MLADINA Trgovina

Goran Kompoš

27. 10. 2017  |  Mladina 43  |  Kultura

Nick Cave

Eden najbolj cenjenih avtorjev pesmi, glasbe in poezije našega časa

Princ temačnosti

Nick Cave je reden gost Ljubljane, skupaj z zasedbo the Bad Seeds nas je nazadnje navdušil 25. novembra 2013 v Hali Tivoli.

Nick Cave je reden gost Ljubljane, skupaj z zasedbo the Bad Seeds nas je nazadnje navdušil 25. novembra 2013 v Hali Tivoli.
© Miro Majcen

»Ne zanima me tisto, kar lahko razumem v polnosti. Besede, ki sem jih napisal skozi leta, so le furnir. So resnice, ki ležijo pod površjem besed. Resnice, ki se kot grbe morske pošasti pojavijo brez opozorila in spet izginejo. Izvedba pesmi je zame iskanje poti za to, da pošast primamiš na površje. Da ustvariš prostor, v katerem stvor prodre skozi resnico in tisto, kar nam je znano. Svetleč prostor, kjer se križata domišljija in stvarnost. Prostor, kjer obstaja vsa ljubezen, solze in veselje. Prostor, v katerem živimo.« S temi besedami Nick Cave v zadnjem prizoru sklene film 20.000 dni na Zemlji, v katerem odigra »vlogo« starajočega se rockovskega zvezdnika, ki se spominja svoje kariere in življenja.

Čeprav gre za fiktiven dokumentarec, so vzporednice z njim samim, ki je nedavno dopolnil šestdeset let, očitne. Ja, tisto, kar je izrečeno, je pogosto napihnjeno, celo (sarkastično) mitologizirano, toda pod površjem se skriva veliko resničnega. To je jasno vsakomur, ki se je kdaj srečal s Cavovim delom, njegovo glasbo in poezijo.

In te »stvore« iz globin svojih pesmi na površje vleče tudi na svojih koncertih. V Ljubljani je prvič nastopil pred tridesetimi leti (z zasedbo the Bad Seeds) in od takrat se redno vrača. Vedno enak in hkrati vedno drugačen.

Leta 2005 smo ga ob spremljavi okrnjenih Bad Seedsov in še bolj v solistični izvedbi slišali z baladnimi (klavirskimi) priredbami skladb z dvojne plošče Abattoir Blues/The Lyre of Orpheus. Ljubljanske Križanke, ki naj bi bile eno njegovih najljubših koncertnih prizorišč, je v enaki zasedbi, a z novim imenom Grinderman, s trdim, hrupnim garažnim rockom zatresel tudi pet let pozneje. Nazadnje smo ga, s polno postavo spremljevalne zasedbe the Bad Seeds, slišali pred štirimi leti v ljubljanski Hali Tivoli. Spet v povsem drugačni podobi kot z razposajenim Grindermanom, s prefinjeno, elegantno izvedbo skladb s predzadnje plošče Push the Sky Away ter izborom starejših komadov, ki so jih smiselno postavili na skupni imenovalec. Ampak verjetno se nihče ne bi pritoževal, niti če bi jih izvedli enako kot kdaj prej. Najsi bo to zaradi virtuoznosti benda ali še raje zato, ker gre preprosto za brezčasne skladbe, ob katerih vsakič dobiš občutek, da jih slišiš prvič.

Ja, pred temačnimi platmi življenja se ni nikoli skrival, tudi ko mu je izguba sina življenje postavila na glavo, ne. Da bi nekoliko omilil bolečino, se je menda preprosto zakopal v delo. Nastala je ena najganljivejših in najbolj pronicljivih plošč na temo žalovanja.

Te posebne, magične trenutke, s katerimi na vdušuje razprodana prizorišča po vsem svetu, lovi tudi med snemanjem plošč. »Rad začutim skladbo, preden jo razumem. Ko vsi skupaj igramo globoko v trenutku, se komad zdi neukrotljiv in nepokvarjen. Takoj, ko postane udomačen in ga zvlečemo nazaj v nekaj udobnega, ga postavimo v štalico z ostalimi skladbami. Ampak obstaja trenutek, v katerem vodilno vlogo prevzame skladba in tega trenutka se oklepamo z vsemi močmi. Ta izmikajoči se trenutek je tisto, kar lovimo v studiu,« je dejal nekoč.

Sodeč po izjemnih zadnjih ploščah je okoli sebe zbral popolno ekipo glasbenikov, ki jih pozna, ima rad in jim povsem zaupa. To je bilo še očitneje prav ob snemanju zadnje, Skeleton Tree (2016), ki jo je močno zaznamovala tragična smrt njegovega sina Arthurja poleti leta 2015. Ker je večino skladb napisal pred sinovo nesrečo, so v njih mnogi iskali preroške atribute. Da pa ne bi (spet) prišlo do mitoloških napihovanj, so med snemanjem posneli dokumentarec One More Time With Feeling. Režijo je prevzel Andrew Dominik, ki je s Cavom sodeloval že pri filmu Jesse James in strahopetni Robert Ford (2007), in menda je bila to ena njegovih najtežjih filmarskih izkušenj. Težja celo od tiste, ko je za svoj prvenec Chopper denimo intervjuval Marka Reada, ki naj bi imel na vesti 19 umorov. Kako si postaviš mejo, do katere lahko vdreš v intimo človeka v času njegove največje osebne tragedije?

No, Dominiku je to zadrego pomagal nekoliko premostiti kar Cave, ki se skozi film sam srečuje s svojimi občutki. »Večina se nas noče spremeniti. Vse, kar počnemo, je modifikacija originala, poskus njegove izboljšave. Ampak kaj se zgodi, ko greš skozi tako katastrofičen dogodek, ki te iz znane osebe spremeni v nekoga, ki ga ne poznaš? V ogledalu vidiš sebe, ampak tisto v koži je drug človek. Ko greš ven, je svet enak, ampak zato, ker se spremeniš ti, se moraš vanj vključiti povsem znova. Kaj naj odgovorim, kako naj odreagiram, ko denimo kupim ciagrete in me prodajalec vpraša, kako sem, pa mu ne znam odgovoriti?« je denimo razmišljal na glas.

Ker se s podobnimi vprašanji ukvarja tudi na plošči, je ta dobila precej drugačno podobo, kot smo je vajeni od Cava in Bad Seedsov. »Do besed sem gojil ljubezen, spoštovanje in hkrati nekakšen strah pred tem, kam te lahko odpeljejo. Kaj lahko razkrijejo o tebi. Zato sem jih v preteklosti rad imel pod nadzorom. Na tej plošči sem to moral opustiti. Včasih v življenju vsi iščemo tisti trenutek, o katerem lahko govorimo in pišemo. Ampak te vrste travma je bila zares škodljiva za kreativni proces. Domišljija potrebuje prostor – za to, da nekaj ustvari in sanja. Toda ko se zgodi tako velika travma, prostor izgine. Ostane samo jebena travma. Mislim, da nam je med snemanjem plošče stanje, v katerem smo bili vsi skupaj, dovolilo, da damo ven tak dokument, kot je,« je povedal Cave.

Ja, če med nastajanjem plošče ob sebi ne bi imel dolgoletnih, tesnih sodelavcev, Skeleton Tree morda sploh nikoli ne bi ugledal luči dneva. Zagotovo pa ne bi postal eden najganljivejših in najbolj pronicljivih plošč na temo žalovanja, v katerem se Cave srečuje z bolečino in uničujočimi čustvi ob izgubi otroka.

V filmu 20.000 dni na Zemlji je med (ciničnim) prizorom freudovske psihoterapije razmišljal tudi o svojih strahovih: »Najbolj me je strah tega, da bi izgubil spomin. Da ne bom več mogel delati tega, kar delam, in doseči tistega, k čemur stremim. Spomin je to, kar smo. Duša in razlog za to, da si živ, sta zavozlana v spominu. Zelo dolgo sem neke vrste svet gradil skozi narativno pisanje pesmi. Svet, ustvarjen iz tistih dragocenih, izvirnih spominov, ki definirajo naša življenja, in spominov, ki jih vsi poskušamo ujeti.« Zanj so (bili) to spomini na brezskrbno otroštvo. Spomin na očeta, učitelja angleškega jezika, ki med prebiranjem odlomka iz Lolite Vladimirja Nabokova pred njegovimi očmi doživi preobrazbo. Pa spomini na odkrivanje umetnosti in plošč Alexa Harveyja, Johnnya Casha, Louja Reida, Davida Bowieja in Boba Dylana, pod vplivom katerih je sestavil kultno postpunkovsko zasedbo The Birthday Party, s katero se je leta 1980 iz domačega Melbourna najprej preselil v London in nato v Berlin.

So pa v teh spominih vedno ostajale tudi travmatične izkušnje, zaradi katerih se ga je nekoč prijel vzdevek »princ temačnosti«. Ja, pred temačnimi platmi življenja se ni nikoli skrival, tudi ko mu je izguba sina življenje postavila na glavo, ne. Da bi nekoliko omilil bolečino, se je menda preprosto zakopal v delo. Najprej v dokončanje plošče Skeleton Tree, pisanje poezije in novega filmskega scenarija, od lani pa sta z Warrenom Ellisom (the Bad Seeds, Dirty Three) z glasbo opremila še štiri filme. Med njimi odmeven lanski neo-vestern Za vsako ceno in podobno tematiziran letošnji film Sledi v snegu, ki se ukvarja z odnosom med Ameriko in v rezervatih zaprtimi Indijanci.

Ja, po kopici soundtrackov, ki sta jih z Ellisom ustvarila od prvega (filmskega) sodelovanja pri filmu Ponudba (2005), sta se upravičeno uveljavila tudi v svetu filmske glasbe. Bomo pa že v ponedeljek na svoj račun spet prišli tudi slovenski privrženci njune pop(ularnejše) glasbe. Kakšne stvore bodo s kolegi iz zasedbe the Bad Seeds iz njihovih globin izbezali v dvorani Stožice, ni znano. Ne gre sicer dvomiti o tem, da bo koncert vrhunski. V katero smer ga bo zapeljalo, pa je morda odvisno tudi od Cavovega razpoloženja tisti dan.

Če ga citiramo iz filma 20.000 dni na Zemlji, ko skozi okno v domačem Brightonu opazuje modro nebo, ki se že v naslednjem trenutku razbesni v nevihto: »Vreme lahko nadziram s svojimi razpoloženji. Ne znam pa nadzirati svojih razpoloženj.«

Koncert:
Nick Cave & the Bad Seeds
Kje: Dvorana Stožice, Ljubljana
Kdaj: 30. oktobra 2017

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.