MLADINA Trgovina
  • Borut Mekina

    3. 11. 2016  |  Politika

    Zakaj je Slovenija cerkvi vrnila gozdove, če ti dejansko niso bili cerkveni?

    Cerkvi smo podarili gozdove, čeprav ni bila upravičena do njih. Zdaj želi še odškodnino, ker jih ni dobila dovolj hitro. Iz česa izhaja ta aroganca? V Mladini objavljamo pogodbo, ki smo jo pridobili iz Arhiva Slovenije in na podlagi katere je cerkev z dovoljenjem tedanjega papeža Pija IX. omenjene gozdove, z Blejskim otokom vred, pred več kot 150 leti prodala. Pogodba je sicer v strokovnih krogih znana, a še nikoli ni bila objavljena. Pomembna je predvsem zato, ker že od vsega začetka slovenske osamosvojitve odpira vprašanje, na katero ni pravega odgovora: Zakaj je pravzaprav Slovenija v postopku denacionalizacije te gozdove cerkvi vrnila, če ti dejansko niso bili cerkveni? Večina ostalih držav je takšno premoženje fevdalnega izvora upravičeno, zaradi spremenjenih oblastnih razmerij, podržavila, briksenška škofija pa ga je celo prodala. S kakšnim opravičilom lahko danes cerkev zahteva od države še desetine milijonov evrov odškodnine za neuporabo teh gozdov po letu 1991? Več v članku

  • Damjana Kolar

    3. 11. 2016  |  Kultura

    Deset kulturnih dogodkov od četrtka do sobote

    Izbor dogodkov od 3. do 5. novembra. Več

  • Staš Zgonik

    3. 11. 2016  |  Družba

    Novi postopki v oglaševanju ogrožajo neodvisnost in verodostojnost novinarstva

    Oglasov, ki prek spleta in tradicionalnih medijev prežijo na morebitnega potrošnika, še nikoli v zgodovini ni bilo toliko kot zdaj. A iznašli smo načine, kako se jim čim učinkoviteje izogibati. Daljinec in funkcija ogleda z odlogom sta učinkoviti orožji v boju proti televizijskim oglasnim blokom. Aplikacije za onemogočanje oglasov delajo sive lase oglaševalcem na spletu. Zmanjševanje naklad in evolucijsko pridobljena sposobnost za podzavestno krmiljeno prezrtje oglasov zmanjšujeta doseg teh v tiskanih medijih. Med ljudmi in oglasi poteka nenehen boj. Ljudje sčasoma razvijemo odpornost proti vsaki vrsti oglaševanja, zato morajo oglaševalci uporabljati vedno nove strategije za vdor oglasov v naše možgane. In te strategije so vse spornejše. Več v članku

  • Darja Kocbek

    2. 11. 2016  |  Svet

    Potrošniki črne propagande

    Veliko je bilo zgražanje, ko so Američani in Britanci med drugo zalivsko vojno leta 1991 informacije cenzurirali tako, da mediji niso mogli objaviti niti ene fotografije žrtev te vojne. Od takrat se je veliko spremenilo. Število medijskih kanalov, prek katerih dobivamo informacije z vojnih območij, se je v zadnjih 25 letih zelo povečalo. Takšna cenzura kot leta 1991 danes ni več mogoča. Televizijsko sliko je mogoče pošiljati po satelitu. Slike arabske TV Al Džazira o vojni v Afganistanu so povsod po svetu na voljo od leta 2001, med vojno v Iraku leta 2003 je bila prestolnica Bagdad polna tujih poročevalcev, v die Zeit piše profesor Kai Hafez. Več

  • Uredništvo

    2. 11. 2016  |  Svet

    Uber odgovarja: V Sloveniji ne bo tako

    Na članek Uber izgubil sodno bitko, delavcem plačani dopust, bolniška in minimalna plača se je odzvala slovenska podružnica podjetja Uber. V slednji poudarjajo, da odločitev londonskega sodišča nima nobene povezave s statusom Uberjevih partnerjev v drugih evropskih državah: "Uber ponuja različne storitve na različnih tržiščih, saj je zakonodaja različna od države do države. Uberjevi partnerji v Sloveniji bodo lahko v vsakem primeru zgolj podjetja in samostojni podjetniki, ki bodo nosilci licence za prevoz potnikov. V skladu z zakonom bodo morali biti vozniki bodisi zaposleni pri prevoznem podjetju ali pa samozaposleni, v kolikor bodo kot samostojni podjetniki pridobili licenco za prevoz potnikov." Več

  • Grega Repovž

    1. 11. 2016  |  Politika

    Bo dovolj sprava, ali bi še prepoved splava?

    »Smo žrtve komunistične revolucije. Nekateri neposredno, saj jim je revolucija vzela starše ali stare starše, strice ali tete, brate ali sestre. Nekaterim je vzela pravice: do lastnine, do šolanja, do prostega gibanja, do poklica, do dela. Vsem je vzela pravico do svobode in svobodnega mišljenja, do svobodnega govora in pisanja, do enakopravnosti v družbi in pred državo. V nas je vsadila strah pred jasno in iskreno besedo. Učila je naše otroke, naše sosede, naše sodržavljane, da smo obsojeni na življenje poražencev na napačni strani zgodovine. Vsega tega naj ne bi znali sprejeti kot logično posledico upora zmagovalcem. Opredeljuje nas žalost, saj se zbiramo, da bi skupaj objokovali elito, ki jo je revolucija pobila. Opredeljuje nas prizadetost, da ni bila dovolj le smrt elite, ampak zahteva po njenem izbrisu iz narodove zavesti. Opredeljuje nas zgražanje, da po popolnem propadu komunizma naš narod ne čuti potrebe, da bi storjen zločin priznal, revolucijo obsodil in obžaloval. Opredeljuje nas upanje, da naše slovesnosti in prizadevanja odpirajo oči našemu narodu, da spozna krivico, ki jo trpimo, in jo ustrezno popravi.« To so besede Petra Sušnika, predsednika Nove slovenske zaveze, odkrito domobranske organizacije, primerljive s podobnimi političnimi organizacijami po Balkanu, ki na enak način slavijo ustaše in četnike, torej kolaborante s fašističnim in nato nacističnim režimom v času druge svetovne vojne. A obstoj in toleriranje tovrstnih organizacij sta značilnost postkomunističnega sveta. V Nemčiji česa takšnega ne boste videli. Ker je prepovedano in kaznivo. A Evropa je v tem raznolika. V Italiji na primer odkrita fašistična stališča niso prepovedana niti nenavadna. Več

  • Staš Zgonik

    28. 10. 2011  |  Mladina 43  |  Družba

    Umiranje po slovensko

    Gospod Emil je star 92 let. Ne more več iz postelje. Ve, da ne bo več dolgo živel. Rak na črevesju s številnimi zasevki je neozdravljiv. Leži na paliativni enoti negovalnega oddelka Klinike Golnik. Raje bi bil doma, a se, kot pravi, žrtvuje, saj ne želi obremenjevati svoje žene, ki ne zmore več skrbeti zanj. Ko govori o domu in ženi, se mu oči orosijo, obenem pa v solzah pove, da tako lepo, kot ga je sprejelo medicinsko osebje na Golniku, ni bil sprejet še nikjer. Gospoda Emila ne zdravijo, ker mu ne morejo več pomagati. Namesto tega mu vsakršno težavo, naj bo to zaprtje, slabost, pomanjkanje apetita, bolečine, težka sapa ali drugo, karseda olajšajo. Preden je prišel na Golnik, so ga mučile hude bolečine. Zdaj, pravi, so več kot znosne. Psihično se je pomiril in tudi žena se zmore odkrito pogovarjati, brez izogibanja temi o bližnji smrti. Več

  • Darja Kocbek

    31. 10. 2016  |  Družba

    Živimo v času strašne brutalnosti, brezbrižni smo do podob trpljenja drugih

    Francija se je odločila porušiti begunsko taborišče v Calaisu, imenovano džungla, v katerem je živelo med 6000 in 8000 ljudi. To so ljudje, ki želijo najti novo življenje. Tisti, ki jih niso premestili v begunske centre, ležijo ob cesti kot bube v upanju, da se bodo prebudili v drugačnem svetu. Nekateri zaviti v odeje sedijo na pločnikih, polnih smeti. Tudi oni so smeti za tiste, ki so v zadnjih tednih za begunske otroke zahtevali zobozdravstvene preglede, da bi lahko določili, koliko so res stari. Vprašanje je, koliko so stari ljudje v Calaisu, so otroci, mladostniki ali odrasli? Se lahko strinjamo vsaj o tem, da so ljudje, tako kot mi, v Guardianu piše Jonathan Jones. Več

  • Jure Trampuš

    31. 10. 2016  |  Politika

    Intervju: Dr. Spomenka Hribar, borka za spravo

    Dr. Spomenka Hribar ne mara, če ji kdo reče, da je slovenska Antigona. »Sem živa ženska,« pravi, »ne pa literarni lik.« Tako ji pravijo, ker se že desetletja ukvarja z vprašanjem, kakšen naj bo odnos Slovenije, njene družbe, kulture do povojnih pobojev, kolaboracije, revolucionarnega nasilja, Črne roke … ukvarja se tudi z vprašanjem, zakaj se delitve iz druge svetovne vojne prenašajo tudi v moderni čas. Kdo je kriv? Zakaj politika podžiga sovraštvo? Več

  • Marjan Horvat

    31. 10. 2016  |  Družba

    Fantje in dekleta se lahko ukvarjajo s stvarmi, ki jih veselijo, ne glede na spol

    Otroška slikanica Rozagroza in Plavalava je premišljen, duhovit, poučen in predvsem kritičen prikaz vzgajanja otrok v stereotipne družbene vloge, določene s spolom. Pripoveduje o dvojčkih Neži in Anžetu, njunih starših in vsiljevanju ideologije modre in roza barve, ki otrokom že od rojstva oži svet odraščanja, saj svet modrega določa, kaj je primerno za fante, roza pa, kaj je primerno za deklice. Dva svetova pri vzgoji otrok sta v sodobni družbi ločena z ostrimi mejami, zamejena sta z družbenimi stereotipi, prehajanje med njima pa je družbeno nezaželeno, tako rekoč prepovedano. Več v novi Mladini