Mohamed El Baradej: "Če ne bi odstavili Mursija, bi se približali fašistični državi."

Naj takoj pojasnim, da to ni bil državni udar. Več kot 20 milijonov ljudi se je podalo na ulice, ker se tako stanje ni moglo več nadaljevati. Če ne bi odstavili Mursija, bi se približali fašistični državi ali pa bi izbruhnila državljanska vojna. To je bila boleča odločitev, in čeprav je bila zunaj zakonitih okvirov, druge možnosti nismo imeli.

Michael Häupl: »Sloveniji se maščuje zgodovina.«

Dunajski župan Michael Häupl velja za drugega človeka vladajoče Socialdemokratske stranke Avstrije (SPÖ), danes je eden vplivnejših avstrijskih politikov, hkrati pa tudi eden najpomembnejših županov Evrope. Že več kot 20 let vodi mesto Dunaj in k njemu po nasvete hodijo mnogi župani. Med našim obiskom je bila pri njem delegacija iz Berlina, pred tem iz Hamburga. Dunaj se lahko vedno znova pohvali, da je na lestvicah kakovosti življenja pri vrhu med mesti v Evropi in po svetu. V času krize pa je z za Slovenijo neortodoksnimi ukrepi tudi obvaroval mesto in Avstrijo pred krizo. Na Dunaju in v Avstriji je brezposelnost najnižja v Evropi. V intervjuju pojasnjuje tudi, zakaj Slovenija ni šla po tej poti.

Kostas Douzinas: Filozofija in upor v času krize

Je marksist, a ga ne bi postavili med ozkoglede ortodoksne teoretike razrednega boja. Politične teorije se ne loteva na tradicionalen način, s preučevanjem delovanja politikov, strank in parlamentov, ampak jo razume širše, skozi splet etike, estetike, političnega in psihoanalize. Kritične vpoglede v družbo črpa iz radikalne politične filozofije, pri tem pa uporablja konceptualna orodja, kot so multituda, demos, politična ontologija, hegemonija in biopolitika. Z drugimi besedami, zaveda se razmerij moči v družbi, ki prepletajo našo ekonomijo, politične institucije in druge družbene sfere. Uporniški duh današnjega časa osmišlja kot predrugačenje dosedanje politične prakse ter idej socializma in Evrope. Njegova najnovejša knjiga Filozofija in upor v času krize bo izšla maja letos.

Janis Burnus: »Naše delovanje je utemeljeno na načelu konsenza.«

Siriza, grška stranka nove levice, je junija lani postala najmočnejša opozicijska stranka v grškem parlamentu. Slavoj Žižek zanjo pravi, da je »še edina, ki lahko reši, kar je še vredno rešiti v Grčiji«. Odstotki podpore med volivci ji rastejo iz meseca v mesec tudi zato, ker je zagotovila sistem socialne pomoči po vsej državi. O njenem delovanju, o ukrepih za izhod iz krize in o dolgoročnih poteh razvoja grške družbe ter o povezovanju Sirize z drugimi evropskimi levimi strankami smo se pogovarjali s 33-letnim Janisom Burnusom, članom centralnega komiteja Sirize, članom sekretariata za evropsko politiko in članom izvršnega odbora Evropske združene levice. Burnus, po izobrazbi sicer anglist, komparativist in politolog, se je v soboto udeležil 4. vseslovenske vstaje.

Jorgos Mitralijas: »Neonacizem je na pohodu.«

Jorgos Mitralijas je 64-letni Grk, novinar v pokoju, ki se kot aktivist in levičar noče upokojiti. Še posebej danes ne, ko se svet spreminja in je njegova domovina na robu družbene katastrofe. Jorgos je eden glasnejših in najbolj brezkompromisnih predstavnikov grške radikalne levice. Prepričan je, da se morajo grški in evropski državljani samoorganizirati in braniti, celotno Evropo pa glasno svari pred vnovično fašistično prevlado. Bil je med ustanovitelji koalicije Siriza, ki je od zadnjih volitev po številu poslancev druga stranka v grškem parlamentu, in je soustanovitelj Odbora proti dolgu in Grškega socialnega foruma ter pobudnik evropskega protestnega gibanja. Jorgos je nekakšen vsemediteranski revolucionar, ki ima veliko somišljenikov v Španiji, Italiji in Franciji. V svoji radikalnosti in kritičnosti ne prizanaša niti lastni stranki, Sirizi. Tudi levici očita pretirano pasivnost v odnosu do naraščajočega neonacizma, ki se v Grčiji imenuje Zlata zarja in ki postaja vse agresivnejši in nasilnejši, še posebej do priseljencev, manjšin in gejev. Te dni kroži po Evropi, v različnih jezikih (med drugim tudi v slovenščini in hrvaščini), Evropski protifašistični manifest, ki ga je sestavil predvsem Mitralijas in ki so ga med prvimi podpisali francoski filozof Etyenne Balibar, brazilsko-francoski sociolog in filozof Michael Löwy, nemška poslanca stranke Die Linke Annete Groth in Andrej Hunko, belgijski zgodovinar Eric Toussaint in francoski sindikalist in aktivist Olivier Besancenot. Skratka, levičarji in marksisti, ki se te do včeraj »bogoskrunske« označbe ne sramujejo. Posebno dolg pa je seznam španskih podpisnikov. Kljub temu je manifest še v povojih, zbiranje podpisov se šele začenja.

Jodi Dean, komunistka: »Dovolj je stokanja na levici.«

Jodi Dean, ena najglasnejših in najdejavnejših aktivistk in teoretičark gibanja Zavzemimo Wall Street, je profesorica sodobne politične teorije, ki poučuje na Hobart and William Smith Colleges v ameriški zvezni državi New York. Akademski kolega jo je na nedavnem predavanju v Kanadi, kjer je predstavila svojo novo knjigo Komunistično obzorje, označil za Emmo Goldman današnje generacije. Jodi ni tipična univerzitetna profesorica, ki bi bila zaprta v svoji pisarni in bi se previdno umikala pred javno sfero politike, ampak se vselej dejavno in neposredno povezuje s protestnimi gibanji in skupinami, ki se borijo proti družbenim krivicam v sedanji politični in gospodarski ureditvi.

Jadranka Kosor: »Mislim, da Slovenija problem Ljubljanske banke odpira predvsem zaradi notranjepolitičnih razlogov.«

Jadranka Kosor (1953) velja za strpno, potrpežljivo in skromno političarko. Odkar je končala svojo kariero v novinarstvu in vstopila v politiko – od leta 1972 je delala za Večernji list in za Radio Zagreb – živi v Zagrebu v štirisobnem stanovanju. Nima hiš, vikendov ali 150 tisoč evrov vredne zbirke ur kot njen predhodnik Ivo Sanader. A kljub temu, da je pripeljala Hrvaško v EU, in to prek slovenske blokade, je Kosorjeva danes v nemilosti pri svojih bivših strankarskih kolegih. V HDZ, ki jo je prej vodila, celo javno namigujejo, da jo lahko zaradi nekaterih njenih izjav iz stranke izključijo. Resnični razlog je sicer drugje. Po eni strani je Kosorjeva kot ženska v razmeroma konservativni stranki postala zelo močna osebnost. Po drugi strani pa v HDZ mnogi še vedno menijo, da bi lahko kot predsednica vlade ustavila korupcijske preiskave proti stranki. Morda tako, kot smo v Sloveniji v podobnem primeru »založili« policijske depeše ...

Dr. Vesna Pusić: »Želim si, da bi Slovenija hrvaško pristopno pogodbo z EU ratificirala do božiča.«

Dr. Vesna Pusić (1953), sociologinja, filozofinja, ena od sedmih ustanoviteljic prvega jugoslovanskega feminističnega gibanja, je hrvaška zunanja ministrica. V parlament je prvič prišla leta 2000, ko je prevzela tudi vodenje stranke HNS, Hrvaške narodne stranke – liberalni demokrati, v kateri je sedaj podpredsednica. K njej smo šli zato, da bi ugotovili, ali »nas« je Hrvaška res prinesla okrog, kot očitno meni del slovenske politike tik pred ratifikacijo hrvaške pristopne pogodbe k EU. Sta se Pahor in Kosorjeva dogovorila, da je problem Ljubljanske banke problem nasledstva, Hrvaška pa zdaj želi vprašanje rešiti prek svojih sodišč? Je Hrvaška Pahorju obljubila, da se bo vprašanje reševalo v Baslu, v okviru nasledstva, ne pa enostransko? Slovenija je pri delitvi premoženja SFRJ dobila 16 odstotkov premoženja tudi zato, ker so se v delitveno bilanco štele devize nekdanjih varčevalcev Ljubljanske banke, te, ki jih je potem morala delno varčevalcem vrniti Hrvaška. Sicer bi Slovenija dobila le 13 odstotkov. Na hodniku hrvaškega zunanjega ministrstva slišimo še kaj. Recimo, da reševanje v Baslu pomeni, da je vprašanje izvzeto iz sukcesije, ne pa, da je del nasledstva. Kakorkoli, morda problem le ni tako enostaven, kot ga je tik pred zdajci javnosti predstavila Slovenija?

Wolfgang Schäuble: »Za popolne rešitve je potreben čas«

Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble je trd: kot edino rešitev za evrsko krizo zahteva takojšnje tesnejše povezovanje v Evropski uniji

Rickard Falkvinge: »Spet smo prevzeli nadzor nad pomenom besede ’pirat’ in ji uspešno pripeli pozitivno konotacijo«

Piratske stranke – obstajajo že v skoraj 60 državah po vsem svetu – sestavljajo ta hip najhitreje rastoče politično gibanje. Rickard Falkvinge, 40-letni švedski informatik, danes v njem nima formalnega položaja, in kot pravi, tudi nobenega izjemnega vpliva. A brez njega gibanja morda sploh ne bi bilo. Falkvinge je tisti, ki je ustanovil prvo piratsko stranko in s posojilom, ki ga je vzel na svoje ime, zagotovil, da je preživela prvih nekaj let. Pri tem je z uspehom na zadnjih evropskih volitvah, ko je stranka dobila dva poslanca v evropskem parlamentu, prvi pokazal, da pirati lahko postanejo resna politična sila. Lani je sicer odstopil s položaja vodje švedskih piratov in postal strankin samooklicani »politični evangelist«.

Dr. Imre Szeman: »Kritika kapitalizma ni dovolj«

Kanadski profesor madžarskega rodu Imre Szeman je avtor knjige Po globalizaciji, ki jo je napisal v soavtorstvu s profesorjem Ericom Cazdynom. Razlaga, zakaj v francosko govorečem Quebecu v Kanadi potekajo tako silovite demonstracije študentov. Seveda govori tudi o finančni krizi, globalizaciji, naravi kapitala, Paulu Krugmanu in Naomi Klein, potrošnikih. Szeman je raziskovalec kulturolog, na Univerzi v Alberti poučuje angleščino, njegovo področje so filmske študije in sociologija, poleg tega je ustanovitelj Kanadskega združenja za kulturologijo.

Emmanuel Todd: »Vzdušje bo zlovešče.«

Emmanuel Todd je študiral politologijo v Parizu in zgodovino v Cambridgeu. Od leta 1984 je ra–ziskovalec na francoskem državnem institutu za demografske raziskave. Todd, ki se politično šteje k levi sredini, je večkrat nastopil kot svetovalec francoskih politikov in predsedniških kandidatov.

Pepe Escobar: Potepuški dopisnik

Pepe Escobar (letnik 1954) se je rodil v Braziliji in je znan kot »potepuški dopisnik« (roving correspondent) neodvisnega spletnega portala Asia Times (atimes.com), piše pa tudi politične analize za Real News s sedežem v Washingtonu in Torontu ter za katarsko Al Džaziro. Od sredine osemdesetih let je bil dopisnik iz Londona, Pariza, Milana, Los Angelesa, Singapurja in Bangkoka. Po 11. septembru se je posvetil predvsem Afganistanu, Pakistanu, osrednji Aziji, Kitajski, Iraku, Iranu in širšemu območju Bližnjega vzhoda. Je avtor in soavtor petih knjig, ki govorijo o vojnah in geopolitiki. Sodeluje tudi z Evropsko geopolitično akademijo s sedežem v Parizu. Kadar ni na poti, živi v Sao Paulu, Bangkoku ali Parizu. Z njim smo se pogovarjali v kavarni hotela Mandarin Oriental v Bangkoku.

Jaime Pastor Verdú: "Prišla je nova politična sila"

Jaime Pastor Verdú (1946), profesor na španski Nacionalni univerzi za izobraževanje na daljavo, proučuje družbena gibanja. Leta 1966 je bil član Ljudske osvobodilne fronte (PLF), ki se je borila proti krutemu režimu generala Franca. Leta 1969 je moral pobegniti v Francijo in se v Parizu priključil emigrantski PLF, ki je takrat že bila del Četrte internacionale.

Dr. Ivan Čolović: »Na prejšnjih volitvah je zmagala evropska Srbija, poraz pa je doživela Srbija z geslom 'Kosovo je srce Srbije'.«

Dr. Ivan Čolović (1938), rojen Beograjčan, je leta 1971 ustanovil kultno Založbo 20. stoletje (Biblioteka XX. vek). Njegov »mali krog svobode«, kot sam imenuje svojo založbo, je bil v prejšnjih desetletjih tisti kanal, ki je Srbijo, Bosno in Hercegovino, Črno goro in Makedonijo oskrboval z najbolj »svežo« in včasih tudi »nezaželeno« literaturo o antropoloških, socioloških in etnoloških vprašanjih. Čolović je po izobrazbi etnolog in antropolog, sicer pa je zaposlen na Etnografskem inštitutu Srbske akademije znanosti in umetnosti. Zadnja desetletja se ukvarja s politično mitologijo Srbije in Balkana, saj, kot pravi, »živi v državi, v družbi, ki me spodbuja in prisiljuje, naj sprejmem nekatere stvari, ki jih ne morem sprejeti. O njih moram razmisliti, preden jih sprejmem ali nazadnje - zavrnem.« O teh temah je premišljeval v knjigah, kot so Bordel bojevnikov, Politika simbolov, Balkan - teror kulture in Zid je mrtev, živeli zidovi. Za razgaljanje kosovskega mita in procesov v Srbiji je pravi sogovornik.

Valid Tumi: »Pripravljamo se na najhujše«

Zaradi Odisejeve zore, kot se imenuje vojaška akcija zahodnih držav v Libiji, se je mednarodna skupnost že nekaj dni po prvih bombardiranjih dodobra razklala, še posebej po tem, ko je bilo napadeno Gadafijevo vojaško poveljstvo v Tripolisu. Toda kaj si o vsem skupaj mislijo prebivalci Tripolisa in kako doživljajo bombardiranje? O tem in še drugih stvareh smo se pogovarjali z Validom Tumijem, enim izmed tistih prebivalcev Tripolisa, ki si še vedno prizadevajo demonstrirati proti Gadafiju.

Odisejeva zarja

Nemško-francoski vlak je odpeljal na prvo testno vožnjo - v Libijo. Toda ko je pripeljal v Libijo, na njem ni bilo Nemčije. Kar je seveda paradoks: Nemčija pri napadu na Libijo ni hotela sodelovati, Francija pač. Še več, Sarkozy, ki mu ratingi padajo, očitno upa, da bo napad na Libijo zanj naredil to, kar je za Busha naredil napad na Irak. Naslednji paradoks: Afriška unija, v kateri je 53 držav, je obsodila napad...

Dr. Will Kymlicka: "Obstaja občutek, da multikulturalizem ni pošten do večine, kar pa ne drži"

Kanadčan Will Kymlicka, profesor politične filozofije na Univerzi Queens v Kanadi in gostujoči profesor na mnogih ameriških in evropskih univerzah, je eden izmed očetov sodobne teorije multikulturalizma. Na njegove modele državljanstva, demokracije in socialne pravičnosti v razvoju multikulturnih družb, ki jih je predstavil v osmih knjigah in več kot dvesto člankih, se ne sklicujejo samo teoretiki, na posvete ga vabijo tudi ministri in predsedniki držav. Tudi pri predsedniku dr. Danilu Türku je bil. Zagotovo je Kymlicka, ki se je te dni mudil v Ljubljani in na oddelku za sociologijo FF v Ljubljani predaval o neoliberalnem multikulturalizmu, pravi naslov za pojasnila, kaj pravzaprav pomenijo “smrti” multikulturalizmov, ki so jih v zadnjem letu napovedali mnogi evropski voditelji. In tudi kaj je šlo narobe. Ob tem je treba opozoriti, da se je pojma multikulturalizem v zadnjih dveh desetletjih oprijel v javnostih slabšalen prizvok, kar so dovolj jasno ponazorile tudi besede nemške kanclerke Angele Merkel o »multi-kultiju«. Toda multikulturalizem je kot projekt in praksa upravljanja javnih politik s kulturnimi razlikami v vsaki družbi zagotovo vedno aktualen. Kymlicka je zanimiv zato, ker v primerjavi s konservativnimi pogledi na multikulturalizem, ki so »zaprli« skupine priseljencev v »etnične škatle« oziroma vzporedne družbe, zagovarja liberalni model integracije priseljencev z njihovim vključevanjem v večinsko družbo. Ta proces pa mora biti pravičen in pošten. Tako do priseljencev kot do večinske populacije.

Dr. Aleš Završnik: "Tehnologija je sredstvo za upor proti zlorabam družbene moči"

Sploh vemo, kam gredo v resnici naši podatki, kdo jih zbira, kdo obdeluje, za kaj jih uporablja, ali jih zlorablja? Kaj nas še ločuje od družbe, nad katero bdi Veliki brat? Je informacijska tehnologija, ki je prinesla toliko zabavnih aparatov in aplikacij, v resnici zgolj sredstvo za pridobivanje in zlorabo družbene moči? Zakaj se moramo boriti predvsem za ohranitev zasebnosti na delovnem mestu? In kako je, kot kaže primer WikiLeaksa, mogoče informacijsko tehnologijo izrabiti za nadzorovanje nadzorovalcev? O tem smo se pogovarjali z Alešem Završnikom, raziskovalcem na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.

Finančna kriza in potrošniki

Kriza na finančnih trgih je skupaj z recesijo med potrošnike vnesla veliko negotovost, hkrati pa povzročila dolgoročno škodo: rastoče dolgove, nihanja na nepremičninskih trgih in zmanjšanje donosov iz dolgoročnih naložb. Poleg tega imajo potrošniki opraviti z zaostrenim finančnim izključevanjem, ko si banke prizadevajo spet poslovati z dobičkom in postajajo pretirano previdne. Vlade so se na krizo hitro odzvale z obsežnimi gospodarskimi spodbudami in vložile milijarde davkoplačevalskega denarja v finančne institucije, ki so prevelike, da bi propadle. Ukrepi za ublažitev oškodovanja potrošnikov in preprečevanje podobnih scenarijev v prihodnosti pa so šele na stopnji dogovarjanja. O tem, kaj smo se iz krize naučili in kako ukrepati v prihodnje, smo se pogovarjali z dr. Udom Reifnerjem, direktorjem neodvisnega Inštituta za finančne storitve in profesorjem gospodarskega prava na Univerzi v Hamburgu.

Jean-Claude Trichet, predsednik Evropske centralne banke

Jean-Claude Trichet, 67-letni predsednik Evropske centralne banke, o največjem finančnem reševalnem svežnju v zgodovini Evrope, vlogi in pomenu špekulantov med krizo evra in šibkosti, ki jo kažejo politiki držav članic evrskega območja.

Bjørn Lomborg, skeptični okoljevarstvenik

Dr. Bjørn Lomborg je človek, ki redkokoga pusti hladnega. 45-letni Danec, doktor političnih znanosti, je avtor ene najbolj kontroverznih knjig zadnjih desetletij z naslovom Skeptični okoljevarstvenik (angl. Sceptical Environmentalist). V njej je leta 2001 podvomil o splošno sprejetih vtisih o stanju in razvoju svetovnih problemov, od povečevanja lakote do izginjanja naftnih rezerv in podnebnih sprememb, ter s pomočjo analize statističnih podatkov pokazal, da so številni problemi prenapihnjeni in da se stanje na veliko področjih pravzaprav neprestano izboljšuje. Knjiga je naletela na burne odzive znanstvenikov, pri čemer so družboslovci Lomborga večinoma zagovarjali, naravoslovci pa kritizirali. Danski odbor za znanstveno nepoštenost, telo v okviru ministrstva za znanost, ga je obtožil zavajanja in napačne interpretacije podatkov. Vendar pa se je Lomborg pritožil in ministrstvo je odločitev odbora preklicalo, postopek pa se je na tej točki ustavil. Knjigo je Lomborg spisal v času, ko je bil zaposlen kot profesor statistike na Univerzi v Aarhusu. Leta 2002, leto po izidu knjige, ga je na novo izvoljeni danski premier Anders Fogh Rasmussen imenoval za direktorja novoustanovljenega inštituta za ocenjevanje okolja. Dve leti pozneje se je Lomborg odločil organizirati Koebenhavnski konsenz (angl. Copenhagen Consensus), projekt, v okviru katerega naj bi ugledni svetovni ekonomisti določali prednostne naloge pri reševanju svetovnih problemov. Na kratko, vprašali so jih: Kako lahko z omejenimi sredstvi storimo največ dobrega za svet? Sklep je bil, da se je daleč najbolj smiselno najprej spopasti s problemi tretjega sveta, kot so nalezljive bolezni in podhranjenost. Ukrepi za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov in s tem za boj proti podnebnim spremembam so se izkazali za daleč najmanj stroškovno učinkovite. Tudi to je Lomborga spodbudilo, da je leta 2007 objavil še eno knjigo, tokrat posvečeno izključno problematiki podnebnih sprememb. Naslovil jo je “Ohladite se” (angl. Cool It), v njej pa opozarja, da je trenutna strategija spopadanja s podnebnimi spremembami obsojena na neuspeh, da se moramo ustaviti in zadevo še enkrat dobro premisliti. Pri tem sicer vseskozi poudarja, da je segrevanje ozračja realen problem, ki ga je z izrabo fosilnih goriv v največji meri povzročil človek, zato ga ne gre uvrščati med tako imenovane klimatske skeptike, čeprav ga velikokrat tlačijo mednje. Lomborg svoje prispevke objavlja v številnih najbolj uglednih svetovnih časnikih, bil je gost Larryja Kinga na CNN-u, revija Time ga je leta 2004 uvrstila na seznam stotih najvplivnejših ljudi na svetu, britanski Guardian pa ga je leta 2008 imenoval za enega od petdesetih ljudi, ki bi lahko rešili svet.

Terorizem normalnih ljudi

Dr. Mark Burgess je socialni psiholog, ki se ukvarja predvsem z ustvarjalnostjo, zato je morda nekoliko presenetljivo, da je kar nekaj let posvetil raziskovanju terorističnih skupin na Severnem Irskem. Leta 2002 je intervjuval nekdanjega člana teroristične Irske republikanske armade (IRA), ki je želel svoje izkušnje s tem, kaj pomeni biti aktiven udeleženec pri nasilnih dejanjih, zaupati psihologu. Intervju je prerasel v večletno sodelovanje z uporniki na obeh straneh, člani organizacij IRA in UVF (Ulster volunteer force), ki imata danes, kljub mirnemu obdobju, na Severnem Irskem še vedno vzpostavljeno strukturo, pripravljeno na morebitne nove izbruhe nasilja. Burgess je zdaj sodelavec mirovne fundacije, ki skrbi za žrtve terorističnih napadov na londonsko podzemno železnico, prejšnji teden pa je v Ljubljani na festivalu avtizma predaval o ustvarjalnosti, ujeti med redom in kaosom.

Najbolj neumna generacija

Mark Bauerlein je profesor angleškega jezika na Emory University v zvezni državi Georgia in nekdanji vodja sektorja za raziskave ter analize pri inštitutu National Endowment for the Arts, kjer je vodil družbene raziskave. Njegova knjiga z naslovom Najbolj neumna generacija: Kako digitalna doba poneumlja mlade Američane in ogroža našo prihodnost (The Dumbest Generation: How the Digital Age Stupefies Young Americans and Jeopardizes Our Future) je postala nacionalna uspešnica, posvečena pa je zadnji generaciji Američanov, tako imenovani generaciji Y. V knjigi Bauerlein zapiše ostre kritike zoper ameriško mladino, ki se vedno bolj zateka v virtualni svet Facebookov, Twitterjev ter podobno in zaradi tega vse bolj izgublja stik s stvarnostjo, pri čemer je prva kolateralna škoda prav njihova splošna razgledanost. Bauerlein ne daje vtisa, da je zagrenjen profesor, ki ne razume nove digitalne dobe, prej nasprotno; njegove kritike so docela upravičene, saj temeljijo na številnih uradnih raziskavah tako vlade kot uglednih inštitutov. Rezultati zbujajo veliko skrbi. Leta 2006 dve tretjini starejših srednješolcev nista vedeli, za kaj gre, ko so jim pokazali staro fotografijo vhoda v kinodvorano, nad katerim je pisalo: Vstop za temnopolte. Leta 2004 kar četrtina mladih v starosti od 18 do 24 let na fotografiji ni prepoznala podpredsednika Dicka Cheneyja. In najbolj zastražena meja na svetu? Po prepričanju tretjine mladih iz iste skupine je to ameriško-mehiška meja. So pa tudi takšni primeri: Kje živi papež? V Angliji. V katerem mestu pa? Parizu. Seveda se ni težko smejati suši na poljih ameriške splošne razgledanosti, a nekaj je vendarle treba vedeti. Generacija Y ne živi samo v ZDA.

Dr. Sandra Švaljek, direktorica zagrebškega Ekonomskega inštituta

Dr. Sandra Švaljek vodi ugledni zagrebški Ekonomski inštitut, je podpredsednica vladnega Ekonomskega sveta, zunanja sodelavka zagrebške Ekonomske fakultete in članica sveta Hrvaške narodne banke. Z drugimi besedami, dr. Sandra Švaljek je na Hrvaškem ekonomska avtoriteta, pooseblja pa tudi boj proti posledicam svetovne gospodarske krize, s katero se je zadnje leto v različnih funkcijah intenzivno ukvarjala. Svetovala je vladi, pisala protikrizni program, predlagala znižanje plač v javnem sektorju... A politika je ni upoštevala. Vse dokler tudi javnost na Hrvaškem ni začela govoriti o bankrotu države.

Ta kriza traja že 20 let

Zgodovinar dr. Sergio Bologna, ki se je rodil leta 1937 v Trstu, je dolga leta predaval zgodovino delavskega gibanja in industrijske družbe na univerzah v Trentu, Padovi, Milanu in Bremnu. Potem ko so ga v 80. letih izključili iz italijanskega akademskega prostora, je začel delovati kot neodvisni svetovalec za logistiko. Danes svetuje obojim, javnim ustanovam in zasebnim podjetjem. Je eden redkih teoretikov in kritikov kapitalizma, ki imajo neposreden stik z realnim sektorjem. Kakor pravi sam, je v tem njegova prednost, saj »vidi« kapitalizem od znotraj. V Italiji in drugih državah je ena največjih referenc za analizo kapitalistične in družbene spremembe, imenovane postfordizem. Živi in dela v Milanu, kjer je član sindikata Zveza svetovalcev naprednega storitvenega sektorja (ACTA). Poleg tega je tudi častni član Sveta za logistiko republike Nemčije.

Obama je Evropejec

> Mislim, da lahko pojasnim. Volivci očitno menijo, da so konservativci in liberalci sposobnejši, ko gre za gospodarsko politiko. Drugič, priča smo vračanju k nacionalizmu, kar je odziv na hudo krizo. V takšnih primerih se volivci navadno obrnejo desno, ne levo, včasih celo kar precej desno.

»Amerika želi, da smo ohromljeni«

As'ad AbuKhalil je eden najbolj kritičnih in najsodobnejših glasov Amerike. Ta pogovor smo stisnili nekam med njegova predavanja na univerzi in nastopom na ameriškem radiu. Govori tako hitro kot živi. Eden največjih strokovnjakov za Bližnji vzhod in orientalistični odnos Zahoda do tega dela sveta prezira savdsko televizijo Al Arabijo in je reden gost Al Džazire. V Libanonu rojeni ateist in sekularist je bil, ko je bil še otrok, goreč vernik. Potem sta ga obe babici opozorili, da ne moli pravilno. Ena je trdila, da suniti tako že ne bi molili, druga se je mrščila, da šiiti to počno drugače. Šolarju se je vse skupaj zdelo za malo in se je odločil, da bo raje bral Marxa in verjel v anarhizem. Doktorat je vpisal v Ameriki, deželi, kjer so vse, kar je kadarkoli bil in je, v nekem trenutku v zgodovini označili za terorizem. Knjige piše v arabščini in angleščini. Za zahodno publiko je napisal Zgodovinski slovar Libanona, Bin Laden, Islam in nova ameriška vojna proti terorizmu ter najnovejše delo Boj za Savdsko Arabijo, kraljevina, fundamentalizem in globalna sila. Jezen na poročanje večine medijev je začel leta 2003 urejati blog, kamor vsak dan po ves dan pripenja novice in komentarje o poročanju in dogodkih po svetu. Kmalu so njegovi zapisi postali eni najbolj priljubljenih v Ameriki. Njegova stališča so brezkompromisna. Pravi, da v svojih prepričanjih in mislih sledi izključno samemu sebi. Ko se zdi, da veš, kaj lahko pričakuješ, preseneti. Govori zoprne reči, a hkrati goji držo optimizma. Prezira levičarski obup nad stanjem sveta. Predava na kalifornijski državni univerzi Stanislaus in na univerzi v Berkeleyju. Prepoznavnost mu godi. Prav tako oznaka jezni Arabec, ki jo nosi njegov blog.

»Amerika dreza v osje gnezdo«

Tariq Ali je eden najodmevnejših geopolitičnih analitikov in kritikov vojne proti terorizmu. Že vrsto let živi v Londonu, kjer redno objavlja komentarje na radiu BBC in v časopisu The Guardian, in redko mine leto, da ne napiše kakšne nove knjige. Nedavno je izšla njegova tretja knjiga o rodnem Pakistanu, naslovljena Dvoboj. Naslov se nanaša na konstantno borbo med pakistanskim ljudstvom in politično-vojaško elito, ki z izrecno podporo Washingtona vlada državi že od njene ustanovitve leta 1948. Situacija je izjemno napeta. Pakistan pretresa vedno več uličnih demonstracij in bombnih napadov. Pred letom dni je bila v atentatu ubita kandidatka za predsednico države Benazir Buto, odhajajoči predsednik Pervez Mušaraf pa je že pred tem razpisal izredno stanje in odstavil številne sodnike, med njimi tudi vodjo vrhovnega sodišča Iftikarja Čaudrija. Po glasovanju v parlamentu je oblast v državi septembra prevzel mož ubite Benazir, Asif Zardari, znan po svoji politični kratkovidnosti in pohlepu. Skoraj nihče v Pakistanu ne verjame, da mu bo uspelo državo iztrgati iz objema kaosa. Po drugi strani velja Pakistan za ključnega zaveznika v vojni proti terorizmu, čeprav nanj letijo tudi številne kritike, da ne stori dovolj za uničenje domačih teroristov in talibanov.

Pričevanje o Darfurju

Suleiman Jammous se je rodil leta 1945 in je pripadnik plemena Bideyat, na kartumski politehnični fakulteti je diplomiral iz strojništva in nadaljeval študij v Aleksandriji. Leta 2000 je sodeloval pri zbiranju podatkov za Črno knjigo, s katero so sudanski nasprotniki arabske hegemonije razkrinkali mafijske vzvode moči v državi in razložili, zakaj v zahodni sudanski pokrajini Darfur poteka genocid. Darfurski uporniki so se z orožjem v rokah postavili po robu sudanski vladi, ki je s paravojaškimi milicami preganjala afriško prebivalstvo z domov in vanje naseljevala pripadnike nomadskih arabskih ljudstev. Afriška ljudstva so se uprla.
Jammous pripada politični frakciji Sudanske osvobodilne vojske (SLA) Unity, saj je prepričan, da samo z orožjem ni mogoče rešiti Darfurja. Zaradi svojih humanističnih načel in načina reševanja krize v Darfurju, kjer je bil dolgo tudi koordinator za mednarodno človekoljubno pomoč, mu mnogi pravijo sudanski Nelson Mandela.