Matjaž Kačičnik  |  foto: Matjaž Kačičnik

25. 11. 2011  |  Mladina 47  |  Svet

Ljudstvo prehitelo politike

Po januarski že druga egipčanska vstaja

Tokrat proti vojski

Tokrat proti vojski
© Matjaž Kačičnik

Na ulicah, ki od Tahrirja vodijo k ministrstvu za notranje zadeve, vlada vojno stanje. Mladi protestniki mečejo kamenje, policija in vojska branita svoje položaje s solzivcem, gumijastimi naboji in šibrovkami. Veliko ljudi je izgubilo oko, zastrupljenih s solzivcem nihče več ne šteje. Novi protestniki ves čas odhajajo v strupene oblake solzivca in se vračajo na rokah „soborcev“. Kultura mučeništva. Takoj za prvo „bojno“ vrsto stojijo prostovoljci z raztopino, ki izniči delovanje izjemno močnega plina. Kljub temu da je bilo ubitih že več kot 30 demonstrantov, je slika bolj podobna spopadu nogometnih navijaških skupin in radovednežev z oblastjo kot pravim političnim demonstracijam. Na vhodih do trga delujejo poljske bolnišnice, ki oskrbujejo ranjence. Na trgu pa je vzdušje miroljubno, folklorno, ljudje se družijo, veliko je uličnih prodajalcev. Brez pravega vodstva in glasnih političnih aktivistov. Zdi se, kot da mnogim ni jasno, kaj se dogaja. Namesto večerne megle je zrak v centru Kaira poln solzivca.

Januarska vstaja se je zgodila kakor v filmu. Vladala sta evforija in prepričanje v boljšo prihodnost. Kritično razmišljanje, da se je morda zgodil le mehak državni udar, je bilo ožigosano kot podpora Mubarakovega režima, nasprotovanje revoluciji. V mesecih, ki so sledili, je evforija popuščala in iluzija o sposobnosti vrhovnega vojaškega sveta za vodenje države kakorkoli drugače, kot je to opravljal „odstavljeni“ režim, se je razblinila. Napake so si sledile in za mir v nestabilni in gospodarsko vedno šibkejši državi je vojska unovčevala še zadnje žetone. Aretirali so bivšega predsednika Hosnija Mubaraka in njegove sinove, začelo se je zgodovinsko sojenje.

Ljudje so si povrnili ponos, vzeli so si možnost izražanja in demonstriranja, hkrati pa so se gospodarske in življenjske razmere nasploh močno poslabšale. Policije praktično ni že od februarja, stopnja kriminala se je podeseterila, sledili so nezakonito prisvajanje zemlje, kraje, ropi in ugrabitve, medversko nasilje ... Tujih investicij ni, turistov je več kot pol manj, dela ni, cene hrane naraščajo. Pred vojaškim sodiščem so sodili 12 tisoč civilistom, mnogo več kakor v Mubarakovih časih.

Po praznovanju velikega bajrama, le dva tedna pred volitvami, so islamisti organizirali prvo večje zborovanje na Tahrirju. Po zborovanju, ki ni imelo večje teže, saj so bile vse stranke zaposlene s pripravami na volitve, se je nekaj sto ljudi odločilo, da bo vztrajalo na trgu. Poskus nasilne odstranitve demonstrantov, ki je terjal dve smrtni žrtvi, je bila še ena napačna poteza vojaških oblasti. Jeza v ljudeh je zavrela in dokaj nepomembne demonstracije so prerasle v drugo egipčansko vstajo.

V prvih treh dneh nemirov je življenje izgubilo več kot 30 ljudi, več kot 2000 je ranjenih. Druge vstaje niso povzročile neizpolnjene obljube, niti spoznanje, da jim vlada še vedno isti, stari režim, in niti predlog vojaškega vrha, da tudi po volitvah ohranijo vse svoje privilegije in moč odločanja nad civilno oblastjo. Zaradi napačnega odziva nad nekaj sto demonstranti brez politične agende je ljudstvo vstalo po vsem Egiptu. Vsaka nova smrtna žrtev je na trg privabila tisoče novih, jeznih in frustracij polnih Egipčanov. Kar nekaj političnih skupin se je opravičilo demonstrantom, ker jim v prvih dneh niso priskrbeli politične podpore. Bližnje volitve so potisnili v ozadje. Vsi razen Muslimanske bratovščine, ki je trdno prepričana o gladki zmagi in se nadaljnjih demonstracij ne namerava udeležiti.

Zahteve demonstrantov so bile delno uslišane. Vlada je odstopila in vrhovni vojaški svet je obljubil predsedniške volitve do junija 2012, kar je zelo optimistično, saj morajo pred tem izpeljati parlamentarne volitve, napisati novo ustavo in jo potrditi na referendumu. Zatrdil je, da se bodo volitve kljub nemirom začele 28. novembra. Premalo. Ljudstvo vztraja na trgu, politiki skušajo slediti njihovim zahtevam. Težko je napovedati, kaj se bo dogajalo v prihodnje, a kakšnih večjih sprememb tudi po volitvah ni pričakovati. Vojska je v Egiptu na oblasti praktično že od leta 1952 in bo vidno vlogo igrala tudi v prihodnje. In če se razmere ne bodo bistveno spremenile, bodo prihodnost narekovale demografske in ne politične razmere. Prava revolucija bo vstaja lačnih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.