Nekateri zgodovinarji in novinarji, za posameznike bi lahko - v slogu preteklega janševističnega obdobja, ki sem ga v smislu stigmatizacije in še na kakšen drug način občutil tudi sam - zapisal tudi »zgodovinarji« in »novinarji«, so od 8. marca do danes igrali na močne čustvene karte. Usmerjene na en segment zgodovine, iztrgan iz zgodovinskega konteksta. Igra je medijsko in profesionalno dvomljiva, z osebnega in s strokovnega vidika. Navsezadnje zbuja dvom o smislu zgodovinarskega poklica (tudi novinarskega, a to prepuščam drugim). Tudi če ljudje zelo malo vedo o zgodovini, s prirojenim instinktom zaznavajo razliko med zaigranim in resničnim, še zlasti, če gre za sicer zelo tragične, a petinšestdeset let oddaljene dogodke, in če razlagalci niso neposredno povezani z žrtvami. Morda na videz prehodne manipulacije z mrtvimi puščajo dolgoročne posledice. Ena od njih je (tudi zaradi improvizacij in nestrokovnosti vpletenih), da imamo v Kočevskem rogu na črno zgrajen spomenik in »uradno« kapelico, improvizirano parkirišče s tonami navoženega peska sredi pragozda, vrsto zasebnih nagrobnikov in »spomenikov« iz vseh delov nekdanje Jugoslavije, na drevesih vrezane napise, nabite plastične vence in vrsto podobnih »okraskov«. Nekakšen nekrofilski »Ponterosso« torej, najverjetneje celo na mestu, kjer v jami sploh ni domobrancev. Kakšen inovativen tuj novinar bi, če bi se mu že ljubilo ukvarjati s tem, za uvod svojega prispevka težko našel boljšo ponazoritev slovenske politike.

Medijski spektakel

Pisati o večletnem raziskovanju množičnih prikritih grobišč in o s tem povezanem vprašanju sprave, je občutljivo in iz številnih razlogov nehvaležno početje. Ima veliko dimenzij. Ena od njih je medijski spektakel. Ker je Slovenija premajhna za neprestano produciranje senzacionalističnih tem, se tudi povojni poboji že več kot desetletje postavljajo v prvi medijski (in politični) plan ob vsakem najdenem grobišču. Kot da bi se stvar zgodila včeraj.
Nasilje, posamično in množično, je neizogibno sestavni del zgodovinarjevega dela. Ni pa neizogibno, da iz tega dela (samo)reklamo. Sam sem se pri dosedanjem delu pogosto ukvarjal s travmatičnimi temami. Ena od njih (ne pa edina), ki me je močno zaznamovala, je mednarodni projekt, ki se ukvarja z Mauthausnom (vodi ga dunajski kolega dr. Gerhard Botz). Naredil sem precej intervjujev s preživelimi v Sloveniji, eden od njih je med osemnajstimi izbranimi z vsega sveta, ki je danes sestavni del razstave v Spominskem centru v Mauthausnu in ga v nemščini in angleščini obiskovalcem predvajajo na zaslonu. (V celoti smo naredili več kot osemsto intervjujev z ljudmi z vseh koncev sveta.) Med intervjuvanci je bila tudi sedaj že pokojna gospa, na kateri je medicinske poskuse v Ravensbrücku, preden je prišla v Mauthausen, delal Mengele. Po intervjuju mi je poslala najbolj ganljivo pismo, kar sem jih dobil kadarkoli doslej v življenju. Nekateri od pričevalcev so o marsičem spregovorili sploh prvič, tudi družini niso zmogli zaupati, kaj vse so počeli z njimi. Po nekaterih pogovorih mi je bilo slabo, enkrat sem, če povem po pravici, sredi ceste zavrl in bruhal skozi okno avtomobila, ko sem v mislih premleval slišano. Vemo, da so mnoge ljudi - posredno ali neposredno - v taborišča, italijanska in nemška, poslali rojaki, da ne razširjam tematike še na druge dimenzije.
Zadnja leta se je močno igralo na otroška čustva. V glavnem le na eni strani, čeprav je tragičnih usod na drugi precej več. Naj omenim »ilegalčke«, bolečo usodo otrok aktivistov in pripadnikov osvobodilnega gibanja. Ali t. i. »ukradene otroke«, ki so jih na silo vzeli pripadnikom osvobodilnega gibanja in jih je Lebensborn (le kaj je to!?) poslal v nemško prevzgojo v otroška taborišča in k nemškim družinam. Velik del se jih ni nikoli vrnil. Tu so tudi, če že dajemo čustva na tehtnico zgodovine, vojne sirote iz vse Jugoslavije, ki jih je po vojni prevzela Slovenija. In še bi lahko našteval.
Vsak, ki se ukvarja s sodobno zgodovino, se mora nujno spustiti tudi na raven osebnih usod. Že zaradi izkušenj, pa tudi zato, ker si brez osebnih zgodb preteklosti ni mogoče niti predstavljati niti je razumeti. Vendar je naloga zgodovinarja zlasti v tem, da to trpljenje, ki je univerzalno, postavi v zgodovinski kontekst in vzročno-posledično povezavo, saj sicer odnos do preteklosti izgubi vsakršno orientacijo, postane nekakšna nepregledna baza podatkov, kakršne nastajajo v različnih dokumentacijskih centrih na zmagovalni in poraženi strani. A tudi če se dvignemo na raven opisovanja splošnega dogajanja, še vedno ni mogoče vseh vzgibov pojasniti zgolj »zgodovinsko«, pač pa kvečjemu psihosocialno. Ljudje se, to je tudi znanstveno dokazano, zelo hitro spremenijo v mučitelje in morilce, če za njimi stoji neka avtoriteta. Najpogosteje pa so dovolj že osebne in družinske izkušnje, ki vplivajo na ravnanje v posebnih zgodovinskih okoliščinah. To, kar se je dogajalo prve dni, tedne in tudi mesece po vojni, je v psihološkem smislu in po vzgibih za dejanja ljudi še vedno del vojne, čeprav se pravno sicer seveda pojmuje drugače. To je nekaj, kar je z današnje distance, tako kot vojno sploh, težko dojeti, še posebej mladim generacijam. Vojna, z vsemi ideološkimi, verskimi, nacionalnimi strastmi (tudi razrednim »inženiringom«), pa tudi z osebnimi kompleksi, zamerami in maščevalnimi nameni udari počez, na koncu pa še posebej. Gorje poraženim! so rekli že Rimljani (mimogrede, tudi ti so po verski bitki med pogani in kristjani pri Frigidu v Vipavski dolini leta 394 na slovenskih tleh pustili več tisoč okostij, če več kot milijonske žrtve soške fronte niti ne omenjam).

Licitacija žrtev

To, kar doživljamo danes, je nekakšna licitacija žrtev. Nekaj desetletij so bile v ospredju žrtve okupatorjev in njihovih sodelavcev (čeprav je bilo tudi tedaj selekcionirano in »vrednostno« razdeljeno in so bile nekatere žrtve vredne več kot druge, recimo partizanske več od taboriščnih ali izgnancev), sedaj pa so v ospredju žrtve povojnih pobojev in drugih obračunov. Zadnja leta odkrite žrtve naj bi preglasile prejšnje in tudi relativizirale vprašanje medvojnih razmerij ter izida vojne. Zgodovinsko dejstvo je, da smo zaradi narodnoosvobodilnega gibanja kot narod preživeli, spremenili zahodno mejo, v Jugoslaviji dobili status republike, ki je bil podlaga za osamosvojitev, nacionalno gospodarstvo (danes sprivatizirano in lahkotno razprodano) in na specifičen način tudi različne oblike modernizacije, ki jih prejšnje elite niso želele ali hotele izpeljati (ženska emancipacija, ločitev cerkve od države ...).
Medsebojno prepleten proces narodne osvoboditve in socialnih sprememb (revolucije) se sedaj pri nekaterih razmišljajočih ljudeh skuša »tehnično« razločiti na več segmentov in nato vrednotiti (iz)ločeno: narodnoosvobodilni boj pozitiven, revolucija zaradi komunističnega prevzema oblasti kar počez in brez posebne diferenciacije negativna, povojni poboji in drugi obračuni seveda negativni in, izhajajoč iz tega, prav tako (brez posebne diferenciacije) celotno obdobje do leta 1990. Načeloma, z zadovoljivim poznavanjem razmer, so poenostavitve nujne in z večjo časovno distanco tudi neizogibne. Navsezadnje lahko, če so narejene korektno, preprečujejo relativizacijo dogajanja. Lahko pa jo tudi (so)ustvarjajo. Kar zadeva drugo svetovno vojno in dogajanje po njej, pa je več problemov. Prvi je, kako na individualni ravni recimo razločiti (»razdeliti«) nekoga, ki je bil komunist in partizan. Kot partizan je »pozitiven« (osvoboditelj), kot komunist pa naj bi bil »negativen« (ker je prispeval k vzpostavitvi komunizma in po vojni podpiral režim). Kot »rešitev« se ponuja formulacija, da so bili taki borci »zavedeni«, čeprav bi na podlagi številnih pogovorov menil, da sami tega ne čutijo tako (seveda so tudi izjeme). »V partizane sem šel za osvoboditev, a tudi zato, ker sem pred vojno ležal na listju, po vojni pa sem hotel na žimnici,« je neki partizan nekoč plastično razložil svoj »politični program«. Problem je tudi z voditelji: ko jim pripišemo odločitve za obračune med vojno in po njej, so »negativci«, kot politiki in diplomati, ki so dosegli spremembo meje ali temeljna ustavna in druga izhodišča za kasnejšo samostojnost, pa, vsaj pogojno, »pozitivci«.

Tito - zločinec, Tito - državnik

V dilemi tipa »Tito zločinec ali Tito državnik« bi lahko bili tudi drugi narodi glede svojih nekdanjih voditeljev. V zahodni zgodovinski in sociološki sferi, ki je tudi v slovenski znanosti servilno vrednotena više kot druge, sicer Tito ne figurira več toliko kot vojaški voditelj, pač pa kot najpomembnejši državnik, ki se je uprl diktatu interesnih sfer in je z idejo o neuvrščenosti močno vplival na Indijo in Afriko (za ponazoritev v slovenskem prostoru glej intervju s Stanleyjem Aronowitzem v Objektivu 7. marca 2009). Ljudje, ki so odgovorni za številne smrti tudi nedolžnih ljudi, so dobili celo Nobelovo nagrado (npr. Jicak Rabin in Jaser Arafat), dobil jo je celo Churchill, resda za »literaturo«, kljub šovinistični kolonialni in drugi politiki, ki je za sabo prav tako brezobzirno puščala žrtve. Za Nobelovo nagrado je bil sicer predlagan tudi Tito in ob malce drugačni konstelaciji sil v pristojni komisiji bi jo brez težav dobil. »Državniške« odločitve, najpogosteje podkrepljene z močjo države in zmagovalno pozicijo pač omogočajo marsikaj. Povojne obračune so dopuščali tudi zahodni vojaški poveljniki in politiki. Navsezadnje so ruske in druge kvizlinške enote, z domobranci vred, vrnili z jasno zavestjo, kaj se bo zgodilo z njimi, v vrhu protifašistične koalicije so povsem resno razpravljali, da bi vodilne naciste pobili brez sojenja, od skandinavskih kolegov sem slišal, da celo danski Rdeči križ ob koncu vojne ni hotel pomagati več kot dvesto tisoč nemškim beguncem, čeprav so bili večinoma ženske in otroci in so umirali od pomanjkanja, vemo za primere, ko so pustili izstradati nekaj sto tisoč nemških vojnih ujetnikov itd. Gotovo je bila surovost obračunov v jugoslovanskem (tudi slovenskem) prostoru večja kot kje na Zahodu, a je bilo tudi okupacijsko nasilje (podprto s kolaboracijo) komajda primerljivo. To, da se več desetletij po vojni rojeni novinar nacionalne televizije postavi pred spomenike medvojnih in povojnih voditeljev in dramatično sprašuje, do kdaj jih bomo še gledali, z zahtevami po odstranitvi (redkih še preostalih) Titovih spomenikov in poimenovanj po njem pa mu sledi opozicijska SDS, sprave gotovo ne bo prineslo. Za tiste s slabšim spominom: žaganje spominskih znamenj, ki so ga izpeljale uradne oblasti v Ljubljani, ter celo krajo žare revolucionarke Pepce Kardelj smo že doživeli po spremembi sistema v začetku devetdesetih let. Odnos do partizanskih spomenikov pa tedaj ni bil dosti boljši, kot ga sedaj izkazujejo vladajoči koroški neonacisti, ki zahtevajo odstranitev teh spomenikov in odvzem partizanskih pokojnin koroškim partizanom. Tistih, ki so s svojim odporom odločilno pripomogli, da so Avstriji velike sile dale status žrtve nacizma in jo obnovile v mejah izpred anšlusa, ob katerem so Avstrijci skoraj absolutno glasovali za priključitev k Nemčiji! Tudi v Sloveniji se pojavljajo zahteve, da se borcem zaradi povojnih pobojev kar kolektivno odvzamejo bonitete (ali da se jim odpovejo sami).
Hude zadrege z raz-ločevanjem so v našem prostoru tudi na institucionalni ravni. Nazoren je primer Avnoja: čeprav je bil mednarodno priznan in s stališča federativnosti temelj slovenske državnosti, ga je v devetdesetih letih desni pol politike zavračal kot »komunistični« organ (in močno napadal tedanjega predsednika Milana Kučana, ki ga je branil). Ko so potomci nemških (avstrijskih) lastnikov z veliko pomočjo in tudi s pogojevanjem avstrijske države zahtevali nazaj zaplenjeno premoženje (in ga v veliki večini tudi dobili), pa so to počeli ravno z argumentacijo, da gre za komunistično zakonodajo, ki je v sodobni Evropi ne bi smeli upoštevati. A saj je tudi avstrijsko državno pogodbo in osimske sporazume podpisala komunistična Jugoslavija in prav na podlagi tega nekateri v Avstriji nasprotujejo slovenskemu nasledstvu, v Italiji pa gradijo svoj revizionizem.
Vendar so kritični razmisleki redki. Vzročno-posledičnost dogajanja in širše zgodovinske okoliščine se v glavnem zanemarjajo. V nasprotju z državami, ki imajo daljšo tradicijo, se zaradi notranjih ideoloških sporov ob tem zanemarja tudi interes države ali pa se ta noče videti. Prikazovanje (dela) slovenskega naroda kot tistega, ki je najsuroveje obračunaval znotraj sebe in z drugimi, včasih meji že na mazohizem in ima tudi mednarodne implikacije. Prejšnja oblast se je v času predsedovanja EU močno trudila, da bi, namesto da bi poudarjala pozitivno plat in prednosti, povojno Slovenijo - predvsem s poudarjanjem nasilja ob koncu vojne in prva povojna leta - postavila v ospredje med nekdanjimi komunističnimi državami. Ta politika je, če jo primerjamo s politiko nekdanjih držav okupatork, recimo Italije, precej presegla njihovo obračunavanje z lastno preteklostjo. Ima pa svoje posledice. »Realpolitik« se, žal, tudi v Evropski uniji ne gradi na dobrih namenih in (samo)očiščevanju, pač pa na interesih. Tisti, ki se tega zavedajo, naivnost ali ideološkost s pridom izkoriščajo. Ne samo nekdanje sosednje okupatorske države, pač pa vedno bolj tudi Hrvaška. Problem naenkrat nista NDH in Jasenovac, pač pa povojne hrvaške žrtve na Slovenskem, za katere naj bi Slovenija poiskala krivce. Vsakomur, ki pozna ravnanje tudi zahodnih držav med vojno in po njej, se postavlja vprašanje, v čem je smisel, da se sami promoviramo kot največji sadisti in morilci na svetu, če nam na primer iz Italije že tako ali tako servirajo »slavkomunistično« etnično čiščenje, namesto da bi dogajanje postavili v zgodovinski okvir, kar prav nič ne bi oviralo vse potrebne kritične samorefleksije.

Kdo pomni Rab?

Javno mnenje v Sloveniji, tako kot drugod v razvitem svetu, v glavnem ustvarjajo elektronski mediji. Osebne izkušnje mi kažejo, da večina na hitro priučenih mladenk in mladeničev, ki jih medijske hiše pošiljajo naokrog, da zberejo izjave in nazadnje za dve- ali triminutni prispevek izrežejo pol stavka, zelo malo vedo o zgodovini. Vzporedno pa nekateri uredniki, zlasti z nacionalke, pošiljajo ideološko zelo preparirane ljudi in celotne intonacije prispevkov ne naravnavajo v objektivno osvetlitev vprašanj, ampak v točno določen cilj, navadno zreduciran na stavek o »zločinski naravi prejšnjega režima«. Pogosto celo ne glede na temo, o kateri naj bi poročali. Če že postavljamo stvari na tehtnico: koliko oddaj je nacionalna televizija zadnja leta namenila povojnim žrtvam in povojnemu nasilju, koliko pa partizanskim in civilnim žrtvam med vojno, koliko dokumentarcev je posnela o trpljenju enih in drugih? Po mnogih letih, odkar je Majda Širca posnela odličen dokumentarec o koncentracijskem taborišču Rab, se sedaj prvič po nekaj desetletjih napoveduje nov dokumentarec tudi o izgnancih (še Nemci so v tem pred nami), kaj dosti več pa na tej strani ne moremo našteti. Ideološko konotacijo programske usmeritve je navsezadnje mogoče ugotoviti tudi posredno, iz vsakotedenskih časopisnih prispevkov poklicnih analitikov televizijskih programov. Iz tega nastaja splošna percepcija, ki jo večina gledalcev bolj ali manj nekritično absorbira. Medijska podoba (v nasprotju z resnimi javnomnenjskimi raziskavami) in razumljiva plebiscitarna obsodba povojnih zločinov tako ustvarjata vtis, da je Slovenija, tako kot je razdeljena politično, razdeljena tudi v odnosu do druge vojne. Pol na pol, torej na partizansko in protipartizansko stran. To kaže na veliko nerazumevanje razlik med vojno po posameznih slovenskih pokrajinah in zgrešeno posploševanje razmer v nekdanji Ljubljanski pokrajini na vso Slovenijo, pa tudi na očitno pozabljeno dejstvo, da je bila večina Slovenije partizanska. Nekatere stranke in tudi posamezni politiki so temu vtisu dolga leta sledili, nekatere so ga pravi čas opustile oziroma preusmerile v mednarodno okolje. Realnost se je pokazala na zadnjih volitvah, predsedniških in parlamentarnih. Danes stigmatizirana Zveza borcev ima več članov kot katerakoli stranka in število konstantno narašča, nekdanje borce zamenjujejo po vojni rojene generacije. Kar zadeva Tita, je pisanje, da njegov kult vzdržujejo nekakšni jugonostalgiki srednjih let, ki ne morejo izživeti svojih pionirskih časov, precej površinsko, da ne zapišem neinteligentno. Kult osebnosti premine na dva načina. Lahko se preseka z radikalnim političnim prelomom (kakršni so bili leta 1918, 1945 in 1991), ki jim sledi politična kampanja, odstranjevanje spomenikov, zasramovanje nekdanjih junakov in vzpostavitev »novih vrednot« v družbi. Ali pa postopoma, z generacijami (le kdo se danes spomni nekdaj oboževanega Franca Jožefa). Pri Titu gre za nekaj drugega: z njim smo vzpostavili današnje meje in svojo državnost in se v ključnem obdobju zgodovine 20. stoletja uvrstili na pravo stran. Zato ga pač ni mogoče identificirati zgolj z »nostalgično« generacijo ali ga, tako kot Franca Jožefa, jemati kot turistični »brand«.

Patetična interpretacija dogodkov

Slovenci smo svoje žrtve prešteli. Inštitut za novejšo zgodovino je poimensko naštel žrtve vojne in povojnih pobojev. Ugotovil je 70.922 medvojnih žrtev in 13.898 žrtev povojnega nasilja (po zborniku Žrtve vojne in revolucije). Največ žrtev je bilo med civilisti, več kot 35.000, smiselno je mogoče večino uvrstiti na odporniško stran (talci, umrli ali pobiti v taboriščih in druge kategorije), le manjšino sestavljajo žrtve partizanskih ali povojnih pobojev. V partizanskih vrstah je bilo okrog 27.000 padlih ali pobitih, šele nato pridejo žrtve povojnih pobojev. Najbrž o teh poimensko podkrepljenih podatkih, z nekaterimi pričakovanimi odmiki in čiščenji baze, ne gre dvomiti. Zase razmerja torej poznamo. A o tem v javnih razpravah skorajda ni besede. Vemo, da se je na ozemlju Slovenije šele teden po kapitulaciji Nemčije končala vojna v Evropi. Sem so se zgrnile številne vojske od nemške armadne skupine E, ki se je umikala iz Grčije, do ustašev, četnikov in komajda preštetih vrst drugih vojska. Obračuni so bili zaradi osebnih izkušenj maščevalcev in pod vtisom vojnih grozot nepopisni, gotovo je vlogo igral tudi ideološki element, saj je na ozemlju Jugoslavije divjala ne samo mednacionalna, ampak tudi verska in državljanska vojna. Gotovo so v tem obračunu sodelovale tudi slovenske enote, po štirih letih grozovitega nasilja okupatorjev in njihovih sodelavcev bi bilo težko pričakovati, da bi bile iz tega izločene. Morda je mlajšim generacijam razsežnost in iracionalnost takšnih obračunov - žal - lahko približala šele ponovljena zadnja vojna na jugoslovanskem ozemlju. Povojni obračuni so v medijski in temu primerni občasno tudi patetični interpretaciji, ki pogosto zgolj prikriva nepoznavanje dogodkov, postali nekakšen sinonim za celoten povojni režim in povod za splošno obsodbo tega režima. Pri tem se v moraliziranju kaže nenavadna dvojnost meril: pri drugi svetovni vojni naj bi bilo samo po sebi razumljivo, da smo Slovenci odgovorni za vso jugoslovansko morijo, ki se je (ker so tako pač potekale vojaške operacije) zgodila na naših tleh, pri krvavih vojnah, ki so v devetdesetih letih sledile slovenski osamosvojitvi (do katere je imela Slovenija sicer vso pravico, tudi pravno), pa si nihče ni postavil vprašanja vsaj o minimalni moralni soodgovornosti. Nasprotno! Leta smo od nekdanjega jugoslovanskega prostora bežali, kot da s tem nimamo nič, še televizijska poročila z bojišč so bila shematična, površna, brez vsebinskih razlag. Malo ognja, malo krvi pa konec. Do beguncev se je ustvaril skorajda sovražen odnos, zadrževani so bili v getih, nikomur ni prišlo na misel, da bi jih integriral v družbo, tako kot so to na primer storile skandinavske in nekatere druge države. Če je že koga, ki danes daje vrednostne (ob)sodbe, kaj zanimalo, je bilo to dobičkarstvo z orožjem, ko so se stvari malo umirile, pa posel.
Kar nekaj je dvomov o iskreni volji do kritičnega razčiščevanja, ki naj bi nas popeljalo naprej. In veliko možnosti za politične manipulacije. Ker so krivci za poboje tako rekoč nedosegljivi, je odgovornost zanje desnica usmerila na levoliberalne stranke, ki naj bi bile neposredne naslednice prejšnjega režima, čeprav so bili (z redkimi izjemami) od sedemdesetih let v slovenski politiki ljudje, ki so bili v povojnih letih še otroci. S tem jih je potisnila v defenzivo in jih prisilila, da sledijo njeni interpretaciji zgodovine ali ob njej vsaj molčijo, da jim ne bi kdo očital, kako povojnih pobojev ne obsojajo ali ne želijo storiti ničesar, da bi se stvari razčistile. To je nekako tako, kot če bi današnje politike iz SLS obtoževali za diktaturo v kraljevini Jugoslaviji, ker je bil duhovnik dr. Anton Korošec najprej notranji minister in nato predsednik vlade ter tako glavni nosilec represije. Kot »partner« državi v iskanju sprave so se že ob spravni slovesnosti leta 1990 v Kočevskem rogu neformalno vzpostavili katoliška cerkev in z njo povezani (pro)domobranski krogi (ni dosti manjkalo, da bi se skozi drugačen scenarij cerkev z mašo v ospredju tudi formalno dvignila nad državo). To ustvarja zgrešen vtis, da je bistvo sprave nekakšen »deal« med seboj sprtih strani iz časa druge svetovne vojne oziroma drugih »zainteresiranih« subjektov. Desna politična opcija spravo vidi v tem, da bi se tudi uradno vzpostavila njena interpretacija dogajanja, kar bi domobranstvo, podkrepljeno s povojnimi žrtvami, najprej politično, potem pa tudi pravno, skozi zakonodajo, rehabilitiralo kot pravilno in pozitivno odločitev. V najradikalnejši fazi je politični cilj, da bi partizansko gibanje prikazali kot zločinsko in revolucionarno ter celo nelegalno (borilo naj bi se bilo proti »legalni« okupatorski oblasti). Takšno interpretacijo je mogoče doseči ob slabem poznavanju zgodovine, medijski kampanji in vsiljevanju nekakšnega splošnega občutka krivde. Pa tudi z obtoževanjem vseh, ki skušajo ohraniti kritično distanco in bolj problematiziran pogled, kakor da so »sokrivci« povojnih pobojev. Utečeni medijski vzorec, ki se v televizijskih razpravah s politike prenaša na vse in na vsakogar, je vzorec »nasprotnih« stolov z medijskim šovom kot temeljnim ciljem, ne pa z vsebinsko razpravo. Del vsiljevanja občutka krivde je tudi privolitev v tezo, da je sodobna Slovenija odgovorna za mrtve v približno šeststo grobiščih iz časa po drugi svetovni vojni, tudi za tiste iz tujih vojsk, ki so tu končale svojo pot. Politika zato tudi ne želi ali ne upa doreči, kdaj in kako se bo stvar končala, ne v programskem, ne v finančnem, ne v časovnem in ne v vsebinskem smislu. Nekakšen večno odprt projekt torej.

To ni sprava

V osemdesetih letih sem občudoval filigransko natančnost, s katero so nekateri pisci razločevali in analizirali odtenke v posameznih aktualnih, pa tudi zgodovinskih procesih. Seveda je to narekoval položaj, treba je bilo pač paziti na besede, potrebni so bili znanje, miselni napor, občutek za mero, da se ne pokvari doseženo in se naredi korak naprej. Po več kot petnajstih letih preučevanja slovenske tranzicije sem vedno bolj prepričan, da je bil to, poleg drugih vzrokov (specifičnost samoupravnega sistema, odprtost meja, majhnost Slovenije in družinske ter osebne povezave), glavni razlog za t. i. mehki prehod. Odgovornost za javno besedo je bila velika, pravzaprav edino, kar so mnogi imeli. Po osamosvojitvi je to izginilo. Politična in javna razprava sta se v nekakšni medijski modernizirani različici vrnili k namerno ali naključno sproženim kampanjskim obravnavam, kakršne so bile značilne za posamezna obdobja po drugi svetovni vojni. Definicija sprave v slovenskih razmerah je napačna. Ne izhaja iz tega, da so njeno bistvo demokratični parlamentarni sistem, svoboda javne besede (ob odgovornosti zanjo), zgodovinopisna, sociološka in psihosocialna pa še kakšna raziskanost travmatičnih tem ob upoštevanju vzročno-posledičnega dogajanja (tudi nekaj državnega interesa ne bi škodilo, vsaj tega bi se doslej lahko naučili od velikih narodov) in pietetna ureditev grobišč ter, tam, kjer to še ni storjeno, dogovor z drugimi državami, kako to narediti. Pomemben del tega je Slovenija že dosegla. Zato tudi ni nobene potrebe, da rešitev išče v enostranski interpretaciji Titove vloge in odstranjevanju nekdanjega jugoslovanskega predsednika iz zgodovinskega spomina. Bistvena težava je v tem, da iz političnih razlogov ne želi končati pietetnih zadev. T. i. vojni zakoni niso sprejeti, ker jih želita del politike in za njim stoječa katoliška cerkev uporabiti za uradno revizijo zgodovine (rehabilitacijo kolaboracije). Sprava je torej še vedno tema, za katero marsikdo računa, da mu bo prinesla politične točke. Če bi bilo drugače, ne bi imeli zmede in tekmovanj pri postavljanju spomenikov. Imeli pa bi obelisk vsem mrtvim, kar je najlaže uresničljivo in na manifestativni ravni tudi najbolj elegantno (od prvega predloga za postavitev obeliska, ki ga je dala Spomenka Hribar, je minilo več kot petindvajset let). In ohranili bi edini še preostali javni spomenik Titu ter nekaj poimenovanj kot sestavni del svoje zgodovine.
Nekoč smo imeli permanentno revolucijo, danes imamo permanentno »spravo«, ki ob opisanem dojemanju njenega bistva ni nič drugega kot nadaljevanje kulturnega boja s konca 19. stoletja.