritrjujejo. Projekta Narodni in Sokolski dom sta obstajala sočasno. »Sokolski dom« je bil zavoljo velikanske donacije mecena Gorupa v prednosti, časnik »SN« je vsakodnevno objavljal sezname darovalcev in vsote prispevkov. Celo zagrebški nadškof Strossmayer je poslal 200 forintov in pismo, v katerem se je opravičil, da več ni zmogel, da pa bo goreče molil za projekt. Projekt je bil na tem, da se udejani, toda 5. junija 1889 so ga obglavili, ko na seji mestnega zbora ni dobil dve tretjini glasov za zemljišče pred Tivolijem, kjer naj bi ga postavili. Odbornik Gogala, ki je predlogu nasprotoval, je dobesedno povedal, da bi izgradnja »Sokolskega doma« zaustavila gradnjo »Narodnega doma«. Projekt sokolov so po politični odločitvi opustili v korist »Narodnega doma«, ki je združil klerikalce in liberalce pod vseslovenskim rodoljubjem, medtem ko je »Sokolski dom« nastal z nekajdesetletno zamudo na Taboru, na drugem kraju in drugačni podobi od prvotno načrtovane.

Kot piscu so mi ta tri pisma pravzaprav v veselje, saj kažejo, da njihovi avtorji razen tehničnih vprašanj o številu gledalcev in imenih dvoran ne prinašajo nikakršnih protiargumentov zoper moje pisanje.

Tudi v letošnji 6. številki revija Mladina nadaljuje s podtikanji in lažmi v zvezi z mano in zadevo Patria. V članku »Patria: Sestanek v hotelu Lev«, ki je opremljen s sliko mene in mojega odvetnika, piše, da je H.W. Riedel v Avstriji obtožen, da je 15.februarja 2007 z avtom pripeljal v Slovenijo 900.000 evrov »posebnega bonusa«, namenjenega tudi stranki SDS, ki naj bi ga izročil meni. Poleg elektronske pošte (?) naj bi bil po mnenju Mladine dodaten dokaz za to navedba v slovenskem obtožnem predlogu, da obstajajo fotokopije blagajniških računov za plačilo parkirnine v garažni hiši Trdinova dne 15.2.2007, 16.2.2007, plačilo gostinskih storitev v hotelu Lev dne 16.2.2007 ter plačilo cestnine na slovenskih avtocestah.

V slovenskem obtožnem predlogu je med množico ostalih dokumentov res predlagano, da se naj na sodišču prebere tudi navedba o plačilu parkirnine v garažni hiši Trdinova v januarju in februarju 2007 in plačilu gostinskih storitev v mesecu januarju tega leta (stran 8 obtožnega predloga). Vendar pisec Borut Mekina mirno ponaredi dva datuma ter zapiše, da je bilo eno parkiranje 16.2.2007, čeprav piše v obtožnem predlogu, da je bilo dne 16.1.2007, gostinske storitve v hotelu Lev pa, da so bile 16.2.2007, čeprav piše, da so bile 16.1.2007! Mimogrede: vprašanje je, če je tudi datum 15.2.2007 za parkiranje v obtožnem predlogu pravilno naveden?

Kar se tiče denarnih tokov, bi morali biti vsi datumi v zvezi z njimi po 6.2.2007, ko naj bi bil denar od Patrie nakazan H.W. Riedlu. Sprva sem bil v odredbi za preiskavo obtožen, da naj bi 7.2.2007 odpotoval k Riedlu na Dunaj po denar, ker naj bi ta po elektronski pošti javil na Finsko, da ga nujno potrebuje, ker da sem na poti ponj. Ko se je po ustreznem preverjanju tudi mojih urnikov izkazalo, da v februarju 2007 nisem bil na Dunaju in ko je tudi Riedel na policiji izpovedal, da nisem prišel ponj na Dunaj, so v obtožnem predlogu spremenili obtožbo iz prejemanja darila, kar naj bi se zgodilo v letu 2007, v prejemanje oz. dajanje obljube denarne nagrade, kar naj bi se dogodilo dve leti prej, v letu 2005. Zato je tudi blažja obtožba in zanjo ni pristojno okrožno sodišče, pač pa okrajno.

Zaradi mene je lahko H.W. Riedel 15.2.2007 in še stokrat parkiral v garažni hiši Trdinova. Dejstvo je, da mi nikoli ni dal kake denarne obljube ali denarja! To pravi tudi sam, še več, trdi, da je denar izročil nekemu Azijcu, visokemu državnemu uradniku. Če bi bil kakršenkoli dokaz za to, da takšna verjetnost obstaja, bi bil jaz tega obtožen. Tudi v Avstriji česa takšnega nisem obtožen, menda sem tam predviden kot priča.

Zato je skrajno zavržno dejanje trditev Mladine, da so ti (tudi ponarejeni) datumi o nekem parkiranju in kosilu v hotelu Lev »še dokaz več«, da Patria ni le poizkušala podkupiti stranko SDS oziroma Janeza Janšo, ampak da je denar v resnici prišel v Slovenijo. En sam Riedlov parkirni listek z dne 15.2.2007 naj bi bil »dokaz več«?!

Do grla sem sit teh medijskih »umorov na obroke«, ponarejanja in izmišljotin! Kaže, da so se posredniki hvalili po elektronski pošti, da imajo podporo Janeza Janše in mene, ter da rabijo denar za SDS. Zakaj mene? Sem res tako pomemben? Očitno da, saj so do skrajnosti napihovali mojo pomembnost, prilepljali so mi, da sem bivši minister za obrambo, poslanec, sekretar stranke SDS, vodja obveščevalne službe in tako dalje - v času, ko nisem bil ničesar od naštetega. Potem ko sta Mladina in Delo objavila izbor posameznih dokumentov in jih opremila s podtikanji in izmišljotinami, je to povzela televizija, ki je zgodbo dopolnila s slikami in puščicami aktovke z denarjem. Pri gledalcih, ki Dela zvečine ne berejo, Mladino pa še manj, je to ustvarilo porazen vtis, ki ga ni mogoče kar tako izbrisati.

Na sodišču naj se zvrste vse priče in predlože se naj vsi »dokazi«, da se bo jasno izkazalo, kot se kaže že po dosedanjih razpravah, da je vsa obtožba, vsaj kar se tiče slovenskih državljanov, v tem procesu v celoti izmišljena in skonstruirana in je služila težnji po odstranitvi Janeza Janša iz političnega prizorišča.

Nekaj pa le želim in pričakujem tudi od nove vlade: da ugotovi, kdo od bivših ministrov je naročil in kdo od visokih državnih uradnikov je to storil - uradnik si brez naročila tega ne upa narediti - da sta Dejan Karba iz Dela in Borut Mekina iz Mladine lahko dobivala in objavljala dokumente in informacije, ki sta jih imela samo policija in tožilstvo, še preden smo bili seznanjeni z njimi obtoženi v procesu Patria.

Vaša nizko-nakladna revija, na katero sem naročen zaradi želje po sproščeno uravnoteženem obveščanju, nima ravno prijaznih komentarjev do nove zmagovite načelne vladne koalicije. Tu ne mislim na Bernarda Nežmaha, ki nosi očala s pravim pogledom na stvari. Dovolite optimističen pogled na krizo-izhodni program nove vlade.

Bila je padla vlada (a)socialnega demokrata Boruta in v mladi državici so se zgodile predčasne volitve. Te so najprej globoko pretresle nas prave stare državljane, ker niso prinesle pričakovane zmage našega Ivana. Idejno zmedeni (morda tudi zavedeni) stari slovenski državljani in vedno sumljivi novi državljani z območij, kjer je stoletja brez milosti vladala turška noga, so izbrali napol tujega povzpetnika. Pri tem moramo omeniti tudi vlogo zarotniškega zlobnega palčka iz Murgel. Zoran je sicer uspel zapeljati Ljubljančane in osvojil oblast v Sloveniji (a k sreči samo relativno). Klena, dosledna in za narodov blagor se žrtvujoča Gregor in Karl sta rešila naš narod pred grozečo tako imenovano levičarsko vlado. Sedaj bo za odgovorno mizo na Gregorčičevi sedelo dvanajst poštenih mož in ena prava ženska. Ona bo predvsem hodila po svetu, da ne bi prišlo do zlobnih namigovanj, da so pri nas prave ženske predvsem doma.

A če so domači tranzicijski levičarji potolčeni do nog, nas sedaj še vedno ogroža tujina. Pravosodje demokratično sicer sumljivih evropskih držav Avstrije in Finske vodi (montirana?) obtožna procesa proti naši demokratično slovenski stranki in njenemu vodji. A prijateljske prave demokracije vzhodne Evrope nam zaupajo in nas podpirajo. Tudi odločna Angela je jasno povedala, kdo je kdo v mladi Sloveniji.

Med napovedanimi »ukrepi za zagon gospodarske rasti« me navdušuje predvsem : znižanje stroškov dela.

Berite neoliberalno literaturo, če vam ne bo jasna politika finančnika Borisa, a previdno. Celo Adama Smitha, na katerega nevidno roko trga in človeško sebičnost se sklicujejo naši mlado-ekonomisti, boste lahko napačno razumeli. V novo prevedeni knjigi Bogastvo narodov preprosto izpustite poglavje »O plačilu za delo«. Avtor tu recimo navaja: »… Tistega, kar zboljšuje razmere večine, pa nikakor ne moremo imeti za nadlogo skupnosti. Seveda nobena družba, katere večinski pripadniki so revni in nesrečni, ne more biti uspešna in zadovoljna. Povrhu pa je pravično, da tisti, ki hranijo, oblačijo in nastanjajo vse ljudstvo, dobivajo tolikšen del produktov dela, da se tudi sami lahko dovolj dobro hranijo, oblačijo in stanujejo.« To bi lahko napačno razumeli in začeli razmišljati o svojih pravicah v delitvi družbenega produkta. A pred nami so reformni časi. Pred nami so naloge, kri in znoj, ne pravice ! Že v svinčenih časih smo vedeli, da nam mora biti danes slabše, da nam bo jutri bolje. V nadaljevanju še ena dvoumna trditev v navedeni knjigi: »Potemtakem je iz izkušenj vseh dob in narodov videti, kakor sem prepričan, da je delo svobodnjakov navsezadnje cenejše od suženjskega«. Tu bi lahko preprosti bralec napačno razumel, da je delavcu slabše kot sužnju. V reformnem smislu to pomeni - vitek delavec ( plača) - delodajalec osvobojen stroškov dela.

Z novo vlado bo vse bolje. Prepričan sem, da bosta Zvon 1 in Zvon 2 ponovno zvonila. Vsi zavedni bomo dali svoj prispevek k osvobajajočemu znižanju stroškov dela. Posebej nestrpno čakam, da odločna Turkova ministrska roka naše razvajene kulturnike prepusti pravični tekmi na trgu. Razvoj slovenske kulture bo eksplodiral. Že vidim Dubravko Tomšič, kako v polnem Ljudskem vrtu in Stožicah izvaja Chopinove klavirske sonate in žanje stoječe ovacije, kot se to sedaj zgodi le v Gallusovi dvorani.

G. Nežmahu glede njegovega pamfleta Doba kulture samo tole: gledalci na košarkarski tekmi Maccabi niso napolnili šestino nove dvorane. Prvič zato, ker jih je bilo 3.200 in drugič zato, ker niso igrali v Stožicah, ampak v Tivoliju.

Sicer pa smo na take »delam se, da vse vem, pa v resnici nimam pojma« g. Nežmaha že navajeni.

Lep pozdrav

Spoštovani!

Žal nimam elektronskega naslova gospoda Bernarda Nežmaha, sicer bi ga na neresnico, ne prvo, ki si jo je privoščil v tokratnem pamfletu, opozoril osebno. Zato vas prosim, da mu sporočite, da v soboto v dvorani v Stožicah ni igral Union Olimpija, ki je Maccabi gostil v dvorani Tivoli, pač pa so igrale rokometašice Krima Mercatorja, ki so pred nekaj manj kot štiri tisoč gledalci gostile romunsko Valceo v okviru lige prvakinj. Toda žal z njegove strani takšna napaka ni bila narejena prvič in zame je to milo rečeno zavajanje bralcev. Sicer pa ima vsakdo pravico do svojega mnenja in to seveda velja tudi za gospoda Nežmaha, nima pa pravice, da z napačnimi podatki zavaja bralce.

S spoštovanjem,

Pamfletist Bernard Nežmah v svojem prispevku omenja, da je bila pobuda za izgradnjo Sokolskega doma Tabor objavljena leta 1889 v časniku Slovenski narod. Po natančnejšem pregledu dosegljivih podatkov na Spletu ugotavljam, da so stvari potekale drugače. Dne 9. februarja 1989 je časnik Slovenski narod objavil poziv društva Ljubljanski Sokol za zbiranje sredstev za izgradnjo Sokolskega doma. V objavljenem pozivu je skica, ki kaže načrtovano zgradbo. Po videzu je precej podobna sedanji Narodni galeriji. Dom so gradili v letih 1893-1896, po načrtu češkega arhitekta Františka Škabrouta. Ob otvoritvi zgradba ni dobila imena Sokolski dom ampak Narodni dom. V njem je bila telovadnica, poleg tega pa tudi družabni prostori z možnostjo gledaliških predstav in restavracija. Narodna galerija je prvi del zbirke preselila v Narodni dom šele leta 1919. Sokolski dom Tabor pa je bil zgrajen v letih 1923-1926, po načrtu slovenskega arhitekta Ivana Vurnika, gradnjo je vodil član društva Sokol I in gradbeni inženir Ladislav Bevc.

Odgovor ministru dr. Križaniču

Odgovor ponujata dva svetovno vplivna medija, The Economist ter The New York Times:

“They are going to sign a treaty that makes Keynesianism illegal,’ comments one diplomat”. The Economist, 28.1.2012. (“Podpisali bodo pogodbo, ki bo naredila keynesianizem protizakonit, komentira eden od diplomatov”). Tako ugledni The Economist v zadnji številki.

»With its emphasis on punishing euro nations that exceed deficit and debt level, the agreement, or “fiscal compact,” has been described privately by one official as a plan to criminalize Keynesianism«. The New York Times, 29.1.2012. (»S poudarkom na kaznovanju evrskih članic, ki bodo prekoračile raven primanjkljaja in dolga, je en od uradnikov zasebno opisal fiskalni pakt kot načrt kriminalizacije keynesianisma«).

Še bolj zanimiv pa je prispevek v petkovem Financial Timesu »European left sets sights on compact«, FT, 27.1.2012, ki napoveduje odločno nasprotovanje evropske levice predlaganemu fiskalnemu paktu. V katero politično skupino spada odhajajoča vlada, v kateri sedi minister dr. Križanič? Med evropsko levico očitno ne.

Z vsem spoštovanjem g. Bernard Nežmah, čutim dolžnost, da odgovorim na vprašanje v vašem prispevku:

»Kaj ima ta oblika verbalne nastrojenosti opraviti z milijoni pobitih Judov v taboriščih smrti??????«

Samo to, da se je vse začelo nekje daleč, daleč nazaj prav s to obliko verbalne nastrojenosti. In prav to malenkost, nikoli ne bi smeli pozabiti, in g. Ljubo Bavcon je ni.

Profesor Bavcon je star in moder. Predvsem zaradi modrosti, ki je posledica večinoma trpkih izkušenj vseh mogočih režimov, z zadnjo svobodo vred, se najbrž ne bo odzval na Nežmahovo pisanje v Mladini 3. februarja letos. Vse prevečkrat so mu pripisovali stvari, ki jih ni naredil in mu tudi na misel ne bi prišle. Prav tako nikomur očitovalcev ni prišlo na misel, da bi se kdaj opravičil za laži. Ni prvič, da se je Bernard Nežmah spravil nanj. V preteklosti je bilo celo nekaterim Nežmahovim stanovskim kolegom dovolj njegove pritlehnosti. Miheljak ga je primeroma podučil o Bavconovem vedenju ob času osamosvojitve. Za tistikrat je Nežmah Bavconu očital, kje je bil oziroma ga ni bilo. Pa je Miheljak, ki je bil marsikje zraven, povedal, koliko je Bavcon zastavil svojih moči v prelomnih časih. Je pa tudi ugotovil, da Nežmaha takrat ni bilo nikjer videti.

V zadnji kolumni Nežmah pripisuje Bavconu »najbolj perfidno zlorabo spomina na holokavst«. Le kaj naj bi imela verbalna nastrojenost zoper trenirkarje opraviti z milijoni pobitih Judov v taboriščih, se sprašuje Nežmah.

Naj mu poskušam pojasniti. Mi pravzaprav ne bi bilo treba, ko bi Nežmah, sicer doktor znanosti, kdaj zašel v knjižnico Inštituta za kriminologijo, ali če bi malo širše razmišljal o tem, kar se dogaja tudi pri nas, zlasti od svobode dalje.

Premnogi množični zločini, vključno z genocidom, se začno z majhnimi sovražnimi dejanji. Ne vodi vsako tako v najhujše zlorabe, a vnaprej ločiti nenevarne od usodnih, je skoraj nemogoče. Prav zato se je treba upreti vsakemu posamičnemu, in takoj, ko je storjeno. Še zdaleč ne nujno z represijo, kazensko pravnim pregonom ali čim podobnim. Včasih zadošča taka humorna diskvalifikacija sovražnega govora, kakor smo jo videli v zboru trenirkarjev pred Prešernom.

Primerov slabega in zloslutnega v Sloveniji je bilo dovolj v zadnjih dvajsetih letih. Ni metra, da bi odtehtali vsako dejanje in njegovo posledico; vpliv pa je jasen vsakemu razumnemu človeku, če ni zaslepljen s sovraštvom. Vztrajno opozarjanje na Rome kot prejemnike nezasluženih socialnih podpor v primerjavi s poštenimi Slovenci, ki v revščini ne dobivajo pomoči; opozarjanje nanje, ki si denar služijo s tatvinami; vse to je pripomoglo k uradnemu državnemu obračunavanju z njimi (nezakonito prisilno preseljevanje in nezakonit nadzor) in k zasebnemu maščevanju (bombni atentati). Ko je župan Janković začel reševati položaj Strojanovih, je zagorelo na obrobju Ljubljane. Morebitna bivališča so šla v zrak. Dobili so jasno opozorilo, da niso zaželeni del slovenskega naroda.

Pregon Judov se je najbrž začel s podobnimi opazkami in nadaljeval s podobnimi dejanji.

Kmalu po naši samostojnosti se je začel boj proti Južnjakom. Najprej z Lapovimi »Sokoli«, ki so branili avtohtono prebivalstvo Fužin pred nasiljem priseljencev. Vrh pregona smo dosegli z izbrisanimi, administrativnim genocidom 25.000 ljudi.

Balkanske vojne so najboljši primer tega, do kod sežejo posledice sovražnega govora, če ga pustimo vnemar. Seveda tudi tu ni mogoče izmeriti, koliko vpliva je imel Milošević, ki je na »Ustju« zbral milijon ljudi, ki so zahtevali orožje, koliko pa glas akademikov SANU (srbska SAZU). Je pa povsem jasno, da je vse skupaj prispevalo h klanju, ki je sledilo.

Slovenija je imela srečo, da je vojna trajala le nekaj tednov. V nasprotnem bi – kot sem že nekajkrat zapisal – tudi dežela na sončni strani Alp izročala Haagu svoje junaške branitelje. Preveč blizu sem bil dogodkom, da ne bi videl, kako malo je potrebno, da človek z močjo nad drugim v trenutku postane klavec. Čez čas bi ta rdeči rupli pobijali ta bele nežmahe ali obratno, v poljubnih barvah, ki za prelivanje krvi sploh niso pomembne. Samo da so različne.

Zato je treba razumeti, da se sovraštvo spočenja že tudi ob opazkah o pravih družinah. Dovolj je spomniti se pankrtov – k številu katerih je svoj delež prispevala tudi duhovščina – in njihove usode. In prav živo imam v spominu žalosten dogodek, ko se je štirinajstletnik zlomil pod bremenom šole in domačimi pritiski in se obesil. Ni bilo lahko najti duhovnika za krščanski pokop. Če že ne ravno sovraštvo, pa gotovo odpor do samomorilcev, ki jim ne pripada posvečena zemlja. In enako se sproža sovraštvo ob izjavah, da je treba sovražiti Cerkev. Kakorkoli jo že institucionaliziramo, predmet sovraštva neizogibno postanejo njeni pripadniki, vse prepogosto kar počez. Čas po drugi vojni je v marsikom še živ.

Zato skorajda ne vidim priložnosti, ki ne bi bila prava za opozarjanje zla, ki se širi med nami. Če pa imamo tako prepričljivo in tragično izkušnjo kot je holokavst, je beseda o tem še bolj na mestu.

Učenjaki za preteklost se namerno zmotijo samo takrat, če gre za dobiček v trgovini z resnico o novejši zgodovini. Zato jim neuko ljudstvo verjame, da bo po majevskem koledarju leta 2012 konec sveta. Seveda jim ugovarjajo učenjaki za prihodnjo zgodovino, ki trdijo, da se bo tega leta samo končalo eno izmed obdobij, ki se po tistem starem koledarju menjavajo na vsakih tri sto let in še nekaj. Pri nas je tako pa po vsakih volitvah, tudi po predčasnih.

Skozi vso dolgo zgodovino življenja na našem planetu je bil vsak trenutek za marsikoga in za marsikaj tudi konec sveta, ko jih je pobiralo zaradi starosti ali bolezni, druge so zatolkli v vojnah za nekaj ali za nekoga, največ jih pa že od nekdaj in vsak dan pokončajo za hrano ali samo zaradi požrešnosti. Konec nekega obdobja in s tem sveta je bil v zgodovini tudi za številne dinastije, cesarstva in kraljevine, slej ko prej pride konec pa tudi za vsako izvoljeno oblast. Vse živo premine in vse tudi mine, samo hudobije in norosti ljudi so na tem svetu neuničljive, kar je ena od večnih skrivnosti. Kar poglejmo v naš novi parlament.

Za leto, ko naj bi dočakali konec sveta, so tretji učenjaki napovedali, da bodo verjetno s trkanjem dokazali nek božji delec bozon, ki naj bi jim razkril nastanek vesolja in našega sveta, vendar brez vsemogočnih trikov. Pri nas so po zadnjih volitvah poslanci z medsebojnim trkanjem interesov v parlamentu pa že dokazali hudičeve delce, da so sedaj vsem na očeh in med nami ter grozijo, da bodo povzročili resnični konec vsega dobrega v tej državi, ki si jo lastijo.

Človeške hudobije in norosti so po svetu dosegle že biblične razsežnosti v politiki in ropanju ter v vojnah in morijah iz pohlepa. Vojne norosti brez mej so kronali še izbranci, ko so carju teh vojn podelili kar Nobelovo nagrado za mir! Nobelovo nagrado za ekonomijo so podelili pred tem pa učenjaku za hudičeve delce v bankah, ki so zakuhali svetovno krizo, ki sedaj peha ves svet v pekel in bedo ter v razsulo, če že ne kar v novo svetovno vojno, ki bo tudi zadnja. S tem pa bi lahko bil tudi konec zgodovine človekovih hudobij in norosti. Toda, to je preslaba tolažba za večino ljudi, ki imajo še kaj soli v glavi in božjih delcev v srcu. Zato zaupajmo še zadnjim poštenim učenjakom, da bodo odkrili tiste božje delce, ki bodo uporabni tudi za našo novo oblast, ki jo že tako nestrpno čakamo. Toda, kje naj na ponovnih volitvah najdemo svečenike za v parlament, ki bi z božjimi delci odločali pošteno in pravično o življenju vseh drugih, vendar še na tem pokvarjenem svetu, ne pa z obljubami za rešitve v onostranstvu. V primerjavi s tem, je iskanje božjega delca prav otroško opravilo.

Ljudje se sprašujejo, kako je mogoče; da J.J. , kljub vsem packarijam, ki ste jih našteli, pa sploh niste vseh, še vedno politično uspeva? Kdo je odpovedal v naši demokratični družbi? V razvitih demokracijah je vsaka od naštetih packarij že zadosten razlog, da se politik umakne iz javnega življenja. Pristop je sledeči. Če ga zalotijo pri nečednosti, se umakne sam zaradi svoje etične in moralne odgovornosti, če te tenkočutnosti nima, ga v to prisili stranka, če ima tudi stranka predebelo kožo, ga vzamejo v klešče druge stranke in mediji, dokler se ne umakne. Tenkočutnosti Janši pač ni mogoče pripisati, zato sam o odstopu ne razmišlja. Stranka mu tega ne bo svetovala, ker je Janša drugače misleče odstranil, ostali so samo zvesti vojščaki, ki se zavedajo, da bodo tudi sami poniknili v anonimnost, če Janša odstopi. Mediji pri nas zelo kritično obravnavajo napake drugih politikov, Janša pa, v glavnem, ni deležen v medijih velikih naslovov, ki oznanjajo njegove packarije, če pa že, pa nikakor ne vztrajajo z obravnavo, dokler ne bi odstopil. Še najbolj zanimivo je obnašanje drugih strank, če ga že ne branijo, zelo sramežljivo opozarjajo na njegove napake. Sploh še niso opazili, da SDS z vsemi sredstvi in arogantno napada dejanske in izmišljene napake politikov, ki jim niso všeč in druge stranke in posamezniki, a to več ali manj mirno prenašajo. Ali se ostali res niso zmožni ničesar naučiti od SDS? Zelo sem bil presenečen, ko niti v medijih niti pri drugih strankah ni bilo nobenega odziva na SDS-ov predvolilni časopis »Pametna rešitev«, kjer je jasno predstavljeno, da imata Janez Janša in SDS vrednote v smislu, če je kaj narobe s pravno državo in pravičnostjo pri nas, je kriva tranzicijska levica! Edini, ki je pred volitvami jasno povedal, da z Janšo ne bo sodeloval, je bil Zoran Janković, ker Janša eno govori, drugo pa dela.

Kje je rešitev? Opozicijske stranke bodo morale biti malo manj lenobne, ko gre za kritiko nepravilnosti. Imam tudi občutek, da si nočejo »mazati rok« s kritiko Janševih napak. Za tiste stranke, ki so pohitele v koalicijo z njim, pa velja, da so s tem dejanjem dokazali, da se jim vse to, kar je počel Janša v preteklosti, zdi normalno politično delovanje. Ne samo, da mu dajejo odvezo, še branijo ga. Denimo, Ljudmila Novak, se je sramežljivo nasmihala na TV in dejala: »Saj menda pri nas še vedno velja, da dokler nisi obsojen, si nedolžen.« In to je rekla ona, ki je organizirala poseben posvet o vrednotah, kjer so ugotovili, da poleg pravne, obstaja tudi etična, moralna in politična odgovornost. Samo z besedami ne bomo uveljavili vrednot in pravne države. To v svetu vedo in zato je, denimo, predsednik avstrijske vlade Fred Sinowatz pred mnogimi leti odstopil, čeprav so mu očitali dejanje, ki ga je storil pred nastopom mandata in čeprav zaradi tega kasneje ni bil sodno preganjan. Poslanec SLS Pukšič je povedal na TV, da je stranka odklonila sodelovanje z Jankovićem, ker ni hotela sodelovati v koruptivni vladi. V kakšni vladi bodo pa sedaj sodelovali? Karl Erjavec je govoril o tem, naj gre predsednik države preko »osebnih zamer« z Janšo in kot pravnik ni prepoznal kaznivega dejanja ponarejanja dokumentov in krivične obtožbe. Virant, kot pravnik, očitno ne razume, da ni vse moralno sprejemljivo, kar je z zakonom dovoljeno (zakaj le je vrnil denar, ki mu je po zakonu pripadal, ali samo zato, da bi ga mediji pustili pri miru?) in da ni vse moralno sprejemljivo, kar po zakonu ni kaznivo.

Pa še to: programa SLS in DeSUS sta veliko bolj skladna s programom Pozitivne Slovenije kot pa s programom SDS. Zato je res na mestu vprašanje: kakšna alkimija je združila vsa ta nasprotujoča stališča? Čigave interese so pri tem zasledovali?

Spoštovani!

Obstaja še mnogo več kot 15 razolgov, ki ste jih navedli vi v svojem odprtem pismu Ivanu Janezu Janši, zakaj naj ne postane predsednik slovenske vlade.

Enega izmed teh smo videli takoj v ponedeljek pred sodiščem v zadevi Patria, ko so ostali štirje soobtoženi „grozili“ sodišču in tožilstvu, da bo sedaj drugače, ko je na oblast spet prišel en in edini Ivan Janez Janša!

A to ni edino tako dejanje. Kaj pa je drugega zapis na twiterju SDS, o tem kaj JE treba storti z oddajo Studio City?

Spoštovani,

Vašemu seznamu 15-tih dejstev, zaradi katerih Janez Ivan Janša ne more biti predsednik vlade, dodajam še 16. razlog:

16. Izsilili ste sprejem zaključnega računa

Na začetku mandata Pahorjeve vlade leta 2009 je parlament zavrnil zaključni račun, ki ga je pripravila Janševa vlada, ki je izkazoval več kot 30 milijonov presežka, kar naj bi se zgodilo prvič v zgodovini samostojne Slovenije.(Kar seveda ni res.) Ko je prišlo do glasovanja o soglasju republike Hrvaške za članstvo v NATU, za kar je bila potrebna 2/3 večina, ste pozitivno glasovanje svojih poslancev vezali na sprejem zaključnega računa, kakršnega ste pripravili. Pahorjeva vlada in poslanska večina je (žal) vašemu izsiljevanju podlegla in zaključni račun je bil sprejet, čeprav smo vsi vedeli, seveda tudi vi, da ni točen.

Vaši politični interesi so bili pač močnejši od državnega interesa in tako bo tudi v času vašega vodenja vlade.

Končno so mimo volitve predsednika vlade. Pa ni še vsega konec. Poslanci bodo še nekajkrat glasovali »po lastni vesti«.

Ali imamo v državnem zboru res poslance, izvoljene od ljudstva, ki naj bi oblikovali politiko in tudi glasovali, po lastni presoji? Nikakor ne. Ni mogoče, pa je vendar resnično: v državnem zboru imamo le glasovalne stroje, ki delajo izključno po ukazu njihovih upraviteljev, to je predsednikov strank. Ti jim ukazujejo: Lahko glasujete! Ne smete glasovati! Vsi enako, kot utečeni stroji. Kam propada naša država in do konca zlorabljena demokracija?

Predlagam, da na naslednjih volitvah volimo le stranke. Te naj nabavijo v trgovini določeno število lutk (toliko, kolikor so dobili mandatov). To so lahko poceni lutke, ki imajo gibljivo le desno roko. Iz teh rok naj bodo napeljane vrvice do predsednika, ki bo opravil glasovanje s potegom vrvice. Takšen sestav državnega zbora bi bil zelo poceni, saj bi prihranili poslanske plače, dodatke, dnevnice, stanovanja, pisarne in pripadajoče uslužbence. Te lutke bodo ubogljive in predsednikom se ne bo treba bati, da bi kakšna glasovala proti njihovi volji. Predlagani sistem bi lahko patentirali in ga mogoče celo izvozili v severno Korejo.

Pozdravljeni,

članek Tjaše Zajc z naslovom „Ukinitev štipendij za tuje študente“ iz 3. številke Mladine zahteva nekaj pojasnil.

1. Protest se ni začel pred ljubljansko univerzo, temveč pred Filozofsko fakulteto na Aškerčevi 2.

2. Protestirali niso samo „tuji“ študentje, ampak tudi kleni slovenski študentje. Poleg tega je bistven podatek (ki ga žal niste zapisali), da je protest organiziral Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo s Filozofske fakultete.

3. Žalostno je, da nekateri že dalj časa aktivno opozarjamo na hude probleme v visokem šolstvu in širši družbi, a v članku nismo omenjeni niti z besedo, kljub temu da se lahko ugledamo na fotografiji v članku. Gre seveda za gibanji Mi smo univerza in gibanje 15o ter priznane profesorje različnih fakultet in univerz.

4. V blagajni javnega sklada za štipendije je ostalo slabih 5.000.000 €, kar bi bilo dovolj za ~ 2200 štipendij v višini 180 € mesečno.

5. Sklad, ki ga namerava odpreti rektor ljubljanske univerze dr. Stanislav Pejovnik, je sicer res dobronamerna poteza, a vendar jasno kaže na to, kako se država postopoma umika iz financiranja ljudi v stiski. Potrebno je opozoriti tudi na to, da bo omenjeni sklad odvisen od donacij zasebnih podjetij, kar pomeni še eno pogajalsko sredstvo več za bolj tržno usmerjene študijske programe in vsebine oz. še eno sredstvo več za komercializacijo in banalizacijo univerze.

6. Potrebno je razmisliti o poimenovanju „tuji študentje“, saj se z njim ustvarja videz, kot da so nam ti študentje tuji. Niti malo nam niso tuji, saj gre za naše študijske kolege in prijatelje, ki študirajo na istih univerzah, istih fakultetah in istih študijskih programih ter ob popolnoma enakih študijskih pogojih kot mi. S to razliko, da nimajo slovenskega državljanstva.

S klenimi slovenskimi pozdravi,

20. januarja je bil v Mladini objavljen članek z naslovom »Na poti k neoliberalni ekonomski ustavi?«, avtorja Bojana Bugariča, v katerem avtor trdi, da je zapis zlatega pravila v ustavo politično nevarna in nedomišljena poteza, ki bo Evropo prej potegnila v še globljo recesijo, kot pa pomagala iz nje. Avtor tudi navaja, da pomeni zapis zlatega pravila v ustavo ustavno pravno »revolucijo«, saj prepoveduje keynesiansko ekonomsko politiko.

Ta navedba ne drži. Keynesianska ekonomska politika predpostavlja, da na trgu ni avtomatskega ravnotežja med ponudbo in povpraševanjem. Država mora z ustrezno monetarno, fiskalno, zunanjetrgovinsko, dohodkovno in ostalimi politikami skrbeti za to ravnotežje. V primeru recesije mora država voditi ekspanzivno fiskalno in/ali monetarno politiko. Država s tem vpliva na povečano povpraševanje in zmanjšanje brezposelnosti. Za malo odprto gospodarstvo, kot je Slovenija, je v zvezi s tem najpomembnejša zunanjetrgovinska politika in vpliv države na povečano konkurenčnost (obvladovanje rasti plač preko socialnega partnerstva, spodbujanje raziskave in razvoja v gospodarstvu ter izven njega, spodbujanje novi tehnologij preko tehnoloških parkov in skladov tveganega kapitala …)

Omejevanje zadolževanja države z uvedbo zlatega pravila takšne politike države ne preprečuje. Državi le nalaga, da v obdobju gospodarske rasti ustvarja presežke približno enake primanjkljajem v obdobju recesije (izravnan saldo strukturnega primanjkljaja). Tudi v primeru dolgoročnejšega neravnovesja strukturnega primanjkljaja bo prehodno obdobje omogočalo ustrezno prilagoditev javnih financ brez negativnih učinkov na gospodarsko rast.

Tako imenovano zlato pravilo je pomemben temelj za stabilno delovanje monetarne unije, saj omogoča financiranje javnega primanjkljaja brez nevarnosti, da bi ta primanjkljaj prerasel meje vzdržnega in postal vzrok dolgoročne inflacije. To je inflacija, ki jo povzroča povečana monetarna ponudba brez ustrezne rasti ponudbe dobrin. Zlato pravilo ne opredeljuje strukture javne porabe, niti njenega investicijskega dela, niti ravni socialne države. Nosilci ekonomske politike morajo javnofinančne vire prilagajati porabi, tako da ostaja strukturni primanjkljaj izravnan. Ker je v gospodarsko razvitejših državah obseg in kakovost človeškega kapitala ključen faktor njihove konkurenčnosti, je pričakovati, da bo tudi delež javnih izdatkov (in zato prihodkov) v BDP večji kot v gospodarsko manj razvitih državah. Zlato pravilo torej tovrstne razvojne politike ne preprečuje ali omejuje.

Zvezdi modrega razsojanja o sodobni slovenski zgodovini, Božu Repetu, gre najprej navdušena pohvala za to, da je slovensko-ameriške odnose kot zgodovinar postavil v širši okvir. Repe je že postavil na svoje mesto tudi dejstvo, da so bili primorski Slovenci kot ničvreden drobiž prodani Italiji na londonski konferenci 1915. Da bo ironija popolna, je Wilsonovih 14 točk o pravicah narodov očitno poskusil uresničevati le – boljševik Lenin. Zahodni nosilci veledemokratičnih načel (Američani, Francozi, Britanci) pa so nas prodali in si oprali roke ter pozneje celo koketirali z Mussolinijem.

Raziskovalci nedavne preteklosti na področju slovensko-ameriških odnosov bodo očitno imeli še mnogo zanimivega dela. Odgovore bodo namreč morali poiskati na vrsto vprašanj; naj jih navržem samo nekaj:

Zakaj leta 1995 v Madridu samo Slovenije niso sprejeli v Nato? Morda zato, ker so vedeli za vso (Janševo) trgovino z orožjem in za kršitev embarga OZN?

Zakaj – če ne za ameriške interese - je Slovenija sredi 90. let delala vse, da bi ruskemu Gazpromu onemogočila dostop do Jadrana ? (Danes pa beremo, da smo zmagali v tekmi z Avstrijo in dobili krak južnega toka).

Ali je kdo od vodilnih slovenskih politikov bil in je še izsiljevan s strani ameriških služb in kaj je/so vsi ti politiki morali delati in še delajo za protiuslugo?

Kako je mogoče, da je Slovenija sprejela ameriškega veleposlanika Younga po tem, ko je le-ta pred odhodom na veliko razglašal, kako mora Slovenija vračati nepremičnine italijanskim »ezulom« in s tem škodil življenjskim interesom bodoče države gostiteljice?

Kako je Slovenija brez česar koli prenesla grdo žalitev v diplomatski praksi, ko Washington poldrugo leto ni imenoval veleposlanika?

Slovenski politiki, sploh pa diplomati, seveda po nekakšni vljudnostni inerciji ponavljajo fraze o odličnih odnosih z ZDA – dejansko pa gre za nedopustno žaljivo ravnanje nadute velesile v odnosih z majhno državo.

In še vprašanje naše etike v odnosu do tujih držav in njihovih predstavnikov:

Ali bi si predsednik slovenske vlade kdaj dovolil, da v zadnjem trenutku odpove možnost za srečanje z ameriškim predsednikom – tako namreč, kot si je pred leti to dovolil takratni premier Janez Janša v odnosu do takratnega ruskega premiera Vladimirja Putina?

Ali bi si slovenska desnica kdaj privoščila desetino žaljivih besed na račun morebitno problematičnega ameriškega kandidata za veleposlanika – tako kot je grmela proti že imenovanemu ruskemu veleposlaniku?

Poglejmo se torej malce bolj v lastno ogledalo, pa bomo spoznali, zakaj (Američani) z nami tako ravnajo.

V članku z naslovom Ogenj v strehi je avtor zapisal izjavo poveljnika gasilske enote Ljubljana III Jožeta Oblaka, ki pravi, da je bilo pri analizi požara v skladišču skupine BISOL Group, ki je zajel tudi sončno elektrarno na strehi tega skladišča, poudarjenih precej nepravilnosti pri izvedbi elektrarne in pomanjkljivost podatkov, potrebnih za kakovostno posredovanje gasilcev.

V skupini BISOL Group, ki je edini domači proizvajalec fotonapetostnih modulov in vodilni izvajalec sončnih elektrarn na ključ (v Sloveniji smo postavili največ sončnih elektrarn), bi želeli izpostaviti, da imamo na domačem trgu največ izkušenj in potrebnega znanja za postavljanje sončnih elektrarn. Sončna elektrarna, ki je bila postavljena na skladišču, je bila izvedena strokovno in nadstandardno. Nikakor ne drži, da bi obstajale kakršne koli nepravilnosti v njenem delovanju. Prav tako je bila sončna elektrarna postavljena v skladu s takrat veljavnim pravilnikom o požarnem redu.

Želeli bi poudariti, da nas številna gasilska društva vseskozi prosijo za nasvete pri gašenju požarov na sončnih elektrarnah. Te nasvete tudi delimo z njimi, navsezadnje smo sodelovali pri analizi gašenja naše sončne elektrarne z lokalnimi gasilci. Takrat smo jih poučevali o tem, kako gasiti sončno elektrarno, ker niso imeli uradnih navodil Gasilske zveze Slovenije. BISOL Group je pokazal pripravljenost sodelovati z Gasilsko zvezo Slovenije na področju priprave navodil oz. priporočil za gasilce ob primeru požara, vendar do tovrstnega sodelovanja ni prišlo.

Končno ena dobra obetavna vest za državljane, delavce, berem v kolumni dan pred Božičem: »Nazadnje so ustavni sodniki naredili, česar politika ni hotela: iz zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju so odstranili besedilo, ki je delodajalcem omogočalo odlog, obročno plačilo, odpis in delni odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenih. Ob tem se sprašujemo, zakaj imamo torej izvršno in zakonodajno oblast.«

Odlično, povsem upravičeno vprašanje za mnoge prizadete državljane. Kdaj in kje bomo dobili pa odgovor?

Dalje berem: »Skoraj 13 let je zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju dovoljeval odlog, odpis in obročno plačilo. Leta 2009 so sindikati od ustavnega sodišča zahtevali, da oceni ustavnost te pravice. Zdaj je odločilo, da taka zakonska ureditev pomeni protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev, in zato razveljavilo prvi odstavek 228. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Odpisa, odloga, obročnega plačila ni več. »Odločba ustavnega sodišča začne veljati naslednji dan po objavi v uradnem listu,« smo zvedeli na davčni upravi.«

Tokrat zopet so se vsaj sindikati zganili in konkretno ukrenili nekaj za temeljne pravice delojemalcev, delavcev, to je pravice do izplačila celotnega zaslužka.

Kje pa je bila ves čas javna stroka, sicer dobro plačana, večkrat v javnost izzvana in pozvana, npr. številni »ugledni« Inštituti za delo. Bila je oportuno tiho, čeprav v veliki meri živi ravno na račun delojemalcev, delavcev realnega sektorja. Javnost ravno pravni stroki pripisuje največjo odgovornost za nedelovanje pravne države in njene posledice. Tudi za »rope stoletja«, to je za menedžerske »odkupe« podjetij, ko ti kar brez svojega denarja »kupijo« podjetja na kredit, kredit pa odplačuje kar kupljeno podjetje, ki tako počasi shira. Politika, ekonomska stroka in predvsem pravna stroka pa nič, kot da je to povsem normalno in povsem pravično, zakonito ravnanje? Povsem očitno je, da so menedžerji in kapital za to najvišjo družbeno politično elito »sveta nedotakljiva stranka«, vsi drugi državljani, nekdanji lastniki vsega družbenega premoženja, pa le drugorazredna stranka, ki je vedno dolžna celo sanirati podjetja, nato pa še »naše« nedotakljive državne banke. Dalje berem:

Politika bi lahko ukrepala, če bi le hotela, a ni. Leta in leta je vzdrževala sistem, o katerem so ustavni sodniki ugotovili, »da zaradi koristi delodajalca vse tveganje in škodljive posledice nosi le delavec«.

Torej je ves čas politika skrbela le za koristi delodajalcev, za kapital, vse na račun delavcev, njihove lastnine, pa še to prikrito, brez njihove vednosti in soglasja, kot da ne obstajajo, so brez pravic. V Avstriji gre podjetnik lahko v zapor, če ne plača prispevkov za socialno varnost. Pri nas pa mu je vse odpuščeno, enako velikim gospodarskim družbam, celo v državni lasti. Komu in kje so ostali neplačani prispevki, se kdo od poklicanih sploh vpraša? Na to temo smo na TV gledali tri »Tarče«!? Kje so ukrepi pravne države? Politika je torej povsem zatajila, leva, socialdemokratska«, enako, ali še bolj, desna, »prava ljudska«. Zmaguje le kapital. Zelo žalostno, nacionalni politični škandal. Kdo že prisega na spoštovanje Ustave?! Mogoče je ne razume, ali perfidno noče, se spreneveda, špekulira? Koga smo ali bomo zopet volili? Bo kdo ukrepal, bo sploh kdo letel?

Neverjetno mi se zdi, s kakšnim viškom kompetence prihajajo nasveti v zvezi z reševanjem vprašanj nasilja v družini. Odkar je tema prisotna v medijih, se mnogi, pa tako tudi dotični g. Hrovatin, čutijo poklicane deliti nasvete o tem, kako „potegniti kakšnega otroka iz pekla domačega ognjišča“. Govoriti o nasilju, obsojati ga, umakniti njegove tragične posledice in delovati na ozdravjenju, storiti vse, da se ustvarijo predpostavke, da se to ne dogaja, to vsekakor da. Ampak nekompetentno mešanje v izjemno občutljivo intimo in družbeni pojav pa lahko samo povzroči nepredvidljive posledice za otroka in ga pahne v še večji »pekel« ne le domačega ognjišča, kot ga navaja dotični Hrovatin, ampak tudi tistega družbenega.

Če mi, sodobni gledališčniki vdiramo na ulice, in »zamrznemo«, ko „realni svet“pride k nam, kaj šele reči o javnih delavcih tipa Hrovatin, ki dedka Mraza tišči v „realni svet“ in mu podeljuje terapevtsko nalogo. Nestrokoven terapevt je zadnja stvar, ki je ogroženi osebi potrebna.

Postavljati se v vlogo razsodnika, za nekaj, o čemer nimate niti polovične informacije, duhovičiti in pametovati ter deliti nasvete, pa nakazuje zgolj vašo frustracijo in željo po lastni samopromociji, pri čemer pa vam jaz niti slučajno ne mislim asistirati.

S spoštovanjem,

P.S. V dvorani, kjer se je dogodek odvijal, je pogovoru prisostvovalo več kot 100 sodelavcev in otrok dotične družine, ki so verjamem vsi reagirali tako kot je prav. Otrok je od dedka Mraza odšel z nasmehom na obrazu.

Nedvomno je vprašanje, kako ljudje zaznavajo in vrednotijo družbene pojave in probleme ter svoj lastni položaj pomembno in zanimivo tako z vidika praktične politične psihologije kot z vidika kognitivne teorije. Zato sem z zanimanjem prebral članek Staša Zgonika z naslovom Na temačni strani Alp, v katerem izpostavlja nagnjenost državljanov Slovenije k črnogledosti in pesimizmu, tudi če za to ni posebnih razlogov. Večkrat se zgodi, da imamo na eni strani relativno ugodne statistične podatke, pa kljub temu ljudje tega ne opazijo in razvijajo negativne konstrukte.

Kolega Ivan Svetlik tako v pogovoru z avtorjem članka navaja dve mednarodni primerjalni analizi, ki naj bi dokazovali, da se je Slovenija v zadnjih letih sorazmerno uspešno razvijala. Prva se nanaša na t.i. Indeks človekovega razvoja (Human Development Index – Report, skrajšano HDI-HDR, 2011), o drugi ne navaja natančnih podatkov, vendar menim, da gre za Atlas ekonomske kompleksnosti (The Atlas of Economic Complexity).

Navedba o tem, da je Slovenija napredovala na lestvici HDI, je točna. Ta lestvica oz. indeks upošteva v glavnem tri dimenzije: pričakovano življenjsko dobo (ki naj bi kazala na kakovost življenja), različne indikatorje izobrazbene ravni populacije ter BDP na glavo prebivalca, izražen v kupni moči. V poročilu sicer zasledimo še celo vrsto drugih podatkov in indikatorjev, vendar se ne uporabljajo pri izračunu primarnega indeksa. V analizo je zajeta večina držav (članic OZN), ki so razdeljene glede na vrednost indeksa na tri skupine. Slovenija že od začetka spada v prvo skupino z najvišjim indeksom, v zadnjem merjenju pa je napredovala na izjemno dobro 21. mesto. Manjši (ali večji) problem je z indikatorji izobrazbe. Avtorji poročila namreč ne uporabljajo vedno istih kazalcev (recimo v enem poročilu uporabijo delež vključenosti v vse stopnje izobrazbe, drugič spet delež prebivalstva s terciarno oz. postsekundarno izobrazbo oz. število študirajočih). Dejstvo pa je, da se Slovenija pri vseh dobro odreže. Če pomislimo na delež vključenih v sekundarno izobraževanje, zlasti pa delež študirajočih, potem to ni nenavadno. Kljub temu so določeni pomisleki. To bomo videli v primerjavi s Finsko, ki – to pa je res presenetljivo – zaseda eno mesto za Slovenijo!

Finska je boljša od Slovenije v prvem (višja je pričakovana življenjska doba) in tretjem kazalniku (ima precej višji BDP), pri izobrazbi oz. konkretno pri kazalcu, ki je nazadnje uporabljen, to je povprečna leta šolanja, pa naj bi malenkost zaostajala za nami. Kljub temu ima nižji indeks od nas. Tak izračun indeksa verjetno ni zelo prepričljiv niti v čisto matematičnem oz. statističnem smislu. Drugo pa je vprašanje, kakšno težo ima kvantiteta izobrazbe. oz. kakšna je struktura »let šolanja«. Znano je, da ima Finska velik delež tehnično-inženirsko izobraženega kadra, Slovenija pa ima skupaj z Romunijo največji segment diplomantov iz družboslovja (to je podatek iz Metrisa, ki se ukvarja s stanjem družboslovja in humanistike v EU). Torej, vprašanje za malo bolj radovednega, ne samo raziskovalca, ampak tudi novinarja, je: zakaj je Finska nazadovala in zakaj zaostaja za Slovenijo? Je to statistični artefakt in napaka ali odraz dejanskega - Svetlik bi rekel objektivnega - stanja? Opozoriti velja na še eno problematično stran HDI, namreč razlike med državami v prvi skupini so minimalne, kot da se te razlike tehta z lekarniško tehtnico.! Recimo sintetičen indeks za Slovenijo znaša 0.884, za Finsko pa 0.882!!

Zanimiv pa je tudi podatek o dohodkovni neenakosti v tem poročilu o človekovem razvoju. Ta se namreč ne ujema s podatkom iz Eurostata, ki je naveden v članku Na temačni strani Alp. Tu se avtor pohvali s tem, da je Slovenija država z najmanjšimi dohodkovnimi razlikami v EU in da je pri tem prehitela celo Švedsko! V HDR (2011) pa zasledimo podatek, da znaša Ginnijev koeficient (ki meri te razlike) 0.31, kar je bistveno več kot navaja naš Statistični urad (SURS) oz. Eurostat (ki dobi podatke iz nacionalnih statistik) in tudi precej več kot je vrednost za Švedsko. Za Slovenijo naj bi po Eurostatu znašal nekaj nad 0.23 (recimo v socialistični Jugoslaviji je bil krepko večji!). Bomo kaj preverjali, ali bo vsak vzel tisti podatek, ki mu »paše«?

Atlas ekonomske kompleksnosti je primerjalna študija produkcijske (izvozne) diverzitete proizvodov, ki jih je neka država oz. nacionalna ekonomija sposobna izdelovati in izvažati. Res gre tu za podrobne ekonomske podatke o proizvodni in izvozni zmogljivosti, vendar so nekatere ugotovite več kot presenetljive. Slovenija spet briljira, saj je na desetem mestu v svetovnem okviru! Vendar je Češka še boljša. Tudi Finska. Slabše od nas so uvrščene države kot so Francija, Izrael, celo ZDA, Danska, Irska ... Višek začudenja in dvomov pa zbuja podatek, da ima Belorusija večjo ekonomsko kompleksnost kot Nizozemska!! Ta bo pa bosa.

Znano je, da je Slovenija zelo poslabšala položaj vsaj na dveh lestvicah konkurenčnosti (IMD in WEF), prav tako je v zadnjih dveh, treh letih padla na lestvicah demokratičnosti in korupcije, pa tudi svobode medijev. Toda tako kot so v določenih vidikih vprašljive ocene, ki našo državo povzdigujejo, velja podobno tudi za ocene konkurenčnosti, ki nas tlačijo v družbo prikrajšanih in res revnih držav. Recimo, da padeš v enem letu za dvajset mest, je na moč čudno. Toda ostanimo pri pozitivnih poročilih. Razen v HRI in Atlasu je Slovenija od leta 2008 naprej izboljšala svojo pozicijo tudi na lestvici inovacijske sposobnosti, ki jo meri in analizira Union Innovation Scoreboard. Tudi to napredovanje iz tretje v drugo skupino, kjer je zdaj skupaj z Avstrijo, Nizozemsko in Veliko Britanijo, je po svoje nenavadno. Kot vem, pri nas nobeden ni tega vzel pod drobnogled.

Moja teza je, da slovenska populacija ni genetsko nagnjena k črnogledosti in nergaštvu, bolj se mi zdi, da niha, včasih iz ene v drugo skrajnost. Zlasti pa to velja za politiko in medije. Vendar tako nas prikazujejo tudi omenjene analize in primerjave. Te bi pa vendarle morale biti bolj uravnotežene. Kolegica Srna Mandič smatra, da na interpretacijo in konstrukcijo družbene realnosti vplivajo zgolj politiki in mediji. Na prvi pogled ima prav, toda to je enostranska teza. Kdo pa stoji za vsemi temi analizami enakosti, konkurenčnosti, kvalitete življenja ipd. Mar niso to pretežno izvedenci različnih strok, akademski ekonomisti, sociologi in statistiki? Mar oni nimajo nobene besede v oblikovanju javnega mnenja?

Popravek in pojasnilo

V članku z naslovom Električni božiček, v katerem sem pisal o visokih božičnicah in nagradah, ki so jih konec leta dobili zaposleni v elektropodjetjih, sem napačno zapisal, da je Aleksander Mervar predsednik uprave Elesa. Informacija ni pravilna, saj je Aleksander Mervar namestnik direktorja. Za napako se opravičujem.

Iz Elesa so nam ob tem še sporočili, da so se člani kolegija, torej direktorji sektorjev in služb, božičnici v višini 1438 evrov odpovedali, direktor pa do nje tako ali tako ni upravičen. Glede na objavljeno informacijo AUKN, da je povprečna nagrada na zaposlenega v Elesu lani znašala 2880 evrov, pa so v Elesu pojasnili, da so nagrade v različnih višinah in na podlagi sklepa nadzornega sveta „prejeli le redki posamezni zaposleni“ za „posebne naloge in dosežke“.

V tedniku Mladina je bilo 13. januarja 2012, na 9. strani objavljeno besedilo z naslovom »Hlapci«, v katerem je avtor pisal o jezi Janeza Stanovnika nad vabili ameriškega veleposlanika političnim strankam na pogovore in o njegovih javno izraženih mnenjih o povolilni koaliciji. Avtor je besedilo zaključil s skrajno žaljivim stavkom, ki ne odraža resničnih dejstev, ampak povsem zavaja javnost. Navedba »No, po Stanovnikovem vpitju je tja tekel še Pahor«, je popolnoma neresnična, zato jo v Kabinetu predsednika Vlade Republike Slovenije ostro zavračamo.

V sporočilu za javnost, ki ga je kabinet predsednika vlade poslal medijem na dan srečanja, in ki je predstavljal osnovo za pripravo članka, ni nikjer zapisano, da je premier Pahor »tekel« k ameriškemu veleposlaniku. Prav tako iz omenjenega sporočila za javnost ni mogoče sklepati, da sta se sestala v prostorih ameriškega veleposlaništva v Ljubljani. Dejstvo namreč je, da je premier Pahor povabil ameriškega veleposlanika Josepha Mussomelija na pogovore v prostore kabineta predsednika vlade. Obžalujemo, da se novinar ni predhodno pozanimal in preveril podatkov v kabinetu, preden jih je zapisal v besedilo in s tem v javnosti ustvaril popolnoma napačen vtis o namenu in vsebini srečanja med premierjem Borutom Pahorjem in ameriškim veleposlanikom.

V Raziskovalnem oddelku Državnega zbora pripravljamo pisne informacije v obliki raziskovalnih nalog glede na izkazane potrebe po informacijah v procesu izvajanja temeljnih nalog Državnega zbora.

Navodila za naročanje raziskovalnih nalog in obdelavo naročil določajo, da se na koncu posameznega mandata objavijo vse raziskovalne naloge. V primeru omenjene naloge je 2. decembra 2011 poteklo 6-mesecev od naročila naloge, kar je torej skrajni rok za zaključek, zato objava ni imela nikakršne povezave z aktualnim političnim dogajanjem v Sloveniji. To še posebej poudarjamo zato, ker je eno osnovnih vodil dela Raziskovalnega oddelka zagotavljanje politično nepristranskih informacij in podatkov, same naloge pa ne predstavljajo uradnega mnenja Državnega zbora.

Opozorili bi tudi na uporabljen izsek oz. navedek iz naloge, ki zveni kot neizpodbitna trditev. V uvodu in zaključku naloge, pa tudi večkrat v sami nalogi je opozorjeno, da je veliko podatkov iz raziskav o položaju otrok v istospolnih skupnostih podvrženo z metodološkega vidika spornim vzorcem, saj je glede na splošno pomanjkanje normativne ureditve tega področja in iz tega izhajajoče pogoste nezmožnosti zajetja naključnih vzorcev, težko podati trdne zaključke. Res pa je, da rezultati večine raziskav, objavljenih v strokovnih publikacijah, zaključujejo s to ugotovitvijo.

Lep pozdrav.

Spoštovani kolega Robert! Za reportažo pod zgornjim naslovom si prostodušno (no, »z resnim obrazom«) priznal, da si otroka, ki te je prosil za pomoč pred nasiljem v družini, »lahko potolažil le s tem, da bo boljše.« No, pomislil si tudi, »ali moraš poklicati socialno službo.« Halo?! Koga bi poklical, če bi se k tebi zatekel prestrašen odrasel človek in ti povedal, da se v bližnji gostilni bunkajo? In če bi ti jaz pripeljal eno okoli ušes, ker govoriš neumnosti (kar bi verjetno kot izgovor za pretepanje žene navedel oče tistega otroka), kaj meniš, kakšnih posledic bi moral biti deležen? No, tudi če so naša mnenja glede tega različna in nedosledna, zakon ni; zakon predpisuje ravnanje prič in posledice za neravnanje.

Res nisi edini, ki mladoletne žrtve nasilja v družini zgolj ’tolaži’, namesto da bi opravil svojo človeško in državljansko dolžnost ter naredil vse, kar je v njegovi moči, da jih zaščiti in da storilce onemogoči. To počne tudi plebiscitarna večina sorodnikov, družinskih ’prijateljev’, sosedov, učiteljev in drugih znancev, velik del njih pa domače nasilje celo izvaja. A to ni izgovor. Obupani otroci ne prosijo za pomoč dostikrat in če so zavrnjeni tako javno in od tako vsemogočne osebe, kot je dedek Mraz, zelo verjetno ne prosijo nikoli več, temveč postanejo lutke – tiste, ki niso ’kot žive’, temveč ’kot mrtve’. Kot lutkar, igralec in dedek Mraz lahko v življenju osrečiš še desettisoče otrok, pa to ne bo odtehtalo tega enega, v katerem si utrnil gromozansko iskrico upanja in ga prepustil zelo verjetnemu maščevanju staršev, »rdečih v obraz.«

Sodobni gledališčniki nadvse radi vdirate z odra v resnični svet – med gledalce, na ulice, v gostilne in še kam – ko resnični svet tu in tam vdre k vam na oder, pa zmrznete. To ni graja in tudi to pismo ni graja; je le ostro, ker si zadeva zasluži ostrino, in srčno upam, da ti bo dalo misliti. Morda pa bo nekoč nekje dedek Mraz (sorodnik, prijatelj, sosed, učitelj, znanec) stegnil svojo mogočno roko, potegnil kakšnega otroka iz pekla domačega ognjišča ter ga pospremil v normalno otroštvo in odraščanje …

Lep pozdrav!

Novo leto je tu, jaz pa se nostalgično spominjam minulega in misli mi švignejo od severnoafriških demonstracij, mimo gibanja Okupirajmo Wall Street, pa vse do naše lastne politične scene, ki se je letos naravnost potrudila, da nam je popestrila življenja.

Čeprav sem se ves čas vzorno trudila zavedati se tragičnosti položaja, nisem mogla ostati resna ob nekaterih lapsusih, s katerimi nam je postregla predvolilna kampanja. Naj se v tem pismu posebej osredotočim na 1. december, dan predvolilnega soočenja vrlih, karizmatičnih politikov na POP TV, in, hm, svetovni dan boja proti AIDS-u, na katerega so vse pozabljive državljane vestno in vzorno opomnili politični tekmeci.

Tu je bil na primer Zoran Janković z drobno rdečo pentljo na prsih, pa večno postavni Janez Janša z nekoliko manj skromno različico, pa Radovan Žerjav, pa Ljudmila Novak …

Samo trenutek – Ljudmila Novak? Pa ne NSi Ljudmila Novak? Ljudmila Novak, sedem križev in težav, ki bi morala biti pravno ločena od države? Ah, prav tista! Ob pogledu na simbol boja proti AIDS-u na njeni opravi sem se zamislila in si skušala predstavljati, kaj neki počne tam. Porodile so se mi razne ideje:

A) Ljudmili Novak je nekdo podtaknil simbolno pentljo, ki je do tedaj še ni opazila,

B) Ljudmila Novak misli, da je pentlja modni dodatek,

C) Ljudmila Novak se ne zaveda pomena pentlje,

D) Ljudmila Novak ni seznanjena z ozadjem okužbe z AIDS-om in

E) Trak na prsih Ljudmile Novak je bil navadno hinavsko sprenevedanje.

Kot verjetno vsi vemo, je AIDS vrsta motenj, ki nastanejo zaradi propada limfocitov T. Napade jih namreč virus človeške imunske pomanjkljivosti, HIV. V podrobnosti se ne bom spuščala, bistveno je le, da lahko naš imunski odgovor postaja vse šibkejši in nazadnje popolnoma zamre. Glavni načini prenosa HIV so nezaščiteni spolni odnosi, prenos s krvjo, prenos z matere na plod ... Pri spolnih odnosih je osnovno sredstvo zaščite in varne spolnosti seveda kondom.

Naj na tem mestu poudarim, da absolutno podpiram vse vrste uveljavljene zaščite in preventive proti prenosu tovrstnih okužb, vključno s spolno vzdržnostjo, ki jo svetohlinsko priporoča Cerkev, in je ne zavračam, še posebej, če ljudem takšen način zaščite ustreza.

Vendar ne bodimo naivni. Glede na družbene trende, vrednote, raziskave in izkušnje se vse več najstnikov odloča za spolne odnose namesto za alternative, ki jih ponuja cerkev. In kako naj se pri tem zaščitijo, če ne s kondomi? Ter seveda, kakšna neki je kampanja proti prenosu HIV-a, ki smo ji priča vsakega 1. decembra? Vedno bolj samoumevno namreč postaja, da so srednješolci spolno aktivni, zato je glavni način boja proti AIDS-u prav zloglasni kondom.

Kako lahko torej ob vseh navedenih dejstvih Ljudmila Novak mirno nosi rdeči trak, ki se ga nikakor ne bi smelo uporabljati za manipulacijo, ko pa vendar poznamo njena (=cerkvena) stališča? Ali si je glede kondomov premislila takrat kot mati RKC, ki je bila spričo negativnega odziva javnosti prisiljena priznati nujnost kondomov v skrajnih primerih? Ali pa morebiti drži katera od navedenih hipotez z začetka pričujočega pisma? Naj vsak presodi sam.

A najsi bo tako ali drugače, zame je to neposreden dokaz hinavščine nekaterih naših politikov. Če imajo trdne vrednote, ki jih ponosno razglašajo pred vesoljno Slovenijo, naj za njimi vsaj trdno stojijo, ne pa, da si nataknejo rdečo pentljo, ker jo pač nosijo tudi vsi ostali. So to res tiste vrste ljudje, ki si jih želimo v parlamentu?

Iz osebne izkušnje rabe odvetniških storitev, mi je polovica odvetnikov izdala le blagajniški prejemek za plačilo, ne računa, druga slaba polovica pa čisto nič(!), čeprav gre za zelo ugledne odvetnike in odvetniške pisarne. Za en moj takšen primer, ko za odvetniško storitev nisem nikoli dobil pravega računa, sem se pred leti obrnil na OZS, preje pa tudi na Ministrstvo za pravosodje. Prejeti odgovor, vse je O.K., ni pritožbe?! Sedaj je moj primer na sodišču.

Koliko velja odvetnikom stranka in njene pravice kot stranke, pokaže že način »sklenitve posla z odvetnikom«, to je »podpis« pooblastila o zastopanju, ki ga praviloma podpišeš praktično »bianco, na zaupanje«. Nikoli pa ne dobiš vsaj kopije tega pomembnega »poslovnega« dogovora dveh strank. Stranka v stiski torej ne dobi kopije pooblastila odvetniku, dogovora z odvetnikom. Pa naj bi veljalo, stranke so enakopravne, pri odvetnikih očitno ne!

Tudi to je odvetnikom in pravnikom v ogledalo?

Javno pismo vsem NE-družinam

V življenju me je in me še vedno definira in oblikuje veliko stvari, zato bi vam lahko pisala kot univerzitetno diplomirana sociologinja ali kot absolventka elektrotehnike. Prav tako bi vam lahko pisala kot državljanka Republike Slovenije, kot ljubiteljica umetnosti in potovanj ali pa kot strastna bralka vseh vrst romanov. Vendar ne. Danes vam pišem kot ogorčena in vedno bolj žalostna pripadnica skupine, ki se jo tiče novi Družinski zakonik.

Ne bom pisala o vseh ’spornih’ členih, saj v zakonu osebno ne vidim spornih členov-vidim le popustljivost do nestrpnežev in samooklicanih pravičnikov, ki opletajo z definicijami družine in ’naravnih’ oblik partnerskega življenja in ki so dosegli, da istospolni pari tudi po novem Družinskem zakoniku ne bodo mogli skleniti zakonske zveze in obojestransko posvojiti otrok. Pisala bom samo o enem členu, ki se me osebno dotika-o drugem členu, o pravni definiciji družine.

Stara sem 27 let in že od rojstva živim v ljubečem družinskem okolju. Le da moja družina pravno gledano in po mnenju nasprotnikov novega Družinskega zakonika ni družina. In sedaj sprašujem vse, ne le ne-družine, katerim je tole pismo namenjeno: ali se vam ne zdi že skrajni čas, da naju z mami in ostale ne-družine (pa naj bodo to samohranilke, matere z otroki, rejniške družine, družine razvezanih staršev ali neporočeni pari kakršnekoli spolne usmeritve z otroki) priznate za družine? Si nismo tega že zaslužili? Kako pa smo drugačni od ’pravih’ družin, če ne samo po številu članov?

Imam pa še eno vprašanje: se boste vse ne-družine odpovedale pravici biti družina zgolj zato, da bi preprečili nekomu drugemu, da je družina? Ali pravice istospolnih parov in njihovih otrok res v vaše življenje posegajo v takšni meri, da ste pripravljeni pristati na to, da vam zakonodaja še naprej prepoveduje, da niste tisto, kar ste? Jaz osebno sem za izenačitev vseh ljudi pred zakonom in zakonskim jarmom, sem pa tudi tako sebična, da bi rada objela svojo mater in jo predstavila: ’’To je moja družina! Tudi uradno. V očeh družbe in države.’’ Zato pozivam vse ’koruzniške’ NE-družine z otroki, ki jih je po nekaterih podatkih 11,4 odstotkov in vseh 33,3 odstotkov enostarševskih NE-družin ter njihove stare starše, tete, strice, ujne, strine, pradede, prababice, prijatelje, nečake, nečakinje, zete, snahe, otroke, vnuke, svake, svakinje, sosede in druge, da se, če se že nočete postaviti za pravico manjšine, postavite za svojo pravico-za pravico vseh!

Začnimo govoriti z ljudmi, morda začnimo zbirati podpise PROTI referendumu ali pa pojdimo na referendum in pokažimo, da obstajamo, da imamo pravico obstajati in da bomo obstajali, tudi če se nekaterim ne zdi primerno, moralno ali v duhu verske definicije družine! (Me prav zanima, kaj bi devica Marija (ali Jezus) rekla, če bi izvedela, da nista bila družina, in da je bila Marija – vsaj po našem sedanjem zakonu in sledeč iz mnenj tistih, ki so proti novemu Družinskemu zakoniku –le mati z otrokom?)

Ob trenirke na Dunaju se nihče ne zaletava, kajti na Dunaju je samo Turkov 50 tisoč, ki so prišli v našo bivšo cesarsko prestolnico, zaradi boljšega zaslužka in lažjega dela ter življenja kot ga jim je nudila domovina, zlasti puščava Anatolija.

Po razpadu naše bivše skupne balkanske države, kateremu je botroval s svojim nacionalističnim pristopom Slobodan Milošević, ki mu je uspelo celih 13 let vladati v Beogradu s pomočjo komunističnih dogmatikov potem, ko je strmoglavil svojega političnega očeta, zmernega srbskega predsednika Ivana Stambolića, katerega je dal umoriti.

V vojni, ki je izbruhnila v BIH, je podprl tamkajšnje Srbe, ki jih je tudi oborožil proti Muslimanom in Hrvatom. Že leta 1991 je poslal vojaške enote nad protestnike v Beogradu ter je nasilno zatrl upor, kdor se je uprl njegovi diktaturi Ceauşescujevega tipa! Kar je potrdil genocid v Srebrenici po letu 1992 in drugod v BIH, kar je povzročilo beg preživelih in drugih ogroženih ljudi, ki so iskali zatočišče, ne samo v Ljubljani, temveč po vsej Evropi, kljub Daytonskemu sporazumu leta 1995, ker niso več zaupali niti oboroženim vojaškim silam, ki so prispele v BIH, da bi zatrle tamkajšnje bratomorno klanje ter Mladićevo nasilje nad srbskim prebivalstvom ter Karadžićeve fantazije o veliki Srbiji

Ali smo pozabili, kolikim Slovencem je nudila zatočišče in preživetje tudi Bosna leta 1941 po nacistični in fašistični okupaciji naše domovine? Kolikim Slovencem so pomagali delavci iz BIH zgraditi hiše in cela naselja ter tovarne, ki jih je požgal okupator! Tudi po naši osamosvojitvi, bi ne mogli uresničiti vse naše grandiozne gradbene in ostale načrte, ki jih danes občuduje vsa Evropa. Zato ne razumemo, kako je mogoče, da mnogi med temi delavci iz BIH, še vedno čakajo lačni v neogrevanih zatočiščih na plačilo za svoje garanje, da bi lahko nahranili svoje družine ter se vrnili domov z lepšimi spomini na našo domovino na sončni strani alp!

Res je, da je že pred 5 leti umrl glavni grobar Jugoslavije umsko iztirjeni Slobodan Milošević v Haaškem zaporu ob velikem razočaranju glavne tožilke Carle del Ponte, ki nam je dala vedeti, da ni bil edini krivec za bratomorno balkansko klanje. Res je, da je leta 1998 Nato kaznoval Miloševića in njegove vožde z 78 dnevnim bombardiranjem ZRJ ter odcepitvijo Kosova. Vendar sod smodnika na Balkanu še vedno tli in zopet grozi, da bo tekla nedolžna kri.

Zato ne pozabimo, da na Dunaju živi 300 tisoč tujcev pretežno iz vzhodne Evrope in Balkana ter se nihče ne zaletava ob njih oblačila ter njih šege in navade! Tudi Slovenci imamo tam svoj pastoralni verski center!

23. decembra je bil v Mladini objavljen članek z naslovom »Leto izgubljenih priložnosti«, avtorice Urše Marn, v katerem je navedeno, da sta predsednik vlade Borut Pahor in razglašena vlada pustila za sabo razdejanje. Takšna navedba v članku je po mnenju Ministrstva za finance zapisana populistično in ne temelji na strokovni oceni, ki bi bila podkrepljena z dejstvi.

Slovenija je krizo leta 2009 namreč pričakala popolnoma nepripravljena. Z 247 milijonov evrov presežka v odnosu do tujine v letu 2002 je Slovenija v letu 2008 padla na skoraj 2.300 milijonov evrov ali 6 % BDP primanjkljaja. Od 2004 do 2008 se je bruto zunanji dolg povečal za 155 %, kar je ustvarilo iluzijo o največji rasti BDP v zgodovini samostojne Slovenije, ta pa je bila financirana s povprečno šestmilijardno tujo akumulacijo vsako leto. Zaradi znižanja davčnih stopenj v letu 2005 in zlasti 2007 je Slovenija v letu 2009 izgubila 911 milijonov evrov prihodkov ali 2,6 % BDP, v letu 2011 pa se je delež primanjkljaja zaradi posledic te reforme povečal na 2,7 % BDP letno. Zato je bil v prvem letu mandata ključnega pomena hiter in učinkovit odziv vlade na krizne razmere. Zastavljene prioritete pred prevzemom mandata je bilo treba skorajda čez noč povsem spremeniti in sprejeti nujne protikrizne ukrepe, namenjene stabilizaciji finančnega sektorja, nujnim spodbudam gospodarstvu za preživetje v krizi in ohranjanju socialnega položaja prebivalstva.

Za socialno varnost posameznikov je bilo v letih našega mandata zagotovljenih dobrih 40 % več sredstev kot leta 2008, podvojili smo sredstva za aktivno politiko zaposlovanja, na podlagi ocene o življenjskih stroških smo dvignili minimalno plačo za 23%, število državnih štipendij smo povečali za 11.000, subvencijo šolske prehrane pa smo razširili od dijakov tudi na učence osnovnih šol. Z dvigom dodatne splošne olajšave na podlagi zakona o dohodnini se je v letu 2010 povečal dohodek 105.000 državljanom. Vlada je tako ohranila eno najnižjih stopenj tveganja revščine v EU. V letu 2010 je ta znašala 12,7 % in bila primerljiva npr. z Avstrijo in Finsko. Brez uveljavljanja socialnih transferov bi bila ta stopnja dvakrat višja - znašala bi 24,2%.

Za zagotavljanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva je bilo v obdobju našega mandata razpisanih več kot 649 milijonov evrov sredstev ter odobrenih več kot 5.800 projektov podjetij. Z garancijami za hranilne vloge, za kredite na mednarodnem bančnem trgu (12 milijard evrov), za kredite podjetjem (1,2 milijarde evrov) in za kredite fizičnim osebam (300 milijonov evrov) smo zaščitili prihranke prebivalstva in neposredno financirali gospodarsko aktivnost. Zagotovljena so bila dodatna sredstva SID banki za finančno podporo uspešnim gospodarskim projektom. V letu 2010 je SID banka podelila 840 milijonov evrov 581 podjetjem, kar je skoraj dvakrat več kot leta 2008. S spodbudami za malo gospodarstvo je bilo podprtih 2.509 investicijskih in razvojnih projektov v višini blizu 200 milijonov evrov, kar je ustvarilo več kot 3.000 novih delovnih mest in povečalo dodano vrednost na zaposlenega za 14,3 %. Uveljavili smo posebne razvojne spodbude za preboj na nove trge in izplačali 64,2 milijonov evrov subvencij za tehnološke centre, raziskave in razvoj. Povečali smo davčne olajšave za investicije v malih in mikropodjetjih in sredstva podjetniškega sklada.

Skrajšali smo roke vračila DDV in presežke namenili gospodarstvu. Z zakonom o preprečevanju zamud pri plačilih smo zarezali v plačilno nedisciplino in s spremembo Zakona o javnih naročilih omejili morebitno izigravanje podizvajalcev in poddobaviteljev.

Javna sredstva za raziskave in razvoj smo v tem mandatu skoraj podvojili, s 190 milijonov evrov v letu 2008 na 362,3 milijona evrov v letu 2011. Hkrati smo dvignili davčno olajšavo za privatne investicije v raziskave in razvoj na 40 %, 50 % oz. 60 % dobička (odstotek narašča glede na manjšo razvitost regij). Že leta 2010 smo presegli 2 % BDP investicij v raziskave in razvoj in po razvojni intenzivnosti ujeli razvite države EU. Z državnimi investicijami v skupni višini 34 mio eur smo zagotovili začetek delovanja skladov tveganega kapitala. Z intenzivno razvojno politiko je bil narejen najpomembnejši korak v sodobno, na znanju in tehnološkem razvoju temelječo družbo.

Kljub zelo visoki vrednosti evra smo z omenjenimi ukrepi za izboljšanje konkurenčnosti uspešno spodbudili povečanje izvoza, tako da se je ta v letu 2011 vrnil na raven pred krizo. Hitro smo vzpostavili zunanje trgovinsko ravnotežje. Saldo blaga in storitev v zunanje trgovinski menjavi je postal pozitiven že leta 2009, v obdobju prvih treh četrtletij pa je postal pozitiven tudi saldo tekočega računa plačilne bilance. Slovenija je v tem mandatu ustvarila več kot je porabila.

Vlada je ves čas svojega mandata obvladovala inflacijo. V decembru je Slovenija beležila celo deflacijo, v celem letu 2011 pa je skupna inflacija znašala 2 %, kar je primerljivo z inflacijo preteklega leta.

Po prvem četrtletju 2011 so se gospodarske v našem okolju razmere izrazito poslabšale. Vzrok je bila neučinkovitost EU pri reševanju Grške dolžniške krize. Znižana stopnja zaupanja je negativno vplivala na povpraševanje. Izvozna naročila so se začela strmo zniževati, kar je vplivalo na upočasnjeno rast slovenske industrijske produkcije. Naš notranji problem je upadajoč obseg kreditov bančnega sistema gospodarstvu. Zaostruje se od sredine leta 2010 dalje in je povezan s prilagajanjem obsega kreditov zahtevam o povečani kapitalski ustreznosti. V tretjem četrtletju 2011 je bil bruto obseg kreditov nefinančnim družbam 1,6 % manjši kot pred enim letom. Vlada je ta problem skušala zmanjšati z dokapitalizacijo državnih bank in uvedbo davka na bilančno vsoto bank s popolno davčno olajšavo tistim bankam, ki povečujejo kredite gospodarstvu. Pričakujemo, da se bo na ta problem odzvala tudi Banka Slovenije.

Soočenje s krizo je razgalilo vse dolgoletne strukturne ter razvojne slabosti te države in pokazalo, da so obsežne strukturne prilagoditve nujne. Zato so bile vse ključne aktivnosti vlade v drugem delu mandata usmerjene v snovanje in začetek izvajanja obsežnih strukturnih reform. Kljub najhujši gospodarski krizi po drugi svetovni vojni je vladi uspelo preprečiti, da bi ta povzročila resne gospodarske, politične ali družbene pretrese. Izvedli smo razvojni preobrat, uspeli ohraniti socialno varnost in zavarovati najšibkejše sloje.