MLADINA Trgovina

Matej Bogataj

13. 10. 2017  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Knjiga

Sarival Sosič: Starec in jaz

Spremna beseda: Barbara Korun in Samo Krušič. Litera (Piramida), Maribor 2016.

+ + +

Klavir za dva

Od prvega do zadnjega stavka v hlastnem dolgem dihu izpisan pripovedni tok romana Starec in jaz asociacijsko povezuje in oblikuje zgodbo o intenzivnem druženju mentorja in učenca. Tega, v začetku srednješolsko zbeganega, starec nekako posvoji in mu z neizmerno disciplino, ki je temelj njunega odnosa, v hitrem kurzu približa glasbo do te mere, da se ne samo pobere iz adolescentskega blodenja, temveč tudi uspešno začne kariero z vpisom na glasbeno akademijo.

Vendar je ta zgodba o glasbeni iniciaciji in številnih skupaj preživetih urah samo okvir, v katerega je umeščenih kar nekaj epizod, od namigovanja na starčeve homoerotične avanture do čudno odvratnega odnosa do žensk, ki jima je skupen. Razočaranja in izdaje so temelj mentorskega in včasih prikritega, drugič skoraj sramežljivo erotičnega in pretežno platoničnega odnosa. Ta postane prav telesen, kadar gre za izločanje in popise vsakovrstnih vonjev in sekretov, sline v ustih ob slinastem zalizovanju, vsebine kahel in podobnega. Nad vsem pa lebdi glasba kot skoraj ideal, kot zadnje in najvišje udejanjenje umetniške lepote in zavetje pred tesnobo.

Sosič roman izpisuje v maniri starih mojstrov, ta gosta knjiga, včasih z dolgimi stavki, prekinjanimi z vrinjenimi, je na sledi moderne proze. Predvsem zato, ker je način oblikovanja bolj kot kronologija in linearno fabuliranje preskakujoče in na asociacijski logiki temelječe spominjanje. Vse je postavljeno v čas, ki omogoča distanciran pogled na preteklo, in iz te lege je mogoče prepletanje zgodbe, ki ob popisu samote v dvoje pred klavirjem sega v vse meandre družinskih zgodovin, izpisovanje okolja, iz katerega prihajata protagonista, pa tudi skoraj liturgično ponavljanje manter o redu in disciplini, ki vodita k samouresničenju.

Sarival Sosič

Sarival Sosič
© Borut Krajnc

Ta navezava na glasbo in s tem povezana fugasta kompozicija seveda spominjata na komediografa Thomasa Bernharda. Tečni, enodimenzionalni starec in njegovo čaščenje glasbene lepote in harmonije spominjata na njegove klavirske virtuoze iz romana Potonjenec ali na tečnobo iz Starih mojstrov. Vendar je Bernhard bolj zvijačen, tam je vse, kar govorijo stari o umetnosti, osmešeno, vidimo jih v njihovem pretiravanju, vse je citat in oponašanje tečnobnih genialcev, pri Sosiču pa gre za pritrjevanje, brez distance, in vse skupaj izzveni v pedagoških tonih, poučno.

Res pa je, da je pri takšnem pripovedovanju ob kompoziciji, ki prepreči, da bi se fragmentarno gradivo razsulo, nujna tudi jezikovna bravuroznost pri jezikovni karakterizaciji. Sosiču je v proznem prvencu to precej uspelo, čeprav se nam zdi, da morda proti koncu zmanjkuje mesa pripovedi in da se začne ponavljati, kot da gre za repetitiven dril ob klavirskem preigravanju.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.