Zgodba, ki svojega bralca potegne že po prvi strani.

Problem sodobnih literatov je: kako sploh najti vsebino, ki bo dovolj zunaj meja predvidljivega. Desa Muck pa se loti pisanja povsem preprosto, ko svoje like rekrutira kar iz običajnih družinskih življenj. To, kar je novum, je, da jih ne vrti po tradicionalnih vzorcih niti jih ne vrže v vratolomne akcije. Prepusti jih skritim željam, ki jih začno glodati, ko zakon doseže točko, ko je strast nenadoma presahnila. A konec ni zbir nedolžnih peripetij, ampak preklemano začinjen račun.

Zgodba, ki je kot iz priročnikov o odvisnosti od odnosov, ko človek išče svojo bit v priznanju in občudovanju drugih, ne pa v samem sebi. Kot taka je idealen učbenik za psihoterapije. A obenem veliko več, zakaj pisateljica predstavlja svojo junakinjo skozi samoironijo.

Insert po ljubezenski noči: "Od vznemirjenja sem se zbudila že čez kakšno uro. Nato sem ga dolgo gledala, kako spi, ležeč na trebuhu, z zmršenimi kodri in z zmečkanim licem na blazini. Okrog ust je imel posušeno slino in sapa mu je ostro zaudarjala po gnilih jabolkih. Česa tako lepega še nisem videla v življenju!"

Skratka, zgodba o slepi ljubezni, pravzaprav o idejah in slikah, ki jih junakinja nosi v sebi; vse, kar rabi, je, da najde nekoga, v katerem bodo potem zaživele. Jasno, da takšne realizacije pripeljejo v usodno slepoto, v najboljšem kvečjemu do samoironije. A obenem tudi zgodba o borbi za samega sebe, ko junakinja navkljub vsemu uspe, da se otrese spon, ki iz nje delajo samo mater in ženo, in zaživi kot samosvoj človek. In še finalna ironija - samo do trenutka, ko na njeno srce potrka pravi ...

Duhovita literatura prizorov iz zakonskega življenja.