Grega Repovž

31. 5. 2024  |  Mladina 22  |  Uvodnik

Uvodnik / »Ne, ne grem volit«

Ni bolj neprijetnega stavka za človeka, ki se vse življenje poklicno ukvarja s spremljanjem politike, kot je »Ne, ne grem volit«. In to iz preprostega razloga: ker je ta vedno znova najbolj naraven odziv, najbolj logična in človeška poteza racionalnega človeka, ki je sicer pripravljen voliti demokratične stranke, vendar pa ga vsakič znova politika razočara ali ne izpolni njegovih pričakovanj. Kako mu ugovarjati, ko ima vendar – praviloma – prav? Kako mu ugovarjati, saj vendar večina izmed nas pozna to razočaranje in ga danes izkazujejo na primer tudi vse raziskave javnega mnenja?

Koalicija sovraštva

Pero Martić je slovenski youtuber z več kot 80 tisoč sledilci, influencer s skupnostjo Troll Gang, človek, ki javno ocenjuje ženske in jih sramoti, nekdanji gejmer, pevec, tiktoker, streamar, ki gledalce spodbuja k igranju iger na srečo, po novem pa tudi voditelj pogovorov z družbeno tematiko, čeprav sam, kot je dejal, ne spremlja politike in o njej ne ve nič. Da je res tako, se je izkazalo v nedeljo, ko je na svojem kanalu na YouTubu gostil »motherfucking show« o tem, ali je »Slovenska obrambna straža«, torej skupina zakritih neonacistov, ki naj bi po Ljubljani lovila migrante, nekaj dobrega ali nekaj slabega, ali jo je smiselno podpreti ali ne. Vprašanje je odveč, tovrstne skupine – pa naj preganjajo Rome ali tujce, Domžalčane ali Šiškarje, geje ali pankse, kogarkoli že – so grožnja javnemu redu in miru. Nič dobrega ne more biti v tistih, ki si vzamejo pravico do nasilja, nič dobrega ni v tistih, ki javno spodbujajo sovraštvo in nestrpnost, utemeljeno na narodnostni, rasni, verski, etnični pripadnosti, na barvi polti in na rodu. Vse te stvari sankcionira kazenski zakonik.

»Preprosto, Evropska zelena stranka je jasno prepoznala eno samo stranko v Sloveniji kot zeleno, in to je Vesna«

Vladimir Prebilič je dolgoletni župan Kočevja, diplomirani geograf in zgodovinar, doktor obramboslovja, bil je že kandidat za predsednika republike, bivši član SD, ustanovitelj županske stranke Gibanje za Slovenijo in odslej po političnem prepričanju prvi kandidat zelene stranke Vesna za evropskega poslanca. Zakaj bomo v Mladini pred EU-volitvami v intervjujih predstavili le Prebiliča? Stranka Vesna na tokratnih volitvah izstopa. Po javnomnenjskih raziskavah se ji obeta izvolitev vsaj enega od kandidatov. Stranka Vesna je tudi nekaj posebnega, je združenje trmastih ekologov, na čelu z nagrajencem za okoljski aktivizem Urošem Macerlom.

Ameriški firer

Reinhard Heydrich, organizator nacistične varnostne službe Sicherheitdienst (SD), ki je leta 1939 vse nacistične policijske, obveščevalne in varnostne službe združil v vrhovni urad službe državne varnosti (RSHA), je 20. januarja 1942 na jezeru Wannsee predsedoval konferenci, na kateri so se nacistični veljaki odločili za »dokončno rešitev judovskega vprašanja« – in sprožili holokavst. Toda leta 1939, ko mu je dokončno steklo, je bil tako »navdahnjen«, da je sklenil, da bo Salon Kitty, berlinski bordel, baziran v modnem predelu, na Giesebrechtstraße 11, preoblikoval v ultimativno vohunsko prisluškovalno središče, pravijo Nigel Jones, Urs Brunner in Julia Schrammel v knjigi Salon Kitty, seksualni zgodovini tretjega rajha, ki je nedavno – v prevodu Maje Prevolnik – izšla tudi pri nas.

Pismo ministrstvu za finance

Spoštovani minister Klemen Boštjančič, spoštovana državna sekretarka Katja Božič, pri Mladini imamo še vedno redno zaposlene novinarje in urednike. Če bi po zgledu marsikatere druge medijske hiše ali v skladu s podjetniškimi usmeritvami naši novinarji in uredniki redno službo zamenjali za status samostojnega podjetnika, bi se naši osebni dohodki zvišali za kakšno tretjino. Z vidika delovnopravne zakonodaje bi bilo s tem vse po črki zakona. Vsak novinar bi potreboval svoj prenosni računalnik, ne službenega. Ob tem, se dobro zavedamo, bi bili deležni še številnih drugih podjetniških bonitet.

Ideološki monolit

Opozicijski prvak Janez Janša je v intervjuju za strankarski tednik Demokracija prejšnji teden povedal, da je vlada »mladim obljubljala 30.000 novih stanovanj, sedaj pa jim namesto tega ponuja kajenje trave. Obljubljali so skrajšanje čakalnih vrst in 30 dni do specialista, sedaj pa bolnim ponujajo usmrtitev oziroma evtanazijo.« Plakati s podobno vsebino so se že pojavili po državi. Slovenski volivci bodo na evropskih volitvah 9. junija namreč lahko odločali tudi o tem, ali podpirajo legalizacijo konoplje in uvedbo zakona, ki bi v Sloveniji urejal pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.

(Ne)etičnost

Pred dvema tednoma, v ponedeljek, je na ljubljanski medicinski fakulteti potekal skoraj peturni seminar pri izbirnem predmetu iz medicinske humanistike, ki naj bi bil, tako je bilo zapisano v napovedniku, »pomemben za oblikovanje humanistične plati zdravniške identitete« študentov medicine. Udeležba je bila za tiste, ki so vpisali ta izbirni predmet, obvezna. Uvodno predavanje je imela nosilka predmeta, dr. Zvonka Zupanič Slavec, v nadaljevanju pa se je zvrstil, tudi po mnenju nekaterih študentov v predavalnici, niz izrazito enostranskih pogledov in predavanj na temo evtanazije in samomora s pomočjo.

Črna kuhinja za JEK 2

Izraza črna kuhinja za JEK 2 ne smemo razumeti v slabšalnem pomenu. Ne, zagotovo ne. Govorimo o kuhinji, kjer se še vedno kuha na odprtem ognjišču, kjer so v kotu zgolj »drva, ki jih ne damo«, in prazen žakelj, v katerem je bilo pred davnimi leti še nekaj uranove rude z Žirovskega vrha. Kuhinja, v kateri je nekaj stolov in miz ter zgolj svinčnik in papir. In kuhinja je polna dima, gostega dima, tako da eni ne vidijo drugih. In manj kot deset poslank in poslancev v hramu demokracije, ki je bil tisti dan zelo neprijeten prostor.

Premierova pobuda

Septembra lani so na zdaj že tradicionalnem vsakoletnem srečanju mediteranskih držav MED9 voditelji teh držav tudi že kar tradicionalno spregovorili o migracijah. Srečanja, ki je potekalo na Malti, se je udeležil premier Robert Golob. Na njem je predlagal, naj se v afriških državah, iz katerih prebivalci prihajajo v Evropo, postavijo migrantski centri, ki bi jih financirala EU. Šlo naj bi za nekakšne izobraževalne centre za usposabljanje za nekatere osnovne poklice in učenje jezika ciljne države. Na prvi pogled je to videti kot predvidljiv poskus izvažanja evropskega migracijskega vprašanja »tja, od koder je prišlo«. A iz krogov blizu vlade je slišati, da gre za zamisel, ki sodi v sklop migracijske politike vlade za omejevanje nezakonitih migracij, krepitev zakonitih migracij in naložbo v integracijo tujcev, ki želijo ostati v Sloveniji, ker je to menda naložba v prihodnost države.

Utrip laži

Obravnava tožbe hišnega novinarja SDS na javni RTV Jožeta Možine zoper družbenopolitično angažirano pesnico in Prešernovo nagrajenko Svetlano Makarovič je bila v ponedeljek, 20. maja, iz formalnih razlogov na strani tožnika prestavljena. Je pa tožena pesnica zavrnila možnost poravnave ali opravičila in izrazila zadovoljstvo, da bo lahko spregovorila pred sodiščem.

Maraton v pravičnejšo družbo

Prejšnjo soboto je odtekla svoj prvi polmaraton. Kot gimnazijka, obiskovala je ljubljansko Gimnazijo Bežigrad, je bila tekačica, trenirala je tek na 800 metrov. Letos spomladi pa sta z mlajšo sestro Tino, »najpomembnejšo osebo v mojem življenju«, iskali možnosti za skupno preživljanje časa in tako je po dolgem času ponovno začela teči. Najprej sta se prijavili na tek v Radencih in ugotovili, da zmoreta. Včasih teče skupaj s starši, ravno ta torek so moči združili na študentskem teku na Ljubljanski grad. Njen dosedanji tekaški cilj pa je bil prav to, da bi se v razmeroma kratkem času pripravila na svoj prvi polmaraton. Da je za ta podvig izbrala 20-kilometrski tek v Bruslju, se ne zdi naključje. Belgijska prestolnica je najpomembnejši center Evropske unije, Katja Sluga pa je kandidatka Levice, ki se na bližajočih se volitvah poteguje za položaj poslanke v evropskem parlamentu.

Vlado Miheljak

31. 5. 2024  |  Mladina 22  |  Dva leva  Za naročnike

Komentar / Vojko Vojku Volk

Hja, končno! Bolje prepozno kot nikoli? Da se pač ta sramota umakne z dnevnega reda. A ni najbolj sramotno, da bomo Palestino priznali tako pozno. Mnoge evropske »demokratične« države bodo še počakale na »ugodni trenutek«. Sramota je nenehno sprenevedanje. Golob je spet naredil retorični salto mortale, potem ko je 9. maja že razglasil priznanje, ga je v torek spet napovedal. A ni povedal več stvari. Namesto patetične izjave, da ne bomo več čakali druge skupine za priznanje, bi moral povedati, zakaj nismo v prvi skupini, ki nas je vabila in tudi že priznala Palestino. Poleg tega ni povedal, kaj bi bilo, če se v noči na ponedeljek ne bi zgodil zadnji, a ne poslednji kruti pokol. Bi še omahovali?

Boj za priznanje

Slovensko priznanje Palestine ima dolgo brado in tudi zdaj, ko naj bi se vendarle zgodilo, ni vse potekalo, kot bi lahko. Vlada je zavlačevala, predsednik vlade je pošiljal različne signale, vseskozi pa se je zdelo, da Slovenija sicer podpira priznanje Palestine, a se mu kdove zakaj izogiba. Kaj je šlo narobe? In kaj je nazadnje prevladalo?

Pričakovani odstop

Studio 14 je bil nekoč na Radiu Slovenija legendarni prostor, kjer je snemal Jože Privšek, pa tudi kopica drugih slovenskih glasbenikov. Bil je dom Big banda, prostor z velikim volumnom, odrom, stoli, vanj je šlo približno 140 ljudi. Tega studia ni več. Zadnji posnetek je nastal septembra 2015, posnet je bil koncert skupine Niet. Studio so nato zaprli in začeli obnovo. Tukaj se je zgodba končala. Danes, devet let kasneje, je tam še vedno gradbišče. Tako bo ostalo še nekaj časa. Kot je v sredo zjutraj na Valu 202 razkril Andrej Karoli, uprava zavoda RTV Slovenija priznava, da se dela ne bodo nadaljevala: »Dokler RTV Slovenija ne najde dodatnega finančnega vira za financiranje takih projektov, žal ne morem podati nobenega časovnega načrta.«

Brezplačni menstrualni pripomočki!

V torek je bil svetovni dan menstrualne higiene in opozorila Svetovne zdravstvene organizacije in drugih so se nanašala predvsem na pomanjkljivosti na področju menstrualnega zdravja v revnejših delih sveta, nekoč smo jim rekli države v razvoju ali tretji svet. Slovenija sodi na bogati, privilegirani Zahod – med države torej, kjer bi si predstavljali, da menstrualna revščina ne more biti aktualno vprašanje. Med države, ki bi ženskam recimo z lahkoto omogočile v celoti brezplačen dostop do higienskih vložkov, tamponov in drugih menstrualnih higienskih pripomočkov. Ne gre za luksuzne izdelke, ampak so to nujni izdelki, ki jih ženske potrebujejo vsaj enkrat na mesec.

»Airbnb, pejt domov!«

Na gospodarskem ministrstvu so v prvi polovici meseca predstavili predlog zakona o gostinstvu, ki ureja tudi kratkotrajne najeme stanovanj. Osnutek zakona med drugim predvideva omejitev kratkotrajnega oddajanja stanovanj na največ 30 dni na leto. Pri tem občinam daje možnost, da omejitev omilijo, če presodijo, da se turistični najemi ne zajedajo pretirano v njihov stanovanjski oziroma najemniški trg. Sobodajalci pa bi se časovnim omejitvam lahko, vsaj načeloma, še vedno izognili, vendar bi morali za to spremeniti namembnost »stanovanja« v gostinski nastanitveni obrat.

Nemčija leto dni brez nukleark

Portal Clean Energy Wire (CLEW), specializiran za poročanje o energetskem prehodu, je objavil analizo nemške oskrbe z elektriko v prvem letu po opustitvi jedrskih elektrarn. Ključna ugotovitev? »Napovedi o tveganjih pri dobavi, zvišanju cen in umazanem premogu, ki bo nadomestil brezogljično jedrsko energijo, se niso uresničile.« Natanko 15. aprila lani so bile ugasnjene zadnje tri nemške jedrske elektrarne, Isar 2 na Bavarskem, Emsland v Spodnji Saški in Neckarwestheim 2 v zvezni deželi Baden-Württemberg. Zaradi energetske krize je bilo njihovo delovanje podaljšano do aprila 2023, sicer bi ugasnile konec leta 2022. Prvo leto po zaprtju se črne napovedi niso uresničile. »Namesto tega je bila v Nemčiji proizvodnja obnovljive energije rekordna, poraba premoga najmanjša v zadnjih 60 letih, cene energije so se znižale na vseh področjih,« navaja portal in dodaja opombi. Prvič: predstavniki nemške industrije opozarjajo, da bo učinek na stroške električne energije vidnejši, ko se bo nemška energetsko intenzivna industrija izvila iz recesije in se bo povpraševanje povečalo. In drugič: kljub nemški opustitvi jedrske energije nekatere države načrtujejo širitev jedrskih elektrarn, čeprav podatki ne svetovni ravni ne kažejo, da je jedrska »obuditev« neizbežna.

Ona / Spor med OpenAI in Scarlett Johansson

Pred dobrim desetletjem je Spike Jonze posnel oskarjevski hit Ona, distopično znanstvenofantastično dramo, v kateri se osamljeni protagonist zaljubi v klepetalnega robota, ki ga poganja sistem umetne inteligence. Tej digitalni asistentki (torej protagonistovi virtualni romantični partnerici) je takoj prepoznavni raskavi glas posodila Scarlett Johansson. Čeprav smo takrat, leta 2013, že poznali primitivne različice digitalnih asistentov, kot je Applova Siri, so bili napredni klepetalni roboti, ki z uporabnikom navidezno čustveno kramljajo s sintetičnim, a realističnim glasom, še stvar znanstvenofantastičnih predstav. Danes je to – zaradi podjetij, kot je OpenAI – že resničnost.

Janko Lorenci

31. 5. 2024  |  Mladina 22  |  Kolumna  Za naročnike

Komentar / Kupite, poceni smo

Prodaja Panvite in Celjskih mesnin je dvignila kar nekaj medijskega prahu. Najbolj zato, ker so ju kupili Hrvati, pri nas vedno večji lastniki, menda pa od nas manj razviti.

TV komentar / Zvezdan Martić odstopil

Nobenega dvoma ni, da je pred lastnim pragom težko pometati, a ko se zgodi odstop generalnega direktorja RTV Slovenija, je seveda treba najti novinarko ali novinarja, ki bo za nas gledalke in gledalce pripravil poročilo o dogajanju – nimamo vsi volje in časa, da bi si ogledovali sicer brez dvoma grozno sejo sveta RTV Slovenija in sami izluščili razloge in potek dogajanja. Le filozofu in blogerju dr. Borisu Vezjaku in pa članom aktiva radijskih novinarjev se lahko zahvalimo, da smo v sredo zjutraj oziroma torek popoldan vsaj tisti, ki nas vse, kar se dogaja na RTV Slovenija, zanima, izvedeli, da je generalni direktor Martić svetu RTV (že v drugo) predlagal v imenovanje popolnoma neprimerno novo članico uprave. Koga že? Dr. Vezjak je upravičeno blogerski zapis naslovil: »Se na RTV Slovenija vračajo stari Janševi kadri?« Martićeva kandidatka Alenka Vodončnik je že bila na RTV Slovenija, še več, članica nadzornega sveta RTV Slovenija je postala na predlog Jelinčičeve stranke SNS v času, ko je slovensko vlado vodil Janez Janša, nato pa je v času v. d. direktorja Andreja Graha Whatmougha sodelovala pri prodaji delnic Eutelsat, pa pri zaščiti Graha Whatmougha in glasovala proti temu, da je bil imenovan nezakonito, soglašala pa je tudi z vsemi potezami, s katerimi so Janševi kadri lomili javni zavod.

Hir aj kam, Tivoli

Kje bo konec avgusta koncertiral Robert Pešut Magnifico, še ni jasno. Ta ponedeljek so mu javno pismo poslali Mladi za podnebno pravičnost, ki jih je podprlo več kot 130 podpisnikov, od krajinskih arhitektov, biologov, urbanistov, glasbenikov, umetnikov do uporabnic in uporabnikov parka Tivoli. Predlagajo mu, naj koncert namesto v parku Tivoli pripravi na lokaciji, na kateri ne bo imel negativnih učinkov na ljudi in naravo. »Verjamemo, da bi bil tak razplet najboljši za vse, dostojen in vreden spoštovanja. Hkrati izražamo podporo Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave pri njegovi odločitvi ter pozivamo k interdisciplinarni strokovni razpravi o prihodnjem upravljanju množičnih prireditev v Tivoliju, saj postajajo te vedno pogostejše,« poudarjajo podpisniki.

Heni Erceg

31. 5. 2024  |  Mladina 22  |  Hrvaška  Za naročnike

Komentar / Žoganje z genocidom

Direktor Spominskega območja Jasenovac je nepreklicno odstopil. V Združenih narodih so sprejeli resolucijo o genocidu v Srebrenici. Parlament Črne gore se pripravlja na sprejetje resolucije o genocidu v Jasenovcu, kjer naj bi bilo ubitih 700 tisoč Srbov. In kako so ti dogodki medsebojno povezani? O, so, pa še kako, bratski narodi spet tekmujejo, namesto žoge pa si podajajo gnijoče človeške kosti. Direktor Jasenovca je odstopil, ker je neko državno telo, pa čeprav kvazizgodovinarsko, »ugotovilo«, da med oblastmi v NDH in nemškim okupatorjem ni bilo dogovora o preganjanju pripadnikov srbskega naroda na Hrvaškem leta 1941, v skladu s tem pa naj ne bi bilo niti genocida nad pretežno srbskim prebivalstvom v taborišču Jasenovac. Ampak je tam – v skladu z »znanstvenimi« trditvami – umrlo le nekaj sto ljudi, in to zaradi slabega zdravja.

Nemo, zmagovalec Evrovizije / »Ubadati se želim z glasbo, ne s politiko«

Nemova zmaga na 68. popevki Evrovizije je bila spektakularna. Popevka The Code je prejela 591 točk, ugajala je žiriji in gledalcem, pa čeprav nima lahkotne vsebine – ali pa ravno zaradi tega. Nemo je namreč prepeval o lastni identiteti in s tem v svoji domovini spodbudil razpravo o uradnem priznanju tretjega spola. Pred letošnjim letom bi takšno razmišljanje povzročilo burne razprave, letos pa popevka The Code deluje kot prijetno kratkočasje med zahtevnejšimi temami. V švedskem Malmöju, kjer je bila Evrovizija, se je v tednih pred festivalom vse sukalo okrog Izraela, Gaze in vprašanja, ali država, ki se bojuje v vojni s številnimi civilnimi žrtvami, sme sodelovati na popevkarskem festivalu. Nemo in zmaga nevtralne Švice sta vsaj za en večer utišala jedke razprave, proteste in nezadovoljne vzklike.

dr. Bogomir Kovač

31. 5. 2024  |  Mladina 22  |  Ekonomija  Za naročnike

Komentar / Nemčija in Francija

Macronov državniški obisk v Nemčiji je kljub tesnemu sodelovanju in hkrati razhajanju obeh držav poln političnih sporočil. Francoski predsednik prihaja v Berlin tik pred evropskimi volitvami, 9. junija 2024. Macron in nemški predsednik Steinmeier želita pokazati, da sloviti »francosko-nemški motor« evropske integracije ni zastal in deluje. Francija in Nemčija imata skupno odgovornost do evropskega projekta, pogosto drugačna stališča, geostrateško pa tudi različna izhodišča. Vsaj štirideset let sta bili obe državi osrednji nosilki gradnje EU. V devetdesetih letih sta bilateralne odnose podredili evropskim institucijam in novemu ustroju ekonomske in monetarne unije. Zadnje desetletje in pol sta v vlogi nekakšnega kriznega menedžerja unije na razpotjih njene širitve in reformiranja. Od izhodiščnega aktivizma do sedanjega institucionalnega konformizma stoji veliko mejnikov, francosko-nemški motor je pogosto bolj mit kot dejanski odločevalec. Obe državi sta danes druga drugi bolj opora pri reševanju lastnih notranjih problemov kot pa prvi nosilki evropskih rešitev. Problem evropske prelomne točke, »Zeitenwende«, je zato danes onkraj nemških težav in francoskih ambicij.

Načrt za utopijo

Vrhunec letošnjega filmskega festivala Kino Otok gre takole: Palestinci treh generacij, Abu (Mohamed Kheir-Halouani), Asad (Bassan Lofti Abou-Ghazala) in Maruan (Saleh Kholoki), se skušajo iz Iraka prebiti v Kuvajt. V okupirano Palestino ne morejo, v »bratskem« Iraku, kjer so obsojeni na životarjenje v begunskih taboriščih, revščino, brezposelnost in diskriminacijo, ne vzdržijo več, v Kuvajtu pa delo na naftnih poljih obljublja plačo, preživetje, blaginjo in morda celo prihodnost. Ker vedo, da jih v Iraku čaka socialna smrt, skušajo nekega iraškega tihotapca prepričati, da bi jih skrivaj spravil na drugo stran, mimo kuvajtskih kontrol, a je predrag, zato poiščejo cenejšega tihotapca, Palestinca (Abderrahman Alrahy), pot na drugo stran pa vodi skozi puščavski pekel, ob katerem boste več kot enkrat pomislili na Clouzotovo Plačilo za strah. Tudi tam ste imeli obupance, napeto, agonično, tvegano vožnjo s tovornjakom, nevaren teren in oddaljena naftna polja. Toda ta pekel je unikatno palestinski. Solze in znoj se tu takoj stopijo. Upanje se tu takoj stali. Zato tudi ne preseneča, da Abu, najstarejši izmed treh Palestincev (tisti, ki se še spomni nakbe, izgona iz Palestine), dahne: »Nenehno nas vsi le prodajajo in kupujejo.« Težko boste našli stavek, ki bi bolje – in brezhibneje – povzel strašno usodo Palestincev.

Svet bi bil lahko videti drugače

Ste vedeli, da je legendarna slovenska pevka Marjana Deržaj v letih 1959 in 1961 nastopala v Gazi? Kaj pa, da je bila med dvesto tisoč brigadirji in brigadirkami z vsega sveta, ki so leta 1947 sodelovali pri gradnji nove železniške proge Šamac–Sarajevo, tudi palestinska brigada? Vam je morda novo dejstvo, da je bilo v Jugoslaviji več tisoč palestinskih študentov? Razstava Ozvezdja mnogoterih želja: ob vzhodnem obzorju, ki se je prejšnji teden odprla v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) v Ljubljani, v ospredje postavlja likovne izraze in poetike drugih vzhodov, »onkraj preteklih kolonialnih delitev, zgodovinskih narativov in političnih zavezništev«, s poudarkom na Palestini, s katero smo bolj povezani, kot je morda videti na prvi pogled.

Sedmina

Skoraj deset let, tako rekoč vsa devetdeseta leta, se je vsak moj petek začel enako: iz poštnega nabiralnika sem izvlekel Mladino, s pogledom najprej ošvrknil Diarejo, nato pa od zadnje strani hitro prelistal do podatka, kako je tisti teden prebavljal ata Ilovar. Je bilo vse mirno? Je imel nemara srečo in mu je bila malica v užitek ali pa je talarje celo navdušeno pomazal s kruhom? Kaj pa, če mu je krulilo v želodcu ali se mu je – bog ne daj – kakšna kost zataknila v grlu?