MLADINA Trgovina

Marjan Horvat  |  foto: Borut Krajnc

27. 6. 2014  |  Mladina 26  |  Kultura

»Danes ni več herojev. Če kdo pokaže potencial, da bi postal heroj, ga hitro porinemo v blato. In če vse to mirno spremljamo, si vsaj priznajmo, da tudi mi nismo ravno nedolžni.«

Andrej E. Skubic

pisatelj in prevajalec

Andrej E. Skubic (1967) je na ljubljanski Filozofski fakulteti študiral slovenistiko in anglistiko ter tam leta tudi 2003 doktoriral na temo sociolektov v jezikovni stvarnosti in literaturi. Poleg prevajalskega dela je napisal šest romanov in zbirko kratkih zgodb. Za romaneskni prvenec Grenki med je leta 2000 dobil Delovo nagrado kresnik, isto nagrado pa leta 2011 tudi za roman Koliko si moja?.
Skubic je kot pisatelj tankočuten in kritičen opazovalec družbenega življenja v Sloveniji, predvsem vedno bolj prekarnega srednjega sloja, ki mu tudi sam pripada, ker je »fluiden, saj gre v njem za stalno redefiniranje vlog, iskanje svoje vloge«
Pred dvema tednoma je izšel njegov najnovejši roman Samo pridi domov, v katerem literarno osvetljuje pojav korupcije v Sloveniji. Avtor ta fenomen kaže s človeške plati, na ravni primarnih medčloveških odnosov med protagonisti, saj če »daš to tematiko v roman, v njem deluje čisto drugače kot v časopisu. Te nore stvari v romanu izpadejo res nore«.

S Skubicem smo se pogovarjali o njegovem novem romanu, o »ultrakaotični« slovenski družbi, o politiki in politikih v Sloveniji, o dometu in posledicah vstajniškega gibanja, o razvojnih alternativah slovenske družbe in države ter o vlogi kulture v teh procesih.

Letos je izšel vaš prevod obsežne monografije o Karlu Marxu ameriškega zgodovinarja Jonathana Sperberja. Skoraj sočasno pa tudi vaš roman Samo pridi domov, v katerem obravnavate fenomen tajkunstva, korupcije in razkrajanje medčloveških odnosov v ultraliberalistični družbi, ki naj bi bila tudi slovenska. A v romanu ni čutiti globljega in neposrednega odmeva, sklicevanja na marksizem z vsemi analitičnimi orodji za razumevanje razmerij v postsocialistični Sloveniji. Smo kaj spregledali? Smo napačno brali vaš roman?

Že Marx sam je izjavil, da ni marksist, ampak je Marx. Jaz pa tudi nisem marksist. Prevajanja biografije sem se sicer lotil, ko je bil moj roman že v glavnem napisan. Če sem kdaj preučeval družbene teorije, predvsem med študijem sociolingvistike, so bili to bolj neomarksisti in kritični analitiki diskurza kot Althusser, Bourdieu, Fairclough in podobni. Itak pa, ko pišeš roman, ne delaš družbene analize, ampak pišeš zgodbo, ki lahko mimogrede osvetli tudi kakšen vidik družbe.

Prevedli ste tudi zelo obsežno Zgodovino Evrope Normana Daviesa in knjigo Jezikovni nagon kognitivnega lingvista Stevena Pinkerja. Se vas strokovne knjige, ki jih prevajate, ne dotaknejo tako globoko, da bi aplicirali njihova dognanja v svoje romane?

Prevajanje niti ni tako pomembno … Dotakne se te vse, kar sicer delaš ali pa prebereš. Je izkušnja. Rad sem recimo bral tudi evolucijsko psihologijo, medicinsko nevrologijo, astronomijo, fiziko … Vse, kar bi mi nekako pomagalo bolje razumeti človeka in svet. Razviti nekakšno intuicijo. Ko pišeš, vedno pišeš na podlagi intuicije, ne pa teorije. Prava literatura ni aplicirana teorija, je aplicirana človečnost. Tisto, kar sestaviš iz vsega, kar je okrog tebe.

So pa vaši romani, predvsem zadnji, družbeno zelo odzivni. V njih ne moralizirate, ampak iz zanimive in dokaj zgovorne perspektive opisujete razmerja v družbi. Kakšni so lahko družbeni učinki takšnega nastavljanja ogledala družbi, kar delate v svoji literaturi?

Še nobenega romana se nisem lotil na podlagi tez, da bi iz njih gradil like in zgodbe. Mogoče je malo izjema Fužinski bluz, tam sem si vnaprej predstavljal kalejdoskop štirih povsem različnih ljudi, čisto različnih glasov, ki morajo biti drug z drugim ves čas v konfliktu. To je bil nekakšen sociolingvistični eksperiment. Pa tudi ta ni bil navdihnjen s teorijo, ampak bolj s prozo škotskega pisatelja Jamesa Kelmana, ki se je lotil jezikovnega izzivanja družbenega establišmenta. V glavnem pa sem pri pisanju zmeraj izhajal iz zanimive situacije, paradoksa, ki se mi je zataknil v glavi, tako da sem preizpraševal svoje odzive nanj, kako je do njega prišlo in kako bi sam ravnal v taki situaciji. To se potem hitro naveže na kakšne splošnejše družbene teme, saj je dosti stvari pogojenih z družbenimi absurdi. Samo vedno gre za dramo konkretnega človeka, ki se je znašel v konkretni situaciji. V Popkornu mi je bil na primer izhodišče zgodbe človek, ki je obseden z idejo, da je soseda v bloku kurba. Zanimalo me je, kaj ga je pripeljalo do te fantazme. Verjetno je bil že sicer osebnostno malo perverzne sorte, po svoje pa je to tudi prispodoba družbe, v kateri smo vajeni, da je vse, kar je vznemirljivo, tudi naprodaj.

Prava literatura ni aplicirana teorija, je aplicirana človečnost. Tisto, kar sestaviš iz vsega, kar je okrog tebe.

Koliko je umetnost sploh še zmožna reflektirati zapletene odnose v ultraliberalistični družbi? Nam je sploh jasno, kaj je narobe, ali je v tem postideološkem svetu vse zamegljeno?

Umetnost je še zmeraj ravno toliko sposobna reflektirati vse te odnose kot kadarkoli doslej. Rad uporabljam različne tehnike pisanja, da bi to ultrakaotično, večdiskurzivno stvarnost pripeljal v literaturo. Zato me intrigirajo tehnike reality showov, internetnih forumov, jezik marketinga, politične propagande, novinarskega cinizma itd. Vse to se lahko krasno spopade v literaturi. Eno drugo razkrinkava. Drugo vprašanje pa je, koliko je danes sploh še porabnikov takšne refleksije, saj ljudje raje sproščajo energijo in bruhajo čustva po Twitterju, namesto da bi v knjigi prebrali kaj bolj kompleksnega.

Zakaj so v današnjem času pomembni takšni premisleki? Kaj dajejo človeku?

Mnogo stvari v tej družbi nas razčlovečuje, obravnava nas kot objekt. Zanimiv si kot potrošnik, kot artikel delovne sile, kot volivec, samo za razmišljujočega človeka se več nihče ne zanima. Moji romani so v nekem smislu res ogledalo tej družbi. Ne pišem iz osebnoterapevtskih razlogov, da bi razčiščeval svoje travme, ampak me zanima svet, kako deluje in kako v njem delujem jaz.

Roman Samo pridi domov je analiza tajkunstva in korupcije v Sloveniji. V njem prepoznamo zgodbe naših gradbenih baronov in njihovih povezav s politiko. Kakšne nove uvide lahko da literarna obdelava takšnih fenomenov?

Predvsem to ni analiza, to je štorija. Je pa korupcija zelo priročna tema za pisanje. Kot pisatelju se mi zdi skoraj neodgovorno, da bi šel mimo stvari, o kateri vsak dan beremo in poslušamo. Totalno nas okupira. To sicer po svoje ni komercialno obetavno. Ljudje bi dosti raje brali, vsaj po občinstvu na literarnih večerih sodeč, o pastirjih na lepih slovenskih pašnikih ali čem podobnem. Eden od prvih in sicer mojih tradicionalno najboljših bralcev rokopisa je kot zadržek ironiziral: a zdaj bom pa še v romanu moral brati isto sranje, kot sem ga včeraj v časopisu. Ampak sem prepričan, da je točno o tem treba pisati. Ker če to daš v roman, deluje čisto drugače. Nore stvari v romanu izpadejo res nore. Mislim, brez moraliziranja. V medijih pa smo jih navajeni, kot da so normalne.

 

Ste zato, da bi bolj poudarili to poanto, v roman vključili tudi nadrealistične prvine?

Nadrealisti so mi bili zmeraj všeč. Delirij seže dlje. Vsake toliko časa povem, da pišem socialni nadrealizem. Zakaj? Zato ker je danes svet že čisto nor, deliričen. Včasih je bilo bolj enostavno. Socialni realisti so pisali z jasno razvidnimi heroji in sovražniki. Danes pa ni več herojev. Če kdo pokaže potencial, da bi postal heroj, ga hitro porinemo v blato. In če vse to mirno spremljamo, si vsaj priznajmo, da tudi mi nismo ravno nedolžni.

V ospredju romana Samo pridi domov je zgodba odvetnika Leona Berdena, ki razkrinka odvetniško firmo, v kateri je zaposlen kot mlajši partner. Ta zastopa tajkuna Karingerja, ki je družbeno zemljišče prodal lastni firmi in skuša izgnati črnograditelje. Kako ste preučevali tematiko? V romanu najdemo zelo podrobne opise odvetniških argumentacij.

No, kar precej sem moral študirati, ker pravo ni ravno moje področje. Moja inspiracija je bila novička o odvetniku, ki je za stranke pripravljal tožbe, vložil pa ni nobene. Kaj ga je pripeljalo do takega bizarnega dejanja? Očitno nekakšen zlom. Zakaj zlom? Ha, recimo, da je uničil svojo kariero z razkrinkanjem nekega tajkuna. Pojma nimam o pravu. Zato sem se zelo študiozno lotil proučevanja raznih škandalov in malverzacij v zadnjih dveh desetletjih. Ogromno se najde. Končno sem lahko tudi koristno uporabil Veliki družinski pravni priročnik, ki mi ga je pred leti po telefonu uspešno vsilil neki akviziter. Tam sem se seznanil z vsemi živimi podrobnostmi v različnih zakonih, zakaj je mogoče koga tožiti. Sicer so bili v založbi Modrijan tako angažirani, da so prvo verzijo rokopisa dali v »strokovno recenzijo« znani ljubljanski notarki. Bal sem se na primer za verodostojnost svojih opisov dela na sodišču, ker sem pisal bolj na osnovi praks iz ameriških TV-nadaljevank. Ampak tisto je štimalo, zmotila jo je Berdenova motivacija za pravnika, ki se ji ni zdela prepričljiva. Po njenem namreč noben pravnik ne bi ravnal tako naivno idealistično; težko bi verjel, da bo tako dejanje dejansko kaj spremenilo. V bistvu, če povem po svoje: prva verzija Berdena ni bila zadosti »z žavbami namazana«. V drugi verziji sem mu dodal končno motivacijo, ki je tukaj ne bi razkrival, ker bi bilo spoiler; na koncu romana se zdaj pokaže, da je v rokavu imel svojega aduta. Kar je v bistvu še bolj v skladu z mojim pogledom na stvar. Mislim, da me je brcnila k pravemu zaključku.

Moji romani so res ogledalo tej družbi. Ne pišem iz osebnoterapevtskih razlogov, da bi razčiščeval svoje travme, ampak me zanima svet, kako deluje in kako v njem delujem jaz.

Zanimivo je, da v tej analizi izpostavljate predvsem vlogo primarnih medčloveških odnosov pri sprejemanju odločitev, ki botrujejo korupciji.

Hotel sem pač ustvariti čim bolj žive like. Zelo lahko je nasesti na klišejsko podobo pravnika ali tajkuna iz vsakdanjih medijev. Med vsemi zvermi sem moral imeti lik, ki ima človeško dimenzijo in instinktivno reagira na primarna razmerja, kot so ljubezen do žene, do otroka in razni strahovi. Glavni lik ne more biti moralni ideal ali ideolog. Korupcija mogoče prepaja ves sistem, hudo je pa, kot to prodre na področje medosebnih odnosov. Leon na neki točki začuti, da stvari okrog njega ne funkcionirajo več, kot si je želel. Niti odnos z ženo, niti odnosi v službi, niti njegove stranke ne funkcionirajo več tako, kot si je predstavljal, da naj bi svet zgledal. Reagira, kakor pač reagira. Najprej z enim destruktivnim dejanjem in potem še s celo vrsto samodestruktivnih dejanj in za določen čas izpade kot heroj. Skoraj za vse.

V romanu je v tem kontekstu zanimivo prepletanje Leonove družinske zgodbe, predvsem njegovega odnosa z ženo, ki je uslužbenka na ministrstvu, saj korak za korakom izgubljata svojo osebno integriteto, načelnost, poštenje in se na koncu tudi sama vdata koruptivnemu početju.

Temu kvazi idealistu se zdi najbolj tragično to, da se mu je zaradi tega »etičnega« dejanja, ker je razkrinkal umazanijo in ob tem izgubil službo, odtujila žena in ga ima za naivca. V začetku njene kariere na ministrstvu še ni kaj prida problematičnega. Razdiralno pa postane, ko vse skupaj vdre tudi v dom, v prenovo hiše, ki naj bi bila tudi družinski dom za hčerko. Leon si želi, da bi dom prenovil njegov prijatelj iz otroštva, ki je zanj nekakšna zveza s starimi časi, pa čeprav bi ga plačal z denarjem, ki ni najbolj neproblematičnega izvora. Žena pa mu hoče pripeljati v hišo brezdušno koruptivno mašinerijo. To ga dokončno vrže iz tira.

Njuna tragika je tudi v tem, da sprijena družba vse bolj vdira v njuno zasebnost. Izpodjeda njun odnos. Leon recimo pravi ženi: samo pridi domov, punca, ker zunaj so barabe, midva pa spadava skupaj.

Saj sem že rekel, kako nas sistem razčlovečuje, objektivizira. Nimamo več časa biti ljudje. Komajda še znamo biti ljudje. Namesto da bi otrokom pustili, da se igrajo pred blokom in sami razvijajo sposobnosti za urejanje medčloveških odnosov, jih silimo v različne dejavnosti, za katere je treba plačevati. Kupujemo jim igračke, čeprav lahko otrok vzame palčko in je to zanj čarobna paličica, meč ali pa pištola, da razvija lastno domišljijo. V taki situaciji je zahteva »samo pridi domov« v bistvu politična zahteva. Ne gre zato, da so zunaj barabe; zunaj je svet, ki se naju trudi raztrgati, dajva, dobiva se doma in se spet sestaviva. Bodiva spet človeka. Ampak Leonu ne uspe s svojim pozivom, kajti žena je že zunaj. Čeprav se je na intimni ravni njun odnos začel krhati že prej, še preden je on v karieri padel, ona pa postala provajderka, ki je ni nikoli doma.

V bistvu v romanu – morda še bolj konkretno v Koliko si moja? – analizirate, kako ultrakapitalistična družba dirigira moško-ženske odnose prek pojmov priposestvovanja, »imeti«, »imeti rad« itd. V kaj se spreminjajo ti odnosi v današnji družbi?

Tukaj nisem imel toliko v mislih odnosov med moškimi in ženskami, ampak splošno partnerski odnos. Kar se tiče razmerja med »imeti« in »imeti rad«, mislim, da je to precej različno po družbenih skupinah. V elitah je to itak že vnaprej razčiščeno, ker ima vsak od partnerjev svojega odvetnika, ki pred poroko napiše, kaj je čigavo. V najbolj konservativnih družbenih skupinah se ta razmerja niso prav nič spremenila. Tam je ženska še danes obravnavana kot lastnina. V srednjem, pa tudi v prekarnem sloju, ki je najbolj fluiden, od tod pa so ponavadi moji liki, pa gre za stalno redefiniranje vlog, za stalno iskanje vloge, kaj kdo je in kaj bi lahko bil. In v tem iskanju lahko odkrivamo največ o sebi.

V letošnjem letu ste napisali dramski tekst Pavla nad prepadom, zgodbo o Pavli Jesih, alpinistki in predvojni podjetnici.

Ideja ni bila prvotno moja, domislil se je je režiser Matjaž Pograjc. Pavla Jesih je zanimiva osebnost, ki je bila, čeprav ženska, zelo uspešna tudi kot podjetnica, ne le kot alpinistka. Bila je javna oseba, zvezda alpinizma in ljubljanske družbene scene, na koncu pa je končala kot ekscentrična starka, ki nima nič razen golobov, ki jih krmi na ulici. Zlasti njen padec me je pritegnil – in iskanje odgovora, zakaj je prišlo do njega.

Med vsemi zvermi sem moral imeti lik, ki ima človeško dimenzijo in instinktivno reagira na primarna razmerja, kot so ljubezen do žene, do otroka in razni strahovi. Ne more biti glavni lik moralni ideal ali ideolog.

Svoje največje uspehe je dosegla med obema vojnama, v času kapitalizma?

Ja, ampak tisti kapitalizem ni primerljiv s tem, kar imamo danes. Danes je čas špekulativnega finančnega kapitala. Prej so podjetja dejansko morala delati, ustvarjati novo vrednost. Bila je vajena delati. Danes pa je vprašanje, kaj kdo ustvarja, čisto drugotno, pomembno je le, kdo bo investiral in z vložkom špekuliral.

V tem kontekstu je zgovorna misel iz romana Samo pridi domov: »Tranzicija pri nas še ni gotova. Če bi bila, bi novinarji hodili samo še na prezentacije novih telefonov od Nokie?« Gre za konstatacijo, da vstopamo v ultraliberalno družbo, kjer ne bo sledu o vrednotah, kot sta solidarnost, vzajemna pomoč itd. Postali bomo, ne da bi vedeli kdaj, Američani.

Tista Agnesina izjava je bila seveda ironična. Gre za karikaturo politikov, ki mislijo, da je ideologija zapravljanje časa in da bo konec tranzicije takrat, ko je ne bo več in bomo vsi samo še dodajali vrednost in trošili. To naj bi bilo merilo modernosti. Toda zgodovine še ni konec in je tudi ne bo, čeprav se solidarnost, ki bi bila onkraj nekih benignih dobrodelnih akcij, načrtno uničuje. Uničuje se kohezivnost družbe. To obnašanje politikov, ki hujskajo eno skupino ljudi proti drugi, ki manipulirajo tako, da enkrat oblatijo ene, drugič druge, enkrat umetnike, enkrat profesorje, enkrat brezposelne – samo da bi se ljudje grizli med sabo, ne pa stopili skupaj, se na dolgi rok ne bo obneslo, čeprav se za zdaj lahko nad tem naslajajo.

So možne alternative? Naj sprejmemo sistem, ki vsaj jasno določa pravila plenjenja, ne pa da sanjamo o (skandinavskem) tipu socialne države?

No, jaz sem celo za socializem. Vsaj za skandinavski tip socialne države bi bila verjetno tudi večina glavnih likov v mojem romanu. Konec koncev je Leonova Agnes sekretarka pri nekem levo usmerjenem ministru. Problem pa je, ko vsi samo razmišljajo, kaj bi lahko iz te socialne države maksimalno potegnili zase, ne pa o tem, kako združiti vse sile za smiseln razvoj. Gotovo je vsaj zdaj, med krizo, čas za družbeni premislek, kako naprej. V času zimskih vstaj se je nenadoma zazdelo, da je nekaj mogoče narediti. Nato pa je vse skupaj, če se malo z nostalgijo spomnim takratne evforije, nekako razvodenelo. Že zato, ker so vstajniki grdo pogledali vsakega, ki je malo dvignil glavo iz množice. Sam nimam receptov o tem, kaj storiti. Gledam, kaj se dogaja, pokomentiram in hodim na volitve. Na vstajah je bilo presenetljivo opazovati, kako se je naenkrat lahko mobilizirala množica 20.000 ljudi in protestirala. To se je nazadnje zgodilo v času procesa proti četverici. In kako hitro je toliko energije izpuhtelo! Obakrat pa je šlo za instinktivni odpor množic proti nečemu, kar so občutili kot omalovaževanje, nadutost, sovražnost oblasti. Čim te nadutosti ni bilo več, pa tudi mobilizacije za spremembe ni bilo več. Mogoče bi morala naduta Janševa vlada vztrajati dlje, bolj razbesneti ljudi.

Sodelovali ste na vseslovenskih vstajah. Nastale so tudi nekatere nove politične stranke. Kaj pričakujete od njih?

Zdaj so se pojavile t. i. vstajniške stranke, z bolj ali manj svežimi pogledi. Solidarnost je že združila sile z najstarejšo slovensko stranko sploh. Simpatične so mi ideje Združene levice, čeprav se mi zdijo metode glede na zastavljene cilje malo nerealistične. Bi radi z zmago na volitvah, s paktiranjem v koalicijah obrnili družbo na glavo? Saj se ne morejo meriti s populisti tipa Hitler ali Orban. Po mojem tak program ne bi smel biti v rokah teoretičarskih levičarjev, ampak bi lahko za začetek na primer ustanovili kakšno zadrugo in pokazali, kako stvar deluje. Zakopati roke v zemljo ali prijeti v roke šraufenciger ali vsaj AutoCAD. V marsikakšni državi v razvitem svetu take samoupravne avtonomne skupnosti delujejo dobro in dosti bolj vzdržno kot kapitalistične špekulacije. Se pravi, ne vstopiti v sistem, ampak vzpostaviti vzporeden sistem, ki bo deloval in v katerega bi lahko prestopal vsak, ki je sposoben ustvarjati in se s svojim delom preživljati. Nastopanje na volitvah z revolucionarno retoriko mi učinkuje bizarno.

Predvsem kultura je bila na teh vstajah močno izpostavljena. Kultura bi lahko bila prevodnik med hotenji navadnih ljudi in politiko. Doživljate kulturo in umetnost na ta način?

Seveda jo. Kultura je mesto premisleka. Ne samo racionalnega premisleka, ampak tistega, ki seže tudi malo dlje, ki seže do naših instinktov, emocij, do tistega, kar nas dela človeške, ne pa digitalne. Samo vprašanje je, kot sem že prej rekel, koliko je še njenih porabnikov. Kdo hoče temu še prisluhniti? Pred zimskimi demonstracijami je bil običajen diskurz glavne vladne stranke, da so kulturniki družbeni paraziti, ki brezdelno uživajo iz žuljev zgaranega slovenskega naroda. Predsednik vlade je obljubljal, da bo prišel čas, ko bodo tudi slovenski filmarji slavili prave slovenske junake, ne pa brezveznih delavcev in brezposelnih. Nastalo je vzdušje, ko je danes skoraj groteskno govoriti o poslanstvu kulture, ker je tako ali tako jasno, da samo zajedamo. Če bi vsaj slavili oblast, pa je ne.

Razmerja med posameznikom, državo in množico ste reflektirali tudi v romanu Lahko, ki govori o pogromu nad družino Strojan. Kaj to govori o slovenstvu?

V tem romanu nisem mislil konkretno na slovenstvo, za izhodišče sem imel specifično dogajanje, ko se mali birokrat znajde v situaciji, da zaradi trapastega izvirnega greha ministra, da popusti razjarjeni množici in sprejme z vsako pametjo in zakonom skregano odločitev, ne more rešiti nobenega problema več. Dovolili so, da barko pošljejo na odprto morje; zdaj pa ne more nikjer več pristati. Šlo mi je za prikaz absurdnosti takšne situacije. Zgodba se dogaja sicer na slovenskem podeželju, ampak ne bi bilo dosti drugače tudi kje na ameriškem podeželju. Na srečo se v romanu izkaže, da je šlo samo za reality show, čeprav vmes dojenček konča v kočevskem breznu. No, to je ta socialni nadrealizem.

Uveljavili ste se kot pisatelj urbane Slovenije. Pa vendar ste v romanu Koliko si moja? osvetlili razmerja med podeželjem in urbano Slovenijo. Je to ločnica, ki tudi prek političnih reprezentacij prevladuje slovenstvu?

Razpravljanje o urbanem mi je šlo na živce že takrat po Grenkem medu in Fužinskem bluzu, iznenada je bilo moderno govoriti o urbanem v slovenski literaturi. Literatura je lahko dobra in slaba, zanimiva ali brezvezna, ne pa urbana ali ruralna. Ker sem doma iz mesta, je jasno večina mojih romanov postavljena v mesto. Mogoče sem zanalašč že v Lahko šel v neki abstrakten, divji prostor, v Koliko si moja? pa na konkretno podeželje. Ampak podeželje za glavnega junaka ni nekaj tujega; čim pride iz mesta na »družinsko« domačijo, tam takoj najde druščino, ki razmišlja tako kot on. Mogoče analize volilnih rezultatov kažejo na razlike v mentaliteti po okrajih, ampak čisto enako lahko po podeželju najdeš svetovne popotnike in vrhunske izobražence, v Ljubljani pa kmetavzarje, ki se vse življenje niso premaknili iz Savskega naselja. Ne gre za geografsko razliko med podeželjem in mestom, gre za razliko med mentaliteto, ki je zaprta v luknjo, in tisto, ki je odprta za pretakanje ljudi, idej in kultur.

 

Kaj je sploh urbano, če je narodno-zabavna glasba v zadnjih letih postala del mainstreama? Koncerti Modrijanov so danes v samem središču Ljubljane.

Če smo ravno pri Modrijanih, oni so kvaliteten bend, niso turbofolk iz oddaje Na zdravje. Za moje pojme je ruralno, če si zaprt za Modrijane. Tudi če sem jaz bolj za Syda Barretta in Pixies in Motorhead.

Morda pa smo vendarle priča počasni zajezitvi kulturnega boja, ki se vleče od druge svetovne vojne ali pa že od Mahniča dalje.

Meni se sama ideja kulturnega boja ne zdi avtomatsko negativna; naravno je, da se nekompatibilni pogledi na svet bojujejo za prevlado in s tem drug drugega v družbi omejujejo. Vprašanje je, kako oster je ta boj in s kakšnimi sredstvi. Morda je pri nas specifično, s kakšnim strupom to počnemo že od Mahniča. Menda ga je bilo mogoče potlačiti samo s totalitarnimi metodami, po osamosvojitvi pa je spet izbruhnil. Mogoče je prvih par let po osamosvojitvi kazalo, da smo sposobni za silo stopiti skupaj, zdaj se je spet vrnil s takšnim diskurzom kot v najhujših mahničevskih časih in v času pred zadnjim referendumom spet dosegel vrh. Po zaslugi čisto konkretnih ljudi. Dobro, mogoče je narediti kratko predvolilno analizo, kaj se bolj splača, in v enem tednu namesto boja proti Absolutnemu Zlu rajši staviti na razdeljevanje brezplačnih računalniških tablic vsem otrokom od 3. razreda osnovne šole, ampak vsi vemo, da želja po totalni vojni v nekaterih ljudeh ne bo zamrla za dlje kot dva tedna. Dokler ti konkretni primerki ne bodo odšli in prepustili prostora tistim, ki se znajo pogovarjati.

V času vstaj se je zazdelo, da je nekaj mogoče narediti. Nato pa je vse skupaj, če se malo z nostalgijo spomnim takratne evforije, nekako razvodenelo. Že zato, ker so vstajniki grdo pogledali vsakega, ki je malo dvignil glavo iz množice.

Za nami so evropske volitve in pred nami predčasne državnozborske. Kako se v kontekstu prejšnjih vprašanj odločati na volitvah? Za kakšno Slovenijo je treba glasovati?

Predvsem bi lahko bili že dovolj zreli, da se ne bi pustili nategniti. Imaš stranke, ki obljubljajo brezmadežnega voditelja, potem take, ki obljubljajo vsakemu petdeset evrov plus križanega brezmadežnega voditelja, pa take, ki so mi po idejah blizu, pa na zadnjih volitvah niti volilnih list niso znali vložiti prav, tako da se v ljubljanski volilni enoti sploh ni dalo glasovati zanje. Nabor genijev, ampak pomembno je, da ne dvignemo rok od vsega. Pomemben je dober spomin, pa dobro poslušanje. Malo instinkta.

Kaj nam zdaj pripravljate za branje?

Pišem scenarij za dokumentarec o Pavli Jesih za TV Slovenija, za končno uprizoritev dodelujem svojo že nekaj let staro dramo Hura, Nosferatu na temo hudo razvojno prizadetih otrok. Do jeseni moram dokončati prevod knjige Gertrude Stein. Potem me čakata še prevoda kratkih zgodb Georgea Saundersa in biografije Gabriela D’Annunzia. Od marksizma k protofašizmu, evo. V glavnem, parazitiram na žuljih Slovencev.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.