Janez Janša in Benjamin Netanjahu

Julija 2021 so mediji po vsem svetu na prvih straneh in v udarnih terminih objavili razkritja glede izraelske vohunske programske opreme Pegaz, ki jo je vrsta avtoritarnih vlad zlorabljala za nezakonit nadzor svojih nasprotnikov. Razkritja so temeljila na gradivu, ki jih je novinarjem posredoval neznani žvižgač. Tarča sistema, ki na skrivaj in v celoti prevzame nadzor nad žrtvinim mobilnikom ali računalnikom in tako poseže v njihovo največjo intimo, je bilo več kot 50.000 ljudi, med njimi po več sto novinarjev, aktivistov, nevladnikov in opozicijskih politikov.

Velika teorija Branka Grimsa

Kaj je »kulturni marksizem«? Ta na prvi pogled prepričljiva besedna skovanka je teorija zarote, priročno orodje, ki so si ga izmislili na desnici, nato pa naprtili levici. Je prazen označevalec, s katerim na desnici kažejo na domnevno pokvarjenost ali izrojenost levice in liberalcev. Enkrat je kulturni marksizem zavzemanje za liberalnejšo družbo, drugič spolna usmerjenost, tretjič (zlasti zadnje čase) pa vse vrste okoljskih politik.

Blejske počitnice družine Janša

Janez Janša je v času, ko je bil predsednik vlade, z družino dvakrat dopustoval v Vili Zlatorog na Bledu. To je lepa, mogočna vila v lasti države. Stoji ob Blejskem jezeru, ima lasten pomol, vrt in dostop do vode pa sta skrita očem radovednežev. Prvič se je družina Janša tja odpravila po prvem valu epidemije in preživela tam teden od 19. do 26. julija. A na počitnice na Bled se je vrnila tudi leta 2021, od 16. do 23. julija. Javnost o tem ne bi vedela nič, če se ne bi v medijih pojavile nejasne fotografije družine Janša, najverjetneje posnete iz čolna, objavila pa jih je spletna stran trma.si.

Palestinski talci

Povod, s katerim Izrael upravičuje skoraj vsa svoja zločinska dejanja v Gazi, so talci. Čas je, da postavimo pojem talcev v pojmovni okvir, ki bo omogočal zgodovinske primerjave in s tem premislek, vsaj nekoliko neodvisen od enoumja imperialne medijske propagande.

Bob Marley je bil slavnejši in vplivnejši od vseh jamajških politikov skupaj

Filmske biografije glasbenikov so kot slovenske športnice – nadpolitične. In kakopak nadstrankarske. Hočem reči: filmske biografije glasbenikov, ki jih je čedalje več (in ki so čedalje bolj wikipedijske), vedno malce porežejo – glasbenikom odbijejo robove. Bradley Cooper je v Maestru porezal slovitega dirigenta in skladatelja Leonarda Bernsteina – o tem, da je podpiral levičarske projekte, da je agitiral proti vietnamski vojni, da je zbiral denar za obrambo črnih panterjev, da je pozival k jedrski razorožitvi in da je njegov FBI-jev dosje štel več kot 800 strani, ni bilo ne duha ne sluha. Politika bi publiko le zmedla in odbila. Bob Marley se začne leta 1976 s spodletelim atentatom na Boba Marleyja (Kingsley Ben-Adir), jamajško legendo reggaeja. Nič političnega ali ideološkega ni bilo v tem atentatu, nas prepričuje film – le »ulica«, stranski produkt postkolonialnega kaosa (Britanci so Jamajko »zapustili« leta 1962), je bušnila v Marleyjev dom. Toda v tem atentatu je bilo nekaj političnega. Mar ni bil Marley slavnejši in vplivnejši od vseh jamajških politikov skupaj? In mar se ta atentat ni zgodil tik pred Marleyjevim velikim mirovniškim koncertom Smile Jamaica, za katerega je bilo jasno, da bo Marleyjeva tiha predvolilna podpora demokratično socialistični Ljudski nacionalni stranki?

Salonitu dobiček, prebivalcem strupeni izpusti

Minuli petek smo pred državnim zborom opoldne prestregli člana uprave cementarne in sosežigalnice Salonit Tomaža Vuka in Dejana Zwittra. Odhajala sta iz državnega zbora še pred glasovanjem o dopolnilih k spremembi zakona o varstvu okolja. Takrat je bilo že jasno, da Salonitu naklonjeno zakonsko dopolnilo, ki ga je tik pred zdajci vložila – kako nepresenetljivo – stranka SDS, ne bo izglasovano. Njun poslednji načrt, da prepričata poslance, po katerem bi Salonit v Anhovem ohranil poslovni model, ki je avstrijsko-italijanskim lastnikom zgolj v zadnjih petih letih prinesel 46 milijonov evrov dividend, je v petek dokončno padel. A zakon zdaj čaka še končno glasovanje na začetku marca, nasprotovanje pa se bo zagotovo še stopnjevalo.

SDS / Kako v praksi poteka širjenje laži?

Nekateri prebivalci Slovenskih Konjic so že od januarja na nogah, država naj bi v njihovo občino nastanila migrante. Vendar pa gre pri vsem skupaj za povsem izmišljeno zgodbo, ki je nastala v logih SDS. Zgodba je učbeniški primer širjenja laži in dezinformacij, ki so namenjene strašenju ljudi, zato si njen potek oglejmo nekoliko pobliže.

Živel Miha Kordiš!

Da bi lahko razumeli, kaj se danes dogaja v Levici, se moramo vrniti nekaj tednov v preteklost. Poslanci Levice Matej Tašner Vatovec, Tatjana Greif, Nataša Sukič in Milan Jakopovič so pred tremi tedni sporočili, da nočejo imeti nobenih stikov več s kolegom iz poslanske skupne Miho Kordišem. Da, to so rekli. Ampak ne samo to. Rekli so, da imajo dovolj njegovega izsiljevanja, groženj, zavajanja, pritiskov. Kaj so torej rekli? Da je Miha Kordiš nasilnež, buli. Da jih nadleguje, da dejansko nad njimi izvaja nasilje – in da si tega ne dovolijo več, da je prestopil mejo spodobnega, mejo dovoljenega.

TV komentar / Kako je Urška Klakočar Zupančič sodnike spomnila na etiko in moralo

»Do dviga plač sodnikov seveda mora priti, a takrat, ko bo dosežen dogovor z vsemi deležniki v javnem sektorju. Takrat bo zagotovo prišlo tudi do dviga plač sodnikov. Sama menim, da so zahteve sodnikov legitimne, menim, da so dobile ustrezno legalnost tudi z odločitvijo ustavnega sodišča. Bi pa položila sodnicam in sodnikom na srce, da je včasih treba imeti v mislih še kaj več kot svoje lastne koristi in da je treba opozarjati na nepravilnosti tudi takrat, ko se ne tičejo samo tvojega materialnega položaja. In pod prejšnjo vlado, ko smo imeli v oči bijočo razgradnjo pravne države in pa neustavnosti, ki smo jih lahko vsi opazili, ki so se tikale temeljnih pravic in človekovih svoboščin, so bili sodniki povečini kar tiho. Želim torej, da so potrpežljivi, da zaupajo tej vladi, ker verjamem, da bo uresničila, kar se je zavezala, predvsem pa, da ne prestopajo meje, namreč meje, ki se ji reče izsiljevanje. Merim na njihovo grožnjo, da bodo bojkotirali evropske volitve. Izsiljevanje ne koristi nikomur, še najmanj pa sodnikom, ki imajo visoko stopnjo integritete.«

Vlado Miheljak

23. 2. 2024  |  Mladina 8  |  Dva leva

Komentar / Prilika o pravem času

Tako, pa smo dočakali polni dve leti vojne. Kmalu po začetku (10. junija 2022) je skupina podpisnikov pretežno levoliberalne provenience pozivala h končanju vojne, skupina protipodpisnikov s pisane palete levih, desnih, med njimi pa kar nekaj izpričanih nedemokratov, pa kmalu potem za njeno nadaljevanje. Tajming prve peticije je morda bil pravi, kajti potek vojne je morda še najbolj presenetil samega Putina, ki si jo je predstavljal kot blitzkrieg, pa se je zapletel in mu je bilo verjetno kmalu jasno, da se Rusi ne bodo kar v paradnih defilejih pripeljali skozi »velika kijevska vrata«. Morda. Vredno je bilo poskusiti. Kaj se je v dveh letih spremenilo? Pravzaprav malo, ker so Rusi še vedno, tako kot na pomlad 2022, vsaj na petini ozemlja Ukrajine. A hkrati veliko. Porušena, do tal zravnana mesta, milijoni razseljenih in predvsem stotisoči mrtvih na obeh straneh. Vojna pa kar traja. In ji ni videti konca. Tisti, ki so Ukrajince najbolj ščuvali k samomorilni frontni vojaški obrambi, jih sedaj pripravljajo na točko preloma, v kateri so bili junija 2022 – na pogajanja. Vse prejšnje poskuse dogovorov so torpedirali ZDA in Združeno kraljestvo (spomnimo se sporočila Borisa Johnsona Ukrajincem 9. 4. 2023: »Putin je vojni zločinec, na katerega je treba pritiskati, ne pa se z njim pogajati.«).

Plastična prevara

Nedavno izdano poročilo ameriške okoljevarstvene organizacije Center for Climate Integrity (Center za podnebno neokrnjenost, CCI) opisuje, kako so velika petrokemična podjetja javnost desetletja zavajala glede tega, koliko lahko recikliranje odpadkov pripomore k blaženju krize zaradi kopičenja teh, in s tem preprečevala nekatere druge ukrepe, ki bi ogrozili njihove prihodke.

Več svobode za migrante, več strahu med prebivalstvom?

Vlada je nedavno v bližini mejnega prehoda Obrežje odobrila gradnjo obmejnega sprejemnega migrantskega centra, v katerem naj bi policija opravila predhodni postopek s tujci, preden jih nato namestijo v ljubljanskem azilnem domu ali kateri od njegovih izpostav. A policiji je očitno po dolgih letih pritoževanja, da policisti »niso šoferji«, uspelo zagotoviti, da ji ne bo več treba opravljati prevoza tujcev od meje do azilnega doma. Kako bodo prosilci za azil po novem sploh prišli do Ljubljane? Z javnim prevozom? Na štop? Bodo sploh prišli?

Obredni zakoli

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je sprejelo precedenčno odločitev glede zakola živali v skladu z verskimi dogmami oziroma je razsodilo o razmerju med pravico živali, da so usmrčene humano, in pravico do verske svobode. Hvala bogu je odločilo v prid živali.

Županova palača

V Grosupljem, občini, 20 kilometrov oddaljeni od Ljubljane, ki jo že 14 let vodi Peter Verlič (SDS), se obeta največji občinski projekt do zdaj. Gre za projekt ureditve središča, ki se je sprva imenoval »Ureditev centra Grosuplja s kulturnim domom in glasbeno šolo«, nato pa se je prelevil v projekt »Ureditev centra Grosuplja s kulturnim domom, glasbeno šolo in upravno-poslovnim objektom«. Župan je torej projektu dodal še upravno stavbo. A čeprav je občina že lani na podlagi natečaja izbrala idejno zasnovo projekta in je junija za tri milijone evrov najela podjetje Format23 za izdelavo projektne dokumentacije, župan o projektu svetnikom ne razkrije pravzaprav nič, češ da še ni pravi čas.

Cecilia Gentili, »svetnica« in »mama vseh kurb« v enem

Cecilia Gentili je bila dolgoletna borka za pravice transspolnih oseb in spolnih delavcev, zavzemala se je predvsem za njihov enakopravni dostop do zdravstvene oskrbe, pomembno je prispevala k dekriminalizaciji prostitucije v New Yorku. Nastopila je tudi v priljubljeni seriji Pose, posvečeni legendarni newyorški ballroom kulturi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Bila je tako rekoč ikona ameriške LGBT-scene.

Platformni delavci (za zdaj) ostajajo brez pravic 

Evropski parlament in svet sta po dveh letih le dosegla dolgo pričakovani dogovor o novi direktivi o delu prek platform. Predlog naj bi, sicer v okrnjeni različici, prinesel ureditev pravnega položaja delavcev, ki storitve ponujajo prek platform, kot je Uber ali recimo Wolt, ki velja za priljubljeno kurirsko službo tudi pri nas, vendar ti pri platformah, četudi ima njihov odnos z delodajalcem vse značilnosti delovnega razmerja, niso zaposleni. Direktiva bi delavcem omogočila tudi večjo preglednost nad algoritmi, ki jim delegirajo delo, in seznanjenost s tem, katere njihove osebne podatke shranjujejo platforme. Kljub podpori večine članic EU, predlog je podprlo kar 23 držav, tudi Slovenija, pa je njegova usoda negotova, saj ni prejel potrebne podpore kvalificirane večine.

Heni Erceg

23. 2. 2024  |  Mladina 8  |  Hrvaška

Komentar / Biti ženska na Hrvaškem

Kako si lahko zagovornik človekovih pravic, hkrati pa si nad sodelavkami manjšinskega medija privoščiš mobing, ki gre tako daleč, da te nazadnje ostanejo celo brez službe? Čeprav so ta dekleta o tem mediju vedela veliko več od nasilnega šefa, ki o njem nima pojma, je pa zato vdan podrepnik tistega nad sabo, vplivnega politika, katerega naloga je prav skrb za pravice manjšin. Kako se ta lahko ukvarja z enakimi možnostmi žensk in moških in hkrati nekdanji partnerici in materi svojega otroka tega nenadoma odvzame, leta in leta manipulira in laže, da ga mati zlorablja, ker želi, da se uči in redno hodi v šolo? In jo vlači po sodiščih in centrih za socialno delo. S čim se proti takemu bolnemu početju lahko borijo takšne ženske? V instituciji, kjer jih ponižujejo in nato še odpustijo, je to boj brez upa zmage, ker v njej vlada neizprosna moška omerta, čeprav delovanje ustanove, ki skrbi za pravice manjšin, spodkopava na spolu utemeljen prezirljiv odnos nadrejenega do sodelavk, pa tudi do matere svojega otroka. Si lahko na sodišču izborijo pravico do spoštljivega odnosa na delovnem mestu in dosežejo, da bo nasilnež kaznovan? Eh, to so utvare, saj je edini znak, da je Hrvaška pravna država, ogorčenje spodobnih državljanov nad nedavno odločitvijo mogočnega predsednika vlade, da za prvega moža hrvaškega pravosodja – glavnega državnega odvetnika – imenuje človeka, o katerega integriteti pričajo zveze z mafijci in ministri te vlade, ki so se znašli za zapahi. Boriti se za svoje pravice v taki državi in biti žena in mati pomeni mučno in brezplodno zapravljati zdravje, denar in čas, saj je končna razsodba praviloma izrečena v korist moškega, šefa, ki izvaja mobing nad sodelavkami, ali očeta, ki materi – zaradi bolestnega sovraštva – jemlje otroka.

Žoge in bombe / Letos je imel oglas med Super Bowlom tudi Izrael

Super Bowl, finalna tekma lige ameriškega nogometa NFL, je za Američane pomembna prireditev, vsako leto si jo povprečno ogleda kakih 100 milijonov Američanov oziroma vsak tretji. To leto jih je bilo še več, 123 milijonov, najbrž zato, ker je Travis Kelce, član moštva Chiefs, v zvezi s trenutno najbolj priljubljeno pevko na svetu Taylor Swift. Ena izmed značilnosti Super Bowla so oglasi, ki se predvajajo med tekmo. Podjetja dragi oglasni čas – letos je 30 sekund stalo 7 milijonov dolarjev – izrabijo za čim zabavnejše oglase, o katerih se v naslednjih tednih veliko govori, kdaj pa oglasni čas zakupijo tudi različne interesne skupine.

Porogljive potegavščine ljubljanskega Michelangela

Sprotni slovar slovenskega jezika izraz trolanje razlaga kot »pisati sporočila na družbenih omrežjih z namenom doseči čustveni odziv pri drugih uporabnikih« in »s takim ravnanjem določenemu uporabniku družbenega omrežja namenoma povzročati nelagodje«. The Miha Artnak, grafični oblikovalec, konceptualni umetnik in nabrit satirik, pa trola tudi onkraj medmrežja, denimo v galerijah in medijih. Njegova zadnja pustolovščina na presečišču umetnosti in trolanja je slikarska razstava Last, ki so jo prejšnji teden odprli v ljubljanski Galeriji Vžigalica.

Janko Lorenci

23. 2. 2024  |  Mladina 8  |  Kolumna

Komentar / Kupiš in se nasloniš nazaj

Morebitna druga slovenska jedrska elektrarna je orjaški finančni in siceršnji zalogaj, vreden okroglo četrtino našega letnega BDP. Projekt bi razvoj najbrž prej upočasnil kot pospešil. Razumna politika bi dobro premislila, preden bi se ga lotila. Razmisleka ni, a naša politika se je že odločila – nuklearka št. 2 bo!

Zapostavljeno ekološko kmetijstvo

»Evropa je z nepremišljeno okoljsko zeleno politiko sama sebe ustrelila v koleno v primerjavi z drugimi svetovnimi silami,« je 2. februarja v oddaji Ob osmih na Prvem programu Radia Slovenija dejal Borut Florjančič, predsednik Zadružne zveze Slovenije. V isti sapi je dodal, da evropski zeleni prehod povzroča škodo kmetom, obenem pa se Evropa z njim odreka zdravi hrani, pridelani lokalno in v nadzorovanih razmerah.

dr. Bogomir Kovač

23. 2. 2024  |  Mladina 8  |  Ekonomija

Komentar / Vojna retorika

Münchenska varnostna konferenca 2024 velja za nekakšno nadaljevanje Davosa, mesec dni kasneje, z manj glamurja in širine, toda s podobnimi nameni in cilji. Velja za največji svetovni forum o varnostni politiki, miroljubnih diplomatskih iniciativah, namenjen spodbujanju zaupanja v mirne rešitve sporov in vojn. Njen osrednji in večni moto je graditev miru z dialogom in sodelovanjem. Bila je spočeta sredi hladne vojne, najprej kot poskus dokazovanja nemške kooperativnosti z zavezniki, zlasti do ZDA in vojaške zveze Nato. Še danes velja za transatlantsko družinsko srečanje, posvečeno predvsem interesom »Zahoda«, njegovi obrambi hegemonije v okviru svetovne ureditve. Širitev udeležencev in tem je zadnjih trideset let podpirala želeno ekonomsko globalizacijo in miroljubno koeksistenco. Toda razpadanje svetovnega reda in Pax Americana stopnjujeta nevarnosti geopolitičnih konfliktov in vojn, zlasti med ZDA, Rusijo in Kitajsko. Varnostna tveganja se stopnjujejo, politični kaos narašča. Letošnje srečanje je izzvenelo bolj kot priprava na tretjo svetovno vojno, slabih sto let za spočetjem druge. Nobeden od obeh središčnih konfliktov zahodne alianse, v Ukrajini in Izraelu, ni danes rešljiv znotraj njenih interesov. In zato za nobenega od njiju nismo dobili v sobanah hotela Bayerischer Hof zadovoljive mirovne popotnice. Žalostno, toda pričakovano.