Erik Valenčič

18. 11. 2011  |  Mladina 46  |  Svet

Neonacistični terorizem

Več plasti sramote v Nemčiji

Odkritje neonacistične teroristične skupine Nacionalsocialistično podzemlje (NSU) je v Nemčiji za nekaj dni odrinilo gospodarsko krizo z naslovnic tamkajšnjih medijev. Državo je šokirala vest o najmanj desetih hladnokrvnih umorih, ki so jih zagrešili pripadniki NSU. Ubili so devet prodajalcev hitre prehrane, osem Turkov in enega Grka, s streli v glavo sredi belega dne na več krajih po državi. Njihova deseta žrtev pa je bila policistka iz mesta Heilbronn. Po razkritju so sledile zaskrbljene izjave državnikov. Notranji minister Hans-Peter Friedrich je posvaril pred novo obliko neonacističnega terorizma, kanclerka Angela Merkel pa je dodala: »To je sramota za Nemčijo in naredili bomo vse, da stvari pridemo do dna. To dolgujemo žrtvam.«

Vpogled v celotno tragedijo pa razkriva več plasti sramote, precej neverjetne sramote. Obstoj skupine NSU je bil uradno razkrit šele te dni, ko sta dva člana, javnosti do zdaj znana le kot Uwe M ter Uwe B, storila samomor po spodletelem bančnem ropu. Tretja članica, Beate Z, pa se je potem sama vdala policiji. A njihova zgodba sega že v zgodnja devetdeseta leta prejšnjega stoletja in policija je vsaj od 1998 vedela zanje, vedela, da so teroristi. Vsi trije so bili takrat člani skrajno desničarske skupine Thüringer Heimatschutz in bili vpleteni v pošiljanje pisemskih bomb. Ko je policija leta 1998 izvedla racijo v garaži, ki jo je imela v najemu Beate Z, je tam našla več vrst bomb in eksploziva. A vsem trem se je uspelo izmuzniti policiji in ostati na prostosti ves ta čas. Med letoma 2001 in 2007 so izvedli prej omenjeno serijo umorov, a kljub temu jih nihče ni prijel. Na DVD-ju, ki so ga sami posneli, se hvalijo tudi z bombnim napadom v pretežno turški ulici v Kölnu.

Podatki nemške tajne službe pravijo, da je v Nemčiji okrog 5600 neonacistov, ki izvajajo nasilje, a v lanskem poročilu je ta ista služba zapisala, da “ni nobenih indicev, da obstaja neonacistična teroristična skupina”.

Na dan pa prihajajo še nekatere precej bolj mučne podrobnosti. Tamkajšnji časopisi poročajo, da naj bi neonacisti celo uživali podporo nemške tajne službe, ki naj bi imela infiltriranega agenta med neonacisti; a ta jim je očitno pomagal. Med dokaznim gradivom v lasti trojice so bili namreč najdeni lažni dokumenti, ki spominjajo na delo tajne službe. V vsakem primeru bo vsem pristojnim represivnim organom težko, če ne kar nemogoče pojasniti, kako je lahko ta teroristična skupina delovala toliko let, še posebej potem, ko je bila leta 1998 že razkrinkana. Govoriti zdaj o nekakšnem dolgu do žrtev je brezpredmetno.

Merklova je nekaj dni kasneje glede gospodarske krize dejala, da se Evropa sooča z najtežjim izzivom od leta 1945. Ne. Pravilno bi bilo: od dvajsetih let prejšnjega stoletja. Takrat se je namreč zaradi gospodarske krize množila skrajna desnica in zdaj se dogaja enako. Zadeve postajajo alarmantne. Podatki nemške tajne službe pravijo, da je v Nemčiji okrog 5600 neonacistov, ki izvajajo nasilje, a v lanskem poročilu je služba zapisala, da »ni nobenih indicev, da obstaja neonacistična teroristična skupina«. Tudi javnost je slepa. Kot pravi Bernd Wagner, predstavnik organizacije Exit, ki se ukvarja s problemi neonacizma, »dandanes pretep ali uboj tujca ne sproži veliko pozornosti v javnosti«. Zdi se, da se malokdo zaveda neonacistične grožnje in tudi izjava Merklove, da je večkulturnost v Nemčiji mrtva, ni nikomur naredila usluge. Tudi njeno zdajšnje zavzemanje za prepoved neonacistične stranke NPD je prišlo občutno prepozno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.