Ko je bil za predsednika uprave podjetja Simobil imenovan Zoran Thaler, je opozicija vzkipela. SDS je izjavila, da je LDS zdaj dobila v roke vse fiksne in mobilne komunikacije v državi, s čimer naj bi bila ogrožena varnost osebnih podatkov in zasebnost državljanov. Janez Janša je celo povedal, da zaupa le še poštnim golobom. Sledili so odzivi Simobila, Mobitela, Telekoma in Siola, ki so drug za drugim tudi večkrat zanikali obtožbe, Bogdan Biščak iz LDS pa je Janši vrnil, da je kvečjemu SDS pripravljena na prisluškovanje političnim nasprotnikom. Kaj pa dejansko vemo o prisluškovanju, ki ga smejo v Sloveniji izvajati obveščevalne in varnostne službe ter policija?

Kmalu po aferi JBTZ je bil sprejet ustavni zakon, ki je določil, da lahko dovoljenje za prisluškovanje izda le sodišče. Do takrat so lahko namreč dovoljenja izdajali različni visoki funkcionarji. Ustavni zakon je omogočil tudi preverjanje zakonitosti prisluškovanja. Tako je začela delovati komisija za nadzor nad tajnimi službami, ki ji je predsedoval Slavko Soršak. Komisija je bila predhodnica tiste, ki jo danes v parlamentu vodi Jožef Jerovšek, vsako leto pa je izdala letno poročilo o svojem delu, v katerem je med drugim popisala, kaj se je v zadnjem letu zgodilo na področju prisluškovanja. Soršakova komisija javnosti sicer ni razkrila, kdo so bile nadzorovane osebe in zakaj so nadzorovali njihove telefonske klice, telefakse in pisemske pošiljke, je pa obelodanila, da so tajne službe leta 1988 nadzorovale komuniciranje 460 oseb, leta 1989 pa dvesto oseb manj. Pozneje je takratni šef Uprave kriminalistične službe Mitja Klavora Mladini povedal, da je leta 1993 "sodišče kriminalistični službi izdalo okrog 50 dovoljenj za prisluškovanje". Koliko osebam pa policija prisluškuje danes? Do konkretne številke nam ni uspelo priti. Iz uprave policije in vrhovnega državnega tožilstva so nam sporočili, da nam številke ne morejo izdati v skladu z zakonom o tajnih podatkih in drugimi predpisi. Preiskovalna komisija pa tega podatka že od druge polovice 90. ne objavlja več. Poznavalci so nad tem dejstvom ogorčeni. Takšnih podatkov namreč ne objavljajo le v najbolj zaprtih avtoritarnih državah. Kako je torej mogoče, da je Slovenija ob koncu prejšnjega režima javno objavljala podatke o številu prisluškovanih oseb, v demokratičnem sistemu pa jih skriva? Je to nova naloga za pooblaščenko za dostop do informacij javnega značaja? Do podatkov smo tako skušali priti prek sodišč. Na ljubljanskem okrožnem sodišču pravijo, da so lani prejeli sedem predlogov tožilstva za nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, odobrili pa so tudi 51 od 80 predlogov za izpis prometa mobilne telefonije. V Mariboru pa so lani izdali enajst odredb, ki se nanašajo na posebne metode in sredstva, med katere sodi tudi prisluškovanje.

Nekaj imen prisluškovanih oseb pa se je zlasti v prvih letih po osamosvojitvi vseeno pojavilo v javnosti. Pa ne le imena, tudi sami prisluhi. Kar pa je problematično, saj naj prisluhi ne bi nastajali zaradi medijske objave, temveč zaradi razkrivanja kriminalnih dejanj in zagotavljanja državne varnosti. Tako so nekateri objavljeni prisluhi pokazali, da so bili v javnost posredovani zaradi političnih motivov, nekateri pa so pokazali, da obstaja tudi sum v zakonitost njihove pridobitve. Odmevna je bila afera s predosamosvojitvenim prisluškovanjem, v kateri je nastopal član predsedstva Ciril Zlobec, zadolžen za stike s tujino. Janez Janša ga je namreč v knjigi Premiki obtožil izdaje pomembnih informacij, nato pa se je v medijih pojavil prepis pogovora med Zlobcem in italijanskim konzulom v Ljubljani Fabiem Christiantijem, ki sta govorila tudi o datumu osamosvojitve. Pogovor so tajne službe prestregle na telefonu italijanskega konzulata, s čimer so izzvale mednarodni škandal. V začetku 90. je v javnost prišel pogovor med svetovalcem vlade na obrambnem ministrstvu Ludvikom Zvonarjem in trgovcem z orožjem Nicholasom Omanom. Čeprav je takratni šef VIS Brejc trdil, da njegova služba ne spremlja dejavnosti konkurenčne tajne službe VOMO, je priključek na telefonu obrambnega ministrstva zabeležil pogovor o grškem trgovcu z orožjem Konstantinu, ki so ga skušali kmalu zatem ugrabiti sodelavci VOMO. VIS je sicer Omana leta 1992 spremljal zelo intenzivno, tudi mediji so objavili več njegovih pogovorov. Leta 1992 je VIS prisluškovala tudi predsedniku SNS Zmagu Jelinčiču, pa tudi poslovnežu Petru Riglu, ki je medtem postal vodja volilne kampanje LDS. VIS-in šef Brejc je odredil tudi prisluškovanje telefonski številki LDS, vendar dovoljenja sodišča ni dobil. Decembra istega leta je VIS zabeležila mednarodni telefonski pogovor med uslužbencema novogoriškega Hita. Eden je razlagal o nenavadnih poslih med ministrom za turizem Janezem Siršetom, njegovim podjetjem Studiom Vista in Hitom, drugi pa mu je presenečen odgovarjal: "O ti bogca!" VIS izrecnega dovoljenja sodišča za snemanje pogovora med tema dvema osebama ni imela, prepis pogovora pa je prišel v javnost potem, ko je Sirše, ki ga pogovor bremeni, na mestu predstojnika VIS nadomestil Miho Brejca. Leta 1994 je VOMO prisluhnila telefonu šolskega ministra Slavka Gabra in zabeležila pogovor s Pavlom Zgago, ki je nastal med Gabrovo vožnjo čez Črni Kal. Na koncu je VOMO posnetek, za katerega niso nikoli pojasnili, zakaj so ga naredili, izbrisala.

Janša kot dokaz, da naj bi LDS prisluškovala državljanom, ponuja primer Ranc iz leta 1999, v katerem naj bi, tako trdi Janša, sodišče ugotovilo nezakonito in neupravičeno prisluškovanje. V primeru Ranc ni šlo za prisluškovanje, temveč za pridobitev izpiska telefonskih klicev novinarja RTV Slovenija Tomaža Ranca, ki sta ga pridobila kriminalista Drago Kos in Roman Prah v okviru preiskave o odtakanju informacij o zadevah Vič in Holmec z notranjega ministrstva. Izpis naj bi pridobila pred dovoljenjem sodišča, Ranc pa je pozneje povedal, da je to ugotovila notranja policijska komisija. Zoper kriminalista je bila vložena ovadba zaradi nezakonitega prisluškovanja, vendar je bila zavržena. Ranc se je nato odločil tožiti državo, a sodba še ni pravnomočna. Na prvi stopnji je namreč tožbo dobil, na drugi jo je izgubil, pri ponovnem sojenju pa je tožbo na prvi stopnji znova dobil, razsodba drugostopenjskega organa pa še ni bila podana.

Teorija mobilne zarote

Kako se prisluškuje in nadzira

Janševe trditve o prisluškovanju so precej razjezile telekomunikacijske operaterje, saj takšne obtožbe ne pomenijo nič drugega kot gospodarsko škodo in širjenje panike med uporabniki. Vsi so zatrjevali, da se pri njih ne dogaja nič nezakonitega. Prisluhi se izvajajo šele, ko jim ukaz za to pošlje preiskovalni sodnik (152 člen ZKP). Vsi operaterji pa morajo to omogočiti po 107. členu Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEK), ki med drugim tudi določa, da morajo telekomunikacijski operaterji "na svoje stroške zagotoviti ustrezno opremo v svojem omrežju in primerne vmesnike, ki v njegovem omrežju omogočajo zakonito prestrezanje komunikacij." Primerna oprema pa je tista, za katero da soglasje notranji in obrambni minister ter direktor Sove. Sicer pa naj bi prisluškovanje uporabnikom mobilne telefonije izgledalo nekako takole. Mobilni operaterji imajo poseben prostor za "prestrezalno" opremo, medtem ko je policijski prisluškovalni oddelek nameščen na tajni lokaciji. Oba centra sta povezana. Prisluškovanje pa je možno šele, ko pooblaščeni uslužbenci mobilnih operaterjev in policisti vzajemno sprožijo sistem s svojim geslom. Mobilni operaterji zagotavljajo, da lahko prisluškujejo zgolj in samo policisti, saj sami nimajo tovrstne opreme. Poleg tega pooblaščene osebe le sprožijo sistem in ne sodelujejo pri prisluhih.

Edini pravi argument za trditve SDS je primer novinarja RTV SLO Tomaža Ranca. Kriminalisti so namreč nezakonito pridobili izpisek klicev njegovega mobilnega telefona.

V primeru, ki ga kot nezakonito prisluškovanje navaja SDS, je torej šlo za izpisek klicev, ki ga morajo mobilni operaterji predložiti, prav tako na odredbo preiskovalnega sodišča. Največkrat gre za številke klicev, uro klica, čas pogovora in tudi za bazno postajo iz katere je bil sprožen klic. Slednje naj bi uporabili tudi kot dokazno gradivo proti domnevnima morilcema Erminu Brkiću in Ivanu Periću. Oba sta se zgovarjala, da nista bila na kraju zločina, izpisek klicev iz njunih mobilnih telefonov, kjer je bila navedena bazna postaja, pa naj bi njuno pričanje zanikal. Toda kot zagotavljajo mobilni operaterji je možno izvedeti kje se uporabnik nahaja šele, ko je sprožen klic. Drugače pa je mirujoč mobilni telefon nemogoče slediti. Sistem mobilne telefonije je razdeljen na lokacijska območja. Njihova velikost pa je odvisna od gostote ali števila uporabnikov. (Mobitel ima v Ljubljani dve takšni območji - severni in južni del Ljubljane, eno lokacijsko območje je recimo celotna Gorenjska.) Sistem pa se pri mirujočem mobilnem telefonu zazna le, če je uporabnik prešel iz enega v drugo območje.

Uporabnike mobilne telefonije je možno seveda slediti le, če se ve kdo je uporabnik določene številke mobilnega telefona. Uporaba predplačniških kartic kot je Mobi, Halo... je povsem anonimna. Uporabnik lahko sicer pošlje podatke operaterju, vendar povsem neobvezno. Nenazadnje lahko uporabnik menja takšne kartice vsak dan. Lahko pa si jih nabavi celo iz tujine. Ravno zaradi uporabe anonimnih predplačniških mobilnih številk s strani nepridipravov in nemogočega nadzora nad njimi je začela Švica uvajati obvezno registracijo uporabnikov predplačne mobilne telefonije.

Mobitel zagotavlja da do podatkov o klicih nima dostopa nihče nepooblaščen. Sicer pa naj bi imeli manj kot pet pooblaščenih ljudi, ki na podlagi odredbe pristojnega organa omogočijo prisluh ter nekoliko več pooblaščenih oseb, ki imajo dostop do izpisa klicanih številk. Na vprašanje kako imajo zavarovane te podatke odgovarjajo samo, da so zavarovani, drugo pa je poslovna skrivnost.

Vega pravi, da imajo za prisluhe posebej izšolane tri tehnike. Dostop do podatkov pa je omejen "na najmanjše možno število zaposlenih. Podatke uporabljamo (zbiramo in obdelujemo) zgolj v oddelku za obračun storitev v času priprave računov (največ dva dni). potem so v skladu z ZEKom spremenjeni v neosebno obliko." Podatki pa so sicer shranjeni v elektronski obliki na strežnikih v podjetju. "Strežniki so varovani fizično (v posebnem prostoru, kamor je omogočen dostop samo pooblaščenim osebam) in elektronsko (elektronski ključi in dostopna gesla)."

Najbolj skopi s podatki so pri Simobilu. Njihov odgovor se je glasil: "Si.mobil posluje v skladu z Zakonom o elektronskih komunikacijah, ki to področje določa v 107. členu. Predlagamo, da se za morebitna dodatna vprašanja obrnete na pristojne organe, ki jih določa zakon."

Pa še to, tistim, ki jih je strah prisluškovanja so že na voljo posebni mobilni telefoni, ki so s pomočjo kodiranja glasovnih sporočil zaščiteni pred prisluškovalnimi napravami. Na tržišču sta recimo že italijanski Cryptech ali nemški CryptoPhone.

Tele-vojna

10. avgust

Zoran Thaler je imenovan za predsednika uprave Simobila.

SNS označi Thalerjevo imenovanje kot škodljivo za razvoj slovenskega gospodarstva in kot ujemanje s težnjami LDS po obvladovanju oz. zamegljevanju telekomunikacij.

11. avgust

SDS protestira proti "nebrzdanemu in paničnemu prilaščanju vseh možnih položajev, ki si jih v strahu pred porazom na jesenskih volitvah dovoli največja oblastna stranka LDS". Trdijo, da LDS zdaj nadzoruje vse fiksne in mobilne komunikacije v Sloveniji, kar po njihovem mnenju ogroža varnost osebnih podatkov državljanov. V SDS dodajo, da je Mobitel leta 1999 nezakonito, brez odločbe sodišča, in po politični direktivi Dragu Kosu, takratnemu kriminalistu na ministrstvu za notranje zadeve, izročil seznam klicev Tomaža Ranca.

Predsednik uprave Mobilkoma Austria Boris Nemšič zatrdi, da so Thalerja izbrali izključno po profesionalnih kriterijih skupine Mobilkom Austria, pri čemer sta na prvem mestu ekipno delo in strokovnost.

Telekom Slovenije, Mobitel in Siol v skupnem sporočilu za javnost sporočijo, da dosledno spoštujejo vso zakonodajo s področja varovanja osebnih podatkov in varovanja zasebnosti uporabnikov ter da je tajnost komunikacij pri njih zagotovljena.

13. avgust

V LDS ocenijo, da je šla SDS v predvolilni kampanji z navedbami o prisluškovanju predaleč, vendar upajo, da ljudje ne bodo nasedli takšnim trditvam. "Tudi črnjenje uspešnih slovenskih podjetij z naravnost paranoičnimi lažmi o prisluškovanju. To se nam pa zdi, da v neko politično tekmo res ne spada," izjavi Bogdan Biščak.

Mobitel znova zavrne očitke kot "namigovanja, ki nas jezijo, nas žalijo, predvsem pa nas zaskrbljujejo". Pomočnik direktorja Mobitela, zadolžen za varnost in varovanje, Marko Pogorevc izjavi tudi: "Našim uporabnikom zagotavljamo, da so podtikanja o nepooblaščenem posredovanju podatkov o klicih svojih uporabnikov in prisluškovanju neosnovana in niso resnična." Zatrdi, da je tajnost komunikacij zagotovljena, da ni zlorab, da spoštujejo zakonodajo, upoštevajo stroge interne instrumente nadzora, naprav za prisluškovanje pa nimajo.

16. avgust

Mobitel ponovno poudari, da posluje v skladu z vso veljavno zakonodajo.

18. avgust

Janez Janša v Odmevih izjavi, da je Telekom pred štirimi leti izvajal prisluškovanje.

19. avgust

Takratni predsednik uprave Telekoma Peter Tevž zavrne Janševe obtožbe.

Bogdan Biščak odgovori Janši, da je zaradi škodovanja liberalni demokraciji pripravljen očrniti slovenska podjetja, to pa je za politika, ki ima tudi mandatarske ambicije, po njegovem mnenju škodljivo. Doda, da je kvečjemu iz ravnanja SDS razvidna pripravljenost na prisluškovanje političnim nasprotnikom. Predstavi dva primera: nameravano prisluškovanje telefonski številki takratne LDS v času, ko je VIS vodil Miha Brejc, in udejanjeno prisluškovanje ministru Gabru, do katerega je prišlo leta 1994, ko je bil obrambni minister Janez Janša.

Član SDS Branko Grims izjavi, da sodba sodišča (čeprav ta še ni pravnomočna, op. p.) dokazuje, da je Mobitel kršil zakon, ko je seznam klicev novinarja RTV Slovenija Tomaža Ranca izročil na podlagi ustne zahteve, namesto da bi že pred izročitvijo zahteval odločbo sodišča, tako kot to določa zakon.

20. avgust

Miha Brejc zatrdi, da je Biščakova trditev neresnična in zavajajoča. "VIS ni nikdar prisluškovala telefonski številki LDS." Izjavi, da je VIS pripravila predlog za nadzor komunikacij znanega podjetnika in člana LDS (Petra Rigla, op. p.), sodišče pa jim je izdalo dovoljenje za čas od 17. 9. 1992 do 17. 12. 1992. Brejc zanika nezakonito prisluškovanje, izjavi pa tudi, da je Bučarjeva komisija 9. junija 1993 obravnavala poročilo svoje posebne delovne skupine, ki je pregledala zakonitost uporabe nekaterih posebnih metod in sredstev in ki je ugotovila, "da je VIS pod vodstvom Janeza Siršeta (člana LDS) prisluškoval nekaterim naslovnikom brez potrebnih sodnih odredb".

Bogdan Biščak za STA pojasni, da ni izjavil, da bi bilo prisluškovanje LDS nezakonito, temveč da je bilo izvedeno zaradi političnih razlogov. Doda, da to potrjujejo Brejčeve izjave, pa tudi članek Mladine, v katerem je bil objavljen zapis samega prisluha. Ker zoper Rigla na podlagi prisluhov ni bil sprožen nikakršen postopek, je bil prisluh po njegovem nepotreben. Biščak tudi pove, da je VIS v Brejčevem času zahtevala prisluh ZSMS, predhodnici LDS, vendar je sodišče prisluh zavrnilo.

Gregor Cerar