18. 5. 2008 | Mladina 19 | Kultura | Plošča
Portishead: Third
2008, Island
+ + + +
Bristolski elektromelanholiki, poleg Massive Attacka in Trickyja najprepoznavnejši snovalci trip-hopa, popularnega »brand« žanra devetdesetih let, so bili daljnega leta 1994 prijetno presenečeni nad uspehom izvrstnega prvenca Dummy. Plošča je kljub slabi promociji in majhnim pričakovanjem doživela velik uspeh na obeh straneh Atlantika, saj je zaradi prepletenosti različnih glasbenih žanrov pritegnila široko in pisano občinstvo ter veliko posnemovalcev prepoznavnega sloga skupine. Trip-hop se je po Dummyju iz Bristola razširil po vsem svetu, mrzli, melanholični vokal Beth Gibbons je bilo mogoče slišati v različnih skupinah, a nobeni izmed njih se z estetiko ni uspelo približati glasbenemu izrazu skupine Portishead, poetiki različnih inovativnih prijemov in hipnotičnemu temačnemu slogu, kombinaciji Bethine otožnosti in poglobljenosti ter Barrowsovih in Utleyjevih tehničnih in glasbenih zmogljivosti v množici efektov in semplov. Nepričakovani uspeh prvenca je skupini omogočil nemoteno ustvarjanje, rezultat tega pa je bila istoimenska druga plošča, veliko bolj hermetična, manj komercialna, a zato konceptualno trdnejša in še temačnejša stvaritev. Ustvarjalna »tema« se je nadaljevala tudi po objavi živega albuma, posnetega v newyorškem Roselandu, dokler skupina lani ni nastopila na festivalu All Tomorrows Parties, s čimer je tiho napovedala material za tretjo ploščo. Third je plošča, ki je nastala po desetih letih diskografskega premora. V vmesnem času se je na polju popularne glasbe zgodilo veliko, trip-hop se je izgubil v svežih vodah novih glasbenih stilov in izvajalcev. A če ste mislili, da boste na albumu Third našli skupino Portishead, kot se je spominjamo iz devetdesetih let, ste se zmotili. Dummy je črpal zamisli iz filmske glasbe šestdesetih let, jih dobro obdelal in zapakiral v novo, moderno, na upočasnjenih ritmih in elektroniki temelječo preobleko, Third pa se sprehaja po različnih obdobjih zgodovine popa in rocka. Desetletni premor je pripeljal do popolnoma drugačnega glasbenega izraza, ki si še zmeraj prizadeva za originalnost in jo tudi vzdržuje, čeprav gre za težje poslušljivo ploščo, kot sta bili prejšnji. V ospredje prihaja nagnjenost k eksperimentiranju, ki je bila poudarjena že na drugem albumu. Značilna melanholija vokalov in tekstov Beth Gibbons se dopolnjuje z retroprijemi na instrumentalnem področju, to pomeni, da glasba zveni bolj organsko in manj električno, ritmi so bolj raznoliki in slojevitejši. Zdi se, da se je skupina Portishead navdihovala pri najplodnejših obdobjih krautrocka in celo industriala, še posebej pri udarnih komadih Machine Gun in We Carry On. Preseneča tudi spogledovanje s folk koreninami, ki se v nekaterih komadih (Hunter, The Rip, Deep Water) izraža v vokalu. Skupina Portishead se vrača, a ne kot predstavnica žanra, temveč kot znanilka brezkompromisnosti, kot zrela skupina, ki je ustvarila še en brezčasen album.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.