"To ni kuharska knjiga, to je ena sama ljubezen," je zapisal Marko Zorko pod naslov svoje Knjige mrtvih. Nak, to nikakor ni gigantska svetleča se bukletina, kipeča pod težo dragega papirja in popolnih fotografij zdizajnirane, pred fotografiranjem s plastičnimi sprejčki pošpricane hrane. S to knjigo svojega gastronomskega vojerstva ne boste zadovoljili. To je po formatu mičkena knjiga, ki jo boste na policah knjigarn težko izsledili med megalomanskimi kuharicami, a po srcu je to velika knjiga. Pravzaprav je taka prisrčnica. Dobesedno in metaforično. Dobesedno zato, ker se lahko spravi v žep malo večjega srajčnega žepa, metaforično zato, ker vsebuje recepte za pripravo srca. Ok, tudi to je dobesedno. Poglejte stran 206. A ravno zaradi tega, ker je Knjiga mrtvih dobesedna in metaforična, je tako zelo zorkasta. Z Zorkom pa je tako: ali ste njegovi feni ali pa ga ne berete, ker so vam njegove miselne akrobacije tuje.

Jah, sedaj si boste mislili, da hvalim blago, ki ga prodajamo. Še enkrat nak, ni tako. Prvič sem Knjigo mrtvih prebrala na neuglednih printih. Res prebrala, v enem kosu, in zgodbice, ki jih o hrani in prehranjevanju napleta Zorko, definitivno olepšajo popoldne. A ker je Zorko v knjigi zbral tudi

svoje najljubše recepte, se je zdelo vredno kakšnega od teh receptov tudi preizkusiti. Ne sicer Valvazorjeve enolončnice z daturo (to je tista čudna rastlina, ki raste pred vrati slovenskih enodružinskih hiš, zvončasto cveti in je menda super psihoaktivna), ampak kakšen namazek tako na hitro, v mojem primeru šmuk, je pa že padel.

Saj v tem je esenca Knjige mrtvih. Je dvoumna. Ni ne eno ne drugo. Tako je bilo tudi javno obelodanjenje knjige, ki se je zgodilo ta torek, najprej na tiskovki, kjer sta svoje misli o knjigi razpredala njen urednik Zdravko Duša in novinar Ervin Hladnik Milharčič, kasneje na prijetnem večernem srečanju v oštariji Pr' krač v Dolskem, kjer so bile zgodbe in bila je hrana, jetrca, klobase, zelje, ocvirkovka in specialni dodatek - polhov golaž Blaža Ogorevca, in je bila Zorko femili & frends zbrana v polnem cvetju ob klavirju, podkrepljena z gurmansko fen sekcijo, med katero je vsak zase sanjaril o svoji (ne)kuharski knjigi.

Ampak saj v bistvu vsakdo v sebi nosi svojo kuharsko knjigo: v nekaterih so le receptki za zmešana jajca, v drugih napotki za vzgojo srca.

P. S.: Na posebno avtorjevo željo bo za poznavalce v kratkem izšla tudi omejena naklada Knjige mrtvih Marka Zorka s črnimi platnicami.