Ko slovenskemu bendu pripišeš, da je slišati kot slovenski bend, to navadno ne oznanja nič dobrega. Ko to oznako uporabiš za pivško zasedbo Ana Pupedan, pa je mišljena v povsem drugem kontekstu. Če bi več domačih bendov sledilo njenemu zgledu, bi besedna zveza »slišati kot slovenski bend« danes bržkone dobila skrajno pozitivno konotacijo, bendi, ki se te oznake sedaj izogibajo kot hudič križa, pa bi tekmovali, kateremu bo v glasbo spretneje uspelo vpeti vplive iz svojega okolja. Ko ti oznako »slišati kot slovenski bend« prilepijo sedaj, to najpogosteje pomeni, da slediš tradiciji neokusnega, slovenskemu prostoru lastnega poprocka, ki v svoji časovno povsem povoženi in tako rekoč nespremenjeni formi obstaja že dvajset let in več. Skozi prizmo časa novi plošči Na domači brjači zasedbe Ana Pupedan sicer ne moremo pripisati kakšne inovativnosti, saj bi luč dneva denimo zlahka ugledala že pred desetimi leti in več, ker pa gre za zasedbo s tako zelo distinktivno izraznostjo, to pravzaprav niti ni pomembno. Kvartet se je v svojem osemnajstletnem obstoju napravil za eno najbolj prepoznavnih, pa tudi - po nedavnih koncertih sodeč - eno najbolj priljubljenih domačih zasedb. To seveda pomeni, da mu za uspeh ni treba slediti nareku trendov, inovativnosti in podobnim merilom, na podlagi katerih danes vrednotimo glasbo. V trenutni poplavi generične glasbe največ morda šteje prav izvirnost. Tisto, kar anapupedance naredi še zanimivejše, pa je dejstvo, da to izvirnost uspešno najdejo v formi pop pesmi, kar je morda ključni presežek zrelega glasbenega ustvarjalca. Ni si torej tako težko izmisliti nekaj zvočno novega, veliko težje je te zamisli zapakirati v format, ki se hitro ujame v uho in tam obstane tudi na dolgi rok. In tega pravila se Ana Pupedan drži s svojo četrto ploščo Na domači brjači. Manj je sicer etnoobarvanih ali pa vložkov iz ljudskih tradicij, ki so glasbo Pivčanov zaznamovali v preteklosti, ostajajo pa prepoznaven narečni vokal in kakopak duhovita, med družbeno kritičnostjo, samorefleksijo in (pol)pozabljeno romantiko/nostalgijo razpeta besedila, ki še vedno ponujajo osrednji presežek. A to ne pomeni, da je novi album kakorkoli prikrajšan v glasbenih aranžmajih. Celo nasprotno. Enostavnejša, pogosto zabavljaška rockovska forma izvrstno ustvarja razpoloženje, ponekod naivno iskreno, spet drugod subverzivno cinično. Toda zasedba niti takrat, ko se oprime slednjega, ne učinkuje zagrenjeno ali pa jezno. Preprosto se pojavi vtis, da se četverica veseli tudi takrat, ko se ukvarja s svojimi tegobami in tegobami, ki pestijo sodobno družbo. To pa zasedbo Ana Pupedan v kontekstu vse preveč jamrajočih sodobnih glasbenikov, ki le povečujejo porabo antidepresivov, postavlja pod še toliko svetlejšo luč.

+ + + +