V zadnji številki vašega tednika je novinar Borut Mekina v članku z naslovom Pahorjeva nova kravja kupčija ponovil že večkrat demantirano neresnico, da sem podpisana sodelavka tednika SDS Demokracija. Slednje naj bi namreč, kdo ve zakaj, veljalo kot kronski dokaz moje neprimernosti za imenovanje v nadzorni svet STA in je po vsej verjetnosti tudi razlog za očitke 'o kravjem kupčevanju' poslanca SD Boruta Pahorja, ki si je v državnem zboru s svojim glasom drznil podpreti moje imenovanje. Ponovno torej izjavljam, da ne zdaj ne v preteklosti nisem bila sodelavka Demokracije. Moj popravek te napačne informacije je STA korektno objavila že 20. septembra, povzeli pa so ga tudi nekateri drugi resni mediji. Prosim, da to vzamete na znanje tudi pisci člankov v vašem tedniku, saj upoštevanje dejstev v nobenem primeru ne more škoditi vaši kredibilnosti. Preseneča me, da novinarji, še posebno tisti, ki sicer izražajo izjemno zaskrbljenost za prihodnost naše edine tiskovne agencije, v resnici ne izkoriščajo dovolj njenih uslug, temveč kar ponavljajo kdo ve od kod snete neresnice. Pa menda ne zato, ker bi z nenehnim povezovanjem mojega imena z Demokracijo želeli temu tedniku delati reklamo? Če drži slednje, bom namreč zaradi na ta način prebujenega pričakovanja bralcev, kdaj v prihodnosti morda res morala napisati kakšen članek tudi zanje.

Novinarji pozivamo vlado, naj nemudoma umakne načrtovani dvig DDV za časopise in revije, saj bi imel predvideni ukrep razmeroma majhno korist za proračun, hudo pa bi obremenil izdajatelje časopisov in revij. Že na kratek rok bo v zaprtje vrat prisilil več manjših, predvsem lokalnih medijev, na srednji rok pa tudi večje medijske družbe, ki bodo prisiljene v dodatno rezanje stroškov in zelo verjetno tudi v odpuščanja. To bo nedvomno vplivalo na kakovost informacij in ostalih medijskih vsebin, ki jih tiskani mediji posredujejo bralcem, s tem pa tudi zmanjšal obseg mnenjsko različnih zgodb oziroma pogledov, kar bi se zagotovo odrazilo na ustavno zagotovljeni pravici državljanov do obveščenosti. Ne pozabimo: Čim več pogledov mediji pokrijejo, bližje smo ustavno-pravnemu pojmu informiranosti in svobodnega pretoka informacij.

Po našem mnenju gre za ukrep, ki je proračunsko izrazito kratkoročen in nespameten, dolgoročno pa prinaša negativne posledice za celotno panogo. V prvem polnem letu veljavnosti višje stopnje DDV bi bil državni proračun po naših izračunih - če pri tem ne upoštevamo padca naklade, ki bi ga ta ukrep zagotovo povzročil - „bogatejši“ za največ 15 milijonov evrov, medtem ko bi bil izplen že v drugem letu bistveno manjši, po nekaterih ocenah tudi za tretjino. Ob tem naj še enkrat opozorimo, da bi dvig stopnje DDV z 8,5 na 20 odstotkov v prvi fazi pahnil v stečaj večje število izdajateljev, ki spadajo med mala ali mikro podjetja in ki predstavljajo kar štiri petine vseh izdajateljev v državi.

Če bi prišlo do napovedanega dviga DDV za časopise in revije, bi bil takšen ukrep tudi v popolnem nasprotju s prakso v veliki večini držav Evropske unije, kar so v preteklosti že večkrat opozorili komisarji Evropske komisije. Večina držav članic je prav zaradi posebnega pomena tiskanih medijev za družbo, ki opravljajo temeljne demokratične funkcije obveščanja javnosti in nadzora političnih in oblastnih elit, tudi v času krize ohranila nižjo ali celo ničelno stopnjo DDV, ki jo podpirajo tudi mednarodne novinarske organizacije in združenja izdajateljev. Članice so na tak način pokazale razumevanje svobode medijev, obenem pa tudi dolžnost, da državljanom olajšajo dostop do informacij. Ob tem bi želeli poudariti, da so bili slovenski mediji v zadnjih letih tisti, ki so odkrili številne nepravilnosti, sume nezakonitih dejanj in druge družbene anomalije, na podlagi katerih so bile sprožene tudi policijske preiskave oziroma so bile podlaga za delo organov pregona. Na ta način so pokazali, da znajo in zmorejo opravljati svoje poslanstvo v demokratični družbi.

Posebej v kriznem času bi morali medijsko polje, ki pomeni ključno mesto javne razprave, vzpodbujati, stimulirati in ne zavirati ali dušiti, saj ravno preko medijev poteka pomembna izmenjava stališč in mnenj, kar lahko vodi tudi do novih rešitev, pomembnih za izhod iz krize.

Ker realni, predvsem pa razumni, tako finančno kot družbeno vzdržni argumenti za dvig DDV za tisk ne obstajajo, pozivamo vlado, naj predlog o dvigu DDV za časopise in revije takoj umakne in namesto tega omogoči razmere, v katerih bodo lahko vsi mediji brez pritiskov „od zunaj“ opravljali svojo dolžnost. Ne smemo pozabiti, da smo mediji in novinarji v službi javnosti oziroma državljanov in ne vsakokratne oblasti. Tako pa moramo razumeti tudi napovedani dvig davčne stopnje – kot napad na pravico do obveščenosti in svobodo izražanja.

Zapis g. Andreja Ajdiča v prejšnji številki Mladine potrebuje odgovor in nekaj pojasnil za bralce. Kärnten Heimatdienst - KHD (Koroška domovinska služba) je (bila) osrednja nemška nacionalna organizacija na Koroškem. Ustanovljena je bila že v predplebiscitnem času, marca 1920. Skozi vso svojo zgodovino je načrtno delovala za nasilno germanizacijo koroških Slovencev. V času druge svetovne vojne se je KHD aktivno vključil v raznarodovanje in brutalnosti, ki so jih izvajali nemški

nacisti. Njegovi člani in voditelji so bili med tistimi, ki so organizirali načrtno izseljevanje koroških Slovencev v nacistična taborišča v Nemčiji. Po nacističnem porazu je bil KHD prepovedan in kljub izrecni prepovedi v 5. odstavku 7. člena Pogodbe o obnovitvi neodvisne in demokratične Avstrije iz leta 1955, obnovljen januarja 1957. Zopet je bil pobudnik, vse do leta 2005, vseh ukrepov avstrijskih oblasti v škodo koroških Slovencev. Pri KHD pogrešamo predvsem iskreno kesanje ter popravo škode, ki jo je povzročil slovenski narodni skupnosti na Koroškem. Če bralec prebira spletne strani KHD in njihov časopis Der Kärntner, opazi, da je »avstrijska največja nestrankarska in patriotična državljanska iniciativa« res omilila nekatera svoja stremljenja iz preteklosti ter se preusmerila v delovanje t.i. konsenzne skupine na Koroškem. Ta je v zadnjih letih bila deležna številnih pohval in nagrad tako na lokalni, državni in mednarodni ravni. Vse to je res in pohvale vredno, še posebej, če smatramo, da se KHD in njen predsednik dr. Josef Feldner na takšen način opravičujeta za »svoje zmote« iz preteklosti.

Problematičnost nestrpnih izjav Andreasa Mölzerja, avstrijskega svobodnjaškega politika in evropskega poslanca, do slovenske narodne skupnosti na Koroškem, ima dolgo brado. Mölzer ni ravno svetel vzor politika, ki se zavzema za popravo škode in krivic.

Da je bila nemško govoreča manjšina na Slovenskem v tridesetih letih 20. stoletja večinoma nacificirana, ni moje mnenje, temveč spoznanje slovenske in tudi nemške zgodovinske stroke. Njihova odločitev za nacizem ima plebiscitarno naravo. Z vnetim sodelovanjem (razen redkih svetlih izjem) v nacističnem okupacijskem aparatu se je popolnoma kompromitirala, saj je nacistično raznarodovalno in genocidno politiko sprejela v danih razmerah kot svoje nacionalno poslanstvo in odrešitev. Po drugi svetovni vojni so pripadniki nemške manjšine večinoma zbežali, bili izgnani, v manjši meri pa tudi izvensodno pobiti. Njihovo sodelovanje v nacističnem aparatu je povzročilo, da je Nemce na Slovenskem zajela »/…/ nemesis zgodovine, večni bog pravice v zemlji, katero so (Nemci o.p.) pomagali zaigrati v roke tujcu in do katere niso znali najti odnosa, ki bi temeljil na duhu časa in nravstvenem odnosu do sočloveka /…/«, kot je zapisal dober poznavalec spodnještajerskega nemštva prof. Franjo Baš.

Za oba naroda, tako slovenskega kot nemškega, pomeni poraz, da nista zmogla skupnega življenja na istem prostoru, kjer sta živela skozi stoletja. Povojna usoda Nemcev na Slovenskem je sedaj dovolj ra-

ziskana in v knjigah dostopna vsakomur, res pa je bila dolgo tabuizirana. Vendar t.i. žrtvena perspektiva in poudarjanje zgodovine Nemcev samo od konca druge svetovne vojne naprej, ne pomeni prispevka k razumevanju celovitega pogleda na zgodovino Nemcev v Sloveniji.

Članek Klemna Košaka o Nacističnih naključjih je žal tendenciozna montaža stvari, ki ne spadajo skupaj. Prvi konstrukt, podprt celo z barvno fotografijo: Ulrichsberg. To je avstrijsko nemško združenje, po mnogočem primerljivo z Novo slovensko zavezo; oboji hočejo svoje „dedke“ politično rehabilitirati. Košak pa ga vpelje v obravnavo, kot bi bila njihova gesla naša gesla in bi bili oni krovna organizacija za nemško govoreče državljane Republike Slovenije! Kar pa zadeva naše dedke, bi ga spomnil na znamenit nemški film o dedkih z izrazito protinacistično tendenco. Tudi mi se imamo pravico spominjati na grenko usodo dedkov, mar ne?

Drugi konstrukt je zvezan s Heimatdienstom. Ta organizacija je nastala po drugi svetovni vojni in torej ni „med drugo svetovno vojno sodeloval z nacisti“; res pa je bil zelo protislovenski. Toda stvari so se v zadnjem času bistveno spremenile: Marjan Sturm (Zveza slovenskih organizacij) in Josef Feldner (Heimatdienst) sta stopila v dialog, skupaj ugotovila, da ima vsaka stran tudi pravico do žalovanja, s sodelovanjem še ene krovne organizacije, Zveze koroških Slovenk in Slovencev (predsednik Bernard Sadovnik), zgodovinarja Stefana Karnerja in publicista Heinza Stritzla, je nastala „konsenzna skupina“, našla se je rešitev za dvojezične krajevne napise. Evropski poslanec Andreas Mölzer ni spremenil svojih stališč do povojnega dogajanja, pridružil pa se je današnji spravi s koroškimi Slovenci. Koroška deželna vlada (še v času Haiderja) je zaradi spremembe stališča do koroških Slovencev črtala Heimatdienst z vabil na proslave in mu črtala subvencijo, tako da se zdaj financira iz neke dediščine in prispevkov članov. Na misel mi prihaja izrek Bernarda Shawa: „Edini, ki me obravnava kot človeka, je moj krojač, ki mi vsakič znova vzame mero; vsi drugi pa mislijo, da sem vedno isti človek.“ Sicer pa sta tudi deželni glavar in deželna vlada zdaj sprejela tisto, čemur sta do spravnega akta nasprotovala.

Tretji konstrukt je vezan na usodo Nemcev pri nas po vojni. Mnenje Daniela Grafenauerja, da je bila „nemško govoreča manjšina ... na Štajerskem v veliki meri nacificirana“, vendar ni tako samoumevno. Da so nacisti zlorabili obstoječo „kulturno zvezo“ (Kulturbund) za svoje delovanje, ne pomeni, da so bili vsi vpisani v to zvezo nacisti; toda tudi za pesem Lili Marleen so v pokojni skupni državi mislili, da je nacistična, dokler ni prišel Fassbinderjev film. Po ljudskem štetju iz leta 1931 je v tedanji Dravski banovini živelo okrog trideset tisoč Nemcev. Okrog 12.000 je bilo Kočevarjev, ki so se 1941 znašli pod italijansko okupacijo in se je velik del dal prepričati, da so optirali za preselitev v „rajh“, a nacisti so jih zlorabili za naselitev na domovih izgnanih Slovencev; na ozemlju, ki so ga priključili „rajhu“, je torej ostalo kakih 18 tisoč nemško opredeljenih; je bilo mar toliko nacistov med njimi? Tisti, ki si niso imeli kaj očitati, so leta 1945 ostali, a ob naslednjem popisu prebivalstva se jih je za Nemce v LR Sloveniji opredelilo le 2500, drugi so bili izgnani ali pobiti. Storimo tudi mi to, kar so storili na Koroškem: vzajemno si priznajmo pravico do žalovanja. (Sicer pa bi to koristilo tudi pri umiritvi spora med „argentinsko“ in „partizansko“ čutečimi vnuki slovenskih dedkov!)

Lep pozdrav,

Spoštovani! V 30. številki revije Mladina z dne 27. julija 2012 je bil v rubriki Družba objavljen članek Zaznamovani, avtorja Staša Zgonika, njegov sogovornik pa je bil Miha Krofel iz Biotehniške fakultete. Navedena sta bila glede „zaznamovanja“ divjih živali v Sloveniji iz neznanih razlogov zelo redkobesedna, zato prosim za objavo spodnjega popravka.

Znanstveniki z markiranjem določenih živalskih vrst zbirajo osnovne podatke o njihovem življenju in gibanju, metoda označevanja s telemetrijskimi ovratnicami ter obročki in drugimi markerji pa ima vrsto negativnih posledic. Le te so v posameznih primerih tako drastične, da ji strokovna javnost in nevladne organizacije upravičeno nasprotujejo, kot med drugim navaja novinar Staš Zgonik.

Označevanje divjih živali poteka tudi v Sloveniji. Še posebej znano je obročkanje ptic, ki ima pri nas več kot osemdesetletno tradicijo, v zadnjem obdobju pa se je začelo tudi spremljanje velikih zveri s telemetrijskimi ovratnicami. Žal nismo imuni na negativne posledice takšne metode. Prirodoslovni muzej Slovenije, v okviru katerega poteka obročkanje ptic, javnosti po našem vedenju nikoli ni sporočil, koliko ptic pogine zaradi odlova ali posledic obročkanja. Boste rekli, da nobena? Znan je primer planinskega orla iz tržiškega dela Karavank. Nesrečni orel je pred leti izgubil nogo očitno prav zaradi obročkanja in je kasneje žalostno propadel. Obročkal ga je njihov sodelavec, ki v resnici sploh ni bil znanstvenik in ni imel niti ustreznega znanja. Orle je lovil celo v obdobju njihovega razmnoževanja, zaradi česar je bilo ogroženo njihovo potomstvo! Tudi označevanje velikih zveri ima, kot kaže, svojo ceno.

Miha Krofel iz Biotehniške fakultete in njegov kolega Marko Jonozovič iz Zavoda za gozdove Slovenije, ki se ukvarjata z velikimi zvermi, bi lahko marsikaj pojasnila, pa nista. Mediji so junija letos poročali o medvedu Ivu iz Kočevske Reke, ki je že po dobrem tednu po odlovu izgubil ovratnico. Jo je res? Če medved ni bil žrtev ilegalnega lova, je verjetno, da so ga slovenski strokovnjaki (Marko Jonozovič) opremili s preveliko ovratnico, mar ne? Prav tako letos naj bi na Kočevskem našli mrtvega risa, opremljenega s telemetrijsko ovratnico. Na javno pojasnilo smo čakali zaman vse do prejšnjega tedna. Javnost je bila prikrajšana v primeru, ko naj bi se medvedu po nepotrjenih podatkih premajhna ovratnica zažrla v kožo. In to po neuradnih primerih sploh ni bil edini primer pri nas. V tančico skrivnosti je zavit tudi letošnji odlov volkulje na Primorskem, ki naj bi jo (od)lovili celo v obdobju kotenja, zaradi posledic odlova pa naj bi propadel del legla. Je to res? Da sramotnega odstrela označenih volkov, ki naj bi jih pred časom izvedli v državnem lovišču Snežnik pod vodstvom Zlatka Ficka, niti ne izpostavljamo posebej.

O blišču in bedi metode zbiranja znanstvenih podatkov s telemetrijskimi ovratnicami, obročki in drugimi markerji je potrebna javna razprava, ki bo odkrito in brez olepšavanja predstavila prednosti in slabosti. Za vsako vrsto posebej. Zanesljivo pa je, da tako resno in občutljivo delo ne more potekati kot nekakšen trofejni hobi ali popoldanska obrt državnih uslužbencev.

Včasih smo za preprosto in zanesljivo rešitev problema uporabljali izraz: kmečka logika. Po tej logiki je bila kraja nekaj grdega, ki se kaznuje, in tisto, kar ni bila resnica, je bila laž. Tisti, ki so bili pridni in inovativni, so bili pametni, tisti, ki so zapravili celo podedovano premoženje, pa so bili neumni in so umrli v revščini.

Zdaj so drugi časi in taka logika ne velja več in marsikdo tega ne razume. Naštel bom le nekaj primerov iz sveta in nekaj iz naše dežele pa boste lahko rekli, da ta, ki to piše, pa marsičesa ne razume.

Produktivnost v svetu raste in konkurenca je vse hujša ... pred par desetletji je predstavnik neke velike naftne družbe razlagal, da so stroški črpanja nafte že skoraj 5 dolarjev na sod. Logično je, da za sod danes plačamo preko 100 dolarjev in ko pride do našega avtomobila je to že 250 dolarjev.

Kitajci naredijo boljše športne copate za 5€ in Kitajec si s plačo lahko privošči 150 kosil. Mi smo zaprli tovarne, ker smo take copate naredili za 20€. Zdaj za take športne copate odštejemo 150€.

V Jugi so nas izkoriščali tisti z juga, a vsak je lahko prišel do službe, stanovanja, zdravnika, lačen ni bil nihče. Zdaj imamo svojo oblast in znebili smo se ’balkanskih navad’, nekateri so celo lačni.

Lastninska zakonodaja omogoča menedžerski odkup, kar skoraj vedno pomeni: ustavitev razvoja in širitve podjetja, razprodajo premoženja, izčrpavanje in uničenje firme. Tisti , ki so to zakonodajo omogočili, nam še vladajo, predsednik vlade, ki je poleg kraje stoletja, omogočil raznim klanom še varnost pred sodstvom, pa ima že spomenik.

Ceste in kmetijstvo so bili zadnjih 20 let v rokah SLS. Imamo najdražje avtoceste s stalnimi zastoji, hrane pridelamo vedno manj, ministre te stranke pa imamo za najbolj poštene.

Banka Slovenije ima menda 400 zaposlenih in menda nadzira vse banke, guverner pravi, da dobro delajo; logično bi bilo, da je vsaka nepravilnost takoj odkrita in so banke zdrave in šefi stimulirani.

Nadzorniki v podjetjih s svojim premoženjem odgovarjajo, da ne pride do oškodovanj podjetij. Že 20 let se krade in načrtno uničuje podjetja, pa se bo zgodilo, da bodo neki nadzorniki tožili državo, ker so bili zamenjani.

En teden po uvedbi vinjet bi lahko na ključnih cestninskih postajah sprostili po 2 pasova skupaj. Koliko zastojev, nesreč in stroškov pomeni 4 leta nerazumnega čakanja. Edina Slovenka, ki ni vedela za dogovarjanje in ’nabijanje’ stroškov, pa je najprej nadzirala in potem vodila DARS.

Suša je povzročila za nad 100 mio € škode, država bo ’pomagala’ s 50 mio €. Kup načrtovanih in ’pokvarjenih’ zadrževalnikov za vodo bi lahko uredili s tem denarjem, škoda bi bila manjša, pa še gradbinci bi imeli delo.

V Bruslju čakajo milijarde € pa plačujemo kazni za CO2 in nočemo narediti vetrnih in črpalnih elektrarn in spet gradbinci dobivajo socialno pomoč, namesto da bi delali z evropskim denarjem in plačevali prispevke, DDV in trošili.

Za kanalizacijo in čistilne naprave Evropa ponuja denar in žal predpisuje, koliko lahko kaj stane. To pomeni, da se ne da deliti denarja pod mizo. Če bi država namesto v NLB, dala 250 mio € kot 15% delež za kanalizacijo, Evropa da 70% ali 1.2 mrd€, občine 15% ali 250mio€, bi imeli za gradbeništvo 1,7 mrd€. Če se porabi polovica za plače, polovica za nakupe, dobi država pri plačah več kot 50% za prispevke in akontacijo dohodnine pri nakupih pa 20% kot DDV in še več pri drugi porabi, na primer pri gorivu. Država takoj dobi več ko 400 mio € s tem, da odpadejo še mnoge socialne pomoči , stečaji ipd. Ne nazadnje dobimo še čistejše okolje, nova delovna mesta.

Delajo se razne študije in zavlačuje s papirji, da bomo lahko čez dve leti plačevali kazni, lastniki objektov pa bodo kakemu javno zasebnemu partnerju namesto 15% realnih stroškov plačali desetkrat več.

Mislil sem, da je država uspešna, če jih čim več ustvarja novo vrednost in čim manj povzroča stroške in da pametna vlada ve, da je treba najprej ustvarjati in potem deliti. Naša vlada ima ogromno izkušenj iz lastnih napak in bi lahko vedela, da nov praznik, sprememba imena kasarne in nižja RTV niso ukrepi, s katerimi smo spet srečali pamet.

Popravek

V članku z zgornjim naslovom je bil predstavljen le eden od dveh soavtorjev projekta o zgodovini vizualne Metelkove. Ideja in izvedba večletnega projekta je plod sodelovanja Zavoda za sodobno umetnost SCCA-Ljubljana in Galerije Alkatraz.

Spoštovani g. Marko Filli, generalni direktor RTV Slovenija

Po vseh informacijah, ki krožijo v javnosti v zvezi z znižanjem RTV prispevka za 10%, sklepam, da vlada ne bo spremenila svojega sklepa. Da je cilj tega sklepa zmanjšati dejavnost javne RTV, sklepam iz tega, da je sklep o znižanju prispevka sprejela kljub temu, da že sedanja višina prispevka ni zadostovala za financiranje RTV dejavnosti v letu 2011. Financiranje ste reševali s prodajo delnic, ki so sicer namenjene za financiranje novih razvojnih programov. Po mnenju vlade to ne bi smeli storiti. To mnenje je hkrati sporočilo RTV, da bi morali skrčiti svojo dejavnost v okvir razpoložljivih finančnih sredstev. Ker sem proti krčenju dejavnosti javne RTV Slovenije in s tem zmanjšanju njene vloge v slovenski družbi in kulturi, Vas prosim, da naročite ustrezni službi, da mi od 1. 01. 2013, pošiljajo položnice za RTV prispevek zvišan od sedanje vrednosti za 10%. Upam, da se bodo moji iniciativi pridružili vsi tisti, ki cenijo Vaše delo in so proti siromašenju Vašega zavoda.

Vem, da se širijo različne govorice v domnevnih nepravilnostih na RTV. Upam, da bodo ustrezni organi RTV Slovenije ugotovili dejansko stanje in po potrebi ustrezno ukrepali. Namreč tudi za javne zavode velja, da morajo z razpoložljivimi sredstvi razpolagati smotrno in racionalno. Sem pa proti temu, da bi se na RTV-ju kot javnem servisu uporabljala podjetniška načela poslovanja, kar pomeni, kar ne »nese«, je treba opustiti. Naj v zvezi s tem navedem primer: že večkrat sem slišal, da naj bi zaradi manjše poslušanosti ukinili 3. program Radia Slovenije. Po moji oceni je to nenadomestljiv program za dostopnost in popularizacijo kulture in znanosti med poslušalci. Če samo pomislim na sijajne predstavitve posameznih skladateljev!

Želim Vam veliko uspeha v prizadevanjih za večjo kakovost delovanja RTV in njen prihodnji razvoj.

V 35. številki Mladine sem prebral članek prof. dr. Ivana Lebana s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo in bil navdušen, da nekdo spodbuja mlade, da gredo v širni svet.

Pohvalno. Sam obiskujem to fakulteto in gospoda na videz poznam. Vendar, na žalost, večina profesorjev ni takšnega mnenja kot prof. Leban. Nekateri se namreč zelo močno trudijo, da bi študentu onemogočili izmenjavo. Na takšen ali drugačen način. Vzrok vsekakor najdejo. Včasih je kriv neprimeren obseg snovi v učnem načrtu, včasih pomanjkljivosti pri vajah. Največja banalnost pa je ta, da se potem vsa Slovenija čudi, zakaj študentje v Sloveniji premalo izkoriščajo izmenjave. Ker ni denarja in ker ti to podaljša študij, čisto preprosto. Potem pa zaprosiš za izmenjavo in dobiš odgovor, da če boš že šel, boš pač moral po povratku še eno leto preživeti na matični fakulteti, da boš lahko opravil vaje, poslušal predavanja in na koncu, z malo sreče, opravil tudi izpit, ki bi ga lahko, verjetno v boljših pogojih opravil na univerzi, kjer bi preživljal izmenjavo.

Zakaj z malo sreče? Za to je kriv naš sistem. Vzemimo primer, da profesor v osnovni šoli ali gimnaziji vrne kontrolne naloge učencem oz. dijakom, ti pa zgroženi ugotovijo, da je več kot pol razreda pisalo nezadostno. Kaj se zgodi? Najprej linč s strani staršev, nato linč s strani vodstva šole, najhujši linč – s strani inšpektorata, pa je kot češnja na vrhu smetane.

Zdaj pa vzemimo primer, da na fakulteti opravijo izpit trije študenti od 29, ki so ta izpit opravljali. Kaj se zgodi tukaj? Nič, razen tega, da na vpogledu izpita slehernik, ki je na tem izpitu pogrnil, posluša, kako se ni dovolj pripravil, kako se je premalo učil in kako je nesposoben. In tukaj tiči problem. Profesor pa mirne volje, morda celo vesel ’odide’ iz te zgodbe. Akademski kader ne odgovarja nikomur. Oni popravijo izpit, prilepijo rezultate na oglasne deske, ti študentek, se pa sekiraj in sprašuj, ali si res tako nesposoben, da se ti mora zatakniti čisto pri vsakem izpitu. Vprašam se po občutku sramu, ki bi se zbudil v meni, če bi moral javno objaviti rezultate, ki so zašli mimo Gaussa in imajo presežek negativnih ocen. Ne potrebuješ doktorata, da veš, da nekaj ne ’štima’.

Ta problem na plano potegne novo nevšečnost, ki se je vsi zavedamo, predvsem študentska populacija pa vsak dan trepeta, kdaj se bo ta problematika začela reševati. Se strinjam, fiktivni vpis ni v redu. Daleč od tega. Ampak, obstaja del študentske populacije, ki se trudi in trudi, pa zaradi profesorjeve nejevolje, stopnjevanja težavnosti izpitov ali kakršne koli druge situacije, ki se rodi v kabinetih fakultet, pač ne morejo napredovati v naslednji letnik. Je to prav? Seveda ne. In, ker imamo tako krasno in sposobno vlado, bodo oni to reševali z zniževanjem sredstev pri financiranju univerz. To pa pomeni, da so se uvedbe šolnin lotili na najbolj hinavski možen način, saj bodo univerze prisiljene same uvesti šolnine zato, da bodo finančno preživele. Zdaj pa vprašanje, ki združuje vse probleme, ki sem jih naštel. Kdo si bo študij lahko privoščil? Malokdo, sploh glede na prilive v naša gospodinjstva in glede na sistem štipendiranja ali kreditiranja. Nekateri pa si ga ne bodo hoteli (sploh na 2. stopnji), ker približno vedo, kakšen odnos jih čaka. Namreč, zakaj bi plačal več tisoč evrov, če še takrat ne veš, ali boš ob trdem delu in učenju prišel do konca? Zato bi se morali odgovorni potruditi, da se dvigne vpis na poklicne srednje šole in omogočiti študentom normalno opravljanje svojih obveznosti, ki naj ne bodo odvisne od volje profesorja na dan, ko sestavlja izpit. S tem bi se zmanjšal vpis na gimnazije in posledično na fakultete, poklici, ki zdaj samevajo, bi pa spet pridobili na veljavi, ljudje pa bi morda začeli bolj ceniti tiste, ki nam pečejo kruh, kuhajo v restavracijah, popravljajo čevlje, avte, pralne stroje in šivajo obleke.

Vendar tu zgodba še ni končana. ’Beg možganov’ je problematika, ki se ji akademska srenja čudi. Jaz se ji ne. Meni se zdi popolnoma normalno, da če imaš možnost, spakiraš kovčke in pobegneš. Pobegneš nekam, kjer bo tvoja zmožnost razmišljanja cenjena, kjer bodo ljudje imeli lepši odnos do tebe in tvojega znanja ter truda in na koncu koncev tudi, kjer si boš lahko ustvaril boljše življenje in dobil nove priložnosti. V Sloveniji je še vedno prisotna Avstro-Ogrska. Tam se je iskalo neznanje. In išče se še danes.

In naša ’vele-vlada’ se nečesa ne zaveda. Ogromno mladih bo, če bodo šolnine uvedene, pomislilo na to, da pa bodo raje plačali univerzi v tujini, kjer bodo dobili bolj kakovostno izobrazbo in lažje dobili štipendijo, kot pa domačim univerzam, kjer bi se lahko razvila krepka debata o kakovosti, ne pa da bodo trepetali, ali bodo morali vračati štipendije, se spraševali, kako bodo odplačali kredit. In ljudje bodo množično bežali, država bo pa ostajala brez sposobnih mladih ljudi. No, saj tudi sedaj ji ne koristijo dosti, ker pač ne morejo najti zaposlitve. Ampak saj ni važno. Glavno je, da imamo vlado, ki odpira ideološke teme, in superministra, ki tvita kot pobesnela najstnica in samega sebe fotografira, namesto da bi poiskal rešitve za izboljšanje slovenskih šol, odpravo bolonjske reforme in poskrbel za dodaten dvig kakovosti slovenskega šolstva.

Morda bodo enkrat prišli boljši časi, do takrat pa bo zagotovo apatičnost naroda zgolj naraščala, hkrati pa se bo razvila vedno večja indiferentnost do vsega. In to samo zato, ker nas požira nekaj, kar smo si izmislili sami – ekonomija.

Dr. Uta Ranke – Heinemann je res prva ženska profesorica teologije, prestopnica iz Protestantske v Katoliško cerkev. Ali prav zato z vsemi topovi strelja na papeža in Vatikan, mislim, ali je prav s tem namenom prestopila. Trdi, da krščanstvo uporablja rojstvo za krepitev svoje moči, celibat pa za koncentracijo premoženja. Ko smo bogoslovci prejemali tonzuro, nam je škof simbolično v obliki križa odstrigel lase, medtem pa smo z njim ponavljali besede: Dominus pars haereditatis meae et calicis mei, tu es, qui restitues haereditatem meam mihi, kar pomeni: Gospod je delež moje dediščine in mojega keliha, ti si, ki mi boš povrnil mojo dediščino. Torej po smislu to pomeni povrnil za vse tisto, za kar sem se odpovedal in mi po naravi pripada, pričakujem tvoje povračilo v nebesih.

Dalje so mnoge njene izjave zelo vprašljive, med drugim, da je kardinal Ratzinger, torej sedanji papež, v katekizmu napisal, da je bolje dajati svoje hčerke, da jih posilijo, kot pa dovoliti homoseksualne spolne odnose …, potem da so nekrščeni otroci hudičevi otroci, da edina bere Avguština, Alberta Magnusa in Tomaža Akvinskega. Morda še najbolj žgoča je njena izjava, da je Nova zaveza Svetega pisma knjiga pravljic, da so nekatera ključna mesta v Svetem pismu preuredili in jih prevedli tako, kot je ustrezalo cerkvi.

Človek se sprašuje, zakaj je sploh prestopila v katoliško cerkev, če obstaja 2000 let katoliškega sovraštva do žensk: ali potemtakem tudi sama sovraži ženske … Pristavljam, da cerkev ne sovraži žensk, le njeno gledanje nanje se je skozi zgodovino spreminjalo. Preseneča njena kategorična izjava, da je Biblija delo človeka ne Boga in da je Bog v treh osebah sad človeške domišljije, da je bil Jezus človek očitno samo človek. Trdimo, da si noben filozof ne bi mogel izmisliti Boga evangelija, to je enega Boga v treh osebah.

Trditev, da je edino pozitivno, kar je ostalo od krščanstva, upanje, da se bo po smrti srečala z ljubljenimi, ni nič drugega kot vera po okusu.

In kaj naj rečem za konec. Ob vsem spoštovanju do uredništva Mladine in njenih poglabljanj v tekoče zadeve popolnoma premišljeno izjavljam, da ji objava intervjuja s teologinjo Heinemannovo nažira sicer dober ugled.

Pa brez zamere in lep pozdrav.

Bazoviška gmajna je posvečen kraj. Tla te gmajne so prepojena s krvjo rodoljubov naše krvi. Prvih žrtev takrat porajajočega fašizma v Evropi.

Tam se ob vsakoletni obletnici tega zločina zberemo vsi, ki fašizem, zlo dvajsetega stoletja odločno preziramo in odklanjamo. Najodločneje odklanjamo in obsojamo medvojno kolaboracijo s tem istim fašizmom, ki se je zgodil v takratni Ljubljanski provinci.

In kaj se je zgodilo na bazoviški gmajni v nedeljo, dne 9.9.2012 brez kanca sramu se na govornici pojavi ga. ministrica Ljudmila Novak. Predsednica najbolj nazadnjaške politične stranke v Sloveniji. To je stranka, ki jasno in glasno opravičuje medvojno kolaboracijo in počne vse za rehabilitacijo domobranstva. To je stranka, ki je aktivno udeležena pri proslavljanju in poveličevanju obletnice vaških straž, predhodnice domobranstva. Temu smo bili priča letos na Joštu pri Horjulu. Nesporna ugotovitev je, da zagovornik kolaboracije s fašizmom, s fašizmom tudi paktira.

Zato se organizacijskemu odboru »Bazovica« 2012 samo po sebi postavlja vprašanje, ali ni bila z nastopom te sporne osebe letošnja »Bazovica« omadeževana.

Poslati Ljudmilo Novak na letošnjo »Bazovico« je bilo še eno od skrbno načrtovanih provokativnih dejanj trenutnih slovenskih oblastnikov. Ozadje te odločitve je povsem jasna. Zasejati leglo spora med domoljubne antifašistične organizacije in združenja na Primorskem. Toleriranje ali neodzivanju se temu, gre voda na mlin slednjih. Na nas je, tovarišice in tovariši, ali bomo to dopustili.

Visokošolska skupnost z veliko zaskrbljenostjo gleda na zadnja dejanja pristojnega ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ) na področju visokega šolstva in znanosti, s katerimi ruši temelje učinkovitega javnega visokošolskega in raziskovalnega sistema ter v imenu »nujnih« sprememb, ki terjajo »hiter odziv«, popolnoma zanemarja ključne udeležence: poleg zaposlenih na univerzah in študentov predvsem predstavnike gospodarstva, državnih in lokalnih institucij, kulture, športa in ostalih prizadetih.

1. MIZKŠ je pred kratkim enostransko sprejelo novo Uredbo o javnem financiranju visokega šolstva. Za dotlej veljavno Uredbo je ustavno sodišče ugotovilo, da je protiustavna, februarja letos pa je potekel rok za ureditev financiranja državnih univerz in izvajanja javne službe na državnih univerzah. Kljub temu je vlada avgusta sprejela novo uredbo, za javno razpravo o njej pa predvidela samo štiri dneve. Kljub kratkemu roku so visokošolski deležniki podali kritične pripombe, ki pa – brez kakršnekoli razlage ali pojasnila s strani MIZKŠ – niso bile upoštevane. V zvezi z Uredbo bosta Univerza v Ljubljani in Univerza v Mariboru v kratkem sprožili ustavni spor.

2. MIZKŠ je 30. avgusta 2012 na spletu objavilo spremembe Zakona o visokem šolstvu. Za javno razpravo o noveli Zakona o visokem šolstvu sta bila predvidena samo dva dneva, kar je za tako korenite spremembe absolutno prekratek čas. Ob tem pa celotna visokošolska skupnost opozarja, da novela Zakona o visokem šolstvu prinaša tri bistvene spremembe, ki bodo povzročile občuten upad kakovosti visokošolskega izobraževanja:

- novela odpira za univerze zelo nevarno možnost, da bi problem nezadostnega financiranja reševale z odpuščanjem in neomejenim zviševanjem normativa delovnih obveznosti preostalim delavcem (sprememba 63. člena Zakona v visokem šolstvu), s čimer bi močno padli raziskovalna konkurenčnost univerz in kakovost študija;

- poleg tega novela uvaja politični nadzor v Nacionalno agencijo za kakovost v visokem šolstvu: po novem naj bi člane v Svet agencije imenovala vlada, kar pomeni odmik od neodvisnosti, poleg tega pa tudi druge predvidene spremembe, ki veljajo za Agencijo, pomenijo odmik od evropskih smernic na področju zagotavljanja kakovosti. Novela prav tako določa nerealne in prekratke roke za izpeljavo potrebnih postopkov, kar gre tako na škodo agenciji kot vlagateljem. Zaskrbljujoče pa je tudi, da novela sugerira zavodom »zamujanje rokov« pri vlogah za ponovno akreditacijo, ki obsega tudi zunanjo evalvacijo, saj lahko v tem primeru oddajo vlogo za prvo akreditacijo programov, za katero pa ni potrebna zunanja evalvacija in torej preverba kakovosti institucije in izvajanih programov;

- z napovedanimi spremembami na področju transnacionalnega izobraževanja odpira slovenski prostor tujim institucijam brez pravega nadzora nad kakovostjo; za študente to pomeni študij brez pravic, ki veljajo po naši zakonodaji, in plačevanje tržnih šolnin; uvedba le-teh je napovedana tudi v Nacionalnem reformnem programu.

Vodstvi dveh največjih javnih univerz, predstavniki zaposlenih in študentov javno opozarjamo Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ter Vlado RS, da so javne univerze pomemben temelj slovenske državnosti, zagotovilo splošno dostopnega izobraževanja ter nosilke znanstvenega, tehnološkega in kulturnega razvoja. Komercializacija visokega šolstva z nenadzorovanim ali politično nadzorovanim ustanavljanjem novih univerz in fakultet ter z uvajanjem šolnin bi vodila v padec kakovosti študija in v razvojno nazadovanje slovenske družbe.

Zato pozivamo Vlado, da novelo Zakona o visokem šolstvu takoj umakne iz obravnave, odpre široko javno razpravo o prihodnosti visokega šolstva in začne postopek za sprejem zakona o financiranju univerz in izvajanju javne službe v visokem šolstvu. Zavedamo se, da so določene zakonske spremembe potrebne, vendar jih je nujno treba doseči v soglasju z visokošolskimi partnerji in na način, ki bo upošteval dolgoročne strateške usmeritve našega visokega šolstva.

Državni zbor pozivamo, da v skladu s svojimi ustavnimi obveznostmi prevzame svoj del odgovornosti za prihodnost visokega šolstva v Republiki Sloveniji in pravočasno zaustavi stihijske in politično motivirane posege v visokošolski prostor, ki bodo že na kratek rok imeli izjemno negativne učinke. Prepričani smo, da bo razum v tem pomembnem trenutku prevladal nad politično zaletavostjo. V primeru, da se to ne bo zgodilo, bomo predstavniki visokošolske skupnosti uporabili vsa razpoložljiva demokratična sredstva za zaustavitev procesa, ki vodi v nazadovanje visokega šolstva v Republiki Sloveniji. V boju za kakovostno visoko šolstvo se bomo oprli na širšo javnost. Napovedujemo tudi, da bomo o enostranskem političnem poseganju pristojnega ministrstva v visokošolski prostor v zelo kratkem času celovito seznanili svoje krovne organizacije na evropski ravni.

Dogajanja v zvezi s spreminjanjem zakona z zaskrbljenostjo spremlja tudi Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu, ki je ustanovljena za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu ter za razvojno in svetovalno delo na tem področju. Zato se sproti odziva na predloge sprememb zakona, opozarja na njihovo neustreznost in na netransparenten način njihovega sprejemanja.

V članku Boruta Mekine, Mladina 31.8.2012, ki je v Zagrebu opravil intervju s hrvaško zunanjo ministrico, žal nismo zasledili tudi novinarjevega vprašanja ministrici o pomembni in nujni obojestranski rešitvi problema, ki traja že dve desetletji t.j. o vračanju nacionaliziranega premoženja. Škoda, da je novinar izpustil to priložnost, ker bi z opozorilom na ta problem morda dobili odgovor sogovornice, ali (n)ima nevrnjeno premoženje slovenskih državljanov, ki se nahaja na Hrvaškem, tudi potrebno politično in moralno težo za hrvaški politični vrh, kot jo imajo razvpiti denarci hrvaških varčevalcev v

Ljubljanski banki!!?, da bi tudi ta problem končno začeli družno razpletati in ga pravično in pošteno zaključili še pred pristopom Hrvaške v EU, ne pa da ga državi odrivata v nedogled meglene prihodnosti.

Zakaj pa je prišlo do meddržavne blokade v postopkih denacionalizacije, pa naj na tem mestu bralcem Mladine razložimo:

S sprejetjem Zakona o denacionalizaciji (ZDEN, 29.,11.1991, Ur.l. RS. Št. 27/91) in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) je bila v Sloveniji uzakonjena poprava vrste političnih, pravnih, moralnih in materialnih krivic, ki jih je zagrešil bivši komunistični režim.

ZDEN je v 9. čl. določal, da je denacionalizacijski upravičenec vsakdo, ki je bil ob odvzemu premoženja jugoslovanski državljan. Tako se je ta člen izvajal od decembra 1991 do novembra 1998, ko je Državni zbor RS sprejel Novelo ZDEN-B (Ur.l. RS št. 65/98 z dne 7.11.1998) ki se zdaj glasi: »Če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskemu državljanu v njegovi državi«.

Noveliran (diskriminatoren) zakon velja tako za vse postopke, ki do njegovega sprejetja še niso bili pravnomočno končani in pomeni, da imajo status denacionalizacijskega upravičenca jugoslovanski državljani ( ki so tudi ob svoji smrti bili »tuji» državljani), vendar le pod pogojem vzajemnosti, če njihova država tujim državljanom, torej tudi slovenskim, priznava pravice iz denacionalizacije.

Republika Slovenija je po ZDEN hrvaškim državljanom vračala podržavljeno premoženje od dec. 1991 do nov. 1998, ko je bila sprejeta Novela ZDEN-B, torej 7 let, nato pa prenehala, ker Hrvaška ni vračala in še ne vrača odvzetega premoženja slovenskim državljanom, ki ga imajo na Hrvaškem. Republika Hrvaška je sicer večkrat sprejela spremembe in dopolnitve Zakona o vračanju premoženja, a dokončnega zakona, ki bi vseboval sporazum o vzajemnosti med Slovenijo in Hrvaško, še vedno ne. Zato je blokirano vračanje premoženja enim in drugim državljanom v obeh državah.

Združenje lastnikov razlaščenega premoženja Slovenije pričakuje od Vlade RS in Vlade republike Hrvaške ter Meddržavne komisije za reševanje odprtih vprašanj, da čimprej vključijo v program pogajanj tudi zahtevano vzajemnost. Le tako se bo lahko nadaljevalo prekinjeno vračanje premoženja ter odpravilo diskriminatorno obravnavanje upravičencev pred letom 1998 in po njem, državi pa bi poravnali politični, moralni in materialni dolg do žrtev komunističnega režima. Odpravljena pa bi tudi bila groba kršitev človekovih pravic do zasebne lastnine, ki jo zagotavljata Ustava R.Slovenije in Ustava R. Hrvaške.

Slovenski razlaščenci postavljamo tudi zahtevo za vrnitev premoženja kot absolutni pogoj za slovensko ratifikacijo pristopne pogodbe Hrvaške z EU, tudi z željo za sprejetje vzajemnosti do letošnjega božiča, kot ima željo gospa ministrica Pusić za ratifikacijo pogodbe do božiča.

Joseph A. Mussomeli, ameriški veleposlanik v Sloveniji, se v svojem prispevku (...) med drugim sprašuje: »Naj bo katerikoli simbol, ki žali pomemben segment v državi, vključen v praznovanje, katerega namen je okrepiti enotnost v državi?« Iz konteksta lahko sklepamo na njegovo stališče, da rdeča peterokraka zvezda ne sodi na državno proslavo. Seveda se diplomatsko zavaruje: »Le Slovenci sami imajo pravico odločati, ali bodo ob dnevu slovenske državnosti plapolale zastave z rdečo zvezdo ali ne.« Tu si bom dovolil sklepati, da je s Slovenci mišljeno slovensko ljudstvo kot celota oziroma velika večina slovenskih državljanov. Nekaj povsem drugega očitno pomeni »pomemben segment«. Tu ne gre za ljudstvo, kajti iz poteka omenjenega praznovanja je bilo jasno razvidno, da njegov namen ni bil okrepiti enotnost v državi, ampak ravno nasprotno: razdvajati ljudstvo z arogantne pozicije oblastne elite. Slovenci sami namreč – torej skoraj 100 odstotkov nas navadnih državljanov – nima nikakršne možnosti odločati, kakšne zastave bodo plapolale in kdo bo govornik na kakšni proslavi.

Če torej danes rdeča zvezda »žali pomemben segment v državi«, to preprosto pomeni, da je v času osamosvajanja iz Jugoslavije pomemben segment bilo ljudstvo, čeprav samo za kamuflažo, zdaj pa je to že kar očitno nekdo drug – oblastna elita. Sestavljena iz tujih gospodarjev in domačih pomagačev. Maske so padle. Tista skupina, ki je se je zdaj razkrila kot odločujoč segment, večinske volje ljudstva in njegovih simbolov več ne potrebuje, sovražni so ji. Če vemo to vsi tukaj, zanesljivo ve tudi ameriška administracija. V podporo temu, kar hočem povedati, sem se odločil za monografijo Zlomljena krila Matije Žganjarja (Reševanje zavezniških letalcev na Slovenskem med drugo svetovno vojno, Ljubljana, 2012). Še posebej, ko sem po pogovoru z avtorjem izvedel dodatne podrobnosti.

Februarja 1944 se je iz sestreljenega letala blizu Cerknega odprlo padalo Jamesa Boornaziana iz Kalifornije, ki je imel takrat 22 let. Obvisel je na drevesu in partizani so ga spustili na tla. »Bil je zelo prestrašen, dokler ni videl, da imamo rdeče zvezde na kapah. Od napetosti je kar zajokal in dejal Tito, Tito.« (str. 65). Maja 1944 sta se v Tuhinjski dolini spustila ameriška letalca Didemizia in Bertuzzi. Ljudje iz bližnje vasi so ju skrili in obvestili partizane, vendar so jih zaradi izdaje prehiteli Nemci. Vaščani so po 10 dneh izdajalca razkrili. Član ameriške misije George Vuchinich v svojem poročilu pravi: »O tem so obvestili partizane in v nekaj dneh je prišla partizanska patrulja. Bil je postavljen pred sodišče in vaščani so bili sodišče in porota. Obsodili so ga na smrt in partizanska patrulja ga je likvidirala.« (str. 235).

Celotne slike ne moremo ocenjevati na osnovi dejanj posameznih domobrancev ali partizanov oziroma njihovih posameznih enot. Ve se, da je marsikateri domobranec (ali skupina njih) tvegal glavo, ko je skril zavezniškega padalca pred Nemci. Marsikateri Američan je iz domobranskih rok prišel v četniške, da bi bil tam na varnem, pa so ga ti predali Nemcem. Poglejmo torej, kakšna so bila navodila poveljstev ene in druge strani v Sloveniji.

Poveljnik domobranskega organizacijskega štaba, polkovnik Franc Krener, je dne 02.12.1943 v svojem ukazu napisal: » ... Poleg večje množine sabotažnega materiala so ti padobranci prinesli s seboj tudi radijske aparate, orožje in strelivo. Zapovedujem, da se v slučaju pristanka padobrancev ti nemudoma aretirajo in material zapleni. Pobeg pristalih padobrancev se mora na vsak način preprečiti. Ujeti padobranci se morajo zvezani, z zaplenjenim orožjem in drugim materialom takoj izročiti po izvršenem zaslišanju s poročilom štabu za protipartizansko bojevanje Dem Höheren SS und Polizeiführer – Führungstab für Bandenkämpfung« (torej višjemu vodji SS in policije, štabu za bojevanje z bandami; str. 18). Pri partizanih Navodilo štaba 7. korpusa NOV in POS z dne 27. marca 1944 vsebuje natančno specificirane postopke v petih točkah, katerih povzetek je v drugi točki: »Zavezniške letalce, ki so živi prišli v naše roke, morate smatrati kot naše goste in jim kot takim iti na roko v vsakem pogledu.« (str. 19 in 173). Razlika je dovolj jasna tudi danes, kljub aktualni politični propagandi.

Na spletni strani Mladine so ob predstavitvi knjige zapisali (31.05.2012): » … Slovenski partizani in njihovi simpatizerji so iz 244 zavezniških letal, ki so strmoglavila na slovensko ali obmejno ozemlje sosednjih držav, rešili 806 letalcev ter 439 britanskih vojnih ujetnikov. V partizanskih bolnišnicah se je zdravilo 39 letalcev. … Predsednik ZZB NOB Janez Stanovnik se je na predstavitvi spomnil besed vrhovnega poveljnika zavezniških sil Dwighta D. Eisenhowerja upravnici Partizanske bolnice Franja Franji Bojc Bidovec: Tega, kar ste storili za nas, ne bomo mogli nikoli poplačati, a nikoli ne bomo pozabili.« (www.mladina.si/112623/zgodba-o-borbi-za-svobodo-ki-je-bila-borba-ljudstva).

Zdaj slovenski državi namesto ljudstva vlada »pomembni segment«, ki sovraži rdečo zvezdo. Naj se torej tisti Slovenci, ki v rdeči zvezdi vidimo simbol svobode in upora proti zasužnjevanju s strani tujcev in njihovih pomagačev – bojimo maščevanja? Med drugim tudi zato, ker so naši predniki s tveganjem svojih življenj reševali ameriške padalce? Ko danes ameriške posadke letijo čez slovensko nebo, jih nihče ne sestreljuje. Oni pa za sabo puščajo dolge in kratke, bele in nevidne sledi ... Želim si, da bi vsaj kdo od njih prebral Zlomljena krila. Jaz sem šel knjigo kupit zato, da sem lahko preveril citate in povzetke, ki so bili ob izidu predstavljeni v nekaj redkih medijih. V bližnjih knjižnicah je nisem mogel dobiti. Če bodo v Mladini tako prijazni, da objavijo tale prispevek, bom knjigo – ki je sicer čisto nova in pazil sem nanjo, ko sem jo prelistaval – podaril ameriškemu veleposlaniku.

1941–1945 smo imeli tri slovenske vojske: dve kvislinški in eno na zavezniški strani!

Nedavna javna izjava Ivana Omana, bivšega člana Predsedstva RS, da smo imeli v obdobju 1941–1945 dve slovenski vojski, in da je tista »domobranska« bila »ta prava«, je ne samo sprevržena in politično nespametna, temveč je povsem skregana s slovensko vojaško zgodovino.

Mnogi zgodovinarji so sicer pritrjevali Omanovi izjavi, da smo imeli dve slovenski vojski, vendar so tudi opozarjali, da je ena (partizanska) bila na zavezniški strani, druga (domobranska) pa na strani okupatorja.

Če pa smo povsem korektni in natančni, potem je potrebno povedati, da smo dejansko imeli v obdobju 1941–1945 tri (3) slovenske vojske, od katerih je samo partizanska vojska sodelovala na pravi, zavezniški strani. To je edina zgodovinska resnica in vsako spreminjanje zgodovine se bo »reformatorjem« še hudo maščevalo! Zgodovinska dejstva so vendarle evidentna!

Po okupaciji Slovenije s strani nemške, italijanske in madžarske vojske aprila 1941, so se okupatorjem najprej uprli pristaši OF – partizani in projugoslovanski četniki, torej, partizanska in četniška vojska. Razlika je bila evidentna, saj so se partizani uprli aktivno, z orožjem, medtem ko so se četniki odločili za čakanje in taktično kolaboracijo, čeprav je bila njihova Slovenska legija ustanovljena že maja 1941.

Nesporno je, da je bil 22. 6. 1941 ustanovljen slovenski Glavni štab narodno-osvobodilne vojske in partizanskih odredov, in začetek oboroženega odpora, seveda po direktivi KPJ. Slovenska partizanska vojska je maja 1945 zmagovito zaključila svoje bojevanje in v sodelovanju z ostalimi enotami JA izgnala iz domovine vse okupatorske in kvislinške vojaške sile, da bi bila zatem, v soglasju s slovenskim (partijskim) vodstvom, ukinjena in njene enote in poveljstva podrejena skupni oboroženi sili jugoslovanskih narodov – JA!

Tisto, kar se napačno pripisuje slovenski partizanski vojski – nesodne množične poboje od zaveznikov vrnjenih kvislingov iz Koroške, so dejansko zagrešili organi slovenske Ozne in Vojske državne varnosti, ki niso bili operativno podrejeni JA!

Ostale slovenske domoljubne sile, predvsem iz liberalnega tabora, ki so po maju 1941 ustanovile Slovensko, Sokolske in Narodno legijo, so se nazadnje odločili za čakanje in taktično kolaboracijo, da bi s pomočjo bivših častnikov Vojske kraljevine Jugoslavije, ustanovili Komando slovenskih četnikov, in šele 15. maja 1942 v Bizoviku formirali prvo četniško enoto, lažni »Štajerski bataljon«. Slovenski četniki so bili podrejeni »Gorskemu« štabu jugoslovanske četniške vojske na čelu s polkovnikom/generalom Dražo Mihailovićem, nazadnje preimenovane v Slovensko armado v Jugoslovanski vojski v domovini. Prvi poveljnik slovenske četniške vojske je bil konjeniški polkovnik Jaka Avšič, poznejši general JLA, jeseni 1941 pa ga je nasledil generalštabni major Karl Novak. Zaradi medsebojnih trenj, sporov, sodelovanja z italijanskim okupatorjem ter tudi fizičnim porazom pri Grčaricah, je major Novak novembra 1943 zapustil četniško vojsko, ki se je potem prelevila v Protikomunistično milico (MVAC) in Legijo smrti, pa je (kot nemški agent) deloval v Italiji v vlogi predstavnika generala Mihailovića pri zahodnih zaveznikih. Dejstvo je tudi, da so četniki 11. 7. 1942 prvi napadli partizane, kar se tudi šteje kot začetek državljanske vojne na Slovenskem. Njegova naslednika, Anton Klinar, kapetan bojne ladje in Ivan Prezelj, polkovnik, bolj znan kot »general Andrej«, sta nadaljevala žalostno zgodbo te vojske v sodelovanju z Nemci, da bi se že marca 1945 pridružili ostalim bežečim enotam Jugoslovanske vojske v domovini (JVvD) v Italiji in delno v Avstriji. Nazadnje so se prelevili v Slovensko armado Jugoslovanske vojske v domovini.

Kdaj in kako je nastala domobranska vojska, je v slovenskem zgodovinopisju že skoraj vse povedano, predvsem pa v knjigi Slovensko domobranstvo, avtorja dr. Borisa Mlakarja. Če je Domobranska vojska nastala iz prvih vaških straž 8. julija 1942 v Šentjoštu nad Horjulom, je povsem evidentno, da je šlo za t. i. protirevolucionarne sile, ki so se dejansko borile proti partizanski vojski, nazadnje kot pomožne policijske enote nemškega Wehrmachta. Če so kot take na bežigrajskem stadionu 20. aprila 1944 celo prisegli Hitlerju, potem zares ne moremo govoriti o vojski, temveč o »pomožni SS in policijski enoti« (po izjavi SS-generala Erwina Rösenerja, 1. 2. 1944)! Vsi ostali atributi vojaškosti potem odpadejo, kar so na žalost spregledali tudi nekateri vidni vojaški zgodovinarji!

Organizacijski štab slovenskega domobranstva je vodil polkovnik Franc Kren, medtem ko je divizijski general Leon Rupnik figuriral kot nekakšen inšpektor Slovenskega domobranstva. In prav Franc Kren je nazadnje kot brigadni general postal poveljnik nekajdnevne Slovenske narodne vojske, ustanovljene 5. maja 1945 v Ljubljani in pred umikom iz Slovenije.

O končni usodi pripadnikov dveh slovenskih kvislinških vojska so odločili zavezniki februarja 1945 na jaltski konferenci. Zato je vsako sprevračanje zgodovinskih dejstev jalov posel!

Ljubljano je 9. maja 1945 vendarle osvobodila slovenska partizanska vojska, skupaj z enotami JA, kot del zmagovitih zavezniških sil ZDA, Velike Britanije, Francije in Sovjetske zveze.

Normalen človek bi se lahko z Evropskim dnevom spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov le strinjal, če politična kasta tudi tega ne bi na sebi lasten način zapackala, na kar v svojem članku opozarja dr. Repe. Sam bi le na kratko opozoril na dva momenta, ki se po mojem v tej zgodbi premalo poudarjata.

Prvi je vezava spominskega dneva na datum pakta Molotov-Ribbentrop. Kje pa je pri tem sporazumu element totalitarizma? Paktu Hitler-Stalin ni botrovala totalitarna, ampak imperialistična zavest. Sovjetski Rusiji niti na misel ni prišlo, da bi se odrekla imperialni ideologiji carske Rusije. To je preprosto vgrajeno v državljansko zavest ruskega človeka. Iz lastnih izkušenj tudi vem, da so ljudje v vzhodnoevropskih državah bolj črtili Ruse, ki so jih imeli za okupatorje, kot komunizem. Spomnim se, kako lahko je bilo tam prepoznati Sovjete, kot so pravili Rusom, celo v tramvaju ali vlaku, po njihovem oblastnem in arogantnem obnašanju. In ne nazadnje, v čem se pakt Molotov-Ribbentrop razlikuje od sporazuma med Stalinom in zahodnimi zavezniki na Jalti o delitvi Evrope? Govorili so o interesnih sferah, ne o položaju držav in ljudi. Šlo je za tipičen sporazum med dvema imperializmoma. Predlagatelje aktualnega datuma kot spominskega dneva na žrtve totalitarizmov, bi bilo treba vprašati, česa se nameravajo spominjati na dan sporazuma na Jalti.

Drugo, na kar bi rad opozoril, pa je, zaradi ideološke zaslepljenosti, povsem prezrto. Gre za enačenje med nacizmom in komunizmom. Teh dveh ideoloških in političnih sistemov ni mogoče niti primerjati, kaj šele enačiti. Komunizem je svojo idejno podstat vendarle črpal iz tradicije prosvetljenstva, enako kot meščanska demokracija. Zato so bile komunistične stranke lahko sestavni del demokratične družbe, udeležene v parlamentih in vladah demokratičnih držav. Nacizem pa je pravo nasprotje prosvetljenstva, njegovih idealov in dosežkov, na katerih temelji demokracija. Nacistične stranke niso prepovedane samo zaradi holokavsta, kot se po navadi misli, ampak zato, ker je njihova ideologija in mentaliteta povsem nezdružljiva z bistvom demokracije. Nacizem je nevaren, tudi kadar ni na oblasti, kar za komunizem ne velja. Prav nasprotno, komunizem, lahko tudi v obliki socialdemokracije, je dobrodošel korektiv kapitalizmu.

Razlika med nacizmom in komunizmom se mi zdi najočitnejša na področju kulture in umetnosti. Pod nacizmom ni nastalo niti eno omembe vredno umetniško delo. (Pogojno bi lahko omenili filme Leni Riefenstahl, a je njihova kvaliteta le v formalni izvedbi, vsebinsko pa so groba propaganda.) Pod komunizmom pa je umetnost naravnost cvetela. Umetniška gibanja in ustvarjalni dosežki v prvih desetih letih po sovjetski revoluciji se uvrščajo med vrhunce moderne umetnosti. Postavili so temelje filmski umetnosti, kot tudi sodobnemu gledališču in mnogim drugim področjem. Celo pod Stalinom in Brežnjevim so nastala taka dela kot so filmi Tarkovskega in Paradjanova ter Šostakovičeva glasba. Ustvarjalnih vrhuncev, tudi mednarodno pomembnih, ki so nastali v vzhodnoevropskih državah, v omejenem prostoru pisem bralcev pa sploh nima smisla naštevati. Navsezadnje, ko naštevamo slovenske umetniške presežke, bodisi elitne ali množične, resne ali zabavne, celo tipično kapitalistične kot je marketing, jih je največ nastalo pod komunizmom. V dvajsetih letih svobode in demokracije je nastalo le malokaj, kar lahko preseže to obdobje. In ne pozabimo, da sodobna umetnost brez duhovne svobode sploh ni možna.

Če bo še kdaj kaka družba ali država zgrajena na komunističnih in marksističnih idejah, bo zagotovo vse drugače, kot je bilo v dvajsetem stoletju. Če se vrne nacizem, bo pa vse enako kot je bilo. V tem je bistvena razlika med tema dvema političnima sistemoma, ne glede na enako število zločinov in posamičnih žrtev, ki sta jih zagrešila. Holokavst ni bil uničevanje političnih nasprotnikov, ampak sprevržena ideja ustvariti novega človeka s pobijanjem manjvrednih narodov in posameznikov. Auschwitz je bil tovarna smrti, ker so imeli razvojni oddelek, »delali« po letnih in dnevnih planih, merili učinke, vodili poslovne knjige in pisali poročila o dosežkih. Zato, kdor primerja komunizem z nacizmom, ne povečuje krivde komunizma, kot upajo pritlehni politikanti, ampak pomanjša krivdo nacizma. To pa je res nevarno.

Klemen Košak je v svojem članku zavajajoče napisal nekatera dejstva, s katerimi potvarja resnico.

1. Knjiga Ustava za svobodo avtorja Friedricha Hayeka je že izšla, ne pa kot to napoveduje Klemen Košak, da bo šele izšla. To je vedel že ob pripravi članka, ko je z menoj govoril po telefonu, saj je poznal njen obseg.

2. Klemen Košak je preprosto navedel, da sta knjigo »založila Inštitut Karantanija in Nova revija s finančnimi sredstvi zasebnikov, katerih imen ne želita razkriti«. Točne navedbe, ki jih je potrebno navajati ob omembah knjig in ki so standard v urejenih novinarskih hišah ter so napisane tudi v kolofonu knjige pa so: izdajatelj knjige Inštitut Karantanija, založnik Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko. V pojasnilo Klemnu Košaku glede njegovega čudenja o zasebnikih pa še naslednje; izid knjige so v celoti financirali zasebniki, ki s svojimi sredstvi spodbujajo izdajanje tovrstnih temeljnih del, ki so pomemben del evropske in svetovne kulture in, ki spodbujajo odpiranje prostora tudi na področjih, ki jih obravnava knjiga Ustava za svobodo.

3. Klemen Košak tudi špekulativno napeljuje, da je »z Zborom za republiko prepletena Nova revija, saj stanujeta na istem naslovu in se v obeh pojavljajo isti ljudje«. O kakšni prepletenosti in katerih ljudeh špekulira Klemen Košak? Ne omenja imen oseb, ničesar ne argumentira z dejstvi, ampak samo izjavlja, kot sem citiral. Po tej njegovi teoriji zarote se postavi vprašanje, kako je prepletena Mladina, saj se na njenem naslovu nahaja preko 40 podjetij.

4. Klemen Košak špekulativno navaja naslednjo laž »Direktor Nove revije Tomaž Zalaznik je tudi soustanovitelj Inštituta Karantanije, …«. Na to laž odgovarjam naslednje; Tomaž Zalaznik ni soustanovitelj Inštituta Karantanije, ni v tem inštitutu zaposlen ali njegov honorarni sodelavec.

V tem kratkem članku je uspel Klemen Košak napisati toliko neresnic, tudi tistih, ki se dotikajo Nove revije, da se samo od sebe pojavlja vprašanje, kaj je pravzaprav želel s tem člankom sporočiti javnosti? Zato lahko temu članku ob rob zapišemo, da je to slab poskus senzacionalističnega novinarstva, ki želi insinuirati neresnice in ki brez odgovornosti zavaja javnost.

Me pa je Klemen Košak, ko sva govorila po telefonu, vprašal tudi »komu je v interesu, da knjiga izide«?

Ko sem ga opozoril na njegovo kulturno omejenost, tega ni razumel. Ne vem, zakaj in pred kom bi se moral kdorkoli, kakorkoli zagovarjati, da izda tako pomembno knjigo avtorja, ki je nobelovec in je bil ena od najpomembnejših osebnosti preteklega stoletja in še bi lahko naštevali. V članku pa Klemen Košak predstavi knjigo v dveh stavkih s posplošenimi trditvami in jo ideološko obremeni, o njeni vsebini pa niti besede. Vse ostalo besedilo v članku, ki naj bi predstavljal knjigo, je natolcevanje o ozadjih.

Klemnu Košaku in njemu podobnim v vednost. Če smo za slovensko izdajo monumentalnega dela Adama Smitha “O bogastvu narodov” čakali 230 let, je 52 letna zamuda pri izdaji tega Hayekovega osrednjega dela še vedno opazna zamuda za slovenski kulturni prostor.

Provincialno mišljenje, katerega predstavlja članek Klemena Košaka, postaja na žalost prevladujoče v slovenskem prostoru in namesto, da bi se izdaje tega pomembnega in obsežnega dela veselili, tudi zato, ker ni prejelo niti centa državnih sredstev, iščejo nekateri senzacije tam, kjer jih ni, njihova provincialna omejenost, ki nas ovira v razvoju, pa naj prevlada nad prihodnostjo.

Simboli niso samo križ in peterokraka zvezda, svastika ali Davidova zvezda. Človek je že od pradavnine podeljeval simbolno vrednost tudi naravi: goram, rekam, jezerom, gozdovom … in jih tako povzdignil v območje svetega, ki je skupnost, pleme, rod, občestvo združevalo in utrjevalo zavest, da so del narave, stvarstva. Da je človek krona stvarstva, si je izmislilo šele antropcentrično mišljenje, ki je zavetje iskalo v veri v (enega in edinega) boga. Tudi Slovenci smo podelili nekaterim krajem simbolno vrednost, jih povzdignili v združevalno silo, ki naj bi se umirila vse mrzle viharje domačije. Tako je Triglav naša sveta gora. In kape partizanov so se imenovale triglavke, ne trirogelniki! S tem je pokrivalo dobilo višji, simbolni pomen. In tak simbolni kraj je tudi »kinč nebeški«, Bled z jezerom in otokom sredi njega. Blejsko jezero z otokom in cerkvijo na njem je že zdavnaj postalo ikona. Ko je bil leta 1966 svetovni kongres PEN, na katerem so se – še v obdobju blokovske delitve sveta – prvič srečali pisatelji zahoda s sovjetskimi pisatelji, je Bled tudi v mednarodnem merilu pridobil novo, višjo, simbolno vrednost dialoga in sporazumevanja. In ko se pisatelji vsako leto srečujemo na tradicionalnem PEN srečanju, Bled z jezerom in otokom vedno znova zažari v svoji simbolni vrednosti.

Potem pa pride 21. stoletje, že drugo desetletje se začenja, in ti vlada Republike Slovenije – meni nič, tebi nič – podari Blejski otok s cerkvijo Cerkvi! Se je mar začel neofevdalizem, da vladar podeljuje ozemlja zvestim podložnikom ali pa se z njimi odkupuje za storjene grehe ?! Se vračamo v predmoderno dobo, ko bo molitev in trdo delo (za majhno plačilo) edina pot k zveličanju?! Ne, nič od tega. A kljub temu je že leta 2008 minister za kulturo dr. Vasko Simoniti, doktor zgodovinskih znanosti, tik preden je zadnjikrat za seboj zaprl vrata ministrskega kabineta na Maistrovi 10., podpisal odločitev, da se Blejski otok s cerkvijo podeli Cerkvi. In potem se je dogajalo nekaj takega kot je »pravna država«, ko se je državno pravobranilstvo trudilo na sodišču podeljeni otok s cerkvijo dobiti nazaj. Pa ni šlo. Kajti pravica (v podobi dveh sodnic, ki verjetno še nikdar nista bili na Bledu) je slepa in tako je otok kot darilo Cerkvi končno postalo dejstvo. Dejstvo za vse večne čase, na veke vekov. Sedanji minister, pristojen (tudi) za kulturo, dr. Žiga Turk, drugi doktor znanosti, ni oporekal slepi Pravici in otok s cerkvijo je dokončno postal cerkvena last. Ob tem nezaslišanem dejanju, ki je v nasprotju ne le z našo ustavo in načelom ločitve Cerkve od države, ampak v nasprotju s postmodernim mišljenjem in ravnanjem v zahodnih demokracijah, sprašujem vlado Republike Slovenije, sedanjega in nekdanjega ministra, pristojna za kulturo, in predsednika, kakšni so bili nagibi, ki so vlado vodili pri tem dejanju? Je država Slovenija kaj dolžna Cerkvi? Je to darilo Cerkvi (Vatikanu) za priznanje naše države? Je to tolažilno darilo kardinalu dr. Rodetu za njegovo razočaranje nad duhovnim stanjem Slovencev? Ali je to le izkazovanje podivjane moči, ki se ji zdi, da lahko stori kar koli. Celo podari nacionalni simbol kot je Blejski otok Cerkvi, ki že dolga desetletja kaže svoj vse bolj grešni obraz. Ni je mehiški pisatelj Fernando Vellejo zaman poimenoval za Vlačugo babilonsko, saj je ni bilo in je tudi ne bo institucije, ki bi v dveh tisočletjih povzročila z mečem toliko gorja, pri tem pa s križem v drugi roki ponujala odrešenje in zveličanje. Nikakor ne gre za vprašanje vere, ki jo ti, ki so zagrešili to nezaslišano dejanje, nimajo v svojem srcu, ampak za vprašanje o nagibih, razlogih, ki so vlado in pristojne vodili pri tem »obdarovanju«. Mislim, da gre za popolno zlorabo oblasti, ki ni »dana od boga«, ampak od volivcev in še to največ za en mandat.

Popravek

V prispevku Vizumske bizarnosti, ki govori o pogojih za pridobivanje vize za Indijo, je bilo napačno navedeno, da je turistično vizo po novem mogoče dobiti za največ mesec dni. Kot so pojasnili na Indijskem veleposlaništvu, o trajanju vize odloči Sekretar za konzularne zadeve, večina viz pa se odobri za šest mesecev.

Slovenija je v nenehnem depresivnem stanju. Kar ni za Evropo na splošno niti tako nenavadno. Vzrok te depresije in vsesplošnega nezadovoljstva pa je, kakor nam pravijo politiki, kriza. Kriza. Kriza je stanje, ko nam ne gre. Če pogledamo slovensko politiko, potem smo gotovo v krizi, ker nam tam pač ne gre dobro. Vendar nočem na tem mestu pisati o tem, kako nam v politiki ne gre dobro, temveč se bom obrnil na še en drug element, ki našo krizo tako lepo napaja z gorivom.

Dr. Jože P. Damijan je izračunal, koliko nas je stala izjava Janeza Janše. Zanimivo bi bilo pa še zraven pogledati, koliko nas pride dnevno pisanje o negativnem stanju Slovenije. Nikakor tu nočem zmanjšati krivde predsednika vlade. Ne. Želim zgolj prikazati, da so za stanje krivi tudi tisti, ki so se vsej tej paniki pridružili in sedaj svoja negativna čustva, razočaranja nad samim sabo prenašajo na okolico. Naj se govori, kar se želi. Vsak ima pravico govora. Vendar k pravici spada tudi dolžnost, da razmisliš, kaj boš povedal. Da preden kaj poveš, poiščeš še kakšen drug kazalec in da vedno poveš celotno sliko in ne samo te, ki bi ti v tistem trenutku ustrezala, samo zato, da bi se prikupil eni ali drugi strani. Vedno se je potrebno zavedati, da kar koli izrečemo, bo to slej ko prej zaokrožilo. Torej če zapišemo v časopise, da gre Slovenija rakom žvižgat, smo konec koncev naredili povsem enako kot predsednik vlade. Zakaj? Odgovor je sila preprost. V Sloveniji so tuji diplomati in poslovneži in če želijo poslovati pri nas, morajo vsaj malo poznati razmere. Spoznajo pa jih preko časopisja in preko tega, kar jim mi sami, kot poslovni partnerji ali prijatelji, povemo. Da ne govorimo o tem, da raznesemo nezadovoljstvo na vse prebivalce Slovenije in to samo zato ker smo pisali samo negativno.

Nikakor ne zagovarjam, da moramo sedaj biti absolutno tiho in si zakrivati oči. Ne. Zadeve je potrebno urediti. Vendar vsem polagam na srce. Vzemite si čas, nič se ne zgodi čez noč, razmislite, poiščite vsa dejstva in pri iskanju le teh je čas irelevanten. Če nam že vlada živčno poskuša razložiti kako moramo hiteti, potem je toliko bolj nujno, da si vzamemo čas, da razmislimo, ne samo o tem, kaj nam vlada želi povedati, temveč zakaj v taki naglici. V naglici bomo sigurno naredili več napak, kot če si bomo vzeli čas. Predvsem pa pazimo, kaj bomo govorili, vedno in ne samo v kriznih časih, ker samo zato, ker je en osebek imel možnost negativnost stresti pred vso Evropo, še ne pomeni, da ostali tega ne počnemo dnevno, ker se pustimo prestrašiti in negativno vplivati. Več bomo naredili, če se bomo usedli pod lipo in ob dobri hrani in pijači poglobljeno razmislili o situaciji.

V rubriki Polemika je gospod Joseph A. Mussomeli načel vprašanje simbolov. Dajem dva odgovora in postavljam eno vprašanje.

Prvi odgovor je namenjen državljanu Združenih držav gospodu Mussomeliju. V simbolih se zgostijo vsa naša prepričanja, verovanja, upanja in vse naše vrednote. Simboli imajo vedno vsebino in za vsebino gre. Ni za pričakovati, da bi ljudje brez vrednot razumeli, kaj šele spoštovali simbole. Taki ljudje so osiromašeni, in taka pisanja odražajo njihovo notranjo stisko, njihove probleme s samim seboj. Trditi, »da svastika ni zmeraj žaljiva« je huda žalitev vseh Judov. Pojdite v Izrael in poskušajte to tem ljudem razložiti. Ali vi osebno to razumete ali ne, sploh ni pomembno. Simbol in vsebina sta vedno izenačena. Svastika je nacizem, je simbol načrtnega pobijanja Judov in ne samo Judov, je simbol zla. Relativiziranje svastike je na simbolni ravni odpiranje stranskih vrat za ponoven vzpon fašizma in nacizma. Ne bom se dotikal vašega odnosa do zastave vaše države niti ne vašega razumevanje državljanske vojne. Ne morem pa mimo vašega odnosa do naše polpretekle zgodovine. Dotikate se nečesa, kar niti ne poznate, niti ne razumete. Naš boj proti nacističnim in fašističnim okupatorjem smo bojevali skupaj z zavezniškimi silami, skupaj z vojaki Združenih držav, umirali smo za iste ideale svobode, proti istemu sovražniku. Vi ste ta boj bojevali pod vašo zastavo, zvezd in črt, mi pod rdečo zvezdo. Pri nas ni bilo nikakršne državljanske vojne, res pa je, da so se v vrstah okupatorjev bojevali tudi domači izdajalci, kot pomožne enote SS policije, pod poveljstvom SS generala Rösenerja. Po vojni so se ravno jugoslovanski komunisti zoperstavili stalinističnemu totalitarizmu in potem smo ustvarjali samoupravni socializem in uveljavljali neposredno demokracijo. Vse to simbolizira rdeča zvezda. Ustvarili smo pravičnejšo družbo, ki je bila, kljub enopartijskemu sistemu, daleč bolj demokratična, kot pa ta parodija, demokracije, ki jo sedaj zganjajo vaši prijatelji, ki ste jim prav vi pomagali na oblast.

In tukaj se začenja moj drugi odgovor njegovi ekscelenci ambasadorju Združenih držav Josephu A. Mussomeliju. Vprašanje partizanskih praporov in rdeče zvezde je postalo notranje politično vprašanje ne zaradi simbolov pač pa zaradi ponovnega uveljavljanja fašistoidnih idej in poskusov postopnega uveljavljanja totalitarizma. Vaše neprestano vmešavanje v notranje zadeve države gostiteljice je v nasprotju z diplomatskimi konvencijami, ki so obvezne tudi za ambasadorja Združenih držav. Da državljan ZDA ne pozna zgodovine neke majhne Slovenije, mu ne zamerim, da pa se ambasador ne pouči o zgodovini in kulturi države, kamor je poslan, kaže na podcenjujoč odnos ne samo vas, ampak tudi vaše države do Slovenije, kar dojemamo kot žalitev.

In tukaj se začne moje vprašanje, ki pa ni namenjeno Mussomeliju, pač pa gospe Hillary Clinton, državni sekretarki State Department-a. Koliko časa boste še držali ambasadorja Mussomelija v naši državi ? Njegovo delovanje škoduje ugledu Združenih držav pri dobršnem delu Slovencev.

Veritas veritatis ! me je prevevalo, ko sem prebiral razgovor s predsednikom parlamenta dr. Virantom. Spomnil sem se na njegova pogajanja s predsednikom stranke PS Jankovićem za sestavo vlade pa tudi na to, da je njegov najožji sodelavec, finančni minister, pripravil vsaj nekaj nad vse usodnih zakonov, ki so poglobili krizo. Mirno spremlja in zagotavlja v Državnem zboru sprejemanje teh zakonov, poleg tega pa odpira številne teme, ki pozornost javnosti usmerjajo na probleme, s katerimi se sedaj, ne v parlamentu in ne v vladi, ne bi smeli ukvarjati, ker so težave v gospodarstvu in v finančnem sektorju še kako usodne. Mirno opazuje, kako vlada izvaja, tudi z ministroma njegove stranke, kadrovske menjave in s tem vnaša v slovensko družbo nestabilnost in strah pred bodočnostjo. Menjajo vse, v gospodarstvu in v družbenih dejavnostih, na žalost brez kakršne koli misli o svoji odgovornosti!

Ko je parafiral sporazum s stranko PS, se je obnašal tako kot hrvaški politiki po parafiranju sporazuma med pokojnima dr. Drnovškom in Raćanom. Ko je v parlamentu njegov dr. Šušteršič predstavljal zakon o uravnoteženju financ, je poskrbel tudi za potrebno delovanje ne samo koalicije, ampak tudi za neke vrste blokado opozicije. In takšno dejavnost nadaljuje. Mnogi, pred vsem tisti državljani, ki imajo boljši spomin, lahko ugotavljajo, da je najzvestejši sodelavec predsednika vlade. Ta ga drži na neki distanci, najbrž zato še točnejše izvaja njegovo politiko. Celo sam pravi, da bi se ponovno odločil za Janšo! Tako zvestega ta v parlamentu, tudi v obdobju vladanja med 2004 in 2008, ni imel. Takrat je kot minister uveljavil svoje najtehtnejše delo: plačno reformo javnega sektorja, ki predstavlja še vedno velik del finančnih težav. Sicer pa to sliko izpopolnjuje tudi s tem, ko mirno gleda, da se mimo koalicijskega sporazuma odpirajo in izvajajo aktivnosti z odpiranjem ideoloških tem (tudi kar z nekimi čudnimi interpretacijami pretekle zgodovine, pa tudi s poskusi da bi dokazali, da se je slovenska osamosvojitvena zgodovina začela samo s političnim rojstvom zapornika JLA), čeprav nekaj negoduje, naredi pa nič! Velik vpliv nad družbenim in gospodarskim dogajanjem izvaja tudi on in seveda s pomočjo obeh ministrov njegove stranke! Nadzor nad tožilstvom so pa preselili na ministrstvo za notranje zadeve, kar je bila celo njegova ideja!

Le zakaj tone sedaj CPL, ki je ne dolgo tega poskušal reševati veliki SCT? Kaj pa ima to opraviti s predsednikom parlamenta? Ima in še kako ima! Kam so spet poniknili nadzorni organi? To so veliko pomembnejša vprašanja kot pa ukinitev Državnega sveta, oziroma spreminjanje ustave. Sicer pa bi morali vsi spet na predčasne volitve, sicer bodo Neoti popolnoma razrušili gospodarstvo.

Dr. Saje, tiskovni predstavnik SŠK, me je v pismih bralcev popravil, da Ratzinger ni podpisnik pisma francoskemu škofu Picanu (ki sem ga citiral v Mladini, št. 31). Res je, opozorilo g. Sajeta drži. Namesto da bi jaz pravilno napisal, da je Ratzinger (so)odgovoren za tisto škandalozno pismo, sem pomotoma navedel, da ga je »(so)podpisal«. Kajti podpisnik je predstojnik duhovniške kongregacije Dario Castrillon Hoyos in ne Ratzinger.

Žal pa dr. Saje iz te moje napake izpelje povsem napačen sklep. Gre za logiko, da ker se Ratzinger ni podpisal, tudi ne more biti kriv, kot predpostavlja dr. Saje. Nasprotno je res. V zvezi s tistim pismom (v katerem je Vatikan čestital francoskemu škofu, ker posiljevalskega klerika ni prijavil policiji) je Ratzingerjeva odgovornost trikrat večja od podpisnika Hoyosa, ne pa manjša. Najprej je večja zato, ker je Ratzinger bil takrat predstojnik kongregacije za vero in neposredni šef omenjenega Hoyosa, ki je bil predstojnik duhovniške kongregacije, torej bi Hoyosu moral Ratzinger preprečiti odpošiljanje tistega pisma, če se z njim ne bi strinjal. Ob tem je Ratzinger dodatno kriv tudi zato, ker je po logiki stvari – t. j. po hierarhičnem položaju, po kanonskem pravu in po cerkvenem pravilniku o kaznivih dejanjih klerikov – cerkvena nadrejena instanca bolj obveščena o vseh tovrstnih primerih kot pa podrejena instanca, torej ima večji pregled nad številom in škandaloznostjo primerov, zato tudi večje kompetence in s tem odgovornost. In tretjič, sporno pismo je bilo prav po zaslugi Ratzingerja tudi odposlano vsem škofijam, torej povzdignjeno v zgled, kako se naj ravna. Namesto tega pa se dr. Saje na dolgo razpiše, kako sedanji papež, nekdanji kardinal J. Ratzinger, sploh ni nič kriv za spolne škandale in kriminal v RKC. Še več, Ratzinger naj bi bil že pred papeževanjem aktiven pri preprečevanju spolnih zlorab kot tudi sankcioniranju klerikov, pod njegovim papeževanjem pa naj bi RKC celo razvila »do tovrstnih dejanj ničelno toleranco«.

Res je ravno nasprotno. Celo po prenovljenih cerkvenih pravilih - prav teh, s katerimi g. Saje dokazuje Ratzingerjevo »ničelno toleranco« (Sacramentorum sanctitatis tutela, 2001) – je še vedno škofom in klerikom ukazano, da so omenjeni primeri še naprej »prepuščeni verski kongregaciji kot apostolskemu sodišču«. Ob tem seveda prav tako še vedno velja, da so tovrstni procesi »zavezani papeškemu čuvanju tajnosti«. Skratka, vsa kleriška dejanja pedofilije in posilstev se bodo tudi odslej obravnavala znotraj cerkve, tako kot doslej, to pa ob dveh zaukazanih pogojih, ki so tudi že od prej: odločanje gre od zgoraj navzdol in zaradi »tajnosti« primerov se jih ne razkriva javno. Uradno sklicevanje na anonimnost žrtev kot glavni razlog tajnosti postopkov je le krinka za prikrivanje primerov pred javnostjo, za izogibanje storilcev pred zapornimi kaznimi (s premeščanjem) in za zmanjševanje stroškov RKC z naslova grozečih denarnih odškodnin. Tudi zato – nikakor pa ne zgolj zato – je proti sedanjemu papežu na Mednarodno kazensko sodišče v Haagu vložena kazenska ovadba zaradi hudodelstva zoper človečnost (spisana na več kot 70 straneh).

Enako je pri nas. Namesto da bi RKC regulirala svoje primere lastnih klerikov šele po prijavi na policiji ali npr. na centru za socialno delo, se po novem zdaj RKC usmerja v »terapijo« za žrtve, prijave pooblaščenim državnim ustanovam pa ne predvideva. V Sloveniji sta največja krivca za tovrstne »prenovljene« postopke dr. Anton Stres in dr. Andrej Saje. V zvezi s kleriško pedofilijo in posilstvi sta v medijih prav ona najbolj zagovarjala opisan cerkveni pristop. Tudi v tem smislu je odgovor dr. Sajeta dodatna ponazoritev glavne poante mojega prejšnjega članka o tem, zakaj je RKC neučljiva.

Spoštovani!

Ne želimo kar takoj poseči po vseh možnih pravnih sredstvih zoper izjavo prof. Jožeta P. Damijana v intervjuju v Mladini dne 27.7.2012, v zvezi s privatizacijskimi procesi koncerna Kolektor Idrija, predvsem zato, ker menimo, da je njegova izjava zelo nepremišljena in podana na osnovi nepreverjenih podatkov. Profesorju, ki daje takšne izjave in prihaja s fakultete, ki smo jo do sedaj cenili, to ni v osebno profesionalno čast, predvsem ker ne pozna vseh dogodkov, ki so vplivali na proces privatizacije koncerna Kolektor.

Privatizacija koncerna Kolektor se je začela že leta 1988, ko je družbeno premoženje v višini 51-odstotnega deleža Kolektorja prešlo na pravno osebo FMR, ostalih 49 odstotkov deleža pa je obdržal nemški joinventure partner Kautt & Bux GmbH, s katerim je bila že od leta 1968 podpisana pogodba o skupnem vlaganju. V naslednjih štirih letih je nemški partner Kautt & Bux GmbH izvršil dokapitalizacijo v Kolektor s stvarnim vložkom in tako pridobil 51-odstotni delež. Vsi kasnejši procesi lastninjenja so se izvajali na slovenskem deležu (49 -odstotni delež Kolektorja), in sicer v skladu s takratno zakonodajo. Samo lastninjenje je bilo preverjeno s strani davčnih organov kot tudi s strani Agencije za privatizacijo družbenega premoženja. Proces lastninjenja je bil transparenten do vseh zaposlenih, Kolektor ima še danes preko 1000 notranjih delničarjev, upokojencev in zaposlenih.

Konec leta 1993 je šel nemški partner Kautt & Bux GmbH v stečaj in bil prodan skupaj z 51-odstotnim deležem Kolektorja ameriški firmi Kirk-

wood Industries Inc., firmi, ki je bila petkrat večja kot Kolektor in je bila v tistem času največji proizvajalec komutatorjev na svetu. Že eno leto po nakupu 51-odstotnega deleža v Kolektorju so se pri ameriškem partnerju pojavile želje po 100-odstotnem prevzemu Kolektorja. Nevarnost, ki je grozila s to namero, je pri slovenskem lastniku povzročila oblikovanje delniškega sporazuma. Vodstvo se je izpostavilo in znotraj 49-odstotnega lastništva Kolektorja (ne s sredstvi družbe, kar že po naravi ni bilo mogoče, saj smo bili v večinski lasti ameriškega lastnika) kupilo pomemben, a ne prevladujoči delež. Tudi ti postopki so bili transparentni in so danes dostopni vsakemu delničarju in tudi javnosti. Ne nazadnje je prof. Prašnikar s svojo skupino podiplomcev analiziral lastninjenje in uvrstil koncern Kolektor v družbo s kapico. V potrditev našemu prispevku navajamo nekaj podatkov zgodbe koncerna Kolektor, vezano na vodenje s strani gospoda Stojana Petriča od leta 1994 do 2011.

Vrednost prodaje v letu 1993 je v Kolektorju znašala 29,4 mio Eur, v letu 2006 se je povečala na 235,0 mio Eur in v letu 2011 dosegla 436,0 mio Eur konsolidirane prodaje; število zaposlenih je imel Kolektor v letu 1993 932 , to število se je v letu 2006 povečalo na 2896 in lansko leto doseglo 2877; število podjetij znotraj koncerna je bilo v letu 1993 samo eno podjetje, v letu 2006 se je povečalo na 20 podjetij in leto 2011 smo imeli 29 podjetij; delež osnovnega programa komutatorjev v skupni prodaji je leta 1993 znašal 100 %, v letu 2006 se je znižal na 82 % in se je še nadalje znižal v letu 2011 na 43,7 %, kar kaže na pravilno strategijo v smeri diverzifikacije koncerna Kolektor.

Torej je vsak komentar za pismenega ekonomista, pa ne samo zanj, tudi za povprečnega Slovenca, odveč. Na koncu naj omenim še dva kazalca:

- današnja zadolženost koncerna Kolektor, merjena z neto dolga do bank in vseh garancij napram EBIDTA, znaša 2,2 odstotka, kar je v okviru evropskih bančnih norm,

- v zadnjih 10 letih smo investirali v razvoj in v akvizicije več kot 150 milijonov Eur in plačali davek na dobiček pravnih oseb preko 40 mio Eur. Poleg tega smo v zadnjih 18 letih vsako leto izplačali dividende in zadnjih 35 let nismo poslovali z negativnim rezultatom.

Prejeli nismo nobenih nagrad, z izjemo s strani časopisa Finance, in sicer ne koncern Kolektor in ne njegov predsednik gospod Stojan Petrič.

Preizkušeni in preudarni pravnik dr. Rajko Pirnat pravi, da so ukrepi v ZUJF-u (posebno tisti, ki selektivno klestijo po upokojencih) »nedomišljeni, protipravni«, da so povzročili »cel kup neustavnosti«. Če je to res, potem mora naš pravosodni sistem reagirati, predvsem Ustavno sodišče, pa tudi mednarodni opazovalci Slovenije ne morejo ostati slepi.

Materialni udarci po upokojencih so boleči, vendar so hujši udarci po identiteti, po brisanju delovne dobe in spreminjanju biografij. Kdo ima mandat za kaj takega? Če zdravnik stori napako na enem bolniku, lahko pride pred sodišče. Če pa kdo prizadene zdravje, življenje, dostojanstvo in usodo 26.287 starejših ljudi in sto tisoč drugih, tudi mater in otrok, zahteva zase zlati vpis v zgodovino. Hodijo nam po mislih, po čustvih, po dostojanstvu in biografijah, mi pa le tarnamo, kot da so nas prestrašene prignali v taborišče, kjer ne piše »Delo osvobaja«, temveč »Kapital osvobaja«. Smo na poti v taborišče? V zvezi s selektivnim izbrisom 26.287 upokojencev postavljam naslednja vprašanja.

Prvo, Ustavno sodišča je ugotovilo, da so za nove pokojnine potrebne odločbe, na katere se je mogoče pritožiti. Ali bodo odločbe »iz sredine septembra« veljale za nazaj - ali bi bile take retroaktivne odločbe sploh veljavne? Če bodo veljale od datuma prejema, kar bi bilo normalno, kaj je potem s klestenjem pokojnin od 1. junija? Na to so že opozorili mnogi pravniki, tudi dr. Rajko Pirnat.

Drugo, pri naštevanju skupin izbrisanih novinarji in drugi omenjajo tiste, ki so delali v drugih republikah, ne pa tistih, ki so po odločitvah takratne slovenske države delali v organih federacije, tudi v diplomaciji. Ti niso delali v drugih republikah, temveč v skupnih zveznih organih in službah ali v tujini. Vendar: imam seznam imen znancev in prijateljev, ki so delali »v Beogradu« tudi deset in več let, pa so jim pokojnine ostale. Torej ste izbirali selektivno?

Tretje, kako je to vprašanje umeščeno v nasledstvo SFRJ? Za vse, ki smo po nekaj let delali v federaciji, so bili prispevki plačani na način, s katerim se je strinjala tudi takratna slovenska vlada. Ne drži, kot trdijo premier, uradni biriči in nekateri penasti ekonomisti, da prispevkov ni bilo in da gre za fantomske in psevdo pokojnine. Slovenija kot naslednica SFRJ deduje stavbe veleposlaništev in rezidenc, svojih državljanov, ki so v njih delali, pa ne? Kako to urejajo druge naslednice SFRJ, ki so manj razvite? So Hrvati, Bosanci, Črnogorci, Makedonci izločili partizane in federalne uslužbence?

Četrto, še bolj politično, zgodovinsko in moralno zavržen je odvzem pokojnin borcem NOV. To je sporočilo, da so se bojevali na napačni - na zavezniški strani, kot pojasnjuje desni stric iz ozadja gospod Oman. O tem ni treba obveščati samo skrbniškega ameriškega veleposlanika kot je to storil TRS, temveč evropske in svetovne institucije, saj gre za skupno zgodovino. Kako to urejajo druge evropske države, npr. za člane odporniških gibanj v Franciji in drugod? Ali imajo Nemci in Italijani, ki so kot okupatorski vojaki zasedli Slovenijo z namenom, da nas izbrišejo za stalno, za tisti čas pokojnine ali ne? Kaj pravijo o tem naši evropski poslanci?

Peto, srhljivo je, da sovpadata odločitvi - obsodba Evropskega sodišča za ČP glede izbrisanih pred desetletjema in - sedanji izbris lastnih upokojencev. Iz zgodovine uničevanja ljudi je znano, da režimi, ki izključujejo, najprej izbrišejo Druge, različne (v zgodovini npr. Žide, komuniste, cigane), v naslednjem zamahu pa tudi lastne ljudi, ki so sporni in »nečisti«. So borci NOV, (nekateri) nekdanji federalni uslužbenci in drugi v skupini 26.287 za to vlado »nečisti«? Kaj bosta prinesla naslednji zamah in končna rešitev?

Šesto, predsednik Desusa je izjavil, da je pripravljen stopiti v novo koalicijo, če ta prekliče klestenje pokojnin spornim upokojencem. Res tenkočutno! Toda v sedanji koaliciji Erjavec tega pogoja ne postavlja. Človek ne razume, tudi zgodovina ne bo. Od kod mandat koaliciji za simbolni pomor očetov in izbris državotvorne partizanske zgodovine? Politične zdrahe so res trajni del kompleksnosti sveta, toda lomastenje po ljudeh in njihovo uničevanje pa je kljub vsej hudi zgodovini ekscesno in kaznivo. Če je kazen za prekršek v prometu denarna in odvzem vozniškega, kakšna je potem kazen za uničevanje zgodovine in ljudi?

Letošnja svečanost pri Ruski kapelici na Vršiču je pritegnila izjemno pozornost in vznemirjenje slovenske javnosti in medijev. O tem, kako je trenutno vladajoča elita preprečila oziroma prepovedala nastop znanega slovenskega zgodovinarja profesorja Jožeta Pirjevca na slavnosti, je v teh vročih avgustovskih dnevih izgovorjenih in zapisanih pravo morje besed. Med temi je veliko za ljudi dobre volje vzpodbudnih tehtnih besed, a tudi nekaj kompromisno naravnanih, ki bi rade z nekakšno toleranco zgladile in zakrile vso protislovnost dogajanja na Vršiču. Soočeni pa smo žal s kar preveliko množico pritlehnih besedic, ki ponižujejo človeško dostojanstvo s cinizmom in lažjo ne samo odstranjenega govornika, ampak sam spomenik na Vršiču in z njim tudi Društvo Slovenija-Rusija, ki je ta spomenik in njegov dragoceni pomen sprejelo za svoj simbol.

O vpletanju oziroma vdoru v avtonomijo društva politikov in politikantov ob letošnjem dogajanju na Vršiču ne bi posebej govoril. Arogantno obnašanje vase zaverovanih oblastnikov je doživelo in doživlja kar nekaj ustreznih protestov in ocen. Opozoriti bi želel samo na nekatere stvari, ki zadevajo Društvo Slovenija-Rusija kot civilno združenje.

Na začetku veljavnega društvenega statuta je zapisano, da je Društvo Slovenija-Rusija »prostovoljno, samostojno, nestrankarsko, nevladno in nepridobitno združenje«. To temeljno opredelitev Društva Slovenija-Rusija dopolnjuje leta 1998 uvodni zapis uredništva posebne številke društvenega Biltena, posvečene prvi ekskurziji društva v Rusijo in »dnevom slovenske kulture« v Sankt-Peterburgu v oktobru tega leta, z ugotovitvijo, da društvo s to akcijo »dopolnjuje tisto delovanje in tista prizadevanja, ki so se začela z vsakoletnimi spominskimi dnevi pri Ruski kapelici na Vršiču, nadaljevala z ’dnevi ruske kulture’, predavanji in drugimi priložnostnimi prireditvami in srečanji«. V isti številki je tudi starosta Društva Slovenija-Rusija profesor Sergej Bubnov v pregledu delovanja društva omenil na prvem mestu Rusko kapelico pod Vršičem, pa ne po naključju. Ruska kapelica na Vršiču je že takoj na začetku obstoja društva s svojim simbolnim pomenom najizraziteje označevala značaj društva, njegova humana prizadevanja in cilje. Kapelica, zgrajena v spomin na ruske ujetnike, ki jih je pri gradnji gorske ceste čez Vršič leta 1916 zasul snežni plaz, je spominski hram tistega, kar Rusi označujejo z besedami »večnaja pamjat’« in kar združuje v svoji podobi trajni spomin na človeško trpljenje v krutosti absurdne vojne in opomin, da človek brez spoštljivega odnosa do sočloveka in duhovnih vrednot življenja izgublja smisel – izgublja lepoto, dobroto in resnico. Vsakoletne spominske svečanosti ob koncu meseca julija so privabljale k Ruski kapelici, kot smo člani društva radi s ponosom ponavljali, ljudi dobre volje, domačine, člane društva, ljudi iz vse Slovenije, nekaj tujcev, med udeleženci so bili tudi dostojanstveniki rimskokatoliške Cerkve na Slovenskem in ruske pravoslavne Cerkve, predstavniki slovenskega in ruskega javnega življenja, tudi politiki. Do svečanega obeležja devetdesetletnice obstoja Ruske kapelice in vse pohvale vredne obnove kapelice in njene okolice leta 1996 je spominski hram ohranjal tisto, kar je Milan Kučan označil z besedami »intimnost srečanj ob Ruski kapelici« v navezavi na misel, da je kapelica »simbol povezanosti dveh narodov, ki ju je zgodovina zbližala tudi v dveh največjih vojnih kataklizmah, ki sta jih zagrešila sla po podrejanju drugih in ideološka slepota«. To bi veljalo ohranjati in utrjevati, a naraščajoča ugled in veljava kapelice pri utrjevanju odnosov in zvez med Slovenijo in Rusijo »nad pregradami« sta z zgraditvijo tribune za ugledne udeležence svečanih dni premamila politike, da so se spominske svečanosti pod njihovim vplivom vedno bolj spreminjale v politične manifestacije, ki so s tribune za »visoko postavljene« večkrat z izrazito politično retoriko preglašale Besedo molitve in humano naravnanih govorov čiste človečnosti (kot sta bila na primer nastopa literarnega zgodovinarja Matjaža Kmecla in pesnika Toneta Pavčka) in motile tiho zbranost prisotnih. Odmevnost spominskih dni pri Ruski kapelici na Vršiču je žal premotil tudi del vodstva Društva Slovenija-Rusija, da je podleglo političnemu prisvajanju rezultatov požrtvovalnega dela društva, organizatorja in nosilca svečanosti pri Ruski kapelici na Vršiču in z njimi povezanih prireditev. V prizadevanjih po t.i. promociji društva in njegovih dosežkov se del vodilnih članov društva, kar še posebej velja za sicer izjemno prizadevnega predsednika društva Sašo Geržino, ni znal ubraniti skušnjavi, da bi vsakoletne svečanosti okronal s prisotnostjo vidnih osebnosti iz političnih in cerkvenih vrhov; na ljudi iz kulturnih krogov se je nekako pozabljalo. In tako je politika vedno bolj stopala v ospredje na tribuni pri kapelici in pri »vip mizah« na pikniku po končani slovesnosti, največkrat, žal, ob upoštevanju prapora, ki je plapolal, kot bi dejal znani ruski literat Viktor Šklovski, na trdnjavi trenutne oblasti. Tako skrivljeno zanemarjanje in neupoštevanje intimnosti in duhovne naravnanosti spominske slavnosti na Vršiču sta dosegla škandalozni višek letošnje leto. Oblastnik, kdorkoli je že bil, je zahteval, da se nezaželeni zgodovinar, pa čeprav je to v svetu uveljavljeni akademik Jože Pirjevec, nikakor ne more pojaviti na govorniški tribuni. Predsednik Društva Slovenija-Rusija Saša Geržina se je temu nezaslišanemu pritisku uklonil in prezrl, da je s svojim nastopom na govorniškem odru hote ali nehote podprl oblastniško poniževanje človeškega dostojanstva zaslužnega člana svojega društva Jožeta Pirjevca. Ponižano je tudi dostojanstvo Ruske kapelice na Vršiču, hrama, ki z ikono Kristusa uteleša tudi evangelijsko Besedo, ki naroča: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« - Čas bi bil, da Društvo Slovenija-Rusija (ne samo njen upravni odbor) premisli in pretehta smisel in cilje svojega delovanja in pomladi svoje vrste, tudi vodilno.

Dr. Srečo Dragoš je dne, 3. avgusta 2012, v članku Odpusti nam naše grehe, objavljenem v tedniku Mladina na str. 18 in sl., navedel neresnične trditve o pismu kardinala Ratzingerja v primeru reševanja spolnih zlorab v Franciji. Dr. Dragoš navaja naslednje trditve: »Značilen primer je ravnanje škofa Pierra Picana iz Bayeuxa in odziv takratnega predstojnika kongregacije za vero, kardinala Josepha Ratzingerja. Slednji je leta 2001 škofu Picanu čestital za prav posebno dejanje v zvezi s homoseksualnim posilstvom, ki ga je zagrešil neki duhovnik (Rene Bissev). Šlo je za zelo hud primer klerika, ki je nekega mladeniča znova posilil in nadlegoval še šest drugih, za kar je bil tudi obsojen na 18 let zapora (v Franciji, ne v Sloveniji). Ker pa francoski škof, omenjeni Pican, te spolne zlorabe podrejenega klerika ni prijavil policiji, čeprav bi to po francoski zakonodaji moral, je bil zaradi kršenja obveznosti prijavitve obsojen na tri mesece pogojno. Nato pa ga v Vatikanu izrecno pohvalijo. V pohvalnem pismu, ki ga je (so)podpisal Ratzinger, je rečeno: ’Pravilno ste ravnali. Veseli me, da imam v episkopatu kolega, ki v očeh zgodovine in vseh drugih škofov na svetu raje gre v zapor, kot da bi ovadil svojega sina in duhovnika.’ To pismo je Ratzinger, predstojnik kongregacije za vero, v obliki kopije hkrati razposlal tudi vsem škofovskim konferencam. Po vsem svetu, kjer je prisotna RKC, se množijo dokazi, da je takšno ravnanje prej pravilo kot pa izjema.«

Trditve, da je omenjeno pismo podpisal kardinal Ratzinger, so neresnične in zavajajoče. Papež Benedikt XVI. (nekdanji kardinal Joseph Ratzinger) tega pisma ni napisal niti se pod njim ni podpisal. Že kot kardinal in tudi po izvolitvi za papeža se je zavzemal za preprečevanje spolnih zlorab in sankcioniranje klerikov, ki so izvajali spolno nasilje nad mladoletniki. To dokazuje več kot 50 besedil, govorov, navodil in ukrepov, ki jih je sprva kot kardinal in kasneje kot papež tudi sprejel (celotna zbirka je dostopna na uradni vatikanski spletni strani na naslovu: http://www.vatican.va/resources/index_en.htm). Z namenom zaščititi mladoletnike je leta 2001 Kongregacija za nauk vere pod vodstvom kardinala Ratzingerja izdala pismo Epistula a Congregatione pro Doctrina Fidei missa ad totius Catholicae Ecclesiae Episcopos aliosque Ordinarios et Hierarchas interesse habentes: de delictis gravioribus eidem Congregationi pro Doctrina Fidei reservatis (Objavljeno v: AAS 93:785–788 in dostopno tudi na spletni strani Kongregacije za nauk vere), v katerem so predvidene stroge kazni v primerih spolnih zlorab ali pedofilije. Drug primer je besedilo iz leta 2001, ki ga je podpisal papež Janez Pavel II. z naslovom Sacramentorum sanctitatis tutela ter nagovor papeža Benedikta XVI. irskim škofom ob priložnosti obiska ad limina apostolorum leta 2006. Papež Benedikt XVI. je uvedel številne ukrepe za preprečevanje in sankcioniranje storilcev spolnih zlorab, iz katerih izhaja, da ima Cerkev do tovrstnih dejanj ničelno toleranco.

„V čem je smisel zlatega fiskalnega pravila in ustanovitev državnega holdinga, skoraj hkratno?“ Moje razmišljanje je: V času izvedene finančne krize so nacionalne centralne banke že v letu 2011 omogočile bankam v težavah, da so lahko tvegana sredstva izločile iz svojih bilanc stanja in jih prenesle v bilanco stanja ECB (v zameno pa od nje dobile posojila); mnoge od teh sredstev je izredno težko ovrednotiti. Evrosistem, na katerem temelji ECB, je zaradi odkupovanja teh državnih obveznic in zagotavljanja poceni posojil evropskim bankam sedaj izjemno zadolžen.

Sedaj pa to metodo prenesimo v Slovenijo. Torej, pri nas želimo ustanoviti t.i. državni holding - centralizirati državni kapital v en monetarni bazen. V ta isti bazen bi se prenesle tudi slabe bančne terjatve npr. od NLB in drugih bank, ki naj bi znašale med 6 in 9 milijard evrov.

Poleg tega se želi hkratno uvesti t.i. »zlato fiskalno pravilo« (z zapisom v Ustavo RS).

Zakaj se uvaja takšno pravilo, ko pa bo dolg do aparatov (KAD, SOD itd.), ki jim bo denar odvzet in inputiran v državni holding, še narasel, ker bo vnesen zdravi kapital v državni holding kril izgube npr. inputiranih slabih bančnih terjatev na drugi strani. Namreč država naj se zaradi uvedenega »zlatega fiskalnega pravila« na zunaj ne bi smela zadolževati. Držalo bo tudi, da se KAD in SOD s formiranjem državnega holdinga tudi ukinjata. Zlato fiskalno pravilo sicer na zunaj omejuje zadolževanje, vendar pa bo t.i. državni dolg do lastnih državnih odjemalcev navznoter še naraščal.

Torej dolg države se v notranjih strukturah do družbe in do same sebe povečuje, navzven pa ga ne bo zaznati, ker ne bo naraščal v območju t.i. zlatega fiskalnega pravila, saj gre za prerazporejanje notranjega državnega kapitala. Potem se pojavlja vprašanje učinkovitosti t.i. »zlatega fiskalnega pravila«. V takšnih relacijah, ki jih pozna sedanji monetarni sistem, zagon gospodarstva brez dotoka kreditov oz. svežega denarja ni mogoč. Ob padcu kupne moči, trhli ekonomiji in še slabšem stanju v gospodarstvu se pojavlja vprašanje, zakaj univerzalna plomba v obliki zlatega fiskalnega pravila, ko pa to pomeni zelo omejeno zadolževanje, katerega odstotek bo za začetek glede na višino BDP-ja premajhen za ponovni zagon celotnega slovenskega gospodarstva. Torej bo slovensko gospodarstvo ostalo na tej stopnji, sedanji. Dali smo v prvo prestavno razmerje in tudi fiskalno pravilo nam ne omogoča prestaviti v višje obrate. Hkratno pa se napoveduje še sprememba delovne zakonodaje za večjo t.i. prožnost na trgu dela (vsi vemo, v katero smer gre to).

Kot zadnje nam je ponovno padla bonitetna ocena. Predsednik vlade je natwital, da gre to, kot opozorilo pripisati vsem tistim, ki so še junija zavračali varčevalne ukrepe. Hkrati pa je znano, da je kritična ocena padla na slovenski bančni sistem. Zakaj je potem nastala kriza v Sloveniji, ali zaradi gospodarstva ali zaradi slabega bančnega sistema, ki je omogočil finančne mahinacije in posledično izsuševanje slovenske ekonomije? Torej smo znižano bonitetno oceno dobili zaradi zavlačevanja s sprejetjem varčevalnih ukrepov? Napačno! Zaradi neurejenega bančnega sistema pa. In bančni sistem nam zapoveduje sprejemanje tako drastičnih ukrepov. Torej virtualni svet izvaja varčevanje na živi družbi, družbi, ki ni kriva za nastalo situacijo. Da o strukturnih gospodarskih škodah, ki so se dogajale zadnjih 20 let z divjo privatizacijo na čelu ne izgubljamo energije. Vse drugo, do sedaj omenjeno, od nameravane ustanovitve državnega holdinga do vzpostavitve t.i. zlatega fiskalnega pravila, pa vodi v t.i. drugo divjo privatizacijo državnega premoženja. Prva pa, kot vemo, se je dogajala v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Dejan Knežević, Jesenice

Izjava o ne- dogodku

Člani Društva Slovenija - Rusija, njegovi simpatizerji, somišljeniki in zagovorniki avtonomnosti društvenega življenja in civilnodružbenih gibanj ter pobud nasploh, smo bili ob letošnji obletnici počastitve spomina na padle ruske ujetnike v nedeljo, 29. 7. 2012, neprijetno presenečeni, ker smo bili na zahtevo nekega vladnega urada prikrajšani za napovedani govor akad. prof. dr. Jožeta Pirjevca ob tem slovesnem dogodku.

Nastop predstavnikov akademske sfere je za Društvo in slovensko javnost vselej veljal za pomemben in poseben vsebinski prispevek k slovesnostim, ki obeležujejo že šestnajstletno uspešno in vsestransko učinkovito delovanje Društva Slovenija – Rusija. Spodobno bi torej bilo, da bi tudi nova izvršilna oblast poiskala primeren način za soudeležbo civilnodružbenega gibanja pri obeleženju tega civilizacijsko in kulturno tako subtilnega in hkrati javnega spoštljivega spomina. A govornik sam in konkretno društvo sta tokrat manj pomembna. Letos se je namreč žal zgodilo to, da je izvršilna oblast (vlada RS ali kar kabinet njenega predsednika, kot poročajo mediji) grobo posegla v avtonomijo društva in se lotila urejanja civilnodružbenega življenja svojih državljanov na nedopusten način. To je zaskrbljujoče in bati se je, da tako ravnanje presega enkratnost nedeljskega dogodka. Zato izrekamo globoko nezadovoljstvo in nestrinjanje z oblastniškim vmešavanjem v civilnodružbeno življenje, ki kaže tudi nerazumno podcenjevanje zgodovinskega pomena, trdoživosti in vpliva društvenega življenja na Slovenskem. Nenavadna je strateška nepremišljenost in politična kratkovidnost takšnega samovoljnega dejanja, saj je prav z udeležbo oziroma neudeležbo vojske kot represivnega elementa države najmanj primerno pogojevati katerokoli in kakršnokoli dejanje in delovanje civilne družbe – da o kulturni neobčutljivosti in civilizacijski nezrelosti takšnega ukrepanja niti ne govorimo. Tudi o njegovem »prispevku« h gospodarski izmenjavi med državama, povezovalnosti tovrstnih dogodkov in cinično zlorabljenega pojma strpnosti ne gre izgubljati besed.

Svoj podpis k tej izjavi lahko prispevate na www.ruskakapelica.si.

Od profesorjev, posebej še, če jim je vzornik nobelovec Paul Krugman, pričakujemo, da v javnosti dajejo argumentirane, na dejstvih temelječe izjave. Jože P. Damijan, ekonomist, profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, pa je v Mladini, dne 27. julija podal, zavajajoče, žaljive in neresnične izjave, ki potrebujejo pojasnila in so v nadaljevanju podana ter jih lahko tudi dokumentiramo. Ne vemo sicer, komu koristi izkrivljanje in zaničevanje ljudi in podjetij v že sicer napeti situaciji, pa tudi sicer je bil delavsko managerski odkup BTC presojan praktično s strani vseh pristojnih državnih organov, sodišč, pravnih in ekonomskih strokovnjakov.

Gospod Damijan navaja, da je g. Mermal oškodoval družbeno premoženje. Dejstva pa so takšna: Družbenega premoženja BTC nima, natančno že z vpisom Temeljnega sodišča, enota v Ljubljani, od 20. oktobra 1992, po katerem se ves družbeni kapital BTC prenese na Sklad Republike Slovenije za razvoj in to ob predhodno pridobljenem soglasju Agencije za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva in spodbujanje prenove podjetij (soglasje z dne 8.10. 1992). Na osnovi načrta odkupa iz pogodbe so zaposleni BTC delnice v posameznih letih postopno odkupovali od Sklada. Z ostalim premoženjem je upravljal oziroma razpolagal kot lastnik Sklad RS, ga prodajal, večinoma bankam, naložbenim skladom itd., leta 1994 pa so delnice začele kotirati na Ljubljanski borzi.

Predsednik uprave naj bi po navedbah g. Damijana na precej bolj nepošten način izrinil male delničarje. Ko bo g. Damijan naslednjič razlagal o nepoštenosti, mora vedeti sledeče: Ko je leta 2001 BTC izvedel delavsko managerski odkup, so delnice BTC kotirale na Ljubljanski borzi. Vsi podatki, vse transakcije so bile objavljene javno, transparentno, izvedene preko borze in povprečno ozaveščen investitor je imel na razpolago vse potrebno za odločanje in ni mogoče govoriti o kakršnem koli oškodovanju delničarjev, ki bi temeljilo na nekih notranjih, neobjavljenih informacijah. Delničarji BTC pa so bili v večini, kot je že navedeno, zelo dobro poučeni delničarji, kot so banke, skladi, podjetja ... Sicer pa je vsak delničar, ki je imel v lasti delnice BTC, lahko po lastni presoji bodisi prodal delnico družbi BTC po višji ceni, kot je bila cena te delnice na borzi, ali pa je ostal delničar v družbi (v družbi je ostalo 4 odstotkov zunanjih delničarjev). Tistim delničarjem, ki delnic niso prodali, pa se je sorazmerno povečal njihov lastniški delež in participirajo na dividendah - dolgoročnem učinku delavsko managerskega odkupa. Delničarjev, ki niso bili mali, ampak veliki, poučeni delničarji, nismo niti iztisnili, niti jih zaklenili v družbo. Delničarji niso bili prisiljeni niti ekonomsko niti pravno v prodajo delnic. BTC ima male delničarje, delavce, njihova struktura se ni spremenila. Če bi bilo karkoli na oškodovanju in iztisnitvi delničarjev res, bi najprej odreagirali delničarji v ZDA, Veliki Britaniji in v drugih evropskih državah, kajti delnice družbe BTC so v tistem obdobju kotirale na Londonski borzi (LSE) kot globalna potrdila (GDR).

BTC je v desetih letih od prevzema, v razvoj vložil preko 100 milijonov EUR, državi je izplačal 60 milijonov EUR od davka na dobiček in DDV-ja itd., povečeval je število zaposlenih in je družbeno zelo odgovorno podjetje. Imamo čvrste argumente, da smo s trdim delom v zadnjih 10 letih z izrazito razvojno naravnano politiko izvedli veliko rast, povečali število zaposlenih, zgradili enega največjih evropskih poslovno nakupovalnih centrov v Evropi in zgradili sodobni logistični center. Uprava družbe odgovorno izvaja svoje poslanstvo, ki je v zagotavljanju dolgoročnega razvoja in rasti, materialne in socialne varnosti za zaposlene ter zagotavljanju trajnostnega razvoja.

Pohlep naj bi bil prisoten v vseh, pravi gospod Damijan. V BTC-ju vsako leto za nadaljnji razvoj in naložbe namenimo najmanj dve tretjini dobička, ostala tretjina so dividende, ki pripadajo delničarjem. Po merilih evropskih družb je takšna razporeditev dobička zelo uravnovešena in koristi razvoju, napredku, lastnikom, v primeru BTC-ja tudi zaposlenim, ki so udeleženi na dobičku. Pomembno pri tem pa je tudi dejstvo, da niti BTC, niti delavci in managerji, za nakup delnic niso najemali nerazumnih kratkoročnih kreditov, ampak so delničarji najeli dolgoročne kredite. Prav tako so mali delničarji ostali v družbi vse do danes, predsednik Mermal pa v družbi nima večinskega, ampak 13-odstotni delež. To primer BTC-ja bistveno razlikuje od drugih prevzemnih zgodb v Sloveniji.

Predsednik uprave je zelo spoštovan in ugleden gospodarstvenik, vendar nikakor iz razloga, ker je delničar BTC-ja, ampak ker uspešno vodi družbo že od leta 1993. Njegovo delo je vsako leto preverljivo na podlagi bilanc BTC in izvedenih realnih naložb. To v zadnjih letih in v letu 2012 potrjujejo tudi tuje banke, ki družbi priznavajo prvovrstne ratinge in odobravajo dolgoročna posojila s 15-letno in 20-letno zapadlostjo. Na žalost pa, pri prof. Damijanu, razen populističnih izjav, nismo zasledili kakšnega bistvenega prispevka v dobrobit slovenskega gospodarstva, ki bi generiralo pospeševanje podjetniških aktivnosti in gospodarsko rast.