Nekoč zdavnaj je minaret že metal senco na idilično slovensko alpsko pokrajino. Res je, da ni bil pretirano eleganten. Izgledal je nekoliko čokato. A bil je čisto pravi; celo polmesec in zvezdo je imel na vrhu kakšnih deset metrov visokega stolpa. Ob minaretu je stala molilnica, prekrita s precej bolj elegantno kupolo. V idilični alpski dolini, v osrčju Julijskih Alp, kakšnih sto metrov od Spodnjega Loga in streljaj od Loga pod Mangartom so si bošnjaški borci leta 1916 postavili mošejo. Bila je prva svetovna vojna, Avstroogrska je mobilizirala vse, kar se je mobilizirati dalo, tudi Bošnjake. Bošnjaki so bili med prvo svetovno vojno - tako kot Slovenci - topovska hrana. Visokokalorična topovska hrana. Veljali so za neustrašne borce. In ker so neustrašni borci potrebovali duhovno oskrbo, so si sredi idilične alpske doline, nedaleč od Mangarta, tretje najvišje slovenske gore, postavili mošejo. Avstroogrska je bila morda ječa narodov, a Bošnjakom, ki so veljali za vojaško elito, so omogočili postaviti mošejo. Konec koncev, tudi ruski ujetniki so si pod Vršičem lahko postavili kapelico.

Samo na Rombonu je padlo okrog 400 Bošnjakov; ti so danes pokopani v Logu. "To je vojaško pokopališče. In vsi pokopani ležijo pod katoliškim križem. Ko sem bil pred dnevi v Logu, sem videl, da je precej imen muslimanskih. Zakaj jim niso postavili islamskih nagrobnikov?" se sprašuje Ahmed Pašić, 25-letni Jeseničan, sicer avtor knjige o islamu v Sloveniji, ki bo čez nekaj tednov prišla iz tiskarne. Bošnjaki so med prvo svetovno vojno molilnice postavili še v nekaterih krajih ob Soči. V Ljubljani pa so bošnjaški vojaki molili v Križankah.

Ob koncu vojne, ko so v Log vkorakali Italijani, so mošejo sesuli. Pač, Italija, ki je bila na strani zmagovalcev prve svetovne vojne, je bila do mošeje dramatično manj tolerantna kot poražena Avstrija. Ostale so le fotke. Par se jih je ohranilo v Logu pod Mangartom. Na imeniten primerek so naleteli tudi zbiralci in raziskovalci, zbrani v Društvu soška fronta; fotko mošeje, ki je nekoč stala sredi Alp, so razstavili na portalu www.soskafronta.com. Minaret je padel leta 1918.

Okrog pol stoletja kasneje, leta 1967, so predstavniki v Sloveniji živečih muslimanov začeli razmišljati o postavitvi mošeje v Ljubljani. Da ne bo nesporazuma; ljudje, ki so leta 1967 začeli s pobudo za postavitev mošeje, niso potomci bošnjaških borcev, ki so se za koristi skupne monarhije junaško in neuspešno tolkli na soški fronti. Večina se jih je v Slovenijo naselila po drugi svetovni vojni. In večina jih je živela od dela v najbolj napornih industrijskih ali rudarskih obratih. Leta 1969 so v Sloveniji živeči muslimani napisali prvo uradno pobudo za postavitev mošeje. Potem pa so čakali. In čakali. Ter čakali. In dočakali. Ljubljanske mestne oblasti so pristale, da bi mošejo postavili v bližini ljubljanskih Žal. Islamska verska skupnost je leta 1981 na ljubljanski Grablovičevi ulici kupila hišo in si v njej uredila začasno molilnico ter ostale prostore skupnosti. Leta 1982 pa so začeli s pripravami idejnih načrtov; k načrtovanju objekta pa so pritegnili tudi slovenske arhitekte. Do leta 1991 se je zdelo, da bi bil najbolj primeren načrt, ki ga je pripravil arhitekt dr. Fedja Košir. Potem pa je ljubljanska mestna oblast spremenila prostorske načrte za območje Žal. Mošeje ni bilo več. No, reči, ki so se sredi devetdesetih muslimanom zgodile v Sloveniji, so v primerjavi s tistim, kar se jim je dogajalo v Bosni, komaj opazne. Mošeja je izginila zgolj z zemljevida.

Slovenska islamska skupnost pa je začela iskati novo zemljišče.

Leta 1999 so ljubljanskim mestnim oblastem predlagali, da bi mošejo postavili v južnem ljubljanskem predmestju, med Cesto dveh cesarjev in rečico Mali graben, na območju, kjer so sicer predvidene parkovne površine (vendar parkovne površine ne uspevajo, ker so kultiviranje zemljišče prevzeli vrtičkarji). Mestni urbanisti so ocenili, da bi bilo mošejo možno vključiti v zeleno in parkovno zemljišče ob Malem grabnu. Z oceno mestnih urbanistov pa se postopki šele začno. Mestni svet je maja lani sprejel osnutek prostorskega dokumenta, ki predvideva postavitev mošeje ob Cesti dveh cesarjev. Novi prostorski dokumenti so bili junija lani javno razgrnjeni, v islamski skupnosti pa so pričakovali, da bodo jeseni v zemljišče na robu Ljubljanskega barja že lahko zabodli prvo lopato. A se to ni pripetilo. Zdi se, da so se zdele pripombe občanov, ki so nastale ob razgrnitvi prostorskih dokumentov, mestnim oblastem tako utemeljene, da se lani jeseni ni zgodilo nič. Pripombe pa so bile, denimo, tele: se zavedamo bolezni, ki bi jih lahko prinesle večje skupine islamskih vernikov, ki bi prihajali iz Meke in drugih romarskih krajev? Kaj bo s hrupom iz minaterov? Slovenci smo imeli z muslimani bridke izkušnje že v času turških vpadov. Kaj jih bomo sedaj pustili,da korak za korakom islamizirajo Slovenijo? Izgradnja minaretov je kulturni tujek za alpsko deželo. Muslimani so odprti in prijazni samo toliko časa, dokler ne dobijo svoje oblasti. Potem pa postanejo fanatiki.

Urad ljubljanske županje si je zadal neskončno težko nalogo. Sklenil je, da bo na pripombe, ki so nastale med razgrnitvijo načrtov, utemeljeno odgovoril. Najprej so angažirali izvedenca za urejanje prostora. Ta je mestnim oblastem povedal, da načrtovanje islamskega verskega in kulturnega projekta ni zgolj običajno prostorsko in urbanistično vprašanje. In ker politični slog ljubljanske županje Viktorije Potočnik temelji na tem, da je treba o vsaki stvari poiskati konsenz, zdaj islamska skupnost čaka na utopični trenutek, ko naj bi bil konsenz dosežen. Islamska skupnost in vladni urad za verske skupnosti naj bi pomagala pri pisanju odgovorov na vsa mogoča vprašanja, ki brnijo po glavah tistih, ki so proti postavitvi mošeje. Vladni urad za verske skupnosti pa za zdaj ni pokazal kakšnega posebnega interesa, da bi ljubljanskim mestnim oblastem pomagal pri projektu, ki je, če sledimo črki zakona, v resnici urbanističen. Pač, mestna občina mora potrditi prostorske dokumente. In državna oblast tu težko pomaga.

Zato pa je mestni oblasti nekaj vprašanj postavil nek drug državni organ, urad varuha človekovih pravic. Varuh Matjaž Hanžek je od ljubljanske županje zahteval poročilo o tem, kaj se dogaja s prostorsko dokumentacijo, brez katere prve lopate za mošejo ne bo mogoče zasaditi v barjanska tla. Ljubljanska županja Viktorija Potočnik pa je pred mesecem dni varuhu odgovorila, da so pri tej specifični nalogi urbanistično - prostorski elementi podrejeni političnim in sociološkim vprašanjem, zato zadeva teče počasneje. "Glede na tradicionalno dokaj ekskluzivistično kulturno klimo in etnično homogenost je nenavajenost ljudi v Sloveniji in tudi v Ljubljani na drugačne kulturne in verske prakse ter objekte pri nas dejstvo. Zaradi tega je pri nekaterih ljudeh ob stiku z nepoznanimi kulturnimi običaji ali verskimi obredi včasih mogoče zaznati vznemirjenost, morda celo nelagodje, ki ni nujno izraz nestrpnosti. Zaradi nemalokrat precej grobe, celo primitivne medijske obdelave teh občutljivih tem, se lahko ti občutki stopnjujejo oz. razvijejo v nelagodje in celo strah. Na take znake nelagodja se je treba odzvati strpno in na primerni strokovni in institucionalni ravni," je v povzetku pisma županja Viktorija Potočnik napisala varuhu Matjažu Hanžku.

Skratka, strpno, strokovno in na primerni institucionalni ravni. Z drugimi besedami: ne še zdaj. Prosim, ne zdaj, ko so pred vrati lokalne volitve. Trenutek še ni povsem dozorel ...

Paradoks ocene, da ima Ljubljana dokaj ekskluzivistično kulturno klimo, je seveda v tem, da to ekskluzivistično občestvo na lokalnih volitvah potem največ glasov namenja liberalni demokraciji, ki sebe razume diametralno nasprotno. Možni sta le dve razlagi tega paradoksa. Možno je, da klima ni tako zelo ekskluzivistična. Možno pa je tudi, da stranka liberalne demokracije ni tako zelo liberalno-demokratska, kot bi človek lahko sklepal iz imena.

Da pa bi bila debata o mošeji še naprej strpna in na primerni strokovni ravni, zastavljamo vprašanje iz podnaslova: ali poznate kakšno evropsko prestolnico, ki nima mošeje? Po svetovnem spletu smo prevozili več tisoč kilometrov, a je bilo potovanje nesmiselno. Edina prestolnica brez mošeje, ki smo jo obiskali med virtualnim potovanjem po Evropi, je Ljubljana.

Džamija, nein danke!

Pripombe občanov, ki so nastale ob razgrnitvi prostorskih dokumentov v Ljubljani, kjer je bilo predvideno, da bi na barju postavili džamijo.

"Se zavedamo bolezni, ki bi jih lahko prinesle večje skupine islamskih vernikov, ki bi prihajali iz Meke in drugih romarskih krajev? Kaj bo s hrupom iz minaterov? Slovenci smo imeli z muslimani bridke izkušnje že v času turških vpadov. Kaj jih bomo sedaj pustili,da korak za korakom islamizirajo Slovenijo? Izgradnja minaretov je kulturni tujek za alpsko deželo. Muslimani so odprti in prijazni samo toliko časa, dokler ne dobijo svoje oblasti. Potem pa postanejo fanatiki."

Trboveljska džamija, ki je ni bilo

Kako zasavski islamski skupnosti preprečujejo gradnjo stanovanjsko-poslovnega objekta

Ibro Husić, pedstavnik trboveljskega odbora islamske skupnosti pred "džamijo"

V prvi avgustovski številki revije Demokracija je A. K. pod fotografijo s preprogami obložene sobe zapisal: "V Trbovljah so zgradili "džamijo" brez dovoljenj." Toda v Trbovljah sploh ni džamije! Niti ni več stare hiše s hišno številko Neža 19, ki so jo zasavski verniki islamske skupnosti kupili leta 1994. Na omenjeni fotografiji pa so prostori ljubljanske islamske skupnosti in ne trboveljskega "sakralnega objekta", kot ga imenujejo v članku. Če nadaljujemo branje novinarskega prispevka, izvemo: "Muslimanska verska skupnost je pred dobrim mesecem dni v Trbovljah začela graditi muslimanski verski objekt ali po domače džamijo." To, da je skupnost začela graditi objekt, drži, toda ne džamije, ampak stanovanjsko-poslovno zgradbo. Gre torej za zavajanje javnosti ali za površnost novinarja?

Predstavnik trboveljskega odbora islamske skupnosti Ibro Husić ne razume, od kod je prišel podatek o gradnji džamije: "Džamijo naj gradi tisti, ki ima denar. Dobili smo dovoljenja za stanovanjsko-poslovni objekt. Sledili bomo vsakemu milimetru projekta, ki ga je odobrila država." Zgodba se je začela pred osmimi leti, ko so zasavski muslimani prvič zaprosili za gradbeno dovoljenje. Pred tem so za večje verske praznike najemali trboveljske dvorane. Po dolgih letih papirne vojne so pridobili lokacijsko dovoljenje, pred kratkim pa tudi gradbeno dovoljenje. "Preden smo začeli graditi, smo o tem obvestili statistični urad in inšpektorat, pa nihče ni rekel, da ne smemo graditi," pravi Ibro. Staro hišo so verniki podrli sami, temelje pa je zabetoniralo podjetje Orbih. Toda, kot pravi predstavnik republiškega inšpektorata za okolje in prostor Igor Prašnikar, gradbeno dovoljenje še ni pravnomočno: "Lokacijskega dovoljenja ni več mogoče izpodbijati, na gradbeno pa se je pritožil sosed. Islamska skupnost je začela graditi prezgodaj." Omenjeni sosed, upokojenec Jože Bukovec, je navezal stik tudi s poslancem SNS Bogdanom Barovičem (na volitvah je nastopal pod geslom Vrnimo Trbovlje nazaj v Slovenijo), ta pa je ministrstvo za okolje in prostor vprašal, zakaj inšpekcijske službe ne opravljajo dela tako, kot je treba. Pravi še, da mu je vseeno, ali gre za džamijo ali za katoliško cerkev: "Gre za to, da če so dobili dovoljenje za poslovni objekt, naj bo to poslovni objekt. Če pa odgovorna oseba javno izjavi, da bo to verski objekt, se morajo ustrezni organi pravočasno odzvati." Z izjavo je mišljeno to, da je predsednik trboveljskega odbora islamske skupnosti Hamdija Hatić nekoč za Mladino in Delo dejal, da bodo po potrebi verske obrede izvajali tudi v klubskih prostorih, pisarni ali hišniškem stanovanju. "Za muslimana ni prostora, kjer ne bi mogel moliti. Zdi se mi, da je bolje, da molimo, kakor da se kregamo," pojasnjuje Ibro Husić. Kakor koli že, izdana je bila odločba o ustavitvi gradnje in ta stoji vse do danes.

Strah pred drugačnostjo

Poslanec Barovič se, ravno tako kot revija Demokracija, v negodovanju glede "sakralnega" objekta v Trbovljah sklicuje na okoliške prebivalce. Toda večina na Neži živečih Trboveljčanov je presenetila s pozitivnim odnosom do gradnje. Simon Skrbenik (Neža 21) je dejal, da za islamsko skupnost komaj vedo, saj so njeni pripadniki skorajda neopazni. Tudi v neposredni bližini stanujoča družina (Neža 20 A) nima nič proti gradnji, ker nimajo nobenih slabih izkušenj z islamsko skupnostjo. Starejša gospa Čeperlinova (Neža 18) pa je dejala, da jih celo podpira, kajti z "islamskimi" sosedi je zelo zadovoljna - med drugim ji pomagajo pri hišnih opravilih. Zanimivo je, da se odpor proti muslimanom povečuje z oddaljenostjo od stavbe. Tako Marija Ferme (Neža 9) meni, da dokler se bodo obnašali tiho, je nič ne motijo: "Če pa bo džamija, sem izrecno proti. Džamija ne sodi v naš okoliš." Marija Brumen (Neža 28) pa trdi, da so pri njih doma vsi proti: "Zato, ker ne bo več miru. Ker bo to njihovo cviljenje, veliko prometa ..." Na vprašanje, ali je že kdaj slišala koga cviliti v stavbi, kjer so se muslimani še pred kratkim zbirali, pa je odgovorila, da ne. Štiriinpetdesetletno Jožico Čop (Neža 15) poleg tega, da imajo muslimani svoje posebne verske obrede, moti to, da so ji predstavniki islamskega odbora skorajda ukradli pojoči božični venček. Kako ve, da so bili to oni? "Jaz že vem," je dejala.

Nekaj jih je takih, ki ne vedo natančno pojasniti, zakaj jih novi objekt sploh moti. Protagonista boja proti gradnji, že prej omenjenega Jožeta Bukovca, pa nam je uspelo priklicati po telefonu ravno med verskim romanjem. Najbolj ironično je, da njegova hiša stoji čez cesto, stran od bodočega poslovno-stanovanjskega objekta, da nima niti centimetra zemlje, ki bi mejila z zemljiščem muslimanskega odbora, z njegovih oken je sicer vidna parcela, kjer bo stal objekt, toda jasen pogled preprečuje drevored pred hišo. "Dobil sem grozilno pismo, kjer piše, naj pustim njihovo vero pri miru in naj pogledam svojo krščansko in naj se pazim," je dejal. Husić zanika, da bi mu poslali kakršno koli pismo: "Če bi mu hoteli kaj narediti, bi to v teh letih že storili. Mi gremo po zakonski poti - gre nam za pravico!" Bukovec trdi, da so predstavniki islamske skupnosti parkirali na njegovem zemljišču. Husić pravi, da so, takrat, ko so od Bukovca dobili prvo pritožbo iz leta 1995, o tem obvestili vse člane skupnosti, ti pa potem niti z enim kolesom niso več zapeljali na njegovo zemljišče: "Naj pokaže registrske številke avtomobilov, zelo hitro bomo ugotovili, da to nismo bili mi. Drugače imamo predvidenih deset parkirnih mest na svojem zemljišču, več jih tudi ne potrebujemo" Bukovec zatrjuje, da si želi samo mir: "Veste, imam bolno ženo. Menim tudi, da gre za korupcijo na občini. Krščanske cerkve desetletja čakajo na dovoljenja, ti pa so ga kar takoj dobili." Miru si želijo tudi v trboveljskem odboru, kjer po osmih letih boja za svoj prav že rahlo obupujejo. Dokumentacija za gradnjo je člane stala okrog osem tisoč mark - denar, ki ga je približno 800 zasavskih članov zbralo s prostovoljnimi prispevki. Stene jame se zaradi neurij rušijo, izkopana zemlja pa lahko vsak hip zdrsne na cesto. Ibro Husić se sprašuje, kdo bo prevzel odgovornost za to: "Ves čas smo bili tiho. Čeprav nismo kriminalci ali kaj podobnega ... Imamo vse račune poravnane. Zdaj pa potrebujemo pomoč, molimo in prosimo javnost za razumevanje ..."

Ksenja Hahonina

Navidezno sožitje v Velenju

Pod površino prijazne strpnosti

Nijaz ef. Salkić, vodja islamske skupnosti v Velenju v mesdžidu na Partizanski ulici

Velenje, nekoč ponos socialističnega razvoja, je mesto, ki je nastalo po načrtu. Odgovorni so se pač odločili, da je dovolj lignita za rast in razvoj srednje velikega kraja. In se je začelo, mesto je dobilo ulice, bloke, zelenice, nov urbanistični načrt, rudarji pa niso več živeli v kasarniških stavbah s svinjakom in kurnikom, pač pa v velikih in snažnih stanovanjih. Število prebivalcev je naglo naraščalo; leta 1948 je imelo Velenje dobrih 1000 prebivalcev, štirideset let kasneje jih je štelo že skoraj 30.000. Vsa ta množica gomazečih in pridnih delavskih rok se je morala v Velenje priseliti, veliko jih je prišlo iz Slovenije, veliko pa tudi iz republik nekdanje Jugoslavije. Narodno pestra sestava nekdaj le rudarskega mesta je seveda bistvena za razumevanje tukaj delujoče islamske skupnosti. Večina "velenjskih" muslimanov je v mesto prišla skupaj z drugimi prebivalci, v mestu so že nekaj desetletji, ustvarjajo in živijo skupaj z drugimi Velenjčani. "S Slovenci nimamo nikakršnih težav," pravi Nijaz ef. Salkić, vodja islamske skupnosti v Velenju. "Muslimani so se v Šaleško dolino začeli priseljevati v šestdesetih letih, najprej so delali predvsem v rudniku, kasneje, ko so v mesto prišle njihove družine, pa tudi v Gorenju in še kje. Velika večina jih je ostala tukaj, sedaj v Velenju raste že tretja generacija. Na začetku so bili muslimani neizobraženi delavci, danes so med nami tudi izobraženi posamezniki, profesorji. Po mojem v Velenju in njegovi bližnji okolici živi okoli 3000 muslimanov, aktivnih in pravih vernikov pa je od 500 do 600, čeprav je točno številko težko ugotoviti." Muslimani so si prvo molilnico uredili v Vegradovem samskem domu, kasneje so najeli prostore v stavbi Ljudske univerze, pred dobrimi petimi leti pa so se preselil na Partizansko ulico, v hišo, zraven katere je zrasel manjši verski objekt, mesdžid, kakor verskemu objektu brez minareta pravijo muslimani. Zgradili so ga s prispevki vernikov, "muslimani smo namreč prepričani, da po naši smrti na zemlji ostanejo samo naša dobra dela, zato je pomoč ali denarni prispevek pri gradnji verskega objekta največji izraz globoke vere vsakega vernika". V objektu muslimani molijo, moški in ženske so seveda ločeni, v njem pa je tudi učilnica, kjer potekajo verouk in druge dejavnosti. Zanimivo je, da sta se vpliv in moč islamske skupnosti najbolj povečala med vojno v Bosni, kar je po svoje logično. K temu niso prispevali samo begunci, ampak tudi potreba po boljšem organiziranju. Islamska skupnost je pomagala ljudem, ujetim med puškine cevi, v Bosno je pošiljala hrano, denar in pomoč. A zgodba se je sedaj obrnila, v skupnosti ni toliko vernikov kot pred leti, "sodobni čas nekako ni naklonjen verskim skupnostim".

Sobivanje, kakor Salkić imenuje življenje v okolju, drugačnem od njih, ni le navidezno. V zadnjih letih so doživeli le en pravi, čeprav majhen, minoren incident. Pred leti so muslimani v športni dvorani v Vinski Gori priredili hatmo, nekakšen ritual prehoda, ki je, tako od daleč, podoben katoliški birmi. "Slavljenci, torej tisti, ki so najmanj pet let obiskovali verouk, ki so se naučili moliti, spoznali koran, arabsko pisavo in podobno, na takšen dogodek navadno povabijo vse svoje znance. Ker je bilo na hatmi veliko ljudi, smo se odločili, da jo priredimo v večji dvorani. Na slovesnosti ni bilo nobenih težav, se je pa kasneje v lokalnem tedniku pojavilo neko pismo, kjer so nas obtoževali, da smo v Vinski Gori tudi obrezovali, kar seveda ne drži." Pisanje naj bi bili spodbudili sedaj že pozabljeni Štormanovi republikanci, vendar islamska skupnost nanj ni odgovarjala. "V Velenju nikoli nismo imeli težav, z Ljudsko univerzo smo dobro sodelovali, podobno je z obema sosedoma. Z njima gremo večkrat na kavo, se pogovarjamo, redno srečujemo. Enako je z mestnimi oblastmi, sam sem se večkrat sestal z županom, sodelovali smo tudi na festivalu Kunigunda, na okrogli mizi v knjižnici Ivana Napotnika." V mestu pa o "aktivnem sobivanju" kroži anekdota. Med gradnjo prizidka na Partizanski ulici naj bi se bili rudarji globoko pod zemljo pogovarjali o minaretu in se nazadnje odločili, da je bolje, da ga ni, velenjska politika se je pač zmeraj delala v rudniku. "Minaret mi daje občutek svobode, kadar slišim poziv k molitvi, se počutim svobodnega. Sicer pa menim, da je v Velenju bolje, da smo brez minareta, kot da bi imeli zaradi njega težave. Na začetku bi bolj od minareta potrebovali kakšno športno igrišče, na katerem bi se lahko zbirali mladi, da se jih ne bi toliko izgubilo na napačnih življenjskih poteh. Je pa žalostno, da v Sloveniji še ni džamije, mislim, da Slovenci sami niso proti njej, samo čas in politika še nista prava," v spravljivem tonu pojasnjuje Salkić. Njegova spravljivost je posledica nekega drugega fenomena. Čeprav muslimani v Velenju vseskozi poudarjajo, da živijo v strpnem okolju, tam vseeno obstaja prikrito in zadušeno sovraštvo. Če se verniki sami zavedajo, "da bi minaret lahko povzročil težave", kakšne verske strpnosti in pravega dialoga seveda ni. V mestu pod prijazno površino verske strpnosti buhti kup stereotipov in ksenofobičnih predstav, pa čeprav zelo redko udarijo na plan.

Jure Trampuš