Z dežja pod kap

Leto 2011 bo za Silvia Berlusconija nepozabno. Italijani se bodo še dolgo spominjali 12. novembra, ko je Berlusconi izročil svojo usodo v roke predsednika republike Giorgia Napolitana, ki je nestrpno čakal ta trenutek. Podobno nestrpno je čakalo veliko Italijanov, ki so Berlusconijev odhod praznovali po rimskih ulicah med solzami veselja in steklenicami šampanjca.

Berlusconijev odstop ni bil nepričakovan, saj je bila njegova vlada šibka, zaradi afere bunga bunga pa se je močno znižala Berlusconijeva priljubljenost v Italiji in tudi italijanska verodostojnost v svetu. A Italijani se še danes čudijo odstopu »najboljšega predsednika vlade zadnjih 150 let« – kar so Berlusconijeve besede. Odkar je leta 1994 vstopil v politiko, je namreč predstavljal podobo človeka, ki je udejanjil svoje sanje.

Berlusconi je začel delati kot pevec na ladjah in postal lastnik največjega nedržavnega televizijskega podjetja. Vmes je zgradil svoje bogastvo z gradnjo nepremičnin v Milanu, čeprav ni jasno, kje je za zagon svoje podjetniške dejavnosti dobil denar – govorimo o milijardah lir. Nekateri še danes namigujejo na zveze, ki jih je Berlusconijev sosed Marcello Dell’Utri imel z mafijo. Večina italijanskih volivcev tega dolgo ni opazila. Raje so verjeli, da bo Berlusconi obogatil državo z »liberalno revolucijo«, kar je bil njegov najmočnejši politični slogan.

Po sedemnajstih letih, od tega enajstih z Berlusconijem kot predsednikom vlade, v Italiji danes o liberalni revoluciji ni sledu. Gospodarska kriza je povečala težave, ki jih je Italija imela že prej. Povečevale so se razlike med najbogatejšimi in najrevnejšimi. Država se ponaša z drugo največjo stopnjo davčne utaje v EU (prva je vseeno Grčija), italijanski javni dolg je med najvišjimi v EU, prav tako je zelo visoka stopnja brezposelnosti med mladimi.

Berlusconijevo priljubljenost je skalila podoba o predsedniku vlade, ki se zabava z mladimi prostitutkami, družba pa je postajala vse revnejša. Na samem koncu Berlusconijevi koaliciji kljub trem finančnim zakonom ni uspelo prepričati finančnih trgov in obresti državnih obveznic so začele naraščati. Ko je Berlusconi ostal brez parlamentarne večine, se je moral umakniti. Vse kaže, da se je z njim končal tudi čas berlusconizacije kot načina vodenja politike: tj. zmes vpliva osebnega bogastva na politiko, populizma in vladnega nadzora nad mediji. Zdaj so se karte premešale. Največja stranka opozicije (Demokratična stranka) skupaj z Berlusconijevim Ljudstvom svobode podpira vlado Maria Montija.

Ko je Monti predstavil program reform za znižanje javnega dolga, ni pokazal veliko domišljije. Zvišanje meje za upokojitev, zvišanje DDV-ja, nove obdavčitve bencina … Kar z drugimi besedami pomeni, da bodo največje žrtve najrevnejši. S podporo levice. Največji zagovorniki nove vlade so časopisi, ki so se v zadnjih letih borili proti Berlusconiju. Najbolj uporabljeni pridevnik, ki so ga izbrali za opis novega predsednika, je »zmeren«. Zmerni so predsednik, njegova žena, njegova družina in ministri.

Po sedemnajstih letih berlusconizacije Italije so se zahteve levice očitno zmanjšale.

»Proti meni poskušajo izvesti moralni državni udar.«
Italijanski premier Silvio Berlusconi, za časnik Il Foglio, o obtožbah o seksu z mladoletnicami