Oktobrske revolucije

»Mirna revolucija se je že začela. Čas je, da zahtevamo pravo demokracijo! Čas je, da se organiziramo in začnemo govoriti o rešitvah in predlogih na globalni ravni.« Tako pobudniki mirnega zborovanja, ki bo v soboto, 15. oktobra, od 15. do 20. ure, vabijo na Kongresni trg. Brez razvedrilnega programa in podobnih dodatkov, ki jih navadno »prilepijo« zborovanjem v Sloveniji. Shod, ki bo potekal pod geslom »Pokaži nestrinjanje s svojo prisotnostjo«, naj bi bil odziv na pobudo protestnikov v New Yorku, da se »nezadovoljni« zberejo tega dne na protestih po vsem svetu.

Tudi v drugih evropskih mestih bodo takšna zborovanja. Pravzaprav gre za nadaljevanje dogajanja v Španiji, kjer se je v letošnjem 15. maju gibanje začelo. Od tam so indignados (jezni/ogorčeni) z manifesti pozvali ljudi k razmisleku o tem, kako spremeniti sedanji politični in gospodarski sistem, da bi bil bolj prijazen do ljudi, človek pa postal njegovo središče. Zahteve gibanja in premisleki so se v obliki vala ogorčenja nato širili po Evropi. Sredi septembra pa so se v Barceloni zbrali aktivisti teh gibanj iz vse Evrope. V sklepni izjavi zahtevajo demokratizacijo ekonomije in celotnega evropskega modela upravljanja. In v tem se razlikujejo od ameriških jeznih, ki demonstrirajo pred centri finančne moči in zahtevajo zrušitev sedanjega (finančnega) sistema in nov začetek. V Evropi pa očitno tudi najbolj zagrizeni marksisti in anarhisti niso privrženci posnemanja »oktobrske revolucije«, ki je leta 1918 v krvi začela ustvarjati »brezrazredno komunistično družbo v Rusiji«, ampak računajo, da je Evropska unija kot transnacionalna entiteta tista tvorba, ki lahko (in mora!) s pametno politiko, poglabljanjem demokracije in njene širitve v obliki mrež, nadene uzde kapitalu in zavre uveljavljanje neoliberalne paradigme družbenega razvoja. So pa v Barceloni, glede na sedanje recepte izhoda iz krize, obsodili politike zategovanja pasu kot način reševanja krize, saj »povečujejo neenakosti in so neposreden napad na stebre blaginje evropskih držav in na socialne pravice, ki jih ti stebri jamčijo in so bile izborjene v številnih družbenih bojih«, poleg tega pa »dajejo prednost zasebnim ekonomsko-finančnim interesom, ki so odgovorni za model gospodarskega razvoja, ki je sprožil trenutno krizo«. Zahtevajo oblikovanje evropske socialne, fiskalne in proračunske politike in zaustavitev izterjave dolgov, s katerim se zdaj rešujejo banke upnice, ne pa ljudje. Od tod klic: »Rešimo ljudi, ne banke!«

Slovenska socialna gibanja in mreže vstopajo v ta proces za zdaj brez zahtev, ki bi mobilizirale ljudi. So še zmeraj na obrobju politične akcije. Za shod 15. oktobra na Kongresnem trgu so se kot organizatorji legitimirali Socialni center Rog, Nevidni delavci sveta in gibanje Alternativa obstaja. V gibanju Alternativa obstaja smo poskušali dobiti sogovornika, vendar so nas zavrnili, češ da lahko odgovarjajo le kot kolektiv. Takole pa so pojasnili svoja stališča. »Nismo se MI odločili za organizacijo protestov ali demonstracij ali kakršnegakoli masovnega dogodka. Tisti, ki so se odločili, so banke, korporacije, pa tudi formalna politika; to troje lahko imenujemo kapital.« Za slovenske razmere pa dodajajo: »Mobilizirala nas je nesposobnost formalne politike v Sloveniji, mobiliziral nas je OECD z idiotskimi ekonomskimi nasveti, NATO s svojimi nepravičnimi posegi v suverena ozemlja, okupacije suverenih držav, ki jih je Republika Slovenija afirmirala s tem, ko se sodelovanju v njih ni uprla. Med drugim nas je mobiliziralo tudi to, da je naš politični vrh bivšega predsednika ZDA Busha sprejel z vsemi častmi, ko pa bi ga vendar morali obsoditi za vse krivično, kar je storil.«

Morda se v času in prostoru zdajšnji prizori z evropskih in ameriških ulic, pa tudi slovenski poskusi bolj množičnega protestnega gibanja, da bi vzpostavili razmere za človeka dostojno življenje in spoštovanje njegovega dostojanstva, zdijo še na videz nadrealistični. So pa njihove zahteve natanko tisto, kar si želi velika večina prebivalstva zahodne zemeljske poloble. Le da se ta zaradi varljive varnosti, spodobnosti in strahu pred spremembami ne izpostavlja. Toda čas, če ne bo prepotrebnih družbenih sprememb, ne deluje v prid zdajšnjih političnih in gospodarskih elit, kajti ko se bo večina ljudi zdramila iz varljive varnosti in se pridružila za zdaj še manjšinskim gibanjem mladih brez prihodnosti, se lahko nevarno zaplete. To uči zgodovina.