MLADINA Trgovina

Marjan Horvat

2. 12. 2016  |  Mladina 48  |  Kultura

Sokolica delavskega razreda Rosa Luxemburg

Risoroman o neustrašni revolucionarki v politiki, življenju in ljubezni

Naslovnica grafi čnega romana Rdeča Rosa britanske avtorice Kate Evans

Naslovnica grafi čnega romana Rdeča Rosa britanske avtorice Kate Evans

Che Guevara, Anna Frank, Barack Obama, Malcolm X, Charles Darwin, J. Edgar Hoover, Ronald Reagan, Johnny Cash, Karl Marx, Steve Jobs, Lev Trocki, Janez Pavel II., Edward Snowden, Michael Jordan, Emma Goldman, celo Britney Spears in Donald Trump so le nekateri izmed znanih ljudi, ki so jih mojstri devete umetnosti že portretirali v »grafičnem romanu«.

Takšni risani biografski romani, v katerih ni junakov z nadnaravnimi močmi, ampak so verističen prikaz življenja in misli znane osebnosti, so na Zahodu priznan in uveljavljen umetniški žanr. V Sloveniji, kjer kultura branja risanih knjig še ni dovolj razvita, je v prevodu izšla le peščica risanih biografskih romanov. Praznino na tem delu trga zapolnjuje mlada založba VigeVageKnjige z izdajami prevodov kakovostnih grafičnih romanov – risoromani jim pravijo – v slovenščino. Prejšnji teden so na knjižnem sejmu v ljubljanskem Cankarjevem domu predstavili prevod Rdeče Rose, življenjepisa Rose Luxemburg, ikone politične levice, borke za pravice žensk in revolucionarke. Napisala in narisala ga je Kate Evans, Angležinja, ki na Otoku in med poznavalci tega tipa umetnosti slovi kot »Cartoon Cate«. Knjigo je ustvarila za nemško fundacijo Rosa Luxemburg Stiftung, izdala pa jo je znana založba Verso.

Kakšna je torej Rosa Luxemburg v sliki in besedi Kate Evans, »striparke, umetnice, aktivistke in mame, ki živi z možem, dvema otrokoma in dvema mačkama na zahodu Anglije«? No, Rdeča Rosa seveda ne razgrinja vseh tančic misli komunistične revolucionarke, ki je na prehodu iz 19. stoletja v 20. stoletje močno vplivala na razvoj socialdemokratske in komunistične misli v Nemčiji. Evansova pokaže Rosin miselni razvoj od otroštva, njene odmike od dogmatske smeri marksizma, spore z Leninom in drugimi vodilnimi revolucionarji tistega časa ter njeno vpetost v politično dogajanje v Evropi. A avtorica prikazuje revolucionarko Roso Luxemburg tudi kot žensko iz mesa in krvi. Judinjo, intelektualko in pohabljenko, torej z vidika nemške patriarhalne družbe trikrat hendikepirano osebo, ki se je kljub pritiskom družbe med drugim borila za pravice žensk in navsezadnje za seksualno svobodo, ki jo je v burnih razmerjih tudi živela. Prikaže jo kot neustrašno borko za demokracijo, kakršno bi Stalin zaradi njenega odločnega nasprotovanja avtoritarnemu tipu socializma, če bi takrat še živela, brez obotavljanja poslal v gulag.

Evansova je v pogovoru za Viceov spletni portal Broadly dejala, da je v svet Rose Luxemburg vstopila z branjem njenih pisem, v knjigi so izšla na 500 straneh. Iz njih je razbrala miselni in čustveni svet inteligentne in ambiciozne ženske, klene marksistke, ki je verjela v revolucionarne spremembe, a se je znala tudi prepustiti življenju in uživati v lepih trenutkih. Evansova je prebrala vse njene v angleščini dostopne članke in knjige, si skrbno podčrtala za njeno misel reprezentativne stavke in jih nato – dobesedne navedke je v knjigi označila z ležečo pisavo – vključila v roman. Knjigo je na koncu opremila z obsežnimi opombami, v katerih navaja celotne uporabljene izjave in pojasni kontekst, v katerem so bile izrečene. Rdeča Rosa seveda ni priročnik za poglobljen študij del Rose Luxemburg, med njimi še danes aktualne knjige Akumulacija kapitala. Je pogled na revolucionarko in njeno življenje iz ženske perspektive, kar deluje spričo vala novih apropriacij njene misli izrazito sveže.

Rdeča Rosa seveda ni priročnik za poglobljen študij del Rose Luxemburg. Je pogled na revolucionarko in njeno življenje iz ženske perspektive, kar deluje spričo vala novih apropriacij njene misli izrazito sveže.

Rosa Luxemburg (1871–1919) namreč velja za ikono neortodoksnih smeri v komunističnem gibanju, tistih smeri, ki nasprotujejo totalitarističnemu socializmu. Zavzemala se je za (takojšnjo) revolucijo, vendar za takšen družbeni prevrat, kjer vodilne vloge v novi družbi ne bi imela partijska elita, temveč ljudstvo, družbene spremembe pa bi potekale »od spodaj navzgor«, v sodelovanju s posvetovalnimi telesi na vseh ravneh družbe. V tej zahtevi po opolnomočenju ljudstva se je dokaj približala anarhizmu, vendar je opozarjala na pomen revolucionarne stranke in na središčnost delavskega razreda v revolucionarnem boju. Odločno je zavračala reformistično strujo v socialnih demokracijah, se zavzela za revolucijo, a nasprotovala totalitarni družbi, kakršno je v desetletjih po njeni smrti v Sovjetski zvezi uveljavljal Stalin.

Evansova že z začetnim prizorom v knjigi, podobo navadnih moških, žensk in otrok, ki so v času pariške komune leta 1871 zahtevali »liberte, egalite et fraternite«, da ton knjigi o Rosi Luxemburg. Istega leta se je namreč judovskim staršem v poljskem mestu Zamość rodila Rosa. Tri leta kasneje se je družina preselila v Varšavo, najamejo stanovanje na ulici Złota, v uglednem, a ne v judovskem okrožju. Pri petih letih so ji zdravniki diagnosticirali displazijo kolkov, zaradi česar je vse življenje na eno nogo šepala. Družina je bila gmotno revna, vendar kulturno bogata. Doma so govorili nemško in poljsko, Rosa se je v otroških letih naučila tudi ruščine in hebrejščine. Leta 1886, pri petnajstih letih, se je, takrat še dijakinja, vključila v poljsko levičarsko Stranko proletariata. Evansova, da bi ponazorila, kako je postala revolucionarka, postreže z različnimi anekdotami iz njenega življenja. Rosa je v šolskem spisu, ki ga je napisala ob obisku nemškega cesarja Viljema v Varšavi, zapisala: »Kar se tiče politike, sem še zelo neizkušena, zato ne bom dolgovezila. A nekaj je, česar ne smeš pozabiti, moj dragi Viljem. Povej tisti potuhnjeni krastači Bismarcku, naj v hlačah miru ne nosi luknje in jih s tem sramoti. Stori to za Evropi, o, cesar Zahoda.« Razbesnilo jo je, ko so zaradi organizacije splošne stavke na obzidju varšavske trdnjave obesili štiri člane njene Stranke proletariata.

V tistem času, ko se je na Poljskem vse bolj krepil antisemitizem, Poljake »Mojzesove vere« so zapirali v gete, je Rosa spoznavala, da svojo kulturno identiteto nosi na obrazu. Upiralo se ji razumevanje ženske kot blaga, ki mora storiti vse, da bi na poročnem trgu dobro kotirala. A bolj kot Hirschev komentar Tore, poezija in priročniki za mlade dame sta jo zanimala izvor in pomen globokih socialnih razlik v tedanji poljski družbi. Da bi jih razumela, je študirala Marxov Kapital. Njeno umevanje teorije denarja, presežne vrednosti, poblagovljenih medčloveških odnosov in revolucionarne vloge proletariata, Evansova nazorno in poljudno predstavi skozi dialoge.

Pri sedemnajstih letih se je že uveljavila v poljskem socialističnem gibanju. Na šepajočo mlado Judinjo ostrih besed so postale pozorne tudi poljske oblasti. Umaknila se je v Švico in tam na züriški univerzi najprej študirala botaniko in zoologijo, kmalu pa se je prepisala na filozofijo, zgodovino, politiko, ekonomijo in matematiko. Tedaj je v Zürichu živela smetana ruskega socialističnega gibanja v izgnanstvu. Rosa je spoznala Georgija Plehanova in divjega socialista Lea Jogichesa, s katerim je ostala povezana vse življenje. Ko se je vrnila iz Pariza, tam je nekaj časa študirala v poljski knjižnici, je Leu predstavila najnovejšo pariško iznajdbo: nedrček. »Žensk ne bo več utesnjeval korzet! Nosile bomo praktična oblačila,« mu je pojasnila. Na osebni in politični ravni je bila pripravljena na radikalno spremembo: ostrigla si je lase.

Leta 1897 je z zagovorom disertacije Industrijski razvoj Poljske postala doktorica prava, ena izmed redkih žensk s tem znanstvenim nazivom v Zürichu. Štiri leta poprej je z Jogichesom ustanovila stranko Socialna demokracija Kraljevine Poljske in Litve (SDKPiL). Do smrti je ostala njena teoretičarka in gonilna sila, čeprav je večino življenja preživela v Nemčiji.

Iz Züricha se je preselila v Berlin. Mesto se ji je zdelo »neprijetno: brez okusa je, ogromno, prava vojašnica. In Prusi s svojim vzvišenim vedenjem, kot da so vsi po vrsti požrli palico, s katero so jih nekdaj pretepali,« je zapisala v pismih. Da bi dobila nemško državljanstvo, se je aprila 1897 poročila z dolgoletnim prijateljem Gustavom Lübeckom, vendar ni nikoli živela z njim. Po petih letih sta se ločila. Vključila se je v Socialno demokracijo Nemčije (SPD), z njo ostala povezana do konca življenja, a se je v njej umestila na skrajno levico. Stranka jo je poslala v Zgornjo Šlezijo in tam je s svojimi revolucionarnimi idejami navdušila poljske rudarje. »Ljudi hočem pretresti kot grmenje … razvneti njihov um s širino svojega pogleda, močjo svojega prepričanja in prepričljivostjo svojega izražanja,« je zapisala ob tej priložnosti.

Govor Rose Luxemburg na dogodku ob mednarodnem kongresu socialistov leta 1907 v Stuttgartu

Govor Rose Luxemburg na dogodku ob mednarodnem kongresu socialistov leta 1907 v Stuttgartu
© Profimedia

Položaj v stranki SPD je utrdila v polemiki z Eduardom Bernsteinom, očetom avstrijske teorije evolucijskega socializma, ki je verjel, da kapitalizem, ko zori, razvija zapletene mehanizme, na primer kredit, ki izničijo sistemske nestabilnosti. Rosa je »malomeščanskemu idiotu«, kakor ga je imenovala, odgovorila v članku Socialna reforma ali revolucija. V njem je z ekonomsko znanostjo dokazala, da krediti niso nikakršen mehanizem za izničenje sistemske nestabilnosti, temveč se lahko nasprotje med delom in kapitalom reši le s proletarskim prevzemom oblasti in spremembo produkcijskega načina, to pa je mogoče le z revolucijo.

Ker je verjela zgolj v revolucijo, se je kasneje sprla tudi s Karlom Kautskym, najuglednejšim marksističnim teoretikom v SPD. Tudi njemu je očitala zavzemanje le za reforme kapitalistične ureditve. »Če navedem Marxa: oblast ni nič drugega kot s parlamentarnimi oblikami zastrt militaristični despotizem. Vendar ima podporo Karla Kautskega,« je zapisala.

Še bolj se ji je zameril Friedrich Ebert, poučevala ga je politično ekonomijo na strankini šoli v Berlinu. Kmalu je spoznala, da kasnejši vodja stranke in prvi predsednik Weimarske republike, leta 1919 je postal njen krvnik, ni doumel niti koncepta dialektike, s katerim je Marx pojasnjeval logiko kapitalizma. »Kako lahko nekaj vsebuje svoje nasprotje? Od tega me boli glava. Stvari imam rad neposredne in čiste … Kaj ima delavec od abstraktne filozofije? Ga bo nahranila? Oblekla?« Evansova položi v usta Ebertu.

Revolucionarka Rosa je skušala socialistični propagandi vtisniti novo življenje. »Skrivnost je v tem, da človek tvarino v srcu polno živi,« je zapisala in s temi besedami napovedala inženirje duš, ki so kasneje vzniknili v socialističnih državah. Sovražni tisk jo je imenoval Krvava Rosa. Ni je (z)motilo. Še bolj se je zagrizla v delo. Zavestno se je odpovedala materinstvu. »Če se ne bi, morda nikoli ne bi slišali zanjo. Neka obskurna knjiga o industrijski zgodovini Poljske bi bila njen edini prispevek za zanamce,« zapiše Evansova. Kupila si je mačko, poimenovala jo je Mimi. Ljubimkala je s sinom prijateljice Klare Zetkin, urednice feminističnega časopisa Die Gleichheit (Enakost).

Zanimanje za delo Rose Luxemburg v 21. stoletju, zlasti med mladimi levičarji, ne preseneča, saj je zagovornica netotalitarne socialistične alternative razvoja. Zavzema se za mirno, egalitarno, demokratično in celo radostno družbo.

Med letoma 1904 in 1906 so jo trikrat zaprli zaradi političnega delovanja. Pisala je tudi v zaporu. Ko so jo hoteli zaradi splošne amnestije ob kronanju kralja Friderika Saškega izpustiti, je paznikom zabrusila: »Tu sem zaradi razžalitve monarhije. Ne bom predčasno izpuščena zaradi nekega trapastega kronanja. Ne grem!« Spoznala je, da se je treba proti globaliziranemu kapitalu boriti z mednarodnim povezovanjem delavstva, vendar ji ni bilo jasno, zakaj se kapitalizem ne seseda vase, če je sistemsko, kot je učil Marx, nevzdržen.

Leta 1914 se je odločno postavila po robu vojnemu hujskaštvu, ki mu je podlegla tudi večina članov SPD. »Kapitalizem je pripravljen požgati svet … Vojne so barbarski, družbeno nesprejemljiv, nazadnjaški pojav, ki je v popolnem nasprotju z interesi ljudi,« je zapisala. Oblasti so jo aretirale. Branil jo je Paul Levi, briljantni mladi odvetnik – tudi z njim se je spustila v razmerje – in dosegel oprostitev vseh obtožb. Zgrozila se je, ko je leta 1914 sto deset socialističnih poslancev odobrilo cesarjev vojni načrt. Ko je 2. decembra 1914 parlament odločal o še enem zahtevku za vojaška posojila, se je vojni maniji po robu postavil samo en poslanec SPD, Karl Liebknecht. Maja 1916 so ga aretirali. Rosa je dve leti prej z njim, Klaro Zetkin in Franzem Mehringom zasnovala Die Initernationale Group, ki se je januarja 1916 prelevila v Spartakovo ligo. Spartakovci so odločno zavrnili sodelovanje nemškega imperija in zlasti SPD v 1. svetovni vojni. Pripravili so splošno stavko. Roso in Liebknechta so oblasti aretirale in ju kmalu izpustile. Liebknecht je ob prihodu iz zapora razglasil »svobodno socialistično republiko Nemčijo«.

V tem kratkem obdobju nemške revolucije so parlament prevzeli revolucionarni sindikalisti, ljudska delavska gibanja in predlagali novo obliko vladanja. Vsaka tovarna in vsak polk naj bi izvolila predstavnika v Svet narodnih poslancev. Spartakovci so se znova organizirali, izdajali so časopis Rdeča zastava (Die Rote Fahne).

Januarja 1919 je po Nemčiji pljusknil nov revolucionarni val, vendar je novi vodja socialdemokratov Friedrich Ebert ukazal izkoreninjenje »boljševistične norosti« in aretacijo voditeljev gibanja. Roso in Liebknechta so aretirali 15. januarja 1919. Roso so onesposobili z udarcem s puškinim kopitom, jo ustrelili v glavo in truplo odvrgli v berlinski kanal Landwehr. V noči pred smrtjo je še zadnjič izrazila svojo vero v revolucijo: »’Red vlada v Berlinu!’ Vi topi plačanci! Vaš red je zgrajen na pesku. Revolucija se bo že jutri ’žvenketaje spet usmerila v višine’ in na vašo grozo z zvokom pozavne razglasila: Bila sem, sem in bom!« Ključni revolucionarji tistega obdobja so obžalovali njeno smrt. Lenin je zapisal, da je »bila in ostaja, kljub svojim napakam, sokolica«.

Risoroman Rdeča Rosa se konča s prizorom ob njenem spomeniku, ob katerem sloni mlado dekle s pametnim telefonom. Menda naj bi bila Rosa nekoč zapisala: »Na mojem nagrobniku se smeta pojaviti samo dva zloga: ’čiv, čiv’. To je klic sinice, ki ga tako dobro oponašam, da vse takoj priletijo.« Evansova v tem vidi napoved revolucije 21. stoletja, ki sta jo prinesla Twitter in Facebook, zato ob podobi mladenke doda čivke »#vstaja«, »#zasedba«, »#komunikacija« in »#revolucija«. Na naslednji strani pa še prizore protestov iz sveta in ob njih mlado dekle, ki se policistu postavi po robu z veliko Rosino knjigo Akumulacija kapitala. Pod podobo je zapis »#prihajajoča pomlad«.

Evansovo, ki je sicer letos izdala tudi grafični roman o beguncih v Calaisu v Franciji, skrbijo sedanje razmere v svetu, ko sta ves kapital in moč v rokah odstotka ljudi, srednji razred kopni in smo priča »grozljivi vrnitvi viktorijanskih vrednot in razgradnji socialne države povsod po svetu. Zato je kritika kapitalizma danes dobrodošla.« Risoroman Rdeča Rosa prikazuje življenje in delo neortodoksne marksistke Rose Luxemburg na nov, intimnejši način. Osvetli jo kot žensko, ne samo kot intelektualko. Je zanimivo branje, podkrepljeno s podobami Evansove, ki včasih ilustrirajo Rosine misli, včasih ponudijo dodatno sporočilo. Morda bo knjiga koga spodbudila k branju izvirnih besedil Rose Luxemburg. Zanimanje za njeno delo v 21. stoletju, zlasti med mladimi levičarji, ne preseneča, saj iz njenih del veje zavzemanje za netotalitarno socialistično alternativo; za mirno, egalitarno, demokratično in celo radostno družbo. 

Risoroman: Rdeča Rosa

Avtorica: Kate Evans

Založba: Zavod VigeVageKnjige, 2016

Cena: 25 evrov

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.