Martin Premk / »Delitve med tistimi, ki podpirajo partizane, in onimi, ki jih ne, koristijo politiki, ki rada govori o preteklosti, malo manj pa o prihodnosti«

Martin Premk je zgodovinar, nekaj časa je delal v Vojaškem muzeju Slovenske vojske v Pivki, a je zaradi mobinga nadrejenih častnikov to delovno mesto zapustil. Doktoriral je pri dr. Božu Repetu na temo poljanske vstaje in boja proti okupatorju v Sloveniji leta 1941. Nekateri mu očitajo, da je partizanski zgodovinar, te označbe se ne brani, trdi, da vseskozi dela strokovno, čas druge svetovne vojne pa je zanj čas nastanka slovenske države. Zdaj je poslanec Svobode, v politiko je zašel po naključju, pravzaprav zaradi vlade Janeza Janše. V parlamentu je med drugim član odbora za kulturo, ki je prejšnji teden obravnaval vprašanje muzeja osamosvojitve. Glede tega muzeja je zelo oster, kar so si zamislili, pravi, ni zgodovina, pač pa propaganda. A ima še eno posebnost, v prejšnji službi so ga sodelavci klicali »Oklepnik«, v mladih letih se je namreč izučil za tankista, v Pivki pa je včasih vozil tudi kakšen star tank. To še vedno počne in prostovoljno pomaga pri vzdrževanju voznih tankov in drugih vozil v Pivki.

Dragan Petrovec / »Sovraštvo je močno, če ne najmočnejše povezovalno čustvo«

Zdi se, da stvari uhajajo izpod nadzora. Neznanci na ulicah napadajo politične aktiviste in aktivistke, zmerjajo jih, jih porivajo. Enako delajo s poslanci in poslankami. Pišejo jim grozilna pisma, na družbenih omrežjih grozijo njim in njihovim otrokom, grožnje prejemajo tudi druge znane osebnosti, denimo novinarji in novinarke. Kakšni so pravi razlogi za razrast sovraštva, kdo ga spodbuja, kako ga ustaviti?

»S snemanjem hidžaba iranske ženske osvobajajo celotno družbo«

Nemiri, ki so izbruhnili v Iranu, potem ko je sredi septembra tako imenovana moralna policija do smrti pretepla 22-letno Mašo Amini zaradi domnevnega kršenja pravil glede strogo zapovedane muslimanske ženske noše, so bliskovito prerasli v splošni upor proti islamski oblasti. Zahodni osrednji mediji se osredotočajo predvsem na prizore žensk, ki snemajo hidžab (naglavno pokrivalo, op. a.) in ga mečejo v ogenj, a ti plameni osvetljujejo še marsikaj drugega. Ta ljudska vstaja v Iranu, že tretja večja v zadnjih 13 letih, presega zahteve po večjem obsegu osebnih svoboščin; je upor proti islamski oblasti, pa tudi proti rentnemu kapitalizmu, ki ga ta uveljavlja, in proti strahotnim družbenoekonomskim razlikam, ki so njegova najočitnejša posledica. Moramo upoštevati, da tretjina Irancev živi pod pragom absolutne revščine, opozarja iranski filozof Arsalan Reihanzadeh, ki na Podiplomski šoli ZRC SAZU v Ljubljani pripravlja doktorat na temo Transformacije moderne misli – filozofije, psihoanalize in kulture.

»Informativni program je od lani novembra zapustilo že okoli 50 zaposlenih«

TV Slovenija je šla v zadnjih petnajstih letih skozi več turbulentnih obdobij, v katerih so vladajoči poskušali njene novinarje politično razdeliti, a tako hudo, kot je sedaj, opisuje Helena Milinković, ni bilo še nikoli. Helena Milinković ima za seboj že dolgo novinarsko kariero. Zaposlena je v zunanjepolitičnem uredništvu, bila je tudi voditeljica in urednica Globusa, ene od oddaj, ki jih je novo RTV vodstvo novembra lani ukinilo. Ker protesti novinarjev in strokovne javnosti niso bili učinkoviti, so se novinarji tedaj tudi sindikalno aktivirali. Milinkovićeva je od tedaj predsednica Koordinacije novinarskih sindikatov RTVS in Sindikata novinarjev TVS.

»Obtoževanje je napačna pot«

Zgodba z zamenjavo pacientov v bolnišnici Celje se je odvila po že neštetokrat videnem vzorcu: prizadeti bolniki, ogorčeni svojci, ogorčena javnost, ogorčen minister, ki terja glave odgovornih. Zdravnik Andrej Robida, upokojeni otroški kardiolog in strokovnjak za varnost v zdravstvu, ta vzorec imenuje kultura strahu, edina posledica je, da zastrašeno zdravstveno osebje še skrbneje prikriva svoje spodrsljaje.

»Čas je, da se uvedejo jasna pravila«

Da bi lahko razumeli, kakšne so dejanske razmere v zdravstvu, ali so zdravniki res preobremenjeni in podplačani, kakšni so temeljni vzroki za pešanje javnega zdravstva, moramo pogledati v jedro sistema – v javni zdravstveni dom. Sašo Rebolj je družinski zdravnik in direktor Zdravstvenega doma Kamnik.

»Zadnji podatki kažejo, da smo v EU od ruskega plina odvisni le še v približno desetih odstotkih«

Marjan Eberlinc, vodja uprave Plinovodov, državnega podjetja, ki upravlja slovensko plinsko infrastrukturo, je bil v zadnjem obdobju eden glasnejših promotorjev rabe zemeljskega plina. Strojnik po izobrazbi je leta 1976 poklicno pot začel v inženirski družbi Rudis. Leta 2000 je nato postal tehnični direktor družbe Geoplin, pet let za tem, ko smo v Sloveniji plinsko infrastrukturo osamosvojili od distribucije, pa je prevzel vodenje Plinovodov. Eden njegovih največjih projektov na tem delovnem mestu je bil načrt gradnje Južnega toka, ruskega plinovoda, po katerem bi plin v Slovenijo pritekal prek Bolgarije, Srbije in Madžarske. V tistem času je tesno sodeloval z ruskim Gazpromom.

»Naše veleposlaništvo v Moskvi mi je obrnilo hrbet«

Rina Pleteršek, ki se je leta 1996 rodila v Celju, je v gimnazijskih letih obiskovala gledališko šolo pod vodstvom Vanje Slapar in Viktorja Ljubutina. Ta jo je navdušil za nadaljevanje dramskega izobraževanja v Rusiji. Od leta 2018 do 2022 je živela v Jekaterinburgu in tam obiskovala igralsko akademijo Jekaterinburški državni gledališki inštitut. V Rusiji je zadnje leto doživljala preživitveno krizo zaradi posledic sankcij, ena od profesoric jo je označila za državno sovražnico, nazadnje pa jo je slovensko veleposlaništvo v Moskvi pustilo na cedilu. Kljub temu ji je uspelo končati akademijo, bila je med najboljšimi študenti. Pripoveduje o življenju v Rusiji.

»V družbi smo začeli o nekaterih stvareh, o katerih smo prej molčali, govoriti na glas«

Dr. Jasna Podreka je sociologinja, docentka na ljubljanski Filozofski fakulteti in prostovoljka Društva SOS telefon. V doktorski disertaciji je obravnavala nasilje nad ženskami in intimnopartnerske umore žensk v Sloveniji, na podlagi disertacije pa je leta 2017 objavila znanstveno monografijo Bila si tisto, kar je molčalo. Istega leta je v Ameriki izbruhnila afera Weinstein in sledilo je množično gibanje #metoo. Kot poudarja dr. Podreka, smo odtlej na področju spolnega nasilja in spolne nedotakljivosti prehodili dolgo pot – vendar je tudi pot pred nami še precej dolga.

»Nihče ne nasprotuje napredku, treba pa je poskrbeti za tiste, ki mu ne morejo slediti«

V domnevno svinčenih časih socializma so generacije baby boomerjev zanosno prepevale »Lepo je v naši domovini biti mlad ...«; v neoliberalnem raju danes kot potrošniki marginalizirani, kot državljani pa celo kratko malo odpisani, povečini nezadovoljno brundajo »Težko je v naši domovini biti star«.

»Ignoriranje novih medijev pomeni, da različnim nestrpnežem že vnaprej odstopamo prostor«

Peter Stanković, kulturolog in profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, je zadnje leto v naši medijski krajini (nehote) dvignil precej prahu, saj se je po izidu njegove monografije Simbolni imaginarij slovenske narodnozabavne glasbe iz konservativnih medijev (in celo od nekaterih politikov, denimo Janeza Janše) nanj usul plaz zgražanja, ki je izhajal predvsem iz politično motiviranega izkrivljanja njegovih dognanj. Ker smo se v medijih zaradi tega posvečali predvsem tej študiji in glasnim odzivom nanjo, mu je bila napoved, da se intervju tokrat ne bo osredotočal na narodnozabavno glasbo, v veliko veselje, skorajda v olajšanje. Peter Stanković je namreč raziskovalec, ki se v poglobljenih študijah ukvarja z izjemno širokim naborom kulturnih pojavov: med drugim je eden naših največjih strokovnjakov za film in zgodovino slovenskega filma, veliko se posveča popularni glasbi, identitetnim politikam, oblačilni kulturi, mladinskim subkulturam in življenjskemu slogu, stripom, družabnim omrežjem, medkulturnim izmenjavam v kulinariki in še marsičemu. Je tudi strasten popotnik, ki potuje predvsem tja, kamor turisti navadno ne zahajajo. Ukvarja se z ulično fotografijo pa z jogo in je sladokusec, ki kuha predvsem eksotične jedi. Zanj lahko rečemo, da je velik ljubitelj umetnosti v najširšem pomenu besede. Navsezadnje pa je tudi odličen profesor in mentor, kar je zanesljiv podatek, saj ste ga dobili iz prve roke.

»Raje sem bil na barikadah kot v ozadju«

Dokler je bil ljubljanski škof, so njegove pridige in govori polnili medije, nato je prišlo obdobje, ko je kot prefekt in kardinal stopil v vrh Vatikana, zdaj pa je napisal knjigo spominov, tudi takih, ki so mu jih odsvetovali.

»Kazati s prstom samo na posameznika je neumnost. A naj vseeno vsak sam, zlasti ker smo bogati del sveta, naredi, kar lahko.«

Dr . Žiga Malek (letnik 1987) že sedem let živi in dela na Inštitutu za okoljske študije na Vrije Universiteit v Amsterdamu. Ukvarja se s ključnim vprašanjem prihodnosti, s kompleksnim modeliranjem prihodnje rabe tal, ki ponuja odgovor, kje in kaj gojiti, da bomo (pre)živeli. Diplomiral je leta 2010 na ljubljanski Biotehniški fakulteti, Oddelku za krajinsko arhitekturo, z delom Razvoj alpske krajine na primeru Zgornjesavske doline, doktoriral pa na Dunaju z disertacijo o modeliranju sprememb zemljišč v italijanskih Alpah in romunskih Karpatih.

»Bolje je biti previden kot upati, da ne bo tako hudo«

Strokovnjak za infekcijske bolezni dr. Andrej Trampuž zadnja leta vodi infekcijski oddelek v največji in najprestižnejši evropski bolnišnici Charité v Berlinu. Z njim smo se pogovarjali o tem, kaj nas čaka jeseni.

»Vsekakor si ne moremo privoščiti, da bi mirno gledali krepitev nazadnjaštva«

Ko je na proslavi ob dnevu državnosti Urška Klakočar Zupančič razširila roke in se zavrtela pred ljudmi, se je ob tem zvrtelo marsikomu, ki ni vajen takšnega vedenja. Predsednica državnega zbora je po vsem sodeč še ena znanilka neke nove dobe, ki bo prej ali slej počistila z okostenelimi predstavami o politiki in vlogi ženske – misel, ki je za marsikoga strašljiva. A kot pojasnjuje sociologinja Aleksandra Kanjuo Mrčela z ljubljanske Fakultete za družbene vede, napredka ni mogoče ustaviti, vrnitev v svinčene čase patriarhata pa je dejansko nemogoča, najsi se konservativci po vsem svetu še tako naprezajo. To je bilo tudi ključno sporočilo prestižne Evropske konference o spolu in politiki, ki sta jo v Ljubljani pod okriljem Univerze organizirali FDV in Filozofska fakulteta v sodelovanju z Evropskim konzorcijem za politične raziskave (ECPR). Če je več kot 400 njenih udeleženk in udeležencev na začetku dogodka še vilo roke ob novicah o prepovedi splava v ZDA, jih je že dva dni kasneje razveselila novica o odpravi diskriminacije istospolnih parov v Sloveniji.

»Odločba ustavnega sodišča je hvalospev ljubezni«

Rado Fele in Janez Capuder sta skupaj že 20 let. Želela sta se poročiti, želela sta skleniti zakonsko zvezo, a so ju na upravni enoti zavrnili. Zato sta vložila ustavno pritožbo in na koncu uspela. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je bila dosedanja zakonska ureditev diskriminatorna glede na določila ustave. Fele v intervjuju podrobno razlaga pravno pot in ovire, na katere sta naletela s partnerjem. Pravi, da jima je šlo vseskozi za enakopravnost in da se je vredno boriti za človekove pravice. Rado Fele je po izobrazbi pravnik, vodi vladno službo za zakonodajo in napoveduje, da se bo izločil iz vseh postopkov, ki bodo povezani s spremembami zakonov, kot jih je zapovedalo ustavno sodišče.

»Ključni krivec za trenutno stanje je obdavčitev; ob visoki obdavčitvi plač obdavčitve nepremičnine praktično ni.«

Črtomir Remec, rojen leta 1961, je magister gradbeništva. Vodenje republiškega Stanovanjskega sklada je prevzel pred natanko sedmimi leti, julija 2015. Poleti 2019 je nastopil drugi mandat, ki se izteče prihodnje leto.

»V energetiki oziroma celo državni infrastrukturi že leta in leta doživljamo idiotizme na vrhu«

Vladimir Šega (1959) je inženir, ki se ukvarja z ekonomsko demokracijo in soupravljalskimi pravicami zaposlenih. Zadnjih šest let predseduje Združenju svetov delavcev Slovenije. Je tudi predsedujoči svetu delavcev družbe Dravskih elektrarn Maribor, kjer je zaposlen, in skupine Holding Slovenske elektrarne ter koordinator skupnega sveta delavcev družb v pretežni lasti države v sklopu Slovenskega državnega holdinga. Kot član stranke Levica je svetnik v mariborskem mestnem svetu, med drugim pobudnik participativnega proračuna. Je tudi eden od producentov Festivala Lent, ki bo potekal v naslednjih devetih dneh, njegov je Jurčkov oder.

»Pretekla vlada je bila preekstremna za okus večine volivcev«

Alenka Stanič slovenskim podjetjem svetuje pri kadrovanju, išče najboljše ljudi za člane nadzornih svetov in za druge menedžerske funkcije. Najemala so jo tudi državna podjetja, pri svojem delu pa je zaznala veliko primerov političnega kadrovanja, kljub natančno določenim postopkom in pravilom so bili včasih izbrani ljudje, ki o podjetju, njegovem delu niso vedeli veliko, so pa bili všeč politiki. To se je dogajalo že pred leti, izrazito tudi v času prejšnje vlade. Kaj mora nova vlada narediti drugače? Kako preseči imenovanje po političnih preferencah, ne pa po znanju? In kaj narediti s tistimi, ki škodujejo interesom podjetja, katerega poslovanje naj bi nadzorovalo? Alenko Stanič zanima veliko stvari. Po izobrazbi je biologinja in antropologinja, doktorirala je na temo bega možganov, izšel pa je tudi njen roman Ženska proste reje – ta govori o ženskah in moških, o naravi in družbi, o izbiri in, kako pripravno za ta čas, o svobodi.

»Ta občutek nemoči, da si ne moreš privoščiti stanovanja v kraju, kjer bi rad bival, pomeni stres«

Koalicija Roberta Goloba obljublja uvedbo »progresivnega premoženjskega davka«. Predvsem v delodajalskih organizacijah so se na to napoved odzvali z odporom in primerjavami s komunističnimi metodami nacionalizacije, novi vladajoči pa za zdaj niso natančneje pojasnili, kaj točno naj bi progresivni premoženjski davek pomenil ali kako se denimo ta razlikuje od klasičnih nepremičninskih davkov, niti o tej reformi niso podrobneje govorili v parlamentu zaslišani ministri. Kaj torej je progresivni premoženjski davek? Zato je Mladina odšla k njegovim avtorjem. Ideja premoženjskega davka namreč ni nastala med politiki, ampak v Slovenskem nepremičninskem združenju - FIABCI, ki ga vodi Marko Novak.

»Stvari imamo pod nadzorom«

Trenutno se po državah, s Slovenijo vred, pojavljajo zgolj posamični primeri, ki jih uspešno obvladujemo. Neke dejanske preambule, ki bi nakazovala začetek nove epidemije, tako ni. Gre za popolnoma drugačen virus in tudi za drugačen način prenosa virusa s človeka na človeka. Primarno se prenaša s tesnim telesnim stikom, načeloma se lahko tudi kapljično, ampak res samo z okužene osebe, ki že ima klinične znake bolezni, na drugo osebo.

»RTV Slovenija je Janezov večni objekt poželenja«

Že 32 let se Slovenija smeji Radiu Ga Ga, toda zadnji dve leti resničnost krepko prehiteva satiro. In tako se Sašo Hribar, že štiri mandate član programskega sveta RTV Slovenija, ki je na nacionalki videl in doživel že vse, pri svojih 62 letih samooklican kot nepomembni nihče, odkašlja, zajame sapo in začne pripovedovati o rečeh, ki jih ni videl in doživel še nikoli prej. Hribar je človek, ki se zna povzpeti nad svoj ego, v vsakem trenutku ve, katera stran zgodovine je prava: pač tista, na kateri stoji RTV Slovenija kot javna radiotelevizija v resničnem pomenu besede.

»Majejo temelje hiše, jo uničujejo, razgrajujejo, iz javnega medija želijo narediti propagandno politično trobilo«

Tatjana Pirc je že skoraj 40 let novinarka Radia Slovenija, bila je tudi urednica, a najraje ima mikrofon in oddaje. Pred leti je ustvarila Petkovo centrifugo, avtorske komentarje tedenskega dogajanja, ki včasih zbodejo, včasih nasmejijo. Predvsem ima rada novinarstvo, je članica aktiva novinarjev Radia Slovenija in predsednica Novinarskega častnega razsodišča. Tatjana Pirc je ob dogajanju na javnem mediju pretresena. Ko je na dan svobode tiska 3. maja potekal protest pred stavbo RTV Slovenija, si je pripela napis: »Tudi jaz sem Studio City, tudi jaz sem Marcel.«

»Ta hip bi nujno potrebovali ministra, ki bi pridobival izkušnje na terenu«

Šolstvo je v krču: spet se srečuje s stisko učencev ob prijavah na srednje šole in z visokimi omejitvami vpisa, ki vse jasneje nakazujejo, kako neustrezen je trenutni sistem točkovanja, po drugi strani pa se ravnokar oblikuje nova vlada in z njo novo ministrstvo za izobraževanje. Gregor Deleja, ravnatelj Gimnazije Celje Center, je vodja Partnerstva za kakovosten in pravičen vzgojno-izobraževalni sistem, v katerem sodelujejo številni strokovnjaki s področja šolstva, njihov cilj pa je oblikovanje smernic za celostno spremembo sistema, ki jih nameravajo v roku enega leta predati novi oblasti.

»Brezup je le voda na mlin avtokrata. Napačno je prepričanje, da boš preživel, če se boš zavlekel v luknjico in čakal, da hudi časi minejo sami od sebe.«

Kako je danes živeti v iliberalni evropski državi? Kako je živeti v državi, v kateri imajo vsi časopisi enako naslovnico, na vseh televizijskih kanalih pa je prostor le za predstavnike in podpornike vladajočih? V kateri so zidovi polepljeni s plakati velikega vodje in njegovih pribočnikov? Ne govorimo o Sloveniji, a te države v Evropi danes obstajajo. Države nestrpnosti in primitivnosti, kjer se komunicira le še z žalitvami, maličenjem dejanskosti in prikrajanjem preteklosti, slikanjem notranjih in zunanjih sovražnikov. Kako blizu je danes temu Slovenija? Zakaj so te volitve tako usodne in zakaj smo se sploh znašli v tem stanju? Filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl, ena najbolj prepoznavnih in pronicljivih intelektualk, razlaga, v čem se je znašla Slovenija, v čem smo se znašli njeni prebivalci in kako usoden bo zdaj vsak glas.

»Največje žrtve vojne so državljani Ukrajine, naslednje bodo državljani Rusije. In mi vsi skupaj z njimi.«

Miroslav Gregorič je bil dolga leta vodja slovenske uprave za jedrsko varnost, še prej, v času rajnke Jugoslavije, je sodeloval pri neuspešnem načrtovanju nikoli postavljene druge slovensko-hrvaške jedrske elektrarne, ki naj bi bila v Prevlaki. Ko se je zgodil Černobil, je delal na Institutu Jožef Stefan. Gregorič je verjetno najbolj znan po svoji funkciji izpred dvajsetih let, bil je direktor bagdadskega centra mednarodnih inšpektorjev Združenih narodov, ki so v Iraku iskali orožje za množično uničevanje, a ga nikoli niso našli. Kasneje je delal tudi pri Mednarodni agenciji za jedrsko energijo (IAEA) na Dunaju. Napad na Rusijo je spremenil dojemanje sveta. Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je denimo dejal, da je jedrski spopad zaradi vojne v Ukrajini znova »v okviru možnosti«, ni torej nepredstavljiv. Strah, ki se širi naokoli, je logičen. Putin je povečal pripravljenost svojih jedrskih enot, spopadi v Ukrajini potekajo v neposredni bližini jedrskih elektrarn, Rusi pa Ukrajino obtožujejo, da pripravlja napad s kemičnim ali biološkim orožjem. Pa so grožnje s stopnjevanjem nasilja res upravičene? Lahko Nato nad Ukrajino razglasi »območje prepovedi preletov«? Je ruska vojska res želela porušiti jedrsko elektrarno? Kako smo se znašli tu, kjer smo?

»Zdaj imajo številni v Rusiji le še patriotizem ob praznih hladilnikih, kar je eksplozivno stanje«

V politiki ima umetnost vlogo lakmusovega papirja. Ko začne oblast širiti svoj vpliv na prepovedana področja, navadno sprva trči ob kritične in provokativne umetnike. Mihail Kalužski je bil tako eden prvih, ki je zaznal metamorfozo Rusije iz mlade demokracije v avtoritarno državo. Kalužski je ruski dramatik in novinar. Rodil se je v Novosibirsku, danes pa živi in dela v Berlinu, kamor je pred leti prispel kot politični emigrant. Ko se je od Rusije poslavljal, to je bilo med letoma 2012 in 2014, je tam delal kot kustos gledališkega programa v moskovskem Centru Andreja Saharova, ustanovljenega leta 1996 z namenom zaščite človekovih pravic, posvečenega ruskemu Nobelovemu nagrajencu in disidentu Andreju Saharovu. Rusija je leta 2014 center, ki so ga pred tem številne skrajno desne organizacije tudi fizično napadale, razglasila za »tujega agenta« in delo v njem je postalo težko, če ne nemogoče. Kalužski se danes v Berlinu ukvarja z dokumentarnim gledališčem in temami, kot so spomin, konflikti, množični mediji. Njegove drame, naslovljene Kriza, Moskovski procesi, Stalinov pogreb ali Vstaja, so bile uprizorjene in odigrane po vsej Evropi.

»Današnja populistična desnica svojega glavnega sovražnika spet vidi v komunistih«

Marko Zajc je znanstveni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino. Nekoč je skupaj z Janezom Polajnarjem (danes kustosom v Mestnem muzeju Ljubljana) na Radiu Študent pripravljal oddajo Kocine zgodovine, nekakšen humorni pogled na minule čase, danes pa na inštitutu vodi raziskovalni program Politična zgodovina. Predava na Oddelku za zgodovino Fakultete za humanistične študije v Kopru. Pred leti je sodeloval v posebni vladni strokovni komisiji, ki je v času arbitražnega procesa preučevala zgodovino obmejnih območij, v zadnjem obdobju pa je fokus raziskovanja s poznega obdobja habsburške monarhije prenesel na pozno obdobje socialistične Jugoslavije. Študijsko se je izpopolnjeval na Dunaju, v Berlinu in Jeni.

»Madžarska izkorišča manjše in finančno šibkejše države«

Lucija Balikić je hrvaška zgodovinarka, ki živi in dela v Budimpešti. Tam na Srednjeevropski univerzi (CEU) končuje doktorski študij, pri katerem se posveča zgodovini političnih idej v času pred razpadom Avstro-Ogrske in v medvojni Jugoslaviji, do maja pa je kot gostujoča raziskovalka pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) na obisku v Sloveniji. Tukaj bo aprila tudi predstavila svojo knjigo o vplivu britanskih in francoskih intelektualcev na nastanek Jugoslavije. Predmet njenega preučevanja, Avstro-Ogrska, je zadnja leta postal nadvse aktualen. Seveda predvsem zaradi Orbánovega režima, ki obuja idejo velike Ogrske.

»Slovenija je dober dokaz, kako hitro se lahko stvari spremenijo, kako hitro lahko postanemo Madžarska«

Metka Mencin je bila nekoč dejavna v politiki, v času osamosvojitve je bila delegatka v družbenopolitičnem zboru, en sklic tudi poslanka, sodila je v »prvo generacijo pravih politikov«, vodila je skupščinsko komisijo za žensko politiko. Zgodovina slovenskega parlamentarizma se je najbolj spomni po neuspešnem zakonskem dopolnilu, ki bi bolj nedvoumno določilo pravico ljudi s stalnim bivališčem, kar bi preprečilo sramoto, ki jo danes poznamo pod imenom »izbrisani«. Metka Mencin je bila hkrati ena od tistih, ki so si v času nastajanja slovenske ustave prizadevale, da je zdaj v njej zapisan 55. člen, ki pravi, da je odločanje o rojstvu otrok svobodno, to pomeni, da je pri nas ustavno zagotovljena pravica do umetne prekinitve nosečnosti.