V zadnjih nekaj mesecih je bila novica o referendumu, ki bo določil usodo družinskega zakonika, ena izmed najbolj omenjanih. Sedaj, ko vemo, da referendum dejansko bo, se je pričela propaganda.

Sam sem osebno za družinski zakonik, saj v njem ni zapisan samo člen, ki istospolnim partnerjem dovoljuje posvojitev otrok (proti kateremu nimam nobenih ugovorov), temveč je tudi veliko členov, ki natančneje določajo pravice otrok v primerih ločitev, pri zlorabah itd.

Vendar pa je jasno opazno, kako se je tako imenovana Civilna iniciativa proti družinskemu zakoniku, pod vodstvom Aleša Primca, pripravila na referendum povsem ideološko. V njihovih javnih nastopih lahko opazimo, da sami ne vedo, kako argumentirati svoja stališča. Pravijo, da ima otrok pravico do mame ter očeta, vendar pa pozabljajo, da je v 21. stoletju vedno več različnih družin, ki funkcionirajo povsem normalno, kljub temu da niso »klasične« sestave. V mnogo družinah, kjer so mati, oče in otroci, je prisoten alkohol, prisotne so zlorabe (samo poglejmo primer ptujskega Fritzla) itd.; pa čeprav ta družina ustreza kriterijem civilne iniciative – ni dobra za otroka. Če pomislimo, da istospolni par sam ne more biološko dobiti otroka, je jasno, da bodo otroka želeli imeti samo pari, kateri si ga zares želijo in bodo verjetno za njega bolje skrbeli kot družina, kjer so prisotni zgornji dejavniki. Mnogo ljudi, vključno z mano je opazilo, da večina argumentov civilne iniciative izhaja iz njihove vere – rimo-katolištva. Zdi se mi, da je udeležba Cerkve (kot institucije) v tem referendumu povsem nemoralna, saj je jasno opazno, da promovira homofobijo.

Če se spustimo na nivo njihovih argumentov, češ da ima otrok pravico do mame in očeta, lahko mi ateisti trdimo, da ima otrok pravico do svoje volje pri izbiri vere, in da je zloraba otrok to, da jih njihova družina v ranem otroštvu, ko so najbolj dovzetni, vzgoji za kristjane. Potemtakem bi morali ustvariti zakon, ki bi staršem prepovedoval omenjati vero v prisotnosti otroka, dokler ta ni polnoleten in se lahko sam odloča. Vendar, pa se na njihov nivo ne bom spuščal, saj nisem človek, ki bi sovražil drugačne ljudi pa kljub temu, da se mi njihovo početje zdi skrajno neumno. Zato bi morala civilna iniciativa dobro premisliti kaj počne, če ima sploh argumente in če ima argumente, premisliti če ti morda ne bazirajo na homofobiji Vatikana.

Da ne bom ves čas bentil čez civilno iniciativo, bom raje predstavil argumente za družinski zakonik. Prvič, argument, ki sem ga že omenil, da bodo istospolni pari za otroka verjetno bolje skrbeli, saj jih sicer ne morejo imeti in se bodo podali na pot starševstva s premislekom in polni vneme ter ljubezni. Drugič, homoseksualci so statistično gledano, povečini bolje situirani,

izobraženi in lahko lažje skrbijo za otroka, kot bi morda lahko njegova družina, ki ga je oddala. Prav tako je zakon dober, saj lahko svetu pokaže, da je tudi v Sloveniji družba, ki je napredna, liberalna ter nima pogledov na svet še iz temnega veka. Prav tako bi zakon ob sprejetju pokazal, da slovenska družba ne pozna različnih ljudi, marveč pozna samo enakopravnega prebivalca Slovenije, ki ne glede na spolno usmerjenost uživa enake pravice kot vsi ostali prebivalci; najpomembneje, zakon bi pokazal, da Slovenija ni homofobna država. Dobri razlogi za sprejetje zakonika so tudi preostali členi, ki prinašajo mnogo dobrih sprememb na področju zakonodaje družin, ti pa so zanemarjeni zaradi te ideološke bitke.

Torej glasujte ZA družinski zakonik, če ste človek, ki živi v 21. in ne v 5. st., ter niste homofob, kot je mnogo Slovencev, kar so dokazali s podpisom za civilno iniciativo.

Popravek

V prejšnji številki Mladine smo pisali o predvidenih službenih poteh premierja Janeza Janše v tujino. Spregledali pa smo, da je načrt mednarodnih aktivnosti tik pred odhodom sestavila še prejšnja vlada in ga bo nova, v skladu s prakso prekinjanja vezi s prejšnjo, gotovo spremenila, čeprav je večina predvidenih poti bilateralne narave in so posledično dogovorjene v naprej. Vsem prizadetim se iskreno opravičujemo.

Svetina, kot tudi Robert Lazar sta se na Tomčeva stališča odzvala prizadeto in njuna kritika meri bolj na osebo kot na stališča, zato ustvarjata vtis, da branita neke okope. Sam bi imel še več pripomb na razmere v slovenski kulturi tudi »muzejski«, kot jih ima Tomc, z njegovim stališčem, da v majhnem okolju potrebuje državno podporo tudi popularna kultura, pa se v celoti strinjam. Bistvo problema vidim v tem, da Tomc priznava le medijsko posredovano kulturo, ne loči med elitno in visoko umetnostjo in napačno razume množično kulturo.

Stališče, da je sodobna le tista kultura, ki jo posredujejo množični mediji, vse drugo pa spada v muzej 19. stoletja, je preveč preprosto, da bi bilo točno. Dejstva so pač drugačna. Ko se je pojavila fotografija, je bilo splošno prepričanje, da bo slikarstvo postalo odveč, pa se je šele potem prav razživelo. Ko se je pojavila gramofonska plošča, se je zdelo, da bo živo koncertiranje zamrlo, pa se je razmahnilo. Z izumom filma naj bi postalo igranje v živo nesmiselno in predrago, a je gledališče postalo ena najbolj udarnih umetnosti 20. stoletja. Ko se je pojavila televizija, je bilo logično, da bo sedaj zamrlo vse, saj, zakaj bi še hodili v gledališče, na koncerte, v kino in galerije, če pa vse to lahko uživamo doma v copatah. A rekordni obiski prireditev so se zgodili v dobi televizije in ne prej. Ob tem je treba tudi spomniti na fotografijo in film, ki sta množična medija in hkrati visoka umetnost.

Elitna kultura je sociološki in ne kulturološki pojem. Žal je dandanes sam pojem elite sprevržen. Politikova ali tajkunova žena, ki gre v Cankarjev dom pokazat nov klobuk, ni elita, ampak jara gospoda, ponaredek elite. Če bo njeno tajkunsko premoženje sčasoma preraslo v normalno, bo morda šele njen vnuk postal del elite, če bo dovolj izobražen in bo spoznal svojo družbeno odgovornost. Brez elit, znanstvenih, političnih, tehničnih in drugih človeška družba razpade v horde. Ni vprašanje elite da ali ne, pač pa katere in kakšne. Elite so vedno uporabljale kulturo in umetnost za svojo promocijo, a ne nujno visoke kulture. Visoka kultura je eminentno kulturološki in umetnostni pojem in se ne ukvarja s tem, kdo proizvaja, kdo konzumira. Visoka kultura ne sledi zahtevam ali pričakovanjem občinstva, ampak najprej svoje stroke. Njena vloga je pomembnejša za ožji ali širši kolektiv, nacijo ali človeštvo kot za posameznega konzumenta. Visoka kultura je podobna temeljni znanosti, ki jo poganja bolj človekova radovednost kot pričakovana korist. Ravno zaradi svoje vloge in narave ni nikoli mogla shajati brez takšnega ali drugačnega mecenstva.

Tomčeva težava je tudi v tem, da ne razume ali ne priznava narave in pomena visoke kulture. Kulturo in umetnost razume potrošniško: nekdo nekaj proizvaja, drugi konzumira. Težava je v tem, da je v potrošniškem razmerju kralj potrošnik, pri ustvarjalnem razmerju pa se potrošnik prilagaja stvaritvi. Strinjam se s Tomcem pri njegovi kritiki tv programov, ki ne upoštevajo dovolj kvalitetne domače popularne kulture (sam bi dostavil še marsikaj drugega). Zagotavljam mu, da kulturno deprivilegirane ljudske množice, na katere se tako rad sklicuje, tega prav nič ne pogrešajo (tudi tega, kar na tv sporedu pogrešam sam, ne). Dokler se sklicujemo na potrebe posameznikov ali skupin, mediji vedno lahko pokažejo na števec gledanosti. Vsebine, ki jih na tv pogrešava midva s Tomcem, bodo zopet na programih tedaj, ko ne bodo tja uvrščene zaradi potreb gledalcev, ampak zaradi njih samih. Smisel javnih medijev je ravno v tem, da naredijo kvalitetne in pomembne kulturne izdelke vidne in slišne ne glede na pričakovanja javnosti. S tem, ko se jih kaže in razpravlja o njih v medijih, se hkrati tudi oblikujejo potrebe po zahtevnejših oblikah umetniških proizvodov. Kultura je to, kar je gojeno.

Sekcija ilustratorjev pri ZDSLU izraža vso podporo uredniški odločitvi revije Ciciban pri širjenju prostora strpnosti in bivanjske svobode. Dobro poznamo dolgoletno predano, odgovorno in strokovno delo uredništva te revije, zato se nam zdijo javni napadi na to revijo resnično popolnoma neskladni z realnostjo.

Zelo spoštujemo in pozdravljamo različnost mnenj in branimo ustvarjalno in avtorsko svobodo vsakega posameznika. Obliko javnega obnašanja, ko se različna mnenja napihnejo do konfliktov orjaških razsežnosti, nasprotno mnenje posameznika, revije ali ustvarjalca pa se kaznuje z obsojanjem, zavračanjem ali celo maščevalnostjo in nedopustnimi pozivi k linču, strogo obsojamo in smo prepričani, da je nesprejemljivo v civilizirani družbi. Menimo, da nas je tako škodljivo početje pripeljalo na rob obstoja. Beg v podpihovanje vsakodnevnih prerekanj omogoča posameznikom in politiki, da prikrije strah in temeljno grozo pred soočanjem s svetovno tekmovalno družbo in njeno nezmožnostjo najti vizijo in ustvarjalne rešitve za prihodnost. S tem ravnanjem v temelju zastrupljajo družbo in globoko škodujejo otrokom. Vsem, ki tega še ne razumejo, toplo priporočamo v branje pravljico odličnega slovenskega pisatelja Lojzeta Kovačiča O dveh bratih zmerjavcih.

Spoštovani,

v tedniku Mladina je novinar Borut Mekina v petek, 9. marca 2012, objavil članek z naslovom Usodni Stres, v katerem obtožuje sedanjega ljubljanskega nadškofa msgr. dr. Antona Stresa, da je odgovoren za vse odločitve, zaradi katerih je prišlo do dolžniške krize, v kateri se je znašla mariborska nadškofija. Sedanji ljubljanski nadškof je bil kot pomožni škof v Mariboru v letih od 2000 do 2006 po svoji funkciji član – in samo član – gospodarskega sveta omenjene škofije. Ko je kot novoimenovani celjski škof aprila 2006 zapustil Maribor, je bilo finančno stanje tamkajšnje (nad)škofije neproblematično.

V članku Boruta Mekine je veliko navedenih številk močno pretiranih, podatki so pomešani in prikazani netočno, brez upoštevanja različnih pristojnosti, ki obstajajo tudi po slovenski zakonodaji. Besedilo je napisano tendenciozno. Glavne zadolžitve so na družbah Zvon 1 in Zvon 2, kjer so uprave in nadzorni sveti vse poslovne odločitve in strategije družb sprejemali samostojno, kar je v skladu z običajno prakso. Sedanji ljubljanski nadškof Anton Stres in nekdanji mariborski (nad)škof Franc Kramberger nikoli nista bila člana teh uprav. Potrebno je tudi poudariti, da se je glavni investicijski ciklus na Zvonu 1 zaradi T-2 začel proti koncu leta 2006 in v začetku leta 2007, ko je bil sedanji ljubljanski nadškof že škof v Celju.

Ob rob skonstruiranim obtožbam in obrekovanjem v Mladini, katerih namen je v času pred referendumom o Družinskem zakoniku več kot očiten, in ki želijo posebej prizadeti delavce v nekaterih podjetjih in male delničarje, izpostavljamo tudi dejstvo, da z menjavo lastnikov gospodarske družbe, ki so bile do sedaj v lasti Zvona 1 in Zvona 2, ne bodo utrpele nikakršne škode. Poleg tega sta renomirani svetovalni družbi AT-Karney in KPMG, ki so ju predlagale banke, še v avgustu 2010 z načrtom finančnega prestrukturiranja dokazovale, da je sanacija Zvona 1 in Zvona 2 možna in poslovno smiselna, vendar so ga nekatere banke kljub temu zavrnile, kar je končno pripeljalo do insolventnosti obeh družb.

Članek Boruta Mekine ni napisan z namenom objektivne informacije zainteresirane javnosti, ampak je poskus diskreditacije nadškofa Stresa, zato tovrstni način informiranja in manipulacije zavračamo.

Spoštovani Ivo Svetina,

žal ste v dialogu z Gregorjem Tomcem – priznanim sociologom in nekdanjim alternativcem, sedaj konzumentom množične kulture, ’kulturnemu demokratu in demokratskemu kulturniku’ v isti koži – v podrejenem položaju, v donkihotski poziciji, saj bijete vnaprej izgubljeno bitko. Nasprotna stran se namreč požvižga na dosežke t.i. visoke, elitistične kulture, ki nastaja v ’svetiščih’ nacionalne kulture. On sicer trdi, da ga to ne zanima, a je vsaj deloma to tudi zato, ker je ta teritorij zanj španska vas. Kot redko narečje v oddaljeni kitajski provinci: ne dojema niti besedice. S pozicije moči, ki jo legitimira z demokratsko kulturno večino, pa posledično razglaša, da bi bilo smiselno, če bi to njemu nerazumljivo žlobudranje v duhu revolucionarne kulturne prenove kar demokratsko izklopili.

Gospod Svetina! Predlagam vam, da se za pomiritev duhov - ta naloga je vaša, kajti demokratska večina bo ta korak težko zmogla - v duhu nove kulturne politike, ki jo zagovarja g. Tomc, poleg marginalizacije visoke kulture, s svojo avtoriteto zavzamete za enake ukrepe tudi na drugih, s strani demokratske večine osovraženih elitnih, visokih področjih. Uporabite lahko kar odlomek iz njegovega odgovora na vaš tekst, ki potrebuje le nekaj sprememb.

Torej: ’Vse meni znane družboslovne raziskave kažejo, da predstavljajo uporabniki sociologije izrazito manjšinski del kulturnih potrošnikov (del srednjega in višji sloj), medtem ko predstavljajo potrošniki sociologije, ki jo posredujejo množični mediji, veliko večino (nižji sloj, del srednjih slojev, mladina, marginalizirane skupine itd.) Sociologija, ki jo posredujejo množični mediji, predstavlja edini stik s sociologijo za večino sodobnih družb, tudi slovenske. V evropski kulturni politiki velja že od 70. let prejšnjega stoletja načelo, da ima vsak državljan pravico do enakopravnega dostopa do sociologije po lastni meri in da država ni več arbiter tega, katera sociologija je edino prava. Temu se z drugimi besedami reče demokratična kulturna politika, predpostavlja pa široko participacijo ljudi v kar se da raznoliki sociološki ponudbi.’

Argumentacija je izjemna, najlepše pa je to, da lahko namesto sociologije, vstavimo tudi npr. filozofijo, pa kakšno lingvistiko, pravzaprav skoraj celotno družboslovje na univerzitetnem (elitnem?) nivoju, da o naravoslovnih znanostih niti ne govorimo. Gotovo bi se demokratična večina potrošnikov množične kulture, ki jo posredujejo množični mediji, verjetno kar na globalni ravni strinjala, da so tovrstni posegi upravičeni, čeprav sumljivo zaudarjajo na neoliberalistično stroškovno logiko prostega trga. Ta strategija pa ima drobno lepotno napako, kot je nedavno spoznal tudi g. Mrkaić: ker v takšnem svetu ni prostora za elitne vede, tudi njihovi izvajalci odpadejo. Njihovo občinstvo je v primerjavi s potrošniki množičnih medijev povsem nezaznavno, statistična ničla.

Pa še nekaj. Gospodu Tomcu je gotovo neznana knjižica Kulturna politika nacionalsocializma (Hildegard Brenner), v kateri lahko preberemo, kakšno strategijo so nacisti uporabljali pri načrtovanju uničenja narodov. Poleg politične elite so se vedno najprej spravili na kulturno elito, jo preganjali, ubijali, prepovedovali potrošnjo njihovih elitističnih stvaritev in se iz njih norčevali, itd. Načrtno pa so spodbujali množično kulturo za široke mase. Danes bi bili nad arzenalom množičnih medijev gotovo navdušeni.

Torej, g. Svetina, le pogumno naprej ...

Spoštovani!

Ker sem prebral v vašem cenjenem tedniku, ki ga redno prebiram, da se je spoštovani dr. Dušan Plut oglasil v zvezi z etiketiranjem za salonskega ekologa, moram napisati nekaj besed.

Prof. dr. Dušan Plut je eden redkih znanstvenikov z izjemno osebno in znanstveno integriteto, ki nam je pri reševanju ekoloških problemov celjske kotline vse skozi pomagal z nasveti, podporo in dejanji. Človek z veliko začetnico in ponosen sem, da lahko rečem, da sem njegov prijatelj. Nikoli ni dobil za svoje delo nikakršnega plačila od nas, ko smo sicer za drage analize in mnenja v Sloveniji plačevali veliko denarja. Njegova diplomantka ga. Vurunič pa je opravila eno najbolj kompleksnih študij okolja v Sloveniji, ki je mnogo že dokumentiranih in raziskanih dejstev združila v izjemno strokovno delo o onesnaženju okolja celjske kotline. Tudi to znanstveno delo, mentor je bil dr. Plut, je pomagalo pri ozaveščanju in premagovanju zanikanja okoljskih problemov celjske kotline.

Ni besed, s katerimi bi se lahko zahvalili prof. dr. Dušanu Plutu, je eden največjih humanistov, tenkočuten in sočuten do sočloveka, vrhunski znanstvenik in predvsem človek, ki mu ni vse–eno, kaj se dogaja v Sloveniji in svetu. Slovenija in naša Zemlja bi potrebovala več ljudi, kot je prof. dr. Dušan Plut. Bilo bi manj vseh krivic in ljudje bi v medsebojnem spoštovanju imeli odgovoren odnos do sočloveka in do narave.

S spoštovanjem

Spoštovani!

Brati pamflete g. Bernarda Nežmaha ali ne brati, to je zdaj vprašanje ...

Nisem „vodja Zavoda za gozdove“, za kar me je nežmahovsko (kar pomeni vsaj v nasprotju s Kodeksom slovenskih novinarjev) označil v svojem zadnjem „sramotilnem spisu“ z naslovom „Danes resnica, jutri razkriti falsifikat“. Moje delovno mesto je „gozdarka svetovalka I“, med moje delovne naloge pa spada tudi komuniciranje z mediji, zato sem pisanje g. Nežmaha, ki se nanaša na sečnjo na Grajskem griču, prebrala. In odgovorila na tisto z naslovom „Kazijo nam pogled“. Moj odgovor v imenu Zavoda za gozdove Slovenije, Območna enota Ljubljana, je bil objavljen v 9. številki Mladine.

Odgovarjati še naprej ali ne? Verjetno res velja, da se g. Nežmahu ne da razkriti pogleda, pa naj mu naštevamo strokovne argumente, čemu je Zavod za gozdove Slovenije na Grajskem griču označil drevesa za posek ali ne. Pa je že Konfucij svetoval, da če želiš spremeniti svet, najprej začni pri sebi. Torej, knjige, časopise in internet v roke, kadarkoli pa radovoljno priskočim na pomoč s kakšno informacijo o osnovah gozdnogospodarskega načrtovanja ali pa tudi česa drugega s področja gozdarstva.

Lep pozdrav,

Spoštovani kolegice in kolegi,

priča smo nesprejemljivemu rušenju infrastrukture na področju kulture, knjige, filma… in oblastnemu plenjenju tako realnega kot simbolnega kapitala te države. To počnejo ljudje, ki v slovenski kulturi nimajo nikakršnega ugleda in nikakršnih referenc. Ki področja ne poznajo. Vodi pa jih sla po kapitalu in oblasti.

Včeraj je vlada že podpisala Uredbo o ukinitvah ali »pridružitvah v okvir ministrstva« mnogih politično avtonomnih institucij na področju kulture, med njimi so tudi JAK, Arhiv RS, Slovenski filmski center itn. To Uredbo bo v petek »po hitrem postopku« potrjeval državni zbor. Brez argumentov. Brez javne razprave. Brez spoštovanja osnovnih evropskih demokratičnih standardov. Z večino pač – skratka po turško.

Knjigarna Mladinske knjige »Konzorcij« je s propadom obeh Zvonov mariborske nadškofije pripadla v stečajno maso in s tem bankam upnicam. Te elitnega prostora v samem centru Ljubljane seveda ne bodo žrtvovale za knjigarno. Čeprav gre za edino kolikor toliko spodobno slovensko knjigarno, ki je od prejšnjega plenjenja še ostala.

Podporo programom na področju kulture in subvencije bodo zmanjšali za polovico. To seveda pomeni propad večine kulturnih programov, tudi programov, ki jih izvaja DSP in propad mnogih založb.

Pri vsem tem pa bi naj šlo za varčevanje!

Torej ne gre za poštenje, ne gre za resnico, niti za veljavo prava ali za demokratične standarde.

Gre, spoštovani kolegice in kolegi, za plenjenje!

Pripravljeni so namreč načrti za uvedbo tako imenovanega javno-zasebnega partnerstva. To pomeni, da bo nekdo, politično in človeško potuhnjen in politiki ustrezen, lahko dobil na primer koncesijo za upravljanje Cankarjevega doma, SNG Drame, Opere itn. ter vse pripadajoče subvencije za izvajanje dnevni politiki všečnih programov - z vsem tem pa bo seveda skrbel predvsem za lasten profit. To pa na slovenskem pomeni skrajno provincialistično trivializacijo programov in kulture.

Ob vsem tem pa skupaj z vsemi neprivilegiranimi državljani Slovenije varčujemo za tiste, ki so v tej državi s pomočjo politike, bankirjev in koristoljubnih podrepnikov kradli doslej in bodo to počeli tudi v bodoče – dokler bo torej na slovenskem še kaj privarčevanega. Tem političnim privilegirancem naše navidezne levice in desnice se namreč nič ne zgodi. Tudi bančnikom in politikom, ki so kradli skupaj z njimi, se nič ne zgodi. S tem pa politika daje jasen signal, da se v tej državi izplača krasti in da bo brezpravna večina preprosto prisiljena varčevati za privilegirance.

Tu smo torej. Na skrajnem robu. Oropani in ponižani. In ne moremo reči, da tega ne vidimo in ne slišimo.

Smo ob tem še sposobni skupnega upora, ponosa, glasu – ali vsaj skupnega molka?

Spoštovani Borut Mekina!

Dopuščam možnost, da gre pri datumu v januarju 2007 res za tiskarsko napako in ne za manipulacijo, kot pravite. V tem primeru se vam opravičujem.

Čudno je le, da naj bi se dve napaki nanašali na januar, datum v februarju pa naj bi bil točen? Ne vem, odkod so v kasnejši avstrijski obtožnici črpali podatke? So jih vzeli iz slovenskega obtožnega predloga? Preveriti je treba, če res gre za tipkarsko napako pri januarskem datumu in če ni morda napaka takšna, da se tudi februarski datum nanaša na januar?

Vendar jaz tega ne bom preverjal. Zame Riedlove poti niso pomembne, ker mi nikoli ni nič obljubil ali dal. Pa naj bo sto garažnih listkov in računov za kosila! Končno pa je 22. februarja za TV Slo dejal, da je takrat obiskal v Ljubljani Rudija Lebana.

Na vprašanje, ki mi jih zastavljate vam bom z veseljem odgovoril. Tudi na tiste trditve, ko ste prvi objavili izvlečke iz obtožnega predloga in jih komentirali. Takrat nisem imel obtožnega predloga in nisem mogel preverjati datumov in zapiskov iz mojega rokovnika. S pomočjo sodnega spisa, ki obsega na tisoče strani, sem si stvar razjasnil.

Škoda, da niste zastavili tudi vprašanje, če sem bil z Janezom Janšo na kosilu v ribiškem domu Žuče in če sem bil z njim in Walterjem Wolfom v Mariboru v hiši Borisa Soviča? Na sodišču poteka sojenje, kjer sem obdolženec. Tam se uporabljajo vse izjave, tudi tiste, dane medijem. Zato morajo biti tudi takšni odgovori tehtni in preverjeni.

Na vaša vprašanja vam bom odgovoril, z mojim odvetnikom se moram pogovoriti le, ali pred mojim zagovoru na sodišču ali po njem.

Bojan Traven, vodja projekta Pogledi Slovenije, neupravičeno zahteva opravičilo novinarke Vanje Pirc za članek z gornjim naslovom , objavljenim v Mladini št. 07. Pogovor s predsednikom vlade, Janezom Janšo na gradu Brdo pri Kranju, je posnela in objavila javna televizija, ki pobira članarino od vseh odjemalcev elektrike. Pogovor z nekdanjim predsednikom države Milanom Kučanom, ki naj bi bil na dvorcu Zemono, pa je priredila POP TV – privatna televizija. Poleg tega so bili takrat drugačni časi, saj za plače učiteljev in policistov ni manjkalo denarja.

Spoštovani!

Moram se tudi sam oglasiti na to temo, me močno srbi jezik! Gospodoma Travnu in Slaku bi rad povedal, da je tako metanje denarja ob taki krizi res žalostno. Ne smemo namreč pozabiti, da RTV Slovenija financiramo vsi davkoplačevalci, odjemalci električnega toka. To so bili prvi Pogledi Slovenije, v katerih je nastopil samo Ivan Janez Janša, brez sogovornikov, in to dvorcu, ki je bil svoje dni v lasti Karadžodževićev. V stilu varčevanja, ni kaj! 1100 €, ki ste jih plačali zato, bi bilo pametneje nameniti za družine v stiski. Tiste, ki jih predstavljate recimo v Tedniku.

Pa saj ni kaj. Vsi vemo, da si Ivan Janez Janša večkrat takole izbori kakšen solo nastop na RTV Slovenija. Še zlasti v Odmevih – kadar jih vodi dr. Rosvita Pesek.

Ko Svetlana Makarovič piše o tem, kako je kot osemletna deklica ujete domobrance ’pomagala s šibkimi ročicami metati v jame’, karikira. Pa ji res ne gre verjeti? Da osemletna učenka res ni metala odraslih domobrancev v jame? Zgodovinar in bivši direktor RTV Slovenija Jože Možina je gotovo visoko moralen in etičen človek. V Primorskih novicah dne 19. 11. 2011 je objavil članek o duhovniku dr. Močniku. Župnik je po vojni maševal v Solkanu, pa so ga, kot piše Možina, septembra 1947 ’Marušiči’ vrgli čez mejo v Italijo. Kdo so bili ti Marušiči, ki so, kot piše Možina, vrgli odraslega človeka čez mejo v Italijo? Prav veliko kandidatov za druščino Marušičev takrat v Solkanu ni bilo. Da bi prišli do množine (Marušiči), je neogibno treba v druščino uvrstiti tudi Branka in Ivana Marušiča, 9 in 8 let stara dečka. Zaupanja vreden bivši direktor RTV je torej povedal, kaj zmorejo šibke ročice otrok. Svetlani Makarovič gre verjeti.

Spoštovani,

v svojem prispevku z naslovom »Kazijo nam pogled«, ki je bil objavljen v tedniku Mladina dne 24. 2. 2012, gospod Nežmah piše o sečnji drevja pod Gradom zato, da bi »sprehajalci s Kongresnega trga lahko videli tudi stene gradu in ne le stolp z zastavo«. Ne glede na to, da je vedutna sečnja običajno opravilo pri vzdrževanju parkovnih gozdov, med kakršne sodi tudi gozd na Grajskem griču, je bolj pomembno dejstvo, ki ga gospod Nežmah najverjetneje namenoma izpusti, narekujejo pa ga že osnove gozdarstva, in sicer, da je suho drevje in drevje z glivami potrebno nujno posekati, če želimo ohraniti zdravje dreves in s tem zdrave gozdove. To pomeni, da je sečnja ravno zato, ker želimo imeti zdrava pljuča, včasih nujno potrebna. V primeru Grajskega griča pa je potrebno odstraniti tudi tista drevesa, ki zaradi svoje teže preveč bremenijo pobočna tla in so močno nagnjena debla nevarna tako za stavbe kot tudi za življenja obiskovalcev Gradu in stanovalcev pod njim. Za sečnjo zgolj izbranih in označenih dreves je Mestna občina Ljubljana pridobila potrebna soglasja in mnenja tako Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave in Zavoda za gozdove Slovenije kot tudi kulturno varstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Prav tako gospodu Nežmahu sporočamo, da Javno podjetje Snaga, ki skrbi za urejenost zelenih površin v Ljubljani, vodi kataster javnih zelenih površin po lokaciji, vrsti, številu in stanju dreves. Najbrž tudi ni naključje, da so Ministrstvo za okolje in prostor, Združenje občin Slovenije in Skupnost občin Slovenije prepoznali Ljubljano kot Najbolj zeleno mestno občino v Sloveniji v letu 2011. Ta naziv vsekakor pomeni priznanje mestni oblasti za njena prizadevanja k urejanju in vzdrževanju zelenih površin, saj skoraj 75 odstotkov vseh površin v Mestni občini Ljubljana predstavljajo zelenice, parki, gozdovi in druge zelene površine.

Najprej moram povedati, da ne berem pamfletov Bernarda Nežmaha, odkar mi je postalo jasno, da ga ne zanima resnica in da v skladu s svojo ideologijo, da mu je vse dovoljeno, zagovarja slovensko desnico, ki se nenehno oplaja z lažmi in žalitvami ljudi. Takšno pisanje sodi k Reporterju, Demokraciji in še kje, ko novinarji večinoma zdravijo svoje komplekse in komplekse svojih politikov ali drugih idolov brez katerih bi težko preživeli. Več kot očitno je, da Mladina objavlja njegove pamflete zaradi svoje širine in neomejene svobode posameznih novinarjev, predvsem pa, da pokaže javnosti, kako bi bilo, če bi nežmahi prevladali v Sloveniji. Zato je prav, da se v pismih bralcev ljudje oglašajo in razgaljajo to zlo, ter dajo jasno vedeti, da ne bodo dovolili, da jim nekdo kazi pogled na svet resnice, kulture in pridobljene etike. Prepričan sem, da se tega zaveda tudi Nežmah, kar je nevede povedal v svojem odzivu v pismih bralcev, Doba kulture. V tem pismu se je sam razkril do te meje, da je sedaj še slepim in gluhim jasno, kako zlahka žali ljudi in banalizira svoje napake. Mea maxima culpa mu služi le, da prekrije pravi namen svojega pisanja. Pravi namen niso dejstva, številke ali podobno, za kar se tu pa tam opraviči, ampak ostaja takšen kot je od nekdaj bil: opravičuje desničarsko ideologijo karkoli si ta počne v Sloveniji. To dela zelo všečno, zvito in pogosto zahrbtno napada ustvarjalne in čiste ljudi, ki na kakršenkoli način nasprotujejo tej politiki! Za njega je grozno že to, da se Slovenija in Ljubljana kultivira, da se rešujejo izbrisani, da se Stanovnik, Bavcon, Kučan in drugi še sploh oglasijo, da so zgrajene Stožice, da se posekajo mrtva ali odvečna drevesa itn! Zato lahko gospa Marijana Tavčar predloži še desetine strokovnih argumentov pa Nežmahu ne bo razkrila pogleda, ker je ta globoko zabetoniran v ideologiji polresnic in so mu drevesa, tako kot ljudje, samo izgovor za napade na Jankovića. Vendar po mojem mnenju pravi in končni namen Nežmahova pisanja ni le pregon slovenskih »socialistov in komunistov,« temveč skrivanje neuspehov in velikih grehov idola slovenske desnice Janeza Janše. Neuspeh na volitvah je zelo moteč in boleč, zato je treba opravičiti zaroto, s katero je prišel na oblast, zato je potrebno opravičevati vladavino s šok terapijo in vso umazanijo, ki temu sledi, zato je treba nenehno skrivati Janšo in preusmerjati pozornost na druge. Pri tem Nežmah ni osamljen, podobne nedolžne skrivalnice se gre tudi Rosvita Pesek, Rajko Gerič, Darka Zvonar, Matevž Tomšič in mnogi drugi, ki se bodo sedaj še množili. Spomnimo se kako so novinarji skrivali Sanaderja, Miloševića, Mladića in jim je nekaj časa uspevalo. Takšno obnašanje novinarjev ne koristi Janši, kar so pokazale volitve, je pa velika nevarnost za prihodnost Slovenije, kajti krizo bomo zagotovo preživeli, ne bomo pa preživeli kazen neba. Če nas ubije nebo, nam nobene politične zmage ne bodo pomagale, je že opozarjal nesmrtni Marko Zorko.

Na večji del pisanja, kjer Ivo Svetina razglablja o tem, kaj si o meni misli (da sem barbar, reakcionar, polpotovec, hlevar, zažigalec knjig in rušilec hramov umetnosti, če se omejim le na tiste bolj sočne izraze), ne bom odgovarjal. Gre za pisanje, ki sodi v gostilno, morda tudi v gledališče ali galerijo (a lahko o tem le ugibam, ker v svetišča umetnosti ne zahajam), vsekakor pa ne sodi v javni tisk. Bolj po naključju kot ne se naš pesnik in dramatik dotakne tudi stvari javnega pomena, kulturne politike, in na to bi rad repliciral. Svetina predpostavlja, ne pa tudi argumentira, da je kultura ena in da je spravljena v muzejih, galerijah, gledališčih in temu podobnih svetiščih. V teh nacionalnih ustanovah je shranjen narodov duh in njegovi dosežki. Njihovo uničenje bi predpostavljalo razrušenje vsega, na čemer je človeštvo (narod) utemeljen. V čem vidim težavo Svetinovega razmišljanja? Da človeške družbe po definiciji niso monokulturne, za sodobne družbe pa lahko celo rečemo, da so izrazito multikulturne. Poleg muzejske kulture, ki je tako blizu Svetini, obstaja še kopica drugih kultur. Kultura, ki zanima mene, je kultura, ki jo posredujejo množični mediji (film, radio, elektronski inštrumenti in ojačevala, televizija, nosilci zvoka in slike, internet itd.). A vse to je za Svetino zgolj ničvreden amaterizem brez duhovne substance.

Vse meni znane družboslovne raziskave kažejo, da predstavljajo obiskovalci kulturnih muzejev izrazito manjšinski del kulturnih potrošnikov (del srednjega sloja in višji sloj), medtem ko predstavljajo potrošniki kulture, ki jo posredujejo množični mediji, veliko večino (nižji sloji, del srednjih slojev, mladina, marginalizirane skupine itd.). Kultura, ki jo posredujejo množični mediji, predstavlja edini stik s kulturo za večino prebivalcev sodobnih družb, tudi slovenske. V evropski kulturni politiki velja že od 70. let prejšnjega stoletja načelo, da ima vsak državljan pravico do enakopravnega dostopa do kulture po lastni meri in da država ni več arbiter tega, katera kultura je edino prava. Temu se z drugimi besedami reče demokratična kulturna politika, predpostavlja pa široko participacijo ljudi v kar se da raznoliki kulturni ponudbi.

Slovenska kulturna politika izrazito privilegira dostop višjih in dela srednjih slojev do elitne kulture, medtem ko večina državljanov nima enakopravnega dostopa do kvalitetne domače popularne kulture. Dovolj je že, če pogledamo, kaj kot lasten kulturni program za gledalce ponujata slovenska nacionalna in komercialna televizija, da nam postane jasno, kako deprivilegirani smo sodobni kulturni potrošniki. Iz pisanja Ive Svetine je tudi razvidno, da nedemokratično kulturno politiko slovenske države podpira. Čigava pozicija v kulturni politiki je torej reakcionarna? Moja, ker se zavzemam za enakopraven dostop do kulture za vse državljane? Ali Svetinova, ker se zavzema za privilegije samozvane elite, kot da bi še vedno živeli v času aristokratske dvorske kulture v 18. stoletju? Naj bralke in bralci presodijo sami.

Spoštovani dr. Nežmah,

v Mladini z dne 14. 2. 2012 (Kazijo nam pogled) in 3.2. 2012 (Besedni ponaredki) ste opozorili na konkretna in pereča okoljska problema Ljubljane ter sila pičle odzive nekaterih okoljevarstvenikov. Tudi osebno se v prispevku z dne 3.2. 2012 obregnete nad prvopodpisana (Božidar Flajšman in Dušan Plut) peticije za ohranitev enotnega ministrstva za okolje in prostor. Po vašem cenjenem mnenju naj bi imeli podpisniki peticije sicer prav, a jim svetujete, da svojo energijo raje preusmerijo v reševanje konkretnih okoljskih problemov. V članku z dne 14.2. 2012 pa naredite še korak naprej in zapišete: »Tudi salonski ekologi, ki junaško podpisujejo peticije proti prehodu ministrstva za okolje pod kmetijsko ministrstvo, niso protestirali proti radikalnemu krčenju gozda in to v mestu (Ljubljana), ki je prepolno prašnih delcev.«

Tudi sam bi bil zelo zadovoljen, da bi številni (danes pretežno pasivni …) strokovnjaki, politiki in širša javnost splošnim in lokalnim okoljskim temam namenili večjo pozornost in se osebno aktivno vključili v opozarjanje ter zlasti v reševanje okoljsko-razvojnih problemov. Ker vse od 80. let aktivno, širše in lokalno prostovoljno delujem v številnih okoljskih dejavnostih, sem spoštovani gospod Nežmah presenečen, da ste me (tudi gospoda Flajšmana) uvrstili med t.i. »salonske ekologe«. Bilo bi osebno poniževalno in hkrati samovšečno naštevanje vseh konkretnih okoljskih akcij, pri katerih sem sodeloval še v obdobju, ko je bilo okoljsko delovanje politično neželeno, le redki novinarji in strokovnjaki pa so takrat podpirali okoljske aktiviste.

Zato vam prilagam zgolj omejen spisek nevladnih okoljskih organizacij, kjer sem strokovno in osebno aktivno sodeloval pri reševanju konkretnih okoljskih problemov v zadnjih dveh letih: Civilna iniciativa Celje, Eko krog Zasavje, Ekologi brez meja, Ekološko društvo Proteus Bela krajina, Civilna iniciativa Braslovče, Ustavimo TEŠ 6 … Predlagam, da kar pri predsednikih navedenih iniciativ preverite vašo trditev (ne predpostavko!) o meni kot salonskem ekologu. Zelo bi vam bil hvaležen, da mene in javnost o takem ali drugačnem rezultatu vašega raziskovalnega novinarstva seznanite. Meni osebno pa sta do takrat v zadoščenje javni izjavi gospoda Uroša Macerla (predsednik Eko kroga Zasavje) in gospoda Borisa Šuštarja (predsednik Civilne iniciative Celje), da sem bil eden redkih slovenskih strokovnjakov, ki sem ne glede na posledice strokovno argumentirano in javno takoj v začetku podprl njihove upravičene in konkretne okoljske akcije ( v zvezi z Lafarge Trbovlje in Cinkarno Celje). Tudi z udeležbo na javnih protestih, ko strokovni argumenti niso bili dovolj.

Žal je tudi moj dan dolg 24 ur, zato sem prisiljen (vedno s slabo vestjo!) narediti izbor okoljskih dejavnosti, kjer lahko polnokrvno sodelujem. Ta mučni izbor bom še naprej moral sam opravljati, ključno merilo pa bo tudi v prihodnje moja strokovna (ne)usposobljenost za določene okoljske teme.

S spoštovanjem,

Spoštovani g. Traven,

hvala, da ste spomnili, da prvi intervju z visokim predstavnikom naše države na slovenskih televizijah, posnet v gradu, ni bil intervju z novim predsednikom vlade Janezom Janšo na Brdu v vaši oddaji Pogledi Slovenije. Pred leti je tak »državniški intervju«, kot jim pravite, naredila že POP TV, ki je v dvorcu Zemono intervjuvala nekdanjega predsednika države Milana Kučana.

To seveda drži. POP TV je leta 2002 res posnela prvi »državniški intervju« z Milanom Kučanom. Ni pa tega storila ob začetku njegovega mandata ali med njim, temveč ob zaključku njegovih dveh predsedniških mandatov.

Poleg tega dvorec Zemono v nasprotju z Brdom ni državni protokolarni objekt. Zato ni razloga za »problematiziranje izbire lokacije pri takratnem intervjuju«, ki ste ga omenili v svojem pismu.

Slednje je odveč tudi zato, ker je POP TV komercialna televizija, TVS pa javna. Prvo vodi komercialen premislek, javna televizija pa je zavezana javnosti. Stroški, ki jih je imela POP TV z intervjujem v dvorcu Zemono, so stvar lastnikov zasebne televizije. Ko pa TVS, ki je financirana z javnimi sredstvi, samo za najem gradu Brdo, v katerem je sklenila posneti intervju, plača 1100 evrov, upam, da nam je dovoljeno privzdigniti obrvi in se vprašati, ali je bilo to ravnanje – sploh v času vsesplošnega varčevanja – res v javnem interesu.

Lep pozdrav,

Spoštovani,

novinar Bernard Nežmah je v pamfletu z naslovom „Kazijo nam pogled“, objavljenem v Mladini 08 / 24. 2. 2012, predstavil svoj pogled na sečnjo v gozdu na Grajskem griču. Med drugim je navedel, da „časnik Dnevnik poroča, da je Zavod za gozdove označil 140 dreves, ki jih bodo posekali. Štirim golosekom so našli evfemistični izraz vedutna sečnja, ki bo podrla gozd v štirih smereh.“ G. Nežmah se tudi sprašuje „Zakaj ta drastični pokol robinij, javorjev in gabrov, ki domujejo na grajskem griču že desetletja, njihovi predniki pa stoletja in tisočletja?“ In tako naprej.

G. Nežmah očitno ne verjame Marijani Tavčar, ki je v imenu Zavoda za gozdove Slovenije, Območna enota Ljubljana, pripravila sporočilo za javnost z naslovom „Sečnja dreves na Grajskem griču“, in ga 16. 2. 2012 poslala različnim medijem ter tudi Slovenski tiskovni agenciji (pošiljamo vam ga v priponki). G. Nežmah ga očitno ni prebral ali pa ne razumel, saj je v svojem pamfletu zgrešil tako namen kot obseg označitve drevja za posek, katero je na Grajskem griču dne 14. 2. 2012 opravil Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Ljubljana.

Kot nas pouči Slovar slovenskega knjižnega jezika, je pamflet sestavek, s katerim se sramoti kaka oseba, stvar, dogodek, sramotilni spis. Sramotiti nekoga, ki deluje sramotno, verjetno ni sporno. Bi se moral pisec pamfleta najprej prepričati o tem, ali je Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Ljubljana, v primeru označitve dreves res ravnal sramotno? Ali je dovolj, da pisec prebere poročilo „časnika Dnevnik“? Če piše novinar, bi pričakovali, da pri svojem pisanju vsaj v grobem upošteva Kodeks slovenskih novinarjev, torej da preverja točnost zbranih informacij ter da mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati hkrati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo. G. Nežmah, novinar, tega v tem primeru ni upošteval.

V nadaljevanju na kratko navajamo dejstva o namenu in obsegu označitve drevja za posek na Grajskem griču. Za posek je označeno suho drevje, drevje napadeno z glivami, drevje, ki zaradi svoje teže prekomerno bremeni tla in drevje, ki je zaradi enostransko razvitih krošenj ali močno nagnjenih debel potencialno nevarno za nižje ležeče objekte ter za obiskovalce griča. Zaradi izjemno poudarjenih socialnih funkcij, katere ima ta isti gozd in območje ob njem, se je obenem označilo tudi drevje za tako imenovano vedutno sečnjo. Drevje je označeno za posek v skladu z veljavnim gozdnogospodarskim načrtom gozdnogospodarske enote Ljubljana (2005-2014) ter v skladu z gozdnogojitvenimi načrti, ki pokrivajo območje Grajskega griča. Pri tem nikakor ne gre za poseg, na kakršnega je v svojem pamfletu namigoval g. Nežmah, pač pa za negovalno sanitarni posek v skladu z usmeritvami za krepitev funkcij, katere opravlja gozd na Grajskem griču, ob čemer bo posekano od 11 % do največ 14 % lesne zaloge. Ob tem še opozarjamo, da je sečnja na takšnem območju, kakršno je pobočje Grajskega griča, v namen razbremenitve tal in tudi sicer za krepitev varovalne funkcije gozda ter nenazadnje tudi estetske funkcije gozda za gozd in spodaj ležeče objekte ne le neškodljiva, temveč koristna in nujna.

Lep pozdrav,

Spoštovani gospod Zagožen! V slovenskem obtožnem predlogu tožilstvo res predlaga, kot ste omenili v svojem odzivu na članek v Mladini, naj sodišče v zadevi Patria med drugim prebere »fotokopije blagajniških računov za plačilo parkirnine v garažni hiši Trdinova dne 15. 2. 2007, 16. 1. 2007, plačilo gostinskih storitev v hotelu LEV dne 16. 1. 2007 ter plačilo cestnine na slovenskih avtocestah, ki jih je imel Wolfgang Riedl shranjene med poslovno dokumentacijo družbe RHG,« sam pa sem v članku v Mladini pisal o 15. in 16. februarju 2007. Pri tem ne gre za manipulacijo, kot menite, gre za očitno tipkarsko napako v citiranem delu slovenskega obtožnega predloga. To kaže kasnejša avstrijska obtožnica, v kateri je o isti Riedlovi poti v Ljubljano, 15. februarja 2007, zapisano, da o njej obstajajo dokazi iz »poslovne dokumentacije«, kot je »plačana cestnina v Sloveniji itd.«, pri čemer 16. januar 2007 ni nikjer omenjen. Nikjer v slovenski, avstrijski ali finski obtožnici ali obtožnem predlogu se ne omenja kakršnakoli Riedlova pot v Ljubljano 16. januarja 2007.

Glede vseh drugih očitkov o tem, da Mladina ponareja, manipulira, se gre medijske umore na obroke, si izmišljuje in podobno, pa se lahko – če ste za to, gospod Zagožen – dogovorimo za intervju, v katerem boste javno pojasnili, zakaj ste se s Patrijinimi lobisti pogovarjali na več različnih sestankih, ki so se začeli februarja 2005 in so se nadaljevali dve leti. Naša vprašanja so: Ste se z Riedlom maja 2005 po naključju srečali na počivališču Lopata? Ste se septembra 2005 po naključju srečali z Riedlom in Niittynenom v prostorih HSE? Ste se 12. in 13. decembra 2005 po naključju srečali s Tomasom Korpijem, Patrijinim podpredsednikom, odgovornim za prodajo v Ljubljani? Ste se z Wolfom in Riedlom po naključju srečali 26. julija 2006 v Mariboru? Sta se z Wolfom po telefonu med 29. januarjem 2007 in 13. februarjem 2007 po naključju 16-krat pogovarjala po telefonu?

Spoštovani,

v Mladini z dne 17. 2. 2012 (O spominih in gnojnici, stran 24) gospod Veno Taufer, pesnik in predsednik Društva slovenskih pisateljev, piše o zlorabi dosjejev nekdanje SDV (Udbe) in na koncu poziva varuhinjo človekovih pravic dr. Zdenko Čebašek-Travnik, naj v okviru svoje funkcije »posreduje to nevarnost tožilstvu«.

Na podlagi svojega primera aktualne domnevne zlorabe dokumentov iz njegovega dosjeja takšno ravnanje ocenjuje kot »najresnejšo grožnjo človekovi pravici do poštenega imena in državljanskega dostojanstva«.

Varuhinja bo gospoda Tauferja povabila na pogovor, na katerem se bomo pogovorili o možnih pravnih in drugih poteh za ugotavljanje in preprečevanje zlorab dokumentov iz arhivov državnih varnostnih in obveščevalnih služb.

S spoštovanjem,

Dvojna volilna pravica v Sloveniji je pozitivna vrednota

Po objavljenem poročilu mednarodnih opazovalcev v okviru OVSE/ODIHR o predčasnih volitvah v Republiki Sloveniji, nekateri ponovno, po najinem prepričanju po nepotrebnem in predvsem zaradi parcialnih interesov, odpirajo vprašanje upravičenosti t.i. dvojne volilne pravice pripadnikov avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. Članek v zadnji številki Mladine to vprašanje postavlja v svojstven kontekst, kjer - posredno v zvezi z omenjeno vsebino - ponovno omenjajo našo odločitev v fazi nastajanja nove slovenske Vlade.

Pri najini odločitvi v zvezi s podporo novi slovenski Vladi so bile odločilne osnovne demokratične vrednote, ki izhajajo neposredno iz slovenske Ustave, načelne plemenitosti poslanstva predstavnikov narodnih skupnosti v najvišjem zakonodajnem organu, nikakor pa ne morebitne strankarsko-politične kalkulacije. V tistem trenutku, ko bi poslanca avtohtonih narodnih skupnosti podlegla strankarsko-ideološkim interesom, še posebej pri nastajanju vlade, bi bili razlogi za poslanstvo narodnih skupnosti v Državnem zboru v osnovi izpodbiti.

S spremembami Ustave v času preobrazbe sistema, in pozneje v okviru sprejetja nove, demokratične, sedaj veljavne Ustave, je bil uveden institut neposredne zastopanosti predstavnikov avtohtonih narodnih skupnosti v Državnem zboru (in tudi na lokalni ravni) prvenstveno zaradi nespornega priznavanja državotvorne vloge italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji. Rešitev smiselno izhaja iz slovenskega modela pravne zaščite pravic avtohtonih narodnih skupnosti, ki temelji na pozitivni diskriminaciji omenjenih subjektov, ki so se zaradi različnih političnih sprememb v 20. stoletju „znašli“ izven meja svoje matične države. Slovenija je temelje svojega modela zaščite avtohtonih narodnih skupnosti začela vzpostavljati že pred demokratičnimi spremembami, torej v okviru nekdanje SFRJ (prvotno zaradi mednarodnih obvez - npr. Londonski memorandum, pozneje pa tudi zaradi drugih, bolj plemenitih razlogov).

V času osamosvojitve je zato postalo smiselno in zaželeno, da se v okviru demokratizacije družbe dotedanja raven narodnostnih pravic nadgradi. V ta kontekst sodi tudi določba o zagotavljanju poslanskega sedeža avtohtonim narodnim skupnostim v Državnem zboru, kar je bilo realizirano s t.i. dvojno volilno pravico. Z njo se nikakor ni posegalo v pravice večinskega naroda, niti drugih družbenih skupin, ker je ta pravica v kontekstu prej omenjenega modela dodana vrednost zelo ranljivima, maloštevilnima skupnostma. Republika Slovenija je bila v političnem smislu prav na „ta račun“ deležna marsikatere mednarodne pohvale in priznanja na področju zaščite manjšinskih pravic. Mimogrede je potrebno poudariti, da t.i. Beneška komisija, ki deluje v okviru Sveta Evrope, v zvezi z analizo dvojne volilne pravice navaja tudi maloštevilne skupnosti kot izjeme, kjer je omenjena rešitev sprejemljiva.

Naj bo še enkrat poudarjeno, da sta bila pri najini odločitvi ob oblikovanju nove slovenske Vlade pomembna dva osnovna kriterija. Neposredno po volitvah sva poudarila in sporočila, da bova svoj glas podpore namenila koaliciji oz. tistemu mandatarju, s katerim se lahko dogovorimo o vprašanjih podpore avtohtonih narodnih skupnosti pri njuni ohranitvi in razvoju. Takšna koalicija naj bi brez najinih glasov jasno, javno in nedvoumno razpolagala s podporo vsaj minimalne večine poslanskih glasov. Pri tem je potrebno poudariti, da predstavnika narodnih skupnosti, ki nista izvoljena po strankarskem principu (kar nikakor ni narobe, temveč v kontekstu slovenskega modela edino smiselno), ne moreta odločati o strankarski „barvi“ koalicije. To stališče so tudi enoglasno podprle vse organizacije madžarske in italijanske narodne skupnosti, kakor tudi priznani ustavni pravniki in predsednik države. V procesu nastajanja Vlade midva nisva politično kalkulirala, niti „kupčevala“, ker bi bilo to nedostojno do najinega poslanstva. Ni naju zanimalo, kakšno mnenje o naši dvojni volilni pravici imajo posamezne stranke. Takrat še ni bilo tovrstnih interpretacij, pojavile so se šele kasneje z objavo Poročila ODIHR-ja o predčasnih volitvah v Sloveniji.

Seznanjena sva tudi s stališčem generalnega sekretarja Vlade, ki v svoji doktorski disertaciji načelno oporeka tovrstnemu načinu. Strinjava se z njim v delu njegovih ugotovitev, da je „slovenska“ rešitev edinstvena v našem širšem geografskem prostoru.

Imava pa drugačno mnenje v zvezi z argumentacijami, prav tako se ne strinjava z argumenti mednarodnih opazovalcev, da je tukajšnja rešitev v nasprotju z dobrimi praksami. Meniva, da je to zgolj rešitev, ki temelji na pozitivni diskriminaciji manjšin in bi lahko v tem delu Evrope, kjer število pripadnikov vseh avtohtonih narodnih skupnosti konstantno pada, postala dobra praksa.

Ne da bi se spuščali v globlje analize, je potrebno jasno poudariti, da tudi sedanji generalni sekretar Vlade v svoji doktorski disertaciji priznava pomen politične odločitve v zvezi s tem vprašanjem. Kot je pred poldrugim desetletjem v zvezi s to problematiko odločilo tudi Ustavno sodišče, obstoječi rešitvi ni mogoče dokazati ustavnopravne spornosti. Hkrati bi poskus morebitnega zmanjševanja pravic nedvoumno pomenil grob poseg v že zagotovljene pravice avtohtonih narodnih skupnosti. To bi namreč bilo v ostrem nasprotju z načelom Evropske Unije k spodbujanju potrjevanja - ne pa zmanjševanja - že zagotovljenih pravic. Prepričana sva, da Vlada Janeza Janše zaradi načelnih, vsebinskih in demokratičnih razlogov ne bo posegala v dvojno volilno pravico pripadnikov avtohtonih narodnih skup–nosti, kot tudi meniva, da te–ga ne bi storila tudi nobena druga Vlada.

Spoštovani urednik,

z zanimanjem sem prebral komentar kolegice Vanje Pirc z naslovom Kraljevič Janez. Kot eden izmed argumentov za po njenem nenavadno oziroma nekorektno odločitev o lokaciji intervjuja - Gradu Brdo je zapisala tudi, da tega nismo storili ob imenovanju Boruta Pahorja za mandatarja, saj je oddaja takrat že obstajala. Kolegico bi želel opozoriti, da je oddaja Pogledi Slovenije na programu TVS od septembra 2010, torej je bil Borut Pahor že skoraj dve leti predsednik vlade. Naj pa ob tem spomnim, da ne gre za prvi takšen državniški intervju na slovenskih televizijah, saj je prvič tak prijem uporabil Tomaž Perovič na POPTV z intervjujem tedanjega predsednika Milana Kučana v današnji poročni dvorani dvorca Zemono. Po bežnem listanju arhiva vaše revije nikjer nisem našel problematiziranja izbire lokacije pri takratnem intervjuju.

Prosil bi te, če lahko napako popravite v naslednji številki. Hkrati te prosim, če me lahko o tvoji odločitvi o popravku in vsebini popravka obvestiš, da ne bomo po nepotrebnem zapravljali denarja plačnikov RTV prispevka za odvetniške in druge poštne storitve.

Uspešen teden,

Pisma bralcev so zadnjič zasula kar tri pisma, ki letijo na dvorani Stožice in Tabor. Analitik medijske propagande mi je dejal, da je to pričakoval od dne, ko sem obelodanil, da Stanovnika v času njegovega predsedovanja Sloveniji ni bilo nikoli na dražgoški proslavi, Kučan pa je bil tam v dolgoletni partijski karieri le enkrat. Klan je sklenil, da te bodo lovili na najbolj drobnih kiksih in te skozi poplavo pisem predstavljali kot neverodostojnega pisca, pri katerem podatki ne držijo.

Sam v teorijo zarote ne verjamem in so mi ljubi tudi pikolovski bralci, ki se ne oglašajo kot polemiki proti argumentaciji in izpeljavi tekstov, ampak strastno prebirajo črko za črko iščoč napake v besedilih.

Prvi bralec, ki je prišel do zaključne misli: Nežmah se dela, da vse ve, a v resnici nima pojma, pravi, da je tekmo Olimpije z Maccabijem spremljalo 3.200 gledalcev in ne 2.000, kot sem zapisal v tekstu. Številko dva tisoč je objavila STA, osrednja slovenska tiskovna agencija, jaz sem jo samo povzel. Ker KK Olimpija podatka ni demantirala, ga jemljem za verodostojnega.

Njegova druga ost pa je letela na mojo navedbo, da je bila tekma igrana v Stožicah. Dejansko sem v časopisnih poročilih spregledal, da tekme izjemoma niso igrali v Stožicah, ampak v Tivoliju. Mea culpa, mea maxima culpa!

Drugi bralec je to napako povzdignil v pridigo, da gre za nedopustno zavajanje bralcev, da nimam pravice bralcev zavajati z napačnimi podatki. Ima prav, prvotni tekst je napačen: »Konec koncev je bila stožiška lepotica zadnjič po dolgem času spet lepo napolnjena, ko je v Ljubljani gostoval izraelski košarkarski velikan »Maccabi«. Zbralo se je 2.000 gledalcev! Ki so napolnili šestino nove dvorane. Celo stari Tivoli bi bil za več kot pol prevelik.«

Pravilno gre tekst takole: »Stožiška lepotica že dolgo ni opazno napolnjena, največ gledalcev na košarkarsko tekmo letos paradoksalno ni prišlo v velike Stožice, ampak v mali Tivoli. Na tekmi se je zbralo bodisi 2.000 gledalcev (STA) bodisi 3.200 (splet KK Olimpije). Ki bi napolnili komaj med četrtino in šestino nove dvorane. Celo stari Tivoli je bil za več kot pol prevelik.«

Tekst pa ostaja nespremenjen v osrednji poanti o zgrešenem konceptu financiranja športa, ko se zaradi medijsko-političnega pompa investira v megalomanske dvorane, medtem ko igralci, ki bi v njih igrali, zapuščajo klube, ker jim klubi ne zmorejo plačati niti dogovorjene plače. Zoper sodobno ravnanje sem postavil v premislek prakso starih Slovencev, ki so konec 19. stoletja začeli graditi športne dvorane s prostovoljnimi prispevki, kar je bil garant, da so bile potem dvorane športno in družabno polno obiskane. Kot zgled pa sem dal časopisni poziv na prispevke za gradnjo »Sokolskega doma« na Taboru.

Zoper ta del se je oglasil tretji bralec, ki se je pohvalil, da je na spletu prebral drugačno zgodbo. Po priloženi skici je namreč sklenil, da je v »SN« najavljeni »Sokolski dom« bil v resnici »Narodni dom«, ki so ga zgradili 1896, medtem ko so »Sokolski dom« na Taboru zgradili v letu 1926.

Pisani viri žal bralcu ne pritrjujejo. Projekta Narodni in Sokolski dom sta obstajala sočasno. »Sokolski dom« je bil zavoljo velikanske donacije mecena Gorupa v prednosti, časnik »SN« je vsakodnevno objavljal sezname darovalcev in vsote prispevkov. Celo zagrebški nadškof Strossmayer je poslal 200 forintov in pismo, v katerem se je opravičil, da več ni zmogel, da pa bo goreče molil za projekt. Projekt je bil na tem, da se udejani, toda 5. junija 1889 so ga obglavili, ko na seji mestnega zbora ni dobil dve tretjini glasov za zemljišče pred Tivolijem, kjer naj bi ga postavili. Odbornik Gogala, ki je predlogu nasprotoval, je dobesedno povedal, da bi izgradnja »Sokolskega doma« zaustavila gradnjo »Narodnega doma«. Projekt sokolov so po politični odločitvi opustili v korist »Narodnega doma«, ki je združil klerikalce in liberalce pod vseslovenskim rodoljubjem, medtem ko je »Sokolski dom« nastal z nekajdesetletno zamudo na Taboru, na drugem kraju in drugačni podobi od prvotno načrtovane.

Kot piscu so mi ta tri pisma pravzaprav v veselje, saj kažejo, da njihovi avtorji razen tehničnih vprašanj o številu gledalcev in imenih dvoran ne prinašajo nikakršnih protiargumentov zoper moje pisanje.

Tudi v letošnji 6. številki revija Mladina nadaljuje s podtikanji in lažmi v zvezi z mano in zadevo Patria. V članku »Patria: Sestanek v hotelu Lev«, ki je opremljen s sliko mene in mojega odvetnika, piše, da je H.W. Riedel v Avstriji obtožen, da je 15.februarja 2007 z avtom pripeljal v Slovenijo 900.000 evrov »posebnega bonusa«, namenjenega tudi stranki SDS, ki naj bi ga izročil meni. Poleg elektronske pošte (?) naj bi bil po mnenju Mladine dodaten dokaz za to navedba v slovenskem obtožnem predlogu, da obstajajo fotokopije blagajniških računov za plačilo parkirnine v garažni hiši Trdinova dne 15.2.2007, 16.2.2007, plačilo gostinskih storitev v hotelu Lev dne 16.2.2007 ter plačilo cestnine na slovenskih avtocestah.

V slovenskem obtožnem predlogu je med množico ostalih dokumentov res predlagano, da se naj na sodišču prebere tudi navedba o plačilu parkirnine v garažni hiši Trdinova v januarju in februarju 2007 in plačilu gostinskih storitev v mesecu januarju tega leta (stran 8 obtožnega predloga). Vendar pisec Borut Mekina mirno ponaredi dva datuma ter zapiše, da je bilo eno parkiranje 16.2.2007, čeprav piše v obtožnem predlogu, da je bilo dne 16.1.2007, gostinske storitve v hotelu Lev pa, da so bile 16.2.2007, čeprav piše, da so bile 16.1.2007! Mimogrede: vprašanje je, če je tudi datum 15.2.2007 za parkiranje v obtožnem predlogu pravilno naveden?

Kar se tiče denarnih tokov, bi morali biti vsi datumi v zvezi z njimi po 6.2.2007, ko naj bi bil denar od Patrie nakazan H.W. Riedlu. Sprva sem bil v odredbi za preiskavo obtožen, da naj bi 7.2.2007 odpotoval k Riedlu na Dunaj po denar, ker naj bi ta po elektronski pošti javil na Finsko, da ga nujno potrebuje, ker da sem na poti ponj. Ko se je po ustreznem preverjanju tudi mojih urnikov izkazalo, da v februarju 2007 nisem bil na Dunaju in ko je tudi Riedel na policiji izpovedal, da nisem prišel ponj na Dunaj, so v obtožnem predlogu spremenili obtožbo iz prejemanja darila, kar naj bi se zgodilo v letu 2007, v prejemanje oz. dajanje obljube denarne nagrade, kar naj bi se dogodilo dve leti prej, v letu 2005. Zato je tudi blažja obtožba in zanjo ni pristojno okrožno sodišče, pač pa okrajno.

Zaradi mene je lahko H.W. Riedel 15.2.2007 in še stokrat parkiral v garažni hiši Trdinova. Dejstvo je, da mi nikoli ni dal kake denarne obljube ali denarja! To pravi tudi sam, še več, trdi, da je denar izročil nekemu Azijcu, visokemu državnemu uradniku. Če bi bil kakršenkoli dokaz za to, da takšna verjetnost obstaja, bi bil jaz tega obtožen. Tudi v Avstriji česa takšnega nisem obtožen, menda sem tam predviden kot priča.

Zato je skrajno zavržno dejanje trditev Mladine, da so ti (tudi ponarejeni) datumi o nekem parkiranju in kosilu v hotelu Lev »še dokaz več«, da Patria ni le poizkušala podkupiti stranko SDS oziroma Janeza Janšo, ampak da je denar v resnici prišel v Slovenijo. En sam Riedlov parkirni listek z dne 15.2.2007 naj bi bil »dokaz več«?!

Do grla sem sit teh medijskih »umorov na obroke«, ponarejanja in izmišljotin! Kaže, da so se posredniki hvalili po elektronski pošti, da imajo podporo Janeza Janše in mene, ter da rabijo denar za SDS. Zakaj mene? Sem res tako pomemben? Očitno da, saj so do skrajnosti napihovali mojo pomembnost, prilepljali so mi, da sem bivši minister za obrambo, poslanec, sekretar stranke SDS, vodja obveščevalne službe in tako dalje - v času, ko nisem bil ničesar od naštetega. Potem ko sta Mladina in Delo objavila izbor posameznih dokumentov in jih opremila s podtikanji in izmišljotinami, je to povzela televizija, ki je zgodbo dopolnila s slikami in puščicami aktovke z denarjem. Pri gledalcih, ki Dela zvečine ne berejo, Mladino pa še manj, je to ustvarilo porazen vtis, ki ga ni mogoče kar tako izbrisati.

Na sodišču naj se zvrste vse priče in predlože se naj vsi »dokazi«, da se bo jasno izkazalo, kot se kaže že po dosedanjih razpravah, da je vsa obtožba, vsaj kar se tiče slovenskih državljanov, v tem procesu v celoti izmišljena in skonstruirana in je služila težnji po odstranitvi Janeza Janša iz političnega prizorišča.

Nekaj pa le želim in pričakujem tudi od nove vlade: da ugotovi, kdo od bivših ministrov je naročil in kdo od visokih državnih uradnikov je to storil - uradnik si brez naročila tega ne upa narediti - da sta Dejan Karba iz Dela in Borut Mekina iz Mladine lahko dobivala in objavljala dokumente in informacije, ki sta jih imela samo policija in tožilstvo, še preden smo bili seznanjeni z njimi obtoženi v procesu Patria.

Vaša nizko-nakladna revija, na katero sem naročen zaradi želje po sproščeno uravnoteženem obveščanju, nima ravno prijaznih komentarjev do nove zmagovite načelne vladne koalicije. Tu ne mislim na Bernarda Nežmaha, ki nosi očala s pravim pogledom na stvari. Dovolite optimističen pogled na krizo-izhodni program nove vlade.

Bila je padla vlada (a)socialnega demokrata Boruta in v mladi državici so se zgodile predčasne volitve. Te so najprej globoko pretresle nas prave stare državljane, ker niso prinesle pričakovane zmage našega Ivana. Idejno zmedeni (morda tudi zavedeni) stari slovenski državljani in vedno sumljivi novi državljani z območij, kjer je stoletja brez milosti vladala turška noga, so izbrali napol tujega povzpetnika. Pri tem moramo omeniti tudi vlogo zarotniškega zlobnega palčka iz Murgel. Zoran je sicer uspel zapeljati Ljubljančane in osvojil oblast v Sloveniji (a k sreči samo relativno). Klena, dosledna in za narodov blagor se žrtvujoča Gregor in Karl sta rešila naš narod pred grozečo tako imenovano levičarsko vlado. Sedaj bo za odgovorno mizo na Gregorčičevi sedelo dvanajst poštenih mož in ena prava ženska. Ona bo predvsem hodila po svetu, da ne bi prišlo do zlobnih namigovanj, da so pri nas prave ženske predvsem doma.

A če so domači tranzicijski levičarji potolčeni do nog, nas sedaj še vedno ogroža tujina. Pravosodje demokratično sicer sumljivih evropskih držav Avstrije in Finske vodi (montirana?) obtožna procesa proti naši demokratično slovenski stranki in njenemu vodji. A prijateljske prave demokracije vzhodne Evrope nam zaupajo in nas podpirajo. Tudi odločna Angela je jasno povedala, kdo je kdo v mladi Sloveniji.

Med napovedanimi »ukrepi za zagon gospodarske rasti« me navdušuje predvsem : znižanje stroškov dela.

Berite neoliberalno literaturo, če vam ne bo jasna politika finančnika Borisa, a previdno. Celo Adama Smitha, na katerega nevidno roko trga in človeško sebičnost se sklicujejo naši mlado-ekonomisti, boste lahko napačno razumeli. V novo prevedeni knjigi Bogastvo narodov preprosto izpustite poglavje »O plačilu za delo«. Avtor tu recimo navaja: »… Tistega, kar zboljšuje razmere večine, pa nikakor ne moremo imeti za nadlogo skupnosti. Seveda nobena družba, katere večinski pripadniki so revni in nesrečni, ne more biti uspešna in zadovoljna. Povrhu pa je pravično, da tisti, ki hranijo, oblačijo in nastanjajo vse ljudstvo, dobivajo tolikšen del produktov dela, da se tudi sami lahko dovolj dobro hranijo, oblačijo in stanujejo.« To bi lahko napačno razumeli in začeli razmišljati o svojih pravicah v delitvi družbenega produkta. A pred nami so reformni časi. Pred nami so naloge, kri in znoj, ne pravice ! Že v svinčenih časih smo vedeli, da nam mora biti danes slabše, da nam bo jutri bolje. V nadaljevanju še ena dvoumna trditev v navedeni knjigi: »Potemtakem je iz izkušenj vseh dob in narodov videti, kakor sem prepričan, da je delo svobodnjakov navsezadnje cenejše od suženjskega«. Tu bi lahko preprosti bralec napačno razumel, da je delavcu slabše kot sužnju. V reformnem smislu to pomeni - vitek delavec ( plača) - delodajalec osvobojen stroškov dela.

Z novo vlado bo vse bolje. Prepričan sem, da bosta Zvon 1 in Zvon 2 ponovno zvonila. Vsi zavedni bomo dali svoj prispevek k osvobajajočemu znižanju stroškov dela. Posebej nestrpno čakam, da odločna Turkova ministrska roka naše razvajene kulturnike prepusti pravični tekmi na trgu. Razvoj slovenske kulture bo eksplodiral. Že vidim Dubravko Tomšič, kako v polnem Ljudskem vrtu in Stožicah izvaja Chopinove klavirske sonate in žanje stoječe ovacije, kot se to sedaj zgodi le v Gallusovi dvorani.

G. Nežmahu glede njegovega pamfleta Doba kulture samo tole: gledalci na košarkarski tekmi Maccabi niso napolnili šestino nove dvorane. Prvič zato, ker jih je bilo 3.200 in drugič zato, ker niso igrali v Stožicah, ampak v Tivoliju.

Sicer pa smo na take »delam se, da vse vem, pa v resnici nimam pojma« g. Nežmaha že navajeni.

Lep pozdrav

Spoštovani!

Žal nimam elektronskega naslova gospoda Bernarda Nežmaha, sicer bi ga na neresnico, ne prvo, ki si jo je privoščil v tokratnem pamfletu, opozoril osebno. Zato vas prosim, da mu sporočite, da v soboto v dvorani v Stožicah ni igral Union Olimpija, ki je Maccabi gostil v dvorani Tivoli, pač pa so igrale rokometašice Krima Mercatorja, ki so pred nekaj manj kot štiri tisoč gledalci gostile romunsko Valceo v okviru lige prvakinj. Toda žal z njegove strani takšna napaka ni bila narejena prvič in zame je to milo rečeno zavajanje bralcev. Sicer pa ima vsakdo pravico do svojega mnenja in to seveda velja tudi za gospoda Nežmaha, nima pa pravice, da z napačnimi podatki zavaja bralce.

S spoštovanjem,

Pamfletist Bernard Nežmah v svojem prispevku omenja, da je bila pobuda za izgradnjo Sokolskega doma Tabor objavljena leta 1889 v časniku Slovenski narod. Po natančnejšem pregledu dosegljivih podatkov na Spletu ugotavljam, da so stvari potekale drugače. Dne 9. februarja 1989 je časnik Slovenski narod objavil poziv društva Ljubljanski Sokol za zbiranje sredstev za izgradnjo Sokolskega doma. V objavljenem pozivu je skica, ki kaže načrtovano zgradbo. Po videzu je precej podobna sedanji Narodni galeriji. Dom so gradili v letih 1893-1896, po načrtu češkega arhitekta Františka Škabrouta. Ob otvoritvi zgradba ni dobila imena Sokolski dom ampak Narodni dom. V njem je bila telovadnica, poleg tega pa tudi družabni prostori z možnostjo gledaliških predstav in restavracija. Narodna galerija je prvi del zbirke preselila v Narodni dom šele leta 1919. Sokolski dom Tabor pa je bil zgrajen v letih 1923-1926, po načrtu slovenskega arhitekta Ivana Vurnika, gradnjo je vodil član društva Sokol I in gradbeni inženir Ladislav Bevc.

Odgovor ministru dr. Križaniču

Odgovor ponujata dva svetovno vplivna medija, The Economist ter The New York Times:

“They are going to sign a treaty that makes Keynesianism illegal,’ comments one diplomat”. The Economist, 28.1.2012. (“Podpisali bodo pogodbo, ki bo naredila keynesianizem protizakonit, komentira eden od diplomatov”). Tako ugledni The Economist v zadnji številki.

»With its emphasis on punishing euro nations that exceed deficit and debt level, the agreement, or “fiscal compact,” has been described privately by one official as a plan to criminalize Keynesianism«. The New York Times, 29.1.2012. (»S poudarkom na kaznovanju evrskih članic, ki bodo prekoračile raven primanjkljaja in dolga, je en od uradnikov zasebno opisal fiskalni pakt kot načrt kriminalizacije keynesianisma«).

Še bolj zanimiv pa je prispevek v petkovem Financial Timesu »European left sets sights on compact«, FT, 27.1.2012, ki napoveduje odločno nasprotovanje evropske levice predlaganemu fiskalnemu paktu. V katero politično skupino spada odhajajoča vlada, v kateri sedi minister dr. Križanič? Med evropsko levico očitno ne.